univerza na primorskem pedagoška fakulteta diplomsko delo tina

UNIVERZA NA PRIMORSKEM

PEDAGOŠKA FAKULTETA

DIPLOMSKO DELO

TINA UHAN

KOPER 2015

UNIVERZA NA PRIMORSKEM

PEDAGOŠKA FAKULTETA

Univerzitetni študijski program prve stopnje

Razredni pouk

Diplomsko delo

NARODNO-ZABAVNA GLASBA PRI VSEBINAH

GLASBENE UMETNOSTI V PRVEM VZGOJNO-

IZOBRAŽEVALNEM OBDOBJU OSNOVNE ŠOLE

Tina Uhan

Koper 2015

Mentor: doc. dr. Ivan Lešnik

ZAHVALE

Zahvaljujem se svojemu mentorju, doc. dr. Ivanu Lešniku, za vso pomoč, usmerjanje in

podporo pri nastanku diplomskega dela. Hvala za dragoceno znanje, izkušnje in za čas,

ki mi ga je namenil.

Zahvaljujem se svoji družini, ki brezpogojno verjame vame, me vedno podpira in me je

podpirala skozi vsa leta študija.

Hvala fantu Tomažu, za njegovo razumevanje in njegove spodbudne besede, ki mi jih je

namenil, ko sem jih najbolj potrebovala.

Hvala tudi sošolki Saši, ki mi je vedno priskočila na pomoč z nasveti, dobro voljo in

spodbudo.

Najlepša hvala vsem, ki so kakorkoli pripomogli pri nastajanju tega diplomskega dela.

IZJAVA O AVTORSTVU

Podpisna Tina Uhan, študentka univerzitetnega študijskega programa prve stopnje

Razredni pouk,

izjavljam,

da je diplomsko delo z naslovom Narodno-zabavna glasba pri vsebinah glasbene

umetnosti v prvem vzgojno-izobraževalnem obdobju osnovne šole

- rezultat lastnega raziskovalnega dela,

- so rezultati korektno navedeni in

- nisem kršila pravic intelektualne lastnine drugih.

Podpis:

______________________

V Kopru, dne 6. 8. 2015

IZVLEČEK

V diplomskem delu nas zanima vključevanje narodno-zabavnih vsebin pri pouku

Glasbene umetnosti.

V teoretičnem delu predstavljamo pojmovanje glasbe, kjer smo podrobneje opredelili

termin glasba. Nato smo se osredotočili na glasbeno umetnost v vzgojno-

izobraževalnem procesu. Proučili smo učni načrt za glasbeno vzgojo iz leta 2011, kjer

smo se predvsem posvetili ciljem, vsebinam in dejavnostim. V nalogi izpostavljamo

dejstvo, da termina narodno-zabavna glasba v učnem načrtu ne zasledimo, in zaradi

tega navajamo v nalogi izbrane vsebine povezane z narodno zabavno glasbo, ki bi jih

učitelji lahko vključevali pri pouku Glasbene umetnosti. Med drugim predstavljamo v

teoretičnem delu naloge vlogo učitelja pri poučevanje glasbenih predmetov ter

podrobnejšo opredelitev narodno-zabavne glasbe v vzgojno-izobraževalnem procesu. V

nalogi predstavljamo tudi dva značilna narodno-zabavna ansambla, ki sta bila začetnika

narodno-zabavne glasbe.

V empiričnem delu nas zanima vključevanje narodno-zabavnih vsebin v pedagoški

proces v prvem vzgojno-izobraževalnem obdobju. Glede na navedeno smo postavili dve

raziskovalni vprašanji. Opisali smo uporabljeno metodologijo pri raziskavi ter dobljene

rezultate prikazali z grafikoni, ki smo jih interpretirali ter podprli s teoretičnimi izhodišči.

V sklepnih ugotovitvah navajamo pridobljene rezultate, ki jih tudi ustrezno

interpretiramo.

Ključne besede: ljudska glasba, narodno-zabavna glasba, glasbena umetnost,

Avsenik, učno-pedagoški proces

ABSTRACT

Folk and oberkrainer music in the music art curriculum of the first pedagogic period

in elementary school is the title of the diploma thesis. In the diploma thesis, the main

focus is on inclusion of oberkrainer music into the music art curriculum.

In the theoretical part, basic comprehension of music was introduced and the term

music was defined. The art of music in the pedagogic process was taken into

consideration. The valid school curriculum for the year 2011 was revised, with special

focus on goals, contents and activities. Special emphasis in the thesis is on the fact that

the term »oberkrainer music« could not be found in the school curriculum and because of

that some contents in which teachers could include folk and oberkrainer music are

brought forward in the diploma thesis. Among other, a detailed definition of oberkrainer

music in pedagogic process and a role of a teacher in teaching music art subjects are

introduced. Two typical ensembles which began with the genre of folk and oberkrainer

music and set the standars of folk and oberkrainer music are also introduced in the

diploma thesis.

In the empirical section the focus is on inclusion of folk and oberkrainer music

contents into the pedagogical process in the first period of education. According to the

stated, two investigative questions have appeared. Metodology employed in the research

is described and the results are presented in charts which are interpreded and supported

with theoretical starting points.

In conclusion we introduce the results which are accordingly interpreted.

Key words: folk music, oberkrainer music, music art, Avsenik, pedagogic process

KAZALO VSEBINE

1 UVOD ........................................................................................................................ 1

2 TEORETIČNI DEL .............................................................................................. 2

2 .1 Pojmovanje glasbe ........................................................................................................ 2

2.2 Glasba v vzgojno-izobraževalnem procesu ................................................................. 2

2.2.1 Učni načrt in glasba v šoli ....................................................................................... 2

3.2.2 Vloga učiteljev glasbe .............................................................................................. 4

2.3 Narodno-zabavna glasba v vzgojno-izobraževalnem procesu ................................. 5

2.3.1 Ljudska glasba .......................................................................................................... 5

2.3.2 Narodno-zabavna glasba ........................................................................................ 6

2.3.3 Ansambli .................................................................................................................... 7

3 EMPIRIČNI DEL .......................................................................................................13

3.1 Problem, namen in cilji .................................................................................................. 13

3.2 Raziskovalna vprašanja ................................................................................................ 13

3.3 Metodologija ................................................................................................................... 13

3.3.1 Raziskovalne metode............................................................................................. 13

3.3.2 Raziskovalni vzorec ............................................................................................... 14

3.3.3 Pripomočki ............................................................................................................... 14

3.3.4 Postopek zbiranja podatkov .................................................................................. 15

3.3.5 Postopek obdelave podatkov ............................................................................... 15

3.4 Rezultati in razprava ...................................................................................................... 15

4 SKLEPNE UGOTOVITVE ........................................................................................22

5 VIRI IN LITERATURA...............................................................................................24

6 PRILOGE .................................................................................................................26

KAZALO PREGLEDNIC

Preglednica 1: Število (f) in strukturni odstotki (f%) anketiranih učiteljev. ....................... 14

KAZALO PONAZORIL

Slika 1: Delež poslušanja narodno-zabavne glasbe. ....................................................16

Slika 2: Delež sprejemanja narodno-zabavne glasbe kot ljudsko, zabavno ali drugo

glasbo. ........................................................................................................................17

Slika 3: Vključevanje narodno-zabavnih vsebin pri pouku Glasbene umetnosti. ..........18

Slika 4: Način vpletanja narodno-zabavnih vsebin v pouk Glasbene umetnosti. ..........19

Slika 5: Učenčeva želja po narodno-zabavnih vsebinah. .............................................20

Slika 6: Narodno-zabavne vsebine vključene v učni načrt. ..........................................20

Uhan, Tina (2015): Narodno-zabavna glasba pri vsebinah glasbene umetnosti v prvem vzgojno-

izobraževalnem obdobju osnovne šole. Diplomsko delo. Koper: UP PEF.

1

1 UVOD

Narodno-zabavna glasba me spremlja že vrsto let, zato sem se odločila, da v

diplomskem delu raziščemo, če je le-ta prisotna v osnovni šoli in v kolikšni meri. V

učnem načrtu narodno-zabavna glasba kot zvrst ni opredeljena, zato nas zanima, če

se narodno-zabavna glasba v glasbeno pedagoški praksi kljub temu obravnava pri

pouku Glasbene umetnosti in v kolikšni meri. Narodno-zabavna glasba je nedvomno

del slovenske kulture in je prepoznana veliki večini ljudi različnih generacij. V zadnjih

letih je popularnost narodne-zabavne glasbe porasla med mladimi in zaradi tega smo

prepričani, da ima kot glasbena zvrst zagotovljen obstoj.

Ljudska glasba velja za nešolano, zaradi tega je prepoznana med ljudmi kot

glasba z manjšo umetniško vrednostjo. Enako velja za narodno-zabavno glasbo, ki se

je razvila iz ljudske glasbe.

V teoretičnem delu bomo natančneje opisali termin glasba in izpostavili glasbo v

vzgojno-izobraževalnem procesu. Pregledali bomo učni načrt za Glasbeno umetnost in

ker nas zanima vloga učitelja pri vključevanju narodno-zabavnih vsebin pri pouku

Glasbene umetnosti, bomo navedli nekaj vsebin povezanih z narodno-zabavno glasbo.

