RESNIČNA ZGODBA ENAJATOLAHA AKBARIJA

RESNIČNA ZGODBA ENAJATOLAHA AKBARIJA

Fabio Geda

Naslov izvirnika: Nel mare ci sono i coccodrilli, storia vera di Enaiatollah Akbari© Baldini Castoldi Dalai editore / Dalai editore© za izdajo v slovenščini Mladinska knjiga Založba, d. d., Ljubljana 2010

Prevedla Anita Jadrič

Na željo Enajatolaha Akbarijaso nekatera imena v knjigi spremenjena.

KAZ ALO

Afganistan 7

Pakistan 26

Iran 54

Turčija 86

Grčija 116

Italija 141

Spremna beseda 163

7

AFGANISTAN

Res je, da nisem pričakoval, da bo kar odšla. Pri desetih letih ne moreš pričakovati, da se ti neki večer, ko zaspiš, večer, ki je enak vsem drugim, ki ni ne temnejši, ne bolj zvezdnat, ne tišji, ne bolj smrdljiv kot drugi, ob klicih mujezinov, ki z vrha minaretov od nekdaj in povsod enako pozivajo k molitvi, lahko zgodi kaj takega. In ko rečem pri desetih letih, le ugibam, ker zatrdno ne morem reči, kdaj sem se rodil, saj v pokrajini Gazni ni matičnih knjig ali česa podobnega. Skratka, pri desetih letih česa takega res nisem mogel pričakovati, čeprav me je mama, preden sem zaspal, objela, si moj obraz dolgo, veliko dlje kot ponavadi, tiščala k prsim in mi govorila: V življenju ne smeš nikoli početi trojega, Enajat džan, in to v nobenem primeru. Prvo je, da ne uživaš drog. Nekatere so prijetnega vonja in okusa in ti šepetajo v uho, da se boš z njimi imel lepše, kot bi se lahko imel brez njih. Ne verjemi jim! Obljubi, da tega ne boš počel!

Obljubil sem.Drugo je, da ne uporabljaš orožja. Čeprav bo kdo blatil tvoje

ime, spomine, čustva in žalil boga, domovino ali ljudi, obljubi, da

8

tvoja roka ne bo nikoli zgrabila za pištolo, nož, kamen, niti za le­seno kuhalnico za korma pulao ne, če bi z njo lahko koga ranil. Obljubi!

Obljubil sem.Tretje je, da ne kradeš. Kar je tvoje, ti pripada, kar ni tvoje, ti

ne. Denar boš zaslužil z delom, naj bo še tako težko. In nikoli ne boš nikogar prevaral, Enajat džan, prav? Z vsemi boš ljubezniv in strpen. Obljubi, da bo tako!

Obljubil sem.Da, čeprav mi je mama govorila vse to, se nato zazrla skozi

okno in mi, ne da bi me prenehala božati po vratu, začela razpre­dati o sanjah, o luni in njeni svetlobi, ob kateri lahko zvečer jemo, in o željah – da moramo pred očmi vedno imeti željo, kot osel ko­renček, saj v prizadevanju, da bi se nam izpolnile želje, črpamo moč, da lahko vedno znova vstanemo, in če bomo pred sabo imeli kakršnokoli željo, se nam bo zdelo vredno živeti – no, čeprav mi je mama, ki je bila vedno tako redkobesedna in stvarna, za lahko noč govorila take stvari, s tihim in tujim glasom, ki je polnil tišino in mi kot žerjavica grel roke, še pomislil nisem, da bi to lahko po­menilo hoda negahdar, zbogom.

Tako.

Ko sem se zjutraj zbudil, sem se pretegnil in potipal desno od sebe, da bi začutil varnost, ki jo je zagotavljalo mamino telo, po­mirjajoč vonj njene kože, za katerega se mi je zdelo, da mi govori, zbudi se, vstani in podobno. A moja dlan je zatipala samo belo

9

bombažno odejo. Potegnil sem jo k sebi. S široko razprtimi očmi sem se obrnil in poklical: Mama. Ni mi odgovorila, pa tudi kdo drug ne. Ni je bilo na ležišču, ni je bilo v sobani, kjer sva spala, še topli od teles, ki so se obračala v poltemi, ni je bilo na vratih ali pri oknu, od koder bi opazovala cesto, po kateri so vozili avtomobili, vozovi in kolesa, niti se ni z nikomer zaklepetala, kot se je v tistih treh dneh večkrat zgodilo ob vrčih z vodo ali v kadilskem kotičku.

Od zunaj je vdiral hrup. Kveta je mnogo mnogo glasnejša od mojega majhnega kraja, zaplate zemlje, hiš in hudournikov, od koder prihajam in ki je najlepši kraj na svetu (ne bi se rad hvalil, ampak tako je) in leži v pokrajini Gazni.

Majhen, a velik.Nisem vedel, da tisti trušč povzroča velikost mesta, predstavljal

sem si, da gre za običajne razlike med narodi, kakor recimo na različne načine začinijo meso. Spreletelo me je samo, da je paki­stanski hrup drugačen od afganistanskega in da ima vsak narod svoj hrup, ki je odvisen od vrste stvari, na primer od tega, kaj lju­dje jedo in kako se gibljejo.

Mama, sem poklical.Ni bilo odgovora. Skobacal sem se izpod odej, si nataknil čev­

lje, pomel oči in se odpravil h gospodarju poslopja, da bi ga vpra­šal, ali jo je kaj videl, saj se je pred tremi dnevi, ko sva prišla, po­hvalil, da nihče ne more noter ali ven, ne da bi ga on opazil, kar se mi je zdelo čudno, ker sem predvideval, da mora tudi on od časa do časa zaspati.

Vežo samauata Kugazi je sonce sekalo na dvoje. V tistih krajih takim prostorom pravijo tudi hoteli, čeprav še zdaleč niso podobni

10

hotelom, kakršne imate v mislih vi. Kje pa! Prej kot hotel je bil samauat Kugazi skladišče teles in duš, skladišče, kjer so se ljudje gnetli in čakali, da jih zapakirajo in pošljejo v Iran, Afganistan ali kdove kam, mesto, kjer so lahko prišli v stik s trgovci z lju­dmi.

V samauatu sva ostala tri dni, ne da bi kdaj stopila ven; jaz sem se igral med blazinami, mama pa se je pogovarjala s skupinami žensk z otroki, včasih s celimi družinami, z ljudmi, ki jim je očit no zaupala.

Spomnim se, da je v Kveti mama obraz in telo imela ves čas ovita v burko, čeprav je doma v Navi tako kot teta in njune prija­teljice ni nikoli nosila. Še vedel nisem, da jo ima. Na meji, ko sem jo prvič videl v burki, sem jo vprašal, zakaj jo nosi, in z nasmehom mi je rekla: To je igra, Enajat, zlezi spodaj! Na eni strani je pri­vzdignila rob obleke. Med nogami sem ji smuknil pod modro blago, kot bi skočil v bazen, zadržal sem dih, a nisem zaplaval.

Zableščalo se mi je, da sem si moral z roko zakriti oči, ko sem stopil do gospodarja kaka Rahima, in opravičil sem se mu, da ga motim. Vprašal sem ga, ali je slučajno videl mojo mamo, da bi šla ven, ko pa nihče ne more ven ali noter, ne da bi on opazil, saj je tako, a ne?

Kaka Rahim je bral časopis v angleščini, malo črn, malo rdeč in brez slik, in kadil cigareto. Imel je dolge trepalnice, lica pa so mu pokrivale tanke dlačice kot pri nekaterih vrstah breskev. Na njegovi mizi v veži je poleg časopisa stal zvrhano poln krožnik mareličnih koščic, ob katerih so čakali še trije debeli oranžni sa­deži in prgišče murv.

