UNIVERZA NA PRIMORSKEM

FAKULTETA ZA HUMANISTIČNE ŠTUDIJE

DRAŽEN VASILJEVIĆ

Janičarji in prvi srbski upor

Zaključno delo

Študijski program: Geografija in Zgodovina

Mentor: prof. dr. Jože Pirjevec

Somentor: doc. dr. Miha Preinfalk

Koper, 2016

Zahvala

Zahvaljujem se staršem, ki so mi omogočili študij in me tudi moralno podpirali.

Za pomoč pri pisanju zaključnega dela bi se rad zahvalil mentorju dr. Jožetu Pirjevcu,

somentorju doc. dr. Mihi Preinfalku, dr. Mateji Režek in svojim kolegom s fakultete ter

mojemu sostanovalcu Žanu.

Povzetek

Janičarji in prvi srbski upor

V zaključnem delu so predstavljeni janičarji in prvi srbski upor, in sicer od njegovega

nastanka do konca. Na kratko je opisano tudi Osmansko cesarstvo in prihod Turkov na

Balkan, kjer je podrobneje opisana njihova vladavina na območju današnje Srbije.

Opisano je tudi stanje na Balkanu pred prihodom Turkov, ki je bilo v kaosu. Malo bolj

obširno so opisane Kosovska bitka leta 1389, ki je zaznamovala usodo Srbije, in

posledice te bitke za Srbijo ter preostale države. Poudarek je namenjen janičarjem in

prvemu srbskemu uporu. Janičarji so opisani od njihove ustanovitve, pobiranja krvnega

davka do njihove vzgoje in uspešnosti na bojiščih ter vsepomembnejše vloge na

sultanovem dvoru. Odigrali so tudi najpomembnejšo vlogo pri povodu prvega srbskega

upora. V zaključnem delu je natančno analiziran prvi srbski upor od povoda, poteka,

konca in posledic v prihodnosti za srbsko prebivalstvo.

Ključne besede: janičarji, prvi srbski upor, Osmansko cesarstvo, Balkan, Srbija

Abstract

The Janissaries and the First Serbian Uprising

In this thesis presents the janissaries and the First Serbian Uprising from its beginning

to the end. It also briefly describes the Ottoman Empire, its conquering of the Balkan

Peninsula and the Turkish authority in Serbia. Moreover, it discusses the chaotic

situation in the Balkans before the Turks arrived. It provides a more in-depth analysis of

the Battle of Kosovo in 1389, which determined the destiny of the Serbs and affected

Serbia and other neighbouring countries. As the title suggests, the emphasis is on the

janissaries and the First Serbian Uprising. The janissaries were established by taking

non-Muslim boys from their parents (the devşirme system); the thesis describes their

education, training, success on the battlefield and their role in the sultan's court. They

were also instrumental in the cause for the First Serbian Uprising. This thesis mostly

focuses on the First Serbian Uprising, how it started, progressed and ended, and what

were its far-reaching consequences for the future of the Serbian nation.

Key words: janissaries, First Serbian Uprising, Ottoman Empire, Balkans, Serbia

IZJAVA O AVTORSTVU

Študent Dražen Vasiljević, z vpisno številko 92121071,

vpisan na študijski program GEOGRAFIJA-ZGODOVINA,

rojen 29. 07. 1993, v kraju Čečava, sem avtor:

· zaključnega seminarskega dela

z naslovom:

JANIČARJI IN PRVI SRBSKI UPOR.

S svojim podpisom zagotavljam, da:

- je predloženo delo izključno rezultat mojega lastnega raziskovalnega dela;

- sem poskrbel, da so dela in mnenja drugih avtorjev/-ic, ki jih uporabljam v delu,

navedena oz. citirana v skladu s fakultetnimi navodili;

- sem pridobil vsa potrebna dovoljenja za uporabo avtorskih del, ki so v celoti

prenesena v predloženo delo in sem to tudi jasno zapisal v predloženem delu;

- se zavedam, da je plagiatorstvo – predstavljanje tujih del kot mojih lastnih – kaznivo

po zakonu (Zakon o avtorstvu in sorodnih pravicah, Ur. l. RS št. 16/07 – UPB3);

- se zavedam posledic, ki jih dokazano plagiatorstvo lahko predstavlja za predloženo

delo in za moj status na UP FHŠ;

- je elektronska oblika identična s tiskano obliko dela (velja za dela, za katera je

elektronska oblika posebej zahtevana).

V Kopru, dne_________________ Podpis avtorja:__________________________

KAZALO

1 UVOD ....................................................................................................................... 1

2 PADEC SRBIJE POD TURŠKO OBLAST IN BITKA NA KOSOVSKEM

POLJU ...................................................................................................................... 3

3 JANIČARJI.............................................................................................................. 8

4 PRVI SRBSKI UPOR ........................................................................................... 12

4.1 Stanje v Srbiji pred prvim srbskim uporom ........................................................ 12

4.2 Vloga srbske pravoslavne cerkve pri nastajanju uporov ..................................... 14

4.3 Prihod janičarjev na oblast .................................................................................. 15

4.4 Začetek prvega srbskega upora ........................................................................... 17

4.5 Prva faza upora .................................................................................................... 17

4.6 Druga faza upora ................................................................................................. 19

4.7 Tretja faza upora .................................................................................................. 21

4.8 Četrta faza upora .................................................................................................. 22

5 DRUGI SRBSKI UPOR ........................................................................................ 23

6 ZAKLJUČEK ........................................................................................................ 25

7 VIRI IN LITERATURA ....................................................................................... 27

1

1 UVOD

Osmansko cesarstvo je imperij, ki se je raztezal na tri kontinente, in sicer na Evropo,

Azijo in Afriko. Ustanovljeno je bilo na območju današnje Anatolije in obstajalo od leta

1299 do 1922. Ustanovil ga je obmejni seldžuški gazi Osman I., po katerem je cesarstvo

dobilo ime. V 16. in 17. stoletju je bilo cesarstvo na višku moči in v svojem največjem

obsegu (od severne Afrike in Balkana do Bližnjega vzhoda). Povrh vsega ozemlja so

imeli še številne vazalne države, ki so jim bile podrejene. Glavni vzroki za krizo so

prenehanje osvajanj novih ozemelj, vse večji upori podjarmljenih ljudstev (osredotočil

se bom na upore v Srbiji), janičarski vplivi in zaostalost v gospodarstvu ter vojski.

Janičarji so bili sultanova elitna vojska. Nastali so tako, da so Turki podrejenemu

krščanskemu prebivalstvu naložili krvni davek, kjer so pobirali mlade in zdrave fante ter

jih pošiljali v današnjo Anatolijo na urjenje. Tam so prekinili vse stike z družino,

sprejeli islam in postali slepo poslušni vojaki, ki so se izredno izkazali v nadaljnjih

osvajanjih ozemelj. Prišli so do take moči, da so že sami odločali, kdo bo zasedel

prestol. Leta 1801 so prišli na oblast v beograjskem pašaluku, kjer so izvrševali teror

nad srbskim prebivalstvom in jim povečali davke, kar je privedlo do prvega srbskega

upora. Na začetku so se Srbi upirali samo dahijam,1 šele kasneje so se uprli tudi sultanu

in zahtevali avtonomijo. Za ohranitev legende o srbski državi in težnji po njeni ponovni

vzpostavitvi je bila zadolžena srbska pravoslavna cerkev, ki je to ideologijo razširila

med navadno kmečko prebivalstvo. Prvi srbski upor zaradi spleta okoliščin ni bil

uspešen, kar je privedlo do drugega srbskega upora leta 1815, ki je bil bistveno bolj

uspešen kakor prvi.

Cilji in pomen predlagane teme: cilj je, da v zaključnem del najprej splošno prikažem

in opišem Osmansko cesarstvo, torej njegov nastanek, vzpon, gospodarstvo, odnos do

lokalnega prebivalstva, imperija za časa Mehmeda Osvajalca in Sulejmana Veličastnega

ter krizo in zaton cesarstva. Sledi opis turške ekspanzije na Balkan. Na koncu se bom

lotil še opisa janičarjev (njihovega nastanka, pridobivanja moči in njihovega konca) in

njihove problematike v Srbiji.

1 Oficirski čin v janičarski vojski, ki je zastopal janičarske interese pri paši.

2

Raziskovalni vprašanji sta sledeči:

Kakšen je bil odnos janičarjev do kmečkega krščanskega prebivalstva?

· Kakšni so bili vzroki za prvi srbski upor?

Metodološki pristop:

Najprej bom proučil literaturo, iz katere bom povzel splošne informacije o Osmanskem

cesarstvu, nato pa bom pri točkah, v katerih bom podrobneje predstavil turško invazijo

na Balkan in problematiko janičarjev, zbiral literaturo (slovensko, turško in srbsko) iz

različnih držav, da dobim čim boljši pregled nad tem dogajanjem.

3

2 PADEC SRBIJE POD TURŠKO OBLAST IN BITKA NA

KOSOVSKEM POLJU

V Srbiji so se prve težave pojavile že za časa carja Dušana, ki je vladal v obdobju 1355–

1371, namreč, slabiti je začela centralizacija oblasti. Car Dušan je pripadal dinastiji

Nemanjićev, ki so bili na oblasti v Srbiji. Za časa njegove vladavine in vladavine

njegovih prednikov se je Srbija širila proti jugu. V obdobju vladavine carja Dušana

(1331–1355) je Srbija obsegala centralno in južno Srbijo, del Bosne in Bolgarije,

Albanijo in severno ter osrednjo Grčijo. Za časa vladavine njegovega sina Uroša I. je

centralna oblast propadla in nastalo je več manjših samostojnih fevdalnih območij.

Fevdalci teh območij pa so se med seboj borili za prevlado v regiji in za razširitev

lastnega posestva. V Makedoniji se je občutila tudi oslabitev državne enotnosti (Voje

1994, 111–112).

Pred prihodom Turkov sta bila v srbskih deželah najvplivnejša fevdalca knez Lazar

Hrebljanović in Vuk Branković. Lazarova posest se je nahajala na območju današnje

meje med Srbijo in BiH ob reki Drini, Brankovićeva pa na območju današnjega juga

Srbije in severa Makedonije. Branković in knez Lazar sta bila v dobrih odnosih in celo

v družinskem razmerju, Vuk se je namreč poročil z Lazarjevo hčerko Maro. Lazar je

gojil dobre odnose tudi z Zeto, ki se je nahajala na območju današnje Črne gore, in z

njenimi fevdalci, družino Balšić. Lazar je imel poleg teh fevdalcev še enega

pomembnega zaveznika, in sicer srbsko pravoslavno cerkev.

Po bitki ob reki Marici so Turki že začeli prodirati v srbske pokrajine. Prvi turški vpad

se je zgodil leta 1381. Najprej so prihajali le ropati, kasneje pa tudi osvajati ozemlja.

Istočasno so se lotili bolgarskega cesarstva in si leta 1382 podredili Sofijo. Prvo srbsko

mesto, ki ga je sultan Murat I. osvojil, je bilo mesto Niš. Kmalu je knez Lazar zbral

vojsko in odbil turški napad pri Pločniku v Bosni leta 1386. To je sultana razjezilo, tako

da se je odločil resno pripraviti za zavzetje Srbije. Dal je vpoklicati celo čete iz Male

Azije in svoje vazale. Knez Lazar se je začel tudi sam pripravljati, tako vojaško kot

diplomatsko. Najprej si je hotel zagotoviti mir z Ogrsko. Odpravil se je v Beograd in

sprejel vse vazalne obveznosti, ki so veljale že za časa kralja Ludvika. Z vojaško

pomočjo mu je med prvimi priskočil na pomoč bosanski kralj Tvrtko, ki je bil obenem

tudi njegov dolgoletni prijatelj. Obenem je sam kralj slutil turško nevarnost.

4

Med Lazarjevo vojsko se je znašel tudi en oddelek hrvaške vojske. Od pomembnejših

fevdalcev je bil, poleg malih seveda, na Lazarjevi strani tudi njegov prijatelj Vuk

Branković. Do bitke med turško in srbsko vojsko je prišlo 28. junija po julijanskem

koledarju oziroma 15. junija 1389 po gregorijanskem koledarju, na Vidov dan na

Kosovskem polju v bližini Prištine. O sami bitki je malo virov, vendar lahko sklepamo,

da je srbska vojska štela okoli 20.000 vojakov, turška pa okoli 40.000. Najbolj znano je,

da je Miloš Kobilić2 ubil sultana in da so Turki zajeli kneza Lazara ter ostale velikane in

jih ubili. Novice o tej bitki so prodrle vse do Firenc, kjer se je bosanski ban Tvrtko

pohvalil, da je premagal Turke, toda kasnejši viri pripovedujejo, da je bila bitka

neodločena in da se je Muratov sin Bajazid, ki je prevzel prestol, moral vrniti v Azijo

zaradi nemirov v državi.

Ogri so si še vedno prizadevali, da bi si podredili Srbijo, ki je ravno po bitki na

Kosovskem polju postala zelo ranljiva. Toda posledice Kosovske bitke so bile za Srbe

porazne, saj so postali turški vazali. Kljub temu, da je postala Srbija vazalna kneževina,

ki jo je vodil Lazarjev sin Štefan Lazarević, je doživela ponoven razcvet. Novi knez je

bil zelo izobražen in je podpiral umetnost. Kneginja Milica in njen takrat še mladoletni

sin Štefan sta sprejela vazalni odnos od sultana, ker jima je grozila nevarnost s severa –

ogrski kralj Sigismund.

Srbija je Turkom plačevala letni davek, ki je znašal 40.000 dukatov, in obvezala se je,

da bo s svojo vojsko sodelovala pri turških pohodih. Turki so prišli nazaj na Balkan leta

1392, ko so zavzeli Skopje in prisilili Vuka Brankovića, da postane njihov vazal. Istega

leta so začeli vpadati v Bosno, naslednje leto pa so si podredili še osrednji del Bolgarije.

To osvajanje je spremenilo politično karto Balkana, saj se je bizantinsko cesarstvo

skrčilo le na mesto Bizanc z okolico in nekaj ločenega ozemlja na Peloponezu ter Epiru.

Prve zasluge je srbska konjenica že pridobila leta 1396 v bitki pri Nikopolju (Voje

1994, 113–115).

Kasneje se je srbski knez Štefan Lazarević poročil na bizantinskem dvoru (leta 1405) in

si kot sorodnik pridobil naziv despot, kar je pripeljalo do daljnosežnih posledic. Med

tem, ko so se potencialni kandidati za sultanski prestol spopadali, je na Balkanu

zavladal predah pred Turki. Despot Štefan Lazarević je to izkoristil za selitev 2 V nekaterih virih se pojavlja priimek Obilić.

5

prestolnice na sever, in sicer v Beograd, vendar je kasneje prišlo do nasprotij med

potomci kneza Lazarja in Vuka Brankovića. Kaj kmalu so se Lazarevići tudi med seboj

spopadli. Kneginji Milici je do svoje smrti leta 1405 uspelo vzdrževati red in mir med

njimi, a so kasneje boji postali hujši. Njihovo sovraštvo je bilo vidno tudi v tem, da si je

vsak tekmec izbral za srbski prestol svojega favorita med tekmeci za osmanski prestol

in mu tudi vojaško pomagal v bitkah za ta prestol. Štefan Lazarević si je poleg

zbliževanja s Turki zbližal tudi z Ogri in v zameno dobil del ozemlja ob reki Drini, kar

je povzročilo spor med srbskimi despoti in bosanskimi kralji. Štefana Lazarevića je

nasledil njegov nečak Jurij Branković (Ćirković 2009, 89–92).

Tako kot njegovi predhodniki se je tudi Jurij odločil, da premesti prestolnico. Premestil

jo je iz Beograda v mesto Smederevo. Za razliko od stare dinastije Nemanjićev, ki je

bila usmerjena v osvajanje večjih in bogatejših krajev proti jugu, se je mlajša dinastija

usmerjala vse bolj proti severu k naseljevanju zapuščenih naselij in iskanju zavezništva

z Ogrsko. Kmalu so sporna ozemlja ob reki Savi in Donavi postala predmet

povezovanja med Srbijo in Ogrsko ter ne več predmet spora. To je vodilo vse do

sprejetja vazalnega odnosa Srbije s strani Ogrske. Ogri so se vmešali tudi v spopade

med srbskimi knezi, vendar so bili vedno na strani despota Štefana Lazarevića (Ćirković

2009, 100–101).

Sultana Bajazida je nasledil njegov sin Mehmed I. leta 1413, na čigar strani je bil tudi

Štefan Lazarević, ki je nadaljeval s svojo politiko (plenil je po zahodnih državah, vendar

se je hodil k njim posvetovati in vojsko pošiljal Turkom). Kaznoval ga je sultan Murat

II. (1421–1451), ker je podprl njegovega tekmeca v boju za prestol. Srbija se je po

despotovi smrti znašla v težkem položaju. Jurij je bil napaden tako s strani Turkov na

jugu kot s strani Ogrov na severu. Kmalu se je porodila ideja o obuditvi križarske vojne,

ki jo je vodil znani ogrski vojskovodja Janoš Hunyadi. Leta 1443 je krščanska vojska

prodrla vse do Niša, vendar so se zaradi hude zime morali vrniti v Beograd. Naslednje

leto so na pogajanjih določili, da se despotu Juriju vrnejo določena mesta. Poleg Srbije

je bilo na Balkanu v tem času že ducat vazalnih držav, ki so kmalu prešle pod turški

vpliv zaradi boljših pogojev. Eden izmed glavnih pogojev je bil najem pomožnih

krščanskih čet v zameno za denar, medtem ko so Ogri vpeljali to kot obvezo vsakega

vazala.

6

Medtem je Jurijev sin Lazar postal sovladar. Leta 1448 je bila krščanska vojska

poražena, kar je Srbijo pripeljalo v še bolj nezgoden položaj, saj si je Jurij prizadeval, da

v tej bitki ostane nevtralen. Medsebojno vojskovanje krščanskih vazalnih držav je

Turkom šlo le še bolj na roko, saj so težili k vse bolj intenzivnejšemu in vse večjemu

ustanavljanju sandžakov. Še prej pa je to politično situacijo na Balkanu izkoristil novi

sultan Mehmed II., da je v miru oblegal in zavzel Carigrad 29. 6. 1453. Naslednje leto je

takoj vdrl v Srbijo. Oblegati je začel Smederevo, vendar se je kmalu napotil na

obleganje Beograd leta 1456. Mesto se je s pomočjo križarjev obranilo, ranjen pa naj bi

bil celo sam sultan. Po smrti despota Jurija in Hunyadija so Turki leta 1458 začeli nov

pohod proti Srbiji.

Po smrti Jurijevega sina Lazarja sta se izoblikovali dve veji. Ena se je zavzemala za

zavezništvo s Turki in predlagala despota Mihajla Anđelovića za vojvodo, kjer je bil

obenem tudi njegov brat sultanov veliki vezir. Druga veja pa se je zavzemala za

zavezništvo z Ogri, ki so pripeljali v Smederevo sina bosanskega kralja Stefana

Tomaševića Kotromanića (vladal 1459–1463), da se je poročil s hčerko umrlega

vladarja. Kljub temu dogodku si je sultan zadal, da Smederevo mora zavzeti, kar mu je

tudi uspelo leta 1459. S padcem Smedereva lahko govorimo tudi o padcu srbske države.

Po tem dogodku so Turki imeli prosto pod do Bosne in Jadrana, kar se je zgodilo leta

1463. Istega leta je ogrska vojska vkorakala v Bosno, vendar je večino Bosne že

naslednje leto zavzel sultan (Ćirković 2009, 102–107).

Ob zavzetju novoosvojenih dežel so jih razdelili na sandžake. Bosna se je najprej

imenovala sandžak, vendar so jo leta 1580 preimenovali v pašaluk. Srbija je bila

razdeljena na več sandžakov, med katerimi je bil najpomembnejši Smederevski sandžak

(tur. Semederie Sancagi) s sedežem v Beogradu. Pozneje se je tudi ta sandžak

preimenoval v beograjski pašaluk. V turških virih je bilo to ozemlje vedno imenovano

Smederevski sandžak, samo v avstrijskih dokumentih se imenuje beograjski pašaluk.

Najprej je spadal pod Rumelijski beglerbegluk do leta 1541, kasneje pa pod Budimski.

Leta 1686 je dobil na pomenu, saj je postal vojna krajina (serhat) za nadaljnje

osvajanje. Beograjski pašaluk je obsegal na zahodu ozemlje do Drine, na jugozahodu na

območje Starega Vlaha, na jugu do Kruševca, na vzhodu do Bele Palanke in na severu

ter severozahodu do Save in Donave. Poveljeval mu je sandžak – beg. Prvi sandžak –

beg je bil znani osmanski vojskovodja Bali – beg Jahjapašić. Ob prihodu so Turki

7

najprej zasedli trdnjave, upravna središča, dvore in oporišča prejšnje oblasti. Pokrajino

so razdelili na nižje upravne enote, imenovane nahije, in na sodna okrožja, imenovana

kadiluki. Meje turških enot so se večinoma prekrivale s starimi srbskimi. V vsaki nahiji

sta bila nastanjena knez s srbske strani in muteselim ter sodnik s turške strani. Sčasoma

je bil beograjski paša po plačilu razvrščen enako kot vezir. Drastična sprememba stanja

v beograjskem pašaluku se pojavi po svištovskem miru,3 ko so Srbi dobili amnestijo za

njihovo sodelovanje v avstrijsko-turški vojni v obdobju 1788–1791. Ozemlje

beograjskega pašaluka je predstavljalo osnovo za nastajanje nove samostojne države v

prihodnosti (Gažević in sodelavci 1970, 578).

Poleg smederevskega sandžaka so bili še Vučitrnski (nastal na ozemlju Vuka

Brankovića), Kruševski in Prizrenski sandžak (Ćirković 2009, 108–109).

3 Mirovna pogodba, podpisana leta 1791 med Avstrijo in Osmanskim cesarstvom, s katerim se je končala

zadnja avstrijsko-turška vojna.

8

3 JANIČARJI

Turška vojska se je delila na kopensko vojsko in mornarico. Slednja je imela večjo

vlogo le na večjih rekah, kot na primer na Donavi, medtem ko je imela mornarica v

Sredozemlju bolj piratski značaj. Osrednjo vlogo je imela kopenska vojska, ki se je

delila na centralno vojsko sultanove garde in pokrajinsko oziroma ejaletsko vojsko4

(Voje 1994, 191).

V 14. stoletju se je v centralni vojski oblikoval nov elitni pehotni zbor, ki se je imenoval

janičarski korpus. Ime izhaja iz turške besede yeniçeri, kar pomeni nova vojska. Najprej

so ga sestavljali vojni ujetniki iz bitke pri Hadrianopolu leta 1362. Kasneje leta 1383 je

sultan Murat I. izdal zakon, da mora vsak peti suženj na vojaško šolanje. V 15. stoletju

pa sta sultana Mehmed I. in Murat II. uvedla devşirme. To je bil tako imenovani krvni

davek, s katerim so odvzemali mlade fante, stare med 8 in 20 let, krščanskim kmečkim

družinam. Za zbiranje otrok je bil zadolžen lokalni janičarski vodja. Zbirali so jih vsakih

3–7 let, izjeme so bili le edinci v družinah in otroci meščanov. Pogoj je bil le, da so

zdravi in lepo grajeni. Poslali so jih v kolono, ki je štela okoli 100–150 otrok k

njihovemu bodočemu vodji, k janičarskemu agi v Istanbul na območju današnje

Antalije, kjer so morali sprejeti islam, se učiti jezika in turških običajev. Tam so bili

deležni tudi strogega šolanja in asimilacije. Kasneje so muslimanske družine v Bosni in

družine iz ostalih odmaknjenih gorskih predelov Balkana prostovoljno dajale svoje

otroke v janičarske odrede, saj je to zanje predstavljalo edino obetavno življenjsko pot.

Najboljši in največji so bili sprejeti na dvor, ostali pa so bili poslani v janičarske

kasarne, kjer so nadaljevali s strogim urjenjem in versko disciplino. Bodoče janičarje je

nadziral celo sam sultan osebno in se na podlagi tega odločil, kam spada kateri janičar

glede na sposobnost. Urili so jih paži, te so pa nadzorovali beli evnuhi, ki jih je bilo na

dvoru okoli 40, te pa je nadziral glavni beli evnuh, ki je bil obenem glavni sultanov

namestnik na dvoru in mu je vse redno poročal.

Stroga disciplina jim je prepovedovala poročanje, stike s prejšnjo družino, vsak del

dneva so imeli skrbno načrtovan in prepovedan jim je bil izhod z dvora. Kazni za

kršitelje so bile hude. Šolanje je najprej trajalo 2–7 let. Najboljši so ostali na dvoru in se

4 Osmanska pokrajinska vojska pod vodstvom paše ali beglerbega.

9

še dodatno šolali v povprečju štiri leta, kasneje pa so jih razdelili v štiri oddelke. Prvi

oddelek je se je imenoval sultanova osebna straža, kamor so spadali najboljši janičarji.

To je bil obenem najbolj častni oddelek, ki je štel okoli 40 vojakov, ki so skrbeli za

sultanovo oblačenje, obleke in orožje. Po končani službi v osebni straži jih je sultan

imenoval za pokrajinske namestnike ali kakšno pomembno mesto v janičarskem

korpusu oziroma konjenici. Naslednji oddelki so bili zakladnica, ki je štela okoli 60

vojakov, shramba, ki šteje okoli 35 vojakov, in vojska. Večina janičarske vojske se je

nahajala v Istanbulu, medtem ko je bil manjši del razporejen po mejah in raznih utrdbah

(İnalçik 2002).

V času miru so janičarji vzdrževali red in mir v mestih ter bili nastanjeni v trdnjavah.

Največje število janičarjev je bilo leta 1560 za časa vladavine Sulejmana Veličastnega,

in sicer okoli 54.000 (Voje 1994, 191).

Velik pomen so dajali skupnemu življenju in prehrani. Največja svetinja jim je

predstavljal njihov kotel, okoli katerega so se zbrali pri jedi. Glavni sestanki so potekali

ob kotlu in njegova izguba je predstavljala največjo sramoto janičarjev (Gažević in

sodelavci 1972, 8).

Njihov komandant se je imenoval janičarski aga, ki je bil obenem še glavni šef policije

v mestu. Ko je bil odsoten, ga je na mestu šefa policije zamenjal sejmen – baši. Kot

kolektiv so se janičarji klicali odžak kar v turščini pomeni ognjišče. Razdeljeni so bili v

enote, imenovane orte, v katerih se je nahajalo med 100–3000 vojakov. Poveljnik orte

se je imenoval čorbadži – baši, njegov pomočnik pa oda – baši. Razdeljeni so bili med

196 ortami, ki so se delile v tri skupine. Prva se je imenovala džemijet, kar pomeni

združenje, in je štela okoli 101 orto. Druga se je imenovala belik, kar pomeni v prevodu

odred, in naj bi štela okoli 61 ort. Zadnja se je imenovala sejmen, kar pomeni lovski

pomočniki oziroma čuvari psov, in je štela okoli 34 ort. Četrta skupina se je imenovala

regrutna skupina in so jo šteli kot dopolnilo skupino, ki je obsegala prav tako okoli 34

ort in ni nikoli zapustila Istanbula. Orte so se potem delile še na ode (čete), te pa še

naprej na desetino. V eni odi je bilo 8–12 desetin. Vsaka desetina je imela skupni kotel

in tovornega konja ter poseben znak na zastavi, ki je stala na vratih njihove kasarne.

Velikokrat so si janičarji ta znak tetovirali na roke ali noge (Gažević in sodelavci 1972,

8).

10

Drugi pomembni oficirji so bili še vekil – hardž (knjigovodja), ašči – baši (glavni

kuhar), sakabaši (glavni vodonoša) ... Izpostavljeni so bili strogi disciplini in

kaznovanju. Kaznovali so jih lahko le njihovi oficirji. Napredovali so zgolj zaradi

starosti in izkušenosti, bolne, ranjene oziroma nesposobne za opravljanje svojega dela v

prihodnje so imenovali oturak in so jih odpustili iz vojske, vendar so jim dodelili

pokojnino (Gažević in sodelavci 1972, 8).