Nato bomo predstavili ljudsko in narodno-zabavno glasbo ter opisali dva ansambla, ki

sta bila začetnika narodno-zabavne glasbe in vsak od njiju je predstavil svoj način

izvajanja narodno-zabavne glasbe.



2

2 TEORETIČNI DEL

2.1 Pojmovanje glasbe

V leksikonu Sova (Ogrizek, 2006, str. 331) je glasba (tudi muzika) definirana

kot: »Umetnost, katere snov so zvoki, bistvo pa je z besedami težko določljivo.

Zgodovinska osnovna glasba je bila ljudska glasba, iz katere se je razvila

umetna glasba. Njena izrazila so ritem, melodija, harmonija, dinamika, tempo in

zvočna barva. Po vsebini je glasba čista, absolutna in programska. Po

predstavnih sredstvih vokalna in inštrumentalna. Po namenu poznamo

cerkveno, baletno, scensko, filmsko, zabavno, plesno glasbo in džez.«

Slovar slovenskega knjižnega jezika navaja, da je glasba umetnost, katere izrazno

sredstvo je zvok.

Enciklopedija Slovenije (Javornik, 1987, str. 218) opredeljuje glasbo kot:

»Umetnost, katere izrazno sredstvo so toni, zvoki in šumi. Pri ljudski glasbi gre za

nešolano ustvarjanje, umetna glasba pa je bolj ali manj premišljena obdelava zvočnega

gradiva.«

Bernik glasbo označuje kot najbolj čisto umetniško smer, saj govori z vsem

dojemljivim jezikom. Človeški glasovi in zvoki inštrumentov popeljejo v različna

doživetja od bolj duhovnih do abstraktnih senzacij. Wagner je trdil, da glasba ne izraža

strasti, ljubezni in hrepenenja, ampak je to sama po sebi (Sodja, v Smolič, 2013).

V različnih knjigah, ki so namenjene predvsem otrokom, je pojem glasbe razložen

na zanimiv način. V Šolski enciklopediji Glasba (Spence, 1995, str. 8) je zapisano, da

so v enem od slovarjev definirali termin glasbo kot »tista od lepih umetnosti, ki se

ukvarja z zlaganjem zvokov v smislu lepote oblike, izražanja misli ali občutij«. Vseeno

pa glasbo to ne opisuje dovolj natančno. Ne glede na definicijo glasbe, ljudje glasbo

sprejemamo, razumemo, poslušamo in ustvarjamo.

2.2 Glasba v vzgojno-izobraževalnem procesu

2.2.1 Učni načrt in glasba v šoli

Pri načrtovanju pouka Glasbene umetnosti, je v uporabi veljavni učni načrt za

Glasbeno vzgojo (2011). V prvem vzgojno-izobraževalnem obdobju je uram Glasbene

umetnosti namenjeno letno 70 ur, kar pomeni 2 uri na teden.

Učni načrt (2011) glasbo opredeljuje kot obliko komunikacije, ki se pojavi v vsaki

kulturi in vpliva na psihomotorično, mentalno in afektivno raven. Učenci zaradi tega

potrebujejo izkušnje izvajana, ustvarjanja in poslušanja glasbe. Na razvoj glasbenega



3

doživljanja in mišljenja ter na razvoj glasbenih spretnosti, sposobnosti in znanj vpliva

učenje in poučevanje glasbe. Vse to lahko dosežemo z dejavnostmi izvajana,

ustvarjanja in poslušanja glasbe. Na ta način bodo otroci lahko presojali in vrednotili

glasbo ter sprejemali različne oblike glasbe. Učencem glasbena umetnost širi kulturni

okvir, krepi občutek estetike ter sooblikuje glasbene vrednote. Glasba naj bi v šoli

združila kulturno in socialno življenje, pouk pa naj bi bil odprt in spodbujal ustvarjalnost,

estetsko občutljivost, umetniško izražanje ter sodelovanje v družbenem okolju.

Dejavnosti in vsebine so v učnem načrtu dokaj splošno opredeljene, kar pomeni

veliko avtonomije za učitelje pri glasbenem poučevanju. Razdeljene so na tri področja,

in sicer izvajanje, ustvarjanje in poslušanje, ki pa se med seboj povezujejo. Osrednja

tematika diplomskega dela se nanaša na vpletanje narodno-zabavne glasbe v prvem

vzgojno-izobraževalnem obdobju. Vsak učitelj se samostojno odloči, ali bo pri pouku

Glasbene umetnosti vključeval dejavnosti in vsebine, ki se dotikajo narodno-zabavne

glasbe. Denac (2002) omenja, da je ne glede na sodoben način načrtovanja pouka

potrebno upoštevati nekatere stvari, in sicer umetniško vrednost glasbenih del,

raznolikost glasbenih vsebin, splošni in glasbeni razvoj otroka, značilnost okolja, v

katerem učenci živijo in interes otrok.

V učnem načrtu (2011) pa besede narodno-zabavna glasba nismo zasledili. V

prvem vzgojno-izobraževalnem obdobju učenci razvijajo temeljne glasbene

sposobnosti in posledično ob glasbenih dejavnostih tudi glasbeni okus, ki jih bo vodil v

nadaljnje izbiranje, poslušanje, izvajane ter ustvarjanje. V učnem načrtu so predlagani

tematski sklopi, ki so učitelju v pomoč in vodilo pri načrtovanju učnega procesa.

Navajamo nekaj tematskih sklopov za prvo vzgojno-izobraževalno obdobje, kjer bi

lahko pri pouku Glasbene umetnosti obravnavali določene vsebine iz narodno-zabavne

glasbe:

· Prisluhnimo glasbi in zaplešimo,

· Pojdimo v hribe in prisluhnimo odmevu,

· Obiščimo glasbeno šolo,

· Pojemo, igramo in poslušamo,

· Ljudske pesmi,

· Oblikujmo glasbeno spremljavo,

· Naši pevski glasovi,

· Pesmi za rajanje,

· Glasba za različna razpoloženja,

· Prisluhnimo ljudskim glasbilom,

· Zapojmo ljudske pesmi,



4

· Raziskujemo in ustvarjamo,

· Najljubše skladbe,

· Odkrivamo barve ljudskih inštrumentov ...

Učiteljem se v zgoraj navedenih tematikah med drugim ponujajo najrazličnejše

dejavnosti povezane z narodno-zabavno glasbo in možnosti povezave glasbe v šoli z

glasbo, ki jo učenci poslušajo doma. Ustrezno razvit glasbeno vrednostni sistem

učiteljem omogoča, da na podlagi poznavanja glasbenih zvrsti izbirajo kakovostno

glasbo. Učenci o svojem delu kot tudi o delu učitelja razmišljajo kritično in presojajo

svoje dosežke kot tudi dosežke razreda kot skupine. Dialoška kritičnost omogoča

učencem vpliv na glasbeno poučevanje, učitelji pa morajo učencem nuditi možnosti, da

lahko svoje znanje tudi pokažejo (Učni načrt, 2011). Učencem naj bi vzbujali veselje do

različnih žanrov glasbe in možnost, da pokažejo, katera glasba jih zanima in katero

zvrst glasbe poslušajo izven šole ter jo po možnosti tudi na primeren način predstavijo

v razredu.

Dejavnosti poslušanja, izvajanja in ustvarjanja glasbe spodbujajo otrokov celostni

razvoj, torej na afektivno-socialnem (srce), psihomotoričnem (telo) in kognitivnem

področju (um). S temi dejavnosti učenci pridobijo glasbene izkušnje, si oblikujejo

stališče in vrednote ter razvijajo njihovo glasbeno mišljenje (Sicherl-Kafol. 2001). Pouk

glasbe v prvem vzgojno-izobraževalnem obdobju temelji na izvajanju. Prevladuje

enoglasno petje različnih pesmi, kasneje tudi dvoglasno (Borota, 2013). Glasba in

pouk Glasbene umetnosti ima vpliv na otrokovo osebnost. Pri pouku Glasbene

umetnosti je najpomembnejše, da je učencem omogočeno doživljanje glasbe in s tem

veselje ter sproščenost. Učenci si na tak način pridobivajo glasbene sposobnosti,

spretnosti in znanja. Različne dejavnosti pri Glasbeni umetnosti imajo vpliv na estetski,

moralni, telesni in intelektualni razvoj vsakega posameznika (Denac, 2002).

3.2.2 Vloga učiteljev glasbe

Raziskave Slosarja (1995) in Škerjanca (1995) so potrdile, da imajo učitelji

pozitivno stališče do glasbe, vendar jim manjka strokovnega in didaktičnega znanja za

poučevanje glasbe na višji ravni, kar pomeni dejavno poslušanje glasbe, ustvarjanje

glasbe ob glasbi, estetsko doživljanje in vrednotenje. Da lahko učitelj celostno poučuje

glasbo, so potrebna nekatera znanja, da lahko oblikuje vzgojno-izobraževalni proces.

Učitelj naj bi bil ustrezno glasbeno razvit, poznati bi moral otrokove stopnje razvoja,

glasbene metode poučevanje bi moral izvajati strokovno, na podlagi kriterijev bi moral

strokovno izbirati tudi glasbene vsebine. Cilje mora zasnovati na kognitivnem,

psihomotoričnem in afektivno-socialnem področju in na osnovi tega oblikovati merila za



5

vrednotenje, biti bi moral tudi ustvarjalen in občutljiv na estetske vrednote (Sicherel-

Kafol, 2001).

Slosar (1995, v Sicherel-Kafol, 2001) je v svoji raziskavi ugotovil, da so med

razrednimi učitelji velike razlike pri glasbenih sposobnostih. Vplivov na neenakost

glasbenih predznanj je več, med drugim vpliva na to tudi družinsko okolje in

obiskovanje glasbene šole.

2.3 Narodno-zabavna glasba v vzgojno-izobraževalnem procesu

2.3.1 Ljudska glasba

»Etnomuzikologinja1 Kumer pravi, da je ljudska pesem najstarejši del kulturne

dediščine slovenskega naroda in hkrati sestavni del njegove današnje kulture« (v

Borota, 2013, str. 23).

V leksikonu Cankarjeve založbe (1981), ljudsko glasbo tudi folk2 glasbo (Gligo,

2012) opredeljujejo kot »del glasbene kulture nekega naroda, ki nastaja kot

stvaritev posameznika (redkeje skupine) in živi v skupnosti, za katero je

značilna pretežno spontana, ne zavestno premišljena, pretežno nešolana,

improvizacijska ustvarjalna oz. poustvarjalna dejavnost. Zaradi zunanjih vplivov

prihaja do sprememb, vendar pa se ohranja na način, ki pomeni dediščino

minulih dob« (Bedina idr., 1981, str. 148).

Vodušek (2003) trdi, da vso ljudsko kulturo definirajo pretežno spontana, nešolana,

nezavedna in improvizirana dejavnost, naj bo to glasba, ples, beseda, likovna umetnost

in ljudski običaji.

Sivec (2002) način ustvarjanja deli na ljudsko in umetno glasbo. Ljudska glasba

velja za nešolano, umetna pa za bolj premišljeno glasbo. Kumer (2002) omenja, da

ljudska pesem za večino ljudi velja kot preprosta in brez umetniške vrednosti. Zagotovo

pa ne moremo trditi, da so vse ljudske pesmi napisali neizobraženi ljudje. Bartok (v

Vodušek, 2003) je zapisal, da so nekatere ljudske melodije estetsko enako vredne kot

druge pesmi, ki so umetne, npr. velike simfonije. Ljudske pesmi se od umetnih

razlikujejo v tem, da se jih poje na pamet. Tudi če so si ljudje pesmi zapisovali, ljudski

pevci iz pesmaric ne pojejo. Melodija ljudskih pesmi se povezuje z besedilom, avtor

melodije ne išče besedila, ki bi bilo primerno k njegovi melodiji in obratno, besedilo

pesmi se hkrati oblikuje skupaj z melodijo. Melodija je lahko že znana in povzeta od

1 Znanstvenik, ki se ukvarja z raziskovanjem ljudske glasbe (Bedina idr., 1981, str. 80)

2 ANG. Folk = ljudstvo; Folk music: ljudska glasba



6

druge pesmi ali pa je to nova melodija. Zagotovo je potrebno, da se ritem ujema z novo

melodijo, ki jo damo staremu besedilu ali damo že znanemu besedilu novo melodijo.

Pri umetnih pesmih je avtor melodije in besedila znan, medtem ko pri ljudskih pesmih

to ostaja anonimno (Kumer, 2002). Vrbančič (2004) poudarja, da se ljudskega,

umetnega in zabavnega ne da natančno opredeliti. Razlikuje se po nastanku, namenu

in času nastanka.

Ljudska glasba je del glasbene kulture, ki obsega ljudsko pesem, ljudska glasbila

in ljudski ples. Ritem ljudskih izvedb je največkrat v tridobnem ali dvodobnem

taktovskem načinu, z dvoglasnim ali triglasnim petjem. Na Koroškem in Gorenjskem se

je ohranilo tudi štiriglasno petje z vodilnim glasom. Do druge svetovne vojne so peli

večinoma moški, torej je bilo na vaseh in svatbah slišati fantovsko petje (Bedina idr.,

1981). Tudi Vrbančič (2004) opisuje, da je ljudska pesem v ljudski glasbi, tako

slovenski kot širše, najobsežnejši del ljudskega glasbenega izročila, lahko je eno- in

večglasna, etnično obarvana s samosvojo pesniško in glasbeno strukturo oziroma

poetiko. Ljudska glasba je inštrumentalna in vokalna, tudi plesna glasba neznanih

ljudskih ustvarjalcev, ki se ohranja, širi in dopolnjuje z ustnim izročilom (prav tam).

Značilni inštrument pri slovenskih godcih je bila diatonična harmonika. Ta vsesplošno

uporaben inštrument je bil priljubljen v Evropi in po svetu, še najbolj pa v alpskih

pokrajinah. Godci so nastopali v različnih sestavih, in sicer harmonika-klarinet-bas,

harmonika-gosli-berda, harmonika-klarinet-piščalka in harmonika-gosli-klarinet-

piščalka. Pred temi sestavi je bil osnovni godčevski inštrument strunsko glasbilo,

godalo. Iz tega je tudi izpeljan izraz godec (Sivec, 1999).

V prvem vzgojno-izobraževalnem obdobju osnovne šole z otroki izvajamo

enoglasno petje. Vseeno pa petje popestrimo z drugimi dejavnostmi, in sicer s plesom

in igranjem na inštrumente. Ljudsko petje temelji na večglasnem petju. Poleg

ponarodelih3 in umetnih pesmi, pa naj bi bila v šoli enako zastopana tudi ljudska pesem

(Borota, 2013).

2.3.2 Narodno-zabavna glasba

Cvetko (2007) omenja, da je iznajdba harmonike v temeljih zamajala tradicijo

domačega muziciranja. Harmonika je postala priljubljena za različne glasbene

zasedbe, še posebno »frajtonarica«, ki je vodilni godčevski inštrument. Različni

dogodki konec 19. in v začetku 20. stoletja kot so iznajdba fonografa, radia in

3 Za ponarodelo pesem poznamo avtorja besedila in melodije. Pevci pa tega največkrat ne vedo

in tudi ne vprašajo. Kljub temu je ponarodela pesem prava ljudska pesem, ko nastale variante dokazujejo, da so jo pevci sprejeli in se širi kot anonimna (Kumer, 2002, v Borota, 2013).



7

gramofona, so pospešili razvoj v glasbeni industriji po celem svetu. Tovrstne inovacije

niso obšle niti naših krajev in ljudi, zato so sooblikovali podobo domače glasbe.

Ljudska glasba je bila po drugi svetovni vojni v veliki meri predvajana na radiu, saj so

ljudem želeli približati čim bolj različno glasbo. Tedaj se je pojavil Ansambel bratov

Avsenik, ki je oblikoval tip inštrumentalno-vokalne narodno-zabavne glasbe.

Radio je po drugi svetovni vojni v veliki meri pripomogel, da so tisti, ki so prirejali

ljudsko glasbo, lahko igrali na radiu (prav tam) in na ta način svojo glasbo širili

poslušalcem po Sloveniji.

Različni slovarji pripisujejo narodni glasbi sopomenko ljudska glasba (Bedina,

Kumer, Lipovšek, Rijavec, Sivec, 1981). Vodušek (2003) je v nekem intervjuju dejal,

da je področje etnomuzikologije tudi narodno-zabavna glasba. Torej lahko

povzamemo, da narodno-zabavna glasba izhaja iz ljudske glasbe. Značilno za

narodno-zabavno glasbo je opuščanje domače inštrumentalne tradicije. To je

vključevanje pevcev v inštrumentalni sestav in neenakomeren ljudski ritem na kalup

polke in valčka. Ustvarja se tudi novo, avtorsko glasbo (nove oblike, nove zvočnosti).

Seveda ne sme manjkati duh ljudske glasbe (Cvetko, 2007).

Danes narodno-zabavna glasba predstavlja množično glasbeno kulturo ne le v

Sloveniji, ampak tudi v Evropi. Gre za avtorsko glasbo, delno napisano v duhu

ljudskega glasbenega izročila. Kot inštrumentalna in vokalna glasba se je začela

razvijati po letu 1953 (Radol´ca pristno sladka), ko se je začenjala ustvarjati

Avsenikova glasba.

Sivec je v intervjuju z dr. Tomcem dobil odgovor, da je narodno-zabavna glasba

kot nekakšen estetski časovni stoj. S tem je želel povedati, da je narodno-zabavna

glasba žanr, ki išče ideje v preteklem času in spodbuja nostalgijo po »dobrih« starih

časih (Cvetko, 2007).

2.3.3 Ansambli

Ansambel bratov Avsenik

Slavko in Vilko Avsenik sta se rodila v Begunjah na Gorenjskem. Nekoč so lepote

Gorenjske opevala ljudska balada o Pegamu in Lambergarju, pred šestdesetimi leti, pa

sta lepote gorenjskih krajev začela opevati tudi brata Avsenik. Ansambel bratov

Avsenik je začel igrati ter prepevati v družinski gostilni Pri Jožovcu (Jercog, 2005).

