1

N O V I K O R A K I

NOVI KORAKI GLASILO OSNOVNE ŠOLE TONETA OKROGARJA, ZAGORJE OB SAVI

l e t n i k 5 , š t e v i l k a 1 , j u n i j 2 0 0 2

2

N O V I K O R A K I

u v o d n i k Najboljše iz drugih dobiš takrat, ko daš najboljše iz sebe. (Harvey Firestone) Dragi bralke in bralci Novih korakov! Šolsko leto 2001/02 se je prevesilo v sklepni del. Druženje v razredih, učenje in klepeti med odmori, športni dnevi, zabave, spraševanja, pisanje nalog in preizkusov znanja. Vse to ustvarja mozaik šolskega življenja in vse to je v polnem zagonu. Podobno je pomladi, ki kar kipi od mladostne energije. Če se ozrete skozi okno ali uživate sredi opojne narave, lahko opazite, kako se drevesa, cvetlice in živali veselijo trenutkov na toplem soncu. Optimizem, vedrina, mladost, razposajenost, vpijanje sončnih žarkov prijateljstva in spoznavanje obzorij znanja je vaš zaščitni znak. Ob tem silnem dogajanju, polnem zanimivih dogodivščin, zdrvi šolsko leto mimo kot hitri vlak. Vsakogar se dotakne po svoje, a vsak ga občuti. Tudi morebitni žalostni doživljaji ostanejo v srcu. Boste pustili, da vsa doživetja zbežijo, kot bi jih nikoli ne bilo? Boste dovolili, da del vašega življenja ostane nepopisan list? Nekateri med vami ste se odločili shraniti šolski utrip ter svoja razmišljanja v pisne prispevke. Iztekajoče se šolsko leto bo z njimi ohranilo svojo živost, saj smo jih povezali v šopek. Ta šopek je pred vami. Glasilo Novi koraki naj zadiši s svojo vsebino kot svež kruh. Ob branju bo lahko prav vsakdo obudil spomine na prijetne in manj prijetne dogodke v družbi sošolk in sošolcev. Hkrati boste ugotovili, da ste tudi sami prispevali svoj delež k osnovnošolskemu utripu. Če bi s svojo enkratnostjo manjkal samo eden izmed vas, bi že bil siromašnejši. Vsi ste namreč pisani cvetovi na travniku Osnovne šole Toneta Okrogarja. Skrbite za njegovo lepoto in pestrost. Ali si lahko predstavljate pomlad brez cvetja? Kaj bi občutili, če bi cvetlice ostale v zemlji? Še pomembnejši od njih pa ste vi, zato si zaslužite vso skrb učiteljev. Z več znanja vas bodo opremili, z več dobrimi zgledi obogatili, bolj odporni boste pri soočanju z življenjskimi preizkušnjami. Učiteljice in učitelji vam želijo le najboljše, čeprav se vam včasih zdi, da preveč "težijo". Dokažite, da ste vredni njihovega zaupanja. V tem primeru boste pričujoče Nove korake čez nekaj let vzeli v roke s spoznanjem, da ste prav ravnali.

Boštjan Grošelj, mentor novinarskega krožka

3

N O V I K O R A K I

i s k r i c e S r e č a j e … Sreča je, če si priden v šoli in te mami pohvali. Sreča je, če dobiš prijatelje, imaš mamico in očka. Lara Sreča je, če se ti želja uresniči. Najbolj pa sem srečen, če lahko v miru gledam najljubšo risanko. David Sreča je zdravje. Najbolj srečna sem, ko gledam TV Dober dan. Tjaša Sreča je, če te kdo pohvali. Sreča je, če greva z atijem v gozd in vidiva ptičko. Liridon Sreča je, če si zdrav in vesel, če se ti uresniči velika želja. Peter Najbolj srečen sem, ko imam rojstni dan, ker dobim darila. Tim

Učenci 2. c

4

N O V I K O R A K I

M o j i n a j l j u b š i d n e v i Moji najljubši dnevi so sreda, petek in sobota. Z a k a j ? SREDA – ker sem popoldne brez obveznosti in se lahko družim s prijatelji. PETEK – ker sem lahko dalj časa pokonci in gledam kakšen zanimiv film. SOBOTA – ker lahko dolgo spim in nimam šole. Včasih grem na izlet ali sem pa doma s prijatelji.

Jerica Keršnik, 2. a

5

N O V I K O R A K I

K a k o p r e ž i v l j a m p r o s t i č a s Sem Klavdija Končina. Hodim v peti razred Osnovne šole Toneta Okrogarja. Doma sem v pritlični hiši v Podvinah. Imam zelo malo prostega časa, ker se po kosilu do sedme pa tudi osme ure učim. Ob sobotah in nedeljah ga imam precej več, zato ga izkoristim. Rada gledam televizijo. Z njo se veliko naučim. Zelo rada se vozim s kolesom. Tudi sestavljanje kock me veseli. Rada hodim v naravo. Res škoda, da nimam več prostega časa.

Klavdija Končina, 5. b V prostem času se igram z avtomobilčki in drugimi igračami. Rad berem, gledam televizijo in igram računalnik. Z družino hodimo na izlete in v kino. Rad pa tudi kolesarim.

Zelo rada grem na kmetijo k babici in dedku. Tam se igram in skačem. Zunaj se rolam in vozim s skirojem. Z mamico rada kartam in sestavljam sestavljanko.

Tamara Zavec, 2. b V prostem času rada pospravljam sobo, preoblačim punčke, večkrat prebiram zgodbice in gledam slikanice. Kadar pa me pokličejo prijateljice, se z njimi igram razne igre.

Anja Strnišnik, 2. b

6

N O V I K O R A K I

d o g o d i v š č i n e

C i c i b a n o v e u r i c e Nekega dne, ko sem dovolj zrasel, sta se mama in oče odločila, da me vpišeta v Cicibanove urice. Odpeljala me je mama. Čeprav sva mislila, da se bom samo vpisal, je učiteljica rekla, da lahko ostanem, čeprav nisem imel s seboj copat in nahrbtnika. Prvi dan mi je bil všeč. Malo smo se igrali, malicali in šalili, nato pa smo morali domov. Po nas so prišli starši. Drugi dan sem komaj čakal, da grem zopet k Cicibanovim uricam. Tokrat sem imel copate. Ko sem prišel, smo izdelovali izdelke, po malici pa risali. Kmalu smo slišali mame in očete, ki so nas čakali zunaj. Pomislil sem, kako hitro mine čas.

Boštjan Pavičić, 4. b N e v i h t a Nevihta. Beseda, ob kateri me spreleti tesnoben občutek. Najbolje se počutim, če sem ob divjanju nevihte doma, zraven pa je še nekdo od starejših. Bili smo na morju. Dan je bil vroč in soparen. Sonce je še močno pripekalo, ko je nekje v daljavi zabobnelo. Ko se je to ponovilo še drugič in tretjič, mi je postalo jasno, da grmi. Grmenje pa je prihajalo vse bliže, čeprav je bilo nebo nad nami še vedno jasno. A kar hitro je to modro nebo postalo sivkasto, sivo, pihati je začel veter. Morje je postalo nemirno. Galebi so tekali tik nad morjem. Bližnje ribiške ladje in jadrnice so se hitro začele vračati v pristanišče. Strele so parale že skoraj črno nebo. Stemnilo se je kot v poznih večerih urah. Penasti valovi so butali ob skale in že zalili vso plažo. Usul se je močan dež. Veter je lomil veje dreves. Nebo in morje sta bila kot eno. To je trajalo kar nekaj časa. Grmenje se je začelo oddaljevati. Strele so postajale vse redkejše. Kjer se morje in nebo navidezno stikata, se je pokazala jasnina. Nevihta je bila mimo. Umita narava se je spet zableščala v svoji lepoti.

Klemen Majdič, 6. b

7

N O V I K O R A K I

T e g a n e s m e m Med šolskim odmorom sem počel neumnosti. Sošolci so se igrali in jaz sem prišel do njih. Pred tablo je stal Martin, jaz pa sem se hotel vključiti v igro. Ker sem se počutil odrinjenega, sem začel sošolca suvati s komolcem. Spravil sem ga na tla in skakal po njem. Z Martinom sva sošolca in ni lepo, da sem bil nasilen do njega. Tudi sošolci so bili ogorčeni. Zatožili so me razredničarki. Zahtevala je, da razmislim o svojem vedenju. Najprej sem bil užaljen, potem pa sem začel razmišljati o prijateljstvu. Prijatelji si med seboj pomagajo. Z njimi moraš biti iskren. Prijateljstvo ne pride samo od sebe, ne moreš ga kupiti, moraš ga pridobiti. Do svojega sošolca sem bil zelo neprijazen in nasilen. S tem sem kršil šolski red in se obnašal neprimerno. Obžalujem, kar sem naredil, in bi se rad opravičil sošolcu Martinu za tako vedenje. Upam, da mi bo Martin odpustil in bova prijatelja. Zavedam se svoje napake. Potrudil se bom, da takih oziroma podobnih napak ne bom več delal.

Adin Buljubašić, 5. b T a p r e k l e m a n a p o š k o d b a Zgodilo se je petkovega večera na treningu košarke v telovadnici. Imel sem žogo. Šel sem proti košu, pripravljen na met, ko se je eden od igralcev zaletel vame. Nekaj je škrtnilo in padel sem po tleh. V predelu ključnice sem začutil strašno bolečino. Trener je takoj poklical mojo mami. Čez pol ure sem bil že v trboveljski bolnišnici. Tam sem šel na rentgen in nato v ambulanto. Zdravnik je po ogledu slik ugotovil, da imam zlomljeno ključnico. Trdo so me povili okoli vratu in ramen. Zdravnik mi je naročil, naj počivam. To opornico sem nosil tri tedne. Nisem dolgo zdržal doma. Stožilo se mi je po sošolcih in odšel sem v šolo. Zdaj sem že zdrav. Še vedno pa me jezi, da zaradi ta preklemane poškodbe nisem mogel v šolo v naravi.

Blaž Gutman, 5. b

8

N O V I K O R A K I

O d s n o p a d o ž i t a Med letošnjimi počitnicami sem se odločila za drugačno preživljanje dopustniških dni kot sicer. Da bi ne bile dolgočasne in naporne, sva se z mlajšo sestro odločili za obisk sorodnikov na deželi. Z njimi sva želeli podoživeti kmečko življenje. Tako sva se sredi vročih avgustovskih dni za nekaj časa umaknili iz mestnega vrveža ter se preselili k sorodnikom. Na kmetih ne lenarijo, zato smo se že naslednji dan, v torek, 21. avgusta, vneto lotili mlatenja pšenice, ki je zelo zahtevno delo. Imeli smo lepo, sončno vreme. K delu se nas je zbralo šest odraslih in pet otrok. Dela smo se lotili ob dveh popoldne, da smo ga lahko opravili še pred nočjo. Najprej smo z vozom pripeljali pšenico, ki je še bila povezana v snope, do stroja za mlatenje. Nato sta si dva izkušena mlatiča podajala pšenico. Prvi je snope podajal drugemu, ki jih je metal pred odprtino na vrhu stroja. Spet tretji je pšenico potiskal v odprtino za mlatenje. Stroj je pšenico zmlel, jo ločil, tako da se je v eno vrečo usipalo boljše, v drugo pa slabše zrnje. Na repu stroja so se izločali ostanki, kot so stebla, lističi in vrvice, s katerimi so bili povezani snopi. Tu zadaj je bilo veliko prahu. Kmetje so zrnje stresali v veliko posodo, ki so jo kasneje peljali v mlin. Tam so zrnje zmleli v moko, ki jo bodo uporabili za pripravo hrane. Po napornem delu smo si privoščili obilno večerjo in spanec. To smo si tudi zaslužili, saj smo spravili pod streho eno najpomembnejših kmečkih opravil. Vendar kmetje niso bili zadovoljni s pridelkom, saj je bil po njihovem mnenju premajhen, odkupna cena pa prenizka. Odločili so se, da ne bodo več sejali pšenice, ker se jim ne splača.

Martina Kotar, 7. b

9

N O V I K O R A K I

P o h o d n a m i r n o g o r o Med poletnimi počitnicami sem se skupaj s svojo najboljšo prijateljico Katjo Grabnar udeležila tabora v kraju Črmošnjice. Tako kot še 23 najstnikov sva tudi sami prišli na tabor z namenom, da spoznava nove prijatelje, predvsem pa zaradi zabave. Drugi dan tabora smo imeli celodnevni pohod na Mirno goro. Na dolgo in utrudljivo pot smo se podali po zajtrku. Prvi del poti je potekal po asfaltni in nato makadamski cesti. Po eni uri hoje smo imeli krajši oddih. Do vrha je bila še poltretja ura, zato smo imeli uro kasneje daljši počitek. Posedli smo po klopeh in zagrizli v sendviče. Ko je pojedel še zadnji, smo se neradi odpravili dalje. Ta del poti je bil speljan po mešanem gozdu. Videli smo veliko podrtih dreves, mravljišč in ptic. Drugih živali ni bilo na spregled, ker smo delali preveč hrupa. Ob pol dveh smo dosegli vrh, kjer smo se okrepčali s kosilom. V dolino smo se vračali po drugi poti. Ujel nas je dež, na katerega je kazalo že zjutraj, zato smo si nadeli dežne plašče. Tako oblečeni smo prispeli v dom, kjer smo povečerjali. Kljub 24 prehojenim kilometrom v sedmih urah hoje smo imeli še veliko energije, zato smo šli spat šele ob 23. uri.

Maja Mervar, 7. b

10

N O V I K O R A K I

V L j u b l j a n o p o z a b a v o S tri leta starejšo sestro sva tri počitniške dni preživeli pri najini starejši sestri v Ljubljani. V sredo, 25. julija zvečer, naju je oče peljal na železniško postajo v Zagorje. Tam sva kupili vozovnici in se kmalu zatem odpeljali proti Ljubljani. Z vlaka sva izstopili deset minut čez osmo, na peronu pa naju je že čakala starejša sestra. Skupaj smo odšle k njej domov. Tam smo se najedle in se dogovorile, kaj bomo počele naslednji dan. Kot bi mignil, je bila ura deset, zato smo šle spat. Po dvanajstih urah spanja smo pojedle zajtrk, nato pa četrtkovo dopoldne nadaljevale z nakupi. Obiskale smo številne trgovine s čevlji, oblačili, kozmetiko in drugim blagom. Kupile smo veliko uporabnega. Ostanek dneva smo preživele doma in pri prijateljih. Zabavali smo se s kartanjem, gledanjem televizije, snemanjem na kaseto in pripovedovanjem šal. V petek smo odšle na kosilo v restavracijo, kjer dela sestrin prijatelj. Tam smo videle številne znane osebe. Med njimi so bili igralci Teatra Paradižnik, pevka Natalija Verboten in lanska miss Slovenije Maša Merc. Dan smo zaokrožile v kinu z ogledom filma Mumija se vrača. V soboto navsezgodaj smo se vse tri vrnile domov v Zagorje, kjer sem imela veliko povedati. V Ljubljani sem se počutila 'super'. Želela sem si le, da bi videla še več znanih oseb, ker me zelo veseli delo novinarke na glasbenem in igralskem področju.

Mateja Vozelj, 7.c B i l o m i j e l e p o Takoj drugi dan po šoli v naravi sva se z očetom odpravila k babici. Pot je bila kratka in sprva nič posebnega. Toda začelo je snežiti in brisalci so le s težavo odmetavali sneg z avtomobilskega stekla in komaj smo se prebijali po zasneženi poti. Babica naju je bila zelo vesela, kajti skrbelo jo je za nas zaradi slabega vremena. Prvi dan sem bil kar notri ob ognju. Zvečer pa smo gledali, kako zunaj sneži. Drugi dan sem si naredil progo na snegu. Tako sem prebil veliko časa na saneh. Čez čas sva odšla z očetom pomagat stricu, ki je lovec. Nesla sva veliko sena. Ob jaslih smo našli ranjeno žolno. Imela je zlomljeno perut. Z očetom sva strica prosila, če jo lahko odneseva domov. Zvečer smo gledali prelepo snežno odejo. Zdaj smo že v šoli in še vedno se spominjam lepih zimskih dni pri babici.

Nikola Šajinović, 5. a

11

N O V I K O R A K I

N a t e k a š k i h s m u č e h Zjutraj nas je prebudilo igranje orglic. Imeli smo jutranjo telovadbo. Po zajtrku smo imeli nekaj prostega časa. Oblekli smo se, si obuli tekaške čevlje ter si poiskali smuči in palice. Zložili smo jih v avtobus ter se odpeljali v Planico. Pripeli smo si smuči in odšli do vrha grička. Prispela sem na vrh in malo me je bilo strah. Prejšnji dan sem prvič stala na tekaških smučeh. Najraje bi si odpela smuči in odšla peš nazaj. Vendar moram po smučini. Stopim na smučino. Pokrčim tresoča se kolena. Dobro primem palici in se odženem. Čedalje hitreje gre in čedalje bolj me je strah. Skoraj sem že na koncu. Nenadoma padem. S težavo se poberem. Malo sem jezna. Peljem se naprej … Ko se je smučina končala, sem si naredila svojo. Uspešno sem prismučala do sošolcev. Igrali smo se in se naučili marsičesa novega. Na koncu pa je po nas prišel avtobus. To je bil najbolj razburljiv dan, saj sem se zopet naučila nečesa novega.

Klavdija Končina, 5. b N a l e d u Sreda je bila ena mojih najboljših dni. Pravzaprav najboljši in najbolj razburljiv dan. Bilo je kar veliko snega, ki se je čez dan ravno prav stalil, da so nočne temperature ustvarile trdno zaplato ledu. Bilo je kot v raju! Zgodaj zjutraj se mi je pridružil prijatelj Dejan, ki je za vožnjo uporabil blazino v polivinilu, jaz pa sem imel bob. Ko sem ravno drvel po strmini pod našo hišo, me je ustavilo nekaj velikega, kosmatega in črnega. Bil je sosedov pes Silk. Že nekaj časa ne skrbijo zanj, kot bi morali. Zelo je pameten, ker je labradorec. Njegov hobi je igra z otroki. Tudi tisti dan se je kratkočasil ob meni. Zelo ga imam rad, čeprav je moja muca jezna nanj. Torej: Silk, Dejan in jaz na ledeni progi za bob. Šlo je prepočasi, zato me Silk prime za škorenj in me vleče naprej. Ko prideva na vrh strmine, ima črni kosmatinec več težav kot jaz, saj so mu zadnje noge služile kot drsalke. Še hitrejši kot Silk pa je bil Dejan, saj je njegova drseča preproga najboljše prevozno sredstvo. S tem se je seveda tudi malce hvalil. Ko je prišel čas za kosilo, smo se vsi težko poslovili, vendar Silk najtežje. Iz mrzlega dopoldneva smo se zatekli vsak v svoj topel dom. Tega doživetja ne bom nikoli pozabil. Blaž Gutman, 5. b

12

N O V I K O R A K I

N a u č i l s e m s e v o z i t i z m o t o r j e m Moja stara starša imata vikend, kjer se, kadar sem tam, zelo zabavam. Stari ata ima motor. Vsak dan me je bolj mikalo, da bi se tudi sam začel voziti. Očija sem prosil, naj me nauči voziti se z motorjem. In res. Še preden sem do konca povedal svoje želje, je bil za. Odšla sva po motor. Jaz sem z malce strahu, treme in veliko veselja potisnil motor iz garaže in se že veselil prve vožnje. Oči je rekel, da to ne gre tako hitro in da se je tudi sam dolgo učil. Najprej mi je razložil vse pomembne stvari: vžiganje motorja, speljevanje in kako se menjajo prestave. Bilo je dolgočasno, saj sem mislil, da se bom lahko kar takoj usedel na motor in odpeljal. Ko mi je končno povedal vse podrobnosti, sem bil na vrsti jaz. Na začetku sem bil pravi štor. Ni in ni mi šlo, saj sem bil kar malo preveč boječ. Po dolgem času, ko se je začelo že mračiti, pa mi je le uspela prva vožnja brez napake. Vsaj jaz sem tako mislil. Naslednji dan sem vstal že zelo zgodaj. Motor me je nestrpno čakal v garaži. Še bolj neučakan sem bil sam. Na glavo sem dal čelado in se odpeljal na vas k prijatelju Tadeju. Hotel sem mu pokazati, kako se znam voziti z motorjem. Povabil sem ga na skupno vožnjo. Tudi Tadej si je nadel čelado in se usedel na motor. Odpeljala sva se po vaški poti. Jaz sploh nisem videl, da voziva po pesku. Ker sem se hotel izkazati pred prijateljem, sem seveda peljal malo hitreje. Na ovinku pa … Kar naenkrat nama je motor ušel naprej, midva pa na tla. S Tadejem sva vstala, se spogledala in videla, da imava malo opraskana kolena. Pa to sploh ni bilo tako pomembno. Hitro sva dvignila motor in na mojo srečo ni bil nič poškodovan. Kar malo prestrašena in s popraskanimi koleni sva odšla domov. Doma mi je mama povila koleno. Ves dan sem bil žalosten, saj sem spoznal, da se ne moreš v nekaj urah naučiti voziti se z motorjem in bi se lahko zgodilo kaj hujšega, kot pa samo podrgnjena kolena. Naslednje dni sem treniral vožnjo z motorjem po asfaltni cesti in tudi po pesku. Ko sem imel že kar nekaj voženj za seboj, sem postal malo bolj prepričan v svoje znanje. Lahko sem si kupil svoj motor. To je bil najlepši dan mojih počitnic. Svoj motor! Najraje bi tudi spal v garaži. Cele dneve sem vozil po Vrhu. Potem je na počitnice prišel še bratranec in lahko sem ga že sam učil voziti. Pa je šlo. Ker je bil bolj previden kot jaz, ni doživel nobenega padca. Kot pravijo starši, se v vsaki šoli nekaj naučiš. Jaz sem se. Nikoli več ne bom precenjeval svojega znanja, ker je tak zaključek lahko zelo boleč. Vedno bom imel v mislih pregovor: POČASI SE DALEČ PRIDE.

Nejc Omahne, 6. c

13

N O V I K O R A K I

B i l o m e j e s t r a h Nekega lepega sobotnega popoldneva sem se odločil, da se grem sankat na strm hrib. Prišel sem gor in … Iz grmovja, kamor sem prej vrgel žvečilni gumi, so se slišali šumi. Pomislil sem, da je tam medved, nato me je obšinila misel, da je tam le ptič. Spustil sem se v dolino. Teh pet minut vožnje je minilo kot blisk, ko pa sem se vračal na vrh, sem komaj dvigal težke noge. Spet šumi … Stisne me pri srcu. Iz grmovja se prikažejo koničasta ušesa. Skočim na sani in se odpeljem v dolino. Na strmini pa zaradi kamna padem. Žival s koničastimi ušesi me dohiti. Tečem naprej, kolikor se da. Žival me ujame in podre na tla, jaz pa šele zdaj opazim, da je to le igrivi, sedem mesecev star sosedov ovčjak Tarzan. Skupaj sva se vrnila na hrib. Tokrat sem imel noge lažje. Pri srcu me ni več stiskalo, saj sem imel ob sebi psa. Nekajkrat sva se skupaj na saneh odpeljala po strmini. Počasi se je temnilo in skupaj sva se odpravila domov. Ta dan sem preživel lepo in spoznal sem, da je strah od znotraj votel, zunaj pa ga nič ni.

Janez Medvešek, 5. a

14

N O V I K O R A K I

N e z g o d a Vročega poletnega dne smo se s prijatelji odpravili v gozd. S seboj smo vzeli vrvi, da bi plezali po drevesih. Vrv privežemo na vejo, nato pa se po njej povzpnemo po deblu. Ko sem prvič privezal vrv, je bilo vse dobro. Pri drugem poizkusu mi niti na misel ni prišlo, da bi se vrv lahko odvezala ali pretrgala. Nenadoma se je zgodilo ravno to: vrv se odveže, treščim na zemljo. K sreči se ujamem z rokami, da ne padem na hrbet. V roki začutim strašno bolečino. Slabo mi je in v glavi se mi vrti. Uležem se na zemljo. Prijatelji so se prestrašili in mi takoj priskočili na pomoč. Spraševali so me, kaj se je zgodilo. Vse sem jim razložil. Eden izmed njih je imel roko že zlomljeno in takoj je vedel, da jo imam tudi jaz. Pobrali so me in odšli smo proti domu. Roke nisem mogel nikakor držati. Ko sem jo spustil ob telo, se mi je zdelo, kot da mi roko drži le del kože, in ko sem jo vzel v naročje, me je bolela. Prijatelji so me tolažili in od bojazni so bili bledi. Pot do doma je bila kratka, a takrat se mi je zdela zelo dolga. Končno sem prispel domov. S starši sem odšel v zdravstveni dom, kjer sem dobil napotnico za v bolnišnico Trbovlje. Tam so mi roko slikali in dobil sem mavec. Doma sem miroval, a ko sem se pozdravil, sem šel zopet plezat po drevesih, toda vrvi sem vsakokrat privezoval bolj natančno.

Armin Okić, 5. a

15

N O V I K O R A K I

N e p o z a b n o d o ž i v e t j e Bila je razburljiva sreda. Popoldne smo se s prijatelji odločili za spust s sankami po strmi makadamski cesti. Dogovorili smo se za vrstni red. Bil sem zadnji. Ko je prišel čas za moj spust, sem sprva okleval, a sem se vseeno pognal. Najprej je šlo vse kot po maslu, a na bolj zaledeneli progi se je hitrost nevarno povečala. Poskušal sem zavirati, a kaj, ko je bila proga ledena. Srce mi je vse močneje bilo. Spraševal sem se, kdaj bo proge konec, saj sem se prvič spustil po njej in je nisem poznal. Pogledal sem v nebo, ampak samo za trenutek. Sanke so se nenadoma zaustavile in vrglo me je z njih. Pristal sem v globoki, ledeno mrzli vodi, moker od glave do peta. Prijatelji so se mi na ves glas smejali, saj so vsi spretno zavili in se izognili velikemu kamnu na poti. Jaz pa sem užaljeno pobral sani in se hitro odpravil proti domu. Tega doživljaja ne bi rad ponovil. Ko sem prišel domov, se je zgodilo tisto pričakovano. Mami me je oštela in mi dala dva dni hišnega pripora.

Denis Osmanović, 5. a

16

N O V I K O R A K I

d o g o d k i n a š o l i

U č e n c i s m o č i s t i l i Z a g o r j e Učenci in učitelji Osnovne šole Toneta Okrogarja smo v sredo, 19. septembra, žrtvovali športni dan za čistilno akcijo. V okviru projekta Ekošole smo pobirali papirnate, kartonske, steklene, plastične, pločevinaste in druge odpadke ter zbirali star papir, steklovino in prazne baterije. Pod vodstvom učiteljice Barbare Glas smo nabrali devetdeset šestdesetlitrskih vreč odpadkov, kar znese pet tisoč štiristo litrov smeti. Največ je bilo starega papirja, saj smo z njim napolnili sedem zabojnikov. S tem smo krepko presegli načrt naše vodje, ki je sprva pričakovala dva zabojnika papirja. Z akcijo smo želeli opozoriti prebivalce Zagorja na pomen varovanja okolja. Mimoidoči so bili veseli našega prizadevanja, vendar so ostali samo pri pohvalnih besedah - na pomoč nam ni priskočil nihče. In kje smo čistili? Učenci prvega, drugega, tretjega in četrtega razreda so čistili od Toplic proti Čolniščam, učenci petega, šestega, sedmega in osmega razreda pa smo se potili od Toplic do železniške postaje. Akcijo smo nekaj dni prej napovedali tudi z letaki, vendar odziva nanje ni bilo. Kljub temu si bomo še naprej prizadevali, da bi se vsaj enkrat na leto Zagorjani udeležili skupnega čiščenja okolja. Zdaj pa poglejmo, kaj so o akciji povedali udeleženci. Učiteljica Vlasta Laznik: »Akcija je nujno potrebna. Vsak mesec bi morali čistiti okolico šole, predvsem pa bi morali učenci sami paziti, da ne onesnažujejo okolja.« Učiteljica Pavla Štepic: »Čiščenje okolja bi moralo postati navada. Ne samo otrok, ampak tudi odraslih.« Učiteljica Ana Knez: »Korist akcije je vsestranska. Z njo bomo očistili okolje, otroke in odrasle pa navajamo na red in čistočo.« Učenka Maja Kmetič, 6. b: »Akcija mi je zelo všeč, ker bomo z njo pripomogli k čistoči Zagorja.«

17

N O V I K O R A K I

Učenka Katja Doležalek, 6.c: »Super je, ker ni pouka, butasto, ker moramo pobirati žvečilke in čike, všeč pa mi je, da bo Zagorje čisto.« Učenka Darija Kotar, 6.b: »Akcija se mi zdi super, ampak preveč si umažeš roke.«

Anja Ločičnik, 6. b; Kristina Pranjić, 6. b; Sanja Dominkovič, 6. c O č i s t i m o s v e t Zbirali smo star papir in steklenice, pa tudi stare baterije. Hodili smo po hišah, trkali in spraševali ljudi, če imajo kaj za nas. Moj prijatelj Enes je vozil samokolnico. Ker je bil prehiter, je padel na samokolnico. Nič se mu ni zgodilo. Zbrali smo veliko papirja, lahko pa bi ga še več. Bilo je lepo, čeprav je bilo naporno.

Marjeta Hisenaj, 3. a

18

N O V I K O R A K I

K i s o v e c d o č a k a l t e l o v a d n i c o Po 20 letih se je Podružnični osnovni šoli (POŠ) Kisovec izpolnila želja. Dobila je sodobno telovadnico. V petek, 28. septembra, je bil namreč slovesno odprt prizidek k šoli, v katerem so poleg telovadnice z vso pripadajočo opremo še učilnice za gospodinjstvo, tehniko in računalništvo ter knjižnica in kabineti. Naložba v 1200 m2 novih prostorov je stala 330 milijonov tolarjev. Večino denarja je prispevala občina Zagorje. Od ostalih naložbenikov je Ministrstvo za šolstvo in šport zagotovilo 70 milijonov, Fundacija za šport pa 20 milijonov tolarjev. Kot je dejal zagorski župan Matjaž Švagan, ki je 13. oktobra 2000 položil temeljni kamen, je bil ta projekt vključen v kar nekaj samoprispevkov, a je do lani obstajal samo na papirju. Zato »sem se odločil, da ob zaključku svojega mandata, ki se mi izteče prihodnje leto, dam tej populaciji nujno potreben objekt z najmodernejšimi učilnicami in telovadnico«. Naslednja občinska naložba v šolstvo je povezana z uvajanjem programa devetletne osnovne šole. »Na srečo lahko rečemo, da smo ena redkih občin, kjer se vrtci in šole ne zapirajo,« je zatrdil Švagan, »zato so nujne naložbe v obstoječe objekte.« Po načrtu naj bi v obdobju 2002 – 2003 vse tri osnovne šole v občini imele ustrezne pogoje za izvajanje devetletke. Bo denarja dovolj? »Kot poslanec lahko rečem, da bodo ta sredstva zagotovljena v okviru zakona,« je pojasnil Švagan. POŠ Kisovec je z novo pridobitvijo že usposobljena za svoj delež pri devetletki. Na njej je mogoče izvajati pouk prvega in drugega triletja, zadnje tri razrede pa bodo učenci obiskovali na matični šoli OŠ Toneta Okrogarja v Zagorju. Po besedah njenega ravnatelja Bronislava Urbanije je za dokončno ureditev kisovške podružnice treba zamenjati še streho na starem delu šole in posodobiti stare učilnice. Glede modernizacije matične šole pa je g. Urbanija razkril, da je že to jesen na vrsti adaptacija sanitarij. Sledila bo zamenjava oken in fasada ter hkratno pridobivanje prostorov, potrebnih za uvajanje devetletke. Slednje vključuje naložbe v povečanje športnih površin, izgradnjo dodatnih specialnih učilnic ter premestitev kuhinje in jedilnice na primernejšo lokacijo. Skupaj z zagorskim županom in ravnateljem OŠ Toneta Okrogarja je trak pred vhodom v prizidek k POŠ Kisovec prerezal tudi naš nekdanji učenec, predsednik vlade dr. Janez Drnovšek. V kratkem nagovoru se je spomnil svojih osnovnošolskih dni, ko je v precej skromnejših razmerah od današnjih prva štiri leta obiskoval še šolo na Lokah. »Zelo sem vesel,« je dejal učencem, »da vam bo ta prizidek olajšal pripravo na življenje. V ameriških filmih lahko opazim, kako lepe in velike telovadnice imajo – zdaj ima eno takšnih tudi Kisovec. Prepričan sem, da boste to znali lepo izkoristiti.« Slovesnosti odprtja novega šolskega objekta so se poleg vodstva OŠ Toneta Okrogarja, sedanjih učiteljev in učencev ter predstavnikov občinskega političnega in gospodarskega življenja udeležili tudi nekdanji učitelji in učenci. Gospa Majda Brvar je kot nekdanja ravnateljica OŠ Toneta Okrogarja veselo pričakala dogodek, saj so

19

N O V I K O R A K I

kisovški učenci končno dobili telovadnico, »ki so jo res pogrešali leta in leta, odkar je bila ta podružnična šola postavljena«. Doslej so namreč telovadili v jedilnici. Za dobro razpoloženje med odprtjem je poskrbel ne le pogled na novo pridobitev, ampak tudi zabavno-kulturni program. Najprej so nastopile trboveljske mažoretke, ki so jim po uradnem delu sledili še učenci POŠ Kisovec. V telovadnici so se predstavili s pesmimi, recitacijami in plesnimi točkami. Z njimi so najlepše povabili obiskovalce na ogled novih prostorov, ki jim dajejo, kar pričakujejo od jutrišnjega dne …

Sanja Dominkovič, 6. c; Anja Ločičnik, 6. b; Kristina Pranjić, 6. b UČENCI V KISOVCU SO DOBILI NOVO TELOVADNICO. ZELO SO JE VESELI. KAKO O NOVI PRIDOBITVI RAZMIŠLJAJO UČENCI 2. c RAZREDA? - Letos je telovadba odlična, ker: je večja, boljša telovadnica in imamo veliko

žog in pripomočkov za telovadbo; Peter

- je v telovadnici veliko prostora;

Nejc - lahko plezamo po lestvah, mečemo žoge na koš, se lovimo in zabavamo;

Katja - se lahko deremo, igramo košarko in plezamo po lestvi;

Tjaša - lahko divjamo in se žogamo;

Martin Č. - je večja telovadnica in imamo veliko žog;

Katja P. - se lahko lovimo, plezamo, igramo različne igre;

Valentina - je veliko prostora, veliko žog, lahko plezamo na plezalni steni;

Manca - lahko delamo veliko stvari, ki jih prej nismo mogli.

David

20

N O V I K O R A K I

T e d e n o t r o k a Teden otroka se je vsem učencem zdel zelo čudovit, ker so se lahko bolj sproščeno gibali po šoli - brez misli na spraševanje in teste. Tema letošnjega Tedna je bila Prosti čas, ki ga imamo vsi radi, zato nam je teden toliko bolje in hitreje minil. Kaj so o tem prijetnem času menili učenci, pa v naslednjih vrsticah. Emina Ljatifi, 6. b: »Teden otroka je bil zelo dober. Ko bi bilo vsak teden tako …« Donjeta Hisenaj, 6. b: »Teden otroka je bil super, ker učiteljice ne sprašujejo.« Neli Vran, 8. a: »Super je, pa še veliko 'kontrolk' ne pišemo.« Katarina Tehovnik, 8. a: »V redu je, ker imamo pri predmetih drugačno snov kot sicer.« Mojca Majdič, 8. a: »Zelo 'fajn' je, ker ne pišemo veliko 'kontrolk', pa vsaka ura je bila nekaj posebnega. Super bi bilo, če bi Teden otroka trajal več kot samo en teden.« Nina Ravnjak, 6. b: »Ta teden se mi je zdel krasen. Rada bi, da bi trajal dlje, ker nimamo rednega pouka, ne pišemo 'kontrolk', učiteljice pa ne sprašujejo.« Darija Kotar, 6. b: »Zame osebno je bil Teden otroka zelo 'fajn', ker imamo zaradi bolj sproščenih učiteljic zabavnejši pouk.« Maja Kmetič, 6. b: »Teden se mi je zdel zelo v redu, ker so bile ure bolj sproščene, učiteljice bolj prijazne, pa še v kino smo šli. Ogledali smo si film Hiša debele mame, ki je bil super.« Sara Habjan, 6. c: »Zelo dobro je bilo, ker je bila pri vsakem predmetu ena ura bolj sproščena.« Očitno je, da je Teden otroka med učenci zelo priljubljen. Le kaj bo njegova tema prihodnje leto?

Kristina Pranjić, 6. b; Sanja Dominkovič, 6. c; Anja Ločičnik, 6. b

21

N O V I K O R A K I

K u l t u r n i d a n Na rojstni dan našega največjega pesnika Franceta Prešerna smo se odpravili v ljubljanski Kolosej. Imeli smo kulturni dan. Učenci od prvega do petega razreda smo si ogledali film z naslovom Moj vražji prijatelj. Pripoveduje o prijateljstvu med nemo deklico in opico. Opica se je hitro vživela v novo okolje, v katerem se je po naključju znašla. Spoprijateljila se je z deklico, ki jo je naučila drsati. Opica se je preizkusila tudi v hokeju. Bila je zelo hitra in dobra strelka. Na videz so bili vsi zadovoljni, a deklica je čutila, da opica ni srečna. Sklenila je, da jo vrne v njeno naravno okolje. S pomočjo brata ji je to tudi uspelo. Po končanem filmu smo sproščali svojo domišljijo v legodelavnici. Utrujeni in srečni smo se vrnili domov. Tjaša Pavlovič, 5. b

22

N O V I K O R A K I

V K o l o s e j u Zelo sem se razveselil novice, da gremo z učiteljico v Kolosej. Ogledali smo si komedijo Moj vražji prijatelj. Z avtobusom smo se ob 9. uri odpeljali v Ljubljano. Pot je hitro minila, saj smo komaj čakali, da si ogledamo film in se poigramo z legokockami. Posedli smo po veliki dvorani z zelo udobnimi sedeži, kjer smo film lahko gledali ob hrani in pijači. Glavni junak filma je bila opica po imenu Jack, ki je nastopala v gledališču za dijake. Nastopanja se je kmalu naveličala in želela je oditi domov. Po raznih pripetljajih ji je to tudi uspelo. Na tem kulturnem dnevu je bil zame najbolj zanimiv obisk legodelavnice. Po skicah smo sestavljali velike živali. Žal jih nismo mogli dokončati, ker se je bližal čas odhoda. Odšli smo še v McDonald's. Sošolci so se domov odpeljali z avtobusom, pome pa je prišla mama, česar sem bil zelo vesel.

Martin Košak, 5. b

23

N O V I K O R A K I

N a š e r o k o m e t a š i c e t r e t j e v d r ž a v i V četrtek, 11. aprila, je bil v Sevnici finalni turnir osnovnošolskega rokometnega prvenstva za starejše deklice. Poleg domače ekipe ter rokometašic iz Izole in z Osnovne šole Ljubljana–Polje so se nanj z uspešnimi nastopi v predtekmovanju uvrstile tudi igralke Osnovne šole Toneta Okrogarja. Slovenske prvakinje so postale domačinke, drugo mesto so osvojile Izolčanke, naše igralke pa so si pod vodstvom trenerja Matjaža Šikovca priborile bron. Po enkrat so zmagale (12:9 z Ljubljančankami), izgubile (10:5 s Sevnico) in igrale neodločeno (11:11 z Izolo). Tekma z Izolo je odločala o drugem mestu. Če bi naše zmagale, bi pristale na drugem mestu, tako pa so zaradi slabše razlike v golih končale na tretjem. Največ golov za Osnovno šolo Toneta Okrogarja je dosegla Špela Peterlin. Najboljša naša igralka je bila vratarka Amanda Husičić, ki je dobila tudi pokal za najboljšo vratarko turnirja. Rokometašice so imele bučno podporo s tribune, saj so naši maloštevilni navijači preglasili navijače drugih ekip. Izjave: Matjaž Šikovec, trener OŠ Toneta Okrogarja: "Turnir je bil prijeten in dobro organiziran. Domačinke so zasluženo zmagale. Zadovoljen sem s publiko in z našim uspehom, o sodnikih pa raje ne bi izgubljal besed." Tadej Sapač, navijač iz 7. b razreda: "Bilo nas je najmanj, a smo bili najbolj glasni. Tretje mesto je 'cool', vsaj nismo bili četrti." Domen Kolenc, navijač iz 7. c razreda: "Bili smo najglasnejši, z razpletom pa nisem posebno zadovoljen, zlasti ne s sodniki, ki so nam razveljavili nekaj golov. Z Izolo bi lahko zmagali."

Mateja Vozelj, 7. c Martina Kotar, 7. b

24

N O V I K O R A K I

p r a z n o v a l i s m o … P r a z n o v a n j e m o j e g a r o j s t n e g a d n e v a Zjutraj so mi topli žarki posijali v oči. Zbudila sem se in se umila. Mislila sem, da ni nikogar v hiši. Odšla sem v sobo in se preoblekla. Tedaj je nekaj počilo. Zelo sem se prestrašila. Mami, oči in sestra so me pričakali v dnevni sobi. Mami s torto in darilom, oče in sestra pa z velikimi škatlami, v katerih so se skrivala darila. Vsi so mi čestitali za 9. rojstni dan. Vsakemu sem odrezala kos torte, nato pa smo si čas krajšali tako, da smo gledali TV, igrali različne igre. Zvečer pa smo odšli na večerjo v Tingl-tangl. Ko smo se najedli, smo odšli domov in takoj zlezli v tople postelje. Ta rojstni dan mi je ostal v lepem spominu in upam, da bo letos še lepše.

Naida Zukić, 4. b O b n o v o l e t n i j e l k i Postavili smo jelko in jo okrasili. Tudi jaz sem pomagala. Naredila sem jaslice. Pod novoletnim drevesom so bila darila, ki so jih prinesli sorodniki. Pri bratrancu sem dobila mobilni telefon in piškote. Doma pa sem dobila knjigo, čokolado in žvečilne gumije. Nazdravili smo s šampanjcem, tudi plesali smo.

Neža Godler, 3. a

25

N O V I K O R A K I

B i l o m i j e l e p o Dan se je začel zelo razburljivo. Nenehno sem premišljevala o večeru, kajti ta je bil eden mojih najljubših. Vsa sem bila na trnih. Vstala sem bolj zgodaj in se odpravila še po zadnjih nakupih. To imam najraje. Večer se je hitro bližal. S starši smo se odpravili pod šotor. Ni mi bilo všeč, ker so peli Čuki. Bratec pa je zelo užival, saj so njegova najljubša skupina. Hitro sem našla prijateljico, s katero sva se odpravili ven. Pred šotorom je bilo vse poledenelo. Skoraj bi padla, a k sreči me je prijateljica ujela. Zunaj sva se zabavali po svoje. Čez nekaj časa sva se vrnili v šotor in čez čas smo s starši počasi odkorakali domov. Po poti smo se kepali in se metali v sneg. Bilo je zabavno. Doma sem pripravila kozarce za šampanjec in pri tem skoraj podrla novoletno jelko. Bilo mi je malo nerodno. Ko je odbilo polnoč, je oče odprl šampanjec. Tudi jaz sem ga malo dobila. Voščili smo si srečno novo leto in odposlala sem čestitke po mobilnem telefonu. Ob enih zjutraj se je začel ognjemet. Gledala sem ga z domačega okna. Najbolj so mi všeč tiste rakete, ki gredo čisto tiho v zrak in se razpršijo v milijone zvezdic. Utrujena od vsega razburjenja in veselja sem se hitro odpravila v posteljo. Pod vtisom čudovitega ognjemeta sem hitro utonila v spanec. Najdaljša noč v letu se je končala. Kaj neki mi bo prineslo novo leto?

Jasmina Drolc, 5. b M o j e p r a z n o v a n j e n o v e g a l e t a Hura! Končno je nastopil težko pričakovani petek. Zaključek prvega ocenjevalnega obdobja, temu je sledilo obvestilo o učnem uspehu in kar je bilo najvažnejše, novoletne počitnice. Ker sta mi starša obljubila, da se bomo od starega leta poslovili v Bohinju, sem bil še toliko bolj nestrpen. Seveda pa je bilo najprej treba postoriti še tiste, kot pravi mami, ne ravno prijetne stvari. Potrebno je bilo pripraviti smučarsko opremo pa garderobo pa »prvo pomoč« … Priprava kovčkov se je zavlekla kar pozno v noč. Oddahnili smo si, ko je bilo vse nared. Zgodaj zjutraj smo se odpravili na pot. Vreme nam ni bilo ravno naklonjeno, deževalo je, megla se ni in ni hotela dvigniti, skratka, slaba napoved se je uresničila. Vozili smo počasi, med vožnjo smo zrli skozi okno in pogledovali v nebo. Ko smo prispeli na cilj, se je razjasnilo in takoj smo postali boljše volje. Nastanili smo se v apartmaju, popoldan pa smo si ogledali okolico Bohinjskega jezera. Pozanimali smo se o dejavnostih oziroma aktivnostih, ki naj bi se v tem prednovoletnem času odvijale v bližini. Ogromno jih je bilo. Ansambel Čuki je v dvorani Danica vabil glasbe željne

26

N O V I K O R A K I

obiskovalce, sprevod Dedka mraza, nastop plesnih skupin, nastop znanih ansamblov in pevcev in kar nas je najbolj zanimalo, silvestrovanje z Gašperji. Ker so ravno takrat v Bohinju letovali tudi prijatelji, je bilo tudi za druženje poskrbljeno. Zadnji dan v mesecu decembru smo s starši dobro načrtovali. Zjutraj smuka na Kobli, kosilo, obvezen počitek, potem pa priprava na najdaljšo noč v letu. Že kaj kmalu je bilo zaznati, da to ni bil običajen vsakdanjik. Glasna glasba, pirotehnični izdelki, kratki ognjemeti pri posameznikih, vse to je bil zadosten pokazatelj, da se iztekajo zadnje ure v letu 2001. Povabilo na silvestrsko večerjo k prijateljem smo z veseljem sprejeli in polni bleščic smo se odpravili k njim. V naselju, kjer smo prebivali, so nekateri posamezniki že zelo zgodaj nazdravljali novemu letu, tako da tisti, ki so malo prekmalu pregloboko pogledali v kozarce verjetno novega leta sploh niso pričakali. Po večerji smo se dobro razpoloženi odpravili v dvorano Danica, kjer je bilo organizirano silvestrovanje. Čas v dvorani je kar prehitro pretekel in nastopile so tiste zadnje minute, priprava kozarcev za šampanjec, na pesem Silvestrski poljub in … Nastopilo je leto 2002. Pokanje zamaškov, objemanje, poljubi in veliko želja. Ni me sram povedati, da sta tudi meni starša dovolila, da sem nazdravil s šampanjcem, čeprav me je mami, s strahom v očeh, večkrat ošinila s pogledom. No, moram povedati, da ni bilo nobene reakcije … V dvorani nismo vztrajali dolgo, saj se je razpoloženje hitro stopnjevalo. Ogledali smo si še tisti čisto pravi ognjemet, še malo zapeli in se pozabavali in ker so bili letos na silvestrovanju prisotni tudi mlajši družinski člani, je bilo potrebno počasi odhiteti »novim dogodivščinam naproti«. Noč je bila kratka, vendar nas to ni odvrnilo od dopoldanske smuke. Ogled risanke Atlantida popoldan, kramljanje s prijatelji zvečer in prvi dan v letu 2002 se je prevesil v večer. Dnevi, ki so sledili, so kar prehitro minevali, počitnice so minile, kot bi trenil. Vrnitev domov, kratki postanki pri sorodnikih, priprava na pouk in … Upam, da bom leto 2003 pričakal vsaj približno tako kot predhodnega. Iztekajoče se leto je bilo za ene bolj, za druge manj uspešno, vsem pa je za jutri ostal jasno začrtan cilj. Želim, da bi bila pot vseh do cilja brez hudih vzponov in padcev; da bi vse spremljala sreča in zdravje. Naj tudi leto 2002 zaznamuje trdno prijateljstvo in ljubezen, naj se vse lepe želje uresničijo vsem, nam najdražjim.

Anej Kurež, 6. c

27

N O V I K O R A K I

N o v o l e t n i p r a z n i k i Novoletnih praznikov in z njimi povezanih počitnic smo vsi otroci zelo veseli. Nekateri se jih veselijo zaradi Božička, drugi zaradi novega leta, zelo veliko pa jih je, ki imajo vse te praznike radi. Vsakdo jih preživlja na svoj način. Vsakdo ima v tem času tudi veliko želja, predvsem pa si želi, da bi praznike lepo preživeli. V zvezi z letošnjim praznovanjem so imeli sošolke in sošolci marsikaj zanimivega povedati. Nina Pavlovič, 7. c: »Praznike bom preživela z našo družino in s prijatelji na vikendu. Pričakujem zabavo in nepozabno dogajanje.« Špela Ramšak, 7. c: »Preživela jih bom doma v družini in z ožjimi prijatelji. Prazniki naj bi bili veseli in polni radosti.« Simona Podlesnik,7. c: »Praznike bom preživela s starši in ožjimi prijatelji. V Zagorje si bom šla pod šotor ob Mediji ogledat skupino Colonia in pevca Jasmina Stavrosa. Pričakujem, da se bo vse dogajalo zelo lepo.« Dinka Fazlič, 7. c: »V novoletnih počitnicah si želim, da bi se lahko slikala s pevcem skupine Siddharta in pevko skupine Colonia, ko bodo nastopali pod šotorom. Praznične dni bom preživela v družini in s prijatelji.« Domen Kolenc, 7. c: »Pričakujem, da se bom imel med prazniki super! Preživel jih bom večinoma doma s starši in prijatelji.« Hikmet Badnjević, 7. c: »Praznike bom preživel v krogu prijateljev in družine. Pričakujem veliko lepih daril.«

Mateja Vozelj, 7. c

28

N O V I K O R A K I

š o l a n a r a v o s l o v j a Š o l a v n a r a v i V ponedeljek, 10. septembra, smo se odpravili v šolo v naravi. Vožnja je bila zelo dolga, zato smo se ustavili v okrepčevalnici Na jasi. Tam smo pomalicali in odšli naprej. Ko smo prispeli, so nas razdelili po bungalovih. Po kosilu je sledil dolgo pričakovani počitek. Ko smo izvedeli, da gremo na plažo, smo bili zelo hitro pripravljeni. Tam smo plavali. V sredo smo šli na ogled Pirana. Videli smo Tartinijev trg, cerkev svetega Jurija in hišo Benečanko. Zvečer pa je sledil disko. V petek smo si odšli z obzidja ogledat Piran. Peljali smo se tudi z ladjo, ki se imenuje Laho. V petek pa smo se pripravili na odhod domov. Pogrešala sem domače. Saj poznate pregovor: POVSOD JE LEPO, A DOMA JE NAJLEPŠE.

Rosana Bregar, 4. a

29

N O V I K O R A K I

V T o l m i n u Spet v šolo naravoslovja, tokrat v Tolmin Kot vsako leto smo tudi letos šli v šolo naravoslovja. V ponedeljek, 22. oktobra, ob 8. uri smo se učenci vseh treh oddelkov sedmega razreda z razredničarkama Marijo Beer in Ani Knez ter razrednikom Rudijem Zibelnikom odpravili proti Tolminu. Tam smo se za zadnjo šolo naravoslovja nastanili v Dijaškem domu Soča. Tolmin je zgodovinsko znan po kmečkem uporu iz leta 1713. Mesto je obdano z gorami, izpostavljeno pa je potresom in plazovom. V tem okolju smo se najprej seznanili s hišnimi pravili, ki nam jih je posredovala voditeljica Nadja. Nato so nas razdelili v dve delovni skupini in nam predstavili program dejavnosti v prihajajočih dneh. Vsakodnevni delovni ritem smo pričeli z vstajanjem ob 7. uri. Do pol osmih smo se oblekli, umili in pospravili sobo, nato pa je sledila jutranja telovadba. Ob 8. uri smo imeli zajtrk. Pol ure kasneje je bil že čas za dopoldanski učni program, ki je trajal vse do 13. ure. Vmes smo imeli tudi malico. Ob 13.30 smo imeli kosilo, zatem do 15. ure počitek in nato popoldanski program. Ob 18.30 je bila večerja. Od 20. ure do 21.30 smo imeli večerno animacijo. Po njej smo se umili in odpravili v postelje, ker je bila ob 22. uri v domu tišina. Česa smo se naučili? V ponedeljek popoldne smo se v 2. skupini z voditeljico Nadjo pogovarjali o postavljanju ognjišč. Spoznali in postavili smo ognjišča v obliki pagode, piramide in zvezde ter lovski in stražni ogenj. Bilo je zabavno. Medtem je 1. skupina z voditeljem Edijem obnavljala svoje znanje iz orientacije. Ko smo oboji končali, smo zamenjali vlogi, tako da smo se z orientacijo spoznali tudi v 2. skupini. Med drugim smo se ukvarjali s kompasom, kar pa ni šlo vsem od rok. V torek dopoldne smo šli v Tolminska korita ter na daljši pohod v okoliške hribe. Tolminska korita so nas očarala z zanimivim Hudičevim mostom, visokim 60 metrov, po katerem smo se tudi sprehodili. Šli smo tudi do vhoda v Dantejevo jamo, kjer je bilo zelo spolzko in temno. Poleg voditeljice Nadje sta nas spremljali še učiteljici Marija Beer in Ani Knez, medtem ko je 1. skupino spremljal učitelj Rudi Zibelnik. Popoldne smo na igrišču igrali badminton, nogomet, košarko in med dvema ognjema. Za vsakega se je kaj našlo. Nato smo šli z voditeljem Edijem na ogled Nemške kostnice. Bila je zelo zanimiva in lepa, zlasti prostor, kjer so bili prilepljeni zlati koščki. V sredo nas je voditeljica Mojca peljala v bližnji kraj pogledat čistilne naprave, ki so bile zelo zanimivo narejene. Naredili smo analizo čiste vode in vode, ki izteka iz čistilnih naprav. Potem smo se pogovarjali o vodnih športih, posebej o kajakaštvu, in spoznavali športno opremo. Popoldne smo šli nabirat zdravilne rastline, kot so marjetice, kislice, koprive in detelja. Našla sem štiriperesno in prvič tudi petperesno

30

N O V I K O R A K I

deteljico. Ko smo nabrali dovolj rastlin, smo z voditeljico Nadjo skuhali čaj. Nekaterim je prijal, drugim pa ne. Meni se je zdel kar okusen. Zatem smo si ogledali manjšo razstavo kamnin in fosilov ter filmske posnetke plazu v Logu pod Mangrtom in njegove posledice. V četrtek smo imeli na sporedu lokostrelstvo pod budnim očesom voditelja Petra. Bili smo še kar uspešni, najbolj pa sta bili naši učiteljici, ki sta vselej zadeli v črno. Nato smo šli v fitnes izgubljat kalorije. Popoldne nas je voditeljica Nadja poučila o klopih, žuželkah, planinarjenju, ognju in plazovih. Sledil je zelo naporen orientacijski pohod na Kozji rob. Na cilju smo videli razvaline gradu, pri katerih smo zasluženo počili. Nazaj smo šli po poti z dvanajstimi postajami. Na vsaki smo se ustavili in od voditeljice Mojce izvedeli marsikaj zanimivega o rastlinstvu in živalstvu. V petek smo se naučili delati štiri vozle. Najbolj nam je šel od rok kavbojski. Sestavili smo tudi šotor, nato pa kot zadnje naredili nekaj manjših plakatov o lišajih. Takoj zatem smo morali pospraviti svoje stvari in se pripraviti za pot domov. Slovo Ko smo bili pripravljeni za odhod, smo se poslovili od naših voditeljev. Pred tem so nekateri med nami dobili še priznanja za prizadevno sodelovanje, nagrajena pa je bila tudi najbolje pospravljena soba. V Tolminu je bilo super. Veliko smo se naučili, nekateri so navezali nova prijateljstva, se zaljubili … Naši vodje so bili "zakon", prav tako naši razredniki. Ta šola naravoslovja se mi je zdela najboljša, a žal je prekmalu minila.

Mateja Vozelj, 7. c Z a d n j a š o l a n a r a v o s l o v j a Na začetku šolskega leta smo izvedeli, da bomo tudi letos šli v šolo naravoslovja, in sicer v Tolmin. Veselila sem se dneva odhoda, ker je bilo letos zadnjič, da smo skupaj preživeli teden v šoli v naravi. V osmem razredu namreč šole naravoslovja ni v načrtu. Čas je hitro mineval in prišel je hladen oktobrski ponedeljek, ko smo se zbrali na avtobusnem postajališču v Kisovcu. Vsi trije oddelki sedmega razreda smo se z dvema avtobusoma odpeljali proti Tolminu. Že na poti tja smo bili veseli in razigrani.

31

N O V I K O R A K I

Ko smo prispeli, smo se nastanili v Dijaškem domu Soča. Tam nas je pričakala voditeljica Nadja, ki nas je seznanila s pravili, ki smo jih morali upoštevati med bivanjem. Vsak dan smo se razdelili v dve delovni skupini ter tako izvedeli in videli veliko stvari. Prvi dan smo se učili o orientaciji in postavljali ognjišča. Na diapozitivih smo si ogledali Tolmin z okolico, nato pa odšli na sprehod. Naslednje jutro smo se po zajtrku odpravili na ogled Tolminskih korit. Šli smo preko Hudičevega mostu in naprej do Dantejeve jame. V smaragdni Koritnici in nato v Soči smo opazovali soške postrvi. Videli smo tudi cerkev Kostnico, v kateri je grobnica padlih vojakov iz prve svetovne vojne. Veliko smo izvedeli tudi o kamninah in mineralih. V nepozabnem spominu pa nam je ostal film Smaragdna reka z neizmernimi lepotami Soče in ob njej do nedavnega enega najlepših kotičkov Slovenije – Loga pod Mangartom, ki ga v vsej tej lepoti ni več. Pretresel nas je ogled posledic plazu, ki je uničil to idilično pokrajino. Zelo zabavno je bilo, ko smo risali na kamne. Dan smo zaključili s predstavitvijo vodnih športov. Tretji dan smo kot običajno začeli z jutranjo telovadbo in zajtrkom. Nato smo se odpravili v učilnico, kjer so nas poučili o kajakih in kanujih ter nas spoznali z vso opremo za rafting. Sledil je ogled delovanja čