1. ustavnorevizijska tehnika Za spremembo ustave sta se v svetu uveljavili dve ustavnorevizijski tehniki: amandmiranje in noveliranje ustave. AMANDMIRANJE je namenjeno predvsem dopolnjevanju ustave (prvotnemu besedilu stave se dodajajo ustavni amandmaji, ki so pravnotehnično ločeni del), NOVELIRANJE pa se uporablja za dopolnjevanje in tudi za spreminjanje ustave. S spremembami se neposredno posega v prvotno besedilo ustave, dopolnjuje, spreminja in razveljavlja njene določbe. Pri tem norma, ki je v ustavnorevizijskem aktu, nadomesti normo, ki je v ustavi, ali pa jo dopolni. Kljub takim vsebinskim spremembam ostane ustavno besedilo enovito, torej brez dodatnega besedila k prvotnemu besedilu ustave, ter s tem tudi pregledno in sistematično. Noveliranje lahko poteka z ustavnim zakonom, zakonom o spremembi ustave ali ponekod kar z navadnim zakonom. V primerjavi s prejšnjo slovensko ustavo, ki je določala, da se ustava lahko spremeni z ustavnimi amandmaji, posamezne ustavne določbe pa se zaradi uresničevanja ustave v skladu z njenimi temeljnimi načeli lahko razčlenijo ali dopolnijo tudi z ustavnim zakonom, nova ustava RS ne določa akta o spremembi ustave. Izbira akta in s tem ustavnorevizijske tehnike je bila zato na začetku prepuščena državnemu zboru. Ob prvi spremembi ustave iz leta 1997 je državni zbor odločil, da se bo ustava novelirala z ustavnim zakonom, ta tehnika pa je bila uporabljena tudi za drugo spremembo leta 2000. novi poslovnik državnega zbora je to prakso prevzel in predpisal, da se ustava spreminja z ustavnim zakonom, ki je sestavljen iz dveh delov: 1. vsebuje besedilo ustavne spremembe (ki nadomesti ali dopolni prejšnje besedilo in postane integralni del ustavnega besedila), 2. del pa vsebuje določbe o spremembi ustave. Ustavni zakon se sprejema po postopku, predpisanem za spremembo ustave, in ima enako stopnjo pravne veljave kot ustava.

2. predhodni zakonodajni referendum Predhodni zakonodajni referendum ne omogoča zakonodajnemu telesu, da samostojno sprejme zakon. Predhodni referendum močno posega v položaj in zakonodajno funkcijo predstavniškega telesa, ker volilno telo glede vprašanja, o katerem se odloča na referendumu, v resnici začasno jemlje mandat predstavniškemu telesu, s tem, da o tem vprašanju predhodno odloči samo. Na predhodnem referendumu se volivci vnaprej izjavijo o vprašanjih, ki se urejajo z zakonom. Predhodni referendum se lahko nanaša na vprašanje:

- ali naj se določeno vprašanje uredi z zakono0m- ali naj se s predlaganim zakonom uredi določeno vprašanje tako, kot je

predlagano, ali drugače in kako naj se uredi- ali naj se v predlaganem zakonu uredi določeno vprašanje, ki v zakonu ni urejeno,

in kako naj se uredipredlog oziroma zahteva za razpis referenduma se lahko vloži od dneva, ko je predlog zakona predložen državnemu zboru, do začetka tretje obravnave. Rok za zbiranje podpisov za podporo zahtevi volivcev je odvisna od tega, ali je bila pobuda vložena pred 1. obravnavo predloga zakona ali po njej. ( v prvem primeru ta rok ne sme biti krajši od 45 in ne daljši od 60 dni, v drugem primeru pa ne krajši od 30 in ne daljši od 45 dni). V tem primeru DZ pred potekom tega roka ne sme začeti tretje obravnave predloga zakona. DZ mora predhodni referendum razpisati najkasneje v 30 dneh po vložitvi zahteve za

razpis referenduma. Od sprejetja nove ustave je bilo vloženih 40 pobud oz. zahtev za razpis zakonodajnega referenduma, od tega 28 za predhodni zak.ref., izvedena pa sta bila 2 predhodna zakonodajna referenduma.

3. naknadni zakonodajni referendum Pri naknadnem referendumu predstavniško telo samostojno sprejme zakon, volivci pa ga naknadno potrdijo ali za zavrnejo. Državni zbor je pri sprejemu zakona neodvisen. Predstavniško telo pri tem ohranja svoj položaj in vlogo zakonodajnega organa, suvereno ljudstvo pa ima vlogo končnega razsodnika, torej volivci le potrdijo zakon, ki ga je državni zbor že sprejel, zato se naknadni referendum imenuje post legem.Naknadni referendum je v Sloveniji predviden samo kot potrditveni, ne pa tudi kot razveljavitveni (kot ga pozna Italija), s katerim bi lahko volivci neposredno razveljavili zakon, ki že velja. Najkasneje v 7-ih dneh po sprejemu zakona lahko najmanj ⅓ poslancev in DS zahtevata naknadni referendum. Za razpis naknadnega referenduma pa lahko vloži zahtevo najmanj 40.000 volivcev, v 30-ih dneh od dneva roka za zbiranje podpisov, pod pogojem, da pobudnik zahteve v sedmih dneh po sprejetju zakon obvesti o svoji pobudi (podprti s podpisi najmanj 1000 volivcev) predsednika državnega zbora. Če je DS po vloženem suspenzivnem vetu DZ zakon ponovno sprejel, se rok sedmih dni šteje od dneva sprejema zakona pri ponovnem odločanju. V navedenih primerih mora DZ zadržati razglasitev in objavo zakona do poteka teh rokov, če pa zahteva ali obvestilo o pobudi v tem roku nista vložena, pošlje zakon v razglasitev in objavo. DZ mora razpisati naknadni referendum najkasneje v 7-ih dneh po vloženi zahtevi za razpis referenduma.

4. volitve članov državnega sveta Člane državnega sveta se voli s posrednimi volitvami, ki navadno omogočajo tesnejšo povezanost med člani interesnih skupin in njihovimi predstavniki, kot pa neposredne volitve.Volitve lahko opravi neki organ določene oblike organiziranosti v okviru interesnega področja oz. predstavniški organ lokalne skupnosti (organ ki je oblikovan zaradi zagotavljanja interesov članov interesne skupine znotraj te skupine). Lahko pa posredne volitve opravi tudi posebej v ta namen izvoljeno telo. Volitve lahko opravijo volilna telesa, ki jih sestavljajo člani predstavniških organov interesne organizacije oz. lokalne skupnosti, ali pa volilna telesa, ki jih tvorijo izvoljeni predstavniki teh organizacij oz. skupnosti. Člane DS-ja lahko voli vsak državljan Slovenije, ki je dopolnil 18 let, temu pogoju pa dodaja zakon še, da državljanu ni bila odvzeta poslovna sposobnost. Volilne pravice za člane DS-ja pa nimajo vsi državljani, temveč samo tisti, ki so člani interesnih skupin ali tisti, ki jim je zagotovljeno zastopstvo v DS-tu. (Osebe, ki opravljajo ustrezno dejavnost oz. so v delovnem razmerju v okviru interesnih skupin, ki so zastopane v DS-ju). Pri volitvah predstavnikov lokalnih interesov pa osebe, ki imajo stalno prebivališče v volilni enoti za te volitve. Volilno pravico za volitve v DS pa imajo v določenem obsegu tudi tujci, ki v Sloveniji opravljajo dejavnost na enem izmed interesnih področji oz., ki so v delovnem razmerju. Tujci imajo samo aktivno volilno pravico.

5. odločitev ustavnega sodišča v primeru neustavnosti ali nezakonitosti podzakonskega predpisa (glej vprašanje 80)

V postopku za oceno ustavnosti in nezakonitosti predpisov, lahko ustavno sodišče ugotovi njihovo skladnost z ustavo oz. z zakonom, lahko pa:

→ ODPRAVI ALI RAZVELJAVI neustaven/nezakonit podzakonski predpis:Odpravi ga, če ugotovi, da je treba odpraviti škodljive posledice, ki so nastale zaradi neustavnosti/nezakonitosti. Odprava učinkuje za nazaj in pomeni ničnost predpisa. Razveljavitev učinkuje za naprej, od dne objave odločbe, oz. po poteku roka.→UGOTOVI PROTIUSTAVNOST/NEZAKONITOST, vendar ga ne odpravi/razveljavi:predpis pusti v veljavi in naloži pristojnemu organu, da v določenem roku odpravi protiustavnost/nezakonitost.→UGOTOVI NESKLADNOST Z USTAVO IN ZAKONOM ZA PREDPIS, ki je bil med postopkom usklajen oz. je prenehal veljati.Ustavno sodišče sprejme ugotovitveno odločbo in odloči, ali ima ugotovitev učinek odprave ali razveljavitve podzakonskega predpisa, (če niso bile odpravljene posledice tega predpisa).→INTERPRETIRA ODLOČBO PREDPISA

6. delitev mandatov po proporcionalnem sistemu volitev članov občinskega sveta Delitev mandatov po proporcionalnem sistemu se uporablja v občinah z večjim številom članov občinskega sveta. Pri proporcionalnem sistemu se mandati v osnovi delijo na enak način, kot pri državnih volitvah, vendar je ureditev nekoliko različna pri volitvah v eni in pri volitvah v več volilnih enotah. Če se člani občinskega sveta volijo po proporcionalnem načelu v občini kot eni volilni enoti, se mandati dodelijo listam kandidatov na podlagi d'Hondtovega sistema. Če pa se člani občinskega sveta volijo po proporcionalnem načelu v več volilnih enotah, se mandati dodelijo listam kandidatov na dveh ravneh: na ravni volilne enote in na ravni občine. Na ravni volilne enote se mandati dodelijo listam kandidatov po enostavnem Droopovem volilnem količniku. Mandati, ki niso bili razdeljeni v volilnih enotah, pa se razdelijo na ravni vse občine po d'Hondtovem sistemu.Z liste kandidatov je izvoljenih toliko kandidatov, kolikor mandatov je dobila lista. Izvoljeni so kandidati po vrstnem redu na listi, razen če je vrstni red spremenjen zaradi preferenčnega glasovanja.

7. postopek obtožbe predsednika republike pred ustavnim sodiščem Ustavno sodišče odloča o obtožbi predsednika republike zaradi njegove funkcije, na podlagi sklepa državnega zbora. Sklep o obtožbi mora vsebovati opis zatajevane kršitve ustave oz. hujše kršitve zakona in predlog dokazov. DZ sprejme sklep o obtožbi z večino glasov vseh poslancev (absolutna navadna večina), sklepa o obtožbi predsednika republike pa ni dopustno vložiti v času od razpisa predsedniških volitev pa do razglasitve rezultatov. Obtoženi lahko na obtožbo odgovori. Ustavno sodišče opravi javno obravnavo, na kateri pooblaščeni predstavnik od državnega zbora zastopa obtožbo, na obravnavi ima pravico biti navzoč tudi obtoženi. Pred odločitvijo o obtožbi lahko ustavno sodišče z ⅔ večino glasov vseh sodnikov odloči, da obtoženi začasno ne sme opravljati svoje funkcije (pri nas je suspenz obtoženega fakultativen, ponekod pa je tudi

obligatoren). V postopku ugotavljanja odgovornosti kršitve ustave ali hujše kršitve zakona ustavno sodišče lahko z odločbo ugotovi:

- NEUTEMELJENOST obtožbe in obtoženega z odločbo OPROSTI- UTEMELNJENOST obtožbe - UTEMELJNEOST obtožbe in odloči, da obtoženemu preneha funkcija

Odločitev o utemeljenosti obtožbe in odločitev o prenehanju funkcije sprejme ustavno sodišče z ⅔ večino vseh sodnikov. Če je zoper obtoženega uveden kazenski postopke, lahko ustavno sodišče počaka s svojo določitvijo do odločitve v kazenskem postopku, če pa obtoženi med postopkom odstopi ali mu preneha mandat, postopke ustavi. Na zahtevo obtoženega ali DZ-a ustavo sodišče postopek nadaljuje. V postopku ugotavljanja odgovornosti predsednika republike se ustavno sodišče o vprašanjih, ki niso utemeljena z zakonom o ustavnem sodišču, ravna po načelih kazenskega postopka, ki so določena v ustavi in zakonu.

8. inkompatibilnost funkcije poslanca DZ Zakon o poslancih je kot temeljno izhodišče določil, da poslanec DZ-a opravlja svojo funkcijo poklicno in da ne sme opravljati funkcije ali dejavnosti, ki po zakonu ni združljiva s f-jo poslanca (inkompatibilnost v širšem pomenu).Poslanec ne sme biti hkrati član DS-ja, ne sme opravljati funkcije ali dela v državnih organih, prav tako ne sme poklicno opravljati funkcije v organih lokalne samouprave. Poslanec je lahko tako član občinskega oz. mestnega sveta in župan, če to funkcijo opravlja nepoklicno. Funkcija, ki ni združljiva s funkcijo poslanca, oz delo v državnem organu preneha z dnem potrditve mandata poslancu. Če je poslanec izvoljen za predsednika vlade ali imenovan za podpredsednika vlade ali ministra, v času dokler opravlja to funkcijo, mu f-ja poslanca miruje. Nezdružljivost poslanske funkcije vključuje tudi prepoved opravljanja pridobitne dejavnosti, ki bi lahko vplivala na objektivno ali od zunanjih vplivov neodvisno opravljanje funkcije. Poslanec mora katerokoli dejavnost oz. delo, ki ga opravlja in je nezdružljiva s poslansko funkcijo, prenehati opravljati najkasneje v 3 mesecih po potrditvi poslanskega mandata, sicer mu preneha mandat. Zakon o nezdružljivosti funkcije s pridobitno dejavnostjo prepoveduje tudi sprejemanje daril in drugih ugodnosti med opravljanjem funkcije in določa nadzorstvo nad premoženjskim stanjem funkcionarjev. Za to se ustanovi posebna komisija, katero je poslanec dolžan takoj, najkasneje pa v enem mesecu po začetku in prenehanju f-je poslanca, sporočiti podatke o svojem premoženjskem stanju. Med mandatom je poslanec zavezan prijaviti premoženje vsaki 2 leti, na zahtevo pristojnega organa pa tudi še v 1 letu po prenehanju funkcije. Zakon prepoveduje gospodarski družbi, podjetju ali zavodu ( v katerem ima funkcionar, njegov zakonec ali oseba s katero živi v zunajzakonski skupnosti ali njegovi družinski člani, več kot 25% delež vrednosti), poslovanje z državo.

9. oblikovanje volilnih enot za volitve poslancev DZ Volilne enote so območja, na katera se pred volitvami razdeli celotno območje na katerem se izvedejo volitve. Pri državnih volitvah se tako razdeli območje celotne države. Posledica oblikovanja volilnih enot je, da se celotno volilno telo, ki voli člane predstavniškega telesa, razdeli na manjše, teritorialno omejene dele. Načelo enake volilne pravice zahteva, da se volilne enote oblikujejo po pravilu, tako da se vsaki zagotovi približno0 enako število mandatov na določeno število prebivalcev. Volilne enote se

razlikujejo po tem, ali se v njih voli po en poslanec (UNIMONIALNE oz. ENOMANDATNE VOLILNE ENOTE) ali pa po več poslancev (PLURINOMINALNE oz. VEČMANDATNE VOLILNE ENOTE). Oblikovanje volilnih enot je lahko zelo pomembno za uspeh stranke na volitvah. Volilne enote je namreč mogoče oblikovati tako, da s tem ena stranka pridobi, druga pa izgubi (VOLILNA GEOMETRIJA) ali GERRYMANDERING. – (predvsem v uninominalnih vol.enotah). En poslanec se voli na približno enako število prebivalcev, to pomeni, uveljavitev načela enakosti volilne pravice, hkrati pa tudi zahtevo, da vsaki volilni enoti pripada toliko poslanskih sedežev, kolikor jih določa zakon. Izjema: določa jo določba po kateri italijanska in madžarska narodna skupnost volita v DZ vsaka po enega poslanca, ne glede na število njunih pripadnikov. Za volitve poslancev DZ-a se oblikuje 8 volilnih enot, v vsaki se voli po 11 poslancev (pri oblikovanju volilnih enot je treba upoštevati GEOGRAFSKO ZAOKROŽENOST ter njihove skupne kulturne in druge značilnosti). Vsaka volilna enota se razdeli na 11 okrajev, toliko kolikor se voli poslancev. Zakon je določil načelo, da se v vsakem volilnem okraju glasuje za enega kandidata. Volilni okraj lahko obsega območje ene, dveh ali več občin ali delov občine. Na območjih, kjer živita italijanska in madžarska narodna skupnost se oblikujeta posebni volilni enoti. V vsaki od njih se voli po en poslanec.

10. politična odgovornost ministra v RS Politična odgovornost ministra je dvojna: kolektivna in individualna, kar je posledica dvojnega položaja ministrov – so člani vlade in predstavniki ministrstev.Kolektivna odgovornost ministra: kot član vlade je odgovoren za delo vlade kot celote, odgovoren je za vsako odločitev vlade, ne glede na to ali se strinja z njo in kako je glasoval. Svoje odgovornosti se reši le, če odstopi iz funkcije ministra. Minister nima pravice kritizirati vlade in je dolžan podpirati vse njene odločitve. Pomen kolektivne odgovornosti je, da vlada tako učinkovito deluje, se uveljavlja nasproti parlamentu kot celota, ne prek posameznih ministrov. Individualna odgovornost ministra: odgovornost je vezana na osebo ministra in se ne razteza na celotno vlado. Minister je v celoti odgovoren za delo ministrstva, ki ga vodi, odgovoren je za lastno delo in za delo njegovih podrejenih. Minister je odgovoren za odločitve pri vodenju ministrstev – za politiko ministrstva in njeno izvajanje. Odgovoren je za delovanje ministrstva nasproti tretjim osebam, za kakovost vodenja in organiziranje dela. Osebno odgovarja za svoje delovanje parlamentu – odgovornost se uveljavlja z interpelacijo, poslanskimi vprašanji in pravico ministra da odstopi.Uveljavitev politične odgovornosti ministra:

- ODSTOP: to pomeni, da minister sam uveljavi politično odgovornost, se izogne odgovornosti za nadaljnje delo v vladi.