Vilko se je posvetil študiju klarineta in saksofona, medtem ko se je mlajši brat

Slavko posvečal smučarskim skokom. Ko pa se je leta 1952 poškodoval pri skoku na

smučeh, se je tudi ta podal na glasbena pota. Slavko Avsenik je na harmoniko igral na

poseben način, ki ga ni bilo še nikjer zaslediti ter s tem ustvaril novo glasbo. Slavkova



8

žena Brigita poudarja, da si ni izmislil nove glasbe, temveč jo je s svojim karakterjem

prinesel na svet (prav tam). Sivec (1999) omenja, da se je Avsenikova glasba vselej

deloma upirala na korenine ljudskega, besedila pa so umetna tvorba. Jercog (2008)

nadgrajuje misel, da sta se Avsenika pri ustvarjanju skladb upirala na korenine

slovenske ljudske glasbe s tem, da sta glasbo zelo posodobila in vanjo vnesla izvirnost

in izpiljenost harmonij in orkestracij, ki so bile do takrat poznane na področju zabavne

in jazz glasbe.

Ljudski godci so igrali v sestavu harmonike, kitare in basa, Avsenik pa je svojemu

ansamblu dodal še godbena inštrumenta trobento in bariton. Godci so igrali na svoj

inštrument le osnovno melodijo, Avsenik pa je harmoniki dodal novo vlogo in je postala

del ritem sekcije in naredila je več okraskov (Sivec, 1999).

Začetki Avsenikove glasbe segajo v leto 1953, ko je Slavko Avsenik ustanovil svoj

trio. Le-ta se je leta 1988 razširil v Gorenjski kvartet, kmalu zatem pa v Kvintet bratov

Avsenik. S tem sta Slavko in Vilko Avsenik postavila temelje novi obliki narodne

glasbe, kakršne do tedaj še ni bilo. S kvintetovsko zasedbo Ansambla bratov Avsenik,

sta brata Avsenik nekako izumila nov tip glasbene skupine. Narodno interpretiranje

glasbe so prenovili z modernim načinom igranja, ki pa je peljalo do nastanka narodno-

zabavne glasbe. Avseniki predstavljajo Slovenijo tudi drugod po svetu, saj so z

njihovim značilnim glasbenim slogom pripomogli k njeni večji prepoznavnosti. Njihov

uspeh doma in tudi drugod po svetu je potrdil novo glasbeno zvrst, ki jo danes

posnemajo številni ansambli (Avsenik, v Jercog, 2005). Avsenikove viže so doživele

veliko priredb za najrazličnejše sestave, to so trio klarinetov, pihalni orkester, različni

godalni sestavi in celo simfonični orkester. Tudi pevski zbori so prepevali in še

prepevajo priredbe Avsenikovih melodij. Prelepi valčki in vesele polke ter globoko

izrazna besedila poslušalcev Avsenikove glasbe težko pustijo nedotaknjenega (Sivec,

1999). Avsenikov ansambel je poleg na nemško govorečih območjih gostoval tudi v

Ameriki in na Japonskem. Leta 1975 sta Slavko in Vilko prejela prestižno nagrado, in

sicer evropski glasbeni oskar za izvirnost in kakovost ter priljubljenost njunih skladb.

Oseminpetdesetčlanska strokovna komisija, je to priznanje narodno-zabavni glasbi

podelila prvič v zgodovini. S samostojnim koncertom so nastopili v dvorani Berlinske

filharmonije, ki velja za hram najvišje glasbene umetnosti. Po prekinitvi delovanja

Ansambla bratov Avsenik, se njihova priljubljenost ni zmanjšala. Ustanovili so Hišni

ansambel Avsenik, ki je igral Avsenikove melodije. Leta 1999 je Avsenik dobil

priznanje s strani Republike Slovenije (Jercog, 2008). »Prejel je častni znak svobode,

za zasluge na področju slovensko zaznamovane množične glasbene kulture doma in

široko po svetu« (prav tam, str. 84.). V Galeriji Avsenik poteka tudi harmonikarsko



9

tekmovanje za nagrado Avsenik. Tekmovanja se med drugim udeležijo tujci iz Avstrije

in Italije. Tekmovanje poteka v dveh kategorijah, in sicer klavirska harmonika (tudi

kromatična) in diatonična harmonika. Tekmovalce se razdeli po starosti (Jercog, 2008).

Za osnovno glasbeno izobraževanje se je možno vpisati v Glasbeno šolo Avsenik,

kjer je možno izbrati modul Avsenikova glasba. Glasbena šola učencem ponuja učenje

različnih inštrumentov (predvsem inštrumentov, ki so značilni za kvintetovsko narodno-

zabavno glasbo), petja in tudi nauka o glasbi (Glasbena šola Avsenik, 2009).

Novinarji so o Avsenikih pisali kot o nekakšnih »slovenskih Beatlih«. Slovensko

ljudsko zakladnico sta s svojimi skladbami obogatila in jo tudi dopolnila oziroma ji

dodala novo podobo. Z njunimi valčki in polkami sta pripomogla k nastanku domače

glasbe, ki pa je ostala v ljudskem duhu. Tudi harmonika ni več kmečki inštrument in jo

poučujejo na glasbenih šolah, za kar pa je verjetno delno zaslužen tudi Slavko Avsenik.

Avseniki pa so pomembni še zaredi ambasadorstva, saj so ambasadorji slovenske

ljudske pesmi in države Slovenije (Sivec, 1999). Gre za glasbenika, o katerem imajo

tudi drugi glasbeniki različnih zvrsti visoko pozitivno mnenje, med enako mislečimi so

tudi politiki, ki so se na Avsenikovem pogrebu zbrali v tolikšnem številu. Ne glede ne to,

da je Avsenik in njegova glasba izhajala iz ljudske glasbe, vse to kaže, da gre za

glasbenega fenomena.

Znano nam je, da je inštrumentalna skladba Na Golici največkrat predvajana

inštrumentalna skladba na vseh evropskih radijskih postajah (Sivec, 1998). Pesem

Slovenija, od kod lepote tvoje, opisuje lepote Slovenije in je le ena od mnogih pesmi, ki

so del dediščine slovenske glasbe in slovenske kulture.

»[…] Slovenija, od kod lepote tvoje! Pozdravljamo te iz srce in srečni smo tu doma!

Slovenija, naj tebi pesem poje! Ne išči sreče drugod, kot le doma! […]« (Sivec, 2008).

Ansambel Lojzeta Slaka

Lojze Slak je predstavil drugačno vrsto narodno-zabavne glasbe kot Avsenik. V

ansamblu je bila namesto klavirske prisotna diatonična harmonika oziroma frajtonarica.

Rodila se je nova zasedba, in sicer »frajtonarica« s pevskim sestavom, ki je temeljilo

na štiriglasnem moškem petju. Poleg Avsenikov postanejo Slaki eni najboljših in najbolj

izvirnih glasbenih sestavov narodno-zabavne glasbe pri nas (Cvetko, 2007). Nekatere

njegove pesmi, so celo ponarodele. Najbolj znane pesmi so V dolini tihi, Čebelar,

Deželica sonca in grozdja, Po dekle …

Lojze Slak se je rodil v Jordankalu na Dolenjskem. Stric Lojze mu je prinesel

orglice, ko se je le-ta za nekaj dni vrnil iz vojske. Hitro se je naučil zaigrati Na



10

planincah. Vseeno pa je Lojzka najbolj zanimala stričeva harmonika. Ko je bil Lojze

dovolj velik, da je stricu vzel harmoniko, se jo je počasi in naskrivaj začel učiti. Stric je

kmalu izvedel, da igra, vendar ga ni okregal. Pohvalil ga je, da zelo dobro igra in da bo

z vajo še boljši. Po vojni je Lojze spet začel igrati, takrat mu je bilo že 13 let. Igral je

ljudske napeve, avstro-ogrske koračnice in svoje pesmi. Bil je odličen godec. Najprej je

igral na poroki svojega strica, kmalu pa je začel igrati tudi na tujih porokah (Sivec,

2004).

Prvi trio Lojzeta Slaka leta 1951 je sestavljala harmonika, kitara in klarinet. Lojze

se je prijavil na oddajo Pokaži, kaj znaš, ki je potekala na Radiu Ljubljana. Sprva je bilo

to nekoliko nenavadno, saj so do takrat sprejemali le klavirsko in kromatično

harmoniko. Diatonična harmonika je veljala za manjvredno, za kmečko leseno škatlo.

Vsem prijavljenim harmonikarjem sta bila zgled Slavko Avsenik in Avgust Stanko.

Dvorana, kjer je nastopil, je bila navdušena in ga nagradila z aplavzom. Lojze Slak je

bil po mnenju strokovne komisije in tudi občinstva najboljši harmonikar. Kljub temu, pa

ta inštrument na radiu ni bil dobrodošel. Lojze si je kupil kromatično harmoniko, v

upanju, da bi lahko še kdaj nastopil na radiu (prav tam). V matičnih knjigah je kot

začetek Ansambla Lojzeta Slaka zapisana letnica 1964, Lojze pa je začel s svojimi

brati igrati že prej, vendar se ansambel zaradi vojaščine in selitev ni obdržal (Bočko,

Sivec). Leta 1958 je imel Slak Kvartet bratov Slak. Kvartet so sestavljali kromatična

harmonika, klarinet, trobenta in kontrabas. Igrali so veliko inštrumentalnih sklad, katerih

avtor je bil Lojze Slak. Lojze je obiskal Radio Ljubljana in predstavil Ansambel bratov

Slak. Svetovali so mu, naj sestavu dodajo še kitaro. Njegove skladbe so se večkrat

predvajale v oddaji Za našo vas. Takrat je bil ansambel kvintetovski sestav, vendar cilj

je bil dosežen in zvok je bil prepoznaven (Sivec, 2004). Slak je večkrat dejal: »Škoda,

da me ne pustijo blizu z mojo frajtonarico.« (Sivec, 2004, str. 83.).

Slak je rad prisluhnil diatonični harmoniki in imel je poseben občutek za ljudsko

glasbo oziroma za glasbo, ki je v ljudskem duhu. Kasneje je bil povabljen na Radio

Ljubljana in njegovo glasbo je pohvalil glasbeni producent Vilko Ovsenik. Lojze je spet

potarnal, da na radiu ni diatonične harmonike. Tako so skupaj dobili idejo za Trio

Lojzeta Slaka, ki naj bi ga sestavljala diatonična harmonika, berda in bugarija. Ker Slak

ni našel bugarije, jo je zamenjal s kitaro. Ko so posneli skladbe za radio, so se njegove

skladbe pogosto vrtele in na radiu so brez pomislekov začeli predvajati skladbe z

diatonično harmoniko. Poslušalci so Slaka sprejeli z enakim navdušenjem kot pred leti

Avsenika. Posnemovalcev Avsenikov je bilo že zelo veliko, Slakova glasba pa je šla v

novo smer. Lata 1963, je radijski arhiv pod oznako narodno-zabavne glasbe dopolnil

svoj repertoar s pesmimi Tria Lojzeta Slaka in pevskega kvinteta Fantov s Praprotna.



11

Leto kasneje so imeli prvi skupni koncert v Ljubljani. Takšna je bila končno podoba

Ansambla Lojzeta Slaka. Za milijon prodanih plošč, je prejel tudi priznanje. Zagrebška

publika pa je bila navdušena nad slovensko domačo glasbo. Slakove fante so lepo

sprejeli tudi drugod pa Evropi, v Nemčiji, Švici in Franciji. Leta 1970, so jih povabili v

Ameriko in Kanado (Sivec, 2004).

Diatonična harmonika se je pri nas in drugod po svetu najbolj razvila zaradi Lojzeta

Slaka. Prav z Lojzetovo pomočjo, je prišlo do sprememb pri diatonični harmoniki, in

sicer do dodatnega gumba. Mnogi ga poimenujejo kar Slakov gumb (prav tam). Na

Ptujskem festivalu je diatonična harmonika s Slakom postala enakovredna klavirski

harmoniki. Po Slakovi turneji po ZDA in Kanadi je prišlo do inštrumentalne revolucije

glede diatonične harmonike. Imenovali so jo tudi »Button Box«, saj je to harmonika, ki

ima gumbe. Frajtonarica pa je bila popularna pri ansamblih, zato so začeli nastajati

različni sestavi z diatonično harmoniko in orkestri, kjer so igrali diatonično harmoniko

(Bočko, Sivec).

Danes diatonično harmoniko igra vse več mladih glasbenikov, med katerimi

najdemo tudi virtuoze. Diatonična harmonika in večglasno petje pa v Sloveniji

prevladujeta med narodno-zabavno glasbo (Sivec, 2004).

Kot je nekoč zapisala Fanika Požek: »Lojze Slak je s svojimi godci in pevci znal

približati poslušalcem njihovo lastno dušo in ravno v tem je po mojem mnenju velika

vrednost te glasbe nasploh, ker je zbudila korenine slovenstva.« (Sivec, 2004, str.

292).

Ostali ansambli

Opisali smo dva ansambla, ki je vsak po svoje ustvarjal svojo glasbo, ki se je

močno uveljavila med ljudi. Narodno-zabavno glasbo pa nista gradila le omenjena

ansambla, ampak so k njeni zakladnici pripomogli še ostali ansambli. Nekaj jih bomo

opisali v nadaljevanju.

Najstarejši, še vedno delujoči ansambel so Beneški fantje. Njihovi začetki segajo v

leto 1952. Njihov sestav so sestavljali harmonika, kitara, kontrabas in dva pevca

(Ansambel Beneški fantje).

Štirje kovači so začeli delovati hkrati z Lojzetom Slakom in je danes eden

najstarejših še delujočih ansamblov v Sloveniji. Franc Šegovc je vodja ansambla in je

hkrati velik ustvarjalec narodno-zabavne glasbe. Z izidom prve plošče, so jih vabili na

vse konce Slovenije in tudi na gostovanja po ZDA in Kanadi. Pridi zvečer, Kam le čas

beži, Na Paure, so le nekatere njihove največje uspešnice (Sivec, 1998). Ansambel je

baziral na kvintetovskem sestavu s klavirsko harmoniko.



12

Ansambel Mihe Dovžana ima ime po vodji ansambla Mihi Dovžan. Le-ta je prvotno

nastopal s citrami, na kitari pa ga je spremljal brat Ivo. Na prvi plošči so bile vse

skladbe delo Mihe in Iva Dovžana. Igrali so tudi v tujini, in sicer pri slovenskih

izseljencih na Švedskem, Ameriki in Kanadi. Ansambel Mihe Dovžana je zadnjič

nastopil leta 1988, in sicer na Alpskem večeru. Miha je s citrami najbolj znan po skladbi

Urbana Kodra, Cvetje v jeseni (prav tam).

Ansambel Henček in njegovi fantje je najbolj prepoznaven po skladbi Polka,

valček, rock and roll. S to pesmijo so narodno-zabavni glasbi dodali še zabavne ritme.

Na diatonično harmoniko je igral vodja ansambla Henček. Svojemu sestavu je dodal

tudi saksofon in bendžo, zaradi česar so bili nekateri mnenja, da je pokvaril narodno-

zabavno glasbo. Gostovali so tudi v tujini (prav tam).

Eden izmed vodilnih ansamblov v Sloveniji je Alpski kvintet, ki je v zakladnico

domače glasbe prinesel veliko novih pesmi. Alpski kvintet se je z glasbo ukvarjal

profesionalno. Dobil je ponudbo za igranje v Franciji, prepoznaven pa je postal tudi v

nemško govorečih državah. K Alpskemu kvintetu je veliko pripomogel tudi harmonikar

Jože Burnik, ki velja za enega izmed najboljših slovenskih harmonikarjev. Pri kvintetu

je sodeloval tudi Oto Pestner, sicer bolj poznan kot pevec zabavne glasbe. Ansambel

je prejel tudi več nagrad, med drugim tako imenovano Oberkrainer Award, ki je

Evropsko glasbeno priznanje v narodno-zabavni glasbi, ki ga podelijo najboljšim

kvintetovskim zasedbam. Čas počitnic, Doro jutro, Kranjsko dekle, Janezov bariton, so

nekatere njihove najbolj prepoznane uspešnice (Alpski kvintet, 2013).

Franc Mihelič je vodja istoimenskega ansambla, ki je ustvaril več kot tristo lastnih

skladb. Mihelič je igranje na diatonično harmoniko dvignil na višjo raven in skoraj vsi

mladi glasbeniki na različnih tekmovanjih igrajo njegovo glasbo. Dekle iz Ribnice, Vsi

na ples, Ostal je le spomin, Triglavska roža, so le nekatere uspešnice ansambla (Sivec,

1998).

Ansambel Modrijani je trenutno eden najbolj priljubljenih ansamblov na domači

sceni. Temelji na triu z diatonično harmoniko in štiriglasnim fantovskim petjem.

Nekatere njihove uspešnice so: Spomin na pevca še živi, Daleč je dom, Božič živi

(Sivec, 2003).

Vse več je mladih ansamblov, ki igrajo in ustvarjajo narodno-zabavno glasbo.

Ansambli delujejo v najrazličnejših sestavih, in sicer trio, kvintet, diatonična ali klavirska

harmonika, večglasno petje, ženski in moški sestavi. Nekaj smo jih omenili zgoraj, med

drugim pa so uspešni ansambli, ki izvajajo narodno-zabavno glasbo še Gadi,

Ansambel Braneta Klavžarja, Akordi, Ansambel Šaše Avsenika, Igor in zlati zvoki,

Okrogli muzikantje, Mladi Dolenjci …



13

3 EMPIRIČNI DEL

3.1 Problem, namen in cilji

Narodno-zabavna glasba je bila včasih priljubljena večinoma le pri starejši

populaciji, danes smo priča veliki priljubljenosti narodno-zabavne glasbe, ne glede na

generacije. Narodno-zabavna glasba je vse bolj priljubljena tudi med mladimi, se pa

narodno-zabavno glasbo velikokrat uvršča med »manj kakovostne glasbene zvrsti«. V

diplomskem delu bomo med drugim skušali odgovoriti tudi na velikokrat uveljavljen

stereotip, vezan na narodno-zabavno glasbo in njeno vprašljivo kakovost. Ljudje

različno sprejemamo in razumemo glasbeno umetnost, kar se še posebej kaže pri

glasbeni estetiki. Iz navedenega lahko sklepamo, da bi lahko narodno-zabavno glasbo,

na različne načine, primerno vključevali tudi pri pouku Glasbene umetnosti. V

diplomskem delu bomo skušali ugotoviti, če so vsebine narodno-zabavne glasbe

prisotne pri pouku Glasbene umetnosti in v kolikšni meri ter kakšno stališče do

narodno-zabavne glasbe imajo učitelji razrednega pouka v prvem vzgojno-

izobraževalnem obdobju.

Na podlagi problema diplomskega dela smo si zastavili naslednja cilja, ki se

navezujeta na učitelje razrednega pouka v prvem vzgojno-izobraževalnem obdobju:

1. Ugotoviti stališče učiteljev Glasbene umetnosti do narodno-zabavne glasbe v

prvem vzgojno-izobraževalnem obdobju osnovne šole.

2. Ugotoviti prisotnost in stopnjo vključenosti narodno-zabavne glasbe pri

vsebinah Glasbene umetnosti v prvem vzgojno-izobraževalnem obdobju

osnovne šole.

3.2 Raziskovalna vprašanja

Raziskovalni vprašanji diplomskega dela smo postavili glede na zastavljena cilja:

V1: Kakšen odnos imajo učitelji razrednega pouka v prvem vzgojno-izobraževalnem

obdobju do narodno-zabavne glasbe?

V2: Ali učitelji v prvem vzgojno-izobraževalnem obdobju pri pouku Glasbene umetnosti

vključujejo narodno-zabavno glasbo in v kolikšni meri?

3.3 Metodologija

3.3.1 Raziskovalne metode

Pri raziskovanju je bila uporabljena deskriptivna in neeksperimentalna metoda

raziskovanja. Podatke smo zbrali preko polstrukturiranega pisnega anketnega

vprašalnika, saj so morali anketiranci povedati tudi dodatna mnenja in izkušnje. Anketni



14

vprašalnik je bil sestavljen iz splošnih podatkov, ki so se nanašala na anketiranca ter

različnih vprašanj, ki so se nanašala na problem raziskave.

3.3.2 Raziskovalni vzorec

V raziskovalni vzorec je bilo vključenih 11 učiteljev prvih treh razredov osnovne

šole Trebnje, PŠ Dolenja Nemška vas, PŠ Dobrnič in PŠ Šentlovrenc. V raziskavi je

sodelovalo 10 učiteljic in 1 učitelj. Udeleženci so bili stari od 30 do 55 let. Vzorec

udeležencev je bil slučajnostni in namensko izbran. Z raziskavo smo želeli ugotoviti,

kako učitelji na OŠ Trebnje in PŠ Dolenja Nemška vas, PŠ Dobrnič ter PŠ Šentlovrenc

vključujejo narodno-zabavno glasbo v vsebine Glasbene umetnosti, če sploh jo.

Preglednica 1: Število (f) in strukturni odstotki (f%) anketiranih učiteljev.

f f%

OŠ Trebnje 4 36,4%

PŠ DNV, Dobrnič in Šentlovrenc 7 63,6%

Skupaj 11 100%

V anketi so sodelovali štirje (36,6%) učitelji z matične šole in sedem (63,6%)

učiteljev treh podružničnih šol.

3.3.3 Pripomočki

Za zbiranje podatkov smo uporabili anketo, na katero so anketiranci odgovorili

preko interneta. Anketni vprašalnik je vseboval 9 vprašanj različnega tipa. Na koncu

ankete je bilo nekaj vprašanj, da smo pridobili demografske podatke o sodelujočih

(spol, starost, razred in kraj šole).

Vsebinsko – metodološke značilnosti vprašalnika:

a) vsebinsko – formalne strani vprašalnika

V prvem delu so vprašanja o stališčih do narodno-zabavne glasbe ter vpletanje

narodno-zabavne glasbe pri vsebinah pouka Glasbene umetnosti. V drugem delu pa so

vprašanja o objektivnih dejstvih (spol, letnik, šola in razred poučevanja). Vprašanja so

zaprtega, odprtega ter kombiniranega tipa;

b) merske karakteristike

· Veljavnost in zanesljivost smo zagotovili z natančnimi navodili in

enopomenskimi, specifičnimi vprašanji. Prav tako pa smo zanesljivost

kontrolirali v fazi obdelave, in sicer tako, da smo primerjali odgovore na



15

vsebinsko sorodna vprašanja.

· Objektivnost smo zagotovili z zaprtimi tipi vprašanj, pri katerih ni mogoče s

subjektivnim presojanjem spreminjati informacij. V fazi anketiranja pa smo

pazili, da nismo vplivali na odgovarjanje anketirancev.

3.3.4 Postopek zbiranja podatkov

Najprej smo s pomočjo literature sestavili poskusni anketni vprašalnik in po

pregledu tega vprašalnika pri mentorju, smo vprašalnik popravili in odpravili

pomanjkljivosti in napake. Zbiranje podatkov je potekalo v drugi polovici maja 2015, po

predhodnem dogovoru z učitelji in soglasju vodstva Osnovne šole Trebnje. Vsi

udeleženci so sodelovali prostovoljno. Na vprašalnik so odgovarjali samostojno in

doma preko interneta. Po predstavitvi namena raziskave smo podali navodila za

izpolnjevanje ankete in da v primeru dvoumnosti vprašajo za dodatno razlago. Po

podatkih so odgovorili v času do pol ure.

3.3.5 Postopek obdelave podatkov

Odgovore smo prikazali z grafikoni in jih nato interpretirali v veznem besedilu.

Vsako vprašanje smo analizirali, interpretirali in ugotovitve na koncu strnili in jih podprli

s teoretičnimi izhodišči. Rezultate smo predstavili glede na cilja in raziskovalni hipotezi.

3.4 Rezultati in razprava

Anketiranih je bilo 11 učiteljev razrednega pouka Osnovne šole Trebnje in njenih

podružnic. Dobljene rezultate bomo prikazali z grafikoni, jih interpretirali ter podprli s

teoretičnimi izhodišči. Rezultati veljajo le za učitelje prvega vzgojno-izobraževalnega

obdobja osnovne šole Trebnje in njenih podružnic in jih ne posplošujemo.

Prvo vprašanje je bilo namenjeno poslušanju narodno-zabavne glasbe, rezultati pa

so razvidni na spodnjem grafikonu (Slika 1).



16

Slika 1: Delež poslušanja narodno-zabavne glasbe.

82% anketirancev posluša narodno-zabavno glasbo, 18% pa narodno-zabavne

glasbe ne posluša.

Tisti, ki narodno-zabavno glasbo poslušajo, navajajo, da jih pritegne prijetna in

preprosta melodija, pesmi pa si je lahko zapomniti. Nekaterim so všeč besedila, ritem,

dinamika, veselje, inštrumenti, energija in spevnost. Največ odgovorov se je

navezovalo na besedila in melodijo narodno-zabavne glasbe. Učitelji, ki so hkrati

poslušalci narodno-zabavne glasbe, verjetno doma poslušajo narodno-zabavno zvrst

glasbe, k temu pa zagotovo doprinese okolje v katerem živijo. Okolje in družba igrata

močno vlogo pri načinu razmišljanja posameznika, kar velja tudi za glasbo.

Bitenc (v Sivec, 1998) je bil prvi urednik oddaje Četrtkovih večerov domačih pesmi

in napevov, ki se je predvajala na Radiu Ljubljana oziroma Radiu Slovenija. Bitenc

(prav tam) je mnenja, da je prav ta oddaja najmočneje pripomogla k razvoju narodno-

zabavne glasbe. Oddaja je bila zelo poslušana, kmetje in delavci so menda prenehali z

delom, da so lahko poslušali oddajo, prireditve po mestih pa v četrtek zvečer niso

dobro uspele. Oddaja ni bila poslušana samo v Sloveniji, ampak tudi v nekaterih

evropskih alpskih deželah. Vsi ansambli, ki so nastopili v Četrtkovem večeru, so v

svetu glasbe nekaj pomenili. V tej oddaji so nastopili mnogi glasbeniki in ansambli, ki

so uspeli in danes veljajo za mojstre narodno-zabavne glasbe.

18%

82%

Ali poslušate narodno-zabavno glasbo? (n = 11)

DA

NE



17

Slika 2: Delež sprejemanja narodno-zabavne glasbe kot ljudsko, zabavno ali drugo

glasbo.

73% anketiranih učiteljev razrednega pouka v prvem vzgojno-izobraževalnem

obdobju sprejema narodno-zabavno glasbo kot zabavno glasbo. 18% pa narodno-

zabavno glasbo sprejema kot ljudsko glasbo. Ostali te glasbe ne sprejemajo ne kot

zabavno in ne kot ljudsko. Eden od odgovorov je bil, da to glasbo sprejemajo kot

priložnostno ob družbi.

Učitelji, ki sprejemajo narodno-zabavno glasbo zgolj kot zabavo, razumejo

narodno-zabavno glasbo le v kontekstu rabe glasbe. Takšen je bil tudi eden od

odgovorov, in sicer, da nekateri narodno-zabavno glasbo sprejemajo kot

razpoloženjsko, priložnostno ob družbi. Iz tega lahko povzamemo, da narodno-

zabavno glasbo jemljejo le kot zabavo. Pod ljudsko glasbo pa uvrščajo narodno-

zabavno glasbo tisti, ki jim pomeni kulturno vrednoto, kot del kulturne dediščine in so

velikokrat tudi sami ljudski glasbeniki ter se z njo ukvarjajo.