Tudi janičarji so se delili na več redov. Eden najbolj znanih so jasakčije. Njihova naloga

je bila čuvanje javnega reda in miru ter skrb za varnost ljudi v naseljih. Nameščeni so

bili v Istanbulu, od koder so jih pošiljali po celem cesarstvu (Gažević in sodelavci 1972,

31).

Janičarji so spadali v kategorijo pešcev – strelcev, toda, sodeč po njihovi izurjenosti in

disciplini (tako vojaški kot verski), so bili sposobni za najtežje vojne naloge in ni jim

bilo para ne v Evropi ne v Aziji. Njihova bojna oprema sta bila najprej le lok in puščica,

kasneje puška, kopje, helebarda, sekira in sablja. Prve enote, ki so jih prekašale v

vojaški sposobnosti, so bile evropske armije v 18. stoletju. Zavzemali so centralno

mesto v času borbe in predstavljali osrednji element pri napadu. Veljalo je, da če se

janičarji čvrsto držijo svoje pozicije, gre turški vojski odlično. Če pa so popustili, je bila

vojska pred porazom. Pripisujejo jim veliko vlogo pri odločilnih zmagah osmanskih

Turkov (Gažević in sodelavci 1972, 8).

Sčasoma so tako imenovani poturčenci na sultanovem dvoru začeli dobivati najvišje

položaje. Prvi sultan, ki jim je to odobril, je bil Mehmed Osvajalec. Kasneje so janičarji

vsakega sultana prisilili, da je imenoval za vezirje le njihove člane. Leta 1740 so dobili

pravice do trgovanja, vendar so jim zaradi finančnih težav v cesarstvu ukinili plače. S

tem dogodkom se je začelo obdobje razjarjene vojaške hunte, ki se je ukvarjala samo še

z ropanjem po cesarstvu in ni bila podobna nobeni vojaški eliti. Skozi zgodovino so na

vsakega novega sultana pritiskali, da jim da več pravic, predvsem pa več denarja. V tem

so bili zelo uspešni, le sultan Murat IV. se jim ni pustil. Prav zaradi tega njihovega

pritiska so jih sultani velikokrat brez kakršne koli potrebe pošiljali v notranjost

cesarstva. Po umoru sultana Osmana II. leta 1622 so janičarji začeli s političnimi

spletkami in terorjem na sultanovem dvoru. Celo samega sultana so ustrahovali in

imenovali velike vezirje (Gažević in sodelavci 1972, 8).

11

V drugi polovici 16. stoletja je prišlo do sprememb v njihovih življenjih. Začeli so se

poročati in ustanavljali družine ter se ukvarjali z obrtjo. Prilastili so si tudi kmečko

zemljo. Kmalu so tudi Turki začeli prihajati v janičarski korpus zaradi vseh privilegijev,

ki so jih bili deležni janičarji, vendar jih janičarji niso nikoli imeli za sebi enakovredne.

Od vsakega sultana so začeli terjati več pravic in več denarja, kar je na koncu privedlo,

da so oni odločali, kdo pride na prestol. V kriznih časih cesarstva so se od elitne vojske

spremenili v navadno podivjano vojsko (Babić in drugi 1953, 413; Voje 1994, 192).

Divjali so tudi po beograjskem pašaluk. S svištovskim mirom iz leta 1791 so janičarjem

prepovedali vstop v beograjski pašaluk, zato so v obdobju 1792–1799 večkrat poskušali

zavzeti Beograd. Naposled so februarja 1799 le prišli v Beograd in leta 1801 zavzeli

trdnjavo ter cel pašaluk (Gažević in sodelavci 1972, 8).

Selim III. je hotel reformirati vojsko po evropskem vzoru, vendar mu to janičarji niso

dopustili in ga naposled ubili. Kasneje je še več vodilnih ljudi v Osmanskem cesarstvu

hotelo reformirati vojsko, vendar so se jim janičarji uspešno upirali do leta 1826. Tega

leta je v zatiranju upornih janičarjev stradalo okoli 30.000 janičarjev. 17. junija 1826 naj

bi jih sultan s hatišerifom tudi razpustil. Prihajalo je do obnovitve janičarskega

vojaškega redu v določenih provincah, vendar so jih vse uspešno zatrli (Gažević in

sodelavci 1972, 8).

Janičarji so bili ljudje brez preteklosti, slepo poslušni in najelitnejši sultanovi vojaki.

Prav zaradi vsega tega so imeli osrednje mesto v turški vojski. V boj so vstopali

pogumno in bili so zaslužni za veliko večino uspešnih bitk. Prvi, ki je opisal to

sužnjelastniško družbo in janičarje, je bil Niccolo Machiavelli5 (İnalçik 2002).

5 Fiorentinski politik in vojaški pisec.

12

4 PRVI SRBSKI UPOR

4.1 Stanje v Srbiji pred prvim srbskim uporom

Po izumrtju dinastije Branković leta 1459 se je načrtovanje o vstaji proti Turkom

preneslo na splošno ljudstvo, vendar so spodbude prihajale izven meje Osmanskega

cesarstva. Ljudstvo se je tolažilo z raznimi verskimi prerokbami, ki so napovedovale

zlom turške države. Glavni razlog za vstajo je bil dvig glavarine in harača zaradi

finančne krize ter divjanje vojske, ki je zahtevala svoja zaostala plačila in začetek

razpada turškega fevdalizma. Tudi turška vojska ni imela več takšne moči, temveč se je

soočala z zaostalostjo v opremi, orožju in ostalih rečeh. Kmalu ni bila več sposobna

braniti meje Osmanskega cesarstva in ohraniti miru v njem. Srbi so videli, kakšna je

situacija v beograjskem pašaluku, in se odločili zahtevati večjo stopnjo avtonomije ter

več pravic.

Najprej so se uprli Srbi v Banatu. Upor se je začel leta 1594, ko je bila turška vojska

daleč stran. Upornikov naj bi bilo okoli 5.000. Pregnali so turško vojsko iz večjih mest

v Banatu in uničili turško ladjevje ob Donavi. Pričakovali so vojaško pomoč od

sedmograškega kneza in Ogrske, kar se pa ni zgodilo. Ko je avstrijska vojska nehala

oblegati turške trdnjave, so se Turki vrnili v Banat in v bitki pri Temišvarju potolkli

upornike. Sedmograški knez, ki je bil turški vazal in gospodar Banata, ni poslal vojaške

pomoči upornikom, ker je vodil dvostransko politiko, bil je namreč zavetnik in vazal

Turkov ter podpihoval nastajanje uporov. Za kazen so Turki sežgali posmrtne ostanke

pomembnega srbskega svetnika sv. Save.6 S tem dejanjem so mislili, da so za vedno

strli srbski upor, vendar so se ušteli (Babić in sodelavci 1953, 417; Ćirković 2009, 133).

Vodje uporov so bili ljudski poglavarji, katerih zahteve so bile odprava vseh davkov in

dajatev za obdobje treh let, dobiti nazaj vse, kar so jim Turki vzeli, in še naprej ohraniti

svojo vero. Največ zahtev so zahtevali sami poglavarji osebno. Imenovali so se za

plemiče, hoteli so sami zavladati svojim posestim, pridobiti svoje naslove in položaje v

vojski. Sami so hoteli upravljati s Srbijo (Ćirković 2009, 133–134).

6 Prvi nadškof srbske pravoslavne cerkve in svetnik, ki je živel med letoma 1175 in 1235.

13

Prvi večji upor Srbov proti Turkom se je zgodil ob turškem neuspelem obleganju

Dunaja leta 1683. Cesarske čete in »srbske milice« so bili tako uspešni, da so pregnali

Turke iz Slavonije in zavzeli Beograd leta 1688. Turška vojska je bila tik pred

razpadom, kar je avstrijski vojski le še olajšalo delo. Avstrijska vojska je v zelo kratkem

času prodrla do Skopja, vendar se je morala leta 1690 umakniti zaradi izbruha kuge,

vojne s Francijo in močne turške protiofenzive. Z njimi se je proti severu umikalo tudi

srbsko prebivalstvo, saj so se bali turškega maščevanja. Preselilo naj bi se med 30.000–

40.000 prebivalcev.7 Istega leta so si Turki ponovno podredili Beograd. Mir so sklenili

leta 16998 (Ćirković 2009, 135).

Pomembnejša sprememba se je zgodila leta 1714, ko je Turčija začela vojno z

Benetkami, v katero se je leta 1716 vključila Avstrija. Naslednje leto je cesarska vojska

vdrla v Beograd. Mir so podpisali leta 1718 v Požarevcu, s katerim so Avstrijci pridobili

Banat, Srem in ozek pas Bosne. Tega leta se je severna Srbija otresla turške nadvlade.

Leta 1737 je Avstrija izkoristila vojno med Rusijo in Turčijo ter izvedla akcije proti

Bosni, Srbiji in Bolgariji. V Srbiji so zavzeli ozemlje vse do Kosova. Manj uspešni so

bili v Bosni in zahodni Srbiji, kar je privedlo do tega, da so morali podpisati mir v

Beogradu, kjer so Turkom vrnili vse ozemlje do Save in Donave (Ćirković 2009, 141–

144).

Srbi so bili v tej vojni naščuvani proti Turkom, na koncu pa tudi žrtvovani. Osmani so

obnovili svoje sandžake in nahije, vendar so dodali novo obliko, imenovano serhat, ki

je pomenila večjo vojaško upravno krajino, ki jo je vodil namestnik, imenovan muhafiz.

Okoli 900 spahij se je vrnilo na svoje timarje.9 Garnizonska vojska se je zmanjšala, zato

pa se je povečalo število janičarjev, ki so bili vse bolj in bolj vplivni. V tem času niso

bili več sultanova garda. Začeli so se naseljevati po mestih, ne le v prestolnici, in

ukvarjali so se z obrtjo ter trgovino, ko ni bilo vojne. Hoteli so postati zemljiški lastniki,

zato so preprečevali vladarsko politiko do podrejenega prebivalstva in postali glavni

vzrok za krivice in nasilje. Medtem se je tudi turška država spremenila. Strog red in

7 V zgodovini bolj znano kot velika selitev Srbov, kjer so se pod vodstvom patriarha Arsenija III.

Čarnojevića preselili Srbi iz južnih delov Srbije v notranjost in na jug Ogrske.

8 Karlovački mir, podpisan med Avstrijo, Beneško republiko, Poljsko, Litvo in Osmanskim cesarstvom.

9 Zemljiška posest, katere lastnik je bil sultan, ki jo je naprej dal v uživanje spahijam. Ti so v zameno za

timarje morali vestno opravljati in odzvati se na vojaško dolžnost, obdelovali pa so jih kmetje.

14

spoštovanje zakonov sta bila sinonim za preteklo državo. Porta10

ni bila več kos

mnogim uporom, ki so jih zanetili v cesarstvu (Ćirković 2009, 159–160).

4.2 Vloga srbske pravoslavne cerkve pri nastajanju uporov

Cerkev se na začetku ni kaj dosti upirala turški nadoblasti, saj so večinoma obdržali

svoja ozemlja, Turki pa so bili dokaj tolerantni do pravoslavne vere ter njenih vernikov.

Toda skozi čas jo je zmotilo vedno večje razlikovanje med krščanskimi in

muslimanskimi prebivalci. Cerkvam in samostanom so povečali dajatve in davke.

Povečevali so jih večinoma lokalni turški namestniki, ne pa sama Porta. Proti koncu 16.

stoletja so Cerkvi celo na silo odvzemali posestva. Z leti so se globe le še večale in

postajale še bolj številčne. Kmalu so se vrhovni predstavniki srbske cerkve dogovorili,

da se bodo skupaj borili proti turški oblasti.

Vera in ideologija sta združevali ljudstvo v borbi proti turške nadoblasti. Srbski

cerkveni vrh je iskal pokrovitelje in zaščitnike srbskega naroda izven Osmanskega

imperija. Obrnili so se na Habsburžane, ruskega carja, vladarje v Italiji in celo na

samega papeža. S papežem so sklenili celo dogovor, da bo on jamčil za cerkvene

privilegije, vendar so se takrat uprli kmeti. Začel se je notranji družbeni in socialni

razkroj, kjer so kmeti, ki so bili najbolj prizadeti sloj, začeli odvzemati Cerkvi posestva.

Ta je v pomoč poklicala celo turško vojsko. Razna gibanja in vstaje, ki so jih

organizirali cerkveni predstavniki, se niso zavzemala za popolno osvoboditev ljudstva.

Bila so samo uperjena proti osmanski državi. Šele upori v Črni gori v 18. stoletju in prvi

srbski upor so se zavzemali za osvoboditev celotnega ljudstva. Ljudstvo se je najprej

pridružilo Cerkvi in njenim poglavarjem, na koncu pa so zahtevali še svojo pravico do

svobode. Obenem jih je motilo, da je verska razlika še bolj vplivala na razredno

strukturo prebivalstva (Babić in sodelavci 1953, 423–426).

Srbska pravoslavna cerkev se je znašla pod hudim pritiskom, ko se je odkrito

zoperstavila Turkom. Ti so najprej odpeljali patriarha Jovana s seboj, kjer naj bi v

Istanbulu umrl pod sumljivimi okoliščinami, in zažgali posmrtne ostanke svetega Save.

Cerkveni vrh je iskal pomoč celo pri samem papežu, ta pa mu je postavil ultimat, da

10

Ime za Osmansko cesarstvo, pojavljalo se je večinoma v diplomatskih krogih. Naziv za divan, pisarno

velikega vezirja ali vlado.

15

bodo pomoči deležni, če bodo pristopili na njihovo stran, torej prevzeli katoliški način

bogoslužja. Pod velikim pritiskom prehajanja na katoliški način bogoslužja so bili

najbolj deležni Srbi na ozemlju Avstrije in Beneške republike. Za časa patriarha Pajsija

so prekinili stike s papežem in se obrnili na Rusijo, kar pa jim tudi ni bilo v pomoč.

Obenem je imela srbska cerkev pozitivne prednosti pri ohranjanju srbskega naroda v eni

skupini, da se ni porazdelil po razredih, kar je veljalo za njeno najpomembnejšo vlogo.

Vplivala je tudi na mestno prebivalstvo. Imeli so svoje sodišče, ki so ga uporabljali le,

če se stranka ni hotela obrniti oziroma sklicevati na šeriatsko pravo. Duhovniki so

zastopali svoje ljudstvo po občinah pred Turki in nikoli niso prekinili stika z navadnim

kmečkim prebivalstvom. Kljub temu, da so imeli veliko težav, so še naprej ohranjali

svojo vero in tradicijo, čeprav v zelo omejenih oblikah. Veliko so pripomogli tudi k

temu, da se skozi čas ohrani pripoved in legendo o srbski državi ter ideologijo o njeni

ponovni vzpostavitvi (Babić in sodelavci 1953, 487–488).

4.3 Prihod janičarjev na oblast

Dežela je bila opustošena in peška patriarhija je bila odpravljena že leta 1766. S tem se

je izgubil enotni cerkveni okvir, ki je povezoval Srbe skozi zgodovino. Te bi prizadela

še večja kazen, če se ne bi na prestolu znašel sultan Selim III., ki je s svojimi reformami

poskušal izboljšati položaj v beograjskem pašaluku, ki ga je od leta 1793 vodil Mehmed

Pekmedži – paša. Njegov predhodnik je bil Bećir – paša, bosanski vezir, ki je od

Avstrijcev prevzel Beograd. Janičarjem je bila prepovedana vrnitev že iz svištovskega

miru. Raji11

so naložili stare dajatve in oživeli gospodarstvo. Sultan je ugodil želji

ljudstva, da si sami izberejo kneza in nadkneza, ki ju je paša le potrdil. Turkom je bilo

prepovedano naseljevati se v srbskih mestih, zato so povečali število hanov12

ob

prometnih poteh. Prepovedano jim je bilo tudi uvajanje protipravnih davkov. Po letu

1796 so si sami zbirali davke ter obnavljali cerkve in samostane. V zameno za vse te

ugodnosti so morali privoliti, da bodo branili pašaluk pred janičarji.

Razjarjeni janičarji (okoli 2000 vojakov) so se zbrali pod Kara Hasan ago in Hadži

Bišćo ter hoteli leta 1791 vdreti v mesto in si pridobiti nazaj svoja premoženja. Paša je

11

Podložniki, ki so plačevali davke in delali na timarjih. Naziv je veljal za vse, ki so spadali v to skupino,

ne glede na vero.

12 Počivališča ob cestah v turških časih.

16

napad odbil, nato so ga janičarji poskušali ponovno pregovoriti, vendar brezuspešno. V

naslednjem napadu so zavzeli spodnji del gradu in samega pašo, ki je bil prisiljen

odpreti zgornji del gradu, in tako so leta 1792 zavladali mestu. Porta je iz Niša

nemudoma poslala Ahmeda pašo, ki je novembra 1792 zavzel mesto. Razbite janičarske

enote so se umaknile v Vidin, vendar le za kratek čas. Že naslednje leto je novi

beograjski paša Hadži Mustafa13 imel vojno z janičarji. V tej bitki so mu pomagali tudi

Srbi, saj je Hadži Mustafa veljal za dobrega poglavarja in držal se je dogovora, medtem

ko so janičarji veljali za velike nasilneže. Toda leta 1795 so janičarji prišli v Beograd in

želeli priti v grad. Medtem je paša dobil okrepitve, predvsem iz Bosne. V teh spopadih

naj bi sodelovalo okoli 15.000–16.000 Srbov, ki jim je poveljeval beograjski buljubaša

Stanko Arambašić. Na začetku jim je obramba beograjske trdnjave šla dobro od rok,

toda leta 1799 je Porta privolila janičarjem vstop v mesto, ker so imeli težave v Egiptu

in Siriji, obenem se je ustrašili ruske vojske, ki se je naglo približevala, in francoske

vojske, ki se je pojavila na Jadranu. Janičarji so se kmalu uprli sultanovim oblastem v

mestu in leta 1801 celo ubili pašo ter prevzeli nadzor nad celotnim pašalukom. Štirje

janičarski voditelji, imenovani dahije (Aganlija, Kučuk Alija, Mula Jusuf in Mehmed

aga Fočić), so takoj preklicali vse reforme sultana Selima III. in sami ustanovili novi

čitluk,14

v katerem so določili, da lahko oni samovoljno povečajo dajatve in tlako.

Nadaljevali so z krajo srbskih otrok in pošiljanjem v Turčijo. Poleg otrok so kradli tudi

hiše in živino, srbski narod pa začeli pobijati. Med najbolj krutimi dejstvi njihove

tiranije je bilo izživljanje nad srbskimi dekleti in ženami. Najbolj znan je primer, da si je

dahija lastil pravico do prve poročne noči (Zagorac 2010). Velikokrat janičarji niso niti

čakali na prvo poročno noč, temveč redno zahajali v srbska naselja in počeli razna

grozodejstva nad ženskami pred njihovimi družinami. Zaradi tega so dahije v srbski

zgodovini dobile prispodobo kot odpadniki od oblasti in tirani. Pašaluk so si razdelili in

določili pobiranje davkov ter z njim upravljali. Uveljavili so strogo centralizirano

lokalno oblast in postavili svoje namestnike, imenovane kabadahije (Gažević in

sodelavci 1970, 300).

13

smederevski sandžak – beg, pristaš reform sultana Selima III., za časa njegove vladavine so Srbi dobili veliko pravic na raznih področjih, prepovedal spahijam da živijo v notranjosti pašaluka, uprl se janičarjem in pozval Srbe, naj se jim skupaj uprejo. 14

Zemlja, ki jo je spahija dal kmetom na uživanje.

17

4.4 Začetek prvega srbskega upora

Poleg raje so janičarji prizadeli tudi spahije, ki so hoteli prevzeti oblast v pašaluku leta

1802, toda neuspešno. Glavni razlogi za vstajo so bili kruta, samodržna vladavina

janičarjev in gospodarsko nazadovanje. Srbi so se začeli med seboj povezovati in

oboroževati ter pripravljati na oboroženo vstajo. Hoteli so doseči, da se vrne fevdalno

pravo za krščansko rajo, ki je bilo določeno z svištoskim mirom iz leta 1791. Janičarji

so opazili nezadovoljstvo med domačim prebivalstvom, zato so razporedili svojo vojsko

po vaseh, hanih in drugod znotraj pašaluka. Dahije so izvedele, da se pripravlja upor

proti njim, in na to odgovorile z akcijo sečnja knezov, kjer so pobili okoli 72 srbskih

voditeljev in ostalih veljakov (trgovcev, popov, knezov ...), njihove glave pa prinesli v

Beograd. To dejanje je le še pospešilo vstajo (Gažević in sodelavci 1970, 565).

4.5 Prva faza upora

Osvobodilni boj je trajal od 1804 do 1813. Srbski narod se je povezal in upiral v več

fazah. V prvi fazi, ki je trajala eno leto, se Srbi niso uprli sultanu, temveč dahijam, in so

celo dobili vojaško pomoč od sultana v boju z odpadniki. 2. februarja 1804 so se

voditelji okrožij iz beograjske in šumadijske nahije zbrali v vaši Orašac pri Topoli, kjer

so določili, da bo vodja upora izkušeni vojak in hajduk Đorđe Petrović Karađorđe, ki se

je že leta 1787 priključil avstrijski vojski v njihovemu poskusu zavzetja Beograda.

Kljub neuspehu je še vedno ostal na avstrijski strani in ob vsaki priložnosti šel z njimi v

boj proti Osmanom. Zaradi svojega velikega junaštva je celo napredoval v čin

podoficirja. Služenje v avstrijski vojski se mu je poplačalo s tem, da se je spoznal z

osnovami vojske in bojevanja. V času prvega upora je uvedel tudi čine v srbski vojski,

kar je vojsko le še dodatno okrepilo in počasi približalo k modernizaciji. Obenem je bil

znan tudi po tem, da je bil tako priljubljen, da je na bojišču dvigoval moralo srbskim

upornikom (Gažević in sodelavci 1972, 234).

Zaradi dobre povezanosti krajevnih vodij se je vstaja nenadoma začela v devetih

nahijah. Najprej so napadli hane, mesta in trge. Dahije so se najprej ustrašile ob izbruhu

upora. Hoteli so s prevarami in podkupninami ugasniti upor, vendar zaman. Aganlija se

je pod pretvezo, da se bo z voditelji upora le pogovoril, odpravil v Šumadijo s 400

janičarji, toda njegova vojska je bila potolčena, on pa se je komaj rešil. Ta spopad je

18

upornikom dal še več volje in želje za boj. V nadaljnjih pogajanjih je Karađorđe

zahteval, naj mu janičarji izročijo dahije in šele nato se bodo pogajanja nadaljevala, kar

so seveda zavrnili. V zahodnem delu beograjskega pašaluka sta upor organizirala brata

Nenadović in ga razširila po Šumadiji, Posavini in Kolubari. Zavzela sta Valjevo in

Šabac ter pregnala Turke v Beograd. Kmalu so uporniki obkolili tudi Beograd. Janičarji

so hoteli z njim skleniti mirovno pogodbo, vendar Karađorđe za to ni hotel niti slišati.

Porta je janičarjem poslala ponovno na pomoč Bećir pašo in janičarje iz Bosne, vendar

so ti z dahijami že zapustili mesto pred njegovim prihodom, zato je sultan poslal novega

vezirja v mesto. Ob prihodu janičarske pomoči iz Bosne so jih uporniki dočakali na

utrjenem položaju pri samostanu Čokešine, kjer so bili poraženi, ker jim je zmanjkalo

streliva. Toda kljub porazu je Šabac še vedno ostal v upornikovih rokah.

Naslednje mesto, ki so ga osvobodili, je bil Požarevac. Leta 1804 je Karađorđe sklical

sestanek v vasi Ostružnica z namenom, da se z ostalimi vodjami dogovori o nadaljnjem

poteku upora. Kasneje se je Karađorđe sestal s poslanci dahij v Zemunu, kjer so

uporniki zahtevali, naj se uvedejo stare dajatve, ki jih je določil sultan leta 1793, in

ostali zakoni iz istega leta, dahije naj se pobije, janičarji pa naj zapustijo pašaluk.

Seveda so uporniki vedeli, da Turki na te zahteve ne bodo pristali. Karađorđe se je z

ostalimi vrnil na zasedanje v Ostružnico, kjer so dorekli, da bodo nadaljevali z uporom

proti dahijam, si priskrbeli vojaško pomoč pri Avstriji in Rusiji, poslali poslanca v Črno

goro, da se jim tudi oni pridružijo v uporu, ter obenem, da mora vsak vodja zbrati čim

večjo vojsko iz svojega okrožja in z njo priti pod Beograd. Kmalu so se srbski uporniki

začeli formirati pred Beogradom v pravo vojsko. Pridružili so se jim tudi hajduci, Srbi

iz Avstrije (mnogi med njimi so imeli tudi visoke čine v avstrijski vojski). Predvideva

se, da je bilo sredi leta 1804 pod Beogradom zbranih okoli 16.000 srbskih upornikov.

Poleg te glavnice je še neznatno število ostalo razporejeno po pašaluku. Sledila je

organizacija upornikov.

Vsak vodja upora je bil s svojega dela (nahije) zadolžen, da organizira vojsko, ki jo je

kasneje vodil bimbaša. Nahije so se delile na kneževine, ki so formirale bataljone.

Vsaka vas je imela svojega komandanta, ki se je imenoval podbuljubaša oziroma mali

buljubaša. Vodje upora so bili večinoma bogate in vplivne starešine, ki jih je najprej

izbrala vojska, kasneje pa sam Karađorđe. Za hrano so uporniki večinoma sami

19

poskrbeli oziroma so si hrano vzeli s seboj, če so bili zdoma do tri dni. Če so bili dlje, je

lokalno prebivalstvo tistega območja, kjer so se nahajali, skrbelo za njihovo prehrano.

Kar se tiče uniforme, je niso imeli oziroma so bili v svojih oblekah. Orožje so na

začetku prinašali s seboj, ko so jih vpoklicali. Prihajali so s kmečkim orodjem (koso,

sekiro, motiko ...), kasneje pa so dobili bolj moderno orožje, kot so puške, pištole,

sablje, kopja ... Strošek za upor je kril izključno le srbski narod.

Knezi in oborknezi, ki so imeli oblast pred uporom, so jo začeli izgubljati, prevzemati

pa so jo začeli novi vojaški organi. V Istanbulu so bili vse bolj zaskrbljeni, zato so

poslali dodatno vojsko (Bećir – paša) z okoli 5.000 vojakov, ker so se ustrašili, da bodo

Srbi pregnali Turke iz beograjskega pašaluka in bodo potem še iz ostalih sosednjih

provinc sprožili upore. Dahije so 29. junija 1804 zapustile Beograd in se skrile na otok

Ada Kale, kjer jih je s 5. na 6. avgust 1804 pobil Milenko Stojković po nalogu

Karađorđa in Bećir – paše. Ko je bila ena od zahtev vstajnikov izpolnjena (poboj dahij),

so se začela pregovarjanja med Bećir – pašo, ki je zastopal Porto, in uporniki. Srbi so

zahtevali samoupravo in niso hoteli, da se Turki vrnejo nazaj in ponovno postanejo

fevdalni lastniki zemlje. Na nekdanjih sedežih nahij so ustanovili magistrate, v

Beogradu pa veliko deželno sodišče, reformirali so vojsko, državne finance in šole.

Istočasno je Karađorđe delal na tem, da bi se upor razširil v Črni goro in Bosno. Poleg

tega je poslal ruski vladi pismo, v katerem jih je prosil, naj intervenirajo v Istanbulu

Srbom v prid, kar so mu tudi obljubili. Ker so videli, da pogajanja z Bećir – pašo ne

bodo obrodila sadov, so se začeli pripravljati na oborožen upor (Gažević in sodelavci

1974, 496–505; Ćirković 2009, 159–165).

