PoStnina plačana v gotovini Ljubljana, četrtek 24. septem bra 1936 Cena Din 1*-

Leto I

U redništvo in u p rav a :

L ju b l j a n a ,Novi trg št. 4/11

Štev. 14N aro čn in a : le tno Din 24-—

polletno „ 12 —četrtle tn o „ 6 —

Izhaja vsak drugi četrtek

G LASILO JU G O SL O V A N S K E G A L J U D S K E G A G IB A N J A ZBOR

Ljotičev odgovor židovstvuTo odprto pismo tovariša p red ­

sednika »Zbora« D im itrija L jotiča v n jegovem glasilu »Otadžbina« (Beograd)., je vzbudilo v vsej državi ogromno zanim anje.

Na željo naših e ita te ljev ga priobčujem o v celoti.

»V cionističnem listu „M alhut J israe l‘‘ (Novi Sad) z 10. VII. t. 1. je naslovil Dr. Dohany na moj naslov odprto pismo, v ka­terem zah tev a od m ene odgovor, da-li so- flašam z napadi našega lista „E rw ache“ *z P e tro v g rad a proti Židom.

Zamudil sem se z odgovorom . Bil sem •te potovanju in tudi s icer po važnih delih zadržan. Tudi s tv a ri, o katerih bomo go­vorili, niso m inljive: gre za problem ži- dovstva. O dgovor bo torej gotovo p rav o ­časen. O dgovor pa je ta :

■ Takoj v začetku poudarja Dr. D ohany, oa noben narod ni odgovoren za napake Posameznih pripadnikov. Vsi narodi, raz- y®n židovskega, m orejo ustanavlja ti in teleti »kaznilnice, koncentracijska tabori­l a in poboljševalnice«, pa ne bo noben razumen človek m eril v sega naroda po Ppsameznih predstavnikih . T oda »pri nas Židih se v slabotnih urah drugih narodov« ~~ (pravi Dr. D ohany) — »sm atra vsak zablodel žid za rep rezen tan ta v sega ži­dovstva.« P ri drugih »srečnejših narodih, te stojijo na svoji grudi, teče življenje m ir­no in dosto janstveno, kot rek a v svoji strugi. Iz daljave je v ideti sam o širok in teogočen v e le to k .. .« , m edtem ko gledajo Pri nas Židih »ne reko, ki teče v svoji strugi m ajestetično, v daljavo, tem več sa­njo njene nešte te m ale valove . . .«

Te s tv a ri je treb a postaviti na pravo tefcsto in m oram torej začeto misel Dr. Dohany-a popraviti.

Popolnom a napačna je trd itev , da leži oistvo židovskega vprašanja v tem, da se skuša dolžiti celokupno židovstvo zaradi napak posam eznih Židov. N asprotno, če bi Presojali po posam eznikih, bi židovstvo tenogo bolje prošlo, kot drugi narodi.

Poznam lepo število Židov. Bil sem z njimi v raznih poslovnih odnosih. Po svoji yesti ne m orem reči, da bi našel med nji- tei večje število slabih ljudi, kot m ed d ru ­gimi narodi in religijami. V svoje zado- yoljstvo sem našel med Židi ravno tako korektne in dobre ljudi, kakor jih imajo tudi drugi narodi v svojih v rs tah in ki že- ■ijo, da bi se njihovo število povečalo.

Zato si ne m orem misliti, da bi židov­sko vprašan je prišlo na tako ostrino sa- teo zaradi napak posameznih zidov. Zato Smatram, da ne drži trd itev , da v sak »vidi Pri drugih narodih, kako teče življenje teirno in dosto janstveno, ko t rek a v svoji strugi — da pa pri Židih nihče ne vidi re ­ke, ki teče dosto janstveno v svoji strugi, tem več sam o neštete m ajčkene valove«.

Kajti, čeprav so žldje prostorno raz­treseni po vsem svetu, zgodovinsko in duhovno nikakor niso razcepljeni.

Noben drug narod nima tako vzvišene zgodovine in dram e, ki tra ja nepretrgom a že sedem deset stoletij — noben narod se svoje pretek losti ne zaveda tako živo, kot židovski. Noben narod ni z enotno mislijo tako ozko povezan, čep rav nima svoje d r­žave, čep rav je pozabil na svoj jezik, če- P rav je sprem enil celo podlago svoje du­ševnosti — ko t židovski, č e to rej tvo ri zgodovinsko in duševno tako edinstvo, po- teeni to, da tvori židovstvo p rav z a p rav Peko izjemno organsko enotnost.

M nenja sem , da, če govorim o o rekah drugih narodov, ki tako dosto janstveno teko, m orem o z ozirom na vlogo Židov v življenju vseh civiliziranih narodov trd iti s Pravico: v se te mogočne reke se izli- vajo v židovsko morje!

K avno v tem pa je v resnici jedro in bistvo židovskega problema.

D obro vem , da bodo te besede povzro­č e m ed Židi strašen učinek. P rosim jih, bul Potrpijo. Upam, da bom dokazal p ra ­vilnost svoje trd itv e vsem , ki ljubijo res­nico.

Dr. D ohany trd i v svojem pismu, da je prisostvoval m ojem u predavanju v Novem Sadu in tudi bral moj članek »Razgovor z m ladim Židom«, v ka te rem sem pred enim letom pojasnil svoje nazore o židov­skem vprašanju. D r. D ohany pravi, da je bilo moje novosadsko predavanje mnogo boljše, globlje in odkritosrčnejše kot moj omenjeni članek. Zato bom vzel za podla­go svojega odgovora pregled o tistem no­vosadskem predavanju , ki je imelo to s re ­čo, da se je Dr. D ohany-u dopadlo.

V N ovem Sadu sem dejal, da se je v XVIII. stoletju izvršila dvojna revolucija — gospodarska in politična. Nisem rekel: tudi m oralična — čep rav je bila ta revo ­lucija tudi moralična. D ejal sem, da je in­dividualistična misel v gospodarstvu ro­dila kapitalizem, v politiki pa demokracijo. K tem u še pristavljam , da je ta misel na duševnem polju povzročila sprejetje enote kot merilo in borbo za obstanek kot sred­stvo za napredek.

T a tro jna revolucija je uničila tedanje, organizm u vseh narodov prilagodene go­spodarske, politične in duševno-m oralične sistem e. Vsak narodni organizem je tedaj izločil gospodarske, politične in duševno m oralične sistem e, ki so njegovi duši, nje­govi okolici najbolje odgovarjali. T a tro j­na revolucija je uničila te zaščitne sistem e narodov v gospodarstvu, v politiki in m o­rali.

Na njihovo m esto so prišli novi siste­mi, ki organsko niso odgovarjali življenju narodov, tem več so vznikli iz vplivov filo­zofske m iselnosti.

Narodi so mislili, da jim samo taka re­volucija m ore prinesti kaj dobrega. Mi­slili so, da so dotedanji sistem i ovirali nji­hovo srečo. Čutili so, da jih nekaj duši, da nimajo dovolj zraka, da niso dovolj svo ­bodni in spoštovani.

T oda ko je bila revolucija končana in ko je minila do danes že v sa revolucijo- n am a opojnost, vidimo, da so narodi »šli skozi resnico.«

V mnogočem, k ar je predhodilo revo ­luciji, so imeli narodi v svojem čustvova­nju objektivno prav . Bilo je mnogo p riv i­legijev (ugodnosti), iz katerih je duh živ­ljenja že davno izhlapel, bilo je mnogo om ejitev, ki so izgubile svoj smisel.

R esnica pa nim a tako močne fasade, da bi človek ne mogel mimo nje, ne da bi jo opazil. Zgodi se celo, da pride človek resnici čisto blizu, pa gre mimo nje in jo pusti za seboj. Tako je bilo tudi tu. R evo­lucija ni odstranila nobene krivice, nobe­nega nesporazum a in nespam eti. V revo ­luciji so trpele samo organske zaščitne podlage civiliziranega človeštva.

V gospodarstvu je stopil na m esto o r­ganskega gospodarstva kapitalizem, go- spodstvo denarja: človek je postal služe­ča, denar pa odločujoča in vladajoča vred­nota.

V politiki je stopila na m esto organske d ržave demokracija, vlada strank: država je postala služeča, stranke pa vladajoča in odločujoča vrednota.

V m oralo in v duševnost je individuali­zem prinesel materijalizem in ateizem (brezboštvo) in borbo za obstanek kot družabno postavo. To je bila nadvlada slučaja in nesmiselnosti.

In še to konstatacijo sem dodal v svo ­jem novosadskem predavanju , da je revo ­lucija povzročila današnji težki položaj v vsem svetu. *

Mnogo je ljudi in to ne m anjvrednih, ki vidijo v vsej revoluciji židovsko delo, izvršeno v pravilnem vrstnem redu In na­črtu. Priznam o, da ta trd itev ne sloni na neoporečnih zgodovinskih dokazih.

T oda narodi občutijo vendarle, da iz­v ira iz tiste trojne revolucije ogromno zlo. V sak narod razm išlja, kako bi si zgradil svojo gospodarsko, politično, filozofsko in m oralično zaščito.

In na koga so naleteli narodi vedno na teh svojih potih in poizkusih? Kdo jih na

razne načine ovira pri uresničenju njiho­vih nam er?

Narodi naletijo povsod na istega duha, ki je, čeprav sam zase globoko veren (bi- goten), obenem največji borec za brezbo­štvo;

ki je, čeprav sam globoko nacionalen, dal obenem največje borce za internacio- nalizem;

ki je, čeprav sam globoko familijaren, dal največje kritike zakonskega življenja in največje agitatorje za neomejeno svo­bodno ljubezen;

ki je, čeprav sam skrajno starokopiten (ohranjujoč), obenem vir in orodje naj­večjih revolucij.

Narodi so vedno in povsod naleteli na židovstvo!

*

2idom je dobrodošel tako sistem kapi­talizma kot sistem dem okracije in sistem individualistične filozofije. Toda ravno ti sistemi uničujejo organsko enotnost naro­dov. Vsi narodi so razcepljeni. Živijo »na svoji grudi« v svojih d ržavah ; sicer niso raztresen i po vsem svetu, vendar so tako razcepljeni, da so si pripadniki ž idovske­ga naroda, čep rav razkropljeni kot pleve po vsem svetu , med seboj mnogo bližji kot tisti, katerim se m ešajo dimi iz dimnikov.

Židi imajo svoje urejene zaščitne si­steme. Po eni stran i so obkolili in p re­predli ves svet s svojim duhom in s svo ­jimi organizacijam i. Z denarjem so iz­vedli finančno organizacijo; z vsem tem so porušili zaščitne sistem e drugih naro­dov. Sami pa so svoj religiozno-nacional- no-socialni sistem tako izpopolnili, da so na ta edino m ogoč način dosegli ohranitev svoje individualnosti skozi sto letja trdega življenja. Kje so Egipčani? Kje Babilonci? Kje P erz ijc i? Kje so Grki in Rim ljani? Vsi so propadli. Zmagovalci so propadli — premagani Židje pa so ostali!

Ne m orem pa trditi, da so samo p re ­ganjanja im ela svoj vpliv na izgrad itev tega židovskega zaščitnega sistem a.

Če bi to pripisovali sam o pregan ja­njem in potrebi sam ozaščite — ne bi bilo pravilno. Skozi dolgih štirideset stoletij bi potrpljenja za sam ozaščito zmanjkalo! P resedalo bi, varo v a ti sam ega sebe skozi tako dolgo dobo. Najm očnejše civilizacije sv e ta se niso mogle obdržati niti skozi po­lovico od štiridese t stoletij; izgubile so politično moč in ljudsko-plem ensko obliko. Tu ni sam ozaščita glavni vzrok, tem več ideja, ki vleče, ki giblje, ki nosi nekaj močnega, svetovnega in globokega, o če­mur človeštvo morda še nima nobene mo­či, da bi izreklo zadnjo besedo« — pravi D ostojevski. »Da je verski značaj te ideje odločilnega pom ena, je brez dvom a. Iz- gleda celo jasno, kakor, da vodi P rev id ­nost nad tem narodom pod imenom p rv o t­nega Jehove, s svojim idealom in s svojo zavezo svoj narod naprej do neom ajnega cilja.«

Mi nimamo ničesar proti sistemu sa­m ozaščite židovstva. »Vse, k ar uči člo­veštvo in krščanske zapovedi, je treb a za Žide napraviti« — pravi D ostojevski.

Toda tudi mi se hočemo zaščititi! Na­rodi to m orajo s to riti; kajti narod, ki ne bo uspel z izgraditvijo samostojnega si­stema — bo propadel.

Ravno v tem pa je bistvo židovskega problem a: da se vsem u tem u duh židov­s tv a postavlja kot ovira nasproti. P ri tem je neizbežno, da mora priti med duhom v sak eg a naroda, ki strem i k izgraditvi svo jega zaščitnega sistem a in pa duhom židovstva, ki ga pri tem ovira — do spo­pada. T a spopad lahko ostane pri mirnih pogajanjih, m ore se pa tudi izroditi v kri­vico, nasilje in surovost — ki so obžalo­vanja vredne.

Razum ni ljudje na naši stran i naj to opustijo — toda tudi Židje naj bi razum eli globoke vzroke svojega vp rašan ja in naj bi s svoje strani — če jim je to m ogoče — ne storili n ičesar, da bi ne občutili ostrine svojega resničnega položaja.

In čep rav so glasila, čez ka te re se pri­tožuje D r. D ohany, naša — vendar naši

cenzuri niso podvržena. Rekel sem , da že k on trast (nasprotje) med židovskim du­hom in duhom tistega naroda, ki si skuša zgraditi svoj sam ozaščitni sistem , m ore zavzeti različne oblike; od mirnega raz­pravljanja, pa do surovosti in nasilja.

Kar sem v tem članku napisal, je sta­lišče našega gibanja »Zbora«. Od tega s ta ­lišča se ne moremo umakniti, ker je to na­še resnično in odkrito prepričanje. Naša glasila imajo nalogo širjenja naše ideje ob opustitvi tistega, k ar p repovedujeta do­stojnost in človečnost.

Dr. D ohany se je v svojem pism u do­taknil tudi mnogih drugih zelo in te resan t­nih vprašanj. P rivedel me je v izkušnjavo, da bi tudi nanje odgovoril. To pa bi nas povedlo daleč od obsega, ka te reg a sem mogel tem u odgovoru določiti.

S tem končam .Ml hočemo zgraditi svoj lastni sam o­

zaščitni sistem v gospodarstvu, politiki in morali. Želimo, da tudi drugi narodi tostorijo.

Toda, žal, vem o p rav dobro, da bomo zadeli in moramo zadeti pri tem na za­preke židovskega duha. Kajti njemu pre­dobro služijo protinarodni sistem i kapita­lizma, demokracije, individualizma in ate­izma. On jih zagovarja In brani. To je tudi vzrok spopada.

Dr. D ohany p rav i: »drugi srečnejši na­rodi, ki stojijo na svoji grudi, živijo živ­ljenje, ki teče m irno in dostojanstveno, kot reka v svoji strugi. Židje tega nim a­jo . . .«

Nimamo nič proti temu, da bi tudi Židje imeli svoje življenje, ki bi »kot m irna in dosto janstvena reka teklo v svoji strugi«.

Ne sam o, da nimamo nič proti tem u, sm atrali bi celo za posebno srečo za ostalisvet, če bi bila ž idovska reka največja, najdosto janstvenejša in najm irnejša na svetu.

To bi bilo tudi za Žide dobro — še bo­lje pa bi bilo za ostali svet. Kajti tedaj bi dostojanstvene in mirne reke drugih na­rodov prenehale izlivati se v židovsko morje.«

Dimitrije Ljotič.

Ni pavovi) perje»Slovenec« p rinaša v svojem uvodniku

z dne II . t. m. m ed drugim tudi sledeče:

»Ako je 65 milijonov N em cev spozna­lo, da je židovstvo nevaren elem ent med narodom , ker mu je tuj in ga sam o izko­rišča, tudi za nas m orda le ni tako korist­no, da smo odprli v ra ta izgnancem iz Nem­čije. Poleg gospodarske škode ne smemo prezreti moralnega razdejanja, ki iz tega izvira in ki je zadnje dejanje pred koncem v sakega naroda. Tujec — pa čep rav ni žid — ne spoštuje tradicije in kulture zem ­lje, v ka tero se je naselil ali za nekaj dni ali pa stalno. Ž idovstvo še posebej pa je rod, o katerem je dejal Dimitrij Ljotič, »da je sam globoko pobožen, pa je bil vedno največji borec za brezboštvo , ki je sam globoko nacionalen, pa je dal največje bor­ce za internacionalizem , ki je sam globo­ko družinski, pa je dal največje kritike za­kona in odobravatelje razbrzdane pohote, ki je sam zelo starokopiten , pa je bil v ir in orodje največjih revolucij. T a razd iral­ni duh je od židovstva neločljiv, kam or­koli g resta , g re s ta oba.«

»Slovenec« je lahko prepričan, da ne bo škodilo niti slovenskem u ljudstvu niti d ržavi, pa nazadnje niti sam em u »Sloven­cu« kot dnevniku ne, če bere ljudstvo, — pa čep rav v sam em »Slovencu«, — misli, ki jih izreka tov. D im itrij Ljotič.

S tem bo sam o vestno izpolnjeval svo­je časnikarsko poročevalsko dolžnost in pokazal pravilno um evanje odgovornosti za javno besedo, k a tere se slovenski dnevniki često, žal, ne zavedajo, posebno glede tov. L jotiča in »Zbora« ne. Ker pa gre pri Zboru za izrazito svo jstven in sa-

Stran 2. Z B O R

m onikel političen pokre t, s povsem sv o ­jimi mislimi, je pač neobhodno potrebno im enovati av to rja teh misli, k ad ar se o njih piše, ne pa p rodaja ti jih kot svoje b la­go, kakor je to bilo vse do 11. t. m.

N eizprosno borbo p ro ti ž idovstvu z vsem i nujnimi njenimi posledicam i je za ­čel v Jugoslav iji »Zbor« in jo bo tudi iz- vojeval!

N ičesar pa nim am o proti tem u, če kdorkoli pri nas to borbo odobrava, da, želi posta ti celo sobojevnik v njej. Sam o p ovedati m ora jasno in neustrašeno , či­gava je ta borba, k a te ro je, — prepričan po dogodkih, ki jih »Zbor« napoveduje že

poldrugo leto, — končno začel odobravati tudi sam .

Ce se to zgodi na način, kakor je to storil »Slovenec« 11. t. m., potem z v e ­seljem beležim o ta začetek zavedan ja p ra ­ve poročevalske dolžnosti. Še bolj pa bi nas veselilo, če bi brali v »Slovencu« tudi kakšno besedo o tem , da je ta b o rb a že organizirana po vsej d ržav i — z zbo rov ­skimi organizacijam i, pa da tudi Slovenija z 18 srezi, v k a te re je že Zbor prodrl, ni n a zad n jem m estu ; da se je to re j v te j borbi že davno prišlo od besedi k deja­njem po načelu: »Bodi' v svojih dejanjih dosleden svojim besedam !«

Zadnji dogodki v Rusiji so jasno po­kazali, da je sovjetsk im oblastnikom ali »sam oderžcem « dogorelo do noh tov ; niti dogodkov v sv e tu pa očitno vodijo v nji­hov izv ir — v M oskvo, ki je hotela v R usiji nagrm adeno eksplozijsko energijo p renesti v druge d ržave . T a gonja po sv e ­tu, obilno m oralno in denarno podpirana iz M oskve, je povzročila , da se je tudi pri nas V zadnjem času pričela o rganizirana in sistem atična akcija proti vsem novim reformnim poskusom in težnjam, ki so v en d ar že enkrat, č ep rav s težavo vzva- lovale tudi naše m nožice. Dočim je narod­na m asa o sta la skoro nedotaknjena, je kot kuga objela m eščanske intelektualne sloje vedno v idnejša boljševizacija v svoji naj­hujši obliki — v nam eri rušen ja rodbine, nacionalne, javne in p riva tne m orale. Le živi akciji »Zbora« se im am o zahvaliti, da se je posebno m ed km etskim i m noži­cam i našega juga prebudil in okrepil in te­res za ideologijo »Zbora« in n jegova strem ljen ja resničnega, novega jugoslo­vanskega nacionalizma.