Bedina, Kumer, Lipovšek, Rijavec in Sivec (1981) pišejo, da različni slovarji

narodno-zabavno glasbo uvrščajo med ljudsko glasbo oziroma ji pripisujejo sopomenko

ljudska glasba. Gre za avtorsko glasbo, delno napisano v duhu ljudskega glasbenega

izročila. Narodno-zabavna glasba se je kot inštrumentalna in vokalna glasba začela

razvijati po letu 1953 (Radol´ca pristno sladka).

18%

9%

73%

Kako sprejemate narodno-zabavno glasbo? Kot … (n = 11)

Ljudsko

Drugo

Zabavno



18

Slika 3: Vključevanje narodno-zabavnih vsebin pri pouku Glasbene umetnosti.

Delež vključevanja in nevključevanja narodno-zabavne glasbe pri vsebinah

Glasbene umetnosti je približno enak. Vseeno večji delež anketirancev narodno-

zabavne glasbe ne vključuje pri pouku Glasbene umetnosti. 55% anketiranih narodno-

zabavne glasbe ne vključuje v vsebine Glasbene umetnosti, pri 45% anketiranih

učiteljev pa so vsebine narodno-zabavne glasbe prisotne pri pouku Glasbene

umetnosti. Vključevanje določenih vsebin je odvisno od posameznega učitelja. Učni

načrt dopušča, da vsebine obravnavamo več let ali pa neko vsebino, ki je določeno leto

nismo obravnavali, le-to v pouk vključimo naslednje leto.

45%

55%

Ali pri svojih urah Glasbene umetnosti vključujete vsebine narodno-zabavne glasbe? (n = 11)

DA

NE



19

Slika 4: Način vpletanja narodno-zabavnih vsebin v pouk Glasbene umetnosti.

Način in pogostost vključevanja narodno-zabavnih vsebin v učno-pedagoški

proces anketiranih učiteljev se razlikuje. Omenili smo že, da pri 55% anketiranih niso

prisotne vsebine narodno-zabavne glasbe pri pouku Glasbene umetnosti. Ostali,

oziroma 36% anketiranih, vsebine narodno-zabavne glasbe vključujejo kot dejavnost

poslušanja, 9% pa kot dejavnost izvajanja. Med možnimi odgovori je bila tudi dejavnost

ustvarjanja, ki pa se je anketirani učitelji pri pouku ne poslužujejo. Dejavnost

poslušanja je najpogosteje uporabljena, ker je tudi najbolj uporabljena dejavnost v

prvem vzgojno-izobraževalnem procesu. Glasbo pa poslušajo tudi pri ostalih

predmetih, in sicer pri Likovni umetnosti med ustvarjanjem likovnega dela.

Na osnovi učiteljeve avtonomije se vsak učitelj samostojno odloča če in na kakšen

način bo vključeval dejavnosti in vsebine narodno-zabavne glasbe pri posameznih

predmetih.

36%

9%

55%

0%

Kako vpletate narodno-zabavno glasbo pri pouku? (n = 11)

Kot dejavnost poslušanja.

Kot dejavnost izvajanja.

Je ne vpletam.



20

Slika 5: Učenčeva želja po narodno-zabavnih vsebinah.

91% učiteljev razrednega pouka v prvem vzgojno-izobraževalnem obdobju meni,

da si njihovi učenci želijo narodno-zabavnih vsebin. To lahko opazimo tudi na

veselicah, kjer je prisotno več mladih kot starejših. Tudi vse več mladih se odloča za

lasten ansambel, v katerem izvajajo narodno-zabavno glasbo. Pomembno je opozoriti

na vpliv družine. V družinah, kjer je narodno-zabavna glasbe doma, se to prenaša tudi

na otroke.

Slika 6: Narodno-zabavne vsebine vključene v učni načrt.

97%

3%

Menite, da si učenci želijo narodno-zabavnih vsebin? (n = 11)

DA

NE

45%

55%

Ali menite, da bi bilo dobro vključiti v učni načrt več narodno-zabavnih vsebin? (n = 11)

NE

DA



21

55% anketiranih učiteljev je mnenja, da bi lahko bilo več vključevanja narodno-

zabavnih vsebin v učni načrt. 45% ljudi pa pravi, da več narodno-zabavnih vsebin v

učnem načrtu ni potrebnih.

Učitelji so podali tudi mnenja in na kratko povedali, zakaj bi bilo dobro vključiti več

narodno-zabavnih vsebin v učni načrt in zakaj ne. Učitelji, ki menijo, da več vsebin v

učnem načrtu ni potrebnih, so navajali, da takšna glasba za pouk Glasbene umetnosti

ni primerna in razpon otroškega glasu (za petje) tega ne dopušča. Prav tako menijo, da

besedila narodno-zabavnih pesmi niso primerna.

Ostali pa so navajali, da je učencem ta zvrst glasbe blizu in kažejo veliko

zanimanja zanjo. Je tudi del slovenske kulture in z narodno-zabavno zvrstjo glasbe

razvijamo narodno zavest in poučnost. Učitelji menijo, da jim je potrebno ponuditi

različne zvrsti glasbe in se tudi o tej glasbi pogovarjati, da lahko ločijo kvaliteto od kiča

ter tako izberejo kvaliteten izbor glasbe kar se tiče besedil, skladb in izvajalcev. Munro

(1949, v Denac, 2002) poudarja vzgojo kulturnih državljanov. Estetika je znanost, ki

proučuje lepo in umetnost. Estetska vzgoja pa proučuje lepo v umetnosti, naravi,

družbeni stvarnosti in medčloveških odnosih. Prizadevanje estetske vzgoje je, da

učenci spoznajo vse zvrsti umetnosti, da bi umetnost sestavljala pomemben del kulture

vsakega človeka. Estetska vzgoja ima različne naloge, med drugim tudi presojanje in

vrednotenje estetskih kvalitet. Učenec se mora naučiti, kaj je lepo in oblikovati kriterije,

zakaj je nekaj lepo.

Za vzroke vključevanja oz. nevključevanja narodno-zabavne glasbe pri pouku

Glasbene umetnosti, so učitelji razrednega pouka v prvem vzgojno-izobraževalnem

obdobju navajali, da je vse odvisno od posameznega učitelja, če sam posluša narodno-

zabavno glasbo ali ne. Na narodno-zabavno zvrst glasbe lahko tudi plešemo in

spoznavamo našo folkloro, zaradi tega bi jo bilo možno vključiti v pouk. Ker pa te zvrsti

ni neposredno v učnem načrtu in se še nihče ni poglobil in presodil, če so takšne pesmi

sploh strokovno primerne, jih težko vključiš v pouk. Pojavljajo se tudi stereotipi iz

bližnje preteklosti, da gre za nekaj manjvrednega. Zelo je potrebno paziti na kvaliteto te

zvrsti glasbe, saj je predvsem veliko neprimernih besedil.

Ajtnik (2002, v Denac, 2002) pravi, da je načrtovanje pouka in doseganje ciljev

odvisno od učiteljevih osebnostnih značilnostih, njegove strokovnosti, socialne in

ekonomske kompetence ter vedenja o tem, kako pomemben je glasbeni razvoj otrok.

Med drugim je pri načrtovanju potrebno vedeti, da so si učenci različni in je njihovo

predznanje na različni stopnji.



22

4 SKLEPNE UGOTOVITVE

V teoretičnem delu predstavljamo učno-pedagoške vsebine, ki se nanašajo na

didaktiko glasbene umetnosti. Pregledali smo učni načrt za glasbeno vzgojo, kjer

termina narodno-zabavna glasba nismo zasledili. V diplomskem delu ravno zaradi

tega navajamo izbrane vsebine, kjer bi učitelji lahko uporabili določene segmente

narodno-zabavne glasbe v učnem procesu. Sicer učni načrt poudarja avtonomijo

učitelja pri izboru vsebin in kot tudi način poučevanja. To pomeni, da lahko učitelj po

lastni presoji vključuje vsebine narodno-zabavne glasbe med druge vsebine

Glasbene umetnosti.

V nadaljevanju smo se v nalogi osredotočili na pojmovanje narodno-zabavne

glasbe. Seveda ta glasbeni žanr izhaja iz ljudske (narodne) pesmi, zato smo se

posvetili tudi terminu ljudska glasba. Leto 1953 je bilo temeljno za narodno-zabavno

glasbo, saj sta začela ustvarjati brata Avsenik korenite spremembe na področju

narodno-zabavne glasbe (Sivec, 1998). Sivec (2008) brata Avsenik označuje kot

začetnika narodno-zabavne glasbe. Eden akademik, drugi amater, izhajala sta iz

izročila ljudske glasbe in iz temeljev ljudske glasbe ustvarila zelo popularne melodije, ki

jih danes označujemo kot fenomen v popularni glasbi. Svojo glasbo sta širila preko

radijskih medijev in soustvarjala glasbeni okus množic. Njuna glasba je bila namenjena

sprostitvi, veselju, ki je vsebovala polno humorja. Ker sta se uveljavila tudi drugod po

svetu (Avstrija, Švica, Nemčija …), sta prepoznavnost Slovenije ponesla v druge kraje

po svetu. V besedilih sta opevala lepote slovenskih krajev in stremela h kakovostnemu

izvajanju glasbe. Seveda je na drugi strani pomemben za narodno-zabavno glasbo

Ansambel Lojzeta Slaka, ki je vnesel nov način narodno-zabavne glasbe

(inštrumentalni trio in štiriglasno fantovsko petje). Slak je sodeloval s pevci Fanti s

Praprotna. Med drugim so doprinesli k narodno-zabavni glasbi še drugi ansambli in še

vedno polnijo zakladnico z narodno-zabavnimi pesmimi.

V empiričnem delu smo s pomočjo ankete anketirali 11 učiteljev razredov prvega

vzgojno-izobraževalnega obdobja v osnovni šoli. Z vprašanji smo želeli izvedeti njihov

odnos do narodno-zabavne glasbe in posledično stopnjo vključevanja ter način

vključevanja narodno-zabavne glasbe v vzgojno-izobraževalni proces. Anketiranih je

bilo 11 učiteljev Osnovne šole Trebnje in njenih podružnic. Ugotovljeno je bilo, da

večina učiteljev posluša in sprejema narodno-zabavno glasbo. Sklepamo lahko, da je

njihov odnos do narodno-zabavne glasbene zvrsti pozitiven, skrbi jih le vse večja

razširjenost narodno-zabavne glasbe in posledično zagotavljanje kakovosti in

primernosti besedil. Večina učiteljev pa narodno-zabavno glasbo uvršča med zabavno

glasbo. Pri vključevanju narodno-zabavne glasbe v učno-pedagoški proces je



23

raziskava pokazala, da večina učiteljev v prvem vzgojno-izobraževalnem obdobju teh

vsebin ne vključuje. Tisti, ki pa vsebine narodno-zabavne glasbe vključujejo, to

vpeljujejo v pouk kot dejavnost poslušanja in izvajanja.

Večina učiteljev meni, da si njihovi učenci želijo obravnavati in spoznavati

narodno-zabavno glasbo pri vsebinah glasbene umetnosti. To pomeni, da jo tudi

sprejemajo kot del kulturnega okolja, tako slušno kot izvajalsko. Glede umestitve

narodno-zabavnih vsebin v učni načrt, pa so učitelji deljenega mnenja, se pa strinjajo,

da je to del slovenske kulture in dediščine.

Oblakova (v Borota, 2013, str. ix) je zapisala: »Otroci naj razvijejo pozitiven odnos

do pesmi, saj bo tako postala njihova doživljenjska spremljevalka.« Kako bo v

prihodnje s prisotnostjo narodno-zabavne glasbe v šoli ne moremo predvideti, lahko pa

povzamemo, da učni načrt učiteljem omogoča, da v pouk Glasbene umetnosti na

primeren način vključujejo narodno-zabavne vsebine. Pri vseh glasbenih zvrsteh, ki jih

učitelji obravnavajo v glasbeno pedagoški praksi in narodno-zabavna glasba ni izjema,

velja paziti na umetniško vrednost pri izboru vsebin.



24

5 VIRI IN LITERATURA

Alpski kvintet, (2013). O nas. Pridobljeno 24. 6. 2015, s http://www.alpski-

kvintet.com/?q=sl/stran/2006.

Ansambel Beneški fantje. Pridobljeno 19. 6. 2015, s

http://www.beneskifantje.com/zgodovina.html.

Bedina, K., Martin-Duh, M., Kumer, Z., Lipovšek, M., Rijavec, A., Sivec, J. (1981).

Leksikoni Cankarjeve založbe: glasba. Ljubljana: Cankarjeva založba.

Bočko, M., Sivec, I. Ansambel Lojzeta Slaka. Pridobljeno 22. 6. 2015, s

http://www.lojzeslak.com/obdobje_pred1964.html.

Borota, B. (2013). Glasbene dejavnosti in vsebine. Koper: Univerza na Primorskem,

Znanstveno-raziskovalno središče, Univerzitetna založba Annales.

Cvetko, I. (2007). Zvoki Slovenije: od ljudskih godcev do avsenikov. Ljubljana:

Slovenski etnografski muzej.

Denac, O. (2002). Glasba pri celostnem razvoju otrokove osebnosti: priročnik za

vzgojitelje, razredne učitelje, učitelje glasbe in glasbenih predmetov v splošnih in

glasbenih šolah. Ljubljana: Zavod Republike Slovenije za šolstvo.

Dolinar, K. (ur). (1981). Glasba. Leksikoni Cankarjeve založbe. Ljubljana: Cankarjeva

založba.

Glasbena šola Avsenik (2009). Osnovno glasbeno izobraževanje: modul Avsenikova

glasba. Pridobljeno 14. 10. 2014, s

http://www.mizs.gov.si/fileadmin/mizs.gov.si/pageuploads/podrocje/glasba/pdf/Avs

enikova_glasba.pdf.

Gligo, N. (2012). Pojmovnik glasbe 20. stoletja. Ljubljana: Znanstvena založba

Filozofske fakultete.

Holced, A. [et al.] (2011). Učni načrt. Program osnovna šola. Glasbena vzgoja.

Ljubljana: Ministrstvo za šolstvo in šport: Zavod RS za šolstvo. Pridobljeno 14. 10.

2014, s

http://www.mizs.gov.si/fileadmin/mizs.gov.si/pageuploads/podrocje/os/prenovljeni_

UN/UN_glasbena_vzgoja.pdf.

Javornik, M. (ur.) (1987). Enciklopedija Slovenije. Ljubljana: Mladinska knjiga.

Jercog, A. (2005). S pesmijo našo. 50 let ob Avsenikovi glasbi na Tržaškem in

Goriškem. Založba E. Antony.

Jercog, A. (2008). S polko v svet: glasbene poti bratov Avsenik : s spominskim

zapisom Saše Martelanc. Begunje: Avsenik.

Kumer, Z. (2002). Slovenska ljudska pesem: njena vsebinska, oblikovna in glasovna

podoba. Ljubljana: Slovenska matica.



25

Ogrizek, M. (ur.) (2006). Leksikon Sova. Ljubljana: Cankarjeva založba.

Radol´ca pristno sladka. Pridobljeno 21. 10. 2014, s http://www.radolca.si/narodno-

zabavna-glasba/.

Slovar slovenskega knjižnega jezika. Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC

SAZU. Pridobljeno 21. 10. 2014, s http://bos.zrc-

sazu.si/cgi/a03.exe?name=sskj_testa&expression=glasba&hs=1.

Spence, K. (1995). Šolska enciklopedija: Glasba. Ljubljana: Tehniška založba

Slovenije.

Sicherl-Kafol, B. (2001). Celostna glasbena vzgoja: srce-um-telo. Ljubljana: Debora.

Sivec, I. (1998). Vsi najboljši muzikanti. Razvoj narodnozabavne glasbe od začetkov do

leta 1973. Mengeš: ICO.

Sivec, I. (1999). Brata Avsenik: evropski glasbeni fenomen iz Begunj na Gorenjskem.

Mengeš: ICO.

Sivec, I. (2002). Tisoč najlepših besedil. Kamnik: ICO.

Sivec, I. (2003). Vsi najboljši muzikanti. Razvoj narodno-zabavne glasbe v obdobju

1973-2003. Mengeš: ICO.

Sivec, I. (2004). En godec nam gode: Lojze Slak, nova slovenska glasbena smer.

Ljubljana: Slak.

Sivec, I. (2008). Kjer lastovke gnezdijo: sto nagrajenih in drugih najlepših besedil.

Kamnik: ICO.

Smolič, M. (2013). Narodno-zabavna glasba v vzgojno-izobraževalnem procesu

osnovne šole. Diplomsko delo. Koper, Univerza na Primorskem, Pedagoška

fakulteta.

Vrbančič, I. (2004). Glasbeni slovarček. Ljubljana: Mladinska knjiga.

Vodušek, V. (2003). Etnomuzikološki članki in razprave. Ljubljana: Založba ZRC,

SAZU.



26

6 PRILOGE

Priloga 1: ANKETNI VPRAŠALNIK

Q1 - Ali poslušate narodno-zabavno glasbo?

DA NE

Q2 – Kaj vas pritegne pri narodno-zabavni glasbi? Q3 - Kako sprejemate narodno-zabavno glasbo? Kot ...

zabavno, ljudsko, Drugo:

Q4 - Ali pri svojih urah Glasbene umetnosti vključujete vsebine narodno-zabavne glasbe?

DA NE

Q5 - Kako vpletate narodno-zabavno glasbo pri pouku?

Kot dejavnost poslušanja. Kot dejavnost izvajanja. Kot dejavnost ustvarjanja. Je ne vpletam.

Q6 - Menite, da si učenci želijo narodno-zabavnih glasbenih vsebin?

DA NE

Q7 – Ali menite, da bi bilo dobro vključevati v učni načrt več narodno-zabavnih vsebin?

DA NE

Q8 - Zakaj tako menite? Q9 - Kateri/kakšni so vzroki, po vašem mnenju, vključevanja oz. nevključevanja narodno-zabavne glasbe pri pouku glasbene umetnosti? Q10 - Učitelj/ica v:

1. razredu 2. razredu 3. razredu

Q11 XSPOL - Spol:



27

Moški Ženski

Q12 - Delovna doba:

0-10 let 10-25 Drugo:

Q13 - Delam na OŠ (kraj, mesto):

univerza na primorskem pedagoška fakulteta diplomsko delo tina

Documents