bolj krvave sorte zajtrk

1

E T I O P I J A

10 - ETIOPIJA (Surma) kor.indd 110 - ETIOPIJA (Surma) kor.indd 1 10/10/2007 12:59:23 PM10/10/2007 12:59:23 PM

190

NA Z A J V A F R I K O

10 - ETIOPIJA (Surma) kor.indd Sec1:19010 - ETIOPIJA (Surma) kor.indd Sec1:190 10/10/2007 12:59:24 PM10/10/2007 12:59:24 PM

191

E T I O P I J A

BOLJ KRVAVE SORTE ZAJTRK

NASLEDNJE JUTRO NAS pričaka z dežjem. Vztrajen šklepet po tankih stenah šotora se začne že v temi in se nadaljuje v siv dan, ki se z meglicami spusti nad nas. Neja se dokaj grdo – dokaj grdo vsaj za žensko, no – zbuja v šotoru poleg mene.

- Pa pizda, no, vse imam mokro, v spal-ko mi zaceja.

Ni dobro, ne bi smela tako govoriti. Sla-bo vpliva na Blaža.

- Pizda, Zvone, nisi rekel, da ne bo dež-ja? Kam naj dam kamere? Pizda ...!

In pač rečem še jaz: - Kurcpizda, saj ga ne bi smelo biti. Be-

leteja vprašaj, dva meseca prezgodaj je za-čelo scati.

A Belete in Kalam seveda spita kot an-gelčka. Dve bajti sta poleg nas, nekaj kot občinska stavba. Vrata v prazne pisarne so odprta, spalni vreči sta vrgla na tla in briga ju za dež in sodni dan, onadva spita.

Ni pravice na tem svetu. Mi trije pa se stisnemo pod nadstrešek

županove pisarne (ali nekaj podobnega, vsekakor je tam največ suhega prostora ... a je župan v teh krajih tudi nag?), voda se v zoprnih slapovih zliva prek nas in seveda imamo bojni posvet.

- Kurcpizda! reče zdaj tudi Blaž.

Prispemo v preteklost, a še kar lije. Pivo, ki ga celo jaz ne morem piti, in mirovna konferenca. Vas v hribu, koze sicer ne smrčijo, je pa zato zajtrk silno krvav. In potem se Neja zjoka– suze liju plave oči ...


192


To je dobro, fant se hitro uči. Čeprav je njegova običajna pizda bolj mehke sorte beseda, nič kaj grda in še manj kletvica. Bolj neka zamiš-ljena sorta, pač zato, da med stavki ni dolgčas. Kurcpizda ... ta je pa že drugačna! Prava beseda za pravo monsunsko scanje.

- Kurcpizda, to ni dobro. Štiri dni smo že tukaj, četrt poti je za mano in komaj da sem kaj posnel. No good!

Z Nejo se lahko le strinjava, vsa dejstva govorijo njegovi trditvi v prid. Tukaj smo zaradi snemanja, zaradi televizijske serije – a se skoraj nič ne dogaja. Kriv sem seveda jaz. Ne da bi mi kdorkoli kaj očital, a stvari so pač take. Vse je moja ideja, cela pot je moja zamisel, Surme so zrasle v moji glavi in gotovo imam tudi pri cestah in dežju kaj zraven. Kriv sem. In nima smisla – katerič že? – govoriti, da je to pač Afrika. In da v Afriki pobožne želje ne pomenijo kaj veliko. Celo na programe in načrte, vrže-ne na papir, se Afrika ... pardon, ampak Afrika se na vse to poščije.

Lahko bi seveda ostali v Adisu in se vsak dan iz hotela, ki ne pušča dežja, vozili v službo. Prvi dan bi posneli ženske, ki na tržnici pletejo košare, naslednjega bi se že lahko šli avanturo in poskušali ujeti ribiče, ki na bregu jezera Langano prodajajo ribe.

A moj okus je dokaj preprost. Rad imam najboljše.- Če hočemo Surme, je to to! rečem. In Surme so največ, česar se v

teh krajih še lahko spomnim. Na streho pa se seveda vse bolj veselo zliva.

PROTI POLDNEVU LE PONEHA IN LAHKO se odpravimo v vas. Cesta proti kolibam precej daleč naprej je dolga in široka, kot bi hodili po letališču.

- Včasih je bilo tukaj letališče, omeni Belete. Lepo, res sem cvet inteligence. - Misijonarji so ga zgradili, da bi spreobračali divjake. Pa jim ni šlo

kaj dobro od rok. Vlada je potem okoli njega naredila policijsko po-stajo in šolo. Vsak otrok, ki pride k pouku, dobi tam brezplačno hrano. Lačna usta manj so v družini blagoslov, ki se mu je težko odreči. In Ki-biš, tale vas, je za Surme prva stopnica v civilizacijo.

A stopnica je precej nerodna. Glavna avenija, ki občasno še vedno pride prav kot pristajalna steza, je eno samo blatno polje. Spremlja nas je kup nagih otrok in vsi so po celem telesu porisani; razkošna slikarska platna, pokrita z barvami različnih plasti zemlje. Poslikava teles je v teh krajih ple-menska značilnost, z njo se polepšajo za plese in pogršajo za vojne.

- Že včeraj je cela vas vedela za nas, pove Belete. In danes kup otrok ni šel v šolo, starši so jih porisali in poslali sem. Vsaka fotografija stane en bir. Naj mularija kaj zasluži, očitno smo danes mi bolj obetavni od enega obroka v šoli.

Vaška tržnica je razmočena planjava, ki se pod nekaj drevesi utaplja


193

E T I O P I J A

Kibiš je glavna vas plemena Sur-ma, umetno naselje okoli impro-vizirane pristajalne steze, ki je tudi glavna avenija (levo, okra-šena z Blažem). Premore šolo, policijsko postajo in občasnega misijonarja. Vsaka osrednja ob-last se trudi civilizirati svoje pod-ložnike. Ni ga slabšega za posel in ugled države kot neki nagi divjaki, ki ne delajo, ne služijo, ne gledajo reklam in ne zaprav-ljajo. Pijejo neko svoje brozgasto pivo (spodaj) in se barvajo v roži-ce – no good! Najhujše pa je, da so celo zadovoljni. Česar seveda ni več mogoče tolerirati, v takih krajih je treba narediti red.


194


v blatu. Ničesar ne prodajajo. Ničesar razen piva! A tudi pivo je dobilo to ime po nekih zelo hudih zvezah.

- Local beer, pravi Belete in mi skuša razložiti, kaj vse zmešajo vanj. Zdrobijo in skuhajo proso, obilno zalijejo z vodo in pustijo nekaj dni fer-mentirati v sodih, sem ga razumel, a morda ne povsem pravilno. In to je to! Dobroto prodajajo v kalabaših, ki so posušene prisekane buče. Pol buče stane en bir. Če spiješ tri ali štiri, si pošteno nažgan. Bi pokusil?

Saj imam rad lokalne zvarke, ampak ta me vseeno ni pritegnil. Kot bi zajel iz luže sredi vaškega kolovoza. Čisto prijazni starčki pod drevesom pa so se smejali s svojimi zadnjimi gnilimi zobmi in mi ponujali. Na bu-čah so se v hudi gneči za svoj požirek prerivale horde muh.

Khm, ata ... boš hudo zameril, če ne bi?Prodajale so ženske, pili možakarji. Med njimi je postavalo nekaj

policajev. S puškami na ramenih. Pijančki so bili začuda neoboroženi. - Ne smejo s puškami v vas, je povedal Belete, naš mojster Vseved.

Pustijo jih kje v grmu pred vasjo, policaji pa pazijo, da se spotoma med sabo ne potolčejo; tudi oni so Surme in srečni, da imajo službo in me-sečno plačo. Kdo drug si ne bi upal delati reda v teh krajih. Če se ste-pejo Surme, je hudo. Včasih so nesporazume uredili s palicami. Zdaj imajo za to kalašnikovke.

A možakarji so bili dobrovoljčki; zgodaj je še bilo, težave in njihovo reševanje se bodo začeli pozno popoldne. In zvečer bodo nekateri z raz-bitimi bučami odkolovratili proti vasem v hribih. Vsi so bili že oblečeni, raztrgane kratke hlače in majice so bile povsod sprejete uniforme nekih novih časov. Le zunaj vasi smo občasno še srečali povsem gole pastirje.

Soparen dan se je dvigal tja proti štiridesetim stopinjam Celzija. Raz-mišljam, zakaj neki se misijonarjem dozdeva, da je imel bog tako hudi-čevo slab dan, ko je delal človeka. In da morajo z raztrganimi cunjami z naših zahodnih odpadov pokriti prav vse, kar je v tisti krizi ustvarjal-nosti naredil?

Drugega razloga, zakaj bi se v tej vročini človek oblačil, zares ne vidim. Ženske so bolj pristne. Po vsem svetu je običajno tako: moški se civi-

lizirajo prvi, čas gre naprej in hlače postanejo modni trend, s katerim se kitijo najboljši. Ženske pa kot ženske: kažejo joške, riti pa skrijejo v nekaj šopov trave. Ubožice pač.

Vendar gre boj za lepoto v teh krajih še veliko dlje. Nihče zares ne ve, kdaj in čemu se je začel običaj vstavljanja okroglih diskov v spodnjo žensko ustnico. Pisano izročilo ne obstaja, zgodbe ob večernih ognjih pa že v dveh generacijah preidejo v legende. Ki sicer lepo zvenijo, a brez trdne vere te včasih res težko prepričajo.

Ena teorija pravi, da so Surme tako zaznamovali svojo lastnino. V medplemenskih spopadih zmagovalci niso odpeljali samo krav, temveč pogosto tudi mlada dekleta. Sledila je protiofenziva, a včasih morda celo


195

E T I O P I J A

generacijo pozneje. In Surme so po razvlečenih spodnjih ustnicah vedno lahko prepoznali vsaj svoj ženski rod, če je bilo že za krave prepozno.

Po drugi teoriji naj bi okrogla plošča zlobnim duhovom preprečevala pot v duše mladih lepotic. Spet tretji trdijo, da so jih v času lova na sužnje s tem enostavno uničili – kdo neki bi iz vasi odvlekel tako grdavšo! A obi-čaj se je prijel in se v nekaj generacijah spremenil v lepotni ideal. Deklicam na pragu zrelosti zarežejo v ustnico in v nekaj letih si z bolečino in vsak mesec širšim vstavkom priborijo lepoto. Potem šele se lahko poročijo. Največji diski, ki jih običajno delajo iz gline, so široki do petnajst centime-trov. Srečni starši dobijo za tako krasoto do šestdeset krav.

Običajna cena pa je okoli trideset glav. In avtomatska puška ali dve. To zadnje je le za pošteno mero, kalašnikovka stane navsezadnje le dve kravi, naboj zanjo deset birov. Vojne so blizu, moški brez orožja pa v teh krajih ni zares moški.

Kaj si o vsem tem mislijo ženske, seveda nikogar ne zanima. Ker je bog najprej ustvaril moškega, zatem kravo in na koncu šele žensko. Bolj zato, da material ni šel v nič.

Tako je seveda modro povedal naš Belete. Čeprav nisem prepričan, da se pri tem zadnjem ni tudi malo hecal.

In potem ga vprašam, kakšna se fantom zdi naša Nejča. Kaj vem, meni je prav čedna, a lepota ima očitno veliko oči in vatlov za mero.

Nekateri med možakarji znajo povsem uporabno amharščino, Belete pa obvlada osnove njihovega plemenskega jezika. Kar nekaj časa je že preživel v teh krajih, nekajkrat s televizijskimi ekipami in dvakrat tudi s tu-risti – in včasih, ko v vasi ni belih ljudi, se sleče in povsem gol pleše z njimi. Za Etiopijca iz mesta ga imajo prav radi. In res se mi je vse bolj dozdevalo, da smo z Beletejem pridobili veliko več kot le prevajalca in vodnika.

Zdaj pa se smejijo in kmalu že na debelo krohotajo, vprašanje jim je očitno zelo smešno. Nekateri pridejo in se dotikajo Nejinih las. Gledajo ji v oči, najprej zaskrbljeno, potem se spet razleže krohot.

Punca je že malo zbegana, ni vajena, da bi bila njena cena sporna.- Daj no, povej že, kaj pravijo, priganja Velikega guruja.- Pravijo ..., tudi Beleteju gre malo na smeh, a je vljuden ..., pravijo,

da imaš namesto las levjo grivo in da imaš oči kot mačka.- Koliko krav bi se dalo iztržiti zanjo? zanima mene. Posel je le posel,

dobro je, če je človek obveščen. Spet se pogovarjajo in se lepo zabavajo. In potem:- Ne veliko. Sicer menda ni grda, a brez obroča v spodnji ustnici je

nihče ne bi poročil. Celo življenje bi se mu posmehovali. Ne vem, zakaj, ampak tudi tako mi je čisto prav. Čuden okus imam

in punca mi je po svoje dokaj všeč. Konkurenca pri teh stvareh pa še nikoli ni bila kaj prida.

Čeprav je res, da se tudi šestdesetih krav ne bi zares branil.


196

GOVORIM O SURMAH, NE DA BI POVEDAL, kdo sploh so ti ljudje. Lonely Planet, Etiopija, stran 213:

Surme, nekoč nomadski pastirji, postajajo vse bolj poljedelci, odvisni od prosa in koruze, moški pa so pogosto tudi lovci. Uživajo sloves neustrašnega vojaškega plemena, v iskanju novih pašnikov vedno pripravljenega na boj. Boji s plemenom Bume, njihovimi zapriseženimi sovražniki, se še vedno dogajajo.

Surme so v preteklosti verjetno prevladovali na celotnem jugozahodnem delu Etiopije, zdaj pa so potisnjeni na ozemlje med rekama Omo in Kibiš. Njihovo šte-vilo ocenjujejo na približno 45.000 pripadnikov. Moški so znani po svojih bojih s palicami, ženske pa po okroglih ploščah v spodnji ustnici.

Kaj več od tega popotniška biblija ne omeni. Še manj pove, kje na-tančno Surme živijo. Ali celo, kako priti do njih.

Kar je dober znak. Da bi popotniki množično rinili v te kraje, očitno ni bilo mišljeno. Res smo zalezli nekam povsem bogu za rit.

KASNEJE SMO BILI V VASI PRIČA mirovni konferenci. Moški so sedeli na nizkih klopeh v eni od kolib in pili lokalno brozgo. Ženski v drugem kotu sta na dveh ognjih pripravljali indžero. Tristo kislih pa-

Bo držalo, lepota je res povsem stvar okusa in običajev. Za našo Nejo bi dobili med Surmami komajda kakšno kravo – le kdo bi jo maral brez diska v ustnici?! Desno zgoraj: Blikdeng, Rjavi vol, kralj plemena Surma. Desno spodaj: po-glavar plemena Bume. Tisti dan sta sklenila mirovno pogodbo.