Po naših m estih s rečav aš pisane in učene papagaje s perjem vseh partij sv e ­ta, ki še vedno čivkajo sam o o d em o k ra ­ciji. P red nevarnostjo prebujenja ljudskih množic so se zedinili nosilci lažnjive de­m okracije in z v irtuoznostjo večnih »ple­salcev na vrvi« poskušajo (v pom anjkanju pam eti in prepričan ja) z ujedinjenim k ri­čanjem na v se grlo zopet — nagnati ne­srečn e m ase n a ro d a v nekako obrambo demokracije pred »fašistično« nevarnostjo p rebujenega novega nacionalizma. Ves ta krik je čim praznoglavejši, tem glasnejši — toda ves naperjen p redvsem proti Ju ­goslovanskem u ljudskem u gibanju »Zbor«, hoteč ga prikazati naivnem u ljudstvu kot težnjo k brezobzirni diktaturi, ukinjenju ljudske svobode itd.

V rsta naspro tn ikov »Zbora« je zelo dolga. O d brezobzirn ih kap ita listov in ko- rupcijonistov do zagrizenih kom unistov, je zb ran a v sa in ternacionalno m isleča in iz nam neprijaznega inozem stva podpirana poklicno-politična če ta izm ozgovalcev na­roda proti pozitivnim, resnično nacional­nim idejam »Zbora«. T ako je zadnjič eden od glavnih zastavonoš dem okracije ozna­čil kot glavno n ev arn o st današnjosti ra v ­

no »Zbor«, ta s tra šn i ju g o slo v an sk i »faši­zem«, k a te ri bi, če bi se okrepil in dv ig ­nil glavo, »odpihnil naše svobode«. B ranil­ci teh narodnih svobod p red »fašistično« nevarnostjo so popolnom a spregledali in pozabili na razkra jajočo se boljševiško in frankovačko nevarnost, ki grozi zb risa ti ne sam o »naše svobode«, tem več sploh vse svobode! Z obram bo teh »naših svobod« prepreču jejo od stran itev p rež ivelega s is te ­m a d ržavne in družabne ured itve , še več; delajo na to, da ta slabi režim lažne ka­rikirane demokracije zamenja še slabši re­žim, ki neposredno vodi v anarhijo, v raz­sulo družbe, države in nacije.

č e p ra v so vsi takozvan i »dem okrat­ski« režim i v vseh d ržav ah E vrope po vojni z m atem atično točnostjo eden za drugim vodili d ržav e v anarhijo in raz su ­lo; čep rav vidim o, kako se to v n a js tra š ­nejši obliki od ig rava p rav p red našim i očmi v držav ljansk i vojni v Španiji; če­p rav vsi iskreni sinovi in prijatelji F ra n ­cije z grozo slutijo neizbežnost take k a ta ­stro fe — vkljub vsem u se naši alarm erji dem okracije in branilci nam išljenih naro d ­nih svoboščin ne spam etujejo niti p red temi krvavimi dejstvi, m arveč se rajši opijajo s praznim i, že davno obledelim i in kom prom itiranim i frazam i francoske rev o ­lucije, iščejo nove D antone, M arat-je in R obesp ierre , čep rav je ravno tedaj pričel som rak Evrope, ev ropske civilizacije in se je rodila s trahov lada m odernega kapi­talizm a in »dem okracije«.

Kajti — kje in kakšni so rezultati ti­s teg a velikega zgodovinskega p re v ra ta ? To so politične svobode brez socialne di­scipline, politična enakost brez socialne pravičnosti, številčno preg lasovan je na­rodnih m anjšin po lažnjivo »narejenih« večinah. K akor naša dem okracija s p ra z ­nimi razgovori rešuje hrvatsko vprašanje, tako tudi sv e to v n a dem okracija s p razn i­mi frazam i rešuje v sa v p rašan ja državne, d ružabne in nacionalne organizacije. Kaj­ti: demokracija je sovražnik organizacije! Dočim pomeni vsaka organizacija red, di­sciplino in hijerarhijo kvalitete, pomeni de­mokracija režim števila, številčne večine — režim kvantitete.

To je to rej najbolj pereče vprašanje v cen tru perečih vprašan j, to je problem

vseh problemov: ali demokracija neke ne­stalne, od volitev do volitev spremenljive številčne orientacije volilskih mas, polnih najraznovrstnejših in cesto najnasprotnej- ših interesov — ali pa demokracija stalne, organizirane združbe z jasno odrejenimi in urejenimi interesi, ki so organski se ­stavni del sam ega ljudstva v njegovi v e ­čni trajnosti?

Voditelji ljudstva, od katerih naj bi bi­la odvisna usoda jugoslovanskega naroda in države , so navdušeni nad velikim i so ­cialnimi reform am i d em okratsko -lev ičar- ske v lade »Ljudske fronte« v Franciji (edinstvo p ro s to z id a rs tv a in dem okratske levice so proklam irali te dni tudi javno z ozirom na d ržavljansko vojno v Španiji). Ti naši voditelji se ogrevajo in divijo v e ­likim zgodovinskim reformam g. LeonaB lum a^---------------------------------- v svojemnavdušenju so naši »prvaki« polni hvale o politiki »Ljudske fronte« in pravijo , da je ta recep t ujedinjenja vseh lev ičarsk ih ele­m entov edino p rav i tudi za nas. M edtem pa so vse te velike socialne reform e iz­vedli b rez velikega krika in reklam e tudi v Italiji in Nemčiji, k jer se že polno u v e­ljavljajo. O be d ržav i napadajo vsi le­v ičarji kot reakcionarn i in d ik ta to rsk i d r ­žavi, č ep rav je v fašistični Italiji in H itler­jevi Nemčiji že davno uveden tako osem ­urni delavnik, kot sistem kolektivnih po­godb, obvezno zav aro v an je in še m noge

; druge socialne reform e, k a te re v lada j »Ljudske fronte« šele p o stav lja v svoj pro- i gram . Nam je vseeno, kako to delata Nem- . čija in Italija — a zakaj naši »velmožje« j niso dosledni?

M im ogrede pridem o do v p rašan ja : s j kakšno p rav ico naj se im enuje »dem okra­

cija« tak a s tv a rn a d ik ta tu ra enega ra z ­reda, ozirom a ene skupine organiziranih nekaj sto tisoč delavcev , ki z na js trašn e j­šim tero rjem vsiljujejo in obdržujejo svojo voljo in ob last nad stopetdesetm ilijonskim ljudstvom —. s kakšno p rav ico pa ni »de­m okratična« d ik ta tu ra voditelja naroda, ka te reg a je dvignilo in drži na v rhu nav­dušenje in v e ra prebujenih milijonskih m nožic ljudstva sam ega? Kakšna je torej razlika?

Znana je znam enita izjava sam ega vo­dje in odgovornega s tv a rite lja lev ičarske fronte g. H erio t-a od 14. julija, ki je iz rec­no priznal, da je bil poskus in e k sp e ri­m ent »Ljudske fronte« naprav ljen zato, da bi izvedel s parlam entarn im i in dem o k ra t­skimi form am i tiste socialne reforme, ka­te re s ta fašizem in h itlerizem že izpelja­la z drugimi sredstvi. T edaj se je g. He- rio t spomnil poleg socialnih reform celo na zaščito rase! Cujte in strmite! Sam o, če se ni nanjo prepozno spomnil, sa j so dem okratsk i režim i od le ta 1870. do danes bili bolj internacionalni, kot nacionalni; pozabljali in celo preganjali so vse, k ar je bilo podobno »rasizm u«, dokler niso Francije pripeljali do tega, da je narastek p reb iva lcev od enega m ilijona iz le ta 1870. padel na današnjih nekaj desettisočev!

Mi pa nismo več tako naivni, d a bi verovali, da bo dem okratsk i in lev ičarsk i

režim , ki je povsod v sv e tu fatalno vodil d ržav e in nacije v razsulo, »izjemoma« uspel v Franciji, da obnovi d ržav o in na­cijo. Za tako obnovo so po trebne dru­gačne sile in sredstva, ne pa p razne fra­ze o svobodi, ki: se končno reducirajo na num erično p reštev an je g lasov pri volit­vah narodnih poslancev. G. H erio t je po­zabil tako kot vsi njegovi svobodomiselni prijatelji: za obnovo države in nacije j® potreben predvsem režim kvalitete, a ne režim kvan tite te , ki v lada v F ranciji. To­rej: režim stanovskega značaja, ne pa re­žim nestalnih številčnih odnosov; režim po profesljah organiziranega ljudstva •— — ne pa režim profesionalnih strank in poklicnih politikov.

P ri tem pa je po trebno imeti za svojo d ržav o tudi vso ljubezen, resnično in ras­no, -------------------------------------- Saj je tov svojem pism u na D rugo internacionalo jasno dokazal, češ da mu ni za Francijo, marveč mu je važen samo uspeh njegove­ga eksperimenta v korist Druge internaci­onale. Kdor iskreno ljubi francoski narod, m ora s skrb jo p ričakova ti rezultate tega n jegovega in ternacionalnega eksperim enta. P red nami je živi, sveži, krvavi primer Španije, k a te re lev ičarska eksperim enti­ranja so bila predhodniki s tra šn e s tv a r­nosti njene d ržav ljanske vojne, socialnega kaosa in m oralnih perverznosti, kakršne je v stan ju v rš iti sam o podivjana, pobes­nela, nahujskana in zapeljana ljudska zver, okužena z antinacionalnimi in amoralnimi nauki rdeče in rumene internacionale pod židovskim monopolom.

Le pojte, papagaji, o »dem okraciji« in o bajnih eksperim entih »Ljudskih front«! Le spite sladko na vulkanu! Ko se boste nenadom a prebudili, boste na mah raz­umeli tista slavna dva izhoda Dimitrija L jotiča. . .

»Politične klike vodijo danes povsod borbo za materialne dobrine. V vseh dr­žavah vodijo borbo najnižjega značaja, borbo vredno najtežje obsodbe.

Pretvorjene v grupe za samoohranitev, v strankarsko-družabne grupe ne vodijo načelne borbe v imenu razumnih materi- jalnih interesov — tem več nizkotno, drob­no in razbojniško borbo.

To svojo borbo — kot nam je znano — vodijo zaradi osvajanja državne obla­sti in pretvarjanja Iste v sredstvo za živ­ljenje na račun krvavega ljudskega znoja.«

Aleksandar Stamboiijski t .

»Ali smo zato prelili toliko solz in krvi v stoletnih borbah proti nasilju in zasuž- njevanju od tujcev, ali je zato cvetje na­šega naroda skozi stoletja padalo kot po­košena livada, da bi dobili svojo svobodo in neodvisno državo — da bi nas v nji da­vili in pljačkali naši sodržavljani in bi naffl še branili, da bi se takemu zločinskemu početju protlvili, ali povedali o tem odloč­no javno besedo?«

(»Otadžbina« 1934.)

D rim .—L itija :

Kriza in načrtno gospodarstvoV dnevnikih čitam o o razdolžitv i km e­

tov, toda le eden m in istrov je p ristav il, da tudi m eščan stv a ne bodo pozabili. Na drugi stran i pa čujem o in čitam o dnevno o dviganju n ašega d inarja in le tu in tam se čuje sv a reč glas proti tem u postopanju. Kdo im a p ra v ? D enarna oligarhija, ki se b rez dela redi iz žuljev naroda, trdi, da im a le ona p ra v in da nas m ore gospo­darsko rešiti le v a lu ta na zlati podlagi — in gonijo vsled tega na deflacijo in na dv ig valu te. T a teo rija se p ropag ira in iz­vaja že nad sto let v znanstvu in praksi, pa tudi ves dnevni tisk, ki je v rokah de­narnih m ogotcev, jo o d o b rav a in utem elju­je raz vseh gospodarsk ih v idikov, kljub tem u, da so ciklične k rize in državn i ban­kro ti tekom časa jasno dokazali, da je go­sp o darstvo na taki podlagi zgrešeno, da je nujna posledica istega pauperizem in p ropast p riv a tn eg a in javnega gospodar­s tv a . Najbolj jasno pa je to pokazala z a d ­n ja k riza po svetovn i vojni, k a te ro sedaj p reživ ljam o in kakršne sv e t v tem ob­segu še ni doživel. S ve tovna vojna je po­treb o v a la za oboroževanje in drugo ogrom ne svo te denarja, ki se je k ar sp ro ­ti fabriciral, uničila je nešte to dobrin, na­stalo je pom anjkanje istih, njih cena na trgu je poskočila, treb a je bilo vedno več denarja in tako so prišle polagom a vse d ržav e po svetovn i vojni v Inflacijo, ki je

gotovo gospodarska bolezen, toda še huj­ša od iste pa je deflacija, poiskus, dvig­niti v red n o st denarja na zla to kritje , kateri poizkus se je izjalovil in izkazal kot veli­k anska zm ota. Č lovek bi zaklical deflaci- jonistom : »Nosite sami posledice vašega početja!« ali kaj, ko teh strašn ih posledic deflacije ne nosi denarna oligarhija z aku­mulacijo kapitala, tem več le ves ubogi na­rod, danes ne sam o delavec in km et, am ­pak tudi ves srednji stan, najboljše vsi inteligenčni poklici, — sploh vse ono ljud­stvo , ki si z rokam i ali duševnim delom služi svoj vsakdanji kruh. In te uboge m ase delovnega ljudstva, ki jih je kriza, p ovzročena po zgoraj om enjenem zm ot­nem gospodarskem sistem u, pritisn ila ob tla, si upajo krivci tega stan ja psovati z obupanci in bankro terji, m edtem ko se sa ­mi kopljejo v luksuzu. P a da ne bo kdo napačnega m nenja, da imajo te trpke be­sede nam en, m ogoče p ropag ira ti kom uni­zem . Niti zdaleka ne, naspro tno , svariti p red kom unizm om , za k a te reg a se na ta način p riprav lja jo po vsej E vropi tla, kaj­ti tudi ruski kom unizem živi kot državni kapitalizem v isti gospodarsk i zmoti po­treb e valu te na zlati podlagi, in smo že iz tega principa proti njemu.

Boj proti tej usodni gospodarsk i zmoti pa je silno težak iz že zgoraj povedanih razlogov. Ves narod ni zm ožen pogledati

za kulise tega početja denarnih m ogotcev, j tudi povprečni inteligent ne, da, niti jurist, pa če je imel tudi za ča sa študij iz nacijo- nalne ekonom ije »odlično«. Običajno teh s tv a ri ne štud ira več, pa če se tudi zan i­m a za dnevna gospodarska vp rašan ja in jih zasleduje, ostane človek te s ta re zm ot­ne šole in pod stalnim vplivom dnevne­ga tiska (— saj kaj d ru g eg a ne čita in običajno vsled poklica tudi nim a časa za to —), ki pa je v teh vprašanjih dirigiran od denarnih m ogotcev. Zoper to zm oto pa se danes borijo znanstveniki: M ieses, Fi- sher, W agem ann, H enderson, C assel, M a­ček, Engliš in p redvsem Maynard Kaynes, W els — kot lite ia t in p redvsem prak tik R ossevelt, am eriški predsednik , ki vsi zah­tevajo odpad od zlate valute in uvedbo dirigirane reflacije in svobodne valute na podlagi stabilnosti cen in cenenega kre­dita.

P ovzročite lji krize kaj radi govorijo, da je hiperprodukcija dobrin p rived la do krize in pri tem zam enjujejo vzrok s po­sledico. Smelo pa trdim o, da niti danes ne m orem o govoriti p ra v z a p rav o kaki hi- perprodukciji, dokler si milijoni ljudi ne m orejo kupiti sra jce , hodijo bosi, nimajo za zd ravn ika in jih ca 2 milijona letno um re od gladu, — tako rekoč pri polnih skledah vsega in vseh dobrin.

V zroki teg a strašnega stan ja krize tiče čisto drugje in reš itv e ni v jačanju valute, tem več v svobodno dirigirani valuti in v odpadu od istinite, ali celo le fiktivne

zlate valu te, — le v dvigu cen in držanju stabilnosti istih in v cenenem kreditu , — torej, v načrtnem gospodarstvu.

Da se odpro ljudem oči, da spoznam o vso usodno zm oto dosedanjega gospodar­skega sistem a na podlagi zlate valute, da pogledam o tudi za kulise početja gospo­darskih m ogotcev in da končno najdem o p ravo pot, da se človeštvo reši iz današ­nje s tra šn e gospodarske in m oralne krize, — hočem o v nizu člankov predočiti ideje na podlagi svobodne valu te d irigiranega gospodarstva , — ideje, ki so jih za p rave spoznali zgoraj navedeni znanstveniki, — in ki so se tudi ko t rešilne izkazale v p raksi — : v Angliji, USA, na Japonskem in vseh severoev ropsk ih državah , ki so zlato valuto opustile in so danes daleč pred nami in rešene vsake gospodarske krize, ali pa so vsaj na najboljši poti k te ­mu cilju.

Zadovoljni bomo, če bom o s tem i član­ki vzbudili splošno zanim anje za to vele- važno vprašanje . Saj je to življenjsko vpra šanje nas vseh delavnih slo jev naroda. V naprej pa povem o že sedaj, da bo do izvedbe in uresničenja teh novih rešilnih idej prišlo šele tedaj, kad ar bo politično s tr ta moč sedanjega akum ulativnega kapi­talizm a, v č igar rokah je danes denar in s tem tisk in vsa politika z današnjo lažidem okracijo , — ko pride do prave dem okracije s tanov in do stanovskega parlam enta in do načrtnega gospodarstva na podlagi svobodne valute.

Z B O R Stran 3.

Kdo ima prav?Na kongresu H itlerjevega pokre ta v

Niirnbergu je dejal Rosenberg, da se je katoliška cerk ev pokazala kot p reslaba in ^u č in k o v ita proti zlim posledicam boljše­vizma. Na to izjavo je odgovoril papež Pij XI. dne 14. t. m. ob priliki svojega na­govora španski duhovščini, m ed drugim tudi to-le:

»Načela, ki jih katoliška vera in cerkev u&, so vsa usmerjena v to, da bi vsak po­sameznik živel v skladu z moralnim zako­nom, da bi bilo posvečeno družinsko živ­ljenje, da bi se spoštovalo dostojanstvo človeške osebe in socialna pravičnost, ki vsakemu daje svoje in egoistični interes Podreja skupni koristi. — Mar je cerkev »rlva, če se ta načela ne izpolnjujejo?«

»Slovenec« pa je zapisal dne 29. avgu- *ta sledeče:

»Špansko m eščanstvo je do zadnjega živelo v razm erom a dobrih gospodarskih Prilikah. T oda pri tem je imelo kaj malo stnisla za stiske delavskih slojev. Žal, tudi na katoliški strani ni bilo zadostnega razu­mevanja za socialno pravičnost. P apež "ii XI. si je že po zlomu m onarhije ponov- 1,0 prizadeval, da bi razgibal španski ka­tolicizem v tej sm eri. Zopet m oram o reči, da se mu, žal, to ni posrečilo. O socialnih Papeških okrožnicah so m orda v poedinih Jo ž k ih debatirali, niso pa jih sprovedli v življenje, TUDI TEDAJ NE, KO SO IMELI »SAJ DELOMA V ROKAH POLITIČNO OBLAST. Iz napačnih ozirov do katoliških \ eIeposestnikov niso izvedli potrebnih so­cialnih in agrarn ih reform , kar bi edino od­govarjalo socialni prav ičnosti in zadovo­ljilo dve tretjini preb ivalstva.

Nič tega se ni zgodilo, čeprav je sv. oče ^Panske katoličane prav posebej skušal za

socialno delo razgibati (M adridska šola!). Zamudili so vse prilike, ki so se jim nudi­le, da ustvarijo m oderno krščansko soci­alno državo.

V tem smislu lahko sm atram o boljševi­zem za božjo kazen, ki jo Bog pripusti, da udari po družbi, ki v svojem jedru že d av ­no ni več krščanska. Bog noče videza in ga žali, da se pod geslom »krščanskega reda« ali pod frazami »krščansko urejene družbe« gode socialne krivice, ki vpijejo do neba.

Na to radi pozabljajo razni katoliški desničarski krogi, ki mnogo žrtvujejo v dobrodelne nam ene in mislijo, da so se z bogato miloščino dovolj oddolžili družbi. Čisto zmotno. Španski samostani so se iz­življali v sami dobrodelnosti do ubogih.

; In vendar se danes kade v razvalinah! Kajti p rv a in najvažnejša je pravičnost. Kdor njo izpolnjuje, bo izpolnil tudi soci- jalno postavo ljubezni. Zal, da družba, ki po videzu hoče veljati za krščansko, ko­piči vedno večje gore socialnih krivic.

Vidimo, da Bog pripušča, da gredo m nožice povsod tam v komunizem, ki je

j religija sov raštva , kjer jih krščanska druž­ba ni znala ogreti in pridobiti z deli krščan-

I ske pravičnosti in ljubezni. R azkristjanje- ; ne in z m aterializm om prepojene m ase po- i stanejo potem bič, ki trebi s površja zem ­

lje krščanskega imena nevredno družbo.«Kdo ima torej prav? Papež Pij XI. ali

Rosenberg in »Slovenec«? Kako neki se 1 bo sedaj »Slovenec« izvil iz te zag a te?

N ajbrže z molkom. Saj pravijo, da je molk zlato. V prašanje je sam o, komu v tem slu­čaju bo molk zlato. Ali tistem u, ki bo mol­čal, ali pa tistem u, ki bo s prstom kazal na ta molk. Zdi se nam, da temu slednjemu. Kajti molk je včasih tudi zelo zgovoren . . .

Strupena kislinaNemški listi prinašajo zanim ive s ta ti­

stične podatke o ž idovstvu v Nemčiji. Ka­kor druga ozem lja v Evropi (posebno slo­vanska), je tudi Nemčija bila v obilni meri deležna blagoslova židovskega prise ljeva­nja in s tem neobhodno zvezane razdejalne *kcije židovstva med domačim življem.

Do začetka osem najstega sto letja so stroge zakonske odredbe om ejevale dotok židovstva iz vzhoda. Ko odredb ni več bi- 1°, so pričeli Židi počasi, toda neverjetno kilavo p rodirati v nem ški narod in razkra­jati autohtono prebivalstvo moralno, soci­alno in gospodarsko kot razjedajoča kisli­na. T ako je bilo v Nemčiji ob pričetku sv e ­tovne vojne okroglo 600.000 Židov, vsak za sebe na svojem m estu in zvest svoji negativistični koristolovski funkciji.

Po vojni se je zaradi bede na vzhodu iz l i la mogočna reka židovskih romarjev Po Prusiji in še naprej — Žid Badt je celo dosegel vodstvo v priseljevalnem uradu ter je olajšal Židom prihod in naselitev Predvsem v velikih mestih in na najlepših Položajih, kjer je čakalo njegove krivonose

30% , W orm s 30% , G otha 31% , Beuthen 36% , Berlin 52% .

V berlinskih bolnicah je bilo višjih zdravnikov, asisten tov in pomožnih zd rav ­nikov Židov: M oabit 56% , Friedrichshain 63% , Neukoln 67% .

V gledališčih je bilo ined vodilnimi ose­bami 50.4% Židov (v Berlinu celo 80% ). Od vseh uprizorjenih odrskih del je bilo

I 75% židovskega izvora. Tudi večina film- i ske industrije je bila v rokah Židov.

Na borzah je bilo med predstojniki in odborniki Židov: na borzah vrednostnih papirjev 69% , na produktnih borzah 75% , na borzah za neprem ičnine 80% , na kovin­skih borzah 83% , pri term inskih kupčijah 83% , pri uradnih tečajnih listinah 87% . Neka sta tis tika navaja, da je n. pr. 15 Ži­dov imelo zasedenih 718 nadzorstvenih odborniških m est!

Toda med ročnim delavstvom je bilo zelo malo Židov. Na vodilnih mestih trg.

b ra te samo lažje duševno In predvsem trgovsko delo — skoro nihče pa se ni opri­jel trdega kmečkega ali delavskega posla. Iz velikih mest pa so vodili setev zmede v vse sloje prebivalstva — kakor pri nas.

Če imamo pred očmi, da je bilo v Nem­čiji pred »čiščenjem« kom aj 1 % preb ival­s tv a Židov, nam bodo sledeči podatki po­kazali jasno sliko, kako je ta peščica ljudi mogla p re ra s ti in dušiti nem ško ljudstvo.

Na univerzah je bilo profesorjev Židov: Berlin, medic, fakulteta 45% ; Breslau, fi­lozof. fakulteta 25% , medic. fak. 45% , ju- ridična fak. 48% ; G ottingen, m atem . n a ra ­voslovna fak. 23% , m edicinska fak. 34% , filozofska fak. 40% , juridična fak. 47% ; Konigsberg, filoz. fak. 7% , jurid. fak. 14%, m edicinska fak. 25% .

Advokatov-židov je bilo: Dortm und29% , H am burg 25% , S tu ttg art 26% , Diis- seldorf 33% , S tettin 36% , K arlsruhe 40% , B euthen 60% , F rankfurt 64% , Berlin 55% , B reslau 67% .

Zdravnikov-židov je bilo: VViesbaden 20% , K arlsruhe 26% , Koln% , Mainz

podjetij je bilo Židov: v Berlinu 49% , v Frankfurtu a/M. 48% , v Kolnu 49% in v B reslau 57% . Med podrejenimi delavci pa je bilo Židov: v Berlinu 2.4% , v F rank ­furtu 1.9%, v Kolnu 2.9% in v B reslau sa ­mo 1.8%.

Toliko za danes — prihodnjič našte je­mo še druge podatke:

K tem u bi še pristavili, da je v Jugo­slaviji 70.000 Židov ali 0.5% preb ivalstva (v Poljski jih je nad 30% ). Kljub tem u ne­znatnem u številu poglejte njihovo vlogo v Zagrebu, Beogradu, Sarajevu, v Vojvodini i. t. d.! In še se vprašajm o, kaj bi bilo, če bi v Jugoslaviji bilo 15 milijonov žilavih Židov in 70.000 mlačnih nežidov? Tužna nam majka!

T reba bo naprav iti konec židovskem u razkrojevanju naše velike dom ovine. Kdo ga bo napravil? Samo »Zbor« — in nihče drugi!

Streljanje Židov med sebojV M oskvi so postrelili zadnjih 16 p ravovern ih kom u n isto v . . .

»Uganka za uganko! Ako so bila pri­znanja postreljenih obsojencev resnič­na, potem so bili najožji sodelavci L e­nina organizatorji ok toberske revolu­cije in m eščanske vojne, nekdanji naj­višji funkcionarji sovjetov, s tranke in kom interne, podle duše, ki se niso pla­šile zvezati se s fašistično tajno poli­cijo in izvršiti še tako gnusen zločin. Ako pa so njihova priznanja neresn ič­na, izmišljena, podana iz strahu, v kak­šni luči stoji potem justica in kako naj sodi sv e t o izvršeni u sm rtitv i?

Ali so si v M oskvi na jasnem , kako grozne, p re tresljive m oralne problem e je načel ta p roces?

*

Ali se zavedajo v M oskvi, kako je vplival izid teg a procesa na one m e­ščanske in km ečke m ase, ki naj sode­lujejo v vseh državah, povezane s p ro ­letarskim i strankam i, v boju proti fa­šizmu in vojni? Kako zelo je ojačil s ta ­lišče nasprotnikov enotne in ljudske fronte!

Ali v M oskvi res ne poznajo zapad- no evropske m entalitete in se ne zav e­dajo, s kakšnim strahom je ta proces napolnil vso tisto evropsko inteligen­co, ki je bila najsprejem ljivejša za ideje porajajočega se socializm a?

Nova ustav a Sovjetske Rusije po­meni prvi veliki korak v p ravcu dem o­kracije. Toda, ali m ore biti govora o dem okraciji, ako se vsako opozicijsko strem ljenje in kritiko preganja in tako kruto za tre ?

M oskva je s svojo politiko v F ran ­ciji, v Španiji, s sklepi VII. kongresa kom interne, z osnutkom nove ustave m oralno pridobila. Ali se v M oskvi ne zavedajo , da ta proces resno ogroža vse te p ridobitve? Ali m ore biti Moskvi to vseeno, v trenutku, ko se fašizem

oborožuje proti Sovjetski Rusiji in sku­ša s svojo propagando proti njej nahuj­skati vse razredne instinkte posedujo­čih slo jev?

