univerza v ljubljani fakulteta za druŽbene...

UNIVERZA V LJUBLJANI

FAKULTETA ZA DRUŽBENE VEDE

Zoran Marković

mentor: doc. dr. Vladimir Prebilič

somentor: učitelj veščin mag. David Humar

TAKTIKA DELOVANJA TERORISTIČNIH ORGANIZACIJ

Diplomsko delo

Ljubljana, 2006

Rad bi se zahvalil mentorju doc. dr. Vladimiru Prebiliču

in somentorju učitelju veščin mag. Davidu Humarju za

vložen trud pri izdelavi te diplomske naloge. Z njunimi

usmerjanji, navodili in nasveti je ta naloga dobila končno

vsebino ter podobo.

Posebna zahvala pa gre staršem in bratu, ki so me celoten

čas študija spodbujali in tudi drugače stali ob strani.

III

KAZALO:

1. UVOD……………………………………………………………………………........1

2. METODOLOŠKO – HIPOTETIČNI OKVIR…………………………………......3

2.1 Predmet diplomske naloge………………………………………………….........3

2.2 Cilji in pomen diplomske naloge…………………………………………….......3

2.3 Uporabljena metodologija……………………………………………………......3

2.4 Hipoteze……………………………………………………………………….......3

2.5 Definicije temeljnih pojmov………………………………………………….......4

Terorizem…………………………………………………………………………4

Teroristična organizacija (skupina)………………………………………….......9

Taktika………………………………………………………………………........9

Gverila……………………………………………………………………….......10

Taktika delovanja terorističnih organizacij…………………………………….11

3. OPREDELITEV SPREMENLJIVK IN IZBOR TERORORISTIČNIH

ORGANIZACIJ……………………………………………………………………..12

4. ANALIZA TAKTIKE DELOVANJA IZBRANIH TERORISTIČNIH

ORGANIZACIJ……………………………………………………………………..14

4.1 ETA (Euskadi Ta Askatasuna)………………………………………………....15

4.1.1 Zgodovina in organizacija ETE…………………………………….15

4.1.2 Taktika delovanja…………………………………………………...17

4.1.2.1 Zastraševanje…………………………………………………....17

Bombni napadi………………………………………………….18

Napadi s strelnim orožjem……………………………………….18

Kriminalna dejavnost…………………………………………….19

4.1.2.2 Atentati…………………………………………………………..19

Atentati s strelnim orožjem……………………………………...20

Atentati z bombnim napadom…………………………………...20

4.1.2.3 Ugrabitve………………………………………………………...21

4.1.2.4 Taktika nenasilnega delovanja………………………………....21

4.1.3 Žrtve terorizma ETE…………………………………………………….22

4.2 IRA (Irish Republican Army)………………………………………………….22

4.2.1 Zgodovina in organizacija IRE……………………………………........22

4.2.2 Taktika delovanja……………………………………………………….25

IV

4.2.2.1 Zastraševanje…………………………………………………...26

Bombni napadi…………………………………………………26

Napadi s strelnim orožjem……………………………………...27

Gverilsko bojevanje…………………………………………….27

Kriminalna dejavnost…………………………………………..28

4.2.2.2 Atentati……………………………………………………….....29

Atentati z bombnim napadom………………………………….29

Atentati s strelnim orožjem……………………………………..29

4.2.2.3 Ugrabitve………………………………………………………..30

4.2.2.4 Taktika nenasilnega delovanja………………………………...30

4.2.3 Žrtve terorizma IRE…………………………………………………….30

4.3 Hamas…………………………………………………………………………...31

4.3.1 Zgodovina in organizacija Hamasa…………………………………....31

4.3.2 Taktika delovanja…………………………………………………….....33

4.3.2.1 Zastraševanje…………………………………………………...34

Samomorilski napadi…………………………………………..34


Bombni napadi…………………………………………………37

Napadi s hladnim orožjem……………………………………...37

Minometni in raketni napadi…………………………………..37

4.3.2.2 Ugrabitve………………………………………………………..38


4.3.3 Žrtve Hamasovega terorizma…………………………………………..39

4.4 Al Qaida (Al Qaeda)…………………………………………………………....39

4.4.1 Zgodovina in organizacija Al Qaide…………………………………...39

4.4.2 Taktika delovanja…………………………………………………….....42

4.4.2.1 Zastraševanje…………………………………………………...42


Bombni napadi…………………………………………………43


Raketni napadi…………………………………………………44

4.4.2.2 Ugrabitve………………………………………………………..44


4.4.3 Žrtve terorizma Al Qaide……………………………………………....45

V

4.5 Osvobodilni tigri Tamilskega Eelama (LTTE)……………………………….46

4.5.1 Zgodovina in organizacija LTTE……………………………………...46

4.5.2 Taktika delovanja……………………………………………………....49

4.5.2.1 Zastraševanje…………………………………………………..49


Bombni napadi…………………………………………………50

Gverilsko bojevanje…………………………………………….50

Kriminalna dejavnost…………………………………………..51

4.5.2.2 Atentati……………………………………………………….....51

Atentati s samomorilskim napadom…………………………...52

Atentati s strelnim orožjem……………………………………..52

4.5.2.3 Ugrabitve……………………………………………………......52


4.5.3 Žrtve terorizma LTTE………………………………………………….53

5. PRIMERJAVA TAKTIKE DELOVANJA IZBRANIH

TERORORISTIČNIH ORGANIZACIJ……………………………………...54

5.1 Primerjava samomorilskih napadov…………………………………………...54

5.2 Primerjava bombnih napadov………………………………………………….55

5.3 Primerjava napadov s strelnim orožjem…………………………………….....56

5.4 Primerjava kriminalne dejavnosti……………………………………………...56

5.5 Primerjava gverilskega bojevanja……………………………………………...57

5.6 Primerjava raketnih in minometnih napadov………………………………....57

5.7 Primerjava atentatov…………………………………………………………....57

5.8 Primerjava ugrabitev…………………………………………………………...58

5.9 Primerjava taktike nenasilnega delovanja………………………………….....59

5.10 Primerjava žrtev…………………………………………………………….59

6. ZAKLJUČEK IN VERIFIKACIJA HIPOTEZ…………………………………..60

7. LITERATURA……………………………………………………………………...64

1

1. UVOD

Terorizem. Ta strah vzbujajoča beseda, ob kateri marsikdo občuti nelagodje, strah, pa

tudi jezo in žalost. Terorizem je postala ena najpogosteje izgovorjenih in prepoznavnih besed.

Zanimivo pa je dejstvo, da kljub tako pogosti uporabi, za pojem terorizem ni moč določiti ene

same definicije, o kateri bi se strinjali vsi, strokovna, politična in laična javnost. Ne glede na

omenjene težave z definicijo ta pojem zadnjih nekaj let buri duhove celotne svetovne javnosti.

Vse skupaj se je nekako začelo s terorističnim napadom na Svetovni trgovinski center (WTC)

v New Yorku in Pentagon (ameriško obrambno ministrstvo) v Washingtonu 11. septembra

2001. Sledili so še nekateri drugi odmevni ter krvavi teroristični napadi, kot npr. na otoku Bali

v Indoneziji 12. oktobra 2002, na madridskih železniških postajah 11. marca 2004 itd., vendar

je prav tisti napad na WTC pomenil prelomnico, nekaj posebnega, saj je bila napadena

najmočnejša država na svetu, tarča pa je bilo srce in simbol njene moči. Posebej pa je

pozornost vzbudil način, na kateri je bil napad izpeljan in število žrtev, ki jih je zahteval.

Takrat se je začela ''gonja'' za teroristi in oblikovala protiteroristična koalicija, vse je bilo

nared za vojno proti terorizmu. V tistem času je bilo tudi moč slišati, da je terorizem nova

grožnja svetovni javnosti, svetovnemu miru in varnosti. Kdor pa vsaj malo pozna zgodovino

ve, da terorizem obstaja tako dolgo, kot človeštvo samo, oziroma organizirano družbeno

življenje.

Že stoletja obstajajo različne metode in načini delovanja ter sredstva, katerih se

poslužujejo teroristične organizacije oziroma skupine. Vendar je mogoče opaziti trend, da so

teroristične organizacije vedno bolje opremljene, izurjene ter tehnološko dovršene. Danes

samo še domišljija, tehnologija in finančna sredstva omejujejo teroristični oborožitveni

arzenal (Dakič, 2004b: 51). Dejstvo je, da je teroristično okolje v novem tisočletju oblikovano

z napredkom v tehnologiji, informatiki in transnacionalni povezanosti. To novo okolje je

dvignilo nove možnosti v teroristični metodologiji. Teroristi namenoma napadajo

nepričakovane tarče in uporabljajo edinstveno ter značilno taktiko. Pri tem se omenja uporaba

asimetričnega vojskovanja (Martin, 2003: 252). Torej bi iz tega lahko zaključil, da terorizem

ni nova oblika ogrožanja varnosti, vendar pa so nova sredstva in metode, ki se jih teroristične

organizacije (skupine) poslužujejo s pomočjo tehnologije, da bi tako dosegli večjo moč in

destruktivnost ter s tem tudi odmevnost svojih akcij. Morda bi na tem mestu veljalo opozoriti

tudi na dejstvo, da se poleg težav pri samem definiranju pojma terorizma svetovna javnost

srečuje tudi s problemom, ki se nanaša na označevanje različnih organizacij in skupin za

teroristične. Kot pravi Martin (2003: 22) je splošno znana trditev ''za nekoga terorist, za

2

drugega borec za svobodo.'' Torej, kar je za nekoga teroristična organizacija je za drugega

osvobodilna vojska, ki se bori za plemenite cilje. Najbolj nazoren primer je Bližnji vzhod, in

sicer boj med državo Izrael in palestinskimi skrajnimi (terorističnimi) organizacijami. Za

Izraelce so vse palestinske organizacije in skupine primitivni teroristi, za velik del Palestincev

pa so to borci za svobodo, svetniki. Podobne razlike v pojmovanju se kažejo tudi npr. v

Čečeniji med Rusi in Čečeni ter še marsikje drugje. Za teroristične organizacije (skupine) se

praviloma štejejo tiste, ki jih kot take označi večina držav, mednarodna skupnost ter

mednarodne organizacije (OZN, EU, NATO …). Vendar tudi tu lahko naletimo na dvojna

merila, seveda odvisno od političnih interesov posamezne(ih) držav(e). Tako je npr.

palestinska militantna organizacija Hamas1 praktično v vseh demokratičnih državah uvrščena

na seznam terorističnih organizacij, izjema je le Rusija. V preteklosti je bila tudi npr.

Palestinska osvobodilna organizacija (PLO) označena kot teroristična organizacija, kasneje pa

je bila priznana kot legalen in legitimen predstavnik palestinskega ljudstva ter posledično tudi

zastopala Palestince v Organizaciji združenih narodov (OZN). Nam najbližji tak primer se je

zgodil na prelomu tisočletja v takratni Zvezni Republiki Jugoslaviji (ZRJ) in Makedoniji. V

ZRJ so se proti koncu 90-ih let 20. stoletja vneli boji med srbskimi policijskimi silami in

Osvobodilno vojsko Kosova (OVK). Mednarodna skupnost, ki je zaradi zločinov srbskih sil

na Kosovu bila na strani kosovskih Albancev, je OVK priznala kot osvobodilno vojsko. Po

intervenciji zveze NATO proti ZRJ, so se srbske sile umaknile s Kosova. Malo zatem so se

boji iz Kosova razširili še v Makedonijo, kjer so makedonski Albanci zahtevali svoje pravice.

V tem primeru pa je mednarodna skupnost stopila na stran Makedonije in je albansko

osvobodilno vojsko označila za nelegalno, torej za neko vrste teroristično organizacijo. Torej,

čeprav so se v obeh primerih borili za podobne cilje ju je mednarodna skupnost označila

različno.

V svoji diplomski nalogi bom seveda obravnaval le tiste teroristične organizacije

oziroma skupine, ki jih je mednarodna skupnost (mednarodne organizacije) in večina držav

postavila na seznam terorističnih organizacij, ne glede na to kako one same sebe pojmujejo.

Na podlagi analize le teh pa bom skušal doseči bistvo svojega diplomskega dela, to je

opredeliti in predstaviti taktiko delovanja terorističnih organizacij.

________________________________ 1 Januarja 2006 je Hamas zmagal na palestinskih parlamentarnih volitvah in dobil večino v palestinskem parlamentu, tako da je postal tudi najmočnejša palestinska politična sila.

3

2. METODOLOŠKO – HIPOTETIČNI OKVIR

V tem delu bom predstavil predmet diplomske naloge, njene cilje in pomen, uporabljeno

metodologijo, hipoteze ter definiral temeljne pojme.

2.1 Predmet diplomske naloge

Predmet diplomske naloge bodo teroristične organizacije, točneje njihova taktika

delovanja. To bo osnova moje naloge. Da pa bi dobil rezultate, ki bi lahko bili primerljivi

bom v analizo vključil več različnih terorističnih organizacij oziroma skupin, ki jih bom izbral

s pomočjo vnaprej določenih spremenljivk in kriterijev.

2.2 Cilji in pomen diplomske naloge

Cilji in pomen diplomske naloge so:

• na osnovi vnaprej določenih spremenljivk in kriterijev določiti in izbrati teroristične

organizacije, ki bodo predmet proučevanja in analize;

• opredeliti in predstaviti taktiko delovanja izbranih terorističnih organizacij;

• na podlagi primerjalne analize ugotoviti posamezne tipe taktičnega delovanja

terorističnih organizacij ter jih medsebojno primerjati.

2.3 Uporabljena metodologija

V diplomski nalogi se bom posluževal deskriptivne metode, metode analize primarnih in

sekundarnih ter internetnih virov in primerjalne metode. Metodo analize primarnih,

sekundarnih in internetnih virov bom uporabil v poglavjih, v katerih bom najprej definiral

temeljne pojme, nato izbral in predstavil taktiko delovanja izbranih terorističnih organizacij.

Primerjalno metodo pa bom uporabil v poglavju, v katerem bom medsebojno primerjal

taktiko delovanja izbranih terorističnih organizacij.

2.4 Hipoteze

Osrednja hipoteza, ki me bo vodila skozi celotno diplomsko nalogo je naslednja:

Različne teroristične organizacije za doseganje svojih ciljev uporabljajo podobno oziroma

primerljivo taktiko delovanja.

Izvedena hipoteza št.1: Evropske teroristične organizacije kot del svoje taktike še vedno

uporabljajo tradicionalne oblike terorizma (atentati, bombni napadi z manjšim številom

4

žrtev…) in se ne zatekajo k drastičnim ukrepom (samomorilski napadi, bombni napadi z

večjim številom žrtev …).

Izvedena hipoteza št. 2: Današnje teroristične organizacije kot del svoje taktike vedno

bolj uporabljajo politične aktivnosti, medije, propagando ter druge nenasilne načine

delovanja.

2.5 Definicije temeljnih pojmov

Terorizem

Definicij terorizma je verjetno toliko kot avtorjev na to tematiko. Velikokrat so definicije

le odsev trenutnih razmer in situacij. Kar se mi še zdi potrebno poudariti je to, da ima skoraj

vsaka država svojo definicijo terorizma, zato je tudi treba razumeti razlikovanja pri

definicijah, ki nastanejo med avtorji iz različnih delov sveta. Sledijo različne definicije, na

podlagi česa bom ugotovil podobnosti in razlike pri samem pojmovanju besede terorizem.

Začel bom s terminološkim izvorom besede terorizem. Izhaja iz besede teror. Verbinčev

slovar tujk pravi, da beseda teror izhaja iz francoske besede terreur oziroma iz latinske besede

terror in pomeni strah, grozo. Pod pojmom teror nudi dve razlagi. Prva pojmuje teror kot

strahovanje, (politično ipd.) nasilje. Druga pa ga razlaga kot strahovlado, tj. uporabljanje

fizičnega nasilja, zlasti nad političnimi nasprotniki; razdobje strahovlade (Verbinc, 1997:

711). Torej, Verbinc kot pogoj za teror postavlja strah oziroma strahovlado ter nasilje. Najprej

nekaj primerov definicij iz enciklopedij in leksikonov: Terorizem je organizirana in

sistematična uporaba nasilja z namenom, da se z izzivanjem strahu in osebne nevarnosti

prebivalstva zruši avtoriteta države ali dosežejo nekateri od političnih ciljev (Vojni leksikon,

1981: 622). Podobna definicija je zapisana v Encyclopaedii Britannici: Terorizem je

sistematična uporaba nasilja za ustvarjanje splošnega občutka strahu med prebivalstvom in

posledično za dosego določenega političnega cilja (The New Encyclopaedia Britannica,

2002: 650). Politička enciklopedija (1975: 1079) pa terorizem razlaga kot doktrino in metodo

boja za določene cilje s sistematično uporabo nasilja. V IMADE (1993: 2724) je zapisana

definicija ameriškega obrambnega ministrstva: terorizem je premišljeno, politično motivirano

nasilje naperjeno proti civilnim ciljem s strani določenih skupin ali držav, da bi se s tem

vplivalo na prebivalstvo. Dictionary of Military Terms (1999: 381) pa za pojem terorizem

nudi naslednjo razlago: … premišljena uporaba nezakonite sile ali grožnje z nezakonito silo

za dosego stanja strahu; namenjeno prisili ali zastraševanju vlad držav ali družbe za

doseganje ciljev, ki so na splošno politični, verski ali ideološki. Opaziti je, da so definicije v

leksikonih in enciklopedijah dokaj podobne. Glavni poudarki se nanašajo na: sistematično

5

nasilje; izzivanje strahu pri prebivalstvu; doseganje političnih idr. ciljev. Nadaljeval bom z

razlaganjem terorizma posameznih avtorjev. John Richard Thackrah (2004: 264-267) najprej

išče povezavo med besedama teror in terorizem. Pravi, da terorizem ne proizvaja samo terorja

in da za večino opazovalcev teror morda sploh ni glavni rezultat terorističnega akta oziroma

boja. Trdi, da je teror naravni pojav, terorizem pa njegovo zavestno izrabljanje. Zaključuje pa

s tezo, da čeprav je vedno potrebno ločiti med terorjem kot neko metodo oziroma načinom

izvajanja ter terorizmom kot verovanjem oziroma zaupanjem v vrednost terorja, sta si pojma

sorodna. V nadaljevanju ugotavlja, da ni ne natančne definicije terorizma ne definicije, ki bi

bila obče sprejemljiva, kljub temu pa večina ljudi ima neko stalno predstavo kaj to je

terorizem (ibid: 75-79). Že pred leti pa je isti avtor podal naslednjo definicijo: Terorizem je

organiziran sistem ekstremnega in nasilnega zastraševanja za ustvarjanje nestabilnosti

znotraj demokracij. Mednarodni teroristi želijo izvajati nediskriminatorne in nepredvidljive

napade na skupine (policija, vojska, gospodarstvo ...) ali narode za spremembo politično-

ekonomskega ravnotežja sveta (Thackrah v Wilkinson, 1987: 38). Paul Wilkinson (1987: xi)

razlaga, da tisto kar loči terorizem od drugih oblik nasilja je namerna in sistematična uporaba

prisilnega zastraševanja. Terorizem definira kot sistematično uporabo prisilnega

zastraševanja, praviloma za zadovoljitev političnih ciljev. Uporablja se za ustvarjanje in

izkoriščanje občutka strahu med širšo ciljno populacijo in ne le med neposrednimi žrtvami

nasilja ter za promoviranje vzroka, kot tudi napredovanje do terorističnih ciljev (Wilkinson,

2000: 12-13). Razloži tudi razliko med terorjem in terorizmom. Praviloma se v literaturi

uporaba terorja s strani države označi kot teror, uporaba terorja s strani nedržavnih akterjev pa

kot terorizem (ibid: 19). To pa je drugačno pojmovanje povezanosti med terorjem in

terorizmom kot ga je prikazal Thackrah. Whittaker (2003: 3-13) je zbral različne definicije ter

razglablja, kako je sploh mogoče definirati ta termin. FBI definira terorizem kot nezakonito

uporabo sile ali nasilja napram osebam ali lastnini za zastraševanje ali prisilo vlad držav,

civilnega prebivalstva ali kateregakoli drugega segmenta družbe za dosego političnih ali

družbenih ciljev (ibid: 3). Ameriško obrambno ministrstvo pojmuje terorizem na podoben

način, in sicer kot premišljeno uporabo nasilja ali grožnje z nasiljem za vzbujanje strahu,

namenjeno prisili ali zastraševanju vlad držav ali družb za dosego ciljev, ki so nasplošno

politični, verski ali ideološki (ibid: 3). Tudi britanska vlada ima podoben pogled na terorizem:

uporaba ali grožnja, z namenom slediti političnim, verskim ali ideološkim ciljem, akcij katere

vpletajo resno nasilje napram katerikoli osebi ali lastnini (ibid: 3). Zbral je tudi nekaj

definicij posameznikov, ki se ukvarjajo s to problematiko. Tako Walter Laqueur razlaga

terorizem kot nelegitimno uporabo sile za doseganje političnih ciljev, ko so tarča nedolžni

6

ljudje (ibid: 3). Walter Reich pa doda še strah: strategija nasilja namenjena podpiranju

željenih dosežkov z vzbujanjem strahu v širši javnosti (ibid: 3). Paul Johnson (ibid: 3) pa pod

terorizmom razume: namerno, sistematično morjenje, pohabljanje ali poškodovanje nedolžnih

za vzbujanje strahu z namenom doseči politične cilje. Whittaker (ibid: 4) v svojem pogledu na

te definicije ugotavlja, da si niso preveč različne, vendar da vsak avtor poudari drugo stvar

npr. prisilo in nezakonitost (FBI), premišljeno ravnanje (zunanje ministrstvo ZDA), širše cilje

(obrambno ministrstvo ZDA), splošni strah (Reich) itd. Bruce Hoffman (1998: 13-15) meni,

da je terorizem, v najsplošnejši sprejeti uporabi termina, v osnovi in po naravi političen.

Torej, je terorizem nasilje ali grožnja z nasiljem za dosego političnih ciljev. Kot druge

osnovne karakteristike terorizma izpostavi še da je načrtovan, premišljen in sistematični akt.

In zakaj naj bi bilo terorizem tako težko definirati? Ker naj bi se pomen termina tako pogosto

spreminjal skozi zadnjih dvesto let (ibid). Po drugi svetovni vojni je bil terorizem gledan

znotraj revolucionarnega konteksta. V 1980-ih pa je bil označen kot premišljeno sredstvo za

destabiliziranje Zahoda, še posebej se poveča pomen t.i. državnega terorizma. Tako je bil

terorizem označen kot prikrito vojskovanje, s katerim so se lahko šibkejše države postavile po

robu močnejšim (ibid: 25-27). Zato ni presenetljivo, da se v vsem tem času ni uspela izdelati

ena sama sprejemljiva in skladna definicija terorizma. Da pa bi ločili terorizem od vseh

ostalih podobnih terminov, lahko razločimo, kaj terorizem je: političen v motivih in ciljih;

nasilen; psihološki učinek, ki je širši od le neposrednih žrtev ali cilja; vodeno s strani

organizacije s prepoznavno verigo poveljevanja oziroma strukturo celic; izvajano s strani

nedržavnih entitet (ibid: 41-44). Gus Martin (2003: 32) izpostavi neke skupne značilnosti več

definicij terorizma: uporaba nezakonitega nasilja; podnacionalni akterji; nekonvencionalne

metode; politični motivi; napadi na ''mehke'' civilne ali pasivne vojaške cilje; dejanja

usmerjena namenoma vplivati na občinstvo. Kot zanimivost pa tudi dejstvo, da ZDA nimajo

enotne definicije terorizma, ampak se zanašajo na definicije (ki se iz časa v čas spreminjajo)

različnih vladnih agencij in služb (ibid.). Tako je Martin sestavil skupno ameriško (vladno)

definicijo: terorizem je premišljeno in nezakonito dejanje v katerega so vpletene skupine ali

povzročitelji z grožnjo ali dejansko uporabo sile ali nasilja nasproti človeškim ali

materialnim ciljem. Te skupine ali povzročitelji so vpletene v to obnašanje z namenom

namernega zastraševanja vlad držav ali ljudi z namenom vplivati na politiko ali obnašanje z

poudarjenim političnim ciljem (ibid: 33). V slovenskem prostoru sta se s problemom

terorizma ukvarjala predvsem Adam Purg in Zoran Krunić. Purg (1997: 25-26) pravi, da

mednarodna skupnost nima dovolj moči oziroma ni dovolj zainteresirana za izdelavo splošne

definicije mednarodnega terorizma, ki bi bila osnova za nadaljnje angažiranje. Del težav pri

7

definiranju terorizma je tudi posledica težnje, da se skuša pod enim pojmom zajeti celo paleto

dejavnosti, ki pa (praviloma) nimajo veliko skupnih značilnosti (ibid: 27). Problem definicije

terorizma nazorno kaže Kegleyeva izjava, da je s terorizmom podobno kot s pornografijo:

spoznaš jo, ko jo vidiš, toda nemogoče je dobiti univerzalno definicijo (ibid: 28). Večina

avtorjev v svojih delih opozori na odsotnost univerzalne definicije terorizma, zato terorizem

raje opisujejo kot opredeljujejo (ibid). Nato poda svojo definicijo mednarodnega terorizma

(ibid: 33): pod pojmom mednarodni terorizem razumem predvsem grožnje z uporabo sile oz.

izvrševanje dejanj fizičnega nasilja, ki presegajo meje ene države in katera izvajajo

nedržavne organizacije, skupine ali posamezniki oz. posamezniki in skupine, ki pripadajo

specializiranim državnim institucijam (ali so pod njihovim vplivom), da bi dosegli določene

politične cilje oz. izzvali politične posledice. Tu pa upošteva, da je političnost konstitutivni in

določilni element pojma. Zoran Krunić (1997: 153) pri opredelitvi samega pojma zapiše, da je

fenomen terorizma povezan s politiko in kolikor so si različne politike, tako je različno tudi

dojemanje terorizma. Predstavi značilnosti terorizma, kar lahko pripomore k sami definiciji.