4.6 Druga faza upora

Po neuspešnem pogajanju med Bećir – pašo in srbskimi uporniki se je začela druga faza

upora, ki je potekala do leta 1806. Orožje so dobili iz Avstrije, začeli so s ponovnim

vpoklicem vojakov in urjenjem ter koncentracijo vojske ob reki Drini, Moravi in okolici

Beograda. Črnogorci se niso mogli pridružiti uporu zaradi francoske vojske, ki je

prihajala na Balkan in s katero so se kasneje tudi spopadli. Na naslednjem sestanku, ki

se je odvijal 24. aprila 1804 v Pečanih, so se odločili, da pošljejo delegacijo v Istanbul.

Ta naj bi se pogajala, da se Srbom prizna pravico do avtonomije, da sami sebi pobirajo

20

davke, da Turki zapustijo Srbijo in da Srbi organizirajo svojo vojsko, s katero boso

branili svoj teritorij, ter da prek Portinega odposlanca pošiljajo davke v Istanbul. Porta

se o tem ni hotela pregovarjati, temveč je naročila Hadži – paši, naj zatre upor. Srbi so

se nemudoma začeli pripravljati na bitko, ko so slišali, da se Porta noče niti pogajati z

njimi. Napadli so Kraljevo in Užice, da bi si zavarovali bok in skoncentrirali vojsko ob

reki Moravi.

Prvo bitko so uporniki dobili avgusta 1805 na Ivankovcu pod vodstvom vojvode

Milenka Stojkovića, ki je bil do konca upora znan kot močna opozicija Karađorđu.

Srbska vojska je pregnala turško carsko vojsko nazaj v Niš. Zaradi neuspeha turške

vojske pri Ivkovcu so se v Istanbulu odločili napasti Srbe iz Niša, Vidina in Bosne. Kaj

kmalu so se ljudje množično začeli priključevati v vojsko in po padcu Smedereva v

srbske roke je srbska vojska že štela okoli 40.000 ljudi. Že prej omenjena delegacija se

je iz Istanbula napotila v Rusijo, kje se je sestala z rusko vlado z namenom pridobitve

pomoči v njihovem boju zoper Turke. Rusi so bili zaradi Napoleonovega pohoda tudi

sami ogroženi in so srbski delegaciji svetovali, naj se pogodijo s Porto. Januarja 1806 so

zato Porti ponovno poslali svoje predloge, s katerimi so dodali, da naj v Beogradu

ostane le predstavnik Turkov, ostale pomembne funkcije pa naj zasedejo Srbi. Ruski in

avstrijski vladi pa je bila ponovno poslana delegacija, naj intervenirajo pri Porti za

njihove interese. Obenem bi delegacija morala prinesti s seboj nazaj tudi orožje, vendar

bi bilo zaradi Napoleonovih osvajanj ravno pravo obdobje za pogajanja in iskanja

zaveznikov. Napoleon je tudi sam podpiral Turke v boju proti Srbom, saj si je hotel

zavarovati mir v Dalmaciji.

Kmalu so se uporniki znašli v težkem položaju, zato je Karađorđe poslal Petra Ička na

pregovore v Istanbul. Petar Ičko je bil znani srbski trgovec, ki je bil v času srbskega

upora diplomant na osmanskem dvoru. Pred začetkom vstaje je bil prevajalec

osmanskih poslancev. Tako imenovani Ičkov mir je bil potrjen šele leta 1815. Turki so v

tem času imeli okoli 60.000-glavo vojsko na mejah beograjskega pašaluka, Srbi pa

okoli 50.000-glavo. Osmani so imeli številčno premoč, vendar niso uskladili napadov.

Karađorđe je to njihovo napako odlično izkoristil in odbil vse turške napade. V

Istanbulu so bili vse presenečeni zaradi poraza sultanove vojske. Obenem jih je ta vojna

močno finančno prizadela. Hkrati Porti tudi ni bilo po godu, da so Rusi vkorakali v

Vlaško in Moldavijo leta 1806, kar je povzročilo glavno spremembo v uporu, saj so na

21

osmanskem dvoru že bili pripravljeni sprejeti Ičkov mir, vendar so ga zavrnili zaradi

ruskega vdora na Balkan. Istega leta so Srbi napadli turško posadko v Beogradu. Do 7.

februarja 1807 so uporniki osvobodili cel beograjski pašaluk in v njem prvič po 380.

letih vzpostavili sodno oblast. Turčija je posledično napovedala vojno Rusiji. Do vojne

napovedi so Rusi prikrito pomagali upornim Srbom, toda po vojni napovedi so jim

odkrito pošiljali denarno in vojaško pomoč. Potem sta se vojski odločili skupaj potisniti

Osmansko državo iz bodoče srbske države.

Vojna med Rusijo in Turčijo se je končala 1807 s podpisom mirovnega sporazuma v

Sloboziji, kjer pa Srbi niso nič kaj odnesli od tega, saj je bila Srbija še vedno

obravnavana kot turška provinca pod rusko zaščito. Turki so poskušali prek

carigrajskega patriarha pritegniti Srbe, da se v prihodnji vojni proti Rusom bojujejo na

turški strani, oni pa bi jim za to zagotovili amnestijo in samoupravo. Karađorđe bi še

sprejel ta dogovor, vendar je hotel, da ga Rusija in Avstrija podpreta. Nadaljeval je s

širjenjem svoje oblasti, toda pri tem so ga omejevale mnoge starešine, saj so tudi sami

zahtevali večje pravice in strmeli k vse večji avtonomiji. V tem času mu je uspelo

reorganizirati državo (Gažević in sodelavci 1974, 496–505; Ćirković 2009, 159–165).

4.7 Tretja faza upora

Leta 1809 je prišlo do ponovnega rusko-turškega spopada in do tretje faze srbskega

upora. Srbi se s Porto niso hoteli pogajati in so vse svoje upe položili v rusko vlado.

Zaradi večjih neuspehov so se pojavila prva nasprotja med voditelji upora. Srbi so bili

nezadovoljni in razočarani nad Rusi, Turki pa so prodirali vse bolj v notranjost

beograjskega pašaluka. Rusi jim tudi v tem spopadu niso priskočili v pomoč. Toda kljub

temu, da niso imeli ruske pomoči, so uporniki prej ko slej povrnili vsa izgubljena

ozemlja. Karađorđe je videl, da mu Rusi ne bodo pomagali, zato je začel iskati pomoč

pri avstrijski oblasti. Prosil jih je za orožje, hrano in diplomatsko pomoč pri priznanju

avtonomije. Hkrati je podobno prošnjo poslal tudi Francozom.

Leta 1810 so Srbi začeli prodirati proti jugu skupaj z Rusi. Zaradi velikega nizanja

uspehov se je tudi Karađorđev ugled v družbi dvignil. Kasneje so Rusi poslali vojaško

in denarno pomoč ter hrano Srbom. Toda leta 1812 sta Rusija in Osmansko cesarstvo

podpisala mirovni sporazum v Bukarešti, v katerem je bil status Srbije slabo definiran.

22

Srbi se niso hoteli ponovno podrediti Turkom, niso jim hoteli niti predati svojega orožja

in jih spustiti nazaj v mesta, temveč so nadaljevali z uporom. S tem se je zaključila

tretja faza in začela četrta faza upora (Gažević in sodelavci 1974, 496–505; Ćirković

2009, 159–165).

4.8 Četrta faza upora

Leta 1813 je prišlo do poraza srbskih upornikov. Srbi so vedeli, da bodo Turki prej ko

slej prišli z mogočno vojsko, in poslali večino vojske na mejo. Obenem je Karađorđe

zbolel in ni mogel do konca izvesti svojega obrambnega načrta. Vzrokov za neuspeh je

več. Eden glavnih je nezainteresiranost Rusije in nesoglasja med starešinami. Ob porazu

upornikov so njihovi voditelji zbežali v tujino ter v gore in gozdove. Karađorđe je

zbežal v Avstrijo, od koder se je takoj po okrevanju napotil v Rusijo iskat prostovoljce,

da se vrne v Srbijo, obenem pa je navezal stike s Heterijo. Turki niso spoštovali

mirovnega sporazuma. Obnovili so prejšnjo upravo pašaluka, zavzeli Beograd, Turkom

vrnili lastnino, povečali dajatve in tlako ter zastraševali narod kot dahije. Zaradi tega je

kaj kmalu izbruhnil manjši upor v eni izmed nahij, in sicer leta 1814. Vodil ga je Hadži

Prodan Gligorević, po katerem je upor dobil ime. Upor je bil kaj kmalu zadušen.

Karađorđević se je vrnil v Srbijo leta 1817, vendar ga je Obrenović dal ubiti (Gažević in

sodelavci 1974, 496–505; Ćirković 2009, 159–165).

Prva srbska vstaja ni pomenila le upora Srbov osmanski nadoblasti, ampak tudi veliko

revolucijo s političnimi, socialnimi in civilizacijskimi spremembami. Po koncu vstaje je

Srbija postala prva balkanska država z ustavo, zakoni, moderno državno upravo in

elitami, ki so sledile in težile modelu evropskih držav. Srbija je najprej postala vzor

Grčiji in Bolgariji. Lahko bi rekli, da je bila srbska vstaja bolj Pirova zmaga, saj je v tej

vstaji umrl vsak peti prebivalec Srbije. V Srbiji se je fevdalizem ukinil leta 1835 na

Djurdjev dan (6. maja). Značilno je tudi to, da za časa upora v nobeni drugi balkanski

državi kot le v Srbiji voditelja upora nista prišla do takega značaja in da so poleg Srbije

tudi Črni gori zavladali predstavniki domače dinastije. Kasneje je prišlo med dinastijo

Karađorđević in Obrenović skoraj do vojne zaradi pravice do prestola (Antić 2012, 55–

56; Antić 2015)

23

5 DRUGI SRBSKI UPOR

Obdobje, ki je sledilo po porazu Napoleona v bitki pri Leipzigu leta 1813, ni bilo

naklonjeno upornikom. V tem času se je ustanovila »sveta zveza ali aliansa«,15

ki se je

zavzemala za ohranitev Turčije in zatiranje revolucije ter uporov po državah (Čirković

2009, 159).