Fašizem se trudi prikazati boljše­vizem« in vsako socialistično delavsko gibanje kot tolpo zločincev. Ali ni na­ravnost blazno, fašizmu pom agati s sodbo, ki v svoji utem eljitvi ugotavlja: »Da, možje, ki so pod Leninom organi­zirali oktobersko revolucijo, izvoje- vali zmago v m eščanski vojni, u tem e­ljili sovjetsko državo, so tolpa zločin­cev!«

P ra v zato pa m oram z grozo ugo­toviti, kako zelo so nas ta proces in te usm rtitve potisnile na tej poti nazaj. To, k ar se je v M oskvi zgodilo, je več kot napaka ali zločin; to je s tra šn a nesre­ča za socializem vsega sve ta brez raz ­like strank in smeri.«

•P a vsega tega ne pišejo »fašisti« okrog

»Zbora«, m arveč — m arksistična »Delav­ska politika« izpod p eresa sam ega Otto Bauerja, ki je to zapisal v m arksistični »Internationale Information«, »D elavska politika« pa je toisto ponatisnila v sloven­ščini. Nalašč nismo av to rja že uvodom a omenili, da bi se tem bolj povečal utis tega tarnanja, ki prihaja Iz vrst pristnih mar­ksističnih zamaknjencev. P ač bridko raz ­očaranje za te zam aknjence. K ar smilijo se nam. P ri vsej tej s tvari nismo doživeli mi p rav nobenega presenečenja, pač pa smo zopet nam enom a pustili, da se je naj­prej dodobra izkašljal ves naš »veliki in­form ativni« dnevni tisk. Bilo je zelo zani­mivo gledati od stran i vse njegovo kašlja­nje in tavanje po tem i rad i najnovejšega streljanja Židov med seboj v Rusiji. P ra v prisrčno smo se nasm ejali tej purgersk i in kom salonski osuplosti glede Rusije.

Kdor pa je pazljivo prečital našo ra z ­pravo »Rusija in kom interna« v »Zboru« z dne 9. aprila, tem u vsa s tv a r ni bila p rav nobena uganka. N asprotno!

Poudarjamo pa ponovno, da nismo za rušilni boljševizem iz poleg že v prejšnih Člankih navedenih razlogov, tudi pred­vsem zato ne, ker je to sistem državnega kapitalizma z največjo akumulacijo kapi­tala In zlato valuto na eni strani in s po- Polno pauperizacijo in zasužnjenjem v se ­sa delovnega ljudstva na drugi strani.

Pač pa mora izginiti iz gospodarstva •tiasonstvo — in židovstvo in se mu mora odvzeti vsak vpliv še bolj temeljito, kot ie to storil Hitler v Nemčiji, če se hočemo rešiti iz krize in doseči blagodejni vpliv načrtnega gospodarstva, pod stalno kon­trolo stanovskega, resnično demokratič­nega parlamenta.

•Preidimo tako k stvari. Osnovno vpra­

šanje je, kaj je pravzaprav novec. Znani Pisatelj W els pravi, da je iznajdba člo­veštva, ki se pa še do danes ni naučilo, ž njim pravilno ravnati. — Pappini pa Pravi, da je novec najstrašnejše orožje tako za zgraditev, kakor tudi za rušenje Modernega sveta. Na svetu imamo med­narodne konvencije za trgovino z mamili, 2 belo robo (žensko), nimamo pa konven­cije proti špekulaciji z novcem, ki trguje 2 narodi in njihovo pravico do dela in ž iv­ljenja.

Zastopniki zlate valute trdijo, da je novec blago, vrednost, da je metal, danes samo zlato, ali papir z zlatim kritjem. To ie usodna zmota stare šole, novec ne sme Predvsem nikdar postati roba, s katero se

kot tako trguje. Po Tom ažu Akvinskem tudi obresti od denarja niso upravičene. Toda kedaj je že padlo to krščansko na­čelo! V početku Rim a je bil denar pecus (živina), po tem tudi ime pecunia za de­nar, ki je dobil potem drugo obliko (ko­šček usnja ali kovanec). Ob vrn itv i p o so ­jene živine so dali m ladiča za obresti in verjetno je, da se je iz tega rodilo zmotno načelo, da m ora tudi neživa pecunia (de­nar) donašati obresti, kar pa je k rščan­stvo odločno zavrnilo, papeštvo pa k a s n e - . je nehote uvedlo z bankam i in obrestm i, ker je bilo treb a naravne prihode iz raz­nih oddaljenih dežel in d ržav vnovčiti (glej dr. Laum : W irtschaftsgeschichte).

S ta ra šola m etalistov trd i torej, da je denar blago in ne le zlato in pride do zm otnega zaključka: če ni zlata — ni k ru­ha v zemlji. D a to ni res, kažejo zemlje, ki nimajo zla tega kritja, pa vendar ži­vijo in gospodarijo. Recimo, da bi izginilo iz sveta vse zlato, ali bi potem prenehalo vse življenje in gospodarstvo?! N ikdar ne! To zm otno stališče je tedaj jasno.

Nova šola zgoraj navedenih znanstve­nikov pa prav i pravilno, da je denar le ekonomski indikator (merilo) za vrednost pri izm enjavi blaga. D enar opravlja le so- cijalno službo pri tej izm enjavi in samo po tej službi, ki jo vrši, prejm e in obdrži svo­jo vrednost, ne pa ko t goli m etal in blago.

D a bomo to praktično razum eli, pojdi­mo nazaj na svetovno vojno, da vidi­mo, kako je prišlo do današnje krize, bolje

rečeno, do ekonom skega in finančnega po­loma, v katerem se danes nahajam o, ka­ko je prišlo do splošne prezadolženosti, da je danes vsak agilni podjetnik ob polnem zdrav ju in delu, kmet, delavec, ročni in duševni, prezadolžen bankro ter, da je v gospodarstvu tak zastoj in taka b rezpo­selnost. B rez dvom a je eden teh vzrokov — stroj, tudi človeški izum, ki ga človek ne zna pravilno rabiti, m esto, da bi de­lalo isto število ljudi krajšo delavno dobo ob človeka dostojnih dohodkih, se izrablja in zaposli le majhno število d elavstva do izm ozganja ob stroju, ostale pa se vrže kot brezposelne na cesto, — vse to radi večjega »profita« in akum ulacije kapitala. T oda to ni edin vzrok.

S vetovna vojna je izzvala tzv. inflaci­jo za vojne po trebe držav. Za te potrebe vse zlato sve ta ne bi zadostovalo. D ržave so tedaj začele tiskati za plačilo vseh teh po treb novčanice ne oziraje se na zlato kritje — in m irno lahko rečem o, da no­bena d ržava vojne ni izgubila radi pom anj­kanja zlata, še manje pa radi pom anjkanja novčanic, am pak iz drugih znanih vzro ­kov. Radi denarja kot takega bi sv e to v ­na vojna lahko trajala še desetletja. Tu se je p rv ič pokazalo praktično v državnem (vojnem) gospodarstvu, da novec (novča- nica) ni blago, am pak le sredstvo za iz­menjavo dobrin, to, kar nova šola uprav i­čeno trdi.

T oda nikdar se ne smejo po trebe go­sp o d arstv a z novčanim i sredstv i staviti

enakim s tako fiskalno inflacijo, kakor smo jo zgoraj omenili. Fiskalna inflacija služi za rušenje dobrin in smrt ljudi, potrebe gospodarstva (ekonomska inflacija) pa slu­žijo ustvarjanju dobrin, zboljšanju življenj­skih pogojev in materljalnemu napredku vseh slojev. Kaj bi se bilo vse lahko u stv a ­rilo s tem denarjem izza svetovne vojne, če bi se bil uporabil za napredek člove­štv a? ! Saharo bi se lahko sprem enilo v raj, ali še kaj več.

Toda pojdimo dalje. Finančni mogotci so se po vojni znašli, da »popravijo valu­to«. Recimo, da so imeli m esto ene p red ­vojne banknote takih 10, za katere so mo­gli kom aj toliko kupiti kot preje za eno. Toda hoteli so vseh teh 10 novčanic dvig­niti na ono notranjo vrednost, ka tero je imela pred vojno ena taka novčanica, torej pom nožiti svoje prem oženje na d ese tk ra t­no pred vojno. To je bil m otiv in razlog (izza kulis) deflacijske politike. Novčanice potegniti iz gospodarstva, torej kri iz ži­vega bitja, da se dvigne vrednost valute v korist tistih, ki so posestniki teh novča­nic. Te pijavke na živem telesu gospo­d ars tv a pa niso pomislile na strašne posle­dice takega početja, — na propast vsega gospodarstva in pauperizacijo vseh delav­skih slojev. (O teh posledicah prihodnjič.)

Širite „Zbor“!

Stran 4. Z B O R

ORGANIZACIJA »ZBORA«Židom v Rusiji pač gore tla pod noga- j mi! S talinovi Židje bi hoteli v sa j nav idez- j no zlezti pod ru sk i plašč, k er vidijo, da v s ta ja R usija. T rock ijev i Židje pa gonijo I naprej svojo sv e tovno kom unistično rev o ­lucijo, ki naj bi ves sv e t sp rav ila Židom pod noge. N aravno, da je to S talinovim Ži­dom, ki se zavedajo , da bi se te židovske nadoblasti R usi celo v sam i Rusiji p rav rad i odkrižali, zelo sitno. Da bi torej Ru­som pokazali, da so oni — Stalinovi žldje čisti Rusi in nič več komunisti, so Ie-ti sa­mi postreljali v se , še v Rusiji preostale Trockijeve žide. ( č e so pri tem res p o s tre ­lili vseh 16, to re j tudi svoje lastne vohune m ed trock isti, bo pokazala šele bodočnost, — pri njihovi »morali« bi nazadnje ne bilo niti to izključeno.)