Značilnosti terorizma po Kruniću so (ibid: 154-160): politični cilj; nasilno dejanje;

nelegitimno nasilje; ponavljajoče dejanje; zavestno dejanje; sekundarni učinek; izzivanje

strahu in drugih psihičnih reakcij; komunikativnost terorističnega dejanja; brezobzirnost;

organiziranost; opremljenost; izurjenost; konspirativnost. Za konec pa bi mi pri samem

razumevanju pojma morda prišla prav tabela Alexa Schmida, v kateri je predstavil pogostost

pojava posameznih elementov v 109 definicijah terorizma.

TABELA 1: pogostost pojava posameznih elementov v 109 definicijah

Element pogostost(v %)

1. nasilje, sila 83,5

2. političnost 65

3. strah, poudarjen teror 51

4. grožnja 47

5. (psih.) učinki in (pričakovane) reakcije 41,5

6. žrtve – razločevanje ciljev 37,5

7. premišljena, načrtovana, sistematična, organizirana akcija 32

8. metoda bojevanja, strategija, taktika 30,5

9. kršitev sprejetih pravil, brez humanitarnih omejitev 30

10. prisila, izsiljevanje 28

8

11. propagandna podoba 21,5

12. samovoljnost; brezoseben, naključen značaj; nediskriminacija 21

13. civilisti, nebojevniki, nevtralne žrtve 17,5

14. zastraševanje 17

15. nedolžnost žrtev 15,5

16. skupina, gibanje, organizacija kot krivec 14

17. simbolični značaj 13,5

18. nepreračunljivost, nepredvidljivost, nepričakovanost dogajanja nasilja 9

19. tajen, prikrit 9

20. ponavljajoče se nasilje 7

21. kriminalnost 6

22. zahteve napram tretji strani 4

Vir: Alex Schmid v Guelke, 1998: 19

Schmid je na podlagi te raziskave podal svojo definicijo: Terorizem je strah vzbujajoča

metoda ponavljajočih se nasilnih dejanj, s strani marginalnih posameznikov, skupin ali držav,

zaradi posebnih, kriminalnih ali političnih razlogov, s čimer – za razliko od atentata –

neposredne tarče nasilja niso glavne tarče. Neposredne človeške žrtve nasilja so praviloma

izbrane naključno ( priložnostne tarče) ali selektivno (reprezentativne ali simbolične tarče) iz

ciljne populacije in služijo kot prenašalci sporočil. Komunikacijski proces na osnovi grožnje

in nasilja med teroristi (organizacijo), (ogroženimi) žrtvami in glavnimi tarčami se uporablja

za manipulacijo glavne tarče (občinstvo), s spreobrnitvijo v tarčo terorja, tarčo zahtev ali

tarčo pozornosti, odvisno od tega ali je zastraševanje, prisila ali propaganda primarni cilj

(Schmid v Tuman, 2003: 13-14).

Po pregledu vseh teh definicij bi lahko bistvo definiranja terorizma skrčil v naslednje

štiri točke:

• premišljena, načrtna in sistematična uporaba nasilja oziroma grožnje z nasiljem;

• izzivanje oziroma občutek strahu ter drugih psiholoških učinkov in reakcij pri

prebivalstvu;

• povzročitev žrtev in/ali materialne škode;

• doseganje političnih, družbenih, verskih, ekonomskih idr. ciljev.

9

Teroristična organizacija (skupina)

The New Encyclopaedia Britannica predlaga, da se ne uporablja izraz teroristične

skupine, ampak skupine vpletene v terorizem (The New Encyclopaedia Britannica, 2002:

650). Vojni leksikon pa teroristično skupino definira na naslednji način: Teroristična skupina

je tajno organizirana skupina dveh ali več oseb, ki skupaj, po lastnem načrtu ali po načrtu

teroristične organizacije izvaja teroristične akcije (Vojni leksikon, 1981: 622). Dictionary of

Military Terms (1999: 382) pa za teroristično skupino označi vsako prvino ne glede na

velikost ali razlog, ki znova in znova zagreši dejanja nasilja ali grožnjo z nasiljem za

doseganje političnih, verskih ali ideoloških ciljev.

Definiranje pojma teroristična organizacija (skupina) predstavlja določene težave in

nejasnosti. Praktično nisem zasledil nobene definicije, ki bi natančno razložila ta pojem.

Zgoraj omenjene definicije so ozke, splošne in po mojem mnenju neprimerne za dejansko

uporabo. Zato sem se na tem mestu odločil, da podam neko svojo začasno definicijo

teroristične organizacije (skupine). Pri tem bi lahko uporabil v prejšnjem podpoglavju

zapisane štiri točke definiranja terorizma. Tako bi lahko kot teroristično organizacijo

(skupino) označil: vsako organizacijo ali skupino, ki načrtno in sistematično uporablja

oziroma grozi z uporabo nasilja in s svojim pojavljanjem ter delovanjem vzbuja strah in

druge psihološke učinke, njene aktivnosti pa povzročajo žrtve in/ali škodo. Kot vse

organizacije mora tudi taka imeti jasno hierarhijo (ki ni nujno znana javnosti), vodstvo,

strukturo, zastavljene cilje in ''sovražnika'' proti kateremu je boj usmerjen.

Taktika

Tudi pri taktiki je več definicij, ki se nekoliko razlikujejo med seboj, vendar bistvo ostaja

nekako enako. Sama beseda taktika izvira iz grške besede taktos in pomeni razvrstitev ali

razporejanje (IMADE, 1993: 2657). Verbinčev slovar tujk (Verbinc, 1997: 697) taktiko

definira kot nauk in spretnost o oblikah, načinih in metodah bojevanja na posameznih

področjih ali v posameznih bojih (taktika je podrejena strategiji, ki si prizadeva doseči glavni

cilj, npr. dobiti vojno); premišljeno ravnanje za dosego določenega cilja v danih okoliščinah.

Nekaj primerov definicij iz enciklopedij in leksikonov: Taktika je veščina in znanost

bojevanja bitk na kopnem, morju in zraku. Ukvarja se s pristopom k bojevanju, s problemi

nanašajoč se na dejansko bojevanje (The New Encyclopaedia Britannica, 2002: 490).

Politička enciklopedija (1975: 1033-1034) za predmet taktike označi pripravo in vodenje vseh

vrst bojnih dejstev. Pod to razume še izbor oblike boja in organizacije v konkretnih pogojih

posameznih faz razvoja. Vojni leksikon (1981: 609) taktiko označi kot vejo veščine

10

vojskovanja, ki se ukvarja s proučevanjem pojava in zakonitosti oboroženega boja… Obsega

teorijo in prakso organiziranja, pripravljanja in izvajanja boja in borbe ter drugih bojnih

taktičnih delovanj, ki izhajajo iz strategije oboroženega boja. Vojna enciklopedija (1975:

612) pa taktiko razlaga na naslednji način: Taktika je teorija in praksa pripravljanja,

zavarovanja in vodenja bojnih delovanj, boja in drugih oblik aktivnosti… je zbir postopkov,

načinov in sredstev, ki se pripravljajo, da bi se dosegli določeni rezultati. IMADE (1993:

2657) pa za taktiko pravi, da je veščina bojevanja bojev. Medtem ko drugi vidiki veščine

vojskovanja (strategija, operatika) lahko vplivajo na izhod bitke, pomeni taktika bitko samo

in je osnova veščine vojskovanja.

Kot je razvidno iz zgoraj omenjenih definicij, vse pojmujejo taktiko kot vojaško zadevo,

nekaj kar je povezano z bojevanjem, boji ter samimi pripravami (organiziranje itd.) na

oborožen boj. Problem, ki tu nastane pa je, da so te definicije taktike mišljene kot primer za

regularne vojske in armade, torej državotvorne, ne pa za primer terorističnih in podobnih

neregularnih skupin. Zato bom v nadaljevanju podal svojo začasno definicijo taktike

terorističnih organizacij.

Gverila

Za razlago tega pojma sem se odločil, ker sem že pri pisanju definicij terorizma naletel

na problem, da se terorizem pogosto enači z gverilskim bojevanjem (Hoffman, 1998: 41-44).

Sama beseda gverila izhaja iz Španščine, in sicer iz besede guerrilla (beseda iz bojev

španskih gverilcev proti Napoleonu), ki pa je pomanjševalnica besede guerra, ki pomeni

vojno. Gre pa za poseben, ''partizanski'' način vojskovanja proti sovražni okupatorski vojski

(Verbinc, 1997: 250). Kot pa ugotavlja Thackrah (2004: 107) je bila gverila sprva uporabljena

za označevanje izvajanja vojaških operacij s strani neregularnih enot nasproti zaščitnici

sovražne vojske ali s strani lokalnega prebivalstva nasproti okupacijski sili. Njihova taktika je

bazirana na vznemirjanju sovražnika, sekanju komunikacij in izvajanju nenadnih napadov.

Gverila je oblika vojskovanja, s katero strateško šibkejša stran prevzame taktično ofenzivo v

izbranih oblikah, časih in krajih. Ključno za uspeh gverile pa je element presenečenja (ibid:

108-109; Wilkinson, 2000: 10). Leksikon bezbednosti (v Purg, 1997: 35) razlaga gverilo kot

obliko oboroženega boja proti prebivalcem, gibanjem, državam agresorjem, osovraženemu

režimu ali napadeni državi, katerega izvajajo oborožene skupine, odredi ali pripadniki

specialnih enot zaradi psihološkega pritiska, fizičnega in materialnega izčrpavanja

sovražnika in ustvarjanja okoliščin za širšo mobilizacijo množic in preraščanje v višje oblike

oboroženega boja. Walter Laqueur (1984, viii) razlaga, da se je pojem gverila sprva

11

uporabljal za opisovanje vojaških operacij izvajanih s strani neregularnih enot nasproti

zaščitnici sovražnih enot ali s strani lokalnega prebivalstva nasproti okupacijski sili. Zadnje

čase pa se nanaša na vse vrste revolucionarnih in narodnoosvobodilnih vojn, vstaj (uporov),

kmečkih vojn in terorističnih dejanj (ibid.). Pravi, da niso vse nekonvencionalne vojne

gverilske, niti se ne sme uporabljati kot sinonim revolucionarnih politik, državljanskih vojn

ali terorizma (ibid). Konča pa z ugotovitvijo, da bo težko izboljšati definicijo gverilskega

vojskovanja, ki jo je podal Hungtinton: Gverilsko vojskovanje je oblika vojskovanja, s katero

strateško šibkejša stran prevzame taktično ofenzivo v izbranih oblikah, časih in krajih.

Gverilsko vojskovanje je orožje šibkih ... (Hungtinton v ibid: 392). Naj omenim še naslednjo

definicijo: … del neregularnih vojaških sil, ki bojujejo manjše, omejene akcije, v skladu s

splošno politično-vojaško strategijo, nasproti konvencionalnim vojaškim silam. Gverilska

taktika vključuje nenehno spreminjajoče napadalne operacije in vključuje uporabo sabotaže

in terorizma (The New Encyclopaedia Britannica, 2002: 544).

Da bi dokončno razrešil dvome v razliki med terminoma terorizem in gverila, bom na

tem mestu citiral Hoffmana (1998: 41-44): Včasih pa se terorizem zamenja ali enači z gverilo,

kar pa ni tako presenetljivo, saj gverilci velikokrat uporabljajo isto taktiko za iste namene kot

teroristi. Razlika pa je, da teroristi (za razliko od gverilcev op.a.) ne delujejo kot vojaške

enote, ne zavzemajo teritorija, izogibajo se spopadom z nasprotnikovo vojsko ter redko

izvajajo oblast nad določenim teritorijem oziroma prebivalstvom.

Taktika delovanja terorističnih organizacij

Na tem mestu bom za samo potrebo diplomske naloge zapisal začasno definicijo taktike

terorističnih organizacij. Prej sem že ugotovil, da definicije taktike, ki so zapisane v različnih

knjigah, leksikonih in enciklopedijah ustrezajo kadar je govora o regularnih vojaških silah,

vendar kadar pa gre recimo za teroristične in druge neregularne sile in skupine pa te definicije

le morda niso ravno dosledne. Tu bi si morda lahko pomagal s pojmom gverila. Če upoštevam

to in še nekatera druga dejstva, ki veljajo za terorizem (premišljena in načrtna uporaba nasilja,

izzivanje strahu, prizadetost civilnega prebivalstva, medijska pozornost …) bi lahko podal

neko svojo začasno definicijo taktike terorističnih organizacij, ki bi mi bila vodilo in opora

pri nadaljnjem pisanju te diplomske naloge.

Tako bi kot taktiko delovanja terorističnih organizacij označil vsako premišljeno in

načrtno aktivnost, s katero teroristična organizacija ali skupina želi doseči vpliv ter svoj

zastavljeni cilj. Tukaj pa ne gre samo za uporabo nasilnih metod, načinov in sredstev, kot npr.

atentatov, bombnih napadov, sabotaž itd., ampak tudi za nenasilne metode, načine in

12

sredstva. Pod to kategorijo razumem razne propagandne akcije (časopisi, bilteni, priročniki,

televizija, internet …), demonstracije, uporaba vere in ideologije za svoje delovanje,

rekrutiranje novih članov in simpatizerjev, pridobivanje finančnih sredstev itd., ter vse druge

nenasilne metode, načine in sredstva, s katerimi dosežejo dvojni učinek. Po eni strani

propagirajo svoje ideje in širijo svoj vpliv ter s tem pridobivajo potencialne simpatizerje ali

člane, po drugi strani pa s svojimi nenehnimi nenasilnimi akcijami opozarjajo na svoj obstoj

in vlivajo strah svojim nasprotnikom, predvsem civilnemu prebivalstvu države ali družbe proti

kateri so naperjeni.

3. OPREDELITEV SPREMENLJIVK TER IZBOR TERORISTIČNIH

ORGANIZACIJ

V tem delu bom na podlagi vnaprej določenih spremenljivk izbral reprezentativne

teroristične organizacije, ki bodo v nadaljevanju predmet mojega proučevanja. Odločil sem se

za dve spremenljivki. Prva spremenljivka se nanaša na območje. Pod to spremenljivko pa bom

uporabil naslednje kriterije:

• območje delovanja teroristične organizacije;

• območje financiranja (od kod pridobivajo finančna sredstva);

• cilji teroristične organizacije;

• udeleženci v terorizmu (območje rekrutiranja novih članov ter proti komu se borijo).

Na podlagi teh kriterijev sem teroristične organizacije razvrstil v tri skupine, in sicer:

globalne oziroma svetovne, regionalne in lokalne. Za to, da je določena teroristična

organizacija bila uvrščena v določeno skupino, je morala izpolnjevati tri od štirih zgoraj

navedenih kriterijev. Seveda v tabeli niso vse teroristične organizacije na svetu,2 ampak le

tiste, ki jih je več virov3 označilo kot teroristične. Razvrstitev posameznih terorističnih

organizacij v določeno skupino je predstavljena v tabeli 2.

________________________________ 2 ker bi lahko prišlo do težav, saj določeni viri določeno organizacijo označijo kot teroristično, drugi pa spet ne.

3 http://www.ict.org.il/inter_ter/Org.cfm http://www.fas.org/irp/crs/RL32223.pdf http://www.state.gov/www/global/terrorism/fto_1999.html#fto http://www.nasog.net/intelligence/terrorism/terror_organizations.htm http://www.homeoffice.gov.uk/terrorism/threat/groups/ http://www.cdi.org/friendlyversion/printversion.cfm?documentID=384 Ker je na svetovnem spletu veliko podatkov ter dejstvo da lahko čisto vsak postavi svojo spletno stran, sem pri izbiri virov pod opombo 3 izbral le tiste spletne strani, katere sem dojemal kot najbolj verodostojne.

13

TABELA 2: Razvrstitev terorističnih organizacij v skupine

Globalne oz.

svetovne

Regionalne Lokalne

Al Qaeda* Abu Nidal Organization (ANO)

Al-Gama'a al-Islamiyya (IG)

Ansar Al-Islam

Democratic Front for Liberation

of Palestine (DFLP)

Hamas*

Harakat ul Mujahidin (HUM)

Hizballah (Hezbollah)

Islamic Movement of Uzbekistan

Jemaah Islamiya (JI)

Al-Jihad

PKK (Kurdska delavska stranka)

Lashkar-e-Tayyiba (LT)

Palestinian Islamic Jihad (PIJ)

Palestine Liberation Front (PLF)

Popular Front for Liberation of

Palestine (PFLP)

PFLP-GC(Palestina)

GSPC (Alžirija)

Abu Sayyaf Group (ASG)

Al-Aqsa Martyrs Brigade

Asbat al-Ansar

GIA (Alžirija)

ETA**

New People's Army (NPA)

Jaish-e-Mohammed (JEM)

Kahane Chai (Kach)

Lashkar I Jhangvi (LJ)

LTTE (Tamilski tigri)*

Mujahedin-e Khalq

Organization (MEK)

Nation. Liberat. Army (ELN)

(Real) IRA**

FARC (Kolumbija)

Revolutionary Nuclei (RN/ELA)

17 November

RPLP/F (Turčija)

Sendero Luminoso

AUC (Kolumbija)

Kot drugo spremenljivko pa sem izbral napade terorističnih organizacij. Za to

spremenljivko sem določil naslednje kriterije:

• kontinuirano izvajanje terorističnih napadov;

• število žrtev oziroma materialna škoda;

• odmevnost posameznih terorističnih napadov.

________________________________

* Na podlagi kriterijev druge spremenljivke izbrane teroristične organizacije, ki bodo predmet proučevanja v nadaljevanju. ** ETA in IRA sta bili izbrani, ker sta najbolj znani evropski teroristični organizaciji na kar se nanaša ena od mojih hipotez.

14

Na podlagi teh treh kriterijev pa sem izbral teroristične organizacije, ki bodo predmet

proučevanja v nadaljevanju diplomske naloge. Tu pa sem za ugotavljanje izpolnjevanja

kriterijev prav tako uporabil nekatere internetne vire4 o statistiki terorističnih napadov, in sicer

od leta 1995 do danes.

4. ANALIZA TAKTIKE DELOVANJA IZBRANIH TERORISTIČNIH

ORGANIZACIJ

V tem poglavju se bom lotil taktike delovanja izbranih terorističnih organizacij, ki sem

jih dobil kot rezultat izbora v prejšnjem (3.) poglavju. Na tem mestu bi najprej želel na kratko

opozoriti na problematiko, ki se nanaša na določanje taktike terorističnih organizacij. Dakič

(2004b: 51) pravi, da so taktika oziroma načini delovanja terorističnih organizacij različni in

običajno kombinirani, vendar pa naj bi se s podrobnim analiziranjem terorističnih napadov

dalo izločiti načine delovanja specifične za posamezno teroristično organizacijo. Nato

izpostavi najbolj običajne načine delovanja (ibid): ugrabitve in umori oseb iz družbenega

življenja (politikov, gospodarstvenikov, pripadnikov varnostnih in oboroženih sil); ugrabitve

javnih transportnih sredstev s potniki (letala, ladje, avtobusi …); požigi in bombni napadi

(uporaba gospodarskega razstreliva ali celo vojaških eksplozivov); oboroženi napadi in

zasedbe določenih objektov s simbolnim ali dejanskim pomenom za družbeno življenje;

sabotaže (še posebej javnih služb); prevare ter zavajanje. Bolj ali manj podobne razčlenitve

sem zasledil tudi v nekaterih drugih virih. Problem z razčlenitvijo taktike delovanja je nastal

po mojem srečanju s somentorjem mag. Davidom Humarjem. Humar zavrača takšne delitve

taktike delovanja terorističnih organizacij in trdi, da se vse teroristične organizacije bolj ali

manj poslužujejo štirih taktik delovanja, in sicer: zastraševanja; atentatov; ugrabitev; taktike

nenasilnega delovanja. Znotraj posamezne izmed teh pa imajo prostor taktične aktivnosti, kot

npr. bombni napadi, samomorilski napadi, napadi s strelnim orožjem itd.5 Ker Humar velja za

strokovnjaka na področju taktike in je eden redkih v Sloveniji sem se odločil, da bom v

nadaljevanju diplomske naloge uporabil prej omenjeno njegovo razčlenitev. Sledi analiza

taktike delovanja izbranih terorističnih organizacij. Začel bom z evropskimi.

________________________________

4 http://www.state.gov/r/pa/ho/pubs/fs/5902.htm http://www.freerepublic.com/focus/fr/621374/posts http://www.ict.org.il/inter_ter/frame.htm http://usinfo.state.gov/is/international_security/terrorism/terror_chronology.html

5 Pogovor z mag. Davidom Humarjem dne 20. junija 2005.

15

4.1 ETA (Euskadi Ta Askatasuna)

Na tem mestu se bom osredotočil na taktiko delovanja baskovske teroristične

organizacije ETA. Za boljše razumevanje pa bom najprej predstavil kratko zgodovino in samo

organizacijo.

4.1.1 Zgodovina in organizacija ETE

Po španski državljanski vojni (1936 – 1939) je v Španiji na oblast prišel fašistični

diktator general Francisco Franco. Sledila je prisilna ''španifikacija.'' Tako so v Španiji

prepovedali baskovski jezik, kulturo in vse ostalo kar bi kakorkoli spominjalo na obstoj

Baskov. Seveda pa so izvajali tudi fizično represijo (Dakič, 2004a: 58). Na baskovski strani

pa je že dolgo delovala Baskovska nacionalna stranka (PNV – Partido Nacionalista Vasco), ki

jo je že davnega 1895 leta ustanovil Sabino Arana (Woodworth, 2002: 26). Ta stranka je v

času fašistične diktature imela kar velik vpliv med Baski. Leta 1952 pa je nekaj študentov

začelo s tajnimi študijskimi zasedanji, kjer so se najprej osredotočili na baskovski jezik, nato

se je to razširilo na baskovsko kulturo, na koncu pa celo na politična vprašanja. Poimenovali

so se EKIN, kar v baskovskem jeziku pomeni delovati. Želeli so si delovati proti diktaturi. V

naslednjih nekaj letih so vzpostavili dobre odnose s stranko PNV in postali del njenega

podmladka. Vendar so se tudi hitro začela razhajanja, ki dosežejo vrhunec leta 1958, ko se

EKIN odcepi od PNV, s seboj pa vzame veliko mladih ''militantnih'' članov PNV. Leto

kasneje, 31. julija 1959,6 pa ta odcepljena frakcija (EKIN) ustanovi novo organizacijo z

imenom Euskadi Ta Askatasuna (ETA), kar v baskovskem jeziku pomeni (Baskovska)

Domovina in Svoboda (ibid: 35). To je bil začetek organizacije, ki jo pod istim imenom

poznamo še danes. Za glavni cilj si je postavila ustanovitev neodvisne baskovske države na

marksističnih načelih, ki bi obsegala štiri španske pokrajine,7 kjer živijo Baski ter še tri

francoske pokrajine,8 ki so zgodovinsko bile Baskovske province (ibid: 21; Dakič, 2004a: 58).

Prve teroristične aktivnosti ETE so se začele že takoj po ustanovitvi leta 1959

(http://www.ict.org.il/inter_ter/orgdet.cfm?orgid=8#articlelink). Nekako po Francovi smrti,

________________________________

6 na dan obletnice ustanovitve PNV.

7 Vizcaya (Bizkaia), Alava (Araba), Guipuzcoa (Gipuzcoa), ki danes sestavljajo Baskovske province ter Navarra (Nafarroa), ki je danes avtonomna pokrajina.

8 Soule (Zuberoa), Labourd (Lapurdi) in Basse Navarre (Benafarroa).

16

leta 1975 ter s procesom demokratizacije Španije (1975 – 1978) so se znotraj ETE začela

razhajanja glede prihodnosti, tako da se je sčasoma razdelila na dve frakciji, in sicer ETA-pm

(politico militar) in ETA-m (militar). Medtem ko se je prva zavzemala za nadaljevanje

vojaškega delovanja, vendar pod političnim vodstvom in nadzorom, pa je druga, popolnoma

vojaška frakcija, zavrnila vsakršno politično usmerjanje ter se zavzela za nadaljevanje

brezkompromisnega boja za neodvisno Baskijo. ETA-pm se je nato preizkusila na političnem

področju z ustanovitvijo stranke Baskovska levica (EE – Euskadiko Euzkera), vendar se je

leta 1982 razpustila v zameno za izpustitev svojih pripadnikov iz zaporov. ETA-m pa je

nadaljevala s svojo teroristično dejavnostjo vse do danes (Dakič, 2004a: 58-59). ETA ima tudi

svoje politično krilo imenovano Herri Batasuna9 (HB), ki pa je prepovedano (Jordana, 1998:

210). ETA deluje predvsem na območju Baskovskih provinc na severu (S) Španije in

jugozahodu (JZ) Francije, napade pa izvaja tudi po ostali Španiji ter napada španske in

francoske interese tudi drugod.10 Jedro organizacije naj bi sestavljalo le nekaj deset članov ter

še seveda določeno število (nekaj sto) podpornikov. Pomembna je njena nehierarhična

struktura, kar onemogoča, da bi španske oblasti prodrle vanjo

(http://www.ict.org.il/inter_ter/orgdet.cfm?orgid=8#articlelink). Organizirana je v ločene

talde (skupine), ki delujejo na točno določenih geografskih območjih. Skupno pa so

koordinirane s strani cupule militar (vojaški vrh). Vzdržujejo tudi varne hiše in skrivališča

orožja ter eksplozivov (zulo – luknja). Med svojimi člani ločijo legalak (člani, ki še nimajo

policijske kartoteke), liberados (izgnanci v Franciji) in quemados (''osvobojeni'' po tem ko so

bili v zaporu). Njen notranji organ pa je Zutik (''položaj''). Moto organizacije je Bietan jarrai

(vztrajati na obojem), kar se nanaša na dve figuri v simbolu ETE, in sicer kačo (simbolizira

skrivnostnost in zvitost) ovito okoli sekire (predstavlja moč, čvrstost)

(http://en.wikipedia.org/wiki/Basque_Fatherland_and_Liberty). V preteklosti naj bi se njeni

člani urili v Libiji, Jemenu, Libanonu in Nikaragvi. V zadnjem času naj bi zaradi ostrih akcij

španskih varnostnih sil ETA delovala iz Francije oziroma celo iz Južne Amerike. Ima pa tudi

tesne zveze s teroristično organizacijo IRA (Irish Republican Army - Irska Republikanska

Armada) (http://www.ict.org.il/inter_ter/orgdet.cfm?orgid=8#articlelink).