Leta 1813 je Beograd zopet spadal v turško državo. Na čelu pašaluka je bil Sulejman –

paša. Zaradi strahu pred novo vstajo je ukazal pobrati vse orožje in celo dal pobiti nekaj

pomembnih Srbov v pašaluku, da bi preprečil ponovno vstajo. Toda kaj kmalu so Srbi

začeli odhajati v gozdove. Po neuspelem Hadži Prodanovem uporu se je Matija

Nenadović zavzemal na Dunaju za rešitev srbskega problema pri večjih silah. V

Beogradu je paša sklical sestanek s srbskimi starešinami, na katerem je nekatere dal

ubiti, druge pa zadržati v Beogradu (med njimi je bil tudi nekdanji vodja upora Miloš

Obrenović16). Ko jih je paša spustil iz mesta, so se dogovorili, da je treba začeti ponovni

upor. Obrenović se je s tem strinjal, vendar je menil, da se je treba upreti Sulejman –

paši in ne sultanu. Predvideval je, da bo sultan na strani Srbov in da bo kaj kmalu prišla

pomoč iz Rusije (Gažević in sodelavci 1970, 546).

Kljub vsem tem potencialnim oviram so se 23. 4. 1815 zbrali preostale vodje, ki so

ostali v državi, in v Takovu izbrali Miloša Obrenovića za novega voditelja upora.

Udarili so po mestih in trgih. Kmalu je bil osvobojen beograjski pašaluk. Sultan je

poslal dve vojski nad upornike, s katerimi je Obrenović dosegel ustni dogovor. V tem

dogovoru so se dogovorili, da naj bi srbske starešine pobirale davke, spahije pa

desetine. Obenem so dorekli, da bodo v Beogradu ustanovili ljudsko pisarno, v kateri bo

12 knezov. Politika Obrenovića je bila ta, da najprej zagotovi stabilnost in se potem

pogaja s Porto, na koncu pa še, da razširi svojo oblast in svoj vpliv. Rezultati njegove

15

Politično-vojaška zveza med Rusijo, Prusijo in Avstrijo, s preprečitvijo nadaljnjih revolucij in širjenja

idej iz francoske revolucije.

16 Srbski knez, ki je za časa prvega srbskega upora nosil titulo rujansko – rudniškega vojvodo.

24

politike so obrodili sadove po 15 letih, ko je dobil od sultana hatišerif,17 s katerim je

dosegel položaj dednega kneza in mednarodno priznano avtonomijo Srbije (Čirković

2009, 159–165).

17

Vzvišeno in plemenito pismo, ki ga je sultan osebno napisal; leta 1830 je sultan Mahmud II. napisal

hatišerif za Beograd, objavljen v srbščini in turščini, in predstavlja prvi dokument, v katerem so določeni

temelji srbske suverene države. Leta 1833 je izdan drugi hatišerif, v katerem sta bila določena meja Srbije

in višina davka (Gažević in sodelavci 1970, 397).

25

6 ZAKLJUČEK

Proti koncu 18. stoletja je v beograjskem pašaluku potekal spopad med sultanovim

predstavnikom in janičarji. Sultanov predstavnik Hadži Mustafa – paša je pridobil na

svojo stran Srbe. V zameno za njihovo pomoč jim je sultan odobril razne ugodnosti, kot

na primer izbiro kneza, gradnjo cerkva in samostanov, svobodno trgovino ... Poleg teh

ugodnosti si je navadno prebivalstvo pridobilo tudi veliko vojaških izkušenj, ki jih je s

pridom izkoristilo v prihodnosti.

Toda leta 1801 so janičarji prišli na oblast v beograjskem pašaluku. Teritorij so si

razdelili na štiri enakovredne dele, ki so jim poveljevale dahije. S prihodom janičarjev

na oblast se je začelo obdobje terorja za domače prebivalstvo. Prva stvar, ki so jo uvedli,

so bili višji davki. Postopoma je zamrla tudi trgovina z Avstrijo. Samovoljno so

povečevali dajatve, nadaljevali so s krajo otrok in njihovim pošiljanjem v Istanbul na

janičarsko urjenje, pobijati so začeli ljudi, jih preganjati in prisvajati si njihova

premoženja. Eden najhujših zločinov, kar so jih zagrešili, so bili zločini nad ženskami in

dekleti. Izvajali so tako imenovano pravico do prve poročne noči, kjer so neveste takoj

po poročni ceremoniji pripeljali v agino hišo, kjer se je ta potem nad njimi izživljal in

jih onečastil. Med najhujše oblike izživljanja so sodila posilstva na javnih mestih pred

očmi njene družine.

Vzroki za začetek načrtovanja upora so: krut odnos janičarjev do srbskega prebivalstva

(predvsem do žensk), gospodarsko nazadovanje, slabšanje sultanove moči in moči

turške vojske. Povod za upor prebivalstva je sprožilo obglavljanje vodilnih srbskih

knezov februarja 1804. Za vodjo prvega srbskega upora so izvolili Đorđa Petrovića, bolj

znanega kot Karađorđa. Izvoljen je bil za voždo in zavzemal se je za osvoboditev vseh

Srbov v Osmanskem cesarstvu. V tujini so si bili različnega mnenja glede vstaje. Rusi

so prepričevali Srbe, naj se jim po tem, ko se osamosvojijo, pridružijo v nadaljnjem

boju proti Osmanom. V habsburškem cesarstvu so se te vstaje malo ustrašili, saj so se

tudi sami prestrašili upora Srbov v Vojvodini. Sultan je Srbom najprej ponudil delno

avtonomijo, kar so odklonili in nadaljevali z uporom. Karađorđe je celo samega

Napoleona hotel pritegniti na svojo stran, vendar mu ni uspelo. Zaradi Napoleonovega

napada na Rusijo so bili uporniki prisiljeni, da leta 1813 odnehajo z vstajo. Srbija je

dobila avtonomijo v upravi in plačevanju davkov. Turki so se maščevali za upor, tako

26

da je večina vodij upora pobegnila v Avstrijo, med njimi je bil tudi Karađorđević. Eden

izmed redkih knezov, ki so ostali, je bil knez Miloš Obrenović, ki je bil kasneje

imenovan za vodjo ene nahije.

Medtem je izbruhnila vstaja pod vodstvom Hadži Prodana Gligorevića, ki jo je sultanov

vezir Skopljak z Obrenovićevo pomočjo zatrl. Obrenović je pomagal pri zatrtju vstaje,

ker se je hotel prikupiti vezirju in ker ni verjel v uspeh tega upora. Vendar se kljub vsem

tem dejanjem teror spahij nad srbskim prebivalstvom ni zmanjšal. Medtem se je

Karađorđe odpravil v Besarabijo, kjer se je sestal s predstavniki Heterije. Hotel je

nadaljevati upor, zato se je vrnil v Srbijo, kjer je še vedno imel privržence, toda mnogi

so mu zamerili, da ni ostal na čelu srbske vojske. Obrenović se ni strinjal z njegovo

politiko do osamosvojitve, saj je sam menil, da je treba to izvesti postopoma, zato ga je

dal ubiti in njegovo glavo poslati sultanu. Drugi srbski upor, ki se je zgodil nenadoma,

je vodil Obrenović. Trdil je, da se upirajo vladavini beograjskega paše in ne sultanu.

Kmalu je dosegel, da so Srbi sami pobirali davke in da so poleg kadij sodili tudi knezi

nahij. Vse to je potrdil sultan leta 1830 s prvim hatišerifom in leta 1833 z drugim

hatišerifom. Beograjski pašaluk je tako postal avtonomna kneževina, ki jo je vodil

Miloš Obrenović.

27

7 VIRI IN LITERATURA

Antić, Čedomir. 2012. Kratka zgodovina Srbije. 1804–2012. Ljubljana: Umco.

Antić, Čedomir. 2015. Srpska istorija. Beograd:Vukotić Media.

Babić, Anto, Bogo Grafenauer, Ferdo Gestrin in Silvo Kranjec. 1953. Zgodovina

narodov Jugoslavije: Od začetka 16. stoletja do konca 18. stoletja. Ljubljana:

DZS.

Ćirković, Sima. 2009. Srbska zgodovina. Ljubljana: Slovenska matica.

Gažević, Nikola, Svetozar Radojević, Rajko Tanasković, Vojo Todorović, Ljubo

Vučković, Mate Jerković, Stevan Maoduš, Radovan Vojvodić, Metodije

Kotevski in Fabijan Trgo. 1970. Vojna enciklopedija. Ljubljana: Mladinska

knjiga.

Inalçik, Halil. 2002. Osmansko carstvo: klasična doba 1300–1600. Zagreb: Srednja

Europa.

Voje, Ignacij. 1994. Nemirni Balkan: zgodovinski pregled od 6. do 18. stoletja.

Ljubljana: DZS.

Zagorac, Đuro. 2010. Srpske žene pre i tokom prvog srpskog ustanka. Akademia Srbija.

Http://www.akademediasrbija.com/index.php?option=com_content&view=articl

e&id=2105:srpske-ene-pre-i-tokom-prvog-srpskog-

ustanka&catid=47:vesti&Itemid=71.