P o leg tega no tran je-političnega v zro k a pa so imeli S talinovci še važen zunanje­političen vzrok . R azen zapadnoevropskih , pa tudi jugoslovanskih p u rg a rjev in kom - sa loncev So nam reč že davno vsi drugi izprevideli, da tiči ta ž idovska banda iz Rusije tudi za vsem i tkzv . »ljudskimi« fron- i tami, posebno v Španiji in F ranciji. Da bi torej svetu dokazati, da delajo to samo trockisti, stalinisti pa, da so čisto nedol- i žne ovčice, ki ne strem e po svetovni ž i­dovski nadoblasti, tem več so postali pravi ruski rodoljubi, ki jim je pri srcu le ruska

»P rag er T agblatt« se sp rašu je v svojem uvodniku z dne 20. t. m., da-li je na Čeho- slovaškem v se storjeno , da bi se p re p re ­čilo ek strem e z desne in leve. P a p rav i: »V širnih p redelih sv e ta je sev ed a v v e ­ljavi demokracija, ki stoji v sred i m ed obe­ma. Toda ali daje le-ta dejansko tisto, kar se je od nje pričakovalo, ali zadovoljuje upravičene potrebe posameznika, s čemer se najuspešnejše paralizirajo rev o lu c io ­narne strasti? Ali storim o dandanes vse, da bi preprečili revolucijo ne v m ejah ne­ke d ržave , tem več na vsem sv e tu — da bi preprečili vo jno? Značilno je,« piše dalje »P rag er T agblatt« , »da je p red k ra tk im »M anchester G uardian«, ki spada m ed naj­bolj neizprosne k ritike H itlerja in m ilitari­stičnega strem ljen ja nacionalnega socializ­ma, odgovoril na to vp rašan je nikalno. — „Vedno se m oram o v p ra ša ti,“ piše »Man­ch este r G uardian«, „ali bi se velik narod, kako r je n. pr. Nemčija, tako obnašal, če ne bi imel vzroka za to. Angleška toleran­ca in angleška demokracija sta m ogoče mnogo tesneje zvezana z blagostanjem dr­žave, kot pa se to hoče priznati. Je pa do­volj d ržav , ki imajo vzrokov, da se p rito ­žujejo, pa se je v en d ar vse od le ta 1919 naprej bore malo storilo , da bi se jim po­m agalo. Na vsaki m ednarodni konferenci

Pom ignil je ljudstvu, naj pride, da sedo siteg a n a p ije s lad k eg a m leka , in da p rev zam e sv o jo k ra v o sam o v oskrbo. N a jp re j so p riš le m a te re in n a s itile svo je g lad n e o tročiče , n a to p a se j e vsa m asa l ju d s tv a n a p ila s la d k e g a m leka . V n a ­s p ro t ju s p re jš n jim i m olzači j e začelo lju d s tv o svo jo k ra v o k rm iti in jo lepo o sk rb o v a ti. D o b ra nega in o sk rb a j e šele p o k aza la , k a k o čudov ite pasm e je b ila ta k ra v a . V sled d o b re g a in re d n e g a k rm ­l je n ja j e mle.ko sam o tek lo , celo na ro ­govih s ta p o g n a la d v a m lečna c u rk a , kot d v a vodom eta, pod k a te ra so se p o stav ­lja li o troci l ju d s tv a in p ili m leko, da so im eli se d a j lep a z d ra v a ličeca, o k ro g le tre b u šč k e te r za lite nogice in ročice, — k a k o r angel je k i v v e lik em o lta r ju . L ju d ­s tv o p a je p osta lo zd ravo , m očno in za ­dovo ljno . Žene so o sk rb o v a le sv o jo l ju b ­ljen o k rav ico , s p ra v o m ate rin sk o lju b e z ­n ijo . Vse lju d s tv o je lepo z a n jo s k rb e ­lo, m ožje pa so se ol>orožili s težk im i li­povim i k ij i in so zastraž ili sv o jo težko p r ib o r je n o posest. Že v očeh se jim je videlo , da bi za nob en o ceno ne p u stili več tu jc a v b liž in o sv o jeg a zak lad a . S tražo je vodil o r ja k o d re š ite lj, k a te re g a je vse lju d s tv o iz red n o spoštovalo . M ed vsem i p a je v la d a la le p a m ed seb o jn a l ju ­bezen, k a te ra je p rin e s la l ju d s tv u k o n č­no v e lik o b lag o stan je .

N ad tem p rizo ro m sem b il tak o n a ­vdušen , da sem p riče l lju d s tv u p loskati te r mu z v zk lik i d a ja t i sv o je p riz n a n je . O b n a jh u jše m v z k lik a n ju pa sem začu til pod re b ra m i h ude boleč ine . O d p rl

domovina, so napravili tako krvoločno ge­sto, da se je m orala obrniti pozornost v se ­ga sv e ta nanjo. P rired ili so cirkus za E v­ropo in svoje Ruse, mu dali ime sodišče (za sebe ne rabijo sodišč, stre ljan ja gredo odlično tudi b rez teh), obsodili trock iste in jih šele potem postrelili. U činek ni iz­ostal. Angleži, pa tudi Japonci so se odo- brovoljili, ker jih je minil strah pred sv e ­tovno revolucijo ter so nehali lezti preveč v nemški tabor. O dtod tudi pom irljivejše sta lišče obojih v zadnjem času naspro ti Rusiji.

Če je s tem začasno preslepil na v idez prelevljeni S talin zgoraj om enjene, se v en ­d a r zelo m oti, če misli, da bo obdržal R use v svojih krem pljih. S lovanski prebujajoči se Rusiji ne bo več dolgo vladal niti Stalin ne s svojim i Židi!

Našim tovarišem in prijateljem pa p ri­poročam o, da še enk ra t natančno p reb e­rejo članek v »Zboru« z dne 9. aprila, pa jim bo popolnom a jasno k ak o r sedanje ob­računavan je m ed T rockijevim i in S talino­vim i židi, tako tudi že porajajoče se do­končno obračunavan je m ed Stalinovim i židi in Rusijo, našo slovansko Rusijo. Ni daleč čas, ko bomo vzkliknili: konec je sve tovne židovske nadvlade, ž ivela Rusija, živeli od Židov osvobojeni evropski narodi!

sicer zatrju je jo državniki, kako važn a za v se bi bila o d p rav a carinskih plotov, toda edin prak tičen prispevek Anglije k tem u vprašan ju je — sporazum v Ottavi! (Tam se je sporazum ela Anglija s svojim i kolo­nijami, da bodo v glavnem trgovali sam o — m ed seboj — op. ur. »Zbora«). H itler zah tev a danes kolonije in sicer p ra v iz is tega vzroka, iz k a te reg a mu jih Anglija ne da, nam reč radi koristi in p restiža . D o­kler v e lja ta oba ta a rgum enta za Anglijo, v e lja ta tudi za H itlerja. T reb a ju je zato vzeti iz rok nem škem u kancelarju s tem, da se v rn e vsem tisto , k a r zah tev a on sam zase ; Anglija naj se v rne k načelu odprtih v ra t in naj sprem eni vse kolonije v m an­date . Sam o tako se lahko reši odgovor­nosti, da bi bila natančno toliko k riv a vo j­ne. kako r nasp ro tn ik .1*

To so odkrite misli b rez ozira na levo in desno in dajejo z nekaterim i malimi sprem em bam i dovolj snovi za prem išlje­van je tudi za notranjo politiko.«

T ako piše » P rag er T agblatt« in »Man­ch este r G uardian« v Č ehoslovaški, oziro­m a Angliji. P r i nas bi bilo tako pisanje »fa­šistično«, da celo mi, ki to sam o ponatisku- jemo, sm o v veliki nevarnosti, da bomo zato »fašisti«.

sem oči, ob p o ste lji p a zag ledal sv o jo že­no, ki mi j e d e ja la , d a ni tu k a j n ik ak o n a ro d n o z b o ro v an je , da bi k r ič a l ko t je - s ih ar. O tro c i d a še sp ijo in , da če hočem k rič a ti, n a j g rem v sa d o v n ja k in k rič im ta m k a j po m ili vo lji. B rez besede sem vsta l, se o b lek e l in p riše l v sa d o v n ja k , ko so p ra v k a r p rv i j u t r a n j i so lnčni ž a r­ki p o lju b ili b e lo ce rk ev na G o ri O ljk i. Te ču d n e s a n je pa m i niso h o te le iz g lave. Zdi se m i, da im ajo sv o j pom en, zato sem vam j ih n ap isa l, m o rd a p o zn a te k o ­ga, k i b i j ih znal raz lo ž iti. Iz svetega p ism a s ta re zaveze vsi znam o, d a je eg ip ­tovsk i Jožef z d o b ro s a n js k o raz lag o re ­šil eg ip tovsko lju d s tv o h u d e sedem letne lako te .

F ren čk .

Praznovernost.

Nekje na G orenjskem živi vedeževal- ka, h k a teri rom ajo ljudje iz vseh slojev, da jim preroku je bodočnost.

Zadnjič je im ela odličen obisk v isokega (po postav i bolj m ajhnega) političnega »vel­moža«. V prašal jo je, kaj bo, če bo in kaj bo, če ne bo. P red v sem pa, kdaj da bo, če bo . . .

O dgovor vedeževalke se čuva v naj­večji u radni tajnosti.

An der schonen, blauen D o n a u . . .sta se nedavno sporazum evala nek napred­njak in nek nazadnjak iz Slovenije. Baje v lokalih b ivšega k. k. K orrespondenzbureau-a, ki so zelo p rip ravn i za obujanje starih spo­m inov.

»Zbor« v Ljubljanskem srezu.Na izrednem občnem zboru, ki je bil

29. av g u sta t. 1. v gostilniških prosto rih pri K ram arju na D olenjski cesti, so bili izvo­ljeni za B arje : Š k rab a Jakob , kovač, p red ­sednik; Kralj Anton, kam nosek, podpred­sednik; G luhak Josip, m izar, tajnik; Rejc Ivan, pečar, blagajnik ; odborniki: Intihar Ivan, m izar in L undr F ranc. Nadzorni odbor: D erganc F ranc, posestnik, C ankar Franc, m izar, V inšek Ivan, posestnik. Za delegata za sresko skupščino je bil izvo­ljen Skalar F ran c , delavec.

Na zboru s ta poročala tov. L oboda in O u tra ta o političnem položaju in nalogah novega odbora, ki je bil radi večje delav­nosti organizacije nujno potreben.

»Zbor« v Laškem srezu.Trbovlje. Dne 8. t. m. sm o imeli v go­

stiln. p rosto rih ge. N. P rav d ič na Vodah »Javno politično predavanje« . P red av a la sta tov. Kotanič in M iloševič iz Z agreba; p rv i »o gospodarsk i in socialni politiki«, drugi »Kaj hoče Jug. ljud. gibanje Zbor«. Slednji je govoril nad dve uri o ideologiji našega pokre ta . Na p redavan ju so bili naj­več za in te resiran i ekstrem ni elem enti, ki pa niso ugovarjali, tako, da je p redavan je poteklo v najlepšem redu in miru. Zgodil pa se je slučaj, da je funkcionar neke s tro ­kovne organizacije nas napadal, očitajoč »Zboru«, da je naš tov. D im itrije Ljotič, kupil za 300 m ilijonov d inarjev nekega že­leza; zakaj, seveda ni vedel povedati. Bilo je seveda mnogo sm eha s stran i poslušal­stva . Dobil je p rim eren odgovor in pouk, nakar je dotični gospod tudi takoj dem an­tiral sam ega sebe.

S p redavan jem smo bili zelo zadovoljni.

»Zbor« v Ljubljanskem srezu.Ustanovni občni zbor krajevne organi­

zacije JLG. Zbora v Mostah je bil 11. t. m.v posebni sobi gostilne Lasan. Ob jako številni udeležbi navzočih članov je tov. S ieberer o tvoril ustanovno zborovanje, to ­plo pozdravil vse članstvo, posebej pa tov. delegate. Kot p rv i je poročal tov. Zupan­čič in skoraj v eno uro trajajočem govoru podal sliko političnega položaja. Bil je de­ležen vsesp lošnega odobravanja . Za njim je govoril tov. Loboda, ki je v vznesenih besedah bodril v se člane k skupnem u so­delovanju. G ovorila sta še tov. Š im novec in O u tra ta o naših ciljih in delu novousta­novljene organizacije v M ostah.

Izvolil se je naslednji odbor: V ertin Janko, inspicijent, p redsedn ik ; S ieberer Igo, stro jn ik , podpredsedn ik ; Janko R u­dolf, k irur. m ehanik, tajn ik; Kolman Oto, stro jn ik , blagajnik ; odborniki: U čakarIgnac, čev ljarsk i m ojster, Jav o ršek Ivan, pos., Kocjan Ivan, železničar. N adzorni od­b o r: Š iraj Alojz, m ehanik, V idem šek An­ton, pek. m ojster in F erdo Stanič, b rivec.

Po izvolitv i odbora, ki je bil soglasno sprejet, so pozdravili novo izbrane borce našega g ibanja za k rajevno org. Šiška, tov. M arjek, za k ra jev , org. Š t. Jakob tov. Lo­boda, za k rajev , org. B ežigrad tov. P roft in za O m ladino Zbora tov. O utrata.

P ristop ilo je tudi nekaj novih članov in p ričakovati je, da bo to ena najm očnej­ših naših postojank.

Zbor v Kranjskem srezu.Dne 12. sep tem bra t. 1. ob 20. uri je bil

v Kranju, v salonu hotela »Jelen« inform a­tivni sestanek »Zbora«, ki je bil, čep rav m išljen le za ožji k rog to v a rišev in in te re ­sen tov , v en d ar le p ra v dobro obiskan.

P ra v zanim iv in v sm islu Jugoslovan­skega ljudskega g ibanja »Zbor« koristen m ateria l so nam po v rs ti predočili to v a ­riši Šim novec, Zupančič in L oboda iz Ljub­ljane. P rv i nam je predočil gospodarske zadeve v dom ovini, drugi nam je pričaral sliko zakulisnih iger tuje diplom acije ozir. delovanje tajnih sil sv e to v n eg a velekap ita­la na škodo narodov, osobito m alega člo­veka, tre tji pa je podal k ra tko sliko, kako zna delovati politično časopisje z zav ija­njem resničnih dejstev , sebi in svoji s tra n ­ki v ko rist na škodo resnicoljubnih de­lavnih ljudi odnosno organizacij.

N avzoči so res zanim ivim poročilom sledili z največjo pažnjo in resnostjo , želeč še več takih v ečero v in tudi uresničenja m arsičesa tega, o čem ur se nam je govo­rilo. To pa bom o dosegli le z delovanjem v sm islu Z borovega gesla : vsi v »Zbor« in naprej!

»Zbor« v Litijskem srezu.Ustanovni občni zbor v Zagorju. V ne-

. deljo, dne 20. t. m. je tudi naše Zagorje I stopilo v k rog bo rcev »Zbora«. Ob tej

svečani priliki so nas obiskali tov. Šturm, sta rešina L jubljanskega organizacijskega področja, pod k a te ro spadajo začasno še vsi srez i D rav sk e banovine, predsednik k ra jevne organizacije L jubljana—Št. Jakob tov. Loboda, naši sosedje, iz L itije tov. dr. M azek, iz T rbovelj pa lepo število naših to v arišev z njihovim predsednikom tov. Š tu rbejem na čelu.

Zbor je o tvoril tov. M rnuh in v kratkih jedrnatih besedah orisal vzro k in zgodo­vino postanka našega gibanja, katerega nujno po trebo dokazujejo razm ere doma in na tujem vsak dan bolj. N ato je tov. s ta reš in a v p ra v drastičn ih prim erih orisal ves »švindel« liberalne dem okracije v poli' tiki in gospodarstvu , tov. dr. M azek pa vse zločinsko početje akum uliranega finančne* ga kap ita la v go sp o d arstv u pri tej politiki »dem okracije«. Posebno se je vseh globoko dojmila izjava tov. dr. M azeka, v življenju izkušenega izobraženca in sk rbnega očeta m nogoštevilne družine, ko je dejal, da je zam an pričakoval re š itv e vseh delovnih slojev od raznih »ljudskih« voditeljev , da se je končno sam poglobil v iskanje izho­da na podlagi študija znanstvenikov , pa da se je n aen k ra t znašel na isti p latform i z »Zborom«. Ko je to izprevidel, da je ta­koj sklenil v se svoje moči posvetiti zmagi zbo rovske ideje, pa evo svoj sklep takoj p riva ja v delo, p rip rav ljen širiti vedno in povsod našo idejo pism eno in ustm eno. Za njim je tov. L oboda v zelo tem peram enta nem govoru v dopolnilo vsem u tem u n&- vedel nekaj p ra v značilnih prim erov , kako je pri dosedanji politiki v se usm erjeno na koristi posam eznikov, čep rav je to v očit­nem naspro tju s koristm i skupnosti. Kon- čno je tov. Š tu rbej pozdrav il zbo r in česti­tal tovarišem k današnjem u svečanem u či­nu stopanja v »Zbor«, potem pa so sledile volitve, pri katerih je izvoljen za predsed­nika tov. Vinko Sedlar, de lavec; za tajnika tov. L avo slav M rnuh, trg o v ec ; za ostale odbornike pa tovariši: S lavoj Knez, kovač, F ranc Savšek , kurjač, Tone Avšič, zaseb­nik, T one Jesenšek , m izar, Rudi D rnovšek, rudarsk i nam eščenec, F ran c P rezelj, .rudar. P o izvolitvi odbora je zavzel svoje mesto izvoljeni predsednik , ki se je zahvalil to­varišem na zaupanju in pozval v se k naj­tesnejšem u sodelovanju. K er je bilo že po­zno, je sklenjeno, da se bo odbor popolpo^ m a konstitu iral na p rv i redni seji, nakar je p redsedn ik zaključil lepo uspeli zbor.

»Zbor« v Konjiškem srezu.S estanek »Zbora« v Oplotnici, ki je bil

dne 20. t. m., nam je zopet prinesel par prijetnih uric. P ra v pazljivo sm o poslušali to v ariša Zupančiča iz Ljubljane, ki nam je v nad eno uro trajajočem govoru razložil položaj v Evropi in pokazal, kako poedini dogodki vplivajo na naš jugoslovanski rod. P okaza l nam je delovanje tajnih sil in ži- d o v stv a in nas^bodril k sam ostojnem u raz­m išljanju o naši usodi te r nas opozoril na zadružništvo, ki nam bo omogočilo, da se osam osvojim o. Poudaril je, da bodo za ­druge, v katerih bodo včlanjeni vsi mali posestniki, delavci itd. dovedli v se do so­delovanja k zg rad itv i našega jugoslovan­skega doma.

Zbor v Celjskem srezu.Dne 13. t. m. je bil v Celju ponoven za-

upniški sestanek , na ka te rem je poročal tov. Š turm o politični situaciji, in je bilo sklenjeno, da se sedaj, ko je ves srez že povezan z zaupniki, pristopi k podrobne­mu delu na terenu.

Vsem, vsem, vsemiOPOZARJAMO VSE, NAJ SI ČIM

PREJ NABAVIJO VSTOPNICE ZA VSTOP V J. L. G. ZBOR, KER BODO LE-TE V NAJKRAJŠEM ČASU PO­POLNOMA RAZPRODANE!

Kaznovani so:radi valutnega tihotapstva

Blum in Popper, d. d.‘ Z agreb, s 100.000 Din. Julij Meindl, Zagreb, z 8000 Dien.Sp itzer in drug, Slav. B rod, s 6000 Din. Edm und Beck, Indjija s 75.000 Din.M arcel Glanz, B eograd, s 5000 Din.V iktor D eutsch, Senta, s 6000 Din. l iv a r d. d., V araždin, s 25.000 Din. Schiller-B eckm ann, Z agreb, z 20.000 Din.

Vsi sam i preizkušeni Jugoslovani iz P a ­lestine.

Kal mislijo o sodobni demokraciji v demokratičnih državah

. a s m g b b b -■■■■■■■

Egiptovske sanje(Konec.)

Lastnik lisi« konzorcij. Predstavnik konzorcija Ture Sturm, Celovška 28. Odgovorni urednik Ivan Marjek, Celovška 200. Tiskarna »Slovenijac (predstavnik A. Kolman), vsi v Ljubljani.