________________________________

9 V baskovskem jeziku pomeni ljudsko slogo.

10 http://www.state.gov/s/ct/rls/pgtrpt/2003/31711.htm http://www.fas.org/irp/crs/RL32223.pdf http://en.wikipedia.org/wiki/Basque_Fatherland_and_Liberty.

17

4.1.2 Taktika delovanja

V literaturi11 se omenja, da ETA kot svojo taktiko uporablja predvsem bombne napade,

napade s osebnim strelnim orožjem, atentate, ugrabitve, naperjeno predvsem proti španskim

vladnim uradnikom, varnostnim in vojaškim silam, politikom, pripadnikom sodstva,

gospodarstvenikom, pa tudi intelektualcem ter novinarjem. Financira pa se predvsem z

dajatvami podpornikov, izsiljevanjem (t.i. ''revolucionarni davek''), s trgovino z mamili,

odkupninami od ugrabitev in ropi.12 ETA ima organizirane t.i. mobilne morilske enote po

celotni Španiji (Dobson, 2001a: 10-11). Poskuša internacionalizirati svoje aktivnosti z

izvajanjem napadov v stilu IRE s tem, da napadajo tuje turiste. Trgovala in zamenjevala

orožje naj bi tudi s palestinsko teroristično organizacijo Hamas (Dobson, 2001b: 12-13). Na

podlagi terorističnih napadov, ki jih je v več kot štiridesetih (40) letih svojega obstoja storila

ETA bom začel z analizo taktike delovanja. Kar zadeva vire na to tematiko je težko dobiti vir,

ki bi beležil prav vse napade za katere je prevzela odgovornost ETA oziroma za katere naj bi

bila odgovorna. Zabeležil sem dve spletni strani, kateri kronološko prikazujeta napade ETE.

Prva13 beleži le tiste odmevnejše, medtem ko naj bi druga14 zabeležila vse napade med leti

1988 in 2002. V manjšo oporo pa mi bodo lahko tudi nekatere številke revij Intersec in Jane's

Terrorism and Security Monitor ter še nekatere druge spletne strani.

4.1.2.1 Zastraševanje

Pri pregledovanju spletnih virov,15 ki kronološko prikazujeta napade katere je izpeljala

ETA, sem pod kategorijo zastraševanja zasledil naslednje taktične aktivnosti, ki jih je

uporabljala: bombni napadi, napadi s strelnim orožjem in kriminalna dejavnost. Na kratko

bom predstavil vsako taktično aktivnost posebej.

______________________________

11 http://www.state.gov/s/ct/rls/pgtrpt/2003/31711.htm http://www.fas.org/irp/crs/RL32223.pdf http://en.wikipedia.org/wiki/Basque_Fatherland_and_Liberty

12 ibid.

13 http://en.wikipedia.org/wiki/List_of ETA_attacks

14 http://www.ict.org.il/inter_ter/orgattack.cfm?orgid=8

15 http://www.ict.org.il/inter_ter/orgattack.cfm?orgid=8 http://en.wikipedia.org/wiki/List_of ETA_attacks

18

Bombni napadi

Na podlagi pregleda napadov skozi zgodovino16 je moč ugotoviti, da je ETA največkrat

uporabila bombne napade. Gre za ''klasične'' bombne napade in za avtomobile bombe. Čeprav

praviloma predhodno telefonsko opozori na bombni napad ali avtomobil bombo, tako da

oblasti imajo nekaj časa da evakuirajo in zavarujejo območje, pride včasih do (namernih)

napačnih informacij, ki posledično povzročijo povečanje števila žrtev

(http://en.wikipedia.org/wiki/Basque_Fatherland_and_Liberty). Ob pregledovanju teh

statističnih podatkov17 sem prišel nekako do zaključka, da kadar je (avtomobil) bomba

postavljena na kraju, kjer je veliko nedolžnih civilistov npr. nakupovalna središča, letališča,

mestne ulice itd., so telefonski klici ETE o podtaknjeni bombi praviloma točni in dovolj časa

pred eksplozijo, tako da oblasti lahko evakuirajo in zavarujejo območje. Če v takih primerih

pride od žrtev so to praviloma pripadniki varnostnih sil, ki se takrat nahajajo na območju.

Kadar pa so cilj napada pripadniki varnostnih ali vojaških sil npr. policijska patrulja ali

patrulja žandarmerije (guardia civil), pa ETA ne opozarja na napade oziroma namerno da

zavajajoče informacije, saj je njen cilj takrat ubiti ''sovražnika.'' Seveda so tudi primeri ko

temu ni tako in so žrtve nedolžni civilisti.18

Napadi s strelnim orožjem

Iz statistike napadov19 se da razbrati, da je ETA to taktično aktivnost uporabila takrat, ko

so tarča napada bili pripadniki varnostnih in vojaških sil, praviloma policijske patrulje. Že

prva žrtev terorizma ETE je bil pripadnik varnostnih sil. Leta 1968, med rutinsko policijsko

kontrolo avtomobila na poti med mesti San Sebastian in Tolosa, sta dva pripadnika ETE s

pištolo večkrat ustrelila pripadnika žandarmerije (guardia civil) (Woodworth, 2002: 33).

________________________________



18 Primer avtomobila bombe v nakupovalnem središču v Barceloni (19. junija 1987), kjer umre 21 ljudi, 45 je ranjenih. ETA se je kasneje za napad ''opravičila,'' češ da je šlo za ''napako'' (Dakič, 2004a: 58; http://en.wikipedia.org/wiki/List_of ETA_attacks).

19 http://www.ict.org.il/inter_ter/orgattack.cfm?orgid=8 http://en.wikipedia.org/wiki/List_of ETA_attacks http://en.wikipedia.org/wiki/Basque_Fatherland_and_Liberty

19

Včasih so take napade s strelnim orožjem kombinirali z avtomobilom bombo, ponavadi samo

zato, da zmedejo pripadnike varnostnih sil, tako da imajo čas za pobeg.

Kriminalna dejavnost

Pri tej taktični aktivnosti gre predvsem za izsiljevanje, rope, trgovino z mamili, torej za

klasičen kriminal. Zato sem, po nasvetu somentorja mag. Humarja, te aktivnosti uvrstil pod

kriminalno dejavnost. ETA si z izsiljevanjem (pobiranjem t.i. ''revolucionarnega davka''), ropi

ter trgovino z mamili zagotavlja predvsem finančna sredstva za delovanje.20 Večjih

podrobnosti glede teh aktivnosti ni mogoče zaslediti, verjetno zato, ker je težko odkriti recimo

kdo vse sodeluje v trgovini z mamili, kdo vse je vpleten v razno razne rope, veliko ljudi pa

npr. izsiljevanja s strani ETE niti ne prijavi policiji, saj se bojijo posledic. Tako, da so

informacije o vpletenosti ETE v kriminalno dejavnost le osnovne in dokaj skope.

4.1.2.2 Atentati

Pri tej taktiki delovanja pa naletim na določene težave. Kdaj lahko določen napad

označim za atentat? Ali je že samo dejstvo, da je tarča napada npr. politik, sodnik ali pa

recimo ugledni intelektualec dovolj, da napad označim kot atentat? Viri21 praktično ne

uporabljajo besede atentat (assassination). Kot atentat se omenjata le umor (leta 1973)

takratnega predsednika vlade admirala Luisa Carrera Blanca ter neuspela zarota (leta 1995)

umoriti španskega kralja Juana Carlosa kot poskus priprave atentata. Humar trdi, da je pod

kategorijo atentata treba poleg napadov na politike, uvrstiti tudi vse napade na sodnike in

druge pripadnike pravosodja, novinarje, profesorje, intelektualce ipd.22 Zato sem se odločil, da

bom ne glede na spletne vire, upošteval to Humarjevo razlago. V tem primeru se število

atentatov (in poskusov atentatov) močno poveča.

________________________________

20 http://en.wikipedia.org/wiki/Basque_Fatherland_and_Liberty http://www.ict.org.il/inter_ter/orgdet.cfm?orgid=8#articlelink


22 Pogovor z mag. Davidom Humarjem 20. junija 2005.

20

Atentati s strelnim orožjem

Iz spletnih strani, ki beležijo napade ETE,23 je mogoče razbrati, da v primeru ko so bili

tarče atentata npr. lokalni politiki, sodniki, tožilci, novinarji in intelektualci (ki so javno

kritizirali ETO) itd., je ETA za izvedbo atentata praviloma uporabila strelno orožje. Tarče

atentata pa so napadli, bodisi pred njihovim domom bodisi na poti v ali iz službe. Način

izvedbe atentata bi se morda dal pojasniti z dejstvom, da zgoraj omenjene tarče atentata

praviloma nimajo lastnih varnostnikov in blindiranih prevoznih sredstev ter je njihovo gibanje

v veliki meri predvidljivo. To jih naredi za lažje tarče, ki se jim je mogoče povsem približati

in dokaj hitro ter enostavno izvesti atentat. Zato je to vrsto atentata uporabila večkrat v

primerjavi z atentati na vodilne državne politike.

Atentati z bombnim napadom

V primeru atentata na vodilne državne politike, pa je ETA za izvedbo atentata raje

uporabila bombni napad.24 To je seveda razumljivo, saj so vodilni državni politiki obkroženi s

številnimi oboroženimi varnostniki, prevažajo se v blindiranih prevoznih sredstvih, zato se

jim je tudi težje približati. Tako, da je v teh primerih praktično edina rešitev silovit bombni

napad. Za lažjo predstavo bom bolj podrobno opisal najbolj znane atentate, ki jih je izvedla

ETA. Največja in najbolj odmevna akcija ETE je bila 20. decembra 1973, ko ji je uspel

atentat na takratnega španskega predsednika vlade in potencialnega Francovega naslednika

admirala Luisa Carrera Blanca. Pripadniki ETE so pod cesto, po kateri se je tisti dan vozil

admiral Blanco, izkopali manjši tunel v obliki črke T ter vanj postavili tri protitankovske

mine. Ko se je admiral s svojim spremstvom pripeljal mimo je eksplodiralo. Eksplozija je bila

tako silovita, da je avtomobil v katerem se je peljal Blanco dvignilo več kot trideset metrov v

zrak čez bližnjo stavbo na drugo stran ceste. (Jordana, 1998: 199; Woodworth, 2002: 40-41).

Leta 1995 je ETA z avtomobilom bombo izvedla neuspešen atentat na takratnega vodjo

opozicijske ljudske stranke (PP – Partido Popular) Joseja Maria Aznarja. Aznarja je rešilo

dejstvo, da se je vozil v blindiranem avtomobilu. Istega leta pa je pripravljala atentat tudi na

španskega kralja Juana Carlosa, vendar so španske varnostne sile zaroto odkrile in atentat

________________________________


24 ibid.

21

pravočasno preprečile (Dakič, 2004a: 59; http://en.wikipedia.org/wiki/List_of ETA_attacks).

4.1.2.3 Ugrabitve

Za to taktiko delovanja ni veliko podatkov. Omenja se le, da je ETA od leta 1970 izvedla

46 ugrabitev za katere je zahtevala plačilo odkupnine (http://en.wikipedia.org/wiki/List_of

ETA_attacks). To je bil poleg kriminalne dejavnosti eden od načinov financiranja. Izpeljala

pa je tudi nekaj ugrabitev cilj katerih ni bilo plačilo odkupnine, ampak druge zahteve. Kot

prelomnica nasprotovanja nasilju ETE se omenja ena odmevna ugrabitev, in sicer iz leta

1997, ko je ETA ugrabila baskovskega občinskega svetnika Miguela Angela Blanca. Za

njegovo izpustitev je zahtevala od vlade, da vse njene zaprte teroriste premesti v zapore bližje

Baskovskim provincam. Ko vlada ni ustregla njenim zahtevam je ETA Blanca umorila. To je

sprožilo masovne demonstracije proti ETI, ki se jih je po celi Španiji udeležilo 6 milijonov

ljudi (http://en.wikipedia.org/wiki/List_of ETA_attacks; O'Ballance, 1998: 376-378).

4.1.2.4 Taktika nenasilnega delovanja

Tudi o tej taktiki ETE je bolj malo zapisano. Na podlagi predelanega bi lahko trdil, da

nenasilni način delovanja ETE predstavlja predvsem njeno politično krilo Herri Batasuna, ki

pa je v Španiji prepovedano.25 Konec 90-ih se je vodstvo Herri Batasune odločilo, da se bo

preimenovala v Euskal Herritarrok (Baskovsi državljani) (O'Ballance, 1998: 378; Sterle,

1998: 233). Torej, ne glede na dejstvo, da to ni v literaturi izrecno zapisano, lahko

predpostavljam, da je Herri Batasuna glavni kanal nenasilnega delovanja ETE. Skozi njega

poteka glavnina propagande ETE in zagovarjanje njenih ciljev na nenasilen način. Primer so

pogajanja med špansko vlado in Herri Batasuno, ki so potekala za časa premirja s strani ETE

(od septembra 1998 do decembra 1999). Glavni zahtevi Herri Batasune sta bili premestitev

baskovskih zapornikov iz španskih v baskovske zapore ter pravica do samoodločbe Baskov

(Valenčič, 1998: 14). Do toliko pričakovanega miru na koncu le ni prišlo. Drugi načini

nenasilnega delovanja ETE so še npr. lepljenje raznih plakatov, razdeljevanje letakov, brošur,

pisanje grafitov ipd. (http://en.wikipedia.org/wiki/Basque_Fatherland_and_Liberty) ali

pojavljanja na televiziji oz. internetnih straneh, na katerih zagovarjajo svoja dejanja in cilje, s

čimer seveda želijo doseči tudi večjo podporo. Na teh plakatih, letakih, grafitih itd., pa včasih

________________________________

25 23 člansko vodstvo Herri Batasune je bilo decembra 1997 obsojeno na sedem let zapora za vsakega člana, zaradi sodelovanja z oboroženo skupino ETE (http://www.ict.org.il/inter_ter/orgdet.cfm?orgid=8#articlelink).

22

tudi zapišejo kakšne anonimne grožnje naperjene proti točno določenim osebam, kar

velikokrat povzroči, da se te osebe ustrašijo posledic ter se umaknejo iz javnega življenja

(http://en.wikipedia.org/wiki/Basque_Fatherland_and_Liberty). Na nenasilen način lahko

včasih ETA doseže veliko več kot pa s silo.

4.1.3 Žrtve terorizma ETE

Na to tematiko je nekaj podatkov, vendar večina le omenja število žrtev, še te številke pa

se od vira do vira razlikujejo. Nekateri (npr. Dakič, 2004a: 58) število žrtev označijo zgolj

približno (od 800 do 1.000), drugi26 so pri določanju števila žrtev bolj natančni, vendar vseeno

ne točni in omenjajo npr. več kot 800 oziroma 850 žrtev in celo več kot 900. Le en vir, ki

sem ga zasledil omenja točno število žrtev (817), in sicer spletna stran guardie civil,27 kjer se

lahko število žrtev podrobno ogleda v razpredelnici, ki prikazuje število žrtev po letih ter

razdelitev žrtev na civilne in pripadnike policije oziroma vojske. Od 817 smrtnih žrtev je 339

civilnih žrtev (niso bili pripadniki varnostnih ali vojaških sil), vključujoč otroke, zaradi česa

so Španija, Francija, Evropska unija (EU) ter ZDA označili ETO kot teroristično organizacijo

(http://en.wikipedia.org/wiki/Basque_Fatherland_and_Liberty).

4.2 IRA (Irish Republican Army)

Tudi pri IRI se bom najprej posvetil njeni zgodovini in organizaciji, kar je nujno za lažje

razumevanje samega taktičnega delovanja te teroristične organizacije.

4.2.1 Zgodovina in organizacija IRE

Irska Republikanska Armada (IRA – Irish Republican Army)28 ima svoje korenine v

irskem boju za osvoboditev in neodvisnost izpod Združenega kraljestva Velike Britanije in

Irske (ZK VBI - United Kingdom of Great Britain and Ireland) iz začetka dvajsetega stoletja.

Leta 1914 je po dolgih letih zahtev vlada ZK VBI Irski dodelila t.i. ''domačo oblast'' (home

rule), ki pa je vsebovala dve klavzuli: prvič, da ne bo prišla v veljajo pred koncem prve

________________________________

26 http://www.state.gov/s/ct/rls/pgtrpt/2003/31711.htm http://www.terrorismfiles.org/organisations/basque_fatherland_and_liberty.html; Sterle, 1998: 232.

27 http://www.guardiacivil.org/terrorismo/acciones/estadistica07.jsp

28 V irskem jeziku Oglaigh na hEireann (Irski prostovoljci).

23

svetovne vojne in drugič, da bo šest okrožij na severu29 začasno bilo izključenih iz kontrole

''domače oblasti'' Dublina (http://en.wikipedia.org/wiki/Irish_Republican_Army). Sprva se je

IRA pojavila kot vojska Irske Republike, ki so jo razglasili v neuspelem Velikonočnem uporu

leta 1916 in jo je irski parlament (Dail Eireann) potrdil januarja leta 1919. Takrat (21. januarja

1919) se tudi začne irska vojna za neodvisnost. Junija 1921 se je vmešal britanski kralj,

George V., ki je uspel prepričati britansko in irsko stran k premirju. 6. decembra 1921 je

prišlo do Anglo – irskega sporazuma, ki je končal vojno (1919 – 1921). Ta sporazum pa je

tudi določal, da se Severni Irski ponudi možnost umika iz novo nastalega britanskega

dominiona, Irske Svobodne Države ter tako ostane del Velike Britanije (VB). Parlament

Severne Irske je seveda to možnost potrdil. Na irski strani je prišlo do delitve v dva tabora, in

sicer na zagovornike in nasprotnike sporazuma. Nasprotniki so izstopili iz parlamenta, ko je ta

potrdil sporazum. Nekateri pripadniki stare IRE (Old IRA) so se priključili novi nacionalni

vojski Irske Svobodne Države, drugi del pripadnikov se je vrnil v civilno življenje, tretji del,

ki je obdržal ime IRA in je nasprotoval sporazumu, je začel državljansko vojno proti novi

irski državi (http://en.wikipedia.org/wiki/Irish_Republican_Army). Državljanska vojna se

konča leta 1923 z zmago vladnih sil. IRA je nato bila zakonsko prepovedana in je izgubljala

svoj vpliv. Britansko – irska pogajanja o prihodnji ureditvi otoka so potekala do leta 1948, ko

je Republika Irska postala tudi uradno samostojna in neodvisna država. Severna Irska pa je še

naprej ostala pod britansko krono. Severna Irska (Ulster) je dobila veliko stopnjo avtonomije

(lasten parlament in vlado). Zaradi podrejenosti in nasploh slabšega položaja napram

protestantski večini so katoliški študentje konec šestdesetih let dvajsetega stoletja začeli z

mirnimi demonstracijami, ki so se sprevrgle v spopade med katoliki in protestanti, tako da je

posredovala ulsterska policija. Ulstersko policijo so v večini sestavljali protestanti, tako da ni

bila zmožna nevtralnega posredovanja. V letih 1968 in 1969 so se spopadi tako razširili, da so

jih ulsterske oblasti komaj obvladovale. London so zaprosile za vojaško pomoč. Britanske

enote so prispele v Belfast 14. avgusta 1969. Vse te razmere so vzbudile irski nacionalizem in

tako se je skoraj iz nič znova dvignila IRA (Anderle, 1996a: 8-11; Kushner, 2003: 182-183).

In tu se začnejo delitve. Že takoj leta 1969 se je en del IRE odcepil in je nastala Provisional

IRA (PIRA). Z IRO je vedno bilo povezano tudi njeno politično krilo Sinn Fein,30 ki je po tej

cepitvi postal Provisional Sinn Fein. (Official) IRA je želela cilje doseči na nenasilen,

________________________________

29 današnja Severna Irska.

30 Mi sami (v irskem jeziku) (Anderle, 1996a: 11).

24

političen način, medtem ko pa je PIRA zagovarjala vojaški boj. (Official) IRA praktično ni

delovala, medtem pa se je (Official) Sinn Fein sčasoma spremenil v Delavsko stranko

(Workers Party). Po premirju, ki ga je leta 1972 razglasila (Official) IRA je v vojaškem boju

ostala le PIRA.31 Leta 1986 je prišlo znotraj (P)IRE do nove delitve. Ko je na čelo Sinn Feina

prišel Gerry Adams in so se odločili, da vstopijo v irski parlament, je prišlo do nove delitve,

in sicer tisti, ki se s tem niso strinjali so se odcepili in se poimenovali Continuity IRA (CIRA)

ter Republican Sinn Fein (http://en.wikipedia.org/wiki/Irish_Republican_Army). 1. septembra

1994 je (P)IRA razglasila premirje, vendar ga je prekinila 10. februarja 1996. 19. julija 1997

pa je (P)IRA razglasila svoje drugo premirje in od takrat je uradno v premirju. 10. aprila 1998

pa je bil podpisan Good Friday Agreement (GFA), ki naj bi prispeval k miru in razorožitvi

vseh sprtih strani (http://en.wikipedia.org/wiki/Provisional_Irish_Republican_Army). Vendar

zaradi premirja in podpisa prej omenjenega sporazuma je znotraj (P)IRE prišlo do nove

delitve. Nastla je Real IRA (RIRA), ki je nasprotovala premirju in sporazumu. Ta je

nadaljevala z napadi. Njeno politično krilo pa je postalo 32 County Sovereignty Movement

(http://en.wikipedia.org/wiki/Real_Irish_Republican_Army). Glavni cilj IRE pa je skozi vsa

ta leta ostal nespremenjen, in sicer umik britanske vojske iz Severne Irske ter združitev

Severne Irske z Republiko Irsko (http://www.ict.org.il/inter_ter/orgdet.cfm?orgid=34). Deluje

predvsem v Severni Irski in tudi v drugih delih Velike Britanije (VB) ter Republiki Irski,

občasno pa je delovala tudi drugod po Evropi, predvsem proti britanskim vojakom

(http://www.ict.org.il/inter_ter/orgdet.cfm?orgid=34). Število članov je različno: (P)IRA naj

bi imela več sto članov in nekaj deset tisoč simpatizerjev in privržencev na Severnem Irskem,

pa tudi v Republiki Irski (http://en.wikipedia.org/wiki/Provisional_Irish_Republican_Army).

RIRA naj bi pa imela okrog sto članov ter še določeno število podpornikov, medtem ko pa naj

bi CIRA imela le okrog petdeset članov in določeno število podpornikov (Oppenheimer,

2002: 7, 10-11).

V (P)IRI naj bi bilo okrog štirideset članov trdega jedra, ki naj bi prinašali operativne

odločitve. Dnevne aktivnosti IRE vodi sedem članski Vojaški svet (Army Council). Člane

sveta vedno sestavljajo načelnik štaba (chief of staff), pomočnik generala (adjutant general) in

glavni intendant (quartermaster general). Vrhovno oblast v IRI pa ima Splošni vojaški zbor

(General Army Convention – GAC). GAC naj bi se sestal vsaki dve leti, delegate GAC pa

sestavljajo člani izbrani iz različnih enot znotraj IRE ter seveda člani Vojaškega sveta. GAC ______________________________________

31 Ko se je v zadnjih skoraj že štirih desetletjih uporabljal izraz IRA je bila s tem mišljena PIRA in Sinn Fein je bil v bistvu Provisional Sinn Fein.

25

izbere dvanajst članski Vojaški izvršni svet (Army Executive), ki se sreča vsaj enkrat na šest

mesecev. Ena glavnih nalog izvršnega sveta je, da izbere člane Vojaškega sveta ter da svetuje

Vojaškemu svetu glede vseh vprašanj. Kadar na seji ni GAC-a ima vrhovno oblast Vojaški

svet. Načrtovanje in izvrševanje odločitev Vojaškega sveta pa izvaja Generalni štab (General

Headquarters Staff – GHQ), ki ima tudi vlogo povezovalnega člena med Vojaškim svetom ter

Severnim in Južnim poveljstvom. Severno poveljstvo pokriva Severno Irsko ter še mejna

okrožja Republike Irske (skupaj 11 okrožij) in ga sestavlja vsaj pet brigad. Južno poveljstvo

pokriva 21 okrožij v Republiki Irski, vendar je številčno šibkejše od Severnega. Vsako

poveljstvo ima poveljujočega častnika (commanding officer), direktorja operacij (director of

operations) in intendanta (quartermaster). Operativno krilo pa sestavljajo celice, znane pod

imenom Active Service Units (ASU), vsaka s po pet do osem pripadniki (včasih tudi več).

Imajo pa tudi žensko sekcijo imenovano Cumman na mBan

(http://www.pbs.org/wgbh/pages/frontline/shows/ira/inside/org.html; Boyne, 1996a: 295-

296). Kar najbolj izstopa je dejstvo, da je IRA vojaško organizirana, kar pa pove že njeno

ime. Finančna sredstva in materialno pomoč je dobivala največ iz ZDA, in sicer od

organizacije NORAID oziroma INAC (Irish Northern Aid Commision) (Anderle, 1996c: 20).

Občasno je v preteklosti dobivala pomoč in podporo tudi od Libije in Palestinske osvobodilne

organizacije (PLO) (Dakič, 2004b: 51).


Kot osnovni načini taktičnega delovanja IRE se omenjajo predvsem bombni napadi,

napadi s strelnim orožjem, atentati, ugrabitve, izsiljevanja in ropi. Njene akcije so naperjene

predvsem proti britanskim vladnim uradnikom, britanskim vojakom, ulsterski policiji ter

seveda severnoirskim lojalističnim (unionističnim) paravojaškim (terorističnim) skupinam.

Včasih pa so žrtve napadov bili tudi nedolžni civilisti.32 IRA (je) uporablja(la) tudi ''kazenski

pretep'' (punishment beating) oseb, ki se ukvarjajo s kriminalnimi aktivnostmi

(http://en.wikipedia.org/wiki/Provisional_Irish_Republican_Army). Kaznuje pa tudi

prestopnike iz svojih vrst, ki so se ukvarjali s prepovedanimi kriminalnimi dejavnostmi (kraje

avtomobilov, preprodaja mamil itd.). Običajna kazen je bila strel v koleno, za hujše prekršitve

pa tudi v obe (t.i. kneecapping) (Anderle, 1996b: 14). Če pa je šlo še za izdajo, pa so jih

seveda ubili (http://en.wikipedia.org/wiki/Provisional_Irish_Republican_Army).

________________________________ 32 http://www.ict.org.il/inter_ter/orgdet.cfm?orgid=34 http://www.fas.org/irp/crs/RL32223.pdf http://www.state.gov/s/ct/rls/pgtrpt/2003/31711.htm

26

Seveda ni vira kateri bi beležil vse napade, ki jih je zakrivila IRA, vendar bom skušal na

podlagi napadov, ki so zabeleženi na nekaterih internetnih straneh predstaviti taktiko, ki jo je

v svojem boju uporabljala IRA. Naj še na tem mestu omenim, da pri obravnavi ne bom delil

na taktiko (P)IRE in RIRE (za napade CIRE ni podatkov), ampak ju bom obravnaval skupaj,

saj je RIRA uporabljala zelo podobne načine delovanja kot pred njo (P)IRA

(http://en.wikipedia.org/wiki/Real_Irish_Republican_Army). Na ta način bi se rad izognil

nepotrebnemu podvajanju podatkov.


Pri pregledovanju spletnih virov,33 ki kronološko prikazujejo napade za katere je

odgovorna IRA, sem pod kategorijo zastraševanja zasledil naslednje taktične aktivnosti, ki jih

je uporabljala: bombni napadi, napadi s strelnim orožjem, gverilsko bojevanje ter kriminalna

dejavnost.

Bombni napadi

Pregled virov34 priča o tem, da so bombni napadi najbolj priljubljena taktična aktivnost

IRE in je po njih najbolj prepoznavna. Šlo je za ''klasične'' bombne napade ter za avtomobile

bombe. Nekako zaščitni znak IRE so (bile) improvizirane bombe (peklenski stroji), ki so

temeljili na improvizirani uporabi raznih, tržno dosegljivih komponent.35 Seveda pa so z

improviziranimi bombami bile tudi težave, saj so včasih zatajile oziroma so eksplodirale

predčasno ter tako ubile tudi tiste, ki so jih nastavljali. Tako je IRA sčasoma začela

uporabljati tehnike daljinskega sprožanja, pri čemer naj bi ji pomagali ''zunanji sodelavci.''36

Neka splošna ugotovitev je, da je najraje napadala, ali britanske varnostne in vojaške sile ali

pa jih je podtikala po ''pubih,'' nakupovalnih in drugih središčih, kjer je veliko ljudi. Zaradi že

prej omenjenih ''inovacij'' pri izdelavi bomb, so si ''bombaši'' IRE prislužili priznanja in to

celo od predstavnikov tehniške službe britanske vojske.37 IRA pa je sčasoma pri bombnih

________________________________ 33 http://en.wikipedia.org/wiki/Provisional_Irish_Republican_Army http://www.ict.org.il/inter_ter/orgattack.cfm?orgid=34 http://www.ict.org.il/inter_ter/orgattack.cfm?orgid=70; http://www.ict.org.il/inter_ter/orgdet.cfm?orgid=70 34 ibid. 35 Bombe narejene na osnovi umetnih gnojil; preproste bombe iz žebljev in plastičnega eksploziva; kombinacije dinamita in običajnih električnih budilk za določanje časa eksplozije, itd. (Hoffman v Anderle, 1996b: 14). 36 Bivši član IRE je izjavil, da jim je pri izdelavi bomb pomagal strokovnjak irske vojske (Anderle, 1996b: 13). 37 ''Močno jih spoštujemo… ne kot posameznike, pač pa kot strokovnjake'' (ibid.).

27

napadih začela (tako kot ETA) opozarjati na napade, da bi se izognila preveč žrtvam

(Anderle, 1996b: 13). IRI je bombne napade uspelo izpopolniti do te mere, da so ji celo njeni

''sovražniki'' to priznali.

Za lažje razumevanje bom navedel nekaj najbolj odmevnih bombnih napadov, ki jih je

zagrešila IRA. 21. julija 197238 je na Severnem Irskem podtaknila 22 bomb, ki so ubile 9 in

ranile 130 ljudi. Nato so leta 1974 podtaknili bombo v pubu v Guildfordu, ki je ubila 5 in

ranila 182 ljudi. Istega leta so nastavili bombe v dva puba v Birminghamu, ki povzročijo smrt

19 ljudi. Leta 1987 je bombni napad v Enniskillenu ubil 11 in ranil 63 civilistov. 15. junija

1996 pa je eksplozija bombe v Manchesteru ranila 206 ljudi in povzročila ogromno

materialne škode. Nazadnje pa je bombni napad v mestu Omagh 15. avgusta 1998 ubil 29 in

ranil več kot 200 ljudi.39


Te vrste napadov so v nekaterih primerih podobni napadom ETE, kadar je šlo za umore

kakšnih ''unionistov'' (''lojalistov''), ''izdajalcev'' itd. Ti napadi varirajo od klasičnih umorov

npr. ''lojalističnih teroristov,'' napadov na posamezne britanske vojake do napadov na postaje

severnoirske policije (RUC – Royal Ulster Constabulary) in britanske vojske. Vendar je IRA

šla še dlje in se v veliko primerih zapletla v prave boje z britanskimi policijskimi in vojaškimi

silami.40 Ker se v povezavi z IRO velikokrat pri uporabi strelnega orožja omenja gverilsko

bojevanje bo to naslednja taktična aktivnost, ki jo bom predstavil.

Gverilsko bojevanje

V nekaterih izmed virov (Anderle, 1996b: 13;

http://en.wikipedia.org/wiki/Provisional_Irish_Republican_Army) se kot ena od taktičnih

aktivnosti IRE omenja gverilski boj. Sicer ne razglabljajo o tem kaj za njih gverilsko

bojevanje točno pomeni, vendar bi lahko na podlagi definiranja gverile v metodološko-

hipotetičnem okviru ter na podlagi znanja, ki sem ga pridobil v času študija predpostavljal, da

________________________________ 38 Kasneje so ta dan poimenovali ''krvavi petek'' (Bloody Friday). Trideset let kasneje se je IRA za te napade ''opravičila.'' 39 http://en.wikipedia.org/wiki/Provisional_Irish_Republican_Army http://www.pbs.org/wgbh/pages/frontline/shows/ira/etc/cron.html http://www.ict.org.il/inter_ter/orgattack.cfm?orgid=34 http://www.ict.org.il/inter_ter/orgattack.cfm?orgid=70

40 ibid.

28

pri tej obliki taktičnega delovanja gre za naslednje: praviloma ga uporablja šibkejša stran;

ključen je element presenečenja; gre za nenadne in hitre napade preden se da sovražniku

možnost da reagira. Predpostavljam, da gre v primeru IRE pri takem načinu bojevanja

predvsem za razne zasede, ki se izvedejo nenadno in hitro ter se prav tako hitro umaknejo s

kraja spopada. Pri t.i. gverilskem boju IRE v urbanem okolju (Aderle, 1996b: 13) pa gre za

napade pripadnikov IRE na britanske varnostne sile npr. v ozkih ulicah, od hiše do hiše, s

strehe in oken stavb in hiš, pri čemer uporabljajo tudi ostrostrelce

(http://en.wikipedia.org/wiki/Provisional_Irish_Republican_Army). Ena od najbolj odmevnih

akcij IRE, ki bi jo lahko uvrstil pod gverilski boj, je bila izvedena leta 1979, ko je v napadu

ubila 18 britanskih vojakov. Britanska vlada je to akcijo označila kot ''tipičen gverilski

napad.'' Pri tem napadu je šlo za kombinacijo uporabe bombnega napada in strelnega orožja,

vključujoč ostrostrelce (http://en.wikipedia.org/wiki/Provisional_Irish_Republican_Army).

Sicer se IRA (za razliko od ETE) lahko spusti v gverilsko bojevanje, včasih pa tudi v

odprti boj, saj po nekaterih pričanjih ima dovolj orožja da opremi dva bataljona, kar vključuje

tudi težko orožje. IRA naj bi posedovala več (50) težkih in splošno namenskih strojnic, okrog

650 jurišnih pušk AK 47 (t.i. ''kalašnjikov''), na stotine pištol, tu je še ogromno granat, bomb,

40 raketometov, 2 do 3 tone eksploziva semtex, celo nekaj minometov ''domače izdelave'' in

izstrelkov zemlja-zrak. V skrivališčih, v glavnem v Republiki Irski, naj bi imela okrog 200

(!!!) ton orožja, o predaji katerega tečejo pogovori od začetka Good Friday Agreementa

(GFA) (Oppenheimer, 2002: 7,10-11; 2003a: 4-5; 2003b: 7,10; Boyne, 1996b: 344-345).


Najstarejši metodi IRE za pridobivanje finančnih sredstev sta (bili) bančni ropi in

izsiljevanje ''prispevkov za zaščito premoženja.'' Slednja metoda je uspešna še danes, le da je

nasilniški pristop zamenjal uglajen podjetniški: IRA je namreč ustanovila več varnostnih

agencij, ki ponujajo svoje storitve na javen in zakonit način. Naloga IRE je le, da onemogoči

konkurenco, kar ji seveda ni težko (Anderle, 1996c: 20-21). V začetku leta 2005 je bila na

Severnem Irskem oropana Northern Bank, za katero so britanske varnostne sile obtožile IRO

(http://en.wikipedia.org/wiki/Provisional_Irish_Republican_Army). O tem ropu so poročali

tudi slovenski mediji in če se prav spominjam, je šlo za dvajset milijonov funtov, kar je

mislim da največji znesek posameznega ropa v britanski zgodovini. Ker poleg IRE v Severni

Irski delujejo tudi (unionistične) lojalistične (teroristične) skupine in druge kriminalne

združbe je težko točno določiti v kaj je IRA vpletena in v kaj ne.

29

4.2.2.2 Atentati

Za razliko od ETE, ki je izvajala atentate predvsem na lokalne politike, sodnike,

novinarje ipd. ter se je le redko odločala za atentate na najvidnejše državne predstavnike, je

IRA kar nekajkrat izpeljala odmevne atentate na najvišje britanske predstavnike. Nekateri

izmed teh so bili zelo dobro in drzno izpeljani. Vsi razen enega so bili atentati z bombnim

napadom.

Atentati z bombnim napadom

Atentati z bombnim napadom so bili nekako zaščitni znak IRE. V letih svojega aktivnega

delovanja je izpeljala nekaj odmevnih in drznih ter skrbno načrtovanih bombnih atentatov. Na

kratko bom predstavil najbolj odmevne.

Leta 1976 je (s podtaknjeno bombo) izvedla uspešen atentat na novo imenovanega

britanskega veleposlanika na Irskem. Nato je 27. avgusta 1979 bila odgovorna za odmevno

smrt Lorda Mountbattena, strica kraljice Elizabethe II.41 Bombni atentat pa je IRA izvedla tudi

na britanskega predsednika vlade oziroma celoten njegov kabinet. Dne 12. oktobra 1984 je

IRA aktivirala podtaknjeno bombo v Grand hotel v Brightonu, kjer so bili v tistem času

nastanjeni člani vladnega kabineta premierke Margaret Thacher. Eksplozija je skorajda

porušila hotel, premierka Thacherjeva pa je za las ušla smrti. Preiskava pa je pokazala, da je

bila bomba podtaknjena že več tednov pred eksplozijo ter da je bila tempirana s pomočjo

mikročipa. Pri virih pa pride do razhajanj glede števila žrtev, ki jih je terjal atentat. Medtem

ko Anderle (1996b: 13) omenja, da napad ni terjal žrtev, pa drugi

(http://en.wikipedia.org/wiki/Provisional_Irish_Republican_Army) govori o petih smrtnih

žrtvah, vendar nihče izmed članov vladnega kabineta.


To vrsto atentata pa je uporabila le enkrat, in sicer leta 1991. IRA je z daljinsko

sproženim minometom napadla Downing Street 10, rezidenco britanskega premiera, v času,

ko je tam zasedal vladni kabinet premiera Johna Majorja. Čeprav napad ni uspel in ni terjal

žrtev si je prislužil veliko medijsko odmevnost (Anderle, 1996b: 13;

http://en.wikipedia.org/wiki/Provisional_Irish_Republican_Army).

________________________________ 41 http://en.wikipedia.org/wiki/Provisional_Irish_Republican_Army http://www.pbs.org/wgbh/pages/frontline/shows/ira/etc/cron.html http://www.ict.org.il/inter_ter/orgattack.cfm?orgid=34 http://www.ict.org.il/inter_ter/orgattack.cfm?orgid=70

30

4.2.2.3 Ugrabitve

Kar zadeva taktiko ugrabitev so informacije o tem zelo skope. Le omenja se, da se je

poleg drugih aktivnosti IRA posluževala tudi ugrabitev.42 Zapisan je le en primer ugrabitve, in

sicer, da je IRA ugrabila konja po imenu Shergar. Taki primeri so ji služili za pridobivanje

finančnih sredstev (http://en.wikipedia.org/wiki/Provisional_Irish_Republican_Army).


Glavno sredstvo nenasilnega delovanja IRE je verjetno njeno politično krilo Sinn Fein.

IRA je nekako vedno predstavljala vojaški del legalnega političnega gibanja Sinn Fein, ki sta

se borila za isto stvar: umik britanskih sil iz Severne Irske ter združitev irskega otoka

(http://www.ict.org.il/inter_ter/orgdet.cfm?orgid=34). Sinn Fein se tudi pogaja v imenu IRE,

npr. o predaji orožja, mirovnih procesih kot je bil Good Friday Agreement (GFA) ipd.

(http://en.wikipedia.org/wiki/Provisional_Irish_Republican_Army). O drugih nenasilnih

delovanjih IRE sem naredil uvod že prej, ko sem zapisal, da je IRA izsiljevanje zamenjala z

zakonitimi in legalnimi varnostnimi službami. Seveda pa je prej morala onemogočiti

konkurenco (Anderle, 1996c: 20-21). Drugi način nenasilnega delovanja so taksiji. To

dejavnost razvija že od leta 1972 in jo je razvila do te mere, da ima danes v rokah dve taksi

podjetji, z več kot 300 taksiji in 800 zaposlenimi ter vso potrebno infrastrukturo. Da so pa to

dejavnost lahko tako razvili so v preteklosti seveda na nasilen način opravili s konkurenco,

npr. načrtno uničevanje avtobusov (ibid: 21). Naslednji in verjetno najbolj donosen način, so

posli s pivnicami in restavracijami. Vse to je IRI omogočilo, da je poleg terorističnih akcij

izvajala tudi lastne zaposlovalne programe ter zagotavljala socialno pomoč (ibid.). Torej,

lahko zaključim, da ima IRA zelo razvejano in donosno nenasilno taktiko delovanja.

4.2.3 Žrtve terorizma IRE

Glede števila žrtev so si viri različni. Eni (Dakič, 2004b: 51) označijo število vseh žrtev

na obeh straneh do začetka 90-ih na več kot 3.000 ljudi, po nekaterih ocenah pa naj bi jih bilo

še vsaj enkrat več. Whittaker (2003: 104) navaja, da je severnoirski spopad terjal 3.500

življenj civilistov in 30.000 ranjenih. Policija Severne Irske (RUC-Royal Ulster Constabulary)

je izgubila 300 pripadnikov ter imela še dodatnih 9.000 ranjenih. Drugi (Anderle, 1996a: 11;

1996b: 14) pa navajajo točnejše podatke, in sicer naj bi celoten spopad na Severnem Irskem

________________________________ 42 http://en.wikipedia.org/wiki/Provisional_Irish_Republican_Army http://www.ict.org.il/inter_ter/orgdet.cfm?orgid=34

31

od leta 1969 do leta 1994 terjal 3.169 življenj in 36.680 ranjenih, od česar naj bi bila IRA

odgovorna za smrt več kot polovice. Med njimi naj bi bilo več kot 400 pripadnikov britanske

vojske. IRA naj bi v vseh teh letih ubila 1.800 ljudi, od česar jih je 1.200 bilo pripadnikov

britanske vojske, RUC in unionističnih (lojalističnih) ''teroristov''

(http://en.wikipedia.org/wiki/Provisional_Irish_Republican_Army). Na svoji vesti ima tudi

600 civilistov, večina katerih je bila katoličanov. Mnogi od teh so bili namenoma ubiti, ker so

sodelovali z britansko vojsko in RUC. Nobena organizacija ni ubila več članov IRE kot IRA

sama, saj je z ''izdajalci'' vedno ravnala neusmiljeno (ibid.).

4.3 Hamas

Hamas je osrednje islamsko gibanje na palestinskih ozemljih (Kushner, 2003: 160).

Sama beseda Hamas je akronim za Harakat al-Muqawama al-Islamia,43 v arabščini pa beseda

hamas pomeni vnemo, gorečnost, tudi pogum (Kushner, 2003: 160;

http://en.wikipedia.org/wiki/Hamas; Novak, 2001: 18). Sledi kratka predstavitev zgodovine in

organizacije Hamasa.

4.3.1 Zgodovina in organizacija Hamasa

Hamas kot ga poznamo danes je nastal leta 1987,44 v času prve palestinske intifade.45

Same korenine tega gibanja pa segajo nekoliko dlje v preteklost. Povezan je z gibanjem

Muslimanska bratovščina (Muslim Brotherhood), saj se je Hamas organizacijsko in ideološko

zgledoval prav po tem gibanju. Gibanje Muslimanska bratovščina je bilo ustanovljeno v 20-ih

letih 20. stoletja v Egiptu, svoj vpliv in aktivnosti pa je povečalo v 60-ih in 70-ih letih, tudi na

območju Gaze in Zahodnega brega. Temelj gibanja Muslimaska bratovščina je bil sistem v

osnovi družbenih aktivnosti imenovan Da'wah. V tem času so zgradili veliko družbeno,

versko, izobraževalno in kulturno infrastrukturo, kar jim je prineslo veliko politične moči,

tako v Gazi kot na Zahodnem bregu. Hamas je leta 1978 legalno ustanovil šejk Ahmed Yassin

kot islamsko združenje z imenom al-Mujamma al-Islami kot palestinsko vejo Muslimanske

__________________________ 43 Islamsko odporniško gibanje.

44 Pri datumu ustanovitve Hamasa pride v literaturi do majhnih razlik. Eshel (2002: 12) omenja 11. december 1987, medtem ko Blanche (2001: 6) postavi 14. december 1987 kot datum ustanovitve.

45 V arabščini intifada pomeni trepetanje oziroma drhtenje zaradi strahu ali bolezni. Lahko pa tudi pomeni nenadno bujenje iz spanca (http://www.intifada.com/palestine.html).

32

bratovščine. Cilj je bil pomagati palestinskim beguncem

(http://www.ict.org.il/inter_ter/orgdet.cfm?orgid=13). Zaradi tega je Izrael sprva podpiral

Hamas,46 da bi tako zmanjšal vpliv gibanja Fatah in Palestinske osvobodilne organizacije

(PLO) palestinskega voditelja Yassera Arafata (http://en.wikipedia.org/wiki/Hamas). Sredi

80-ih pa se je Hamas začel počasi spogledovati z nasiljem. Avgusta 1988 je Hamas izdal

Islamsko zavezo (Islamic Covenant), na podlagi katere naj bi tudi deloval in izvajal svoje

aktivnosti. Hamas je izpodbijal trditev, da je PLO edino legitimno nacionalno gibanje v

Palestini, vendar pa ni želel odstraniti, uničiti PLO. Sredstvo, ki si ga je izbral za širitev

svojega vpliva so bile mošeje (http://www.ict.org.il/inter_ter/orgdet.cfm?orgid=13; Eshel,

2002: 13). V času intifade leta 1987 je sprva nasilno deloval proti Palestincem, ki so

sodelovali z izraelskimi varnostnimi službami, nato je začel z napadi na izraelske varnostne in

vojaške sile, nadaljeval pa z napadi na civiliste. Vojaško krilo Hamasa je v času intifade

doživelo številne spremembe, nazadnje se je ustalilo pod imenom Izz ad-Din al-Qassam

brigade (http://www.ict.org.il/inter_ter/orgdet.cfm?orgid=13). Hamas je zgradil socialno

infrastrukturo bolnišnic, šol, verskih ustanov itd. (Blanche, 2001: 6; Kushner, 2003: 160).

Čeprav je prisoten tako v Gazi kot na Zahodnem bregu, je njegov vpliv in podpora veliko

večja v Gazi (http://en.wikipedia.org/wiki/Hamas). Postal je vodilna teroristična organizacija

na palestinskih ozemljih in Izraelu. Glavni cilj za katerega se zavzema je, da se s sveto vojno

imenovano Jihad47 uniči država Izrael in ustanovi islamska palestinska država, ki bi segala od

obal Sredozemskega morja pa vse do reke Jordan (današnji Izrael)

(http://www.ict.org.il/inter_ter/orgdet.cfm?orgid=13). Trdi, da je problem Palestincev verske

narave in se zato ne da rešiti s političnim kompromisom

(http://www.intelligence.org.il/eng/sib/9_04/hamas.htm). Večina Hamasovih vodilnih članov

deluje izven palestinskih ozemelj, predvsem v Siriji in Iranu, kjer je pod vplivom obstoječih

režimov. V Jordaniji, njeni prestolnici Aman, je imel Hamas v preteklosti svojo glavno

politično bazo, vendar je jordanski kralj Abdullah pod pritiskom Izraela in ZDA to bazo leta

1999 zaprl in Hamasove predstavnike izgnal, nekaj pa jih celo aretiral (Blanche, 2001: 6).

Izraelska vojska je večkrat izvedla napade na vodilne člane Hamasa in tako je 22. marca 2004

ubila duhovnega vodjo in ustanovitelja Hamasa šejka Ahmeda Yassina. Zamenjal ga je Abdul

Aziz Rantissi, vendar so kmalu zatem ubili tudi njega (17. aprila 2004). Takrat se je Hamas

________________________________ 46 Izjava Yitzhaka Segeva, brigadirja izraelske vojske, da so financirali Hamas kot protiutež PLO-u in komunistom (Blanche, 2001: 6).

47 Pomeni prizadevati se, truditi se (Juergensmeyer, 2000: 79).

33

odločil, da svojih vodij ne bo več javno predstavljal (http://en.wikipedia.org/wiki/Hamas).

Samo število članov je neznano, čeprav nekateri poskušajo določiti številke, kot npr. Novak

(2001: 18), ki govori o 15 do 20 članov trdega jedra v Gazi in 20 na Zahodnem bregu ter o

750 do 1.200 aktivnih članov, medtem ko Blanche (2001: 6) govori le o 300 članih trdega

jedra v al-Qassam brigadah (vojaški del Hamasa). Poleg tega naj bi imel več deset tisoč

podpornikov in simpatizerjev. Glavni Hamasov center delovanja so mošeje (številni verski

dostojanstveniki so člani Hamasa), kjer mobilizirajo člane, kjer so zborna mesta, v mošejah pa

so tudi glavni centri zbiranja denarja (Novak, 2001: 18). Sam Hamas je bil sprva organiziran

centralistično. Na vrhu je bilo vodstvo, ki je razdeljeno na več kril:

• vojaško krilo (Palestinski sveti bojevniki) z imenom Izz al-Din al-Qassam brigade, ki

je začelo delovati v 80-ih letih. Njegova glavna naloga so (teroristični) napadi na

izraelske cilje;

• varnostno krilo (Jehaz Aman) je bilo ustanovljeno leta 1986. Njegova naloga je

delovanje proti izraelskim sodelavcem (''izdajalcem'') ter proti Palestincem, ki ne

delujejo v skladu z islamskimi vrednotami (prostitucija, trgovina z mamili itd.);

• operativno krilo, ki skrbi za usmerjanje množic (organiziranje demonstracij, pomoč

družinam ubitih članov itd.);

• informacijsko krilo, ki skrbi za izdajanje literature, propagando itd.;

• infrastruktura (novačenje članov, zbiranje denarja itd.).

(Novak, 2001: 18)

Po pritisku izraelskih sil v začetku 90-ih se je organizacija decentralizirala ter se začela

širiti, tudi izven Izraela. Finančna sredstva Hamas pridobiva z dajatvami podpornikov,

dajatvami držav podpornic (predvsem Iran), dajatvami nevladnih organizacij (iz zalivskih

držav in zahodne Evrope ter ZDA) itd. (http://www.ict.org.il/inter_ter/orgdet.cfm?orgid=13).