11

Že mama mi je rekla: V Kveti je ogromno sadja. To mi je po­vedala za spodbudo, ker imam sadje zelo rad. Kveta v paštunščini pomeni utrjena trgovska postaja ali nekaj takega, kraj, kjer se iz­menjava blago: predmeti, življenja in tako naprej. Kveta je glavno mesto Beludžistana, ki je pakistanski sadovnjak.

Ne da bi se obrnil, je kaka Rahim puhnil dim v sonce in odgo­voril: Ja, videl sem jo.

Nasmehnil sem se. Kam pa je šla, kaka Rahim?Odšla je.Kam?Stran.In kdaj pride nazaj?Ne bo je nazaj.Ne bo je nazaj?Ne.Kako je ne bo nazaj? Ne razumem, kaka Rahim.Ne bo je nazaj.Zdaj mi je zmanjkalo vprašanj. Mogoče bi lahko vprašal še kaj,

pa se nisem spomnil nič umestnega. Ostal sem tiho in gledal v dlačice na gospodarjevem obrazu, čeprav jih v resnici nisem videl.

Spet je spregovoril: Naročila mi je, da naj ti nekaj sporočim.Kaj?Hoda negahdar.Samo to?Še nekaj.Kaj pa, kaka Rahim?Rekla je, da nikoli ne počni treh stvari, o katerih ti je govorila.

12

Svojo mater bom imenoval mama, svojega brata brat, svojo se­stro sestra. Vasi, v kateri smo živeli, ne bom rekel vas, ampak Nava, to je njeno ime in pomeni žleb, ker leži na dnu doline, stisnjena med dve gorovji. Ko mi je neki večer, potem ko sem se vse popol­dne igral na prostem, mama rekla: Pripravi se, na pot gremo, in sem jo vprašal: Kam? in mi je odgovorila: Ven iz Afganistana, sem si mislil: Prekoračili bomo gore, pa bo. Zame je bil Afganistan po­krajina med tistimi vrhovi, pokrajina s hudourniki, in še sanjalo se mi ni, kako velik je.

Vzela sva vrečo iz blaga in vanjo stlačila rezervno obleko za oba in nekaj hrane, kruh in dateljne. Kar razganjalo me je od pri­čakovanja. Najraje bi tekel povedat drugim, ampak mama me ni pustila in mi je kar naprej govorila, naj bom priden in pri miru. Prišla je teta, njena sestra, in stopili sta vstran, da se pomenita. Potem je prišel neki moški, star očkov prijatelj, vendar ni hotel v hišo. Rekel je, da gremo takoj, ker luna še ni vzšla, tema pa je kot pesek v očeh za talibane in druge, ki bi jih bilo bolje ne srečati.

A brat in sestra ne gresta z nama, mama?Ne, ostala bosta pri teti.Brat je še majhen, ne bo hotel ostati pri teti.Sestra bo poskrbela zanj. Skoraj štirinajst let ima. Cela ženska

je že.Kdaj pa prideva nazaj?Kmalu.Kdaj kmalu?Kmalu.Turnir buzul bazija imam.

13

Vidiš zvezde, Enajat?Kaj imajo zvezde s tem?Preštej jih, Enajat!Ne da se jih. Preveč jih je.Zato pa začni! Drugače jih ne boš nikoli preštel do konca.

V gaznijskem okrožju, kjer smo bili doma, živijo samo Hazari, Afganistanci, kot sem jaz, z mandljastimi očmi in sploščenim no­som, no, ne čisto sploščenim, le malo manj izbočenim v primerjavi z drugimi, na primer manj izbočenim od tvojega, Fabio, skratka, s potezami mongolskih ljudstev. Nekateri pravijo, da izviramo iz Džingiskanove vojske. Drugi trdijo, da so bili očetje naših očetov Košani, starodavni prebivalci tistih dežel, legendarni ustvarjalci bamijanskih kipov Bude. So pa tudi taki, ki govorijo, da smo su­žnji, in z nami delajo kot s sužnji.

Če je kdo od nas zapustil svoje okrožje oziroma pokrajino Gazni, je bilo to zanj smrtno nevarno (je bilo pravim zato, ker ne vem, kako je danes, čeprav ne verjamem, da je dosti drugače) in moral je paziti, da ne sreča talibanov in Paštunov, ki jih sicer ne smemo enačiti s talibani, a so nam prav tako zmeraj storili kaj sla­bega. Mislim, da smo se zato na pot odpravili ponoči tudi mi trije, jaz, mama in moški, ki ga bom imenoval preprosto moški in ki ga je mama prosila, da naju pospremi. Krenili smo peš in potem v blagodejni temi ob svetlobi zvezd, ki je v krajih brez električnega toka res mogočna, tri noči potovali do Kandaharja.

Kot vedno sem imel na sebi svoj sivi pirhan, široke hlače in do kolen segajoč suknjič iz istega blaga. Mama je bila ogrnjena v šador,

14

v vrečki pa je imela burko, ki jo je nosila, kadar smo srečevali ljudi, s čimer je prikrila, da je Hazarka, in pod njo skrila mene.

Ko se je prvi dan zdanilo, smo se ustavili v karavanskem seraju, ki so ga, sodeč po rešetkah na oknu, morali nekaj časa uporabljati kot zapor, najverjetneje talibani. Na srečo zdaj ni bilo tam nikogar. Dolgočasil sem se, zato sem s kamni poskušal zadeti zvonec, ki je visel z droga. Pobiral sem jih in jih metal vanj z razdalje stotih korakov. Nazadnje mi je uspelo, toda k meni je takoj pritekel mo­ški, me močno prijel za zapestje in mi ukazal, naj neham.

Drugi dan smo videli ujedo, ki je obletavala osla. Očitno je bil mrtev, noge je imel zagozdene med dve skali. Od njega nismo imeli nič, ker ga nismo smeli pojesti. Spomnim se, da smo bili blizu Šadžoja, in v Afganistanu za Hazare ni bolj zloglasnega kraja. Pripovedovali so, da so Hazare, ki so kot mi potovali tu mimo, ugrabili talibani in jih žive vrgli v globok vodnjak ali potepuškim psom v žrtje. Tako je izginilo devetnajst ljudi iz moje vasi, ko so potovali v Pakistan. Enega od njih je kasneje skušal najti njegov brat in prav on nam je povedal za potepuške pse. Kakorkoli že, od njegovega brata ni ostalo nič, našel je samo oblačila in kosti.

Tako gre to pri nas.Med talibani kroži rek: Tadžikom Tadžikistan, Uzbekom Uz­

bekistan, Hazarom Goristan. Tako pravijo, pri čemer gor pomeni grob.

Tretji dan smo srečali množico ljudi, namenjenih kdove kam, in videti je bilo, da pred nečim bežijo; mimo je šla kolona vozov, na katerih so bili moški, ženske, otroci, kokoši, blago, sodi vode in podobno.

15

Kadar so se nam bližali tovornjaki, ki so potovali v isto smer kot mi, smo prosili voznike, ali nas vsaj delček poti zapeljejo, in če so bili dobri ljudje, so ustavili in nas natovorili, če pa so bili zoprni in jezni sami nase ali na ves svet, so peljali mimo, tako da so še bolj pritisnili na plin, in nas prekrili s prahom. Kakor hitro smo za hrbtom zaslišali zvok motorja, sva se z mamo skrila v jarek, v grmovje ali za kamne, če so bili dovolj veliki. Moški je stal ob robu ceste in bližajočemu se vozniku kazal, naj ustavi, podobno, kot bi štopal, le da ni dvignil samo palca, ampak je mahal z obema ro­kama, da bi ga voznik zagotovo videl in ga ne bi slučajno zbil. Če se je tovornjak ustavil in je bilo varno, nama je zaklical, naj zlezeva iz jarka, potem pa sva se z mamo namestila spredaj (zgodilo se je dvakrat) ali zadaj med tovor (to se je zgodilo enkrat). Takrat, ko sva se namestila zadaj, je bil keson poln žimnic. Prav dobro sem se naspal.

Ko smo prispeli v Kandahar in prešli reko Argandab, sem na­štel tri tisoč štiristo zvezd (lepo število, a ne?), med katerimi je bilo vsaj dvajset velikih kot breskova koščica. To pa še ni vse. Štel sem tudi mostove, ki so jih talibani vrgli v zrak z dinamitom, požgane avtomobile in zapuščene črne vojaške tanke. Ampak želel sem si, da bi se vrnil domov v Navo in s prijatelji igral buzul bazi.

V Kandaharju sem prenehal šteti zvezde. To pa zato, ker sem prvič prišel v tako veliko mesto in me je premotila svetloba hišnih in cestnih luči, a najbrž bi se zaradi utrujenosti tudi sicer izgubil v štetju. Kandaharske ulice so bile asfaltirane. Bile so polne avtomo­bilov, motorjev, koles, trgovin in lokalov, v katere si lahko zavil na čaj ali klepet. Stavbe so bile tudi več kot trinadstropne, z antenami

16

na strehah, in povsod je bil prah, veter in prah, po pločnikih pa toliko ljudi, da sem pomislil, da je nemogoče, da bi sploh še kdo bil v hišah.

Ko smo nekaj časa hodili, se je moški ustavil in nama rekel, naj počakava, ker se mora nekaj dogovoriti. Ni nama povedal, s kom, niti tega, kam gre. Sedel sem na zidek in začel šteti mimo vozeče avtomobile (s pobarvano karoserijo), mama je še naprej stala in se ni ganila, da je bilo videti, kot da pod burko ni nikogar. V zraku je plaval vonj po cvrtju. Iz radia so se razlegala poročila; povedali so, da v Bamijanu ljudje množično izginjajo in da so v neki hiši našli ogromno mrtvih. Mimo je prišel starec z v nebo uprtimi ro­kami; klical je hodaja hair in prosil boga za malo vedrine. Postal sem lačen, pa nisem rekel za hrano. Postal sem žejen, pa nisem rekel za vodo.

Moški se je vrnil in se smehljal, z njim je bil še nekdo. Danes je za vaju srečen dan, je oznanil. To je Šaukat, s svojim tovornja­kom vaju bo peljal v Pakistan.

Mama je pozdravila: Salam, aga Šaukat, in se zahvalila.Pakistanec ni odgovoril.Zdaj pa pojdite, je rekel moški. Kmalu se vidimo.Hvala za vse.Veseli me, da sem lahko pomagal.Pomiri mojo sestro, povej ji, da se je potovanje dobro izteklo.Bom. Veliko sreče, mali Enajat! Ba omidi didar.Objel me je in me poljubil na čelo. Nasmehnil sem se mu in

hotel reči, seveda, kmalu se vidimo, dobro se imej! Potem sem

17

pomislil, da veliko sreče in kmalu se vidimo ne sodita prav dobro skupaj. Zakaj veliko sreče, če se bomo kmalu videli?

Moški je odšel. Pakistanec Šaukat je z roko nakazal, naj mu slediva. Tovornjak je bil parkiran na zaprašenem dvorišču, obda­nem s kovinsko ograjo. V kesonu je imel na desetine in desetine lesenih drogov. Ko sem jih videl od bliže, sem ugotovil, da so dro­govi za luči.

Zakaj prevažaš drogove za luči?Pakistanec Šaukat ni odgovoril.Kasneje mi je postalo jasno. Iz Pakistana so prihajali v Afga­

nistan, da bi pokradli še tisto malo, kar se je tu dalo pokrasti, na primer ulične svetilke. S tovornjaki so prihajali ponje, jih podrli in vozili čez mejo, kjer so jih uporabili, prodali ali kaj jaz vem kaj. Ampak v tistem trenutku je bilo za naju pomembno, da imava dober ali bolje rečeno odličen prevoz, saj so pakistanske tovornjake na meji manj preverjali.

Potovanje je bilo dolgo, tako dolgo, da ne znam popisati. Pre­metavalo nas je po gorah, premetavalo nas je po kamenju, preme­tavalo nas je med šotori in med tržnicami. Zoblačilo se je. Čez čas, ko je bila že tema, je Pakistanec Šaukat izstopil iz tovornjaka in začel jesti; samo on, za naju je bilo varneje, da ostaneva v ka­bini. Nikoli se ne ve, je rekel. Prinesel nama je ostanke mesa in odpravili smo se naprej. Veter je žvižgal skozi okno, ki je imelo za dva prsta spuščeno šipo, da je prihajalo noter nekaj zraka in kar najmanj prahu. Ko sem opazoval vso tisto pokrajino, ki je bežala mimo nas, sem se spomnil očeta. Tudi on je dolgo vozil tovornjak.

18

Ampak to je bilo nekaj drugega. Njega so prisilili.

Svojega očeta bom imenoval oče. Čeprav ga ni več. Zato, ker ga ni več. Povedal bom njegovo zgodbo, vendar povem lahko samo to, kar sem slišal, ne bi pa mogel dati roke v ogenj, da je to res. Skratka, tako kot še mnoge druge Hazare iz našega okrožja so ga Paštuni prisilili, da je hodil v Iran in se od tam vračal s tovornja­kom, polnim stvari, ki so jih nato prodajali v svojih trgovinah, odeje, blago, nekakšne tenke žimnice iz penaste gume, ki so jih uporabljali za kdove kaj. To pa zato, ker so prebivalci Irana šiiti, tako kot mi Hazari, medtem ko so Paštuni suniti, vemo pa, da bratje v veri bolje shajajo. Poleg tega Paštuni ne znajo perzijsko, mi pa ta jezik nekoliko razumemo.

Da so mojega očeta pripravili k sodelovanju, so mu zagrozili: Če ne greš v Iran in ne pripelješ blaga, ti bomo pobili družino, če boš zbežal z blagom, ti bomo pobili družino, če ti bo, ko prideš, kaj manjkalo ali bo uničeno, ti bomo pobili družino, če se boš pu­stil ogoljufati, ti bomo pobili družino. To pa, bi rekel, ni prav do­ber način za poslovanje.

Ko je oče umrl, sem bil star okoli šest let.Menda so v gorah razbojniki napadli njegov tovornjak, njega

pa ubili. Ko so Paštuni izvedeli za to, so prišli k nam domov, češ da jih je oče oškodoval, ker je zapravil njihovo blago, in da mo­ramo to odplačati.

Najprej so se oglasili pri stricu, očetovem bratu. Rekli so mu, da je odgovornost padla nanj in da jih mora z nečim poplačati. Stric se je lep čas trudil stvari poravnati, na primer razdeliti polja

19

in jih prodati, pa mu ni uspelo. Nazadnje jim je rekel, da ne ve več, kaj bi storil, da pa tudi sicer to ni njegova stvar, ker ima on svojo družino, za katero mora skrbeti, kar je bilo tudi res, in ga zaradi tega ne morem obsojati.

Tako so Paštuni neki večer prišli do moje matere in ji rekli, da bodo, če nimamo denarja, namesto tega vzeli mene in mojega brata, naju odvlekli s sabo in imeli za sužnja. Kaj takega je prepo­vedano povsod po svetu in tudi v Afganistanu, toda nama je tedaj grozilo prav to. Mama je od takrat živela v strahu. Ukazala nama je, naj bova ves čas zunaj med drugimi otroki, saj naju tisti večer, ko so bili Paštuni pri nas, ni bilo doma in naju niso videli v obraz.

Bila sva torej ves čas zunaj in se igrala, kar nama ni bilo ne vem kako težko, in Paštuni, ki sva jih srečevala po vaških ulicah, so ho­dili mimo naju, ne da bi naju prepoznali.

Za čez noč smo izkopali luknjo zraven krompirja, in kadar je kdo potrkal, sva se, še preden smo vprašali, kdo je, hitro skrila vanjo. Ampak na to strategijo se nisem dosti zanašal. Mami sem večkrat rekel, da Paštuni najbrž ne bi potrkali, če bi ponoči prišli po naju.

Tako je bilo torej do dne, ko se je mama odločila, da me bo spravila stran, star sem bil namreč deset let, tu nekje, in postal sem prevelik, da bi se še lahko skrival. V luknjo tako ali tako skoraj ni­sem mogel več, lahko bi zmečkal svojega brata.

Slovo od doma.

Sam ne bi hotel nikoli oditi iz Nave. Vas je bila taka, kot bi si jo lahko samo želel. Tehnološko ni bila razvita, še elektrike ni bilo.

20

Svetili smo s petrolejkami. Zato pa so bila tam jabolka. Gledal sem lahko, kako zori sadje; pred mojimi očmi so se odpirali cve­tovi in postajali sadeži. Tudi tukaj cvetovi postanejo sadeži, ampak tega ne vidimo. Potem so bile tam zvezde, ogromno zvezd! Pa luna! Spomnim se, da smo kdaj ob večerih jedli na prostem v me­sečini in tako prihranili petrolej.

Naša hiša je bila videti takole: imela je skupno sobo, kjer smo spali, sobo za goste in kotiček, kjer smo zanetili ogenj in kuhali. Ta je bil niže od preostalih tal, tako da je ogenj pozimi po nape­ljavi ogreval tudi tla. V nadstropju je bilo skladišče za živalsko krmo. Zunaj smo imeli še eno kuhinjo, da poleti ne bi segrevali že tako tople hiše, in velikanski sadovnjak z jablanami, češnjami, gra­natovci, breskvami, marelicami in murvami. Hiša je imela masivne, več kot meter debele zidove iz blata. Jedli smo doma pridelan jo­gurt, podoben grškemu, a bil je še veliko veliko slastnejši. Imeli smo kravo, dve ovci in polja, na katerih smo pridelovali pšenico, ki smo jo nato nosili mlet v mlin.

Tako je bilo v Navi in nikoli si nisem želel oditi od tam.Še takrat ne, ko so talibani zaprli šolo.

Fabio, ti lahko povem, kako so talibani zaprli šolo?Seveda.Te zanima?Enajatolah, vse me zanima.

Tisto jutro nisem prav pozorno sledil pouku. Učitelja sem poslušal le z enim ušesom, z drugim sem bil pri svojih mislih,

Zbirka OdisejUrednica Alenka Veler

Fabio GedaV MORJU SO KROKODILIRESNIČNA ZGODBA ENAJATOLAHA AKBARIJA

Prva izdaja

Prevedla Anita JadričSpremna beseda Aldo MilohnićJezikovni pregled Meta MatjačičFotografija na naslovnici Manca Juvan HessabiOblikovala Jerneja RodicaMladinska knjiga Založba, d. d., Ljubljana 2011Predsednik uprave Peter TomšičGlavni urednik Miha KovačNatisnila tiskarna Korotan ­ Ljubljana d. o. o.Naklada 1100 izvodov

Vse informacije o knjigah Založbe Mladinska knjiga lahko dobite tudi na www.emka.si

CIP ­ Kataložni zapis o publikacijiNarodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana

821.131.1­94314.151.3­054.72(092)

GEDA, Fabio, 1973­ V morju so krokodili : resnična zgodba Enajatolaha Akbarija / Fabio Geda ; [prevedla Anita Jadrič ; spremna beseda Aldo Milohnić]. ­ 1. izd. ­ Ljubljana : Mladinska knjiga, 2011. ­ (Zbirka Odisej)

Prevod dela: Nel mare ci sono i coccodrilli

ISBN 978­961­01­1561­8

255957504

Brez pisnega dovoljenja Založbe je prepovedano reproduciranje, distribuiranje, javna priobčitev, predelava ali druga uporaba tega avtorskega dela ali njegovih delov v kakršnem koli obsegu ali postopku, hkrati s fotokopiranjem, tiskanjem ali shranitvijo v elektronski obliki, v okviru določil Zakona o avtorski in sorodnih pravicah.