197

E T I O P I J A

lačink za otroke v šoli. To bo njihov edini dnevni obrok, skupaj z nekaj zelenjavne omake.

Očitno so bili pogovori resni. Možakarji so med koleni pestovali pu-ške in občasno krilili z rokami. A vse se je dogajalo počasi, brez hudega zagona ali nervoze; pogovor je bil sicer po-memben, se pa z njim ni ravno mudilo.

V drugem kotu sta sama sedela dva mo-ška, že na prvi pogled drugačnih obraznih potez. Eden v zrelih letih, drugi šele na pragu mladeništva. Možakarji iz večje skupine so pogledovali proti njima in krilili z rokami.

Enega od njih sem prepoznal. Iz filma. Še v Adisu mi je Belete na svojem televizorju po-kazal oddajo, ki jo je o Surmah pred slabim letom naredila ekipa BBC-ja. In že tam sem postal pozoren na poteze starega poglavarja. Utrujen in razbrazdan obraz, a z neko umir-jenostjo, ki ga je delala modrega in zaupanja vrednega. Že v filmu mi je bil všeč. Govoril je belemu popotniku Bryceu, kako imata oba, eden bel in drugi črn, po dve roki. In oba po pet prstov. In oba nos in dvoje ušes in dvoje oči. Različna sta, a hkrati enaka. Oba človeka. Vesel je, da je prišel v njegovo vas. Dobrodošel gost je.

Zdaj je sedel tam, še vedno v istem balonastem plašču, verjetno darilu kakega tujca, in s pokrivalom iz levje grive. Le občasno je spregovoril, umir-jeno in počasi. Vsi so prisluhnili, zatem izbruhnili v prepir in še bolj mahali z rokami. Možaka v drugem kotu sta srebala pivo in očitno čakala.

Belete se je pogovarjal z enim od domačinov.- O miru se pogovarjajo, mi je potem

povedal napol šepetaje. Ona druga dva sta Bume. Močno pleme, vsaj sto tisoč jih je, na zahodu živijo. Pred letom dni se je končala zadnja vojna, osemnajst ljudi je bilo ubitih in nekaj tisoč glav živine ukradene. Na obeh straneh. Mladci se napijejo in se gredo voj-no. Danes napadejo eni, čez nekaj tednov ali mesecev drugi. Vsaka žrtev zahteva mašče-vanje. In vsako ukradeno kravo je treba vrni-ti, še veliko bolje, če dve ali kar celo čredo.

A starcem je dovolj. Poglavarju je ime Blukdeng, Rjavi vol. Kralj vsega tega ob-močja je. Povezal se je s poglavarjem Bum – nakazal je z glavo proti drugemu kotu –,


198


ki je prišel na pogovore s svojim sinom. Razgreti mladeniči so ju hoteli ubiti, a je kralj zagrozil, da bo v tem primeru naredil samomor. Poglavar je njegov gost in on jamči za njegovo varnost. Pogovori gredo h koncu. Vse kaže, da se bodo dogovorili za nov mir.

- In kako dolgo bo trajal?- Običajno deset, največ petnajst let. Potem kakšni mladiči spet na-

redijo neumnost. In začne se nov krog ubijanja in ropanja. Kasneje se ponovno srečamo zunaj, na vročem soncu, ki iz zemlje

izpareva vlago. Blaž stoji ob strani in kamera teče. Nehote smo pri-ča pomembnemu dogodku. Za mnoge od teh ljudi celo življenjsko po-membnemu.

- Mir je sklenjen, mi prevede Belete. Poglavarja sta si dala roki in že danes bodo vojščaki pospremili oba poslanca do meja njihovega ozem-lja. Tudi za nas je to pomembno. Veliko bolj varne se bom zdaj počutil v Regei, kamor gremo za naslednje tri dni. Vidiš tam gori, tisti hrib? Tja gremo. Nehalo je deževati in vsaj del poti bomo lahko naredili z avtom in motorjem. Preostanek bomo šli peš.


199

E T I O P I J A

DO VASI JE BILO PET, NAJVEČ ŠEST kilometrov daleč. V manj kot dveh urah smo bili tam. In se vmes le enkrat zakopali, z avtom. Zdrsnil je v jarek na poti čez potok in kar nekaj časa smo mu s kamni gradili zasilen prehod.

Z motorjem pa sem se zapeljal prek tiste luže kot gospod profesor. Okrogle kolibe Regee so bile na široko razmetane na jasi sredi hoste,

narejene z blata in pokrite s suho travo. Vse je bilo zeleno, položna pla-njava se je narahlo spuščala proti deroči reki v dolini, od tam pa se spet vsa zelena vzpenjala v nove vence hribov. Prezgodnje deževje je suho, nerodovitno savano spremenilo v zaraščen vrt, v katerem so svoja sveža nebesa doživljale številne črede krav.

Vas je bila res prav taka, kot sem lahko le upal. Nikjer enega samega kosa plastike. Nikjer bicikla. In televizijska antena bi bila vsaj tako čud-

Pot v Regeo je bila izlet v neko daljno preteklost. Tukaj smo pozabili nemogoče poti in zoprno deževje. Končno smo prispeli na cilj in začeli delati.


200


na kot leteči krožnik, parkiran med kozami v trnikavi ogradi za kolibo. Avto in motor smo pustili na koncu ilovnatega kolovoza in na rame-

nih znosili prtljago do največje kolibe sredi naselja. Otroci so skakali okoli nas in se smejali z razposajenim vriščem samega ljubega veselja. Možakarji so nam pomagali pri tovoru in nekateri so bili še povsem goli. Ženske so tam ob strani kazale svoja naga oprsja in še na misel jim ni prišlo, da mi s tem delajo veselje. Saj niti ne zaradi golote – česar mi Neja seveda ne verjame, pravi, da sem stari pohotnež, kar je huda krivica in le na tri četrt res –, ampak res ne gre za to. Le vedno znova se mi zdi, da sem spet prišel nekam zelo daleč in končno na konec sveta, kadar vidim okoli sebe veliko nagih ljudi.

Vselimo se v poglavarjevo kolibo. Da, prav Rjavi vol bo v teh hribih naš gostitelj. Stari kralj se je že pred časom preselil v šotor, ki ga je lani dobil od angleških televizijcev. Skupaj z napihljivo blazino in balona-stim plaščem vred, ki sem ga opazil že v dolini. Pa res, po kateri bližnjici mu je uspelo že pred nami priti v vas?

Sedi na pručki pod drevesom, nekaj otrok se spoštljivo stiska v nje-govo bližino in stari je videti kot en sam ljubi simbol umirjene idilike. Življenje je lepo, danes je ustavil vojno in on je kralj. Ne bo več dolgo, a njegov sin Barguli bo vladal v njegovem duhu. Tudi on je moder, telo ima polno brazgotin, ki jih je v mladosti dobil v bojih s palico, s katerimi

Banguli, poglavarjev sin


201

E T I O P I J A

so fantje dokazovali svojo moč in se postavljali pred dekleti. Banguli je bil nekajkrat veliki zmagovalec, a se je zdaj umiril, dve ženi ima in njego-vi otroci se podijo med kolibami. Stari poglavar ve, da bi danes morda zmagali razgreti mladci, če mu na pogajanjih ne bi stal ob strani sin s svojo bikovsko močjo (fotografija levo). Poslanca bi bila mrtva in vojna bi se nadaljevala v nedogled.

On pa bi izpolnil grožnjo in se ubil. Vhod v kolibo je nizek, po vseh štirih se komajda splazim notri in

za silo si pripravimo ležišča. Le tanka pregrada nas loči od kozje staje pod isto streho.

Ali koze ponoči smrčijo? To zanima Nejo. Ne vem, ne spomnim se – a bomo preverili.

Zlezemo ven in poglavar nam pomigne. Posedemo na tla okrog nje-ga in stari začne govoriti. Sin prevaja v amharščino – očitno je hodil v šolo –, Belete vse skupaj pesni v angleščino. Starega imenuje kralj. Kot poglavar je le vladar svoje vasi, kot kralj pa vlada vse tja do hribov, ki jih še zajame oko.

- Zelo vesel je, da smo prišli, prevaja Belete. In nadaljuje: - Mi smo črni in vi ste beli. A vsi smo enaki. Zato sem vas vesel. Naj

naši otroci vidijo, da so ljudje tudi drugačni. Naj se naučijo, da tujci niso le sovražniki. In vesel sem, ker nam pomagate. Revni smo in tujci, ki pri-dete v našo vas, vedno pomagate. Tudi zato smo veseli, da ste tukaj.

Lepo je bilo. Skoraj ganljivo, čeprav rahlo poslovno. A ta poslovni del smo uredili s sinom, starec se ni ukvarjal z nepomembnimi podro-bnostmi. Dve noči bomo prespali v vasi in za to plačali tisoč petsto birov. Sto petdeset evrov. Ni veliko, a v teh krajih je to polletna plača učitelja v dolini. In smeli bomo snemati. Vendar bodo ljudje pričakovali, da jim za fotografiranje posebej plačamo. Dva bira je običajna cena za posnetek. Fotoaparat ali videokamera, razlike v teh krajih še niso jemali.

Blažu sem dal debel šop bankovcev po en bir – prav za te namene sem jih tisoč dvignil v banki v Adisu. A sem vedel, da mu ne bo lahko. V Etiopiji je povsod enako: ko zagledajo fotoaparat, se ljudje postavijo kot pred strelski vod, togo in z resnimi obrazi, ki se ne spremenijo, vse dokler se kamera ne umakne od očesa. Slabo za fotoaparat, katastro-falno za kamero. Kar slišal sem že Blaža:

- Pizda, pa saj samo stojijo – kako naj snemam, če se postavijo kot koli. Da, to bo težava. V vas smo prišli delat, prišli smo kot televizijska

ekipa. A razen nas treh tega nihče ni smel vedeti. Celo Beleteju sem po-vedal le, da se sicer trudim narediti film, ki ga bo morda, ampak samo morda, predvajala neka lokalna postaja v Ljubljani. In če mi to uspe, bo to najboljša reklama za najin skupni posel: ljudje se bodo prijavljali za moja potovanja v Etiopijo, tukaj doli bo on veliki lokalni gazda, Neja bo vodnica slovenskega tropa – in vse bo krasno, vsi zadovoljni in denarja


202


bo na vse konce ko pečk, bog naj nam ga požegna.Saj se niti nisem kaj zares lagal. Televizijska ekipa? Pha, vaščani Re-

gee so bolje od mene vedeli, kaj je to, televizijska ekipa, tri so že imeli v vasi. Televizijska ekipa je najmanj šest ljudi, eden vedno pred kamero in ostali vedno za njo. In v vasi ostanejo najmanj mesec dni in se po-tem vsaj še trikrat vrnejo; govorijo, da morajo posneti vse letne čase njihovih življenj. Pridejo s kamionom, ki je poln neznanih stvari, velikih kamer in podobnih čudes. In pogosto pristane v Kibišu mala cessna, eni ljudje pridejo in drugi odidejo in s sabo vzamejo kovčke nekakšnih škatel – pravijo, da so to posneti materiali. Televizijska ekipa postavi spodaj ob reki taborišče z velikimi šotori in ima s sabo čisto pravega kuharja in kup prevajalcev ter lokalnih pomočnikov. In veliko denarja pustijo v vasi.

Da, taka je televizijska ekipa, ki snema dokumentarec o Surmah, oni to dobro vedo. Mi pa smo samo turisti, vidi se, kako majhne kamere imamo in kako malo nas je. Pa v kolibi spimo – kdo je že slišal, da belci spijo pri poglavarju v kolibi!

Večerilo se je, zarja tam za hribi proti Sudanu se je prelivala v temo noči in otroci so vse bolj razigrano plesali med nami. Pustimo kamere in fotoaparate, smo rekli mi trije. Naj nas danes spustijo medse in nas začutijo, jutri bomo zagotovo lažje delali.

Odločitev je bila dobra. Ples se je naredil kar sam od sebe, vriskali in skakali smo v črno afriško noč in jaz sem bil ves blažen, ker sem se tako zelo pametno odločil. Da, Surme – to je ti-sto pravo! Že res, da smo se pošteno prejahali do njih, ampak tukaj bomo lahko spoznali tisto najbolj pristno in nekdanjo Afriko. In če vsaj delček tega ujamemo tudi s kamero – hej, pa mi smo zmagovalci, zagotovo!

Ker do Surm bi lahko prišli tudi veliko bolj preprosto. No, ne do Surm – do Mursijev! Kar je bilo še pred stoletjem ali manj eno in isto – potem pa so eni preplavali Omo in se naselili na njegovem levem bregu. Iz bratov so se sčasoma razvili v bra-trance, Mursije po imenu njihovega takratnega poglavarja. A na pogled še vedno povsem enake. Pastirski no-

madi z orjaškimi palicami in ženske s krožniki v ustnicah. Pri Mursijih sem bil dvakrat. Dolina Omo vzdolž meje s Kenijo go-


203

E T I O P I J A

tovo ni turistična atrakcija na ravni poletnega Portoroža. A vsi tujci, ki hočejo v Etiopiji doživeti nekakšno pristno Afriko, se odpravijo tja. Ker v dolini Omo ne živijo le Mursiji, tam so tudi Karo in Hamerji in Konso in Erbore in kup drugih plemen, kjer ženske prav tako kažejo gola oprsja.

To golo dejstvo pa je seveda silno resen argument v prid pristnosti in nepokvarjenosti; težko mu je oporekati.

Belete je delal kot kuhar s prvo turistično skupino, ki se je prebila do Mursijev. Tri dni so krožili po brezpotjih in iskali nomadska naselja. Ko so končno prišli do enega od njih, so prebivalci pobegnili v gmajno in le počasi, v nekaj urah, so jih zvabili nazaj z ogledalci, bonboni in starimi majicami.

Tega je deset let. Zdaj iz njihovih vasi bežijo turisti. Dvakrat sem to videl in še vedno se ne morem odločiti: bi se moral

jokati? Smejati? Le obrniti, ker tam res nimam kaj početi?Današnji Mursiji, vsaj tista vas ali dve, kamor zahajajo tujci, so za zu-

nanji svet le še turistična atrakcija. Hrup težkih terencev potuje daleč in turiste praviloma pričakajo pred vasjo, v najbolj norih barvah svojih teles, z najbolj rjavimi puškami v rokah in z največjimi krožniki v ustnicah.

- Foto, foto! Tu-tu-tu! Brr! Brr!Tu pomeni two, dva. Brr je seveda bir. To je vse, kar znajo angleško. In

foto. Foto tu brr! Fotografija dva bira. Foto, foto! V nekaj minutah postane-jo nasilni, roke vse bolj na trdo vlečejo za rokave in s poslom ni več heca:

- Foto! Tu-tu-tu!Turisti običajno uidejo v desetih, tisti najbolj trpežni v dvajsetih mi-

nutah. Svoje fotografije so dobili in svojo zgodbo doživeli. Vodniki jim sicer govorijo, da divjaki niso zares nevarni, vojska jim je zagrozila, da bo, če umre en sam tujec, iz rohnečih ptičev postrelila vse njihove kra-ve, a vseeno ... stran, samo čim hitreje stran od teh norcev!

- In kaj naredijo z denarjem? sem med našim prvim obiskom vprašal Beleteja. Ker tudi v tisti vasi ni bilo videti prav ničesar, kar bi lahko prišlo iz nekega zunanjega sveta. Razen nekaj plastičnih ročk, ki so umazane in oguljene ležale v prahu med kolibami. Za vodo, sem si pač mislil.

- Alkohol, je rekel Belete. To je edino, kar potrebujejo. Do Džinke ni daleč, največ dva dni hoda. Fantje se tam pošteno napijejo, polne ročke pa prinesejo tudi v vas. Zato si med Mursije nikoli ne upam pozno po-poldne. Ko se napijejo – hej, Zavone, moral bi jih šele videti pijane!

Zato sem vesel, da smo tokrat med Surmami. Noč postaja prijetno sveža, smeh in pesem počasi zamirata in otroci nas držijo za roke, ko se v dolgi koloni odpravljamo proti svoji kolibi. Luna se gunca nekje nizko nad krošnjami.

Skoraj idilično bi bilo, če ne bi bilo koz. Ne, ne smrčijo, smo preveri-li. Ker očitno tudi spijo ne.

Veselje se je začelo sredi noči, z mladičkom, ki je v trdi temi izgubil svojo ljubo mater. In jokal. In stokal. In je potem klicala tudi mama. In


204


Pleme Mursi so najbližji sorodniki Surm, živeči na drugi strani reke Omo. Mostov vmes ni, Surme so predaleč, Mursiji pa so v zadnjem desetletju postali turistična atrakcija. Dva-krat sem bil med njimi in kulturni šok za nevajene je hud: fotografiraj, pla-čaj, beži! Vsekakor pa so zelo fotogenični ...


205

E T I O P I J A

je nazadnje že vsa žlahta vila roke v obupu. In so podgane skakale za streho in je začela na koncu prav otožno zavijati še Neja:

- Oooojjjj-oojj, jaz bom znorela, oj-oj-oj, naj jim že kdo zavije vrat, znorela bom, ojojojoj ...

Lepa noč je bila. Zelo afriška.

ZAJTRK NI BIL NIČ POSEBNEGA; raje imam krvavice.- Zavone, boš pil kri? je bil že s prvim soncem silno podjeten Belete.

Dan se je delal lep. Jasno, Belete bi zabušaval, prostovoljno se je na tej poti ponudil za kuharja in zdaj se mu ni dalo peči jajc.

Na srečo smo imeli v škatlah poleg kolibe lepo zapolnjene zaloge hrane in ni se bilo bati, da bomo odvisni le od lokalnih specialitet. Po-kusiti pa seveda velja. Surme so nomadi in koruzni močnik šele v za-dnjih letih prodira na njihove jedilnike. Prej so živeli od mleka. Mleko, mleko in mleko. Le ob največjih praznikih in plemenskih ceremonijah tudi meso; živine je škoda za pod nož, živina je za to, da je lastnik bogat in spoštovan. In da si s kravami kupuje nove žene in z njimi sitnosti.

A mleko postane dolgočasno. Zato ga vsaj občasno okrepijo s krv-jo. V nekaterih plemenih pa še z urinom, lepše se skisa in prav ugoden okus pridoda celemu dnevu.

Surme prisegajo le na kri. - Ampak potem bomo imeli tudi jajca, na trdo primem Velikega guruja. - Okay, Zavone, tudi jajca. Ampak najprej kri. Nekaj fantinov je v ogradi pod kolibo že grabilo staro kravo za roge.

Vidi se, da so vsa tukajšnja nomadska plemena prišla pred davnimi časi iz neke skupne luknje. Vsi imajo povsem enak način, celo Masaji dobrih petsto kilometrov daleč proti jugu pridejo na podoben način do svoje-ga zajtrka.

En fant drži kravo za roge, drugi pa ji okoli vratu krepko zategne vrv, da uboga beštija prav nemarno izbulji oči in hkrati vratno žilo; tretji jo z dobrega metra razdalje ustreli s puščico, ki ima ostro konico dolgo le slab centimeter, toliko, da prebije kožo. Četrti poba nalovi za slab liter krvi v kalabaš in sproti urno meša, da ostane zadeva lepo tekoča. In to je to. Rano zamažejo z ilovico in kravo odvežejo; že mogoče, da se ji zdi za malo, a kake hude sile ji očitno ni in čez nekaj mesecev bo brez škode ponovno na vrsti.

Kri spijejo, dokler je še topla. V vseh teh krajih velja za poslastico. In zelo primerno dobrodošlico gostu, ki ni dovolj pomemben za kozo ali celo kravo. Na kmetih je mama svoje čase v ta namen pekla in potem pred nami, otroki, skrivala piškote.

A v vasi so očitno že imeli izkušnje z razvajeno belo gospodo, ki sploh ne ve, kaj je dobro. Fantje so kalabaš odnesli starcu, ki je ždel na štrclju nedaleč stran; mislim, da je bil poglavarjev brat.


206


- Hej, kaj pa moj zajtrk?Celo Belete me je gledal začudeno, prepričan, da smo prišli le zaradi

snemanja. - Boš res pil?- Če bom le dobil!Fantje so se smejali, da so jim bongeljni opletali tam nad koleni; očit-

no sem jih spravil v prav prešerno voljo. Beli človek, pa bo kri pil – ha?Razgnal sem muhe na vrhu kalabaša in krepko potegnil. Božič je bil

– pa res, danes je božič! – zvečer bo v vasi veselica in morda sem se že zjutraj počutil malo preveč poduhovljeno. Predvsem pa smo že nekaj dni vlačili s sabo dve živi kuri, za praznično večerjo. Si bom že popravil okus.

A da ne pozabim: tudi Neja je pila! Ja, kri je pila. Ker je čisto dobra,

Saj ne, da uživam v prehudi kuli-na-rični eksotiki, pokusim pa rad in (skoraj) vedno. Tudi svežo kri za zajtrk, ki je specialiteta pri večini tukajšnjih nomadskih plemen. Krave nimajo nič proti, so že vajene. Okus? No ja, raje imam krvavice. Mi je bilo pa najbolj všeč, da je pila tudi Neja. Njeno mnenje vidite na desni.


207

E T I O P I J A

prav okusna, prijetno slana in še topla, jaz sem ji povedal. In še zdaj se mi smeje, ko se spomnim njenega obraza.

- Žbljak, Zvone, fuj – mater si me dobro nategnil!No ja ... tokrat pa res ne bom ničesar rekel.

PROTI VEČERU SEM PUNCO V VSEH TEH LETIH najinega znanstva prvič videl jokati.

Bargulijevi drugi ženi je bilo ime Bala. O letih je sicer težko soditi in tudi sama ni vedela, koliko je stara, a z Nejo sta morali biti vsaj približ-no istih let. In čeprav iz dveh povsem različnih svetov, sta si bili očitno všeč. Zdaj jo je Bala božala po rokah in ji kazala svoje številne lepotne brazgotine.

Ni lahko biti ženska v tem delu sveta. Lepota je polna bolečine, bo-gastvo pa poberejo drugi. Krave so plačilo za nevesto, ki ostane njenim staršem. Zato so deklice vedno dobrodošle na svet. In preklete, če se ne držijo svoje jasno določene vloge.