Višino finančnih sredstev je težko določiti, saj nekateri viri

(http://www.ict.org.il/inter_ter/orgdet.cfm?orgid=13) govorijo o več deset milijonih ameriških

dolarjev (USD) letno, drugi (Novak, 2001: 19) to natančneje določijo, in sicer na 30 milijonov

USD na leto, medtem ko spet tretji (Eshel, 2002: 15) govorijo o 100 milijonih USD letno, od

česar naj bi 90 % šlo za dobrodelno dejavnost in 10 % za Hamasovo vojaško krilo.

4.3.2 Taktika delovanja Hamasa

Taktična aktivnost, ki se v primeru Hamasa najbolj omenja in je po njej najbolj

prepoznaven so samomorilski napadi. Poleg njih pa uporablja tudi napade s strelnim orožjem,

34

bombne napade in umore (http://www.fas.org/irp/crs/RL32223.pdf). Njegove aktivnosti so v

prvi vrsti usmerjene proti vsem Izraelcem. Hamas obravnava vse Izraelce kot aktivne

dejavnike pri nelegalni okupaciji Palestine in zaradi dejstva, da ima Izrael splošno vojaško

obveznost,48 ne dela razlik med civilnimi in vojaškimi cilji

(http://en.wikipedia.org/wiki/Hamas). Obračunava pa tudi s Palestinci, ki so sodelovali

(oziroma so osumljeni sodelovanja) z izraelskimi varnostnimi službami. Po drugi strani pa si

prizadeva obveščati javnost o slabih življenjskih razmerah Palestincev pod ''izraelsko

okupacijo,'' izboljšati življenjske razmere Palestincev, jih izobraziti, pomagati družinam brez

dohodka, zagotoviti jim zdravniško oskrbo itd. (Novak, 2001: 19). Kot vidimo je Hamas

dejaven na dveh čisto različnih področjih. Na eni napada izraelske varnostne in vojaške sile

ter tudi civiliste (kar ga uvršča na seznam terorističnih organizacij), na drugi pa izvaja

družbene in socialne aktivnosti, pomaga pomoči potrebnim Palestincem, praktično izvaja

dobrodelna dela (http://www.intelligence.org.il/eng/sib/9_04/hamas.htm).


Pri pregledovanju literature,49 ki beleži napade katere je zagrešil Hamas, sem pod

kategorijo zastraševanja zasledil naslednje taktične aktivnosti: samomorilski napadi, napadi s

strelnim orožjem, bombni napadi, napadi s hladnim orožjem ter minometni in raketni napadi.

Samomorilski napadi

Ta taktična aktivnost je znotraj Hamasa v zadnjem desetletju najbolj priljubljena in je po

njej tudi najbolj prepoznaven. V literaturi pa pride do določenih razlik glede datuma prvega

Hamasovega samomorilskega napada. Daly (2001: 2) kot datum prvega palestinskega

samomorilskega napada navaja 6. april 1994, Eshel (2002: 13) omenja 16. maj 1993, medtem

ko pa (http://www.ict.org.il/inter_ter/orgattack.cfm?orgid=13) kot datum prvega

samomorilskega napada s strani Hamasa beleži 16. april 1993. Pri pregledovanju spletnih

virov50 sem naštel približno petdeset samomorilskih napadov, ki jih je Hamas izvedel v

zadnjem desetletju. Tu je treba tudi upoštevati dejstvo, da so v 90-ih bili samomorilski napadi

________________________________ 48 kar pomeni, da vsak polnoletni državljan Izraela (tako moški kot ženske) preživi del svojega življenja bodisi v vojski bodisi v rezervni sestavi. 49 http://www.ict.org.il/inter_ter/orgattack.cfm?orgid=13 http://www.ict.org.il/inter_ter/orgdet.cfm?orgid=13 50 http://www.ict.org.il/inter_ter/orgattack.cfm?orgid=13 http://www.ict.org.il/inter_ter/orgdet.cfm?orgid=13

35

dokaj redki, medtem ko so se po letu 200051 skokovito povečali. Med leti 2000 in 2004 je v

samomorilskih napadih umrlo na stotine Izraelcev (http://en.wikipedia.org/wiki/Hamas). Neka

moja splošna ugotovitev je, da se praktično vsi samomorilski napadi izvedejo na avtobusnih

postajah, samih avtobusih, tržnicah, nakupovalnih središčih, restavracijah, diskotekah, torej

na mestih, kjer je v danem trenutku veliko ljudi (predvsem civilistov). Druga značilnost je čas

izvedbe napada. Kadar gre za samomorilske napade na avtobusnih postajah, avtobusih,

tržnicah ipd., so jih izvedli praviloma zgodaj zjutraj, ko je na teh mestih največ ljudi, največji

dren. Ko pa napadajo nakupovalna središča, restavracije, diskoteke, se to seveda zgodi v

večernih urah, ko je takrat na teh mestih največ ljudi. Seveda je to razumljivo, saj je njihov

cilj v danem trenutku povzročiti čim večje število smrtnih in drugih žrtev. Napad pa

praviloma izvedejo tako, da si eksploziv opasajo okrog telesa ali pa ga nosijo v nahrbtniku ali

torbi ter ga v določenem trenutku aktivirajo. V nekaterih primerih pa so se z avtom

napolnjenim z eksplozivom zaleteli in pri tem povzročili še večja razdejanja.52 Naslednja

značilnost Hamasovih samomorilskih napadov je starost izvajalcev napada. Kot ugotavlja

Juergensmeyer (2000: 70-71) gre praviloma za zelo mlade moške (nekateri stari tudi 18 ali

manj), čeprav Hamas uporablja tudi ženske samomorilske napadalke, vključujoč matere

mladoletnih otrok (http://en.wikipedia.org/wiki/Hamas). Hamas trdi, da so vsi samomorilski

napadalci prostovoljci, čeprav obstajajo tudi nasprotne trditve

(http://en.wikipedia.org/wiki/Hamas). Imel naj bi skrivne celice, ki novačijo in urijo mlade

moške, ki naj bi postali izvajalci v akcijah ''samomučeništva'' (self-martyrdom). Ti mladeniči

so praviloma neznani širši palestinski javnosti, celo lastne družine samomorilcev so šokirane

in presenečene, ko izvejo za žrtvovanje svojega člana, praviloma šele po opravljeni misiji.

Včasih pa rekrutirajo osebe za samomorilske napade le nekaj dni pred napadom. Te osebe

niso imele nobenega vojaškega usposabljanja in pred tem niso bile povezane s Hamasom

(Juergensmeyer, 2000: 77). Praviloma pa Hamasovi samomorilski napadalci imajo od nekaj

tednov do več mesecev urjenja, novačijo pa jih preko prijateljskih zvez v šolah, športu ali širši

družini (ibid: 78). Ti samomorilski napadalci pa gredo v svojo misijo vedoč, da bodo za to

nagrajeni: v raju jih čaka sedemdeset devic in sedemdeset žena, njihove družine pa bodo

dobile denarno podporo v višini od 12.000 do 15.000 USD (ibid: 78).

Za zaključek s samomorilskimi napadi bi rad predstavil še nekaj izjav vidnejših

________________________________ 51 po začetku druge intifade.

52 http://www.ict.org.il/inter_ter/orgattack.cfm?orgid=13 http://www.ict.org.il/inter_ter/orgdet.cfm?orgid=13

36

Hamasovih (in palestinskih) (verskih) voditeljev glede samomorilskih napadov:

Mi (Palestinci, op.a.) smo ljudstvo, ki se ne boji smrti in ko eden izmed nas umre, je to

zanj kot poročni dan (šejk Ahmed Yassin, ustanovitelj in duhovni vodja Hamasa) (Daly,

2001: 2).

Oseba, ki žrtvuje svoje življenje bo kot musliman vedel če Bog to odobrava in ali je to za

pravi razlog. Bog mu bo na koncu sodil in ali je to storil za pravi razlog ali pa ne. Mi ne

moremo soditi. Merilo je, ali oseba to počne iz osebnih razlogov ali pa za Islam (jeruzalemski

veliki mufti Ekrima Sabri, imam mošeje Al-Aqsa in najpomembnejši palestinski verski

dostojanstvenik) (Daly, 2001: 3).

Mi (Hamas, op.a.) jim ne ukažemo, da to storijo, mi jim samo enostavno damo

dovoljenje, da to storijo v določenih časovnih obdobjih (Abdul Aziz Rantissi, eden od

ustanoviteljev in voditeljev Hamasa) (Juergensmeyer, 2000: 73).


Pri pregledu Hamasovih napadov,53 sem zaključil, da so pri tej vrsti napadov pripadniki

Hamasa uporabljali štiri načine. Prvič, napadali so izraelske (judovske) naselbine na

palestinskih ozemljih (na Zahodnem bregu ter Gazi). To so storili tako, da so se ponoči

pritihotapili v te naselbine in nato začeli streljati po prebivalcih, dokler jih niso pripadniki

izraelske vojske (včasih pa tudi judovski naseljenci sami) ubili, ali pa so po napadu zbežali še

preden so ''sovražniki'' uspeli odgovoriti na napad. Drugi način je, da so napadli postojanke ali

kontrolne točke izraelske vojske, praviloma na cestnih križiščih, ali pa so napadli kar mimo

vozeče avtomobile z izraelskimi civilisti. Tretjič, streljali so na izraelske vojake, ali pa na

naključne mimoidoče civiliste, kar iz vozečih avtomobilov. Včasih pa so pri teh napadih

uporabili tudi ročne bombe oziroma granate. Nenazadnje pa so tudi ubili nekaj pripadnikov

izraelske vojske izven službe in to praviloma v času, ko so se vračali domov iz

službe.''Vljudno'' so jim ponudili prevoz, jih nato ubili, trupla pa odvrgli. V nekaterih od teh

primerov so pripadniki Hamasa vozili avtomobile z izraelskimi registrskimi tablicami ter so

bili oblečeni kot tradicionalni Judje, tako da žrtvam niso delovali sumljivo.54

________________________________ 53 http://www.ict.org.il/inter_ter/orgdet.cfm?orgid=13 http://www.ict.org.il/inter_ter/orgattack.cfm?orgid=13 54 ibid.

37

Bombni napadi

Bombni napadi pri Hamasu niso tako priljubljena taktika kot so npr. pri ETI ali IRI. V

nekaj primerih so uporabili avtomobile bombe, vendar, za razliko od ETE in IRE, nanje niso

opozorili, drugače pa so te bombe podtaknili npr. v smetnjaku ob ulici, ali pa na tržnici

oziroma v nakupovalnih središčih.55 Za izvajanje bombnih napadov pa so praviloma uporabili

improvizirana eksplozivna sredstva, saj ima Hamas (podobno kot IRA) tudi svoje

strokovnjake za izdelavo eksplozivnih teles56 (http://en.wikipedia.org/wiki/Hamas).

Napadi s hladnim orožjem

Tako vrsto napada prvič srečujem v dosedanji analizi. Že sam način izvedbe napada je

drugačen od doslej obravnavanih, saj se je treba žrtvi približati praktično na nekaj

centimetrov. Hamasovi pripadniki te vrste napadov niso velikokrat uporabili in še to, le na

samem začetku obstoja gibanja, nekako konec 80-ih in na začetku 90-ih let 20. stoletja. Žrtve

takih napadov pa so bili izraelski policisti oziroma vojaki izven službe in naključni civilisti.

Uporabljeno orožje je praviloma bil nož.57

Minometni in raketni napadi

Taktično aktivnost minometnih in raketnih napadov je Hamas začel intenzivneje

uporabljati zadnjih nekaj let. Tu gre predvsem za minomete, mine in rakete ''domače''

izdelave, s katerimi napadajo judovske naselbine na območju Gaze

(http://en.wikipedia.org/wiki/Hamas). Do septembra 2004 je 4.500 min ''domače'' izdelave

padlo na območje izraelskih naselbin v Gazi in ubilo tri osebe. Od leta 2002 pa Hamas

uporablja tudi rakete Qassam ''domače'' izdelave, s katerimi napadajo nekatera izraelska

naselja izven Gaze. Z izdelavo rakete Qassam-2, pa je Hamas dobil možnost napada tudi na

nekatera izraelska mesta, kot npr. Ashqelon (severno od Gaze). Vse to pa vnaša veliko skrbi

prebivalcem in sami izraelski vojski (http://en.wikipedia.org/wiki/Hamas).

________________________________ 55 http://www.ict.org.il/inter_ter/orgdet.cfm?orgid=13 http://www.ict.org.il/inter_ter/orgattack.cfm?orgid=13 56 Kot je to bil npr. Yahya Ayash, imenovan ''inženir,'' znan Hamasov izdelovalec bomb, ki so v napadih ubile več kot 50 Izraelcev (http://en.wikipedia.org/wiki/Hamas). 57 http://www.ict.org.il/inter_ter/orgattack.cfm?orgid=13 http://www.ict.org.il/inter_ter/orgdet.cfm?orgid=13

38

4.3.2.2 Ugrabitve58

Spletni viri59 sicer beležijo primere, ki jih označijo kot ugrabitve, vendar sem naletel na

določene težave. Tam so kot primeri ugrabitev označeni dogodki, ko so pripadniki Hamasa

''ugrabili'' pripadnike izraelske vojske, ko so se le ti vračali iz službe in jih nato ubili. Humar

zavrača takšno klasifikacijo ugrabitve in poudarja, da se določen primer lahko definira kot

ugrabitev, le če temu sledijo določene zahteve ugrabiteljev.60 V teh primerih zahtev ni bilo,

zato sem po nasvetu Humarja te primere obravnaval kot napade na izraelske vojake in jih

uvrstil pod zastraševanje, točneje pod napade s strelnim orožjem.


Hamas večino svojih aktivnosti nameni nenasilni taktiki delovanja. Eshel (2002: 15), ki

na podlagi izraelskih obveščevalnih podatkih piše o 100 milijonih USD finančnih sredstev na

leto, od česar pa gre 90 % za t.i. dobrodelne namene, preostalih 10 % pa za Hamasovo

vojaško krilo. Hamas si prizadeva obveščati javnost o slabih življenjskih razmerah

Palestincev pod ''izraelsko okupacijo,'' izboljšati življenjske razmere Palestincev, jih

izobraziti, pomagati družinam brez dohodka, zagotoviti jim zdravniško oskrbo itd. (Novak,

2001:19). Vodi mnoge dobrodelne in izobraževalne programe. To vključuje razne verske

institucije, medicinsko opremo in druge družbene ter socialne potrebe prebivalstva. Dejaven

je tudi na političnem področju, kjer se zadnje čase udeležuje tudi volitev na palestinskih

avtonomnih ozemljih (http://en.wikipedia.org/wiki/Hamas). Januarja 2006 pa je Hamas celo

zmagal na palestinskih parlamentarnih volitvah in dobil večino v parlamentu. Tako je

premagal Fatah in postal najmočnejša politična sila na palestinskih avtonomnih ozemljih.

Zgradil je tudi socialno infrastrukturo bolnišnic, šol, verskih ustanov itd. (Blanche, 2001: 6).

Vse to pa mu služi tudi za propagando, novačenje novih članov, širjenje podpore itd.

(http://en.wikipedia.org/wiki/Hamas). Hamas je tako pridobival na politični moči na

palestinskih ozemljih (Eshel, 2002: 15). Poleg tega pa ima še lastno informacijsko krilo

(Novak, 2001:18), ki skrbi v glavnem za propagando. Ima in vzdržuje tudi več spletnih strani

(http://en.wikipedia.org/wiki/Hamas).

________________________________ 58 V literaturi nisem zasledil nobenega primera atentata za katerega bi bil odgovoren Hamas, zato sem to točko izpustil. 59 http://www.ict.org.il/inter_ter/orgdet.cfm?orgid=13 http://www.ict.org.il/inter_ter/orgattack.cfm?orgid=13 60 Pogovor z mag. Davidom Humarjem dne 25. maja 2006.

39

4.3.3 Žrtve Hamasovega terorizma

Kadar analiza nanese na žrtve Hamasovega terorizma pride do težav. Nikjer nisem

izrecno zasledil točno število žrtev, ki jih je do sedaj povzročil Hamas. Nekateri

(http://en.wikipedia.org/wiki/Hamas) zgolj omenijo, da so Hamasovi samomorilski napadi

ubili stotine Izraelcev. Seveda se vsak vpraša, koliko je to na stotine? Je to dvesto, tristo,

petsto ali več? Novak (2001: 19) je bolj natančen in pravi, da izraelske varnostne sile

ocenjujejo, da je Hamas odgovoren za smrt okoli 200 ljudi. Novak je ta podatek predstavil

leta 2001, v letih, ki so od takrat minila, pa je Hamas povzročil verjetno še veliko žrtev, saj se

je leta 2000 začela druga intifada. Problem se mogoče skriva v dejstvu, da na palestinskih

ozemljih poleg Hamasa delujejo tudi druge teroristične organizacije61 in v primerih, da nobena

ne prevzame odgovornosti za napad, se lahko le ugiba, katera je za kaj odgovorna.

4.4 Al Qaida (Al Qaeda)62

Od napadov na WTC (World Trade Center – Svetovni trgovinski center) in Pentagon 11.

septembra 2001 se je veliko govorilo pa tudi pisalo o Osami bin Ladenu in teroristični

organizaciji Al Qaida. Kot doslej, bom tudi tokrat najprej začel z zgodovino in organizacijo.

4.4.1 Zgodovina in organizacija Al Qaide

Samo organizacijo Al Qaida je leta 1988 v Afganistanu ustanovil Osama bin Laden

(http://en.wikipedia.org/wiki/Al-Qaeda; Williams v Whittaker, 2003: 42). Za vzroke njenega

nastanka pa se je potrebno vrniti še dlje v preteklost, in sicer v leto 1979. Tistega leta je

sovjetska vojska vdrla v Afganistan. Abdullah Azzam, Palestinec jordanskih korenin, je

ustanovil urad za rekrutiranje imenovan Maktah al-Khidamat (MaK), za novačenje mladih

muslimanov za afganistansko fronto (http://www.ict.org.il/inter_ter/orgdet.cfm?orgid=74;

Gunaratna, 2001: 42). V literaturi pa pride do različnih podatkov glede ustanovitve MaK-a in

glede samega prihoda Osame bin Ladena v Afganistan. Nekateri (Williams v Whittaker,

2003: 41-42; http://www.ict.org.il/inter_ter/orgdet.cfm?orgid=74) omenjajo leto 1979 kot leto

ustanovitve MaK-a, medtem ko Gunaratna (2001: 42) označi leta med 1982 in 1984 kot

obdobje ustanovitve MaK-a. Tudi glede bin Ladenovega prihoda v Afganistan so različni

podatki. Gunaratna (ibid.) pravi, da je težko določiti točen datum prihoda, vendar naj bi

________________________________ 61 Npr. Islamski Jihad, Brigade mučenikov Al Aqsa, tudi Hezbollah, itd. 62 V arabščini beseda pomeni oporišče, bazo (''the base'') (http://en.wikipedia.org/wiki/Al-Qaeda).

40

to bilo v začetku 80-ih let. Drugi pa, kot datum bin Ladenovega prihoda v Afganistan, označi

leto 1979 (http://www.ict.org.il/inter_ter/orgdet.cfm?orgid=74). Pri čemer pa si je literatura

enotna je, da je Osama bin Laden bil glavni vir financiranja MaK-a ter postal Azzamov

namestnik. Oba sta potovala po svetu in zbirala sredstva za boj, poleg tega pa še novačila in

urila številne mlade muslimane (Gunaratna, 2001: 42; Williams v Whittaker, 2003: 42). Skozi

MaK pa naj bi v teh letih steklo za več milijard USD finančnih in materialnih virov, ki so jih

prispevale nekatere države.63 Proti koncu afganistanske vojne pa se je odnos med bin

Ladenom in Azzamom poslabšal (Gunaratna, 2001:42), zato je leta 1988 bin Laden ustanovil

Al Qaido, da bi lahko nadaljevali z Jihadom (Williams v Whittaker, 2003: 42;

http://www.ict.org.il/inter_ter/orgdet.cfm?orgid=74). Po umiku Sovjetske zveze (SZ) iz

Afganistana (leta 1989) se je bin Laden vrnil v rodno Saudsko Arabijo. Obrnil se je proti

saudski oblasti, ker je ta med zalivsko vojno dovolila nastanitev ameriške vojske v Saudski

Arabiji. Zaradi tega so bin Ladenu leta 1994 odvzeli saudsko državljanstvo in ga izgnali iz

države. Odšel je v Sudan, kjer je delovala Nacionalna islamska fronta (NIF – National Islamic

Front), ki je takrat v Sudanu bila na oblasti. V Sudan je nato prešla celotna Al Qaida in tam

nekaj let nemoteno delovala ter vodila številna podjetja (gradbeno, kmetijsko, izvoz uvoz,

banko itd.). Vodila pa je tudi oporišča, kjer so se urili afganistanski veterani. Po pritisku ZDA

je Sudan leta 1996 izgnal bin Ladena in njegovo organizacijo, ki so se nato vrnili v

Afganistan. Tam je Al Qaida pod zaščito talibanskega režima nemoteno delovala in v

oporiščih urila muslimane iz celega sveta, ki so nato sodelovali v raznih spopadih na različnih

koncih sveta. Februarja 1998 je bin Laden ustanovil krovno organizacijo imenovano

''Islamska svetovna fronta za boj proti Judom in križarjem.'' Tej krovni organizaciji so se

pridružile številne druge teroristične organizacije. Istega leta pa je ustanovil ''Mednarodno

islamsko fronto za Jihad proti Ameriki in Izraelu.'' Po napadu ZDA na Afganistan je bilo

uničenih veliko Al Qaidinih centrov, oporišč, njene operativne zmožnosti so se zmanjšale,

vendar še vedno ni uničena in nadaljuje s svojim delovanjem (http://en.wikipedia.org/wiki/Al-

Qaeda; http://www.ict.org.il/inter_ter/orgdet.cfm?orgid=74). Al Qaida je zato razkropila svojo

operativno mrežo na različne konce sveta (Gunaratna, 2004: 20-22). Za Al Qaido lahko

rečem, da je edina prava globalna teroristična organizacija, saj ima svetovno razpeto mrežo,64

označujejo pa jo za koalicijo militantnih islamskih organizacij. V svoji osnovi sama

________________________________ 63 Predvsem Pakistan in Saudska Arabija. ZDA so svojo podporo pošiljale skozi pakistansko obveščevalno službo (Inter-Services Intelligence – ISI) (http://en.wikipedia.org/wiki/Al-Qaeda).

41

organizacija temelji na arabskih (in drugih muslimanskih) borcih, ki so sodelovali v

afganistanskem uporu proti SZ. Njen glavni cilj je, da z vojaškimi in terorističnimi sredstvi

strmoglavi obstoječe sekularne in prozahodne režime v islamskem svetu in (znova) vzpostavi

Kalifat, ki bi se razprostiral po celotnem islamskem svetu. Cilji njenih napadov so tudi

zahodne države (predvsem ZDA) in Izrael, ker naj bi se le te vmešavale v zadeve islamskega

sveta in to v škodo muslimanom. Organizacijo vodita Osama bin Laden in Ayman al-

Zawahiri, velikost organizacije pa ostaja neznanka, čeprav naj bi po nekaterih podatkih bilo

več kot 18.000 ''potencialnih borcev'' v več kot 60 državah sveta, ki bi jih lahko rekrutirali.

''Pravih'' članov pa naj bi bila le peščica (http://en.wikipedia.org/wiki/Al-Qaeda). Gunaratna

(2001: 43) ugotavlja, da bin Laden lahko črpa kader iz 50.000 velikega števila dveh generacij

afganistanskih veteranov. Miholič (2004: 11) pa ocenjuje, da jedro organizacije predstavlja

okrog 3.000 veteranov afganistanske vojne. Organizacijsko strukturo Al Qaide pa sestavljajo

naslednji odbori:

• Vojaški odbor – zadolžen za novačenje, urjenje, dobavo in vodenje vojaških

operacij. Skrbi tudi za načrtovanje in pripravo napadov, vključno z zbiranjem

obveščevalnih podatkov (nadzor, poizvedovanje in slikanje cilja napada);

• Finančni odbor – zadolžen za preskrbo finančnih sredstev potrebnih za

vzdrževanje delovanja in vpliva organizacije;

• Verski/pravni odbor – odgovoren za zagovarjanje stališč, položaja Al Qaide.

Pridigajo tudi Al Qaidino različico islama;

• Medijski odbor – zadolžen za širjenje novic in informacij v podporo

političnemu in vojaškemu delovanju organizacije.

(Gunaratna, 2001: 43)

Kar pa zadeva vertikalno organiziranost, pa je na vrhu Osama bin Laden, vrhovni emir,

sledijo pa mu ostali voditelji organizacije in vodje sestavnih skupin. Horizontalno pa jo

povezuje 24 sestavnih skupin. Vertikalna povezava je formalna, medtem ko je horizontalna

neformalna. Takoj pod bin Ladenom je Shura majlis, posvetovalni svet, kateremu poročajo

odbori (ibid.). Miholič (2004: 10-11) pa ugotavlja, da ima Al Qaida zelo disperzno

organizacijsko strukturo, saj jo sestavlja veliko število med seboj ločenih celic, ki imajo

________________________________ 64 Države v katerih naj bi bila Al Qaida prisotna: Alžirija, Azerbajdžan, Bahrajn, Bangladeš, Bosna in Hercegovina, Čečenija, Dagestan (Rusija), Egipt, Etiopija, Eritreja, Gaza, Indonezija, Irak, Jemen, Jordanija, Kašmir, Kenija, Kosovo, Kuvajt, Libanon, Libija, Malezija, Maroko, Mindanao (Filipini), Mjanmar (Burma), Pakistan, Saudska Arabija, Sirija, Somalija, Sudan, Tadžikistan, Tanzanija, Tunizija, Turčija, Uganda, Uzbekistan, Xinjiang (Kitajska), Zahodni breg (Gunaratna, 2001: 42-45).

42

visoko stopnjo avtonomije pri načrtovanju in izvajanju napadov, ali pa so pri tem popolnoma

neodvisne od odločitev vodstva, poleg tega pa so nekatere med njimi dosegle relativno visoko

stopnjo logistične samozadostnosti. Zato tudi aretacije in umori velikega števila vodilnega

kadra niso ovira za nadaljnje delovanje organizacije, saj je le-ta vedno spodbujala

samozadostnost posameznih celic v vseh pogledih njihovega delovanja. Gunaratna (2004: 21)

meni, da bo v prihodnje Al Qaida sama izvajala manj napadov, vendar da pa bo ostala v

ozadju ter spodbujala in koordinirala napade skupin, ki jih je sama urila, oborožila, financirala

in indoktrinirala. To naj bi bile predvsem naslednje teroristične skupine: Ansar al-Islam

(Irak), Salafistična skupina za pridigo in boj (Alžirija), Al Ansar Mujahideen (Čečenija),

Hizb-i-Islami, Talibansko islamsko gibanje, Jemaah Islamiah (jugovzhodna Azija).

Financiranje organizacije pa je tudi zgodba zase. Kot ugotavljajo Roule, Kinsell in Joyce

(2001: 8-11) se Al Qaida financira na različne načine. Že sam bin Laden naj bi podedoval

okrog 300 milijonov USD. Naslednji vir financiranja so (pol)legalna podjetja, ki jih je

ustanovila Al Qaida (večinoma v Sudanu): gradbeno, kmetijsko, dva investicijska podjetja,

usnjarstvo in transportno podjetje. Financirajo jo tudi islamske ''dobrodelne'' organizacije, kot

npr. Al Wafa, International Islamic Relief Organization (IIRO) itd. Milijone USD pa pridobi

tudi s proizvodnjo in distribucijo opija. Nekatera podjetja, predvsem iz Egipta, Jordanije in

Saudske Arabije naj bi plačevala bin Ladenu, zato da Al Qaida ne bi napadala njihovih

poslovnih interesov na Bližnjem vzhodu. Ukvarjajo pa se tudi s pranjem denarja v takih

centrih, kot so Egipt, Filipini in Združeni arabski emirati (ZAE), ki pa imajo povezave s

finančnimi centri v Evropi, Aziji in Severni Ameriki.

4.4.2 Taktika delovanja Al Qaide

Ko je govora o Al Qaidi, lahko zasledim naslednje taktične aktivnosti, ki se jih

poslužuje: samomorilski napadi, bombni napadi, umori, omenja pa se tudi gverilsko bojevanje

(http://www.fas.org/irp/crs/RL32223.pdf). Problem, ki se pojavi pri proučevanju njenih

napadov je, da Al Qaida nima navade (javno) prevzemati odgovornosti za napade, zato pride

do določenih negotovosti in nejasnosti glede tega, koliko in katere napade je dejansko izvedla

(http://en.wikipedia.org/wiki/Al-Qaeda).


V literaturi,65 ki beleži napade Al Qaide sem pod kategorijo zastraševanja zabeležil

naslednje taktične aktivnosti: samomorilski napadi, bombni napadi, napadi s strelnim orožjem

ter raketni napadi.

43

Samomorilski napadi

Al Qaida je svetovno znana prav po svojih odmevnih samomorilskih napadih, ki

praviloma povzročijo veliko žrtev. Take vrste napadi so bili npr. napada na ameriški

veleposlaništvi v Keniji in Tanzaniji, nato napad na ameriško bojno ladjo USS Cole, seveda

napadi 11. septembra 2001 itd. (http://www.ict.org.il/inter_ter/orgattack.cfm?orgid=74;

http://www.infoplease.com/spot/terror-qaeda.html). Gunaratna (2004: 21) meni, da bo Al

Qaida tudi v prihodnje izvajala samomorilske napade z vozili, kar naj bi bil njen podpis. Če se

osredotočim na samomorilske napade, ki jih je doslej izvedla ugotovim, da to drži. Take vrste

samomorilski napadi so bili: napada (7. avgusta 1998) na ameriški veleposlaništvi v

Nairobiju, Kenija ter Dar es Salaamu, Tanzanija, nato napad (11. aprila 2002) na zgodovinsko

sinagogo na otoku Djerba, Tunizija, napad (14. junija 2002) na ameriški konzulat v Karačiju,

Pakistan, napad (28. novembra 2002) na hotel v Mombasi, Kenija, napad (maja 2003) v

Riadu, Saudska Arabija, napad (avgusta 2003) na hotel v Džakarti, Indonezija, napad

(novembra 2003) na sinagogi v Carigradu, Turčija (http://www.infoplease.com/spot/terror-

qaeda.html; http://www.ict.org.il/inter_ter/orgattack.cfm?orgid=74). Edina dva samomorilska

napada, ki izstopata iz tega merila, sta samomorilski napad (12. oktobra 2000) s čolnom na

ameriško bojno ladjo USS Cole v adenskem pristanišču (Jemen) in letalski samomorilski

napadi 11. septembra 2001 na WTC v New Yorku in Pentagon v Washingtonu, ZDA

(http://www.ict.org.il/inter_ter/orgattack.cfm?orgid=74).

Bombni napadi

To je naslednja vrsta delovanja, ki jo uporablja Al Qaida. Bombne napade izvajajo,

bodisi z avtomobilom bombo bodisi s podtikanjem eksplozivnih teles na določenih krajih.

Najbolj znani bombni napadi, ki naj bi jih izvedla Al Qaida: napad na WTC leta 1993, napad

na ameriški vojaški kompleks v Saudski Arabiji leta 1996, napad na otoku Bali (Indonezija)

12. oktobra 2002, nato napad (maja 2003) v Casablanci, Maroko in nenazadnje napadi na

železniških postajah v Madridu, Španija, 11. marca 2004

(http://www.infoplease.com/spot/terror-qaeda.html). Pri analizi bombnih napadov Al Qaide

sem prišel do zaključka, da so tudi pri tej obliki napada tarče simboli zahodnih držav (WTC,

napad v Casablanci itd.) ali npr. turisti iz zahodnih držav in njihovih zaveznic (napad na otoku

Bali). Iz tega okvira izstopa le napad na madridskih železniških postajah 11. marca 2004. V

________________________________ 65 http://www.infoplease.com/spot/terror-qaeda.html http://www.ict.org.il/inter_ter/orgattack.cfm?orgid=74

44

primerjavi s samomorilskimi napadi, so bombni napadi povzročili manj žrtev, izstopata pa

vseeno napada na Baliju in v Madridu (http://www.infoplease.com/spot/terror-qaeda.html). Al

Qaida naj bi bila odgovorna tudi za številne bombne napade v Pakistanu

(http://en.wikipedia.org/wiki/Al-Qaeda), vendar kot sem že prej omenil, je v njenem primeru

težko določiti, za katere napade je dejansko odgovorna, saj nekaterih napadov ne izpelje Al

Qaida. Lahko pa npr. logistično in drugače pomaga pri napadu druge teroristične organizacije.


Ta vrsta napada se v literaturi praktično ne omenja. Vseeno pa se da zaslediti nekaj

primerov takih napadov, za katere naj bi bila odgovorna Al Qaida. Pod to kategorijo bi lahko

uvrstil napade na ameriške marince v Somaliji, leta 1993, v katerih naj bi domnevno, med

splošnim kaosom sodelovali tudi pripadniki Al Qaide. Odgovorna naj bi bila tudi za napad na

krščansko šolo v predgorju pakistanskega dela Himalaje leta 2002. Omenja pa se tudi napad

na ameriški konzulat v Djiddi, Saudska Arabija, 6. decembra 2004, ki naj bi ga izvedle osebe

domnevno povezane z Al Qaido. Ti napadi pa za razliko od ostalih niso zahtevali večjega

števila žrtev.66

Raketni napadi

Kar zadeva to vrsto napadov pa se v pregledani literaturi omenja le en sam primer. Gre

za raketni napad na izraelsko letalo, ki je vzletalo z letališča v Mombasi, Kenija. Napad se je

zgodil 28. novembra 2002, torej na isti dan in praktično v istem časovnem obdobju kot

bombni napad na hotel, prav tako v kenijskem mestu Mombasa, za katerega je tudi odgovorna

Al Qaida. Pripadniki Al Qaide so na vzletajoče izraelsko letalo izstrelili dve raketi, ki pa na

srečo potnikov nista zadeli letala, tako da se je napad končal brez žrtev


4.4.2.2 Ugrabitve67

Taktiko ''ugrabitev'' je moč zaslediti tudi pri Al Qaidi, vendar se znova srečujem s

podobnimi težavami kot v primeru Hamasa. Kot ugrabitve so označeni dogodki, ki ne

izpolnjujejo glavnega kriterija katerega sem si postavil za definicijo ugrabitve, in sicer

________________________________ 66 http://www.infoplease.com/spot/terror-qaeda.html http://www.ict.org.il/inter_ter/orgattack.cfm?orgid=74 67 V literaturi nisem zasledil nobenega primera atentata za katerega bi bila odgovorna Al Qaida, zato sem to točko izpustil.

45

zahteve ugrabiteljev. Dodatno težavo pa mi povzročajo razmere v Iraku. Velikokrat so (tudi

slovenski) mediji poročali o ugrabitvah v Iraku, katerim so dejansko sledile tudi zahteve

ugrabiteljev npr. umik ''okupatorskih'' sil iz Iraka, odkupnina itd. Problem se morda skriva v

dejstvu, da so se skupine odgovorne za ugrabitve velikokrat povezovale z Al Qaido, vendar ni

trdnih dokazov, da bi za temi dejanji dejansko stala Al Qaida. Praviloma so to bile le

domneve.


Glede nenasilnega delovanja je na prvem mestu treba omeniti, da naj bi Al Qaida imela

in vzdrževala nekaj spletnih strani. Poleg tega pa so še nekatere druge spletne strani

predstavljale njeno vsebino. Zelo naj bi si prizadevala novačiti nove člane in simpatizerje s

pomočjo svetovnega spleta. Pripadniki Al Qaide naj bi si s pomočjo brezplačne elektronske

pošte in z uporabo stenografije pošiljali sporočila (http://en.wikipedia.org/wiki/Al-Qaeda).

Velikokrat pa se je na kateri izmed televizij pojavil kakšen propagandni video posnetek

Osame bin Ladena oziroma kakega drugega pripadnika Al Qaide, ali pa posnetki urjenja

''svetih borcev'' v kakem terorističnem poligonu. Ti posnetki pa so nato obšli cel svet. Kot

nenasilen način delovanja lahko označim tudi aktivnosti verskega (pravnega) odbora Al

Qaide. Le-ta skrbi za zagovarjanje stališč in položaja same organizacije. V njem pa tudi

pridigajo Al Qaidino različico islama (Gunaratna, 2001: 43). Zaključim lahko, da Al Qaida

vlaga svoje napore tudi v nenasilno delovanje. Za svojo propagando in novačenje novih

članov uporablja vse, od lastnega verskega (pravnega) odbora, raznih video posnetkov pa vse

do spletne tehnologije.

4.4.3 Žrtve terorizma Al Qaide

Kadar analiza privede do žrtev, ki jih je povzročila Al Qaida se srečam s podobnimi

težavami kot v primeru Hamasa. Kot sem že prej omenil, je v primeru Al Qaide težko točno

določiti za katere napade je odgovorna, saj nima te navade, da bi prevzemala odgovornost za

svoja teroristična dejanja (http://en.wikipedia.org/wiki/Al-Qaeda). Posledično je tako tudi

težko določiti število žrtev, ki jih je njen terorizem povzročil. Lahko se le ugiba. Na primerih

najbolj odmevnih napadov, za katere je odgovorna Al Qaida bom skušal približno določiti

število žrtev, ki jih je povzročila. V primeru napadov 11. septembra 2001 se število smrtnih

žrtev giblje okrog oziroma več kot 3.000. V napadih na ameriški veleposlaništvi v Keniji in

Tanzaniji je število smrtnih žrtev več kot 200, dodati pa j treba še približno 5.000 ranjenih. V

terorističnih napadih na otoku Bali (Indonezija) in železniških postajah v Madridu pa je

46

število smrtnih žrtev okrog 200, s tem da je Madridu treba prišteti še okrog 1.400 ranjenih.68

Torej, če to vse povzamem pridem do ugotovitve, da se število žrtev, tako smrtnih kot

ranjenih, v primeru terorizma Al Qaide meri že v deset tisočih. Al Qaido lahko tako označim

kot eno najbolj (če ne že najbolj) krvavih terorističnih organizacij v zgodovini.

4.5 Osvobodilni tigri Tamilskega Eelama (LTTE)

Osvobodilni tigri Tamilskega Eelama69 (Liberation Tigers of Tamil Eelam – LTTE), t.i.

Tamilski tigri (Whittaker, 2003: 83), je teroristična organizacija, o kateri se je do sedaj malo

govorilo in pisalo, čeprav obstaja in deluje že desetletja. Posledično je zelo malo literature, ki

bi obravnavala to organizacijo, še posebej kar zadeva taktiko delovanja. Najprej bom naredil

kratek zgodovinski in organizacijski pregled.

4.5.1 Zgodovina in organizacija LTTE

Konflikt v Šri Lanki poteka med vladnimi silami, ki predstavljajo večinske Singalce

(okoli 74 % prebivalstva) in LTTE, oziroma t.i. Tamilskimi tigri, ki predstavljajo manjšinske

Tamile (okoli 18 % prebivalstva) (Novak, 2002: 26). Za samo razumevanje konflikta pa je

treba nazaj v preteklost. Otoku so skozi zgodovino vladale Portugalska, Nizozemska in

najdlje Velika Britanija (VB), ki se je umaknila leta 1948, ko Šri Lanka postane samostojna.

Do leta 1833 je ozemlje na severu in vzhodu otoka, kjer živijo večinsko Tamili, bilo

administrativno ločeno od ostalega otoka. Takrat pa je VB zaradi administrativne usklajenosti

združila otok v eno celoto. Po odhodu Britancev leta 1948 so se začele napetosti (Whittaker,

2003: 84). Tamilski upor proti singalski oblasti pa se je začel v 70. letih 20. stoletja, ker naj bi

bila tamilska manjšina diskriminirana. Leta 1976 pa je bila ustanovljena teroristična

organizacija Osvobodilni tigri Tamilskega Eelama (LTTE), t.i. Tamilski tigri. Njihov voditelj

je postal (in še vedno je) Velupillai Prabhakaran. Z oboroženim uporom proti šrilanški vladi

je LTTE začel leta 1983. Leta 1987 je bil pod pokroviteljstvom Indije sprejet mirovni

sporazum. Na polotok Jaffna70 so prišle indijske mirovne sile, Tamilski tigri pa so izročili del

svojega orožja. Sporazum je propadel že oktobra istega leta, saj LTTE ni želel predati vsega

________________________________ 68 http://www.ict.org.il/inter_ter/orgattack.cfm?orgid=74 http://www.infoplease.com/spot/terror-qaeda.html

69 Tamilski Eelam (oziroma Ealam) je ime za državo, ki jo želijo ustvariti Tamili (Novak, 2002: 27).

70 Polotok Jaffna leži na skrajnem severu Šri Lanke (Novak, 2002: 27).

47

orožja in je začel z gverilskim bojevanjem, tokrat proti indijskim mirovnim silam. Aprila

1989 je prišlo do premirja med LTTE in predsednikom Šri Lanke, zato so se indijske mirovne

sile umaknile.71 Nadaljnja pogajanja med LTTE in šrilanško oblastjo so propadla, zato je

prišlo do novih spopadov. 21. maja 1991 (v Indiji) je samomorilska napadalka povzročila

smrt Rajiva Gandhija,72 predsednika indijske vlade. Za napad je bil odgovoren LTTE. LTTE

je izvedel še en uspešen atentat, in sicer na predsednika Šri Lanke, Ranasingha Premadasa,

leta 1993. Tako je postal edina organizacija, ki ji je uspel atentat na dva državna voditelja.

Leta 1994 so se začela nova pogajanja, vendar znova neuspešno, zato je vlada Šri Lanke

junija 1995 sprožila ofenzivo. Decembra tega leta jim je uspelo zasesti Jaffno in uničiti

tamilsko paradržavo, ki je tam obstajala v obdobju 1990-1995. Takrat je LTTE na večinsko

tamilskem ozemlju začel z intenzivnim gverilskim bojevanjem proti vojaškim in varnostnim

silam Šri Lanke, izvajal pa je tudi številne teroristične napade v notranjosti otoka, proti

ekonomskim, gospodarskim, političnim idr. ciljem. Novembra 1999 pa je LTTE začel s svojo

ofenzivo. Aprila 2000 je zasedel tudi strateško pomemben Slonji prelaz, edino kopensko

povezavo med Jaffno in ostalo Šri Lanko. Uspelo mu je zasesti večino ozemlja, ki so ga

vladne sile osvojile v prejšnjih ofenzivah. Te uspehe je dosegel kljub premoči vladnih sil. Ti

in drugi uspešni napadi LTTE ter menjava šrilanške vlade (decembra 2001) so pripeljali do

novega kroga pogajanj, in sicer pod pokroviteljstvom Norveške. Februarja 2002 je bilo

sprejeto premirje, ki naj bi omogočilo nova pogajanja med LTTE in šrilanškimi oblastmi

(Novak, 2002: 26-27; http://www.ict.org.il/inter_ter/orgdet.cfm?orgid=22).

Glavni cilj LTTE je ustanovitev neodvisne tamilske države

(http://www.state.gov/s/ct/rls/pgtrpt/2000/2450.htm), t.i. Tamilski Eelam, in sicer na severu in

vzhodu Šri Lanke (Novak, 2002: 27), torej na območju kjer večinsko živijo Tamili. LTTE

tudi nadzoruje večji del omenjenega območja in to je tudi glavno območje njihovega

delovanja, čeprav izvajajo svoje aktivnosti tudi drugod po otoku. Glavni štab organizacije je

na severu Šri Lanke (http://www.state.gov/s/ct/rls/pgtrpt/2000/2450.htm). LTTE je sestavljen

iz dveh delov, in sicer vojaškega in političnega krila. Politično krilo pa je podrejeno

vojaškemu. Organizacijsko pa LTTE sestavlja več skupin (Novak, 2002: 26; Athas, 2000:

33):

• pomorska skupina (t.i. Morski tigri – Sea Tigers);

• letalska skupina (t.i. Zračni tigri);

________________________________ 71 V času mirovnega posredovanja je bilo ubitih 1.248 indijskih vojakov (Harris, 2000: 46).

72 Atentat na Rajiva Gandhija je edina akcija LTTE, izpeljana izven Šri Lanke (Novak, 2002: 28).

48

• bojno krilo;73

• samomorilska enota (t.i. Črni tigri – Black Tigers);

• obveščevalna skupina;

• politična skupina;

• sanitetna skupina;

• poveljniška, administrativna in finančna skupina.

Za koordinacijo med vsemi temi skupinami skrbi Osrednji vodstveni komite, čigar del je

tudi Mednarodni sekretariat, ki skrbi za nemoteno delovanje strukture v tujini. LTTE ima

okoli 10.000 oboroženih pripadnikov, od tega 3.000 – 6.000 dobro izurjenih in visoko

motiviranih pripadnikov trdega jedra (Novak, 2002: 26). Oborožuje se iz različnih virov. Pred

letom 1987 so večino orožja dobili iz štirih virov: iz Afganistana (kupovanje pri mudžahidih),

kot pomoč Indije, od domače proizvodnje in vojnega plena. Po sporazumu iz leta 1987 se je

pomoč Indije ustavila, zato so se povečali napadi na skladišča orožja šrilanške vojske. Pri

nakupovanju v tujini je svojo mrežo razširil na pet območij: vzhodna Azija,74 severozahodna

Azija,75 države naslednice Sovjetske zveze (SZ),76 jugovzhodna Evropa in Bližnji vzhod77 ter

Afrika.78 Za transport orožja pa deluje razvita mreža vsaj desetih tovornih ladij. Te ladje so

močno oborožene in so se sposobne zoperstaviti mornaricama Indije in Šri Lanke. V tujini

nakupuje predvsem orožje, ki se ga ne da proizvesti lokalno, večinoma eksplozive in sisteme

zračne obrambe ter tudi artilerijsko orožje. S pomočjo tega se je LTTE razvil v eno od

najučinkovitejših terorističnih organizacij (ibid: 27). Navezal je stike tudi z drugimi gibanji in

državami. V 80. letih je LTTE imel dobre odnose z Indijo. Indijska vlada jih je aktivno

podpirala, tako da so v Indiji postavili 32 vadbišč, urila pa jih je med drugim tudi indijska

vojska. Po atentatu na Gandhija in poslabšanju odnosov z Indijo je LTTE še vedno podpirala

vlada indijske zvezne države Tamil Nadu, kjer večinsko živijo Tamili (ibid). Dolga leta je

LTTE imel zelo dobre odnose tudi z Afriškim nacionalnim kongresom, tako da je tudi v

________________________________ 73 bojno krilo sestavljajo tudi ženske bojne enote (Athas, 2000: 33).

74 Kitajska, Severna Koreja, Kambodža, Tajska, Hongkong, Vietnam in Burma (Mjanmar) (Novak, 2002: 27).

75 Afganistan, Pakistan (ibid.).

76 predvsem Ukrajina (ibid.).

77 Libanon, Ciper, Grčija, Bolgarija, Turčija (ibid.).

78 Nigerija, Zimbabve, Južnoafriška republika (ibid.).

49

Južnoafriški republiki zgradil široko in močno mrežo vojaških vadbišč, zbiranja denarja in

nenazadnje tudi propagande (Gunaratna, 1999: 43). Kar zadeva financiranje organizacije, je

tudi tu LTTE razvil široko mrežo. V 80. letih je začela tamilska diaspora v Indiji, preostali

Aziji, Evropi in Severni Ameriki aktivneje pomagati boju Tamilov in tako postala pomembna

pri zbiranju denarja. Poleg tega pa naj bi LTTE dobil finančna sredstva tudi z nelegalnimi

posli, predvsem trgovino z mamili (Novak, 2002: 26-27).


Kar zadeva LTTE oziroma Tamilske tigre, se kot taktika pojavlja vse od samomorilskih

napadov pa tja do velikih vojaških operacij (http://www.fas.org/irp/crs/RL32223.pdf). V

svojem boju uporablja kombinacijo gverilskega bojevanja in terorizma (Novak, 2002: 27;

http://www.ict.org.il/inter_ter/orgdet.cfm?orgid=22).


V literaturi,79 ki obravnava napade Tamilskih tigrov sem pod kategorijo zastraševanja

zabeležil naslednje taktične aktivnosti: samomorilski napadi, bombni napadi, gverilsko

bojevanje ter kriminalna dejavnost.

Samomorilski napadi

LTTE je bil prva teroristična organizacija, ki je v bližji preteklosti začela uporabljati

samomorilske napade kot del svoje taktike. Črni tigri, elitna samomorilska enota LTTE, so od

leta 1980 do 2000 skupno izvedli kar 168 samomorilskih napadov (Gunaratna, 2000: 53), kar

predstavlja dve tretjini (!) vseh samomorilski napadov (Novak, 2002: 27). Samomorilske

napade pa izvaja tudi pomorska komponenta LTTE, Morski tigri, ki so se izkazali sposobni

izvesti tako napade na pristanišča, kot na plovila šrilanške mornarice (ibid.: 28). Tarče so

različne: šrilanške vojaške in varnostne sile, letališča, gospodarska in ekonomska središča itd.

Za lažjo ponazoritev bom na kratko predstavil najodmevnejše samomorilske napade

LTTE. Eden najhujših in najodmevnejših samomorilskih napadov LTTE je bil izpeljan 31.

januarja 1996 v središču Kolomba, prestolnice Šri Lanke. Tovornjak z 200 kilogrami

eksploziva se je zaletel v poslopje Centralne banke. V napadu je umrlo 90 ljudi, ranjenih pa je

bilo okoli 1.200 (Novak, 2002: 27) oziroma več kot 1.400 ljudi

(http://www.ict.org.il/inter_ter/orgattack.cfm?orgid=22). 25. januarja 1998 so prav tako s

________________________________ 79 http://www.ict.org.il/inter_ter/orgattack.cfm?orgid=22; Novak, 2002: 26-28.

50

tovornjakom polnim eksploziva napadli najsvetejši temelj v Šri Lanki. Umrlo je 8 ljudi. Istega

dne in na isti način so ubili 15 ljudi pred budističnim templjem. Znova s tovornjakom bombo

so napadli kontrolno točko na štabu zračnih sil (6. februarja 1998). 23. februarja 1998 so z

osmimi čolni polnimi eksploziva napadli dve vojaški ladji šrilanške mornarice. 5. marca 1998

so razstrelili manjši avtobus, ki povzroči smrt 36 ljudi in poškoduje še 257 drugih. 3. oktobra

2000, je samomorilski napadalec LTTE, na volilnem shodu povzročil smrt 24 ljudi in

poškodoval 50 (http://www.ict.org.il/inter_ter/orgattack.cfm?orgid=22).

Iz teh primerov ni težko razbrati, da so samomorilski napadi LTTE zelo skrbno in

natančno načrtovani ter zelo uničujoči tako za šrilanške vojaške in varnostne sile, kot tudi za

civiliste. Čeprav je LTTE zelo dejavna in močna teroristična organizacija, ki je izvedla največ

samomorilskih napadov, so le redki viri, ki te napade beležijo oziroma o njih poročajo.