- RAZREŠITEV:Na predlog parlamenta: poslanci zahtevajo glasovanje o nezaupnici (razrešitev), sprožijo interpelacijo (lahko privede do glasovanja o nezaupnici), postavlja poslanska vprašanja (ne pride do razrešitve)Na predlog predsednika vlade: predlaga razrešitev ministra

11. postopek preizkusa ustavne pritožbe Ustavna obtožba je v našem ustavnem sistemu nov institut (posebno pravno sredstvo) za varstvo človekovih pravic in svoboščin. Ustavno pritožbo lahko vloži vsakdo (vsaka fizična ali pravna oseba), če meni, da mu je s posamičnim aktom državnega organa, organa lokalne skupnosti ali nosilca javnih pooblastil kršena njegova človekova pravica ali temeljna svoboščina. To pravico ima tudi varuh človekovih pravic v zvezi s posamično zadevo, ki jo obravnava, vendar lahko ustavno pritožbo vloži le s soglasjem tistega, čigar pravice in svoboščine varuje.Ustavno obtožbo se lahko vloži:

- šele ko so izčrpana vsa pravna sredstva (le izjemoma lahko ustavno sodišče odloča prej, če bi za pritožnika nastale nepopravljive posledice, redna pravna sredstva pa so izčrpana).

- Najkasneje v 60 dneh od dneva vročitve posamičnega akta, zoper katerega je mogoče ustavna pritožba (izjema: po izteku tega roka le v posebej utemeljenih primerih).

- Ustavna pritožba se vloži pisno (v njej je potrebno navesti posamični akt, ki se spodbija, dejstva, ki tožbo utemeljujejo, domnevo kršitve pravic in temeljnih svoboščin) priložena kopija posamičnega akta, ter ustrezne listine, na katere pritožnik opira svojo pritožbo.

- Ustavno sodišče pritožbo najprej preskusi (če je ne more preizkusiti zaradi pomanjkljivosti vloge, pozove pritožnika, da jo dopolni). Senat treh sodnikov odloči o tem, ali jo bo sprejelo v obravnavo na nejavni seji. (ustavno sodišče ima za preizkus ustavne pritožbe tri tričlanske senate: s področja kazenskopravnih, civilnopravnih in upravnopravnih zadev). V postopku preizkusa lahko ustavno pritožbo:

- → ZAVRŽE (če je prepozna, če niso izčrpana vsa pravna sredstva, jo je vložila neupravičena oseba, če jo pritožnik v določenem roku neupravičeno ne dopolni).

- →NE SPREJME (če očitno ne gre za kršitev človekovih pravic in temeljnih svoboščin, če od odločitve ni pričakovati rešitve pomembnega pravnega vprašanja in če kršitev človekove pravice ali svoboščine ni imela pomembnejših posledic za pritožnika).

- →SPEJME V OBRAVNAVOO zavrženju oz. sprejemu ustavne pritožbe odloči senat SOGLASNO, zoper ta sklep pa ni dopustna pritožba. Ustavna pritožba pa je kljub temu sprejeta, če se za tako odločitev v 15 dneh od dneva sprejema odločitve pisno izrečejo katerikoli 3-je ustavni sodniki.Če je ustavna pritožba sprejeta, jo ustavno sodišče praviloma obravnava na nejavni seji, lahko pa razpiše javno obravnavo.

12. pobuda za začetek postopka za oceno ustavnosti in zakonitosti predpisov postopek za oceno ustavnosti in zakonitosti predpisov in splošnih aktov, izdanih za izvrševanje javnih pooblastil, se začne z vložitvijo pisne zahteve predlagatelja oz. s sklepom ustavnega sodišča o sprejetju pobude za začetek postopka.Zahtevo lahko vložijo:

- DZ- Najmanj ⅓ poslancev DZa- DS

- Vlada- Sodišče- Državni tožilec- Banka Slovenije- Računsko sodišče, (če nastane vprašanje ustavnosti in zakonitosti v zvezi s

postopki, ki jih vodijo)- Varuh človekovih pravic ( v zvezi s posamično zadevo, ki jo obravnava)- Predstavniški organi lokalnih skupnosti, (če so ogrožene pravice lokalnih

skupnosti)- Reprezentativni sindikati ( za območje države, če so ogrožene pravice delavcev)- Po zakonu o lokalni samoupravi lahko vloži zahtevo za presojo ustavnosti in

uzakonitosti tudi župan, vendar le v primeru, če je poprej zadržal njegovo objavo, občinski svet pa je ponovno sprejel odločitev oz. pri odločitvi vztraja.

Zahteve za začetek postopka za oceno ustavnosti in zakonitosti predpisov navedeni predlagatelji niso upravičeni vložiti, v primeru, če so predpise sami sprejeli.Ustvano sodišče je dolžno začeti postopek na zahtevo pooblaščenih predlagateljev, lahko pa zahtevo tudi zavrne, če niso izpolnjeni navedeni kot tudi nekateri drugi procesni pogoji (npr. kadar ne gre za splošni akt, če so bile izpodbijane določbe že razveljavljene ali odpravljene ali vlagatelj ni upravičeni predlagatelj).Pisno pobudo za začetek postopka lahko da vsakdo, ki izkaže svoj pravni interes. Pravni interes je podan, če spodbijani predpis ali splošni akt za izvrševanje javnih pooblastil, neposredno posega v njegove pravice, pr. interese oz. pravni položaj.Pobudo najprej preizkusi sodnik posameznik, nato pa ustavno sodišče lahko pobudo:

- ZAVRNE, ZAVRŽE, SPREJME

13. načini in viri financiranja države in javnih skupnosti Država in lokalne skupnosti pridobivajo sredstva za uresničevanje svojih nalog z davki in z drugimi obveznimi dajatvami ter s prihodki od lastnega premoženja. Vrednost svojega premoženja pa država in lokalne skupnosti izkazujejo s premoženjskimi bilancami. Država z zakonom predpisuje davke, carine in druge dajatve. Davki so izvedeni denarni dohodek države, ki jih ta pobira v javnem interesu na podlagi svoje finančne suverenosti. Zavezanci plačujejo davek od premoženja, od dohodkov od premoženja in premoženjskih pravic, dohodka dobička, davek na dodano vrednost. Carina je dajatev na uvoženo in izvoženo blago; lahko je uvozna, izvozna ali tranzitna. Carina ima zaščitno ( zaščita domačega gospodarstva) in fiskalno funkcijo (zbiranje finančnih sredstev za potrebe države). Med druge dajatve štejemo predvsem razne takse, ki jih država predpisuje za plačilo oz. delno kritje stroškov nekaterih storitev drž. organov fizičnim in pravnim osebam.Lokalne skupnosti predpisujejo davke in druge dajatve le ob pogojih, ki jih določata ustava in zakon; brez zakonske podlage torej lokalne skupnosti ne smejo predpisovati davkov in drugih dajatev. Zakon o lokalni samoupravi določa, da pripadajo občini davki od premoženja, na dediščine in darila, na dobitke od iger na srečo, na promet nepremičnin in še nekateri drugi davki, del prihodkov od dohodnine, takse in pristojbine. Država in lokalne skupnosti pridobivajo sredstva za svoje delo tudi od prihodkov od lastnega premoženja. Pomemben vir financiranja države in lokalnih skupnosti so tudi

krediti. Po ustavi se lahko država zadolži ali da poroštvo za kredit le na podlagi zakona. Občina se lahko zadolži pod pogoji, ki jih določa zakon.

14. imuniteta sodnikov rednih sodišč Sodniška imuniteta krepi neodvisnost sodnikov. Ta se izraža v tem, da nikogar, ki sodeluje pri sojenju, ni mogoče klicati na odgovornost za mnenje, ki ga je dal pri odločanju na sodišču. Sodnik tudi ne sme biti priprt niti se ne sme brez dovoljenja državnega zbora zoper njega začeti kazenski postopek, če je osumljen kaznivega dejanja pri opravljanju sodniške funkcije. Po ustavi ima torej sodnik MATERIALNO kot tudi PROCESNO imuniteto, vendar obe v mejah POKLICNE imunitete.

15. ljudska iniciativa v našem pravnem sistemu Bistvena elementa ljudske iniciative sta predlog oziroma zahteva za sprejem določenega akta ali kvalificirano število volilnih upravičencev. Ljudska iniciativa je strogo formalizirana oblika sodelovanja državljanov pri oblikovanju pomembnih pravno političnih odločitev, ki se razlikujejo od drugih podobnih oblik dejanja pobud, predlogov, peticij. Ustava RS razlikuje med ljudsko iniciativo in pravico do vlaganja peticij in drugih pobud splošnega pomena. Slednjo ima vsak državljan, ljudsko iniciativo pa le kvalificirano število državljanov oziroma volivcev. Pravico do ljudske iniciative ima torej točno določeno število državljanov, ki je predpisano bodisi v ustavi bodisi v zakonu. Ljudska iniciativa je ena temeljnih pravic državljanov, ki se uresničuje kot kolektivna pravica. Razlika pa je tudi v tem, da je za uresničevanje pravice ljudske iniciative predpisan poseben postopek, za peticije in splošne pobude pa ne. Predmet ljudske iniciative so lahko ustava, zakoni in drugi pravni akti ali druge odločitve.

Institut ljudske iniciative je bil prvič uveden v naš ustavni sistem z amandmaji k ustavi RS leta 1989, amandma je določil ljudsko zakonodajno iniciativo, torej možnost, da volivci predlagajo zakon. Ni pa predvidel ljudske ustavnorevizijske iniciative. Nova ustava je to pravico razširila in jo omogočila tako na zakonodajnem kot tudi na ustavodajnem področju, zakon o lokalni samoupravi pa tudi na lokalni ravni. V ustavi je ljudska iniciativa (zakonodajna in ustavnorevizijska) vezana izključno na predstavniško telo, ki mora o njej odločiti. Predstavniško telo je dolžno predlog preučiti in izvesti predpisan postopek, ni pa dolžno pobude sprejeti. Le na zakonodajnem ( ne pa tudi na ustavnorevizijskem) področju je volivcem omogočeno, da še pred zavrnitvijo njihove zakonodajne iniciative v državnem zboru vložijo zahtevo za predhodni referendum o tem vprašanju.→ljudska ustavnorevizijska iniciativa:Pravica volivcev, da predlagajo spremembo ustave je bila prvič uvedena z novo ustavo RS leta 1991. ustava določa, da lahko predlog za začetek postopka za spremembo ustave da poleg 20 poslancev državnega zbora in vlada, tudi 30.000 volivcev. Postopke za ljudsko iniciativo je uredil zakon o referendumu in o ljudski iniciativi. Ta je določil, da mora biti v predlogu navedeno, v čem in kako naj se ustava spremeni, ter razlogi za spremembo. Predlogu morajo biti predloženi tudi podpisi najmanj 30.000 volivcev.→Ljudska zakonodajna iniciativa:

Ljudska zakonodajna iniciativa ima skladno z 88. členom ustave 5.000 volivcev. Nova ustava je potrebno število volivcev razpolovila, saj je amandma predpisoval, da lahko zakon predlaga 10.000 volivcev. S tem se je pogoj za sprožitev zakonodajne ljudske iniciative bistveno oblažil. Zakon o referendumu in ljudski iniciativi je določil, da mora predlog zakona, ki ga predložijo volivci državnemu zboru, vsebovati sestavine, ki jih določa poslovnik državnega zbora. Zakon o referendumu in ljudski iniciativi določa, da lahko da pobudo volivcem za vložitev predloga za začetek postopka za spremembo ustave oziroma predloga zakona vsak poslanec, politična stranka ali drugo združenje državljanov. Pobuda omenjenih subjektov še ni ljudska iniciativa in tudi ne sproži zakonodajnega oz. ustavnorevizijskega postopka. Rok za zbiranje podpisov volivcev za podporo predloga je 60 dni.→na lokalni ravni:Zakon o lokalni samoupravi omogoča, da lahko najmanj 5% volivcev v občini zahteva izdajo ali razveljavitev splošnega akta ali druge odločitve iz pristojnosti občinskega sveta oz. drugih občinskih organov. Glede pobude volivcev za vložitev take zahteve se uporabljajo odločbe, ki urejajo te postopke. V nasprotju z ljudsko ustavnorevizijsko in zakonodajno iniciativo, s katerima lahko volivci predlagajo spremembo ustave oz. sprejem zakona, lahko volivci v občini zahtevajo tudi razveljavitev akta, ko je ta že začel veljat.

16. volilni sistem enega prenosljivega glasu in sistem alternativnega glasovanja (splošno in v RS)

Sistem enega prenosljivega glasu je pravzaprav proporcionalni sistem, čeprav se ne glasuje o kandidatnih listah, temveč o osebah. Bistvo tega sistema je, da se neporabljeni glasovi izvoljenega kandidata dodelijo drugim kandidatnim listam po vrstnem redu dobljenih glasov. Vendar pa je precej zapleten, zlasti za volivce, zato se zelo redko uporablja, zlasti za državne volitve.Sistem alternativnega glasovanja je večinski sistem, te,melji na načelu absolutne večine, vendar ne zahteva ponavljanja glasovanja. Volivec poleg izbranega kandidata označi še drugega kandidata, ali več kandidatov, ki bi ga volil v drugem krogu, če njegov izbrani kandidat ne bi bil izbran v prvem krogu in bi se moral odločiti med drugimi kandidati.

17. polproporcionalni ali manjšinski volilni sistem Nekaj volilnih sistemov je mogoče uvrstiti med večinski in proporcionalni sistem, ki nimajo značilnosti niti enega niti drugega sistema, čeprav težijo k varstvu politične manjšine. Ti sistemi se imenujejo polproporcionalni ali manjšinski sistem in le delno zagotavljajo sorazmernost pri delitvi sedežev.→Eden od takih sistemov je sistem OMEJENEGA GLASOVANJA (limited vote). Ta sistem uporabljajo v volilnih enotah, kjer volijo več poslancev. Po tem sistemu sme volivec glasovati le za določeno število kandidatov, ki je manjše od števila poslancev, ki se volijo v volilni enoti.→Podobno temu sistemu je GLASOVANJE PO SISTEMU ENEGA NEPRENOSLJIVEGA GLASU (single non-transfarable vote), ko smejo volivci v volilni enoti z več mandati glasovati samo o enem kandidatu. Izvoljeni so kandidati, ki so dobili največ glasov.

→Tema sistemoma je podobo POMNOŽENO ALI KUMULIRANO GLASOVANJE (cumulative vote), ko volivec sicer ima toliko glasov, kolikor se v volilni enoti voli poslancev, vendar pa ni dolžan niti glasovati o tolikih kandidatih, kolikor pripada mandatov v volilni enoti, niti glasovati samo o določenem številu kandidatov, temveč o tem odloča sam.

18. način odločanja ustavnega sodišča Ustavno sodišče po končani obravnavi odloči na nejavni seji z odločbo, ki mora biti obrazložena. Če je potrebno ustavno sodišče odloči tudi, kateri organ mora izvršiti odločbo in kako. Ustavno sodišče odloča z ODLOČBAMI in SKLEPI. Te odločitve sprejema na nejavni seji, na kateri mora biti navzoča večina vseh sodnikov. O glavni stvari (meritum) odloči z večino glasov vseh sodnikov, o drugih vprašanjih pa s sklepom z večino glasov navzočih sodnikov. Predsednik in sodniki se ne smejo vzdržati glasovanja, imajo pa pravico do ločenega mnenja, če se ne strinjajo z odločitvijo. Ločeno mnenje je lahko odklonilno (dissenting opinion), če se ne strinjajo z izrekom in obrazložitvijo, ali potrditveni (concurring opinion), če se ne strinjajo le z obrazložitvijo odločbe. Ločeno mnenje je namenjeno predvsem predstavitvi argumentov, ki jih je sodnik izrekel ob obravnavanju in odločanju o zadevi, ki so narekovali njegovo odločitev.Do odprave odločbe ali sklepa lahko vsak sodnik pisno predlaga ponovno odločanje na seji sodišča (REVOTACIJA); predlog zadrži: odprave odločbe ali sklepa. Odločbe ustavnega sodišča se objavljajo v ULRS ter v UG (uradno glasilo), v katerem je bil objavljen predpis oz. splošni akt, izdan za izvrševanje javnih pooblastil. Po odločitvi ustavnega sodišča se objavijo tudi njegovi sklepi. Odločbe in sklepi skupaj s pritrdilnimi in odklonilnimi ločenimi mnenji, pa se objavijo v zbirki: ODLOČBE IN SKLEPI USTAVNEGA SODIŠČA.

19. delitev mandatov za državni zbor na ravni celotne države (druga delitev) Mandati, ki niso bili razdeljeni v volilnih enotah, se razdelijo na ravni države. Pri tej delitvi pridejo v poštev vse liste kandidatov, raze list kandidatov, ki so bile vložene samo v eni volilni enoti in pa liste kandidatov, ki glede na volilni izid v celotnem volilnem telesu ne bi dobile treh mandatov. Drugi pogoje je tako imenovani PRAG ZA VSTOP V DRŽAVNI ZBOR (4%), ki po svoji naravi omejuje načelo proporcionalnosti pri delitvi mandatov. Razlog zanj je vsaj minimalno zagotovilo, da v DZ ne bodo prišle politične stranke, ki imajo zelo majhno podporo volivcev in bi s svojim delovanjem ogrozile stabilnost parlamentarnega dela. Pri delitvi na ravni celotne države se mandati delijo na podlagi d'Hondtovega sistema. Mandati, ki jih pridobijo liste kandidatov pri tej delitvi, se dodelijo tistim listam v tistih volilnih enotah, kjer imajo te liste največje ostanke glasov v razmerju do količnika v volilni enoti. Lista kandidatov, ki je pri delitvi na državni ravni dobila določeno število mandatov dobi torej poslanske mandate v tistih volilnih enotah, v katerih je imela relativno največjo podporo. Pri tem ne gre za primerjavo podpore med različnimi listami kandidatov, temveč znotraj liste enega predlagatelja (največkrat stranke), ki je bila vložena v več volilnih enotah in je v njih dobila različno podporo volivcev. To pravilo naj bi zagotovilo, da se mandati tudi pri drugi delitvi dodelijo listam v volilnih enotah v skladu z volilno podporo, kar naj bi zagotavljalo povezanost volivcev tudi s tistimi poslanci, ki so dobili mandat šele pri delitvi na državni ravni. Največ

polovica mandatov, ki se dodelijo na državni ravni, se namreč lahko dodeli mandatom ne glede na njihov volilni uspeh v volilnih okrajih. Dodeli se po vrstnem redu kandidatov, ki ga določi politična stranka na kandidatni listi. To pomeni, da volivci v tem delu ne morejo vplivati na osebno izbiro poslancev državnega zbora, temveč je podelitev mandatov kandidatom odvisna od vrstnega reda, ki ga je določila politična stranka. Števila tako podeljenih mandatov ni mogoče predvideti, ker je odvisno od tega, koliko mandatov bo podeljenih že v volilnih enotah.

20. odprava pravnega akta pred ustavnim sodiščem Ustavno sodišče odpravi protiustavne ali nezakonite podzakonske predpise ali druge posamične akte, če ugotovi, da je treba odpraviti škodljive posledice, ki so nastale zaradi protiustavnosti ali nezakonitosti. Odprava učinkuje za nazaj (ex tunc) in pomeni ničnost predpisa. Vsakdo, ki so mu na podlagi odpravljenega podzakonskega predpisa ali splošnega akta nastale škodljive posledice, lahko zahteva njihovo odpravo. Če so posledice nastale na podlagi posamičnega akta, ki je nastal na podlagi odpravljenega predpisa oz. splošnega akta, ima upravičeni pravico zahtevati spremembo ali odpravo posamičnega akta pri organu, ki je odločil na prvi stopnji. To lahko upravičenec zahteva v treh mesecih od dneva objave odločbe ustavnega sodišča, če od vročitve posamičnega akta do vložitve pobude ali zahteve ni minilo več kot eno leto. Če so posledice nastale neposredno na podlagi odpravljenega predpisa ali splošnega akta, se odprava posledic zahteva, od organa, ki je izdal predpis. Če na te načine ni mogoča odprava posledic, lahko upravičena oseba zahteva odškodnino pred (rednim) sodiščem.

21. državni proračun Proračun je poseben pravni akt, ki ga sprejme predstavniški organ (DZ, pokrajinski ali občinski svet) in s katerim se predvidijo prihodki in izdatki države ali lokalne skupnosti za določeno časovno obdobje. Vsi prihodki in izdatki države in lokalnih skupnosti za financiranje javne porabe morajo biti zajeti v njihovih proračunih. Zunajproračunska poraba države in lokalnih skupnosti je torej v nasprotju z ustavo. Proračun je v sodobni državi temeljni instrument financiranja javnih izdatkov, je pomemben instrument ekonomske, hkrati pa tudi socialne politike. Sestavo, pripravo in izvrševanje državnega proračuna in proračunov lokalnih skupnosti ureja zakon o javnih financah. Z njim se ureja tudi upravljanje s premoženjem države in občin, njihovo zadolževanje, poroštvo države oz. občin, upravljanje njihovih dolgov, računovodstvo in proračunski nadzor.Proračun sestavljajo: SPLOŠNI DEL, ki je sestavljen iz bilance prihodkov, (ki obsegajo tekoče davčne in nedavčne prihodke, kapitalske dohodke, prejete donacije in transferne prihodke iz drugih blagajn javnega financiranja) in odhodkov, (ki zajemajo tekoče odhodke, tekoče transfere, investicijske odhodke in investicijske transfere); račun finančnih terjatev in naložb (npr. sredstva od vrnjenih posojil države v javna in zasebna podjetja in banke); račun financiranja (zadolževanje in odplačilo dolgov). Drugi del proračuna je: POSEBNI DEL, ki ga sestavljajo finančni načrti neposrednih proračunskih uporabnikov (odhodki po sklopih, skupinah in posameznih proračunskih postavkah); tretji del pa je sestavljen iz NAČRTA RAZVOJNIH PROGRAMOV, kateri sestavljajo: letni načrt oz. plane razvojnih programov neposrednih uporabnikov (načrtovani izdatki za investicije in državne pomoči)

22. preventivna kontrola ustavnosti – splošno in v RS Pri preventivni ali predhodni kontroli gre za oceno ustavnosti norme pred njeno razglasitvijo in objavo. Postopek sprejemanja norme še ni končan oz. norma še sploh ni začela veljati.

Francija ima sistem preventivne kontrole na podlagi ustave iz leta 1958. ustavni svet opravlja funkcijo ustavnega sodišča, ocenjuje ustavnost zakonov, ki jih je sprejel parlament, vendar jih predsednik republike še ni razglasil in še niso objavljeni. ORGANSKI ZAKONI (urejajo ustavnopravna vprašanja) spadajo obvezno v postopek preventivne kontrole, drugi zakoni pa na predlog upravičenega predlagatelja. Če ustavni svet oceni, da je nek zakon v nasprotju z ustavo, ga predsednik republike ne more razglasiti in objaviti. Ustavno sodišče ima izjemoma tudi pravico do represivne (naknadne) kontrole glede zakona, ki ga predsednik republike že sprejel, vendar se še ni začel uporabljati: v tem primeru ustavno sodišče s svojo odločitvijo prepreči njegovo uporabo, če smatra, da je zakon v nasprotju z ustavo. Bistvo preventivne kontrole (ustavnosti) je, da se zakon (za katerega je ugotovljena protiustavnost) ne more začeti uporabljati. Glede zakonov, ki so ocenjeni za protiustavne, se zakonodajni postopek zaradi ugotovitev preventivne kontrole prekine in konča pred zadnjima aktoma – pred proglasitvijo in objavo, ki sta bistvena formalna pogoja za veljavnost zakona.

Izjema od načela represivne kontrole velja tudi v RS in sicer za presojo mednarodnih pogodb. Na predlog predsednika republike, vlade ali tretjine poslancev daje ustavno sodišče v postopku ratifikacije mednarodne pogodbe mnenje o njeni skladnosti z ustavo. Če ustavno sodišče meni, da pogodba ni v skladu z ustavo, je ni mogoče ratificirati.

23. pristojnosti predsednika republike na zakonodajnem področju v našem ustavnem sistemu se zakonodajne pristojnosti oz. pristojnosti predsednika na zakonodajnem področju uresničujejo znotraj treh postopkov, in sicer: - znotraj zakonodajnega postopka - znotraj razpisa volitev državnega zbora, njegovega sklica in razpusta - znotraj postopka volitev in imenovanjte pristojnosti pa izvršuje predsednik v sodelovanju z državnim zborom. Zakonodajni postopek je pri nas tako kot v ostalih ustavnih ureditvah v pristojnosti parlamenta. Predsednik republike nima možnosti formalnega in neposrednega vplivanja na sprejemanje zakona oz. na njegovo vsebino. To lahko posredno doseže le tako, da na zahtevo DZ-a ali lastno pobudo izreče svoje mnenje o posameznem 8tudi zakonskem) vprašanju. Predsednik republike ima pravico in dolžnost z ukazom razglašati zakone najkasneje 8 dni po njegovem sprejetju (promulgacijska funkcija). Predsednik republike ima prav tako posreden vpliv na postopek ratifikacije mednarodnih pogodb, v okviru katerega lahko predlaga ustavnemu sodišču, da se izreče o skladnosti mednarodne pogodbe z ustavo, poleg tega pa izdaja tudi listine o ratifikaciji. Prav tako je predsednik pristojne razpisati volitve v dZ, sklicati prvo sejo na novo izvoljenega državnega zbora in zahtevati sklic izredne seje državnega zbora (ne pa tudi seje v času izrednega stanja). Izjemoma lahko tudi razpusti DZ pred iztekom mandata in sicer če:

a) DZ po večkratnih poskusih ne more izvoliti predsednika vlade ali

b) mu po zavrnjeni zaupnici vladi ne uspe izvoliti novega predsednika vlade ali dotedanjemu predsedniku pri ponovnem glasovanju izglasovati zaupnice.

Če nastopijo z ustavo določeni pogoji oz. okoliščine je predsednik republike dolžan razpustiti DZ in razpisati predčasne volitve. Predsednik ima v postopku volitev in imenovanj pravico predlagati v izvolitev DZ-u sodnike ustavnega sodišča, 5 članov sodnega sveta in varuha človekovih pravic, v imenovanje pa 3 člane računskega sodišča in 9 članov sveta Banke Slovenije. Predsednik DZ-a je dolžan predsednika republike obveščati o dejstvih, pomembnih za izvrševanje njegovih pristojnosti, ter o sejah državnega zbora in mu pošiljati vse gradivo o zadevah, ki so na dnevnem redu sej državnega zbora.

24. sestava vlade v RS Po naši ustavni ureditvi sestavljajo vlado: predsednik vlade in ministri, kar pomeni tudi, da vlada nima ožje in širše sestave, temveč je enotno kolegijsko telo. Zakon določa, da vlado sestavljajo ministri, ki vodijo posamezne resorje, in sicer ministri za:( delo, družino in socialne zadeve, za ekonomske odnose in razvoj, za finance, za gospodarske dejavnosti, za kmetijstvo in gozdarstvo, za kulturo, za notranje zadeve, za obrambo, za okolje in prostor, za pravosodje, za promet in zveze, za šolstvo in šport, za zdravstvo, za znanost in tehnologijo ter za zunanje zadeve). Vlada ima lahko tudi nekaj ministrov brez resorja. Vsak minister vodi in predstavlja ministrstvo, daje politične usmeritve, za delo ministrstva in organov v njegovi sestavi, nadzoruje njihovo delo, izdaja predpise in akte iz pristojnosti ministrstva in organov v njegovi sestavi ter opravlja druge naloge, ki jih določa zakon ali drugi predpisi.Strokovno delo na širših zaokroženih področjih v okviru ministrstva vodijo državni sekretarji. Državni sekretarji na predlog ministra imenuje in razrešuje vlada. Organe v sestavi ministrstva vodijo predstojniki teh organov, ki imajo v osnovi enaka položaj kot državni sekretarji. Prav tako jih imenuje in razrešuje vlada na predlog ministra, kateremu so odgovorni. Državnemu sekretarju in prav tako predstojniku organa preneha funkcija z odstopom ali z razrešitvijo. Z dnem prisege ministra (z nastopom f-je ministra), mora državni sekretar ponuditi svoj odstop drugemu ministru. Položaj državnega sekretarja in predstojnika organa v sestavi je po zakonu dokaj nejasen in nedorečen. Po eni strani je jasno, da nista člana vlade, zato bi ju lahko šteli za visoka državna uradnika, po drugi strani pa deloma sledita usodi vlade oz. posameznega ministra, zato bi ju bilo treba šteti v krog članov vlade v širšem pomenu in obsegu.

25. kandidiranje na volitvah za predsednika republike Pravico biti izvoljen za predsednika republike ima državljan Slovenije, ki je na dan glasovanja dopolnil 18 let starosti in ki mu ni bila odvzeta poslovna sposobnost.Kandidate za predsednika republike lahko predlagajo:

- POSLANCI DZ-ja ( podpisi najmanj 10-ih poslancev)- POLITIČNE STRANKE (kandidate določijo po postopku, določenem z njihovimi

pravili s tajnim glasovanjem, predlog pa mora biti podprt s podpisi najmanj treh poslancev ali najmanj 3.000 volivce)

- VOLIVCI (kandidate določijo s podpisi najmanj 5.000 volivcev)

Vsak poslanec in vsak volivec da lahko podporo samo eni kandidaturi. Kandidat za predsednika republike pa prav tako ne more kandidirati za poslanca DZ-a ali člana državnega sveta.Ustava RS določa, da se predsednik republike voli na neposrednih, splošnih in tajnih volitvah. Volitve predsednika republike razpiše predsednik DZ-a ( najmanj 105 in največ 75 dni pred iztekom mandatne dobe), volitve pa morajo biti opravljene najkasneje 15 dni pred iztekom petletne mandatne dobe prejšnjega predsednika republike. Izvoljen je tisti kandidat, ki je dobil večino glasov volivcev, ki so oddali veljavne glasovnice (absolutno večino). Če noben od kandidatov ne dobi večine glasov, je za volitve predsednika republike predviden tudi drugi krog glasovanja, kjer se pomerita samo dva kandidata, ki sta v prvem krogu dobila največ glasov. Izvoljen je kandidat, ki dobi absolutno večino.

26. sestava predstavniškega telesa po vseh dosedanjih slovenskih ustavah Predstavniško telo po prejšnji ureditvi se je imenovalo SKUPŠČINA in se je v mnogem razlikovala od dosedanjega predstavniškega telesa. Sestavljena je bila iz treh delov:

- zbora združenega dela- zbora občin- družbenopolitičnega zbora

Vsi trije zbori republiške skupščine so zastopali različne najpomembnejše družbene interese. Zbor združenega dela je predstavljal interese zaposlenih in samostojnih poklicev (delovne interese), zbor občin interese prebivalcev občin in družbenopolitični zbor interese v družbenopolitičnih organizacijah delujočih občanov. Način oblikovanja zborov je bil podrejen ustavni ureditvi, ki je temeljila na zastopanju in uveljavljanju konkretnih družbenih interesov v skupščini na podlagi ideje o pluralizmu samoupravnih interesov. Torej so se zbori oblikovali iz različnih družbenih struktur na podlagi delegacijskega sistema, ki je nadomestil običajni način volitev predstavniškega telesa. Skupščina je v prejšnji ustavni ureditvi prav tako opravljala tipične naloge sodobnega predstavniškega telesa, zlasti zakonodajno funkcijo (še posej pa je bila poudarjena volilna f-ja skupščine).Po sedanji slovenski ustavi ima vlogo predstavniškega telesa državni zbor, katerega sestavlja 90 poslancev, ki so izvoljeni neposredno na podlagi splošne enake volilne pravice, s tajnim glasovanjem. V državnem zboru so predstavljeni državljani Slovenije, posebej pa so v DZ-u predstavljeni tudi pripadniki italijanske in madžarske narodne skupnosti, ker ima vsaka narodna skupnost v DZ-u zagotovljeno eno poslansko mesto – ne glede na število njenih pripadnikov.

27. pristojnosti državnega zbora na področju vodenja in nadzora obrambe države Državni zbor določa temeljne usmeritve za organizacijo in izvajanje obrambe in pri tem zlasti:

- RAZGLASI IZREDNO STANJE na predlog vlade, kadar velik ali splošna nevarnost ogroža obstoj države, predvsem, če grozi povečana nevarnost napada na državo oz. nastane neposredna vojna nevarnost.

- RAZGLASI VOJNO STANJE na predlog vlade, če je izvršen napad na državo- ODLOČA O UVELJAVITVI DELONE IN MATERILNE DOLŽNOSTI v

izrednem stanju, ki je razglašeno zaradi povečane nevarnosti napada na državo oz. neposredne vojne nevarnosti

- ODLOČI O SPLOŠNI MOBILIZACIJI IN UPORABI SLOVENSKE VOJSKE o izrednem stanju, če je to razglašeno zaradi povečane nevarnosti napada na državo, oz. neposredne vojne nevarnosti

- SPREJEMA SPLOŠNE DOLGOROČNE PROGRAME RAZVOJA IN OPRAVLJANJA OBRAMBNIH SIL

- Preko pristojnega delovnega telesa DOLOČA STRATEŠKE SMERI DELOVANJA OBVEŠČEVALNO-VARNOSTNE SLUŽBE ministrstva za obrambo

Za DZ je zlasti pomembna njegova pristojnost, da neposredno ali preko pristojnih delovnih teles nadzira organizacijo, priprave in izvajanje obrambe države. Bistveni sestavini parlamentarnega nadzora nad obrambnimi silami sta postopek nadzora nad obrambnim delom državnega proračuna in politični nadzor nad obrambnimi silami.

28. inkompatibilnost funkcije ustavnega sodnika Funkcija sodnika ustavnega sodišča po ustavi ni združljiva s funkcijami v državnih organih, v organih lokalne samouprave in v organih političnih strank ter z drugimi funkcijami in dejavnostmi, ki po zakonu niso združljive s funkcijo sodnika ustavnega sodišča (inkompatibilnost funkcije v širšem pomenu). Zakon o ustavnem sodišču je ustavno določbo razčlenil in natančneje predpisal oba vidika inkompatibilnosti funkcije. Torej f-ja ustavnega sodnika ni združljiva z zgoraj naštetimi funkcijami ter s funkcijami v organih sindikatov, niti ni združljiva z delom v državnih organih, v organih lokalnih skupnosti in pri nosilcih javnih pooblastil. Katerakoli od teh funkcij mu preneha z dnem začetka izvrševanja funkcije ustavnega sodnika.Funkcija ustavnega sodnika ni združljiva tudi s članstvom v organih vodenja in nadzora gospodarskih družb, zavodov in zadrug ter z opravljanjem poklica ali pridobitne dejavnosti, razen dejavnosti visokošolskega učitelja, znanstvenega delavca ali visokošolskega sodelavca. Najpozneje v treh mesecih od dneva izvolitve mora sodnik ustavnega sodišča prenehati z opravljanjem te dejavnosti. Če tega ne stori, mu preneha funkcija sodnika ustavnega sodišča.

29. razpust državnega zbora Predsednik republike lahko razpusti DZ v dveh primerih:

- če DZ po večkratnih poskusih ni izvolil novega predsednika vlade- če po neizglasovani zaupnici DZ ne izvoli novega predsednika vlade

V takem primeru predsednik republike razpiše predčasne državnozborske volitve.

30. odločitve ustavnega sodišča po končani obravnavi ustavne pritožbe Po končani obravnavi ustavno sodišče Z ODLOČBO ustavno pritožbo kot neutemeljeno zavrne ali pa ji ugodi. Če ustavno sodišče ustavni pritožbi ugodi, posamični akt v celoti ali deloma odpravi (odprava velja za nazaj – ex tunc) ali razveljavi (razveljavitev učinkuje za naprej – ex nunc) in zadevo vrne organu, ki je pristojen za odločanje. Če ugotovi, da odpravljeni posamični akt temelji na protiustavnem predpisu ali splošnem aktu, tega lahko po načelu koneksitete odpravi ali razveljavi v skladu s pravili, ki veljajo za odločanje o ustavnosti in zakonitosti predpisov. Ob odpravi posamičnega akta lahko ustavno sodišče odloči tudi o

sporni pravici oz. svoboščini, če je to nujno zaradi odprave posledic, ki so nastale na podlagi odpravljenega posamičnega akta že nastale, ali če to terja narava ustavne pravice oz. svoboščine in če je na podlagi podatkov v sporu mogoče odločiti. Tako določbo ustavno sodišče izroči organu, ki je pristojen za izvrševanje posamičnega akta, ki ga je ustavno sodišče odpravilo in nadomestilo s svojo odločbo. Če po veljavnih predpisih ni pristojnega organa, ga določi ustavno sodišče.

31. zbor občanov Odločanje na zboru je gotovo najbolj neposredno, saj omogoča predlaganje, razpravljanje in sprejemanje odločitev. V tem delu je zbor občanov bliže instituciji predstavništva kot referendum. Zbor občanov se razlikuje zlasti po tem, da gre za mnogo bolj spontano in neformalizirano odločanje, v katerem lahko sodelujejo vsi volivci v lokalni skupnosti. Po zakonu o lokalni samoupravi občani na zboru obravnavajo posamezne zadeve, oblikujejo stališča, dajejo predloge, pobude in mnenja ali odločajo. Konkretizacijo teh vprašanj prepušča zakon statutom občin. Zbor občanov se lahko skliče za celotno občino ali za njen del, sklicuje pa ga župan na način, ki ga določi statut občine. Župan mora sklicati zbor občanov, če je tako predpisano z zakonom ali statutom občine ali če tako zahteva najmanj 5% volivcev v občini oziroma v njenem posameznem delu (obligatorni sklic zbora). Statut občine določi način vložitve zahteve in postopka odločanja o sklicu zbora občanov, če sklic zahtevajo volivci. Župan pa lahko skliče zbor občanov na lastno pobudo, na pobudo občinskega sveta ali sveta ožjega dela občine (fakultativen sklic zbora občanov). Statuti občin določajo število volivcev, ki morajo sodelovati na zboru, da so stališča, predlogi, pobude in mnenja ali odločitve veljavno sprejete, predpišejo pa tudi kako te zavezujejo občinskega organa.

32. razmerje med DZ in predsednikom republike Predsednik republike razpisuje redne in predčasne volitve v DZ-a, nima pa pravice sklicati rednih in izrednih zasedanj državnega zbora. Redna in izredna zasedanja DZ-a lahko po ustavi sklicuje sam predsednik DZ-a. predsednik republike pa lahko samo zahteva sklic izrednega zasedanja. Predsednik republike skliče samo prvo sejo na novo izvoljenega DZ-a, česar ni mogoče primerjati s sklicem začasnega parlamenta. Predsednik republike lahko samo v dveh z ustavo posebej določenih primerih razpusti državni zbor.

- če DZ po večkratnih poskusih ni izvolil novega predsednika vlade- če po neizglasovani zaupnici DZ ne izvoli novega predsednika vlade

torej, razpust DZ-a ni samo pravica predsednika republike, temveč tudi dolžnost, če nastopijo z ustavo določeni pogoji oz. okoliščine. V primeru, da predsednik republike razpusti DZ, mora tudi razpisati predčasne volitve v DZ. V času izrednih razmer ali vojne, ko se DZ ne more sestati, nekatere njegove f-je opravlja predsednik republike, v tem času pa ima predsednik tudi pravico izdajati uredbe z zakonsko močjo, s katerimi lahko celo izjemoma omeji posamezne ustavne pravice in temeljne svoboščine, te uredbe in tudi druge odločitve, ki jih sprejme v tem času, pa mora predložiti v potrditev DZ-u takoj, ko se ta sestane. Pri imenovanju državnih funkcionarjev ima predsednik večinoma samo predlagano funkcijo; DZ-u predlaga v izvolitev sodnike ustavnega sodišča, 5 članov sodnega sveta in varuha človekovih pravic ter v imenovanje 3 člane računskega sodišča in 9 članov sveta Banke Slovenije.

Pravica in dolžnost predsednika republike je, da razglasi zakon, ki ga sprejme DZ, posreden vpliv pa ima po ustavi samo pri postopku ratifikacije mednarodnih pogodb, lahko predlaga ustavnemu sodišču, da izreče svoje mnenje o skladnosti mednarodnih pogodb z ustavo, poleg tega pa izdaja listine o ratifikaciji . DZ lahko zahteva od predsednika republike, da izreče mnenje o posamičnem vprašanju, kar za DZ ni obvezno; DZ pa prav tako lahko obtoži predsednika republike pred ustavnim sodiščem zaradi kršitve ustave ali hujše kršitve zakona.

33. konkretna kontrola ustavnosti (splošno in v RS) Konkretna ali incidentna kontrola ustavnosti je vezana na reševanje konkretnega spora: tu se vprašanje ustavnosti splošne pravne norme postavi takrat, ko je to normo treba uporabiti za konkretno osebo ali primer. Glavno vprašanje ni ustavnost norme, ampak rešitev konkretnega spora. Ustavnost norme pa je predhodno vprašanje.Če se v koncentriranem sistemu ( v tem sistemu je kontrola ustavnosti osredotočena v enem organu, ki je ustavno sodišče ali drug podoben organ) kontrole ustavnosti pred sodiščem, ki rešuje konkreten primer, odpre vprašanje ustavnosti zakona, ki bi ga moral uporabiti, mora o tem vprašanju kot predhodnem vprašanju odločiti ustavno sodišče. V tem primeru torej redno sodišče, ki odloča o konkretnem primeru, ne more hkrati odločiti tudi o ustavnosti zakona (predhodnem vprašanju), ampak lahko o tem odloči ustavno sodišče samo. Ustavno sodišče ima pravico zakon tudi »zavreči«.

34. načini kandidiranja na volitvah občinskega sveta Pri lokalnih volitvah imajo najpomembnejšo vlogo v kandidiranju politične stranke, čeprav v nekoliko manjši meri kot pri državnih volitvah, zlasti v manjših skupnostih. Neodvisni kandidati pa imajo nekoliko boljše možnosti na lokalni, kot na državni ravni; to zlasti velja za osebnosti, ki so si s svojim delovanjem v lokalni skupnosti pridobile ugled med prebivalci lokalne skupnosti. Določbe o kandidiranju so v zakonu prilagojene različnim volilnim sistemom, ki jih predvideva zakon. Kandidate in liste kandidatov lahko določijo politične stranke v občini in volivci v volilni enoti. Kandidate za člane občinskega sveta – predstavnike italijanske oz. madžarske narodne skupnosti določijo volivci – pripadniki narodne skupnosti. Prav tako pa kandidate za člane občinskega sveta – predstavnike romske skupnosti določijo volivci pripadniki te skupnosti. Vsaka politična stranka v občini lahko določi kandidate oz. liste kandidatov za člane občinskega sveta v vsaki volilni enoti. Kandidate oz. liste kandidatov določi po postopku, določenem z njenimi pravili. Pri določanju kandidatov, oz. list kandidatov smejo sodelovati samo člani stranke, ki imajo volilno pravico in stalno prebivališče v občini, določijo jih s tajnim glasovanjem. Volivci lahko določijo kandidate in liste kandidatov s podpisovanjem. Kandidate oz. liste kandidatov za člane občinskega sveta v posamezni volilni enoti lahko določi skupina najmanj 15 volivcev, ki imajo stalno prebivališče v volilni enoti. Občinska volilna komisija potrdi kandidate, da lahko sodelujejo pri volitvah.

35. interpelacij o delu vlade v RS Interpelacija je POSEBNA OBLIKA UVELJAVLJNAJA ODGOVORNOSTI VLADE OZ. POSAMEZNIH MINISTROV V PARLAMENTU. Običajno se v teoriji šteje za POSEBNO OBLIKO POSLANSKEGA VPRAŠANJA (to so vprašanja, ki jih člani parlamenta zastavljajo vladi oz. posameznemu ministru v zvezi z delom izvršilnih in

upravnih organov). Interpelacija je torej URESNIČEVANJE ODGOVORNOSTI VLADE PARLAMENTU, tako kot poslansko vprašanje, vendar ima veliko resnejši pritisk na vlado, če parlament ni zadovoljen z njenim delom, saj povzroči posebno obravnavo in glasovanje. Njen namen je v tem, da se začne razprava o politični odgovornosti vlade kot celote ali posameznega ministra ter glasuje o njegovi odgovornosti. Pri tem ni nujno, da se glasovanje konča z izrekom nezaupnice, temveč zgolj z neko izjavo parlamenta, ki ne povzroči padca vlade. Interpelacija se navadno začne le na zahtevo poslancev, in se lahko konča na različne načine; o njej se razpravlja v parlamentu, pri razpravi lahko sodelujejo vsi poslanci in ne samo tisti, ki so sprožili interpelacijo. Konča se lahko brez posebnega sklepa, z nekim sklepom ali stališčem parlamenta o obravnavanem vprašanju ali z glasovanjem o nezaupnici vladi.Po naši ustavi lahko sproži v DZ-u interpelacijo najmanj 10 poslancev, če po razpravi o interpelaciji večina poslancev izreče nezaupnico vladi ali posameznemu ministru, DZ vlado ali ministra razreši. Vendar je mogoče nezaupnico vladi izreči samo, če se hkrati izvoli nov predsednik vlade. Tako mora predlagatelj interpelacije ob predlogu nezaupnice vladi, predlagati v izvolitev tudi novega predsednika vlade.Če pa se glasuje posebej o nezaupnici posameznemu ministru in je le-ta izglasovana, se šteje, da je s tem tudi razrešen.

36. sistem razdelitve mandatov za volitve poslancev v DZ leta 2000 Razdelitev mandatov je PROPORCIONALNA. Predpisani prag za vstop v DZ je 4%. Pri delitvi mandatov se ne upoštevajo liste, ki so dobile v celi državi manj kot 4% glasov. Pri delitvi mandatov v volilni enoti se uporablja DROOPOV KOLIČNK. Mandati se razdelijo na dveh ravneh:

- na ravni volilne enote- na ravni celotne države

Na ravni volilne enote se mandati dodelijo listam kandidatov na podlagi DROOPOVEGA KOLIČNIKA. Število glasov volivcev delimo s 12. število glasov za listo se deli s količnikom in tolikokrat kolikokrat je količnik vsebovan, toliko mandatov dobi lista.Na ravni celotne države pa se mandati delijo na podlagi D'HONDTOVEGA SISTEMA. Listam se dodeli toliko mandatov, kolikor je razlika med številom mandatov na ravni države in številom v volilnih enotah. Mandati se razdelijo listam v volilnih enotah, kjer imajo liste največje ostanke v razmerju do količnika.

37. procesna imuniteta poslancev državnega zbora Procesna imuniteta=FORMALNA imuniteta=imuniteta NEDOTAKLJIVOSTI pod določenimi pogoji varuje poslanca pred odvzemom svobode in kazenskim postopkom za storjena kazniva dejanja, ki niso neposredno povezana z opravljanjem poslanske funkcije. Namenjena je zagotavljanju nemotenega dela poslanca in s tem parlamenta. Vendar se z njo ne izključuje kazenska odgovornost poslanca za storjeno kaznivo dejanje, temveč le možnost odvzema prostosti ali uvedbe kazenskega postopka zoper poslanca brez dovoljenja DZ-a. po ustavi RS poslanec ne sme biti priprt, niti se zoper njega ne sme začeti kazenski postopek, če se sklicuje na imuniteto, brez dovoljenja DZ-a, razen če je bil zaloten pri kaznivem dejanju, za katerega je predpisana kazen zapora nad 5 let.→dovoljenje DZ-a je potrebno:

- a)reditev pripora poslanca, ne glede nato, ali se sklicuje na imuniteto ali ne

- b)začetek kazenskega postopka proti poslancu, vendar samo, če se sklicuje na imuniteto. V obeh primerih, če se poslanec sklicuje na imuniteto, mora DZ presoditi, ali je priznanje imunitete nujno potrebno za opravljanje poslanske funkcije. Praviloma je priznanje imunitete nujno potrebno v primeru (a), ne pa tudi v primeru (b).

→dovoljenje DZ-a ni potrebno:- a)za začetek kazenskega postopka proti poslancu, ki se ni skliceval na imuniteto- b)za odreditev pripora ali za začetek kazenskega postopka proti poslancu, ki je bil

zaloten pri dejanju, za katerega je predpisana kazen zapora nad 5 let, četudi bi se skliceval na imuniteto. V obeh primerih je pristojni državni organ dolžan le obvestiti DZ o priporu poslanca ali o začetku kazenskega postopka zoper njega. Le izjemoma in s posebej utemeljenimi razlogi lahko DZ naknadno prizna imuniteto tudi v teh dveh primerih. Če DZ naknadno prizna imuniteto, se mora kazenski postopek ustaviti oz. se v primeru pripora poslanca izpusti. Procesna imuniteta je relativna ( traja le v času mandata), varuje ga le pred priporom in kazenskim postopkom (ne pa pred prekrški, civilnimi delikti, disciplinskimi postopki,…) razteza pa se tudi izven poklicne funkcije = POKLICNA + NEPOKLICNA IMUNITETA.

38. premoženje in financiranje občine Ustava določa, da se občina financira iz lastnih virov, občinam, ki so slabše gospodarsko razvite in zato ne morejo v celoti opravljati svojih nalog, pa je država zavezana zagotoviti denarna sredstva, če izpolnjujejo z zakonom določena merila.Po zakonu o lokalni samoupravi sestavljajo premoženje občine:

- nepremičnine- premične stvari, ki so last občine- denarna sredstva- pravice

Vrednost premoženja izkazuje občina v premoženjski bilanci. Občina lahko izjemoma del svojega premoženja podari za humanitarne, znanstvenoraziskovalne, izobraževalne in druge tovrstne načine; o tem odloča občinski svet. Lokalne zadeve javnega pomena financira občina iz lastnih sredstev, sredstev države in zadolžitve. Med lastne vere občine spadajo:

- davki- druge dajatve- dohodki od njenega premoženja

Država občinam, ki ne morejo financirati omenjenih zadev v primerni višini iz lastnih virov, zagotavlja dodatna sredstva, in sicer v višini in na način, ki ga določi zakon.Občina ima pravico predpisati lastne (lokalne) davke, za financiranje lokalnih zadev javnega pomena. To so: davek od premoženja, davek na dediščine in darila, davek na dobitke od iger na srečo, davek od prometa nepremičnin ter drugi davki, ki jih določa zakon. Prav tako ji pripada del prihodkov iz dohodnine v razmerju, ki ga s posebnim aktom določi DZ. Občina se lahko zadolži pod pogoji, ki jih določa zakon. Poslovanje občine ali druge samoupravne lokalne skupnosti ter pravnih oseb, ki jih ustanovi ali je njihov lastnik, preverja računsko sodišče.

39. načini odločanja državnega zbora Državni zbor lahko sprejema odločitve, če je na seji navzoča večina poslancev ( sklepčnost). DZ praviloma sprejme odločitve z večino opredeljenih glasov, to so glasovi, ki so bili izrecno dani za odločitev, poslanci, ki so se glasovanja vzdržali pa se pri tem ne upoštevajo. To velja za vse primere, razen, ko je z ustavo ali zakonom pri posamičnem primeru ( zahtevana) določena zahtevnejša večina.

- večina glasov vseh poslancev=absolutna navadna večina ( predsednik vlade; zakon, za katerega DS zahteva, da o njem ponovno odloča).

- Večina glasov navzočih poslancev=relativna navadna večina (sprejem poslovnika DZa; zakon o referendumu)

- ⅔ glasov navzočih poslancev=relativna kvalificirana večina (se sprejema poslovnik DZ-a; zakon o referendumu)

- ⅔ glasov vseh poslancev=absolutna kvalificirana večina (zakon o volitvah v ZD; akt o spremembi ustave)

Praviloma se odločitve sprejemajo z javnim glasovanjem. Glasuje se na 3 načine: z uporabo glasovalne naprave, z dvigovanjem rok ali s poimenskim izrekanjem. Tajno se glasuje le pri nekaterih volitvah (npr. predsednik vlade, predsednik in podpredsednik DZ-a) in pri nekaterih občutljivih odločitvah, zlasti odločitvah o obtožbi predsednika rep., o zaupnici vladi, in kateri drugi primeri, ki so izrecno navedeni v poslovniku. Pri tajnem glasovanju se glasuje po posebej določenem volilnem postopku z glasovnicami in z uporabo glasovalne skrinje ter na način, ki zagotavlja tajnost glasovanja.

40. namen in predmet parlamentarne preiskave Parlamentarna preiskava je v našem ustavnem sistemu nov parlamentarni institut. Z njo DZ uresničuje eno izmed funkcij širšega družbenega nadzora. Namen parlamentarne preiskave je raziskati nepravilnosti (kršitve, nedopustno ravnanje, zloraba pooblastil ali javnih funkcij,…), ki jih povzročajo nosilci javnih funkcij ali javnih pooblastil. Lahko se odredi le o zadevah javnega pomena, torej o tistih, ki imajo politični pomen. Preiskava o zadevah javnega pomena je namenjena ugotovitvi in oceni dejanskega stanja, ki je lahko podlaga za odločanje državnega zbora:

- o politični odgovornosti nosilcev javnih funkcij- za spremembo zakonodaje ali določenega področja- za druge odločitve iz pristojnosti državnega zbora

Nepravilnosti, ki se preiskujejo, morajo imeti pomen za splošni interes ( z njimi mora biti kršena ustava, zakoni, drugi predpisi ali pa so zoper ustavne norme) in zadevajo ravnanje nosilcev javnih funkcij ali javnih pooblastil. Predmet preiskave ne morejo biti zadeve iz redne pristojnosti sodišč. Če se med preiskavo odkrijejo dejanja ali ravnanja, ki spadajo v pristojnost sodišč, se odstopijo v nadaljnje obravnavanje pristojnim državnim organom. Če v neki zadevi teče kazenski postopek, to ni ovira, da ne bi bila o njej izvedena tudi parlamentarna preiskava, vendar le v okviru pristojnosti državnega zbora.

41. upravno sodstvo v Sloveniji Upravno sodstvo ureja zakon o upravnem sporu. UPRAVNI SPOR je postopek, v katerm se izvaja upravnosodna kontrola. To je nadzor nad zakonitostjo posamičnih aktov in deloma državne uprave. V upravnem sporu določata dve sodišči:→posebno upravno sodišče→vrhovno sodiščena 1. stopnji sodi v upravnem sporu Upravno sodišče; o nekaterih najpomembnejših zadevah pa sodi na 1. stopnji Vrhovno sodišče (varstvo volilne pravice pri volitvah državnih organov). Vrhovno sodišče odloča o sporu o pristojnosti med upravnim in drugim sodiščem. Vrhovno sodišče prva tako sodi o pritožbah in drugih pravnih sredstvih zoper odločbe, izdane v upravnem sporu na prvi stopnji.

42. postopek pred Evropskim sodiščem za človekove pravice Postopek se lahko uvede na:

- zahtevo posameznika, nevladne organizacije ali skupine posameznikov, ki trdijo, da so države pogodbenice kršile njihove konvencijske pravice

- podlagi obvestila države pogodbenice v domnevni kršitvi konvencijskih določil, ki bi jih po njenem mnenju lahko pripisali drugi državi podpisnici

- zahtevo odbora ministrov za izdajo svetovalnega mnenja o pravnih vprašanjih, v zvezi z razlago konvencije in njenih protokolov.

Po vloženi zahtevi sodišče najprej ugotovi ali je ta sprejemljiva oz. ali so podane procesne predpostavke. Sodišče sme obravnavati pritožbo šele potem, ko so bila izčrpana vsa notranja prana sredstva v skladu s splošno priznanimi pravili mednarodnega prava (NAČELO SUBSIDIARNOSTI) in to v 6 mesecih, od dne ko je bila sprejeta dokončna odločitev po notranjem pravu.Pritožna tudi ni dopustna, če je:

- anonimna- pomeni zlorabo pravice do pritožbe- je ista kot pritožba, ki jo je sodišče že obravnavalo- ni v skladu z določili konvencije- je neutemeljena

Vprašanje dopustnosti pritožbe presoja odbor 3 sodnikov, ki lahko odloči, da pritožba ni dopustna. Takšno odločitev mora sprejeti soglasno, v nasprotnem o tem odloči senat 3 sodnikov. Po odločitvi, da je obtožba dopustna, o njeni utemeljenosti odloči senat 7 sodnikov. Senat lahko kadarkoli zadevo odstopi velikemu senatu.Sodišče lahko v katerikoli fazi postopka zavrne zahtevo za obravnavo, za katero meni, da je nesprejemljiva. Ob kršitvi konvencije ali protokolov lahko sodišče odškodovani stranki prizna pravično zadoščenje.Sodba senata je dokončna, razen če stranka v treh mesecih predloži zadevo v ponovno obravnavo velikemu senatu. Če zbor petih sodnikov sprejme zahtevo za ponovno obrambo, se o zadevi izreče veliki senat s sodbo.O sprejemljivosti ter argumentih za in proti obravnavi mednarodnih zahtevkov odloči senat, zadevo pa obravnava in o njej odloči veliki senat. Sodišče lahko na zahtevo odbora ministrov daje svetovalna mnenja o pravnih vprašanjih v zvezi z razlago konvencije in njenih protokolov ( svetovalna mnenja daje veliki senat).

43. način kandidiranja na volitvah v DZ Pri kandidiranju je pomembno, kdo ima pravico postavljati kandidate in pod kakšnimi pogoji. V sodobnih volitvah imajo v večji meri poglavitno vlogo pri kandidiranju politične stranke ali volivci. Od načina kandidiranja pa sta odvisni tudi oblika in tehnika kandidiranja, glede na to pa je lahko kandidiranje posamično ali skupinsko (ali se voli v volilni enoti en ali več predstavnikov)-to je odvisno do volilnega sistema.→VEČINKSI SISTEM v volilnih enotah (voli se en poslanec) – smo posamične kandidature→PROPORCIONALNI SISTEM (voli se več poslancev) – skupinske kandidaturePri veljavni volilni zakonodaji lahko predlagajo kandidate politične stranke ( privilegirani predlagatelj kandidature ter je popolnoma prepuščen njihovi volji;ker hoče zakon zagotoviti potrebno stopnjo demokratičnosti pri odločanju kandidatov znotraj strank) ali pa volivci.

Politična stranka lahko določi kandidate na tri načine:1.) vloži liste kandidatov v vseh volilnih enotah, če jo podprejo s podpisi najmanj 3-

je poslanci DZ-a (zadošča že vložitev katerekoli liste v katerikoli volilni enoti) – ta način daje do določene mere prednost parlamentarnim strankam (tiste, ki so že na prejšnjih volitvah prišle v parlament)

2.) če politična stranka ne dobi treh podpisov poslancev ali se ne odloči za tak način, lahko listo kandidatov vloži v vsaki volilni enoti posebej. V tem primeru mora vsaka politična lista kandidatov v vsaki volilni enoti izpolnjevati z zakonom predpisane pogoje. Listo morajo določiti člani politične stranke, ki imajo stalno prebivališče in volilno pravico v volilni enoti, lista pa mora biti podprta z najmanj 50 podpisi volivcev, ki imajo stalno prebivališče v volilni enoti.

3.) Na podlagi podpore samih volivcev, listo določajo volivci sami. Listo mora podpreti s podpisi najmanj 100 volivcev, ki imajo stalno prebivališče v volilni enoti. Tak način je možen samo v posamični volilni enoti.

Listo kandidatov lahko določijo volivci sami, s podpisovanjem; pri čemer mora listo kandidatov v volilni enoti podpreti najmanj 100 volivcev, s stalnim prebivališčem v volilni enoti. Tako listo je možno vložiti samo v posamični volilni enoti in ne v več volilnih enotah hkrati. Podpora volivcev s podpisovanjem se po zakonu lahko da le enemu kandidatu ali eni listi kandidatov v isti volilni enoti.

44. razdelitev mandatov na volitvah občinskih svetov Na lokalni ravni je praviloma pomembnejša vloga posameznika kot vloga politične stranke. Po naši ureditvi se mandati pri lokalnih volitvah delijo tako po večinskem, kot tudi po proporcionalnem načelu. Zakon o lokalnih volitvah predvideva:→VEČINSKI SISTEM za občine z manjšim številom članov občinskega sveta ( <12)→PROPORCIONALNI SISTEM za občine z večjim številom članov ob. sveta ( >12)Člani občinskega sveta – predstavniki obeh narodnih manjšin in predstavniki romov, se pri tem številu ne upoštevajo; ne zastopajo lokalnih političnih interesov, temveč posebne interese njihovih skupnosti; glede na manjše število predstavnikov se volijo po večinskem načelu.

VEČINSKE volitve: glasuje se o posameznih kandidatih; izvoljeni so tisti kandidati, ki so dobili največ glasov (sistem relativne večine)PROPORCIONALNE volitve: pravilo je glasovanje o listah kandidatov; mandati se v osnovi delijo na enak način kot pri državnih volitvah, vendar je delitev nekoliko različna pri volitvah v eni in pri volitvah v več volilnih enotah.Če se člani občinskega sveta volijo po proporcionalnem načelu v občini kot eni volilni enoti, se mandati dodelijo listam kandidatov na podlagi d'Hondtovega sistema. Če pa po proporcionalnem načinu v več volilnih enotah, se mandati dodelijo listam kandidatom na dveh ravneh: na ravni volilne enote ( po enostavnem Droopovem količniku) in na ravni občine( po d'Hondtovem sistemu).Z liste kandidatov je izvoljenih toliko kandidatov, kolikor mandatov je dobila lista. Izvoljeni so kandidati po vrstnem redu na listi, razen če je vrstni red spremenjen zaradi preferenčnega glasovanja.Določena stopnja vpliva volivcev na izbiro oseb je zagotovljena s PREFERENČNIM GLASOVANJEM – upošteva se le pri tistih listah, pri katerih je najmanj ¼ volivcev oddala preferenčne glasove za posamezne kandidate z liste; v tem primeru so izvoljeni kandidati z liste, ki so dobili največ preferenčnih glasov (pod pogojem, da to število presega ⅟₁₀ vseh glasov, oddanih za listo.

45. razmerje med DZ in ustavnim sodiščem Razmerje med državnim zborom in ustavnim sodiščem je zlasti v tem, da DZ sprejema zakone, katerih skladnost z ustavo presoja ustavno sodišče.

- DZ z zakonom ureja pomembna vprašanja položaja in delovanje ustavnega sodišča ter položaja sodnikov ustavnega sodišča. Zakon lahko določi še nove pristojnosti ustavnega sodišča poleg onih, ki so določene že v sami ustavi.

- Zakon določa: delo ustavnega sodišča določi DZ v okviru državnega proračuna, na predlog samega ustavnega sodišča, ki samo odloča o porabi teh sredstev.

- Po ustavi sodnike ustavnega sodišča voli DZ na predlog predsednika republike, odloča o njihovi imuniteti, na delo ustavnega sodišča pa lahko vpliva tudi z vložitvijo zahteve za začetek postopka za oceno ustavnosti in zakonitosti predpisov in drugih splošnih aktov.

- Ustavno sodišče v okviru svojih pristojnosti pomembno vpliva na delo DZ-a, saj je ta dolžan upoštevati in izvajati odločitve ustavnega sodišča – pristojno je razveljaviti zakone, ki jih sprejema DZ; druge splošne akte DZ-a pa razveljaviti ali pa odpraviti.

- V postopku ratifikacije mednarodnih pogodb je DZ vezan na mnenje ustavnega sodišča o njeni skladnosti z ustavo

- Ustavno sodišče v okviru svoje pristojnosti razsoja o sporu glede pristojnosti med DZ-om ter drugimi organi in skupnostmi; ustavno sodišče odloča tudi o pritožbi zoper odločitve DZ-a o potrditvi poslanskih mandatov.

Razmerje med DZ-om in ustavnim sodiščem ureja tudi poslovnik DZ-a, zgolj z vidika procedure v samem DZ-u, kadar je ta predlagatelj postopka pred ustavnim sodiščem, udeleženec v postopku pred ustavnim sodiščem. Poslovnik ureja tudi obtožbe pred predsednikom, predsednikom vlade in ministrov pred ustavnim sodiščem. Po zakonu o ustavnem sodišču je DZ eden od predlagateljev postopka pred ustavnim sodiščem za oceno ustavnosti in zakonitosti predpisov, lahko DZ sklene, da začne tak postopek pred

ustavnim sodiščem (sklep o tem lahko predlaga vsak poslanec ali delovno telo zbora). DZ takega postopka ne more začeti v zvezi z zakonom ali drugim splošnim aktom, ki ga je sprejel sam. postopek je v tem primeru lahko začet na zahtevo kakšnega drugega predlagatelja ali s sklepom ustavnega sodišča o sprejetju pobude za začetek takega postopka.

46. volilni sistem enega prenosljivega glasu Na podlagi glasovanja po sistemu enega prenosljivega glasu ali tako imenovanega (SINGLE TRANSFERABLE VOTE) je mogoče doseči proporcionalne učinke tudi pri glasovanju o posameznih kandidatih. Volivci glasujejo tako, da označijo prednostni vrstni red kandidatov, pri čemer pa ni potrebno, da to storijo glede vseh kandidatov. Bistvo tega sistema je, da se neporabljeni glasovi izvoljenega kandidata dodelijo drugim kandidatom po vrstnem redu dobljenih glasov. Ta sistem zelo natančno izraža voljo volivcev in ne pozna izgubljenih glasov, poleg tega pa tudi zmanjšuje vpliv političnih strank na volitve, ker lahko volivec glasuje za kandidate različnih strank; vendar pa je precej zapleten, zlasti za volivce, tako da ga za državne volitve zelo redko uporabljajo.

47. delovna telesa in poslanske skupine DZ-a NA SPLOŠNO: naloga odborov in komisij je predvsem, da pred vsako odločitvijo v parlamentu preučijo vsako zadevo, o kateri odloča parlament, zavzemajo o njej stališča, dajejo pripombe in usmeritve, kar vse pomaga poslancem k odločitvi. Odbori in komisije sami navadno ne odločajo o ničemer. Izjemoma imajo ponekod zakonodajno iniciativo, ponekod pa opravljajo tudi zakonodajno funkcijo ( Italija, Avstrija).

Delovna telesa je skupno ime za parlamentarne odbore in komisije. Odbori in komisije so sestavljeni iz samih poslancev, praviloma tako, da pride do izraza politična, predvsem strankarska sestava parlamenta. Delovna telesa so ustanovljena za spremljanje stanja na posameznih področjih, za pripravo odločitev o politiki na teh področjih, za oblikovanje stališč do posameznih vprašanj ter za obravnavo predlogov zakonov in drugih aktov državnega zbora. Delovna telesa sproti dajejo poročila državnemu zboru – to velja za matična delovna telesa, to je tisto delovno telo, na katerega področje sodi obravnavana zadeva. DZ ima dve vrsti delovnih teles:

- ODBORI (opravljajo tipične funkcije parlamentarnih odborov)- KOMISIJE (opravljajo naloge, ki so pomembne predvsem za konstituiranje in

poslovanje državnega zbora ter za opravljanje nekaterih posebnih nalog)DZ ima več takih komisij:(mandatno volilno k., k. za poslovnik, k. za narodne skupnosti, k. za nadzor proračuna in drugih javnih financ ter k. za nadzor nad delom varnostnih in obveščevalnih služb, k. za posebne naloge, k. za peticije,…)Odbori so praviloma stalni, praviloma za področja, za katera so v vladi ustanovljena ministrstva, lahko pa DZ ustanovi odbore za posamezne naloge. V sodobnih parlamentih imajo odločilno vlogo politične stranke (njihova stališča do posameznih vprašanj, ki se obravnavajo v parlamentu, so izjemno pomembna za njegovo delo), zato so se v sodobnih parlamentih začele uveljavljati POSLANSKE SKUPINE, kot skupine poslancev, ki praviloma pripadajo isti stranki. V poslanskih skupinah se obravnavajo zadeve, o katerih se odloča v parlamentu, zavzema stališča o njih, daje usmeritve poslancem za glasovanje. V poslovniku DZ-a je posebej poudarjena pravica

poslancev, ki so bili izvoljeni iz iste kandidatne liste, da se povezujejo v poslanske skupine. Vsak poslanec je lahko član le ne poslanske skupine. Poslanci izvoljeni na isti kandidatni listi (predvsem iz iste stranke) imajo pravico ustanoviti le eno poslansko skupino. Poslansko skupino lahko ustanovijo najmanj 3-je poslanci. Vodje poslanskih skupin sodelujejo v kolegiju predsednika državnega zbora pri organizaciji dela državnega zbora, pri opravljanju sej, v zakonodajnem postopku in pri drugih zadevah, ki se nanašajo na poslovanje DZ-a.

48. upravna sodišča Upravnosodna kontrola, torej nadzorstvo nad zakonitostjo aktov in delovanja upravnih organov države je ena najpomembnejših funkcij sodstva. Ta funkcija je posebej urejena tudi v ustavi, ki določa, da se v upravnem sporu zagotavlja sodna kontrola zakonitosti odločanja državnih organov oz. drugih pristojnosti organov in nosilcev javnih pooblastil. V upravnem sporu (če ni pre4dvideno drugo sodno varstvo) se zagotavlja tudi druga sodna kontrola zakonitosti posamičnih aktov in dejanj, s katerimi se posega v ustavne pravice posameznika. Ustava posebej določa, da je proti odločitvam in dejanjem upravnih organov in nosilcev javnih pooblastil zagotovljeno sodno varstvo pravic in zakonitih interesov državljanov in organizacij. Upravnosodna kontrola po naši ustavni ureditvi nima samo funkcije nadzora nad zakonitostjo pravnih aktov, temveč je izredno pomembna tudi pri zagotavljanju sodnega varstva človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Upravno sodstvo sedaj ureja zakon o upravnem sporu, ki poleg postopka upravnega spora ureja tudi upravno sodstvo. UPRAVNI SPOR je postopek, v katerem se izvaja upravnosodna kontrola, torej kontrola nad delom uprave. Zakon določa, da se v upravnem sporu odloča o zakonitosti dokončnih posamičnih aktov, ki jih izdajajo državni organi, organi lokalnih skupnosti in druge osebe, ki so nosilci javnih pooblastil. Upravno sodišče pa odloča v upravnem sporu tudi o zakonitosti posamičnih aktov in dejanj, s katerimi se posega v ustavne pravice posameznika, če ni zagotovljeno drugo sodno varstvo. Upravno sodstvo torej v upravnem sporu nadzoruje zakonitost delovanja vseh tistih subjektov, ki odločajo o pravicah in dolžnostih posameznika v okviru izvajanja upravne oblasti. V upravnem sporu sedaj odločata dve sodišči: POSEBNO UPRAVNO SODIŠČE in VRHOVNO SODIŠČE. Na 1. stopnji sodi v upravnem sporu praviloma Upravno sodišče, ki ima po zakonu generalno pristojnost v teh zadevah, v nekaterih najpomembnejših zadevah (zakon jih posebej določa) pa sodi na 1. stopnji Vrhovno sodišče (npr. varstvo volilne pravice pri volitvah temeljnih državnih organov). Vrhovno sodišče je poleg tega pristojno tudi, da odloča o sporu o pristojnosti med upravnim in drugimi sodišči. Vrhovno sodišče je tudi instančni organ v tem postopku, saj sodi o pritožbah in drugih pravnih sredstvih zoper odločbe, izdane v upravnem sporu na 1. stopnji.

49. vprašanje dvodomnosti slovenskega parlamenta DZ v naši ureditvi opravlja vlogo splošnega predstavniškega telesa, torej je državni organ, ki predstavlja vse ljudstvo in temelji na načelu ljudske suverenosti. Poleg DZ-a pa je ustava uvedla tudi DS, kot organ, ki zastopa posebne družbene interese oz. interese skupine. Položaj in funkcije teh dveh organov so dokaj različni. DZ opravlja zakonodajno in druge funkcije sodobnega parlamenta, DS pa ima nekatera posebej z ustavo določena

pooblastila na zakonodajnem področju in delno na področju nadzorstvene funkcije državnega zbora.Torej položaj, katerega ima DS po novi slovenski ustavi, očitno ne ustreza pojmu popolne dvodomnosti – državni svet namreč ne sprejema zakonov ( ima zelo omejen vpliv na izvajanje zakonodajne funkcije); ter ni v nobenem razmerju do vlade (kar je ena temeljnih značilnosti parlamenta). Tako je s tega vidika DS mogoče šteti za drugi dom parlamenta le v najširšem pomenu, lahko ga štejemo bolj za telo, ki obstaja in deluje ob parlamentu. Ustavodajalec je DS opredelil kot poseben organ s svojimi posebnimi funkcijami in ne kot del parlamenta. Po drugi strani pa ima DS tako močna pooblastila, da presegajo pooblastila marsikaterega drugega doma v sodobnih parlamentih, to ga s funkcionalnega vidika uvršča med podobne domove sodobnih parlamentov. Torej z vidika ustavno pravne teorije bi bilo DS možno šteti za drugi dom parlamenta v sistemu nepopolne dvodomnosti.

50. pristojnosti predsednika republike v razmerju do DZ-a Pri nas je zakonodajna funkcija v celoti v pristojnosti DZ-a (deloma pa tudi DS-a), v širšem pomenu pa lahko vanj štejemo tudi nekatere pristojnosti, s katerimi se vzpostavlja razmerje med predsednikom republike in državnim zborom. V našem ustavnem sistemu se te pristojnosti uveljavljajo znotraj treh postopkov:

- a) ZAKONODAJNEGA POSTOPKA- b) POSTOPKA RAZPISA VOLITEV DZ-a, NJEGOVEGA SKLICA IN

RAZPUSTA ter- c) POSTOPKA VOLITEV IN IMENOVANJ; te pristojnosti predsednik republike

izvršuje v sodelovanju z DZ-om.

→a) Zakonodajni postopek je pri nas v pristojnosti parlamenta, predsednik republike nima možnosti formalnega in neposrednega vpliva na sprejemanje zakona oz. na njegovo vsebino. To lahko posredno doseže le tako, da na zahtevo DZ-a ali lastno pobudo izreče svoje mnenje o posameznem (tudi o zakonskem) vprašanju. Predsednik republike ima tudi promulgacijsko funkcijo=pravico in dolžnost z ukazom razglašati zakone najkasneje 8 dni po njegovem sprejetju. Predsednik republike ima po ustavi prav tako posreden vpliv na postopek ratifikacije mednarodnih pogodb (v okviru tega lahko predlaga ustavnemu sodišču, da se izreče o skladnosti mednarodnih pogodb z ustavo); izdaja listine o ratifikaciji.→b) Predsednik republike je pristojne razpisati volitve v DZ, sklicati prvo sejo na novo izvoljenega DZ-a in zahtevati sklic izredne seje državnega zbora (ne pa seje v času izrednega zasedanja). V dveh primerih pa lahko predsednik republike tudi razpusti državni zbor (pred iztekom mandata):

- če DZ po večkratnih poizkusih ne more izvoliti predsednika vlade- po zavrnjeni zaupnici vladi ne uspe izvoliti novega predsednika vlade ali

dotedanjemu predsedniku pri ponovnem glasovanju izglasovati zaupnice.Razpust DZ-a in razpis predčasnih volitev je pravica in dolžnost predsednika republike, če nastopijo z ustavo določeni pogoji in okoliščine.

→c) V postopku imenovanj ima predsednik republike pravico predlagati v izvolitev državnemu zboru sodnike ustavnega sodišča, 5 članov sodnega sveta, varuha človekovih pravic, v imenovanje pa 3 člane računskega sodišča in 9 članov sveta Banke Slovenije.Predsednik državnega zbora mora predsednika republike obveščati o dejstvih, pomembnih za izvajanje njegovih pristojnosti, ga obveščati o sejah državnega zbora in mu (predložiti) pošiljati gradivo, ki je na dnevnem redu sej državnega zbora.

51. materialna imuniteta poslancev DZ-a Poslanska imuniteta je opredeljena kot pravna odgovornost in pravna nedotakljivost članov predstavniškega telesa za določena kazniva dejanja. Materialna imuniteta je IMUNITETA NEODGOVORNOSTI ali IDENTITETE, poslancu omogoča, da lahko svobodno in neovirano nastopa v parlamentu, kritizira delo vlade, govori, izraža svoja mnenja in glasuje, ne da bi bil za to poklican na odgovornost, priprt in kaznovan. Materialna imuniteta pa izključuje kazensko odgovornost poslanca, ne pa tudi drugih oblik odgovornosti (npr. odškodninska odgovornost).Po ustavi RS poslanec ni odgovoren za mnenja ali glas, ki ga je izrekel na sejah državnega zbora ali njegovih delovnih teles.Poslanec državnega zbora ni kazensko odgovoren:

- za tista kazniva dejanja, ki jih izvrši z izražanjem svojega mnenja ali glasu (npr. govor, izjava, predlog, poročilo, glasovanje,…)

- če stori katero izmed prej naštetih dejanj na seji državnega zbora ali njegovih delovnih teles, ne pa tudi drugje.

- Materialna imuniteta je samo POKLICNA, vendar ABSOLUTNA, ker izključuje kazensko odgovornost poslanca tako v času opravljanja funkcije, kot tudi po izteku mandata. Poslanec se materialni imuniteti ne more odreči.

52. nujni in skrajšani zakonodajni postopek Krajšo postopek se uporabi izjemoma, kadar so za to podani tehtni razlogi, zaradi katerih ni mogoče ali ni smotrno izvesti rednega zakonodajnega postopka. Krajši postopek omogoča bistveno hitrejše sprejetje zakona, saj dopušča združitev vseh treh faz v eno, ki se opravi na isti seji državnega zbora, tako da se na isti seji opravita 2. in 3. obravnava. Gre zgolj za začasno združitev faz zakonodajnega postopka in ne za vsebinsko združitev, saj se na obravnavi opravijo vsa običajna temeljna opravila, ki jih sicer zahteva redni zakonodajni postopek. Posebnosti: v krajšem postopku ne veljajo roki, določena za posamezna opravila v rednem zakonodajnem postopku, drugačna so tudi pravila za vlaganje in odločanje o amandmajih k predlogu zakona in podobno.SKRAJŠANI POSTOPEK sprejemanja zakona:

- izvede se na predlog predlagatelja zakona, ki ga lahko predlaga, če: gre za manj zahtevne spremembe in dopolnitve zakona: prenehanje veljavnosti posameznega zakona ali njegovih posameznih določb, za manj zahtevne uskladitve zakona z drugimi zakoni ali s pravom EU ter za spremembe in dopolnitve zakona v zvezi s postopkom pred ustavnim sodiščem, oz. z odločbo ustavnega sodišča.

- Kolegij predsednika državnega zbora odloči o tem, ali se bo zakon sprejemal po skrajšanem postopku.

- Od rednega zakonodajnega postopka, se skrajšani razlikuje po tem, da se v nobenem primeru ne opravi splošne razprave v prvi obravnavi, 2. in 3. obravnavo pa se opravi na isti seji – torej se zakon samo posreduje poslancem, 2. obravnava pa se začne v matičnem delovnem telesu z obravnavo predloga zakona. Tudi v tem postopku se uporabljajo pravila, ki veljajo za redni zakonodajni postopek, s tem, da se amandmaje vlaga na sami seji do začetka 3. obravnave zakona.

NUJNI POSTOPEK: - uporablja se le izjemoma, ko je zaradi interesov varnosti, obrambe države, zaradi

odprave posledic naravnih nesreč, da se prepreči težko popravljive posledice za delovanje države, treba hitro sprejeti zakon.

- Ta postopek lahko predlaga samo vlada. Te razloge mora posebej utemeljiti in obrazložiti; o tem ali se bo zakon sprejemal po nujnem postopku pa odloči kolegij predsednika državnega zbora, ki oceni tehtnost razlogov za sprejem zakona po tem postopku.

- Če se kolegij odloči za ta postopek, se mora predlog zakona uvrstiti na prvo sejo državnega zbora, če pa se ne odloči za ta postopek, se zakon sprejema po rednem postopku.

- Za ta postopek prav tako ne veljajo roki, kot pri rednem zakonodajnem postopku, amandmaje p ase lahko predlaga tudi ustno na sami seji, do konca razprave o delih oz. členih zakona.

- Nekateri elementi nujnega postopka se uporabljajo tudi za sprejemanje zakonov, s katerimi se ratificirajo mednarodne pogodbe; ( glede zakonske iniciative in načina obravnave predloga zakona). V postopku ratifikacije mednarodnih pogodb, ni mogoče vlagati amandmajev na besedilo mednarodne pogodbe.

53. naknadne, ponovne in nadomestne volitve za DZ NAKNADNE VOLITVE: opravijo se, če v volilni enoti oz. na posameznem volišču ni bilo izvedeno glasovanje na dan, ki je določen za glasovanje.PONOVNE VOLITVE: treba jih je opraviti, če se že opravljene volitve razveljavijo zaradi nepravilnosti pri volitvah. Pri ponovnih volitvah gre pravzaprav za ponovitev glasovanja, ki je bilo sicer že opravljeno ob splošnih volitvah.NADOMESTNE VOLITVE: so v nasprotju s splošnimi volitvami tiste, pri katerih je treba izvoliti enega ali več poslancev, ker je eno ali več poslanskih sedežev ostalo nezasedenih, parlament pa mora imeti določeno število poslancev.

Po novi volilni zakonodaji so volitve državnega zbora PROPORCIONALNE in je zato uveljavljeno pravilo, da se nadomestne volitve ne opravijo, ker postane, če poslancu preneha mandat, poslanec tisti kandidat liste kandidatov, ki bi bil izvoljen, če ne bi bil izvoljen poslanec, ki mu je prenehal mandat - (poznamo tudi več izjem pri tem pravilu).

54. ustavnorevizijski referendum v Slo ( ustavodajni ali ustavotvorni referendum)REFERENDUMJ POST CONSTITUTIONEMUstava predvideva nadaljevanje postopka v tretji fazi, ki ni obvezni del postopka za spremembo ustave, predviden je le kot ustavna možnost odločanja volivcev o spremembi ustave,ki pa se izbvede le na posebno zahtevo. DZ mora predlagano spremembo ustave predložiti v sprejem volivcem na referendumu, če to zahteva najmanj 30 poslancev. Referendum se lahko izvede šele po sprejetju ustavne spremembe v državnem zboru, vendar pred njeno razglasitvijo. Referendum je FAKULTATIVEN, POTRDITVENI ter ABSOLUTNI, ker ga je mogoče uporabiti le na zahtevo z ustavo pooblaščenih subjektov. Referenduma o spremembi ustave v nasprotju z zakonodajnim ne morejo zahtevati volivci in tudi ne državni svet.Uporaba referenduma je odvisna od pogojev, ki jih za uporabo referenduma predpisujeta ustava in zakon. Pogoji so:

1.) veljaven sprejem spremembe oz. nove ustave v državnem zboru2.) zahtevek najmanj 30 poslancev državnega zbora3.) zahtevek mora biti vložen v roku in na način, ki ga predpisuje zakon

Državni zbor mora razpisati referendum v sedmih dneh po vložitvi zahteve poslancev.Pravico glasovati imajo vsi državljani, ki imajo pravico voliti v državni zbor.Sprememba ustave je na referendumu sprejeta, če zanjo glasuje večina volivcev, ki so glasovali, pod pogoje, da se glasovanja udeleži večina vseh volivcev. Za pravnoveljavno in dokončno odločitev je torej potrebna dvojna večina: (večinska udeležba volilnih upravičencev in večina pritrdilnih glasov volivcev, ki so glasovali). Z izpolnitvijo obeh pogojev je sprememba ustave na referendumu sprejeta, če zanjo glasuje najmanj četrtina vseh volivcev v Sloveniji (pod pogojem da se jih udeleži večina; tudi če je večina tistih, ki so glasovali, pa ni glasovala večina vseh volivcev, sprememba ni sprejeta).Zakon o referendumu in o ljudski iniciativi predpisuje, da je državni zbor vezan na izid referenduma in dve leti po njegovi izvedbi ne more sprejeti akta o spremembi ustave, ki bi bil v nasprotju z izidom referenduma (pozitivnim ali negativnim). Zakonodajalec je zapisal absolutni suspenzivni rok, (ki velja v primeru + ali – odločitve). Ta suspenzivni rok velja samo za odločitve državnega zbora, ki bi bile v nasprotju z izidom referenduma, ne pa tudi za druge odločitve. Ustavnorevizijski referendum (kljub dvema spremembama ustave) doslej še ni bil izveden.

55. suspenzivni veto (splošno in v RS) Suspenzivni veto je ponovno odločanje o zakonu. Državni svet lahko pred razglasitvijo nekega zakona zahteva od DZ-a, da ponovno odloča o zakonu. Zakona državni zbor ne obravnava ponovno, ampak o njem samo glasuje. Velja ABSOLUTNA VEČINA. Pred razglasitvijo pa lahko predsednik državnega sveta navede še razloge za ponovno glasovanje.V ZDA ima suspenzivni veto predsednik, ki lahko odkloni nek promulgiran zakon.

56. nezaupnica vladi Pri nam je po nemškem vzoru prevzet sistem KONSTRAKTIVNE nezaupnice vladi. Neposredno se nezaupnica vladi lahko izglasuje le tako, da se na predlog najmanj 10ih poslancev z večino glasov vseh poslancev izvoli novega predsednika vlade. Med vložitvijo predloga za izvolitev novega predsednika in volitvami mora preteči najmanj 48 ur; razen če DZ z ⅔ večino glasov vseh poslancev ne sklene drugače, ali če je država v vojnem ali izrednem stanju. Z izvolitvijo novega predsednika vlade je dotedanji RAZREŠEN, pri čemer preneha tudi funkcija vsem članom vlade – da pa ne bi prišlo do brezvladja, ustava določa, da do prisege nove vlade, opravlja tekoče pole dotedanja vlada.KONSTRUKTIVNA NEZAUPNICA pa je urejena nekoliko drugače: če je bil dotedanji predsednik vlade izvoljen zgolj z večino glasov opredeljenih poslancev (na podlagi odločbe 4. odstavka 111. člena), v tem primeru mu je nezaupnica izrečena na enak način, kot je bil on sam izvoljen – za izvolitev novega predsednika v tem primeru zadošča večina navzočih poslancev.Posredno pa lahko pride do glasovanja o nezaupnici tudi na podlagi interpelacije.

57. začetek postopka za oceno ustavnosti in nezakonitosti predpisov pred ustavnim sodiščem

Postopek za oceno ustavnosti in zakonitosti predpisov in splošnih aktov, izdanih za izvrševanje javnih pooblastil, se začne z vložitvijo pisne zahteve predlagatelja oziroma s sklepom ustavnega sodišča o sprejetju pobude za začetek postopka.1.) Zahtevo lahko vložijo:

- državni zbor- najmanj ⅓ poslancev državnega zbora- DS- vlada- sodišče, državni tožilec, Banka Slovenije, računsko sodišče, če nastane vprašanje

ustavnosti in zakonitosti v zvezi s postopki, ki jih vodijo- varuh človekovih pravic v zvezi s posamično zadevo, ki jo obravnava- predstavniški organi lokalnih skupnosti, če so ogrožene pravice lokalnih skupnosti- reprezentativni sindikati za območje države, če so ogrožene pravice delavcev- Poleg teh predlagateljev lahko po zakonu o lokalni samoupravi vloži zahtevo za

presojo ustavnosti in zakonitosti občinskega predpisa tudi župan, vendar le v primeru, če je poprej zadržal njegovo objavo, občinski svet pa je ponovno sprejel enako odločitev oziroma pri odločitvi vztraja.

Navedeni predlagatelji niso upravičeni vložiti zahteve za začetek postopka za oceno ustavnosti in zakonitosti predpisov, ki so jih sami sprejeli. Ustavno sodišče je dolžno začeti postopek na zahtevo pooblaščenih predlagateljev, lahko pa zahtevo tudi zavrže, če niso izpolnjeni navedeni kot tudi nekateri drugi procesni pogoji (npr. kadar ne gre za splošni akt, če so bile izpodbijane odločbe že razveljavljene ali odpravljene ali vlagatelj ni upravičeni predlagatelj).2.) Pisno pobudo za začetek postopka lahko da vsakdo, ki izkaže svoj pravni interes. Pravni interes je podan, če izpodbijani predpis ali splošni akt za izvrševanje javnih pooblastil, neposredno posega v njegove pravice, pravne interese oziroma pravni položaj. Pobudo najprej preizkusi sodnik posameznik, nato pa ustavno sodišče lahko pobudo:

- ZAVRŽE (npr. če pobudnik ne izkaže svojega pravnega interesa, ne izpolnjuje pogojev, da bi nastopal kot pobudnik ipd.) - ZAVRNE (če je očitno neutemeljena ali če od odločitve ni pričakovati rešitve pomembnega pravnega vprašanja kot tudi če je že bilo odločeno, da izpodbijane določbe niso v skladu z ustavo, pa ni navedenih novih razlogov za ponovno presojo). - SPREJME: (o sprejetju oziroma zavrnitvi pobude odloči ustavno sodišče s sklepom z večino glasov navzočih sodnikov. Sklep o zavrnitvi pobude mora biti obrazložen. Ustavno sodišče lahko tudi ustavi postopek preizkusa, če je npr. izpodbijana odločba med postopkom prenehala veljati.

Razlika med zahtevo in pobudo je torej v tem, da je na zahtevo upravičenega predlagatelja ustavno sodišče dolžno začeti postopek, v primeru pobude pa najprej preskusi njeno utemeljenost in šele nato odloči, ali bo postopek začel ali ne. Ustavno sodišče pa ne more začeti postopka na lastno pobudo (ex officio), temveč samo, če je podana zahteva ali pobuda. Na lastno pobudo pa lahko po načelu koneksitete razširi postopke, ker pri odločanju ni vezano na predlog iz zahteve oziroma pobude. Ustavno sodišče lahko namreč oceni tudi ustavnost in zakonitost drugih odločb istega ali drugega predpisa, katerega ocena ustavnosti in zakonitosti ni bila predlagana, če so te odločbe v medsebojni zvezi ali če je to nujno za rešitev zadeve.

Glede na predmet in obseg ustavnosodne kontrole razlikujemo med subjekti, ki so aktivno legitimirani za začetek postopka abstraktne kontrole in postopka konkretne kontrole ustavnosti in zakonitosti. Medtem ko lahko sodišče, državni tožilec, Banka Slovenije, računsko sodišče in varuh človekovih pravic vložijo zahtevo za začetek postopka za oceno ustavnosti in zakonitosti le v zvezi s postopki, ki jih vodijo, oziroma v zvezi s posamično zadevo, ki jo obravnavajo (konkretna kontrola), ta omejitev za vse druge predlagatelje postopka ne velja (abstraktna kontrola). Ustava lahko določa, da mora sodišče, če pri odločanju meni, da je zakon, ki bi ga moralo uporabiti, protiustaven, postopek prekiniti in začeti postopek pred ustavnim sodiščem; postopek pred ustavnim sodiščem se nadaljuje po odločitvi ustavnega sodišča.

58. spori o pristojnosti pred ustavnim sodiščem ali odločanje ustavnega sodišča o sporih glede pristojnosti

Ustavno sodišče odloča o sporih glede pristojnosti med:→ državo in lokalnimi skupnostmi in med samimi lokalnimi skupnostmi→sodišči in drugimi državnimi organi→državnim zborom, predsednikom republike in vladoZahtevo za odločitev o sporu lahko prizadeti organ vloži v 90 dneh od dneva, ko je izvedel, da je drug organ posegel v njegovo pristojnost ali jo prevzel(POZITIVNI SPOR).V primeru, da pride do spora zato, ker več organov zavrača pristojnost v posamezni zadevi (NEGATIVNI SPOR), lahko zahteva rešitev spora o pristojnosti organ, ki mu je bila zadeva odstopljena, pa meni, da zanjo ni pristojen. Pobudo za rešitev spora o pristojnosti lahko vloži tudi stranka v postopku, zaradi katerega je prišlo do spora o pristojnosti. Ustavno sodišče z odločbo ugotovi, kateri organ je pristojen, po načelu KONEKSITETE

pa lahko tudi razveljavi, oziroma odpravi predpis, splošni akt, izdan za izvrševanje javnih pooblastil, katerega protiustavnost ali nezakonitost je pri tem ugotovilo.

59. postopek sprejemanja državnega proračuna Državni proračun se v osnovi sprejema na podoben način kot zakon, vendar vsebuje postopek za prejem proračuna nekatere posebnosti, ki so posledica drugačne vsebine in pravne narave proračuna. Predvsem je treba v tem postopku upoštevati finančno usklajenost proračuna, za katerega je odgovorna vlada, zato je v postopku priprave in sprejemanja državnega proračuna vlada edini predlagatelj predloga proračuna. Poslovnik tudi zahteva od vlade, da skupaj s predlogom državnega proračuna predloži tudi proračunski memorandum in druge dokumente, povezane s proračunom. Tudi razprava o predlogu proračuna se razlikuje od razprave o predlogu zakona, saj se deli na splošno razpravo in razpravo o delih proračuna. Prav tako se tudi glasuje dvakrat : najprej o posameznih delih proračuna, zatem pa o proračunu kot celoti. Podobno se razpravlja in glasuje tudi o zaključnem računu državnega proračuna.

Postopek sprejemanja proračuna v DZu poteka v dve fazah:Prva faza se začne s tem, da se predlog proračuna skupaj s proračunskim memorandumom samo predstavi na seji državnega zbora. Zatem se vlagajo amandmaji, ki jih lahko vložijo poslanci, poslanske skupine, zainteresirana delovna telesa in matično delovno telo, vendar se amandmaji lahko predlagajo le k posameznim delom posebnega dela predloga državnega proračuna, pri čemer morajo upoštevati pravilo o ravnovesju med proračunskimi prejemki in izdatki. Predlog proračuna in vložene amandmaje obravnava matično delovno telo, ki o tem pripravi poročilo. Do vloženih amandmajev se opredeli tudi vlada, ki pripravi dopolnjen predlog državnega proračuna v integralni obliki ter ga predloži državnemu zboru.V drugi fazi se obravnava dopolnjen predlog državnega proračuna. K dopolnjenemu predlogu državnega proračuna se spet lahko vložijo amandmaji, in sicer pred sejo državnega zbora, na katerem se obravnava ta predlog. Amandmaje sedaj lahko vložijo le matično delovno telo, poslanska skupina ali najmanj četrtina poslancev, tudi tokrat le k posameznim delom posebnega dela dopolnjenega predloga državnega proračuna. Matično delovno telo se opredeli do popolnega predloga proračuna in do vloženih amandmajev in pripravi poročilo, ki vsebuje njegova stališča in opredelitve do amandmajev ter njegove lastne amandmaje. O amandmajih k dopolnjenemu predlogu državnega proračuna odloča državni zbor na koncu razprave o vsakem posameznem delu posebnega dela dopolnjenega predloga državnega proračuna, h kateremu je bil vložen amandma. Ko je končano glasovanje o delih dopolnjenega predloga državnega proračuna in je predlog državnega proračuna usklajen glede prejemkov in izdatkov ter po delih, državni zbor glasuje o njem v celoti. V nasprotnem se skuša proračun najprej uskladiti, če pa to ne uspe, mora vlada pripraviti nov predlog proračuna.

60. prenehanje funkcije vlade v RS Vladi preneha funkcija z vsakim prenehanjem funkcije parlamenta, ali pa z odstopom. Odstop je lahko nujna posledica izgube podpore v parlamentu, lahko pa tudi iz drugih razlogov vlada odstopi. Zaradi položaja šefa države se je uveljavilo pravilo, po katerem že odstop šefa vlade pomeni hkrati tudi odstop celotnega parlamenta.

Do izgube podpore v parlamentu lahko pride na podlagi izglasovane nezaupnice ali neizglasovane zaupnice ( v teh primerih vladi preneha funkcija z odstopom).V primeru KONSTRUKTIVNE NEZAUPNICE se nezaupnica lahko izreče samo z izvolitvijo novega šefa vlade – dotedanji predsednik vlade je razrešen, pri čeme tui preneha funkcija vseh članov vlade. Do prenehanja funkcije vlade lahko pride tudi na podlagi vložene interpelacije, iz katere se razvije glasovanje o nezaupnici vladi. Funkcija celotne vlade; torej predsednika vlade in ministrov preneha, ko se po volitvah sestane nov državni zbor; funkcija ministrov pa preneha tudi v vseh drugih primerih, ko preneha funkcija predsednika vlade. Funkcija ministra preneha tudi z odstopom ali razrešitvijo ministra. Vlada, ki ji preneha funkcija, mora do izvolitve novega predsednika vlade opravljati tekoče posle (to velja tudi za posamičnega ministra); to določbo bi bilo potrebno razumeti tako, da v tem času vlada sprejema samo nujne odločitve, ne začenja pa večjih in pomembnejših dejavnosti na novo. Ta ustavna določba hoče zagotoviti, da med prenehanjem dotedanjem in izvolitvijo nove vlade ne bi prišlo do brezvladja.

61. večinske volitve na lokalni ravni Po naši ureditvi se mandati pri lokalnih volitvah delijo tako po večinskem kot tudi po proporcionalnem načelu. Zakon o lokalnih volitvah predvideva večinski sistem za občine z manjšim številom članov občinskega sveta (maj kot 12 članov) ter proporcionalni sistem za občine z večjim številom članov občinskega sveta. Člani občinskega sveta – predstavniki italijanske oz. madžarske narodnosti in člani občinskega sveta – predstavniki romske skupnosti pa se – glede na manjše število predstavnikov v občinskem svetu – v vsakem primeru volijo po večinskem načelu.Pri večinskih volitvah se glasuje o posameznih kandidaturah. V okviru proporcionalnih volitev pa je pravilo glasovanje o listah kandidatov. Vendar pa je določena stopnja vpliva volivcev na izbiro oseb zagotovljena s preferenčnim glasovanjem, ki pa se upošteva le pri tistih kandidatih na kandidatni listi, ki so dobili preferenčne glasove večine volivcev, ki so glasovali za listo. Preferenčno glasovanje navadno pri državnih volitvah nima posebnega pomena, pri lokalnih pa utegne imeti večji vpliv na personalno izbiro, čeprav je treba ugotoviti, da je pogoj za njegovo uveljavitev, in sicer večina volivcev, dokaj zahteven in po vsej verjetnosti ne bo prav pogosto izpolnjen. Pri večinskih volitvah so izvoljeni tisti kandidati, ki so dobili največ glasov (sistem relativne večine).

62. vodstvo DZ-a Funkcija vodstva znotraj parlamenta opravlja predsednik parlamenta. Predsednik parlamenta predstavlja parlament navzven in nasproti drugim organom državne oblasti, brani njegove pravice ter zagotavlja demokratično delovanje in red v parlamentarnem poslovanju na podlagi pravil poslovanja parlamenta.Mandatna doba predsednika parlamenta običajno traja toliko časa, kot mandatna doba parlamenta. DZ ima predsednika, katerega izvoli DZ z večino glasov vseh poslancev.Položaj, pristojnosti in volitve predsednika državnega zbora so podrobneje urejene oz. določene v poslovniku državnega zbora. Temeljna pristojnost predsednika DZ-a je, da vodi delo državnega zbora in ga predstavlja – pomeni predvsem skrb za uresničevanje z ustavo določenih razmerij z državnim svetom, predsednikom države, z vlado in drugimi

državnimi organi. Predsednik DZ-a sklicuje in vodi seje DZ-a ter skrbi za izvajanje njegovega poslovnika.Predsednika državnega zbora se voli z večino glasov vseh poslancev, s tajnim glasovanjem, predsednik DZ-a pa je za svoje delo odgovoren državnemu zboru. Poslovnik je poleg predsednika DZ-a, uvedel še podpredsednike DZ-a (lahko so največ trije). Podpredsedniki pomagajo predsedniku DZ-a pri njegovem delu, opravljajo nekatere zadeve, v odsotnosti ga nadomeščajo. Tudi podpredsedniki so za svoje delo odgovorni državnemu zboru.Pri pripravi sej državnega zbora pomaga predsedniku državnega zbora KOLEGIJ PREDSEDNIKA; po prejšnji ureditvi zgolj posvetovalno telo predsednika, sedaj v nekaterih primerih pristojen tudi za odločanje (zlasti o precedenčnih in organizacijskih odločitvah).Predsednik DZ-a in podpredsedniki so lahko razrešeni, če DZ ni zadovoljen z njegovim delom.

63. zaupnica vladi v RS Glasovanje o zaupnici sproži sam šef parlamenta, da preveri ali vlada uživa zaupanje parlamenta. To se lahko zgodi že ob oblikovanju vlade, ko je za začetek njenega dela treba pridobiti zaupnico v parlamentu – INVESTITURA. Do glasovanja o zaupnici vladi pa lahko pride tudi v času trajanja mandata, ko želi vlada ugotoviti, v kolikšni meri uživa podporo parlamenta. Če vlada ne dobi dovolj podpore za svoje predloge (zlasti zakonske), ji to zelo otežuje delo, takrat se navadno zahteva glasovanje o zaupnici.Med zahtevo po glasovanju o zaupnici in samim glasovanjem mora miniti najmanj 48 ur in največ 7 dni od vložitve zahteve. Pri glasovanju o zaupnici ima predsednik vlade pravico obrazložiti svojo zahtevo. Predsednik vlade lahko zahteva glasovanje o zaupnici posebej (se o njej tudi glasuje posebej);ali vprašanje zaupnice postavi tudi ob sprejemanju zakona ali druge odločitve v državnem zboru (se ne glasuje posebej). →če ta ni sprejeta v skladu s predlogom predsednika vlade, se šteje da je bila vladi izglasovana nezaupnica, v nasprotnem primeru pa, da ji je bila izglasovana zaupnica. V takem primeru lahko do nezaupnice pride bodisi s sprejetjem bodisi z zavrnitvijo zakona ali druge odločitve v državnem zboru.Pri glasovanju o zaupnici vladi na zahtevo predsednika vlade, ne pride avtomatično do razpusta državnega zbora, če vladi ni izglasovana zaupnica →mogoči sta dve rešitvi:

- 1.)DZ izvoli novega predsednika vlade v 30-ih dneh- 2.)Ali pa v tem času pri ponovljenem glasovanju o zaupnici izglasuje zaupnico

dotedanjemu predsedniku vlade (ponovne se lahko glasuje samo še enkrat;ponovno glasovanje lahko zahteva le predsednik vlade).

Če ne pride do nobene od teh dveh rešitev, predsednik republike razpusti DZ in razpiše nove volitve.↓1.) Če vladi ni bila izglasovana zaupnica, lahko predlagajo kandidature za novega predsednika vlade: predsednik republike, poslanska skupina ali najmanj 10 poslancev.↓2.) Pride do ponovnega glasovanja o zaupnici. Tega lahko zahteva samo predsednik vlade. Poslovnik DZ-a pa določa, da se ponovno lahko glasuje samo še enkrat, ponovno glasovanje pa ne spremeni že sprejete odločitve (npr. če je bilo prvo glasovanje vezano

na sprejem zakona ali druge odločitve, se ne more spremeniti, tudi če je pri drugem glasovanju izglasovana zaupnica).

64. sestava in organizacija računskega sodišča Računsko sodišče sestavljajo PREDSEDNIK in 2 NAMESTNIKA PREDSEDNIKA, ki jih na predlog predsednika republike imenuje DZ z večino glasov vseh poslancev. Vsi trije člani tvorijo SENAT RAČUNSKEGA SODIŠČA, ki ga vodi predsednik računskega sodišča (ta je ob enem tudi GENERALNI DRŽAVNI REVIZOR).Za člane računskega sodišča se lahko imenuje državljana RS-je, ki ima najmanj univerzitetno izobrazbo, je strokovnjak na področju računskega sodišča, obvlada vsaj en svetovni jezik in v 4-ih letih pred imenovanjem ni bil član vlade. Mandat člana traja 9 let; predčasno pa je razrešen samo, če je obsojen kaznivega dejanja s kaznijo odvzemam prostosti, če trajno izgubi delovno zmožnost za opravljanje svoje funkcije in če ne izpolnjuje več pogojev za člane računskega sodišča. Razreši ga na pobudo najmanj 15 poslancev DZ-a, v primeru če ne ravna v skladu z ustavo ali zakonom. Računsko sodišče ima poleg članov, še 6 VRHOVNIH DRŽAVNIH REVIZORJEV, ki jih za dobo 9 let imenuje in razrešuje predsednik računskega sodišča. Vrhovni državni revizor vodi revizijsko enoto in izvršuje revizijsko pristojnost računskega sodišča. Funkcija člana računskega sodišča, vrhovnega državnega revizorja in sekretarja sodišča ni združljiva s funkcijo in delom v organih države in lokalnih skupnosti. Nosilec funkcije na računskem sodišču mora najkasneje v 3 mesecih po imenovanju prenehati opravljati tako delo, oz. dejavnost, sicer mu preneha funkcija. Prav tako mora predložiti DZ-u pisno izjavo o svojih premoženjskih razmera.

65. pridobitev in prenehanje poslanskega mandata v Sloveniji Ko je uradno ugotovljen izid volitev, pridobi poslanec poslanski mandat, izgubi pa ga lahko zaradi različnih razlogov; njegovih osebnih razlogov ali pa razlogi izvirajo iz samega parlamenta.→ Osebni razlogi: smrt, odstop, izguba pasivne volilne pravice, nezdružljivost funkcije→ Razlogi, ki izvirajo iz samega parlamenta: prenehanje mandatne dobe parlamenta, predčasni razpust parlamenta.Po tradiciji se po poslanski izvolitvi mandati potrdijo ali verificirajo. To opravi sam parlament. V osnovi pri nas določa položaj poslanca že ustava, podrobneje pa zakon o poslancih in poslovnik DZ-a. z dnem izvolitve kandidata za poslanca, poslanski mandat potrdi republiška volilna komisija, izvrševati pa ga začne z dnem potrditve poslanskega mandata v DZ-u. pravica in dolžnost DZ-a je, da sam verificira poslanske mandate, poslancem pa daje tudi možnost do pritožbe zoper odločbe DZ-a na ustavno sodišče, če z odločitvijo DZ ni zadovoljen.Poslancem preneha mandat v naslednjih primerih :

- če izgubi volilno pravico- če postane trajno nezmožen opravljati svojo funkcijo- če je s pravnomočno sodbo obsojen na pogojno kazen zapora, daljšo od 6-ih

mesecev- če v treh mesecih po potrditvi mandata ne preneha opravljati dejavnosti, ki ni

združljiva s funkcijo poslanca ali nastopi tako dejavnost ali funkcijo- če odstopi

66. ugotavljanje odgovornosti predsednika republike pred ustavnem sodiščem →(glej vprašanje 7)

67. vpliv DS na zakonodajni postopek Državni svet lahko:

- državnemu zboru predlaga sprejem zakonov- ima suspenzivni veto (DZ je zakon že sprejel); DS lahko zahteva, da se pred

razglasitvijo zakona o njem še enkrat odloča, pri čemer DZ lahko zakon ponovno sprejme le z večino glasov vseh poslancev

- zahteva razpis zakonodajnega referenduma

- dati DZ-u mnenje o vseh zadevah iz njegove pristojnosti- zahtevati preiskavo o zadevah javnega mnenja (parlamentarno preiskavo)- zahtevati pred ustavnim sodiščem presojo ustavnosti in zakonitosti predpisov in

splošnih aktov, izdanih za izvajanje javnih pooblastil.

68. imuniteta državnih tožilcev, notarjev in odvetnikov Sodniki ustavnega sodišča uživajo imuniteto kot poslanci državnega zbora, le da o njihovi imuniteti odloča državni zbor. Ustava ne priznava imunitete predsedniku republike, predsedniku vlade in ministrom.Zakon o državnem tožilstvu, zakon o notariatu in zakon o odvetništvu so poklicno imuniteto določili na enak način. Ta izključuje pripor v kazenskem postopku, ki je uveden proti državnemu tožilcu, notarju ali odvetniku zaradi suma kaznivega dejanja, storjenega pri opravljanju njihovih funkcij brez poprejšnjega dovoljenja senata treh sodnikov pristojnega višjega sodišča. O odreditvi pripora notarjev ali odvetnikov mora sodišče obvestiti njihovo zbornico.POKLICNA IMUNITETA državnih tožilcev, notarjev in odvetnikov je zgolj PROCESNA in RELATIVNA, nanaša pa se samo na pripor. Za državne tožilce predvideva zakon tudi posebno obliko MATERIALNE IMUNITETE (za mnenje, ki ga je državni tožilec dal pri delu v zadevi, ki jo je obravnaval), ki je sicer ABSOLUTNA, vendar ga varuje le pred DISCIPLINSKO ODGOVORNOSTJO.Posebne omejitve pa veljajo tudi za preiskavo notarske in odvetniške pisarne (preiskava je dovoljena samo na podlagi odredbe pristojnega sodišča, in sicer samo glede spisov in predmetov, ki so izrecno navedeni v odredbi. Pri preiskavi pa mora biti navzoč predstavnik notarske oz. odvetniške zbornice), čeprav v ožjem pomenu ne sodijo v institut imunitete.

69. volilni postopki pri volitvah članov DS-a (podobno vprašanju 4) Temeljno načelo vseh volilnih postopkov za predstavnike vseh interesnih skupin je, da volitve opravijo posebna volilna telesa. Kader se člani DS-a volijo v posamezni interesni organizaciji (npr. zbornica, društvo,…) tvorijo volilno telo člani predstavniškega organa interesne organizacije – enako pravilo velja za člane DS-a (predstavniki lokalnih interesov) voli ena sama lokalna skupnost. Če pa člani oz. člane DS-a skupaj voli več interesnih organizacij oz. lokalnih skupnosti, sestavljajo volilno telo izvoljeni predstavniki interesnih organizacij oz. lokalnih skupnosti – v tem primeru e način

izvolitve teh predstavnikov prepuščen samim interesnim organizacijam oz. lokalnim skupnostim (koliko takih predstavnikov pripada posamezni organizaciji) – v tem drugem primeru se volitve ne opravijo po že za druge namene oblikovanem telesu, temveč po posebej za volitve izvoljenih elektorjih. Zakon v celoti prepušča tudi kandidiranje kandidatov za člane DS-a samim interesnim organizacijam oz. lokalnim skupnostim (določajo kandidate v skladu s svojimi pravili). Volitve v DS so posredne, zato se tudi volilna procedura dokaj razlikuje od tiste za DZ. Tudi te volitve vodijo volilni organi, ki vodijo volitve v DZ, vendar so tu njihove funkcije in pooblastila bistveno manjša (ker so posredne volitve manj zahtevne in ker je po zakonu večji del volilne procedure prepuščen samim subjektom volitev).. – volilni organi skrbijo predvsem za najnujnejšo zagotovitev zakonitosti volilne procedure. Volilno telo na podlagi od pristojne volilne komisije potrjenih kandidatur voli člane DS-a, ki pripadajo posamezni interesni skupini. Zakon določa samo nekatera temeljna načela, nujna za pravilno izvedbo volitev. Pri ugotavljanju izida glasovanja je uporabljen sistem relativne večine – za člane volilnega telesa so izvoljeni kandidati, ki so dobili največ glasov. (glede na nestrankarsko vsebino položaja članov DS-a je najbolj primeren večinski sistem).Zakon je določil, da volitve v DS razpiše predsednik DZ-a. v skladu s splošnimi načeli volilnega postopka so posebej urejeni volilni postopki za volitve predsednikov posameznih interesnih skupin, pri čemer so upoštevane njihove posebnosti, še zlasti njihova notranja organiziranost.

70. ljudska normodajna iniciativa na državni in lokalni ravni (podobno vprašanju 15)

71. odprava in razveljavitev podzakonskih predpisov (glej vprašanje 4) Protiustavne in nezakonite podzakonske predpise, izdane za izvrševanje javnih pooblastil, ustavno sodišče odpravi ali razveljavi. Razlika je v tem, ODPRAVA učinkuje za nazaj – EX TUNC, torej od sprejema predpisa in pomeni ničnost predpisa. RAZVELJAVITEV pa učinkuje za naprej.Odprava: če ustavno sodišče ugotovi, da je potrebno odpraviti škodljive posledice, ki so nastale zaradi protiustavnosti ali nezakonitosti podzakonskega predpisa, ga odpravi.Razveljavitev: v vseh drugih primerih pa ustavno sodišče nezakonske ali protiustavne podzakonske predpise razveljavi – učinek za naprej.Vsakdo, ki so mu na podlagi odpravljenega podzakonskega predpisa, izdanega za izvrševanje javnih pooblastil, nastale škodljive posledice, lahko zahteva njihovo odpravo. Če so posledice nastale s posamičnim aktom, sprejetim na podlagi odpravljenega predpisa, ima upravičeni pravico zahtevati spremembo ali odpravo posamičnega akta, pri organu, ki je odločil na 1. stopnji. Upravičenec lahko to zahteva v treh mesecih od dneva objave odločbe ustavnega sodišča, če od vročitve posamičnega akta do vložene pobude ali zahteve ni preteklo več kot eno leto. Odpravo škodljivih posledic in spremembo posamičnih aktov je mogoče zahtevati samo v primeru, ko je ustavno sodišče odpravilo podzakonski predpis – ta odločba ustavnega sodišča učinkuje za nazaj, če pa je predpis razveljavljen, ni učinka za nazaj, s tem pa niti pravice zahtevati odpravo škodljivih posledic in spremembo posamičnega akta.

72. druga obravnava v rednem zakonodajnem postopku

Druga obravnava predloga zakona se opravi v dveh fazah, najprej v matičnem delovnem telesu, nato pa na podlagi poročila matičnega delovnega telesa na seji državnega zbora v celoti. Matično delovno telo o zakonu ne razpravlja le na splošno, temveč opravi razpravo in glasovanje o posameznih členih predloga zakona ter o vloženih amandmajih. Amandmaji se lahko vlagajo že v fazi obravnave predloga zakona na odboru. Amandmaje lahko vlagajo:

- poslanci- poslanska skupina- zainteresirano delovno telo- delovno telo, ki je pristojno za vprašanja javnih financ- vlada, vendar ni predlagateljica zakona

z amandmaji se lahko predlaga: sprememba ali dopolnitev posameznega člena ali naslova zakona, se predlaga nov člen, ki vsebuje rešitve, izhajajoče iz ciljev in načel predloga zakona, oziroma črtanje posameznega člena,…

73. sodni svet -Opravlja nekatere funkcije pravosodne uprave-Sodni svet=poseben organ, ki zagotavlja sodelovanje med zakonodajno in sodno oblastjo, pri postavljanju sodnikov. Temu služita tudi njegova sestava in način oblikovanja.Po naši ustavni ureditvi sodniki niso imenovani, temveč so voljeni, in sicer jih voli DZ na predlog sodnega sveta. Sodni svet namreč sestavlja 11 članov, od katerih jih 5 izvoli na predlog predsednika republike državni zbor, in sicer izmed univerzitetnih profesorjev prava, odvetnikov in drugih poklicev. Drugih 6 članov pa sodniki sami izvolijo iz svojih vrst. Podrobneje ureja položaj in naloge sodnega sveta ter način njegovega oblikovanja zakon o sodiščih. Tako sodni svet po zakonu odloča o imenovanjih in napredovanjih sodnikov in o uvrstitvah v plačilni razred, o nezdružljivosti sodniške funkcije, daje mnenje k predlogu proračuna za sodišča in mnenje državnemu zboru o zakonih, ki urejajo položaj, pravice in dolžnosti sodnikov. Na predlog sodnega sveta imenuje pravosodni minister predsednika sodišča.Člani sodnega sveta se izvolijo za 5 let in po tem času ne morejo biti takoj ponovno izvoljeni. Predsednika sodnega sveta pa izvolijo sami člani z ⅔ večino s tajnim glasovanjem.

74. ugotovitvene odločbe ustavnega sodišča ( podobno vprašanju 86) Ugotovitvene odločbe sprejme ustavno sodišče, če sumi, da je zakon, drug predpis ali akt nezakonit, ker določenega vprašanja, ki bi ga moral urediti, ne ureja oz. ga ureja na način, ki ne omogoča razveljavitve oz. odprave akta. V tem primeru pusti predpis v veljavi in pristojnemu organu naloži, da v določenem roku protiustavnost ali nezakonitost odpravi.

75. individualna odgovornost ministrstva Individualna odgovornost ministra je ena izmed dveh odgovornosti ministra, v okviru njegove politične odgovornosti (druga je kolektivna). Individualna odgovornost ministra se kaže v tem, da je vsak minister v celoti odgovoren tudi za delo ministrstva, ki ga vodi, in za svoje lastno delo – (odgovoren za politiko ministrstva in njegovo izvajanje v

posameznih primerih). Odgovarja za svoje delo in delo svojih podrejenih (v okviru pristojnosti ministrstva). Minister osebno odgovarja tudi za svoje delovanje v parlamentu, zlasti za svoje odgovore na poslanska vprašanja. Individualna odgovornost ministra je vezana na njegovo osebo in se (vsaj formalno) ne razteza na celotno vlado; uveljavlja se predvsem z interpelacijo o delu ministra in poslanskimi vprašanji, kaže pa se tudi v pravici ministra, da odstopi, s čimer sam uveljavi lastno politično odgovornost za svoja dejanja, kadar se s tem izogne politični odgovornosti za nadaljnje delo v vladi, saj mu z odstopom funkcija preneha.Pretirano poudarjanje individualne odgovornosti ministrov bi oslabilo funkcionalno sposobnost vlade in poslabšalo njen položaj nasproti parlamentu, otežilo delovanje političnih strank v parlamentu in pri oblikovanju vlade ter uveljavljanje politične odgovornosti v parlamentu – to pomeni, da v državah s parlamentarnim sistemom individualno odgovornost ministra slabi, se ne uveljavlja več prek parlamenta, temveč največkrat znotraj same vlade.

76. presoja ustavnosti mednarodne pogodbe Presoja ustavnosti mednarodnih pogodb se izvrši na predlog:

- predsednika republike- vlade- ⅓ poslancev državnega zbora

Ustavno sodišče v postopku ratifikacije mednarodne pogodbe izreka mnenje o njeni skladnosti z ustavo, mnenje pa sprejema na nejavni seji. DZ je vezan na mnenje ustavnega sodišča, saj mednarodne pogodbe, ki ni v skladu z ustavo, ne sme ratificirati. V tem primeru je ustavnosodna kontrola PREVENTIVNA, saj mnenje ustavno sodišče izreka pred ratifikacijo mednarodne pogodbe, kar je edina izjema v našem sistemu, ker je ustavnosodna kontrola sicer represivna – (uporaba prisilnih ukrepov).Namen preventivne kontrole je predčasno preprečiti prihod (z mednarodno pogodbo) v notranje pravo protiustavnim normam ali za izpolnitev katere bi bilo potrebno sprejeti predpise, ki bi bili v nasprotju z ustavo.

77. revizijski postopek pred računskim sodiščem Računsko sodišče izvaja revizije v skladu s splošno sprejetimi revizijskimi načeli in pravili ter v skladu z mednarodnimi revizijskimi standardi samostojno odloča, katere revizije bo izvedeno v posameznem obdobju (upošteva tudi predloge poslancev DZ-a), vsako leto pa mora revidirati:

- državni proračun- poslovanje javnega zavoda za zdravstveno in pokojninsko zavarovanje- poslovanje ustreznega števila občin- izvajalcev gospodarskih in negospodarskih služb

Revizijski postopek se začne s sklepom, na podlagi sklepa mora uporabnik javnih sredstev omogočiti izvedbo revizije. Izvajanje revizije obsega pregled sistema ali nekaterih podsistemov poslovanja in računovodstva, pregled knjigovodskih listin in drugih dokumentov o poslovanju, pregled prostorov, objektov in naprav, ki jih revidiranec uporablja za svoje poslovanje in druga revizijska dejanja, potrebna za uresničevanje revizijskih ciljev. Revizijski postopek se konča z izdajo revizijskega poročila, katerem računsko sodišče poda mnenje o poslovanju revidiranca.

78. specializirana sodišča v RS-a (za lažje razumevanje poglej moj list) Vprašanja glede specializiranih sodišč urejajo posebni zakoni. Specializirana sodišča so v naši ureditvi delovna in socialna sodišča ter upravno sodišče.

a) DELOVNA IN SOCIALNA SODIŠČAPristojnosti in organizacijo delovnih in socialnih sodišč ureja zakon o delovnih in socialnih sodiščih, ki ureja organizacijo in pristojnost teh sodišč, poleg tega pa tudi postopek pred temi sodišči.Delovna in socialna sodišča so specializirana za sojenje o individualnih in kolektivnih delovnih sporih in o socialnih sporih, torej sporih z nekaterih področij socialne varnosti. Individualni so tisti spori, ki nastanejo glede individualnih pravic in obveznosti med delavcem in delodajalcem, kolektivni pa spori v zvezi s kolektivnimi pogodbami in drugimi spori, ki imajo kolektivno naravo. Socialni spori pa se nanašajo na spore v zvezi s pokojninskim in invalidskim zavarovanjem, z zdravstvenim zavarovanjem, z zavarovanjem za primer brezposelnosti ter z družinskimi in socialnimi prejemki. Ker gre pri delovnih in socialnih sporih funkcionalno gledano za dve vrsti različnih sodišč, o njih sodijo različna sodišča, torej o delovnih sporih delovna sodišča, o socialnih sporih pa socialna sodišča.Na prvi stopnji sodijo o delovnih sporih delovna sodišča, o socialnih sporih pa delovno in socialno sodišče v Ljubljani. V slednjem sodišču sta namreč organizacijsko združeni prvostopenjsko in delovno sodišče z omejeno krajevno pristojnostjo in socialno sodišče prve stopnje za območje vse države. Delovna in socialna sodišča so organizirana na dveh ravneh, in sicer kot sodišča prve stopnje in kot skupno Višje delovno in socialno sodišče v Ljubljani, ki odloča na drugi stopnji. O reviziji in zahtevi za varstvo zakonitosti zoper odločbe delovnih in socialnih sodišč odloča vrhovno sodišče.Tudi na delovnih in socialnih sodiščih pri sojenju na prvi stopnji sodelujejo sodniki porotniki. Posebnost pri tem pa je, da polovico porotnikov izvolijo delavci, polovico pa delodajalci. Višje delovno in socialno sodišče sodi v senatu treh sodnikov.

b) UPRAVNO SODIŠČE Ena najpomembnejših funkcij sodstva je tudi upravnosodna kontrola, torej nadzorstvo nad zakonitostjo aktov in delovanja upravnih organov države. Ta funkcija je posebej urejena tudi v ustavi, ki določa, da se v upravnem sporu zagotavlja sodna kontrola zakonitosti odločanja državnih organov oziroma drugih pristojnih organov in nosilcev javnih pooblastil. Če ni predvideno drugo sodno varstvo, pa se v upravnem sporu zagotavlja tudi sodna kontrola zakonitosti posamičnih aktov in dejanj, s katerimi se posega v ustavne pravice posameznika. Ustava še posebej določa, da je proti odločitvam in dejanjem upravnih organov in nosilcev javnih pooblastil zagotovljeno sodno varstvo pravic in zakonitih interesov državljanov in organizacij. (po naši ureditvi, torej upravnosodna kontrola nima samo funkcije nadzora nad zakonitostjo upravnih aktov, temveč je izredno pomembna tudi pri zagotavljanju sodnega varstva človekovih pravi in temeljnih svoboščin.V naši dosedanji ureditvi je funkcijo upravnosodne kontrole v celoti opravljalo vrhovno sodišče RS, ki je v upravnem sporu odločalo na prvi in zadnji stopnji. Glede tega se je naša ureditev razlikovala od nekaterih drugih, v katerih je upravnosodna kontrola

organizirana na več stopnjah. Ker je v sedanji ustavni ureditvi funkcija upravnosodne kontrole postala pomembnejša kot v prejšnji ureditvi, taka organizacija in pristojnosti upravnega sodstva niso več ustrezale novim potrebam, zato je bila potrebna nova zakonodajna ureditev tudi na tem področju.Sedaj ureja upravno sodstvo zakon o upravnem sporu, ki poleg postopka upravnega spora ureja tudi upravno sodstvo. Upravni spor je postopek, v katerem se izvaja upravnosodna kontrola, torej kontrola nad delom uprave. Tako tudi zakon določa, da se v upravnem sporu odloča o zakonitosti dokončnih posamičnih aktov, ki jih izdajajo državni organi, organi lokalnih skupnosti in druge osebe, ki so nosilci javnih pooblastil. Upravno sodišče pa odloča v upravnem sporu tudi o zakonitosti posamičnih aktov in dejanj, s katerimi s posega v ustavne pravice posameznika, če ni dogovorjeno drugo sodno varstvo. Upravno sodišče torej v upravnem sporu nadzoruje zakonitost delovanja vseh tistih subjektov, ki odločajo o pravicah in dolžnostih posameznika v okviru upravne oblasti.V upravnem sporu sedaj odločata dve sodišči, in sicer posebno Upravno sodišče in Vrhovno sodišče. Upravno sodišče ima sedež v Ljubljani, sodi pa na sedežu in na zunanjih oddelkih. Na prvi stopnji sodi v upravnem sporu praviloma Upravno sodišče, ki ima zato po zakonu generalno pristojnost v teh zadevah, v nekaterih najpomembnejših zadevah (ki jih zakon posebej določa) pa sodi na prvi stopnji Vrhovno sodišče. Gre zlasti za zadeve, ki se nanašajo na varstvo volilne pravice pri volitvah temeljnih državnih organov. Poleg tega pa je Vrhovno sodišče pooblaščeno tudi, pa odloča o sporu o pristojnostih med upravnim in drugim sodiščem. Vrhovno sodišče je tudi instančni organ v tem postopku, saj sodi o pritožbah in drugih pravnih sredstvih zoper odločbe, izdane v upravnem sporu na prvi stopnji.

79. večinski sistem razdelitve mandatov v RS → pri VOLITVAH PREDSEDNIKA REPUBLIKE je izvoljen kandidat, ki je dobil večino glasov volivcev, ko so glasovali. Če tako noben ni dobil večine, pride do 2. kroga, kjer se pomerita dva kandidata. Zopet zmaga tisti, ki je dobil absolutno večino (+46, večina glasov vseh poslancev)→ uporablja se tudi v občinah, ki imajo manjše število članov občinskega sveta (manj kot 12). Glasuje se o posameznih kandidatih, izvoljeni pa so tisti, ki so dobili večino glasov.→ župana se voli po sistemu relativne večine (večina glasov opredeljenih poslancev).

80. varstvo lokalne samouprave - O sporu glede pristojnosti med državo in lokalnimi skupnostmi in med samimi lokalnimi skupnostmi odloča ustavno sodišče- občina ali pokrajina lahko vloži zahtevo za presojo ustavnosti in zakonitosti državnih predpisov- lokalne skupnosti lahko v upravnem sporu spodbijajo upravne akte in ukrepe državnih organov- pred tem, ko država izda akte in predpise, ki se nanašajo na lokalne skupnosti, se mora država posvetovati z lokalno skupnostjo, na katero se zadeva nanaša

81. ožji deli občine

Ožji deli občine se lahko po zakonu organizirajo kot POKRAJINE, VAŠKE ali ČETRTNE KSUPNOSTI.Občinski svet mora upoštevati značilnosti območja, kot so zlasti zemljepisne, zgodovinske, gospodarske, upravne in kulturne posebnosti. Pobudo za ustanovitev ožjih delov občine lahko da zbor krajanov ali določeno število prebivalcev dela občine. Pred ustanovitvijo mora občinski svet ugotoviti, ali je to v interesu prebivalcev posameznega dela občine. Takšen interes se ugotovi po zakonu na zborih krajanov prizadetega dela občine ali na referendumu.Organ opravljanja ožjega dela občine je svet, ki ga izvolijo osebe, ki imajo stalno prebivališče na območju ožjega dela občine, pod pogojem, da imajo volilno pravico. Status občine lahko določi, da ožji del občine nima sveta. V takem primeru lahko občinski svet ustanovi krajevne, vaške in četrtne odbore. Svet ni samo organ opravljanja ožjega dela občine, temveč ima lahko pomembno vlogo tudi pri odločanju na občinski ravni, saj lahko občinskemu svetu predlaga odločitve, ki se nanašajo na ožji del občine.Položaj ožjih delov občine se pomembno razlikuje tudi glede tega, ali ima lastnost pravne osebe ali ne. Če jo ima, je njegov položaj bistveno samostojnejši, kar velja zlasti za finančno poslovanje.

82. pristojnosti Banke Slovenije Temeljni cilj Banke Slovenije je stabilnost cen.Pristojnosti:

1.) naloge v zvezi z izvajanjem denarne politike:- oblikuje in uresničuje denarno politiko- oblikuje in uresničuje denarni nadzor- odgovarja za splošno likvidnost bančnega sistema- sodeluje pri transakcijah na deviznih in finančnih trgih- sprejema v depozit sredstva bank in hranilnic- odpira račune bank in hranilnic- ureja plačilne sisteme2.) druge naloge:

- upravlja devizna sredstva kakor tudi drugo aktivo, ki ji je zaupana - deluje kot plačilni in fiskalni organ države ter kot njen predstavnik v mednarodnih finančnih organizacijah

- odpira račune državnim organom, osebam javnega prava in drugim udeležencem na denarnem trgu ter po potrebi sprejema v depozit njihova sredstva

- oblikuje, uveljavlja in nadzoruje sistem pravil za varstvo in skrbno poslovanje bank in hranilnic

- zagotavlja informacijski sistem za nemoteno opravljanje svojih funkcijBanka je pooblaščena za izdajanje bankovcev ter dajanje bankovcev v obtok.

83. ugotovitvene in interpretativne odločbe ustavnega sodišča → Ugotovitvene odločbe: sprejme jih ustavno sodišče, ko ugotovi, da je zakon, predpis ali akt nezakonit ali protiustaven.→ Interpretativne odločbe: z njimi opiše pravilno vsebino zakona