V Kibišu smo prejšnji dan govorili z lepotico. Res je bila lepa – pred-vsem pa ena redkih, ki ni bila iznakažena z razvlečeno spodnjo ustnico. V naročju je držala nekajletnega otroka.

Fotografiral sem jo in ji povedal, kako čedna da je. A je nisem prepričal.- Grda, zelo grda, je njene besede prevedel Belete. Nihče je noče po-

ročiti, ker nima diska. - In zakaj ga nima?- Prezgodaj je zanosila. Ženske z otrokom pa nihče ne bo poročil.

Starši so jo nosečo spodili od hiše, upali so, da bodo zanjo dobili vsaj trideset krav, a jim je s svojo nosečnostjo pokvarila posel. Zato ne sme več domov in ne sme nositi diska. Zaznamovana je.

Časi se sicer spreminjajo. Redka plemenska dekleta, ki odhajajo v srednjo šolo v daljni Mizan Tafari, si ne pustijo več rezati obraza; boli in tudi grdo je, tako jih učijo v šoli. Mnoge se po šolanju prav zaradi tega ne vrnejo domov, poročijo se v plemena, kjer je vsaj malo laže služiti moškim muham.

Kajti pri Surmah je žena lastnina svojega moža. Popolna lastnina. Če-tudi predzakonsko spolnost tolerirajo – ne pa tudi nosečnosti –, je vsakrš-nega veselja konec po poroki, ki je zapečatena z zajetno čredo krav.

- Pred leti sem po teh hribih pešačil z nekaj italijanskimi avanturisti, mi je pripovedoval Belete. Ustavili smo se v vasi, kjer je ženska ravno rojevala. Vendar je bil otrok narobe postavljen, vsi so govorili, da bosta mati in otrok umrla in da je to pač volja duhov. Eden od Italijanov pa je bil zdravnik, stopil je v kolibo in čez slabo uro je otrok korajžno jokal in ženska je bila še vedno živa. Domov pa je prišel tudi njen mož, ki se mora med porodom umakniti iz vasi. S puško in zelo zelo jezen.

- Videl si mojo ženo golo, je vpil in mahal z orožjem. Plačal boš tri-


208


deset krav, kolikor sem jaz dal zanjo, ali pa te ubijem. Italijan ni bil preveč navdušen ne nad prvim in še manj nad drugim. - Samo pomagal sem, zagotovo bi oba umrla ... - Me ne zanima, videl si mojo ženo golo in za to boš plačal.Na koncu dolgega in napetega pogajanja so se dogovorili, da plača

Italijan štiri tisoč birov, mož pa lahko obdrži tako ženo kot otroka. Po tistem se je vsaj mož zdel za silo potolažen in celo zadovoljen.

Za Italijana raje nisem spraševal.

- NAJ TI POKAŽEM, KAKO SI DELAM brazgotine? je Bala ti-stega popoldneva bolj z rokami kot z jezikom spraševala Nejo. Brazgo-tine, vidiš ... zelo lepo, čudovito. Hočeš videti?

Mnoga tukajšnja plemena se brazgotinijo, razkošni vzorci se včasih tako ženskam kot moškim vlečejo po obrazu, na ramah, po hrbtu, rokah, očit-no zelo ljube pa so jim prsi. V nekaterih plemenih imajo brazgotine jasno določen pomen: zakonski status, število otrok, število ubitih sovražnikov, število ubitih divjih zveri, število žena ... vse to in še mnogo drugega lahko povedo. Telesa neznancev so nomadu pogosto to, kar je zemljevid popo-tniku: z njih izve vse, kar mora o človeku vedeti. In šele potem se odloči – ali ne odloči –, ali mu bo rekel živjo, dober dan in kako si kaj.

Surme ne dajo kaj veliko na informativno plat svojih teles. Brazgo-tine so lepe, in če se jim zdi, da bi se še malo okrasili, se pač še malo okrasijo. Saj naše punce navsezadnje tudi ne delajo antropološkega doktorata iz šmink, preden gredo zjutraj v šolo ali kamorkoli že.

Tako se je tudi Bala odločila, da bi bila rada še za spoznanje lepša. Za svojega bodočega kralja. In za Nejo, če je že taka priložost. Naredila si bo nekaj novih brazgotin.

Nikoli več ne bom Kaji doma grenil življenja zaradi tistih nekaj šmink in male tetovaže na hrbtu.

Vse skupaj je dokaj enostavno. Soseda je Bali na roko s trnom nari-sala vzorec. Nekaj polmesecu podobnega, bela črta je jasno odsevala od temne kože in se na dnu, že skoraj nad komolcem, iztekla v kljukico. Potem je punca z akacijevega drevesa nad glavo odlomila vejico s trnom na koncu, nekje iz svoje bisage pa potegnila britvico. Že kdove koli-kokrat uporabljeno, nekje sem prebral, da je Surmam najljubše darilo prav britvica. A nam je Belete seveda pravočasno zabičal:

- Nič britvic – ne ljudi navajati na prosjačenje!Belete že ve.Soseda je na začetku prej zarisanega vzorca zataknila trn, pridvignila

kožo in jo odrezala z britvico. Za njo je ostal ozek krvav krogec odprtega mesa. In šla naprej. Drugi krogec. Peti. Osmi. Štiriintrideseti. Bolelo je, gotovo je moralo boleti. A Bala ni trznila z očesom, obrazom, prstom, s celim telesom – z ničimer ni niti trznila.


209

E T I O P I J A

Soseda ji bo žive rane kasneje nadrgnila s pepelom, zelo lepo se bodo zagnojile in se v tednu ali dveh tudi posušile. Za njimi bodo ostale brazgotinaste bunkice, drobne jagode na koži, ki bodo všeč moškim in dvigale ceno ženskam. In hkrati govorile o pogumu njihovih lastnic. Ker to je pri tem opravilu zelo pomembno: nobene solze, nobenega joka – celo nobenega trzaja ne!

Bala je le sedela tam in njen obraz je bil še nekaj časa povsem neiz-razit in prazen.

Potem pa je začela jokati Neja. Vsa v solzah je bila še pol ure kasneje, ko si je Bala v temačni kolibi s

tanko drevesno vejo brisala kri z obeh rok in ji mehko šepetala: vse je v redu, ne boli me in srečna sem ... ne jokaj, moja bela lepotica.

Stiskala se je k njej in jo z rokami, iz katerih je še vedno mezela kri, božala po laseh in stiskala k sebi.

NEJA: PRIVOŠČITE SI ODDIH OD ZVONETA, jaz pa bom izko-ristila priložnost in vam razložila, kaj se je tisti večer dogajalo v kolibi. Ampak za to se moram najprej s kratko retrospektivo vrniti v november in v stanovanje Šerugovih.

Romana in Zvone sta se prašila nekje med Sudanom in Etiopijo, jaz pa sem v tistem mesecu zasedla sila resen položaj v njihovi družinski hierarhiji – skrbela sem namreč, da se na vratih ne bi pojavila socialna služba in da bi otroka občasno pojedla kaj toplega. Da so rože zalite in mački nahranjeni. In da se ga s Kajo končno že enkrat napijeva, je še dodal Zvone. Dobro nam je šlo in prav nič dekadentnega ali skrb zbu-

Bala


210


jajočega se nam ni dogajalo. Ob večerih, ko je Grega poskrbel za ogenj v kaminu in Kaja za vročo čokolado, smo se vsi trije tiho strinjali, da nihče nikogar zares ne pogreša.

Pred odhodom sem se zamotila z vso mogočo literaturo o Etiopiji – od potopisnih romanov, antropoloških raziskav, aktualnih člankov in zgodovinskih pregledov. Vse, kar je ležalo na mizi in po tleh, je moje mis-li izstrelilo daleč od normalnih meja domišljijske orbite – pred očmi sem videla shirane malčke, lačne roke, ki se stegujejo proti meni, in očke tam nad napihnjenim trebuhom, ki prazno buljijo vame. To me je plašilo. Odhajala sem v državo, ki dobi skoraj največ tuje humanitarne pomoči in za katero guide book na prvih straneh pravi: da, na letalu v Etiopijo boste dobili jesti. Zadnjega etiopskega cesarja, kralja vseh kraljev Haileja Selassija, sem v knjigah spoznala bolje, kot bom kdajkoli poznala nje-govega dobrega prijatelja in našega legendarnega Tita. Izvedela sem, da je imel neizmerno rad svoje leve, ki so se prosto sprehajali po njegovi razkošni cesarski palači v Adis Abebi. Hranil jih je z najbolj slastnimi pečenkami in se ni pustil ganiti pogledu na sestradane ljudi, ki so pred bodečo ograjo njegove palače čakali na ostanke teh istih pečenk, da jih obglodajo in morda preživijo. V knjigah sem našla celo imena levov. In se zgražala nad številkami sestradanih in umrlih.

Ampak – hej, dovolj bo! Bi mi lahko, prosim, kdo povedal še kaj lepega? Kmalu za invazijo grozečih statistik o Etiopiji sem v neki knjigi zasledila, da je v tej deželi kratek čas živel eden mojih ljubših francoskih poetov. In če si jo je prav slavni Rimbaud izbral za svoj dom, opala, potem Etiopija res mora biti nekaj posebnega. Pa se je že na naslednji strani pokazalo, da je tam prekupčeval z orožjem. Izgubil nogo. Bil gej. Krasno, pa smo spet tam!

Vse to v tistih dolgih ljubljanskih večerih, ko je v kaminu gorel ogenj in so mi knjige grele kolena.

Sicer zaupam naključjem in verjamem, da se potovanje najbolj obre-stuje, če se jim prepustiš. Ampak tokrat se nisem mogla igrati te igrice. Morda zaradi kamere ali pa zaradi same sebe preprosto nisem hotela tvegati, da bi se morala namesto z uživanjem Etiopije ukvarjati s prila-gajanjem nanjo. Ne, za karkoli vsaj podobnega kulturnemu šoku tokrat ne bo časa.

A mi hipotetični kulturni šok niti ni zares hodil po glavi. Kakšen šok le? Pri meni? Po vsem, kar sem preživela na daljnem vzhodu Azije, v Indiji, Ban-gladešu, Namibiji, sem bila prepričana, da me lahko šokira samo še mi-rovna pogodba med Američani in talibani, podpisana nekje v hladni senci afganistanske puščave, Edith Piaf pa bi vstala od mrtvih samo zato, da bi na ta čudoviti dan zapela George W. Bushu. No, kje sem že ostala…?

Pridno sem brala, pa brala in brala in s tem kvazi zmanjševala verjet-nost, da me zadene tisti grozni šok. Ker mene ... ne, mene pa že ne!


211

E T I O P I J A

PA MI JE PO BORIH NEKAJ DNEVIH v Etiopiji postalo jasno, da sem se preveč pustila zavesti vsem silnim knjigam. Topel Beletejev sprejem in otroci z ulice, ki so se razposajeno obešali name in se smejali z mano, so bili dovolj, da so se mi odprle oči. Kot da mi ne bi bilo jasno – množični mediji obstajajo za vse ljudi tega sveta, zato naj bo svet v njih preprost, da ga bo lahko vsak razumel. V praksi: Etiopija je lačna, Afganistan je hudoben, Amerika je bogata. In ne pozabite, Etiopija je tudi žejna. Sila preprosto.

Ker je tak pač medijski trend in trendi se dobro prodajajo. Da so le preprosti.

Resnica je malo bolj kompleksna. Če se je z leti uveljavilo pravilo, da bo Etiopija igrala vlogo tiste revne, od boga zanemarjene dežele, in so vsi reporterji prihajali tja delat reportaže o njeni bedi, se je zato, ker gre to dobro v promet. Sveta ni bilo treba na novo navajati na druge raz-sežnosti dežele. Fotografije otrok vojakov, zgodbe nosečnic z aidsom in pisma emigrantov, to zažge! Kulturna dediščina cerkva, izklesanih v skalo, arheološke najdbe, starodavna umetnost … pa zakaj le, za to imamo Italijo! O lepih straneh Etiopije se ne piše in ne govori, ker to ni več nikogaršnji interes. Dobičkonosen interes, se razumemo.

In sem se v Etiopiji še enkrat prepričala, da so mediji kur ... oprostite – da mediji pač ne povedo vsega.

Vse moje takšno in drugačno znanje je v dolini Omo postalo en sam ljubi balast. To je konec sveta, ki živi v svoji dimenziji. In če torej tisti goli gospod Bingelj Bongelj s puško na rami še v življenju ni slišal za gospoda Selassija (ki je sicer nosil naziv presvetlega cesarja njegove de-žele, hkrati in mimogrede pa tudi vso odgovornost, da je dežela hirala), potem je od le mene neumno, da sem to pričakovala, in ne od njega, ki se zanima samo in edino za lastno preživetje.

Hitro mi je bilo jasno, da mi nič, ampak res nič drugega razen last-nega občutka ne bo v pomoč. In sem odvrgla stran še ves preostali ba-last. Predstave, ideje, stereotipi, pfej – stran z njimi! Knjige in podatki – takoj na grmado! Oči na peclje in ušesa navzven, pa vozi miško!

Edina, ki sta vedela kaj zares uporabnega, sta bila Zvone in njego-va desna roka, Belete. Belete mi je bil po Zvonetovem pripovedovanju všeč, še preden sem ga spoznala. Po njegovih večernih zgodbicah o tem, kako je preživel tedne med plemeni, ves nag in preprost, on, ki je sicer mestni in izobražen človek, pa sem ga naravnost oboževala.

Tista, ki sta morala vse še izvedeti, pa sta bila Blaž in njegova ka-mera. In vmes sem bila v vlogi prenosnika jaz, ki sem se odločila, da se spustim v nekaj, za kar sem že vnaprej vedela, da mi bo težko. Avtenti-čen potopisni dokumentarec domače produkcije bi bil nekaj novega in svežega na slovenski televiziji, hkrati pa izjemen preizkus za mene. In ker so me lahke stvari od nekdaj dolgočasile, sem se brez daljših premisle-


212


kov, predvsem pa brez pričakovanj, da bom v sebi odkrila talent bodoče oskarjevke, odločila, da se preizkusim še v tej vlogi.

Z Zvonetom nama je bil izziv prikazati deželo in njene ljudi take, kot so, in ne take, kot so bili, kot bi si nekateri želeli, da bi bili, ali mogoče celo take, kot bi nekateri plačali, da bi bili. Take kot so, nič drugega! Želela pa sva v zgodbo Etiopije vključiti tudi zgodbo najinega preživetja v njej. Kako ljudem razložim, da me na smrt tišči lulat in naj mi za božjo voljo hitro pokažejo kak kot, kjer me lokalni bogovi ne bodo preganjali za storjeni zločin, kako Zvone sešteva kilometre, ki se nikakor ne izidejo s tistimi na zemljevidu (ker je ta iz predpotopne dobe), kako se zmeniva za posteljo tam, kjer domačini spijo malodane na drevesih, in jeva tisto, česar sicer ne bi, pa če bi nama plačal – skratka, vsa tista vprašanja, ki so meni hodila po glavi, ko sem gledala dokumentarne filme, pa v njih nikoli nisem dobila odgovora: »Kaj pa ustvarjalci filma, kako so se oni znašli v teh drugačnih krajih?«

Nič olepševanja, nič krancljanja, nobenega igranja in nikakor nobene-ga blefiranja – to je bil zakon, podpisan že pred odhodom. Pred potjo je bil petminutni sestanek na to temo dovolj, da sva se v vsem strinjala:

»Grem, ampak bom taka, kakršna sem.« »Vzamem te s sabo samo, če boš taka, kakršna si.« »In ne bom igrala.« »Samo glej, da mi ne boš igrala.« In sva bila pomirjena. Jasno nama je bilo, da nisem igralka, da nisem

šolana voditeljica in da nikoli nisem trenirala svojega govora za javne nastope. Pravzaprav pred kamero še nikoli nisem stala. To dejstvo, ki bi sicer moralo strašiti, je naju delalo sila zadovoljna.

Z blatom v laseh in zaspančki v očeh se mi nikoli ne bo treba pre-tvarjati, da sem sveža in spočita. Šele ko se mi bo pred kamero zapletel jezik, bo stvar dobila avtentičnost, ki sva ga iskala.

PA JE BITI PRED KAMERO TO, kar si, najbrž težje kot vsaj za silo nekaj po domače in amatersko odigrati. Pred nočno moro, da bo tisto čudo iz mene potegnilo dušo, me je rešil snemalec Blaž. Zagrizen alpinist, zavzet športnik in odličen snemalec, ki se je strinjal, da takih dokumentarcev na naši sceni manjka, se je zdel kot ustvarjen, da gre z nama. Z enim samim morebitnim problemom: še nikoli ni bil v Afriki.

Mesec potem, ko sva z Blažem na ljubljanski tržnici preverila, da pred kamero ne padem v nezavest in ne dobim božjastnega napada, smo bili vsi trije na precej bolj resnem terenu – daleč v jugozahodni etiopski puš-čobi med Surmami. Neverjetno drugačni ljudje. Medtem ko sem se čudi-la, kaj vse je ustvarila mati narava, sem se navajala tudi na kamero.

Tistega večera v kolibi pa sem nanjo skoraj čisto pozabila …»Kako, Bala, povej mi, kako naj razumem, da znaš tako mirno pre-


213

E T I O P I J A

našati bolečino? Si sploh človek? Kako lahko zdaj tako lepo in milo gledaš vame, še malo prej, ko so te zunaj rezali, pa ne bu in ne mu, niti vzdihljaja nisi spravila iz sebe …?« Za trenutek sem se vprašala, ali je lahko nekdo tako drugačen res še vedno človek. Trn ji zapičijo v meso in z zarjavelo britvico zarežejo v kožo ... vsak normalen bi jokal, kot sem jokala jaz v tisti zatohli kolibi, ker mi ni bilo prav nič več jasno – ker nisem vedela več, kdo je kdo in kaj boli, in še naj-manj, kaj se je dogajalo meni, da se mi je tako nekontrolirano ulilo iz oči. Ona pa je povsem mirno prenašala hudodelstvo, ki se je zganjalo nad njo, in je zdaj nemo sedela ob meni. Si je mislila, da sem zblaznela?

Če ne ona, si je to gotovo mislil Zvone, ki je za mano prišel s kamero in bil skorajda navdušen. Malo se je pa gotovo tudi norca delal iz mene. »To, Neja, to, mater dobro izgleda – lahko vsaj še par solzic?« Pa me sploh ni bilo treba spodbujati. Tekle so kar same od sebe. Bala pa je samo sedela tam zraven, tiho in nič kaj vznemirjeno zaradi mojega nerazumljivega vedenja. In me za-čela potem božati. To je bilo najbolj člove-ško, kar je takrat lahko naredila.

Vendar hudodelstvo, ki se je zgodilo nad mojo Balo, v resnici sploh ni nič gr-dega. V bistvu prijateljska usluga in najbolj naravna stvar v njihovem svetu. Saj meni tudi prijateljica nalakira nohte na levi roki, kadar jo prosim. Je kje kakšna razlika? Ra-zen v pragu bolečine ...

Bala me ni obsojala, ker sem tako glas-no spravila iz sebe svoje začudenje. Kot da bi razumela, da prihajam od daleč stran. Mogoče izza tistega hriba, za katerim še ni-koli ni bila. Ali s tistih zvezd, v katere gleda ponoči. Jok še nikoli ni bil tako sproščujoč in lahek. Nikogar ni bilo, ki bi mi dopove-doval, da to ni v redu. Bala je stegnila roko in mi jo položila na kolena. Z drugo me je


214


gladila po laseh. Nekaj ne-razumljivega je po tihem in pred sebe čebljala in mi z neverjetno človeškostjo dala vedeti, da je vse v redu. Da je nič ne boli in da je sedaj pravzaprav lepša, kot je bila prej. Naj se torej veselim z njo. Krčevit jok je prešel v hli-panje. Začela sem se umirja-ti in dojemati, da je pravza-prav vse v redu, tale napol komična scena v kolibi pa je samo posledica moje lastne razdražene duše.

A tisti večer je prišel še en val. Takoj za spoznanjem, da je v vasi vse v najlepšem redu, je kar od nekod padlo spoznanje, da sem nenor-malno srečna, ker mi je vse to dano videti. S človekom, ki mi pomeni skoraj toliko kot lastni oče, se podim po krajih, o katerih sem samo sanjala, da jih bom kdaj vi-dela. Vsi trije milijoni indij-skih bogov in ubožnih dva-najst grških res obstajajo! Hvala Bogu in Alah je res

Ne da bi se zares trudili, smo se prelevili v silno zagreto tele-vizijsko ekipo; zanimalo nas je edinole, kje in kdaj in kaj bomo snemali. Bilo je naporno, isto-časno pa čista strast in užitek. Kamera je našim že tako en-kratnim doživetjem dajala še večji čar in predvsem smisel.


215

E T I O P I J A

velik. Pa se mi je od vsega lepega spet zahlipalo … In od vsega joka me zdaj postaja malo sram. Bom raje nehala. Večerja je bila dobra.

Seveda je bila dobra, ko pa sem zadnjič jedla zgodaj zjutraj, in še to nič več od požirka kravje krvi. Zdaj pa je bil že pošteno pozen božični večer. Če mi ne bi povedali, ne bi vedela. Za božič namreč.

Zame je bil pomembnejši naslednji dan. Poslovilni dan.Bala mi je okoli vratu obesila svojo modro verižico in jaz sem jo stis-

nila k sebi. Otroci so prihajali iz kolib in me cukali za lase, nežno so se me dotikali, me božali in jaz sem crkljala njih. Kje sta bila Zvone in Blaž, nisem vedela. Ali kamera teče, mi ne bi moglo biti bolj vseeno. Želela sem si samo, da bi lahko ostala tukaj – kot Belete bi se slekla in začela živeti preprosto življenje. Pozabila bi na faks in kariero. Skrbela bi samo še za otroke in kuhinjo.

Kakšne blodnje …! Hvala bogu me je Zvone že v naslednji sekundi iztrgal tem neumnostim (ki niso bile nič drugega kot trenutna nepri-sebnost zaradi vse tiste nežnosti), me dobesedno zvlekel do motorja in posadil na zadnji sedež. »Tiho bodi, otrok! Duša prodana!«

In smo šli. Veliko Afrike je še čakalo pred nami.


bolj krvave sorte zajtrk

Documents