Bombni napadi

Bombni napadi so tudi ena tistih aktivnosti, katerih se je LTTE večkrat posluževal.

Podobno kot samomorilski napadi so tudi bombni terjali kar nekajkrat večje število žrtev.

Tarče bombnih napadov so različne: banke, WTC, vladna ekonomska in gospodarska

poslopja, občinski uradi, letališča, pristanišča, avtobusi in avtobusne postaje, svetišča, tuja

podjetja in njihova predstavništva, pripadniki varnostnih in vojaških sil itd. Šlo je, bodisi za

''klasične'' bombne napade bodisi za avtomobile bombe

(http://www.ict.org.il/inter_ter/orgattack.cfm?orgid=22). Najbolj odmeven bombni napad s

strani LTTE je bil izpeljan 15. oktobra 1997. Tovornjak, napolnjen z eksplozivom je

eksplodiral pred WTC-jem v prestolnici Kolombo. Napad je povzročil 10 smrtnih žrtev in 110

ranjenih ter je močno poškodoval WTC in bližnje hotele. Drugi znan primer je podtaknjena

bomba v občinskem uradu v Jaffni, ki ubije 12 in poškoduje še 12 drugih ljudi


Gverilsko bojevanje

LTTE v svojem boju uporablja kombinacijo terorizma in gverilskega bojevanja (Novak,

2002: 27; http://www.ict.org.il/inter_ter/orgdet.cfm?orgid=22). Kljub razviti teroristični

dejavnosti pa so Tamilski tigri razvili tudi močno gverilsko komponento. So tudi edina

teroristična organizacija, ki ima samostojno letalsko in pomorsko komponento (Novak, 2002:

27). LTTE ima okoli 10.000 oboroženih pripadnikov, od tega 3.000 – 6.000 dobro izurjenih in

visoko motiviranih pripadnikov trdega jedra (ibid.: 26). Po vojaških porazih v letih 1994 –

1995 se je LTTE znova dvignil in šrilanškim vladnim silam zadal hude vojaške in moralne

51

udarce. Gverilska komponenta je postala tako močna in usposobljena, da je na dobri poti, da

postane klasična vojska (ibid.: 27-28). Umetnost gverilskega bojevanja so razvili v bojih proti

indijski vojski, konec 80-ih let 20. stoletja. Čeprav so takrat imeli velike izgube, so jih kmalu

nadomestili in tudi dvignili moralo tako pripadnikov, kot civilistov (ibid.: 28). Novak (ibid.)

kot primer uspešnega gverilskega napada omenja napad na vojaški del letališča

Bandaranaike,80 ki ga je LTTE izvedel 24. julija 2001. Šrilanške zračne sile so v tem napadu

izgubile četrtino vseh letal. Ker pa je Šri Lanka otoška država, je pomembna tudi pomorska

komponenta LTTE. Morski tigri tako izvajajo pomorske napade in varujejo pretovarjanja

orožja ter opreme z ladij. LTTE je poskušal kupiti več mini podmornic, ali pa jih izdelati v

tujini. Morski tigri imajo tudi dobro izurjene potapljače, ki se lahko zelo prefinjeno infiltrirajo

v pristanišča (ibid.). V medijih je najbolj odmeval napad na pristanišče Tricomalee, na

vzhodni obali Šri Lanke. Napadli so ga s štirimi ladjami. Napad je podprlo tudi topništvo

LTTE. Priprave in sam napad so pripadniki LTTE celo posneli. Iz posnetkov je razvidno, da

ima LTTE več tipov dobro oboroženih plovil, opremljenih z navigacijsko in komunikacijsko

opremo. Poleg napadov na pristanišča so sposobni napadati tudi plovila šrilanške mornarice

(ibid.).


S kriminalno dejavnostjo si je LTTE predvsem pridobival finančna sredstva ter bil

vpleten v tihotapljenje orožja. Čeprav zbere veliko denarja po legalni poti (prispevki

izseljencev, razne kampanje, …), se poleg tega financira tudi s kriminalno dejavnostjo,

predvsem s trgovino z mamili. Druga kriminalna aktivnost pa je usmerjena v tihotapljenje

orožja, ki ga dobavlja iz različnih delov sveta (Azija, Evropa, Afrika, …) (Novak, 2002: 27).

4.5.2.2 Atentati

Kot je bilo že prej omenjeno, je LTTE edina organizacija, kateri je uspel atentat na dva

državna voditelja (Novak, 2002: 27). Poleg teh dveh je izpeljal še nekaj drugih atentatov,

nekateri so bili uspešni, drugi pa ne (http://www.ict.org.il/inter_ter/orgattack.cfm?orgid=22).

Atentate so praviloma izpeljali samomorilski napadalci, druga značilnost pa je, da je poleg

tarče atentata umrlo še nekaj drugih ljudi (ibid.).

________________________________ 80 Istočasno so napadli tudi civilni del letališča, kar se šteje za teroristični akt (ibid.).

52

Atentati s samomorilskim napadom

21. maja 1991, v indijskem mestu Sriperumbudur, je bil izpeljan atentat na (bivšega)

predsednika indijske vlade Rajiva Gandhija. Gandhi se je udeležil predvolilnega shoda, kjer je

bilo v danem trenutku ogromno ljudi. Približala se mu je samomorilska napadalka LTTE, pod

pretvezo, da se mu želi prikloniti. Samomorilka je bila opasana z eksplozivom, katerega je

sprožila v trenutku, ko se je priklonila Gandhiju. Eksplozija je bila tako močna, da je poleg

Gandhija in samomorilske napadalke ubila še 17 in ranila 21 ljudi

(http://www.ict.org.il/inter_ter/orgattack.cfm?orgid=22). Drugi uspeli atentat na državnega

voditelja je LTTE izpeljal maja 1993, in sicer na predsednika Šri Lanke, Ranasingea

Premadasa. Razen podatka, da so za atentat odgovorni Tamilski tigri in njihov samomorilski

napadalec ni drugih podrobnosti o samem atentatu

(http://www.ict.org.il/inter_ter/orgdet.cfm?orgid=22). Decembra 1999 je LTTE znova izvedel

samomorilski atentat na predsednika Šri Lanke. Takratna predsednica, Chrandrika

Kumaratunga, je za las ušla smrti in je bila v atentatu ranjena (Athas, 2000: 34;

http://cfrterrorism.org/groups/tamiltigers.html). 7. junija 2000 pa je samomorilski napadalec

LTTE izvedel uspešen atentat na šrilanškega ministra industrije, C.V. Gooneratnea (Harris,

2000: 44; cfrterrorism.org/groups/tamiltigers.html).

Dejstvo, da so praktično vse atentate izvedli samomorilski napadalci se morda skriva v

tem, da je v takih primerih večja verjetnost uspešnosti atentata. Zato ne preseneča, da so ti

atentati poleg tarče atentata praviloma terjali še določeno število drugih žrtev.


LTTE je izpeljal le en (znan) atentat s strelnim orožjem, in sicer 17. maja 1998, ko jim je

uspel atentat na župana Jaffne. Oblasti so za napad obtožile LTTE, čeprav sam ni prevzel

odgovornosti za dejanje (http://www.ict.org.il/inter_ter/orgattack.cfm?orgid=22).

4.5.2.3 Ugrabitve

Gre za ugrabitve tujih potniških oziroma tovornih ladij. Zasledil se podatke o dveh

primerih ''ugrabitve.'' Prvič so 1. julija 1997 ugrabili indonezijsko potniško ladjo ter zajeli

posadko. Kasneje so posadko izpustili, ladjo pa zažgali. Malo zatem, 7. julija 1997, so

ugrabili še eno ladjo, in sicer severnokorejsko, ki je prevažala hrano. Enega člana posadke so

umorili, ostalih 37 pa zajeli. Kasneje so zajeto posadko predali Mednarodnemu komiteju

rdečega križa (http://www.ict.org.il/inter_ter/orgattack.cfm?orgid=22). Tu se znova ne

53

omenja, ali so ugrabitelji imeli kakšne zahteve, tako da je spet pod vprašajem upravičenost

označevanja takih dogodkov kot ugrabitev.


Ker je že tako malo uporabne literature o Tamilskih tigrih, so posledično skopi tudi

podatki o nenasilnem delovanju LTTE. Pa vendar je mogoče zapisati nekaj ključnih

elementov. Gunaratna (1997: 567) ocenjuje, da LTTE mesečno zbere 2 – 3 milijona USD iz

650.000 številčne tamilske diaspore. Poudarja pa tudi, da ima veliko mednarodno mrežo

vodenja propagande, pridobivanja sredstev ter pripravljanja ladijskih pošiljk proti Šri Lanki.

Gunaratna (1999: 43) tudi opozarja na dejstvo, da je LTTE v preteklosti zgradil močno mrežo

propagande, pridobivanja sredstev in opreme ter vojaških vadbišč v Južnoafriški republiki in

tako tudi vplival na zunanjo politiko te države. Novak (2002: 26-27) pa ugotavlja, da je po

nemirih leta 1983 tamilska diaspora v Indiji, Aziji, Evropi in Severni Ameriki postala

pomembna pri zbiranju denarja. LTTE letno zbere med 25 in 35 milijonov USD. Večino

denarja zbere od izseljencev v Švici, Kanadi, Avstraliji, Veliki Britaniji, ZDA in

skandinavskih državah. Izseljenska društva tudi skrbijo za nakup orožja in opreme ter

lobiranje pri politikih in združenjih za zaščito človekovih pravic. Diaspora pa je vodila tudi

zelo aktivno propagandno kampanjo, s katero se šrilanška vlada ni mogla kosati. Tamilska

združenja, ki delujejo v vsaj 54 državah, so prejemala dnevne novice iz Šri Lanke ter jih

posredovala medijem. Delovanje diaspore pa je leta 1997 omejila odločitev ZDA, da LTTE

uvrsti na seznam tujih terorističnih organizacij. To je sprožilo podobne ukrepe v ostalih

zahodnih državah. Pomemben element tamilske propagande je postal tudi internet (ibid.: 27).

4.5.3 Žrtve terorizma LTTE

Tudi kar zadeva žrtve terorizma LTTE so podatki bolj skopi. Whittaker (2003: 96)

ocenjuje, da so teroristi LTTE od leta 1972 povzročili smrt približno 58.000 ljudi, tako

civilistov kot pripadnikov vojaških in varnostnih sil. Novak (2002: 26) pa presoja, da je od

leta 1983 v spopadih in različnih napadih umrlo okoli 75.000 ljudi. Morda se težava pri oceni

žrtev terorizma LTTE skriva v dejstvu, da na Šri Lanki ne gre le za klasični primer terorizma,

kot ga poznamo v Evropi. V veliko primerih gre za konvencionalni spopad med LTTE in

šrilanškimi vojaškimi in varnostnimi silami, kar bi celo lahko označil za neke vrste

državljansko vojno. Taki spopadi pa zanjo biti zelo krvavi in je včasih težko določiti število

žrtev ter komu pripisati odgovornost zanje.

54

5. PRIMERJAVA TAKTIKE DELOVANJA IZBRANIH TERORISTIČNIH

ORGANIZACIJ

V tem poglavju se bom posvetil medsebojni primerjavi taktike delovanja terorističnih

organizacij analiziranih v prejšnjem (4.) poglavju. Odločil sem se, da bom pri zastraševanju

primerjal vsako taktično aktivnost81 posebej, saj jih je napram drugim taktikam delovanja

(atentati, ugrabitve in taktika nenasilnega delovanja) bistveno več. Na ta način bo celotna

primerjava bolj podrobna in natančna.

5.1 Primerjava samomorilskih napadov

Pri primerjavi samomorilskih napadov Hamasa, Al Qaide in Tamilskih tigrov sem prišel

do naslednjih spoznanj. Hamas svoje samomorilske napade izvaja na avtobusnih postajah,

nakupovalnih središčih, restavracijah, klubih, diskotekah itd., torej na krajih, kjer je v danem

trenutku veliko ljudi. Druga značilnost Hamasovih samomorilskih napadov je način izvedbe.

Napadalci praviloma imajo eksploziv opasan okrog telesa, oziroma ga prenašajo v nahrbtniku

ali torbi ter ga v danem trenutku aktivirajo.82 Naslednja značilnost je starost samomorilskih

napadalcev. V Hamasovem primeru gre večinoma za mlade moške, tudi mlajše od 18 let

(Juergensmeyer, 2000: 70-71), čeprav uporabljajo tudi ženske in matere z otroki

(http://en.wikipedia.org/wiki/Hamas). Lahko bi zaključil, da za Hamas ni prvotnega pomena

sam kraj napada, bolj je pomembno, da se na tem kraju nahaja veliko število potencialnih

žrtev. Medtem pa Al Qaida pri izvedbi svojih samomorilskih napadov upošteva dva kriterija.

Da ima tarča napada simbolni pomen, kot npr. (ameriška) veleposlaništva, konzulati, verski

objekti (npr. sinagoge), hoteli, kjer se zadržujejo državljani zahodnih držav itd. ter, da se v

danem trenutku tam nahaja veliko ljudi. Za razliko od Hamasovih so samomorilski napadi Al

Qaide številčno manjši, vendar zato terjajo več žrtev,83 izvedeni so na drzen način, so skrbno

pripravljeni in načrtovani, so odmevnejši ter si posledično prislužijo večjo medijsko

pozornost. Tamilski tigri pa imajo prav posebno elitno samomorilsko enoto, t.i. Črne tigre,

katerim v določenih primerih pomaga tudi pomorska komponenta LTTE, t.i.

________________________________ 81 V primerjavi bom izpustil taktično aktivnost napadi s hladnim orožjem, saj so se le v redkih primerih pojavili pri Hamasu in to le na začetku obstoja organizacije ter niso relevantni za mojo primerjavo. 82 http://www.ict.org.il/inter_ter/orgattack.cfm?orgid=13 http://www.ict.org.il/inter_ter/orgdet.cfm?orgid=13 83 http://www.ict.org.il/inter_ter/orgattack.cfm?orgid=74 http://www.infoplease.com/spot/terror-qaeda.html

55

Morski tigri (Novak, 2002: 27-28). Cilji samomorilskih napadov LTTE se raztezajo od

napadov na gospodarska in ekonomska središča, letališča in druge prometne komunikacije,

vojaške in varnostne sile itd. (http://www.ict.org.il/inter_ter/orgattack.cfm?orgid=22). Sami

napadi pa so skrbno in natančno načrtovani. Ker ima LTTE že poteze klasične vojske in ker

njegov boj spominja na državljansko vojno, so tudi nameni njegovih samomorilskih napadov

drugačni kot so Hamasovi ali Al Qaidini. Kajti, čeprav so samomorilski napadi LTTE zelo

uničujoči in v določenih primerih zahtevajo večje število žrtev, sem prišel do zaključka, da je

prvotnega pomena za LTTE onemogočiti, oziroma oslabiti delovanje šrilanških vojaških in

varnostnih sil, z npr. uničevanjem pristanišč, letališč in drugih prometnih komunikacij ter

slabljenje šrilanškega gospodarstva, z npr. napadi na gospodarska in ekonomska poslopja ter

tako doseči zmago v svojem boju. Število žrtve je, po mojem mnenju, drugotnega pomena.

5.2 Primerjava bombnih napadov

Bombni napadi so najbolj priljubljena taktična aktivnost pri ETI in IRI. Izmed vseh

obravnavanih terorističnih organizacij je ETA bila najbolj prizanesljiva, saj je večinoma s

telefonskimi klici pravočasno opozarjala na podtaknjene bombe oziroma avtomobile bombe,

tako, da so varnostne sile imele dovolj časa, da so zaprle in evakuirale območje

(http://en.wikipedia.org/wiki/Basque_Fatherland_and_Liberty). Seveda pa ni bilo vedno tako

in je tudi v bombnih napadih ETE prihajalo do žrtev. IRA je bila specializirana za bombne

napade in je sprva v svojih, nekaterih odmevnih bombnih napadih, povzročila tudi večje

število žrtev,84 sčasoma pa je tudi ona začela opozarjati na podtaknjene bombe ter tako

zmanjšati število, predvsem civilnih žrtev (Anderle, 1996b: 13). Bombni napadi Hamasa, Al

Qaide in Tamilskih tigrov pa le niso tako prizanesljivi. Bombne akcije teh organizacij so bile

praviloma zelo uničujoče in v nekaterih primerih zahtevale na tisoče žrtev. Pri teh prednjači

Al Qaida, saj so izmed teh treh organizacij njeni bombni napadi bili najbolj krvavi. Tarče

bombnih napadov pri vseh petih obravnavanih terorističnih organizacijah so bile dokaj

podobne. Od mestnih ulic, trgovin, nakupovalnih središč, tržnic, kontrolnih točk ter postojank

vojaških in varnostnih sil, avtobusov, do diskotek, v primerih Al Qaide in LTTE pa tudi

gospodarskih in poslovnih ter verskih objektov in svetišč. Pri bombnih napadih gre, bodisi za

podtaknjeno bombo bodisi za avtomobil bombo.

________________________________ 84 http://en.wikipedia.org/wiki/Provisional_Irish_Republican_Army http://www.ict.org.il/inter_ter/orgattack.cfm?orgid=34 http://www.ict.org.il/inter_ter/orgattack.cfm?orgid=70

56

5.3 Primerjava napadov s strelnim orožjem

Pri tej taktični aktivnosti pa med obravnavanimi terorističnimi organizacijami ni velikih

razlik, vseeno pa so določena odstopanja. V primeru ETE in IRE so napade s strelnim

orožjem največkrat uporabili v napadih na vojaške in varnostne sile. Tarče so bile razne

kontrolne točke, postojanke ter patrulje. Napadali so tudi pripadnike varnostnih in vojaških sil

izven službe. Strelnega orožja pa so se posluževali tudi v primeru umorov npr. ''izdajalcev'' iz

lastnih vrst itd.85 Hamas je napade s strelnim orožjem prav tako uporabljal za napade na

kontrolne točke, postojanke ter patrulje vojaških in varnostnih sil. Razlika pri Hamasu je ta,

da je poleg tega strelno orožje uporabljal tudi pri napadih na judovske naselbine v Gazi in

Zahodnem bregu ter včasih kar iz vozečih avtomobilov streljali na mimoidoče.86 Al Qaida se

je v redkih primerih posluževala te taktične aktivnosti, predvsem pa za napade ''okupatorskih''

vojska (npr. Somalija) ali za napade na civiliste,87 vendar so ti napadi in povzročene žrtve v

manjšem obsegu napram drugim taktičnim aktivnostim Al Qaide. Za napade LTTE s strelnim

orožjem, kot jih obravnavam tukaj, ni prostora, saj njegovi napadi že spadajo pod gverilsko

bojevanje, kar bom obravnaval kasneje.

5.4 Primerjava kriminalne dejavnosti

Kriminalno dejavnost sem zasledil pri ETI, IRI ter Tamilskih tigrih. ETA se (je)

ukvarja(la) z izsiljevanjem (pobiranje t.i. ''revolucionarnega davka''), ropi in trgovino z

mamili, s čimer si je pridobivala potrebna finančna sredstva.88 IRA se je prav tako zapletla v

izsiljevanje ter rope zaradi pridobivanja sredstev, nato pa je to zamenjala z legalnimi posli

(varnostne službe) (Anderle, 1996c: 20-21). LTTE pa se poleg trgovine z mamili ukvarja še z

tihotapljenjem orožja, ki ga dobavlja iz različnih delov sveta (Azija, Evropa, Afrika, …)

(Novak, 2002: 27). Skupno vsem trem je to, da so se s kriminalno dejavnostjo ukvarjali

predvsem zaradi pridobivanja finančnih sredstev, v primeru LTTE pa še zaradi dobave orožja.

________________________________ 85 http://en.wikipedia.org/wiki/List_of ETA_attacks http://www.ict.org.il/inter_ter/orgattack.cfm?orgid=8 http://en.wikipedia.org/wiki/Basque_Fatherland_and_Liberty http://en.wikipedia.org/wiki/Provisional_Irish_Republican_Army http://www.ict.org.il/inter_ter/orgattack.cfm?orgid=34 http://www.ict.org.il/inter_ter/orgattack.cfm?orgid=70 86 http://www.ict.org.il/inter_ter/orgdet.cfm?orgid=13 http://www.ict.org.il/inter_ter/orgattack.cfm?orgid=13 87 http://www.infoplease.com/spot/terror-qaeda.html http://www.ict.org.il/inter_ter/orgattack.cfm?orgid=74 88 http://www.ict.org.il/inter_ter/orgdet.cfm?orgid=8#articlelink

57

5.5 Primerjava gverilskega bojevanja

Gverilsko bojevanje sem zasledil le pri IRI in 'Tamilskih tigrih, vendar po mojem

mnenju dejansko definicijo gverilskega bojevanja izpolnjujejo le Tamilski tigri. IRA, je sicer

v nekaterih primerih uporabila gverilsko bojevanje proti britanskim varnostnim in vojaškim

silam, vendar je to po mojem mnenju daleč od tega da bi bila prava gverilska vojska. Omenja

se eden odmeven gverilski napad IRE, v katerem je ubila 18 britanskih vojakov, britanska

vlada pa je to označila kot ''tipičen gverilski napad''

(http://en.wikipedia.org/wiki/Provisional_Irish_Republican_Army). Kar zadeva LTTE pa že

samo dejstvo, da ima poleg kopenske tudi letalsko in pomorsko komponento pove o njegovi

vojaški organiziranosti. Glede na to, da ima več tisoč za boj izurjenih pripadnikov in dejstvo,

da se bolj ali manj uspešno kosa s šrilanškimi vojaškimi silami, da izvaja gverilske napade na

pristanišča in letališča itd., govori v prid edine prave gverilske vojske med obravnavanimi

organizacijami, ki počasi postaja celo klasična vojska (Novak, 2002: 26-28).

5.6 Primerjava raketnih in minometnih napadov

Izmed obravnavanih je bila ta taktična aktivnost najmanj uporabljana. Take vrste

napadov se omenjajo le pri Hamasu in Al Qaidi, vendar so podatki zelo skopi. Hamas je

raketne in minometne napade začel uporabljati zadnjih nekaj let. Napadi so usmerjeni

predvsem na judovske naselbine na palestinskih ozemljih ter na izraelska naselja in mesta, ki

mejijo na palestinska ozemlja. Vendar je Hamas s takimi napadi povzročil malo žrtev, tako da

bi ga lahko označil za manj pomembnega napram drugim taktičnim aktivnostim

(http://en.wikipedia.org/wiki/Hamas). Pri Al Qaidi pa se omenja le eden tak primer, in sicer

napad na izraelsko civilno letalo v Mombasi v Keniji, tako da bi ga pri Al Qaidi lahko označil

kot izjemo (http://www.ict.org.il/inter_ter/orgattack.cfm?orgid=74).

5.7 Primerjava atentatov

Pri primerjavi atentatov, bom primerjal atentate ETE, IRE in LTTE, za primera Hamasa

in Al Qaide pa ni podatkov o izvršenih atentatih. Začel bom z ETO. V primeru, ko so bili

tarča atentata npr. lokalni politiki, sodniki, tožilci, novinarji in intelektualci (ki so javno

kritizirali ETO), je ETA za izvedbo atentata praviloma uporabila strelno orožje. V primeru

atentata na vodilne državne politike, pa so za atentat raje uporabili bombni napad.89 To bi se

________________________________ 89 http://en.wikipedia.org/wiki/List_of ETA_attacks http://www.ict.org.il/inter_ter/orgattack.cfm?orgid=8 http://en.wikipedia.org/wiki/Basque_Fatherland_and_Liberty

58

morda dalo pojasniti z dejstvom, da lokalni politiki, sodniki, novinarji, intelektualci ipd.

praviloma nimajo oboroženega spremstva ter blindiranih prevoznih sredstev. To jih naredi za

lažje tarče, ki se jim je mogoče povsem približati, medtem ko pa so vodilni državni politiki

obkroženi s številnimi oboroženimi varnostniki ter blindiranimi prevoznimi sredstvi, zato je v

teh primerih praktično edina rešitev silovit bombni napad. Ker atentat na vodilne državne

osebnosti potrebuje veliko priprav, znanja in organizacije ter je težje izvedljiv, se je ETA zato

raje odločala za atentate na lokalne politike, sodnike itd., saj jih je veliko lažje izpeljati. Po

drugi strani pa je IRA bila veliko drznejša. Vsi njeni atentati so bili izpeljani na visoke

politične in državne osebnosti, in sicer sta dva bila uspešna dva pa ne. Neuspešna sta bila

atentata na dva različna predsednika britanske vlade in njihov kabinet (Anderle, 1996b: 13;

http://en.wikipedia.org/wiki/Provisional_Irish_Republican_Army). Kljub temu so atentati IRE

bili zelo dobro, skrbno in natančno načrtovani in izpeljani, ne glede na to, da niso bili vedno

uspešni. Vsi atentati IRE, razen enega, ki je bil izpeljan z daljinsko vodenim minometnim

izstrelkom, so bili siloviti bombni napadi (ibid.), ki so si prislužili veliko medijsko

odmevnost. Atentati LTTE so bili prav tako skrbno, natančno in drzno izpeljani, tarče pa so

bile visoke politične osebnosti. V vseh atentatih, razen enega, je LTTE uporabil samomorilske

napadalce, to pa verjetno zato ker je večja verjetnost uspešnosti atentata. Vsi ti samomorilski

atentati so bili izpeljani na (pred)volilnih shodih, kjer je velika množica, ki je težje pregledna

in atentator ima tako možnost dokaj neopazno približati se tarči atentata. Uspešnost atentatov

LTTE kaže že samo dejstvo, da so edina organizacija, kateri je uspel atentat na dva državna

voditelja (http://www.ict.org.il/inter_ter/orgattack.cfm?orgid=22).

5.8 Primerjava ugrabitev

Med obravnavanimi terorističnimi organizacijami le ETA in IRA izpolnjujeta kriterij za

klasifikacijo ugrabitev. Kriterij sem že omenil, in sicer postavljanje zahtev (npr. odkupnina ali

kake druge zahteve) s strani ugrabiteljev. V primeru ETE in IRE je praviloma šlo za ugrabitve

za plačilo odkupnine, čeprav so v nekaterih primerih zahteve bile tudi kaj drugega. Na ta

način sta pridobivali potrebna finančna sredstva.90

________________________________ 90 http://en.wikipedia.org/wiki/List_of ETA_attacks http://en.wikipedia.org/wiki/Provisional_Irish_Republican_Army http://www.ict.org.il/inter_ter/orgdet.cfm?orgid=34

59

5.9 Primerjava taktike nenasilnega delovanja

Taktiko nenasilnega delovanja srečamo pri vseh obravnavanih terorističnih

organizacijah. Predvsem gre za propagando, koriščenje svetovnega spleta, televizije in drugih

medijev za promoviranje svojih idej in ''svoje resnice.'' Uporabljajo tudi razne plakate,

časopise, brošure itd., za širjenje svojega vpliva na nenasilen način. Al Qaida ima poleg tega

še svoj pravni (verski) odbor, ki skrbi za zagovarjanje stališč organizacije (Gunaratna, 2001:

43). ETA in IRA tu malo izstopata, saj imata poleg vseh teh nenasilnih aktivnosti še vsaka

svoje politično krilo, ki je njun glavni kanal nenasilnega delovanja. Posebnost IRE je še široka

paleta nenasilnih aktivnosti, kot npr. varnostne službe, dve taksi podjetji, posli s pivnicami in

restavracijami itd., kar ji je omogočilo, da je izvajala lastne zaposlovalne programe ter

zagotavljala socialno pomoč (Anderle, 1996c: 20-21). Hamas pa je zgodba zase, saj po

nekaterih informacijah kar 90 % svojih sredstev nameni za nenasilno delovanje (Eshel, 2002:

15). Tu gre predvsem za široko infrastrukturo izgradnje šol, bolnišnic, verskih ustanov,

pomoč najrevnejšim itd. Na ta način so si pridobili veliko družbeno in politično moč, zato ni

presenetljivo, da so zmagali na palestinskih parlamentarnih volitvah januarja 2006.

5.10 Primerjava žrtev

Pri primerjavi žrtev pa pride do velikih odstopanj in razlik. Pod žrtve bom upošteval

samo smrtne primere, saj sem se že tako večkrat srečal z dejstvom, da je težko določiti točno

število žrtev. Pa vendarle močno izstopata LTTE in Al Qaida, katerih žrtve se štejejo že v več

deset tisočih. Pri Al Qaidi je to zaskrbljujoče, saj aktivne napade izvaja šele dobro desetletje,

medtem ko LTTE bije boje že več kot dvajset let. Sledi IRA, ki naj bi bila odgovorna za smrt

okrog 1.800 ljudi (http://en.wikipedia.org/wiki/Provisional_Irish_Republican_Army).

Naslednja sta Hamas in ETA. Za Hamas ni točnih podatkov, vendar se šteje, da je odgovoren

za več sto smrtnih žrtev (http://en.wikipedia.org/wiki/Hamas), medtem ko se ETI pripisuje

smrt več kot 800 ljudi, točno število, ki se omenja pa je 817

(http://www.guardiacivil.org/terrorismo/acciones/estadistica07.jsp). Morda bi na tem mestu še

veljalo omeniti, da sta ETA in IRA v zadnjih nekaj letih praktično opustili svoje teroristično

delovanje in nista povzročali žrtev, medtem ko so ostale obravnavane teroristične organizacije

še vedno zelo dejavne pri izvajanju napadov. ETA in IRA sta tudi edini izmed obravnavanih,

ki nista uporabljali samomorilskih napadov.

60

6. ZAKLJUČEK IN VERIFIKACIJA HIPOTEZ

V zaključnem delu naloge se bom najprej lotil preverjanja postavljenih hipotez, nato pa

zapisal še zaključna razmišljanja.

Na začetku sem postavil tri hipoteze, in sicer osrednjo ter dve izvedeni. Najprej bom

verificiral osrednjo hipotezo. Za lažje razumevanje jo bom še enkrat zapisal:

Različne teroristične organizacije za doseganje svojih ciljev uporabljajo podobno

oziroma primerljivo taktiko delovanja.

Pri tej hipotezi sem želel dokazati, da ne glede na dejstvo, da so obravnavane teroristične

organizacije med seboj različne, tako po organizaciji kot ciljih, da so iz različnih koncev sveta

in delujejo na različnih območjih, da pripadajo različnim verskim, političnim in drugim

prepričanjem, so si v bistvu taktike podobne oziroma primerljive. Pri taktiki terorističnih

organizacij sem uporabil razčlenitev Davida Humarja, ki trdi, da vse teroristične organizacije

uporabljajo štiri taktike delovanja, in sicer zastraševanje, atentate, ugrabitve in taktiko

nenasilnega delovanja.91 Če na taktiko delovanja terorističnih organizacij gledam iz tega

zornega kota, je dejstvo, da so si teroristične organizacije podobne in primerljive pri taktiki

delovanja samoumevno. Tudi če vzamem v obzir taktične aktivnosti, ki sem jih primerjal v

prejšnjem poglavju lahko zaključim, da teroristične organizacije uporabljajo praktično iste

taktične aktivnosti. Vse izmed obravnavanih uporabljajo bombne napade, napade s strelnim

orožjem, nenasilne taktične aktivnosti (propaganda, mediji itd.). Morda iz tega sklopa izstopa

le gverilsko bojevanje, ki ga v širokih obsegih uporablja LTTE, saj je gverilsko bojevanje IRE

s tem neprimerljivo. Malo odstopajo tudi samomorilski napadi, saj se jih obravnavani

evropski teroristični organizaciji ne poslužujeta. Skratka, po vsem do sedaj napisanem bi

lahko mirno zaključil, da teroristične organizacije uporabljajo podobno taktiko delovanja in so

na tem področju primerljive, ne glede na nekatera odstopanja. Zato bi svojo osrednjo hipotezo

v večjem delu potrdil.

Nadaljujem z izvedenimi hipotezami. Izvedena hipoteza št. 1 se glasi:

Evropske teroristične organizacije kot del svoje taktike še vedno uporabljajo

tradicionalne oblike terorizma npr. atentate, bombne napade z manjšim številom žrtev itd. in

se ne zatekajo k drastičnim ukrepom npr. samomorilski napadi, bombni napadi z večjim

številom žrtev itd.

Izmed evropskih terorističnih organizacij sem obravnaval baskovsko ETO in irsko IRO.

________________________________ 91 Pogovor z mag. Davidom Humarjem dne 20. junija 2005.

61

Glede njiju lahko rečem, da sta v veliko primerih bili prizanesljivi, predvsem do nedolžnih

civilnih žrtev. ETA je prva začela uporabljati prakso, da je predhodno telefonsko opozorila na

podtaknjena eksplozivna telesa, s čimer je obvarovala predvsem življenja civilistov. Kasneje

pa je tudi IRA začela na ta način zmanjševati civilne žrtve. Če upoštevam podatek, da je ETA

v več kot štirih desetletjih svojega delovanja ubila 817 ljudi, od tega je manj kot polovica

civilistov (339) (http://en.wikipedia.org/wiki/Basque_Fatherland_and_Liberty;

http://www.guardiacivil.org/terrorismo/acciones/estadistica07.jsp), ugotovim, da je to okrog

20 ljudi na leto, oziroma če upoštevamo samo civilne žrtve je to povprečje manj kot 10

smrtnih žrtev letno. Podobno je pri IRI. IRA je v več kot tridesetih letih svojega delovanja

povzročila smrt približno 1.800 ljudi, od tega je bilo okrog 600 civilnih žrtev

(http://en.wikipedia.org/wiki/Provisional_Irish_Republican_Army). Seveda so bili tudi

primeri, ko sta IRA in ETA (ali pa katera od drugih evropskih terorističnih organizacij) bili

odgovorni za večje število civilnih žrtev v posameznem napadu, vendar so taki napadi

praviloma redkost. Kolikor mi je znano, ni nobena od evropskih terorističnih organizacij

izvedla samomorilskega napada. Na podlagi teh podatkov lahko v celoti potrdim prvo

izvedeno hipotezo.

Izvedena hipoteza št. 2 pa je:

Današnje teroristične organizacije kot del svoje taktike vedno bolj uporabljajo politične

aktivnosti, medije, propagando in druge nenasilne načine delovanja.

Kar zadeva to izvedeno hipotezo, lahko brez zadržka trdim, da vse obravnavane

teroristične organizacije uporabljajo taktiko nenasilnega delovanja. Ker pa sem v sami

izvedeni hipotezi uporabil besedi vedno bolj, je na tem mestu treba ugotoviti, če to drži. Kadar

gre za Hamas, ETO in IRO lahko potrdim, da so te organizacije vedno bolj usmerjene k

taktiki nenasilnega delovanja, saj sta ETA in IRA v zadnjih nekaj letih skorajda opustili

teroristično delovanje ter večinoma delujeta le še na politični ravni s svojima političnima

kriloma. Čeprav se Hamas ni odrekel teroristični dejavnosti, je opazen povečan vpliv

nenasilnega delovanja. Že samo dejstvo, da približno 90 % svojih sredstev nameni za

nenasilno delovanje, za t.i. dobrodelne namene (Eshel, 2002: 15), pove veliko o nenasilni

taktiki Hamasa. V zadnjih letih je tudi zelo politično aktiven, zato ne preseneča dejstvo, da je

zmagal na nedavnih parlamentarnih volitvah. Pri Al Qaidi in Tamilskih tigrih je nenasilna

taktika delovanja sicer prisotna, vendar ni podatkov o tem, da bi se njena vloga povečala.

Drugo izvedeno hipotezo bi lahko, podobno kot osrednjo, v večjem delu potrdil.

Zaključil pa bi s povzemanjem ključnih ugotovitev ter z lastnim pogledom. Ključne

ugotovitve, bi lahko strnil v nekaj točk:

62

• kljub različnosti terorističnih organizacij ter kljub različnem načinu izpeljevanja

taktike in taktičnih aktivnosti, so si taktike delovanja terorističnih organizacij v

samem bistvu podobne in primerljive;

• opazen je vpliv taktike nenasilnega delovanja (propaganda, politična aktivnost,

uporaba medijev (TV, svetovni splet…)itd.);

• evropske teroristične organizacije počasi opuščajo oborožen boj in se vedno bolj

nagibajo k nenasilnemu delovanju;

• samomorilski napadi niso nujno povezani z islamskim svetom, saj so jih največ

izpeljali Tamilski tigri, Tamili pa so Hindujci;

• teroristične organizacije same sebe označujejo kot npr. osvobodilna in

revolucionarna gibanja, ''borce za svobodo'' itd., saj pri nobeni teroristični

organizaciji nisem zasledil, da bi v svojem imenu ali nasploh delovanju uporabila

besedo terorizem.

Končal bom z lastnim pogledom na teroristične organizacije in sam terorizem. Terorizem

in z njim povezane teroristične organizacije obstajajo verjetno tako dolgo kot človeštvo samo.

V preteklosti pa je bilo velikokrat odvisno od razmer v danem trenutku in političnih interesov,

ali so določeno organizacijo označili kot teroristično ali osvobodilno. Primera PLO-a in

Hamasa se omenil že v uvodu. S takim primerom se je v preteklosti srečala tudi Slovenija.

Npr. organizacijo TIGR so Italijani takrat označili za teroristično in če gledam iz nevtralnega

stališča, so tudi nekateri napadi TIGR-a odgovarjali definiciji terorističnega napada. Seveda

so Slovenci vedno poudarjali takratni fašistični režim in zatiranje slovenske manjšine kot

razlog delovanja TIGR-a. Takih in podobnih primerov bi lahko še našteval, s tem pa želim

samo opozoriti na dejstvo, da je pri označevanju organizacij za teroristične v veliko primerih

odvisno od političnih in drugih interesov posamezne(ih) držav(e). Sama Evropa se je veliko

srečevala s terorizmom in terorističnimi organizacijami, vendar je v zadnjem desetletju opaziti

trend upadanja terorističnih akcij in organizacij. Razlogov za to je lahko več, vendar pa bi

vseeno izpostavil, po mojem mnenju, enega ključnih razlogov, in sicer, da so te evropske

teroristične organizacije začele izgubljati podporo tistega dela prebivalstva, ki naj bi jih

podpiralo. Razvoj demokracije in gospodarskega ter drugega napredka je verjetno to še

pospešilo. Če vzamem primera ETE in IRE je to očitno. Baskija je z razvojem demokracije

dobila veliko stopnjo avtonomije in postala ena najbolj ekonomsko, gospodarsko, športno in

tudi drugače razvitih delov Španije, kar je v očeh prebivalcev ETO prikazalo kot teroristično

63

organizacijo, ki jih dejansko ogroža, saj ni bila več tista organizacija, ki se je borila proti

Francovi diktaturi in zatiranju. Podobna zgodba je doletela IRO. Ko je Irska leta 1973 vstopila

v Evropsko unijo (EU) je bila podpovprečno razvita evropska država, severnoirski spopad pa

je dobival največje razsežnosti. Tako je IRA takrat imela podporo ne le Ircev, ampak celo

irskih varnostnih sil. Vendar se je gospodarski in drugi razvoj Irske nadaljeval, tako da je

dosegla enega najvišjih standardov življenja v Evropi. Takrat sta IRA in vprašanje Severne

Irske postala dejansko breme pri nadaljnjem razvoju Irske. Posledično je IRA izgubljala

podporo, kar jo je privedlo do tega, da je skorajda v celoti opustila svoje teroristične

aktivnosti. Terorizma in posledično terorističnih organizacij ne moremo izkoreniniti, lahko pa

omejimo njegovo delovanje. Primera ETE in IRE nam nazorno kažeta, da se proti terorizmu

in terorističnim organizacijam ne da boriti samo z obveščevalnimi, varnostnimi in vojaškimi

silami, ampak se mu je treba zoperstaviti tudi z gospodarskim, kulturnim, demokratičnim,

športnim in nasploh samim razvojem celotne družbe, kar bo posledično vplivalo tudi na upor

prebivalstva proti terorizmu in terorističnim organizacijam, kar pa je za njih ''smrtna

obsodba.''

64

7. LITERATURA

7.1 Enciklopedije, leksikoni, slovarji

1. Dictionary of Military Terms (1999), US Department of Defense, Greenhill books,

London, Stackpole books, Pennsylvania;

2. IMADE (International Military and Defense Encyclopedia) (1993), volume 6,

Brassey's Inc., Washington, New York;

3. Politička enciklopedija (1975), Savremena administracija, Beograd;

4. The New Encyclopaedia Britannica (2002), volume 5, Micropedia, by Encyclopaedia

Britannica Inc., Chicago;

5. The New Encyclopaedia Britannica (2002), volume 11, Micropedia, by Encyclopaedia

Britannica Inc., Chicago;

6. Verbinc, France (1997): Slovar tujk, Cankarjeva založba, Ljubljana;

7. Vojna enciklopedija (1975), II. izdanje, 9. knjiga, Redakcija Vojne enciklopedije,

Beograd;

8. Vojni leksikon (1981), Vojnoizdavački zavod (VIZ), Beograd;

7.2 Knjige

1. Guelke, Adrian (1998): The age of terrorism and the international political system,

I.B. Tauris, London, New York;

2. Hoffman, Bruce (1998): Inside terrorism, Columbia University Press, New York;

3. Juergensmeyer, Mark (2000): Terror in the mind of God: the global rise of religious

violence, University of California Press, Berkeley;

4. Krunić, Zoran (1997): Strategija posrednega nastopanja: način uresničevanja

agresivnih političnih ciljev brez odkrite uporabe oboroženega nasilja, Unigraf,

Ljubljana;

5. Kushner, Harvey W. (2003): Encyclopedia of terrorism, Sage Publications, Thousand

Oaks;

6. Laqueur, Walter (1984): Guerrilla: a historical and critical study, Westview Press,

Boulder, London;

7. Martin, Gus (2003): Understanding terrorism: challenges, perspectives, and issues,

Sage Publications, Thousand Oaks;

8. Purg, Adam (1997): Boj proti mednarodnemu terorizmu, Visoka policijsko-varnostna

šola, Ljubljana;

65

9. Thackrah, John Richard (2004): Dictionary of terrorism, Routledge, London, New

York;

10. Tuman, Joseph S. (2003): Communicating terror: the rhetorical dimensions of terror,

Sage, Thousand Oaks, London, New Delhi;

11. Whittaker, David (2003): The terrorism reader, Routledge, London;

12. Wilkinson, Paul (ur.) (1987): Contemporary research on terrorism, Aberdeen

University Press, Aberdeen;

13. Wilkinson, Paul (2000): Terrorism versus democracy: the liberal state response, Frank

Cass, London;

14. Woodworth, Paddy (2002): Dirty war, clean hands: ETA, the GAL and spanish

democracy, Yale University Press, New Haven, London;

7.3 Članki

1. Anderle, Aljaž (1996a): Severna Irska: po petindvajsetih letih nasilja, končno. Mir na

zelenem otoku?, Revija obramba, letnik 28, št. 1, januar 1996, str. 8-11;

2. Anderle, Aljaž (1996b): Severna Irska po petindvajsetih letih nasilja. IRA kruti

nasprotnik, Revija obramba, letnik 28, št. 2, februar 1996, str. 12-14;

3. Anderle, Aljaž (1996c): Severna Irska: Irska republikanska armada. Uspešno podjetje

za rop in teror, Revija obramba, letnik 28, št. 3, marec 1996, str. 20-22;

4. Athas, Iqbal (2000): Fighting planned in LTTE's 'Year of War', Jane's Intelligence

Review, volume 12, number 4, April 2000, str. 31-34;

5. Blanche, Ed (2001): Hamas: Israel's 'Frankenstein', Jane's Terrorism & Security

Monitor, September 2001, str. 5-7;

6. Boyne, Sean (1996a): Uncovering the Irish Republican Army, Jane's Intelligence

Review, volume 8, number 7, July 1996, str. 294-297;

7. Boyne, Sean (1996b): Uncovering the Irish Republican Army – Part 2, Jane's

Intelligence Review, volume 8, number 8, August 1996, str. 343-346;

8. Dakič, Drago (2004a): Terorizem in Evropa 1.: Globalne razsežnosti terorja, Revija

obramba, letnik 36, št. 4, april 2004, str. 57-59;

9. Dakič, Drago (2004b): Terorizem in Evropa 2.: Na izkušnjah z domačim proti

mednarodnemu terorizmu, Revija obramba, letnik 36, št. 5, maj 2004, str. 49-51;

10. Daly, John (2001): Suicide bombing: the penultimate terrorist act, Jane's Terrorism &

Security Monitor, September 2001, str. 1-4;

66

11. Dobson, Christopher (2001a): Free speech and democracy threatened in Spain, Jane's

Terrorism & Security Monitor, January 2001, str. 10-11;

12. Dobson, Christopher (2001b): Election defeat spurs ETA to greater violence, Jane's

Terrorism & Security Monitor, July 2001, str. 12-13;

13. Eshel, David (2002): Hamas resists pressure as Israel targets Arafat, Jane's

Intelligence Review, volume 14, number 1, January 2002, str. 12-15;

14. Gunaratna, Rohan (1997): LTTE fundraisers still on the offensive, Jane's Intelligence

Review, volume 9, number 12, December 1997, str. 567-570;

15. Gunaratna, Rohan (1999): LTTE chase the propaganda war in the ANC's South

Africa, Jane's Intelligence Review, volume 11, number 4, April 1999, str. 43-48;

16. Gunaratna, Rohan (2000): Suicide terrorism: A global threat, Jane's Intelligence

Review, volume 12, number 4, April 2000, str. 53;

17. Gunaratna, Rohan (2001): 'Blowback', Jane's Intelligence Review, volume 13, number

8, August 2001, str. 42-45;

18. Gunaratna, Rohan (2004): Al-Qaeda adapts to disruption, Jane's Intelligence Review,

volume 16, number 2, February 2004, str. 20-22;

19. Harris, Paul (2000): LTTE turns up heat in Sri Lankan power struggle, Jane's

Intelligence Review, volume 12, number 8, August 2000, str. 44-46;

20. Jordana, Richard (1998): ETA – vzpon in padec oboroženih prizadevanj za baskovsko

neodvisnost, Časopis za kritiko znanosti, letnik 26, št. 190/191, str. 199-215;

21. Miholič, Andrej (2004): Je Al-Qaida res poražena?, Ampak, letnik 5, št. 3, marec

2004, str. 10-11;

22. Novak, Luka (2001): Gibanje gorečih odpadnikov: predstavljamo Hamas,

najmilitantnejšo palestinsko organizacijo, Revija obramba, letnik 33, št. 6, junij 2001,

str. 18-20;

23. Novak, Luka (2002): Ko zarjovejo tamilski tigri: najhujše teroristične organizacije:

LTTE, Revija obramba, letnik 34, št. 7, julij 2002, str. 26-28;

24. O'Ballance, Edgar (1998): ETA at the Cross – roads, Intersec, volume 8, issue 10,

October 1998, str. 376-378;

25. Oppenheimer, Andrew (2002): IRA decommissioning: the begining of the end, Jane's

Terrorism & Security Monitor, April 2002, str. 7, 10-11;

26. Oppenheimer, Andrew (2003a): Decommissioning and defections in the IRA, Jane's

Terrorism &Security Monitor, March 2003, str. 4-5;

67

27. Oppenheimer, Andrew (2003b): Is the IRA laying down its arms, Jane's Terrorism

&Security Monitor, November 2003, str. 7,10;

28. Roule, Trifin J., Kinsell, Jeremy, Joyce, Brian (2001): Investigators seek to break up

Al-Qaeda's financial structure, Jane's Intelligence Review, volume 13, number 11,

November 2001, str. 8-11;

29. Sterle, Jadran (1998): ETA: leta razpletanja, Časopis za kritiko znanosti, letnik 26, št.

190/191, str. 217-234;

30. Valenčič, Vida (1998): Baski na razpotju: med oboroženim bojem in možnim mirom,

Primorski dnevnik, letnik 54, št. 265, (8. november 1998), str. 14;

7.4 Internetni viri

1. http://www.ict.org.il/inter_ter/Org.cfm (10.5.2005 - datum vstopa na spletno stran)

2. http://www.fas.org/irp/crs/RL32223.pdf (10.5.2005)

3. http://www.state.gov/www/global/terrorism/fto_1999.html#fto (10.5.2005)

4. http://www.nasog.net/intelligence/terrorism/terror_organizations.htm (10.5.2005)

5. http://www.homeoffice.gov.uk/terrorism/threat/groups/ (10.5.2005)

6. http://www.cdi.org/friendlyversion/printversion.cfm?documentID=384 (10.5.2005)

7. http://www.state.gov/r/pa/ho/pubs/fs/5902.htm (10.5.2005)

8. http://www.freerepublic.com/focus/fr/621374/posts (10.5.2005)

9. http://www.ict.org.il/inter_ter/frame.htm (10.5.2005)

10. http://usinfo.state.gov/is/international_security/terrorism/terror_chronology.html

(10.5.2005)

11. http://www.ict.org.il/inter_ter/orgdet.cfm?orgid=8#articlelink (14.5.2005)

12. http://www.state.gov/s/ct/rls/pgtrpt/2003/31711.htm (14.5.2005)

13. http://en.wikipedia.org/wiki/Basque_Fatherland_and_Liberty (14.5.2005)

14. http://en.wikipedia.org/wiki/List_of ETA_attacks (14.5.2005)

15. http://www.ict.org.il/inter_ter/orgattack.cfm?orgid=8 (14.5.2005)

16. http://cfrterrorism.org/groups/eta2.html (14.5.2005)

17. http://www.terrorismfiles.org/organisations/basque_fatherland_and_liberty.html

(14.5.2005)

18. http://www.guardiacivil.org/terrorismo/acciones/estadistica07.jsp (14.5.2005)

19. http://en.wikipedia.org/wiki/Irish_Republican_Army (20.5.2005)

20. http://en.wikipedia.org/wiki/Provisional_Irish_Republican_Army (20.5.2005)

21. http://en.wikipedia.org/wiki/Real_Irish_Republican_Army (20.5.2005)

68

22. http://www.ict.org.il/inter_ter/orgdet.cfm?orgid=34 (20.5.2005)




26. http://www.pbs.org/wgbh/pages/frontline/shows/ira/inside/org.html (20.5.2005)

27. http://www.pbs.org/wgbh/pages/frontline/shows/ira/etc/cron.html (20.5.2005)

28. http://en.wikipedia.org/wiki/Hamas (3.6.2005)

29. http://www.intifada.com/palestine.html (3.6.2005)



32. http://www.intelligence.org.il/eng/sib/9_04/hamas.htm (3.6.2005)

33. http://en.wikipedia.org/wiki/Al-Qaeda (15.6.2005)



36. http://www.infoplease.com/spot/terror-qaeda.html (15.6.2005)



39. http://www.state.gov/s/ct/rls/pgtrpt/2000/2450.htm (27.6.2005)

40. http://cfrterrorism.org/groups/tamiltigers.html (27.6.2005)

7.5 Pogovori

1. Pogovor s somentorjem, učiteljem veščin mag. Davidom Humarjem 20. junija 2005 in

25. maja 2006;

univerza v ljubljani fakulteta za druŽbene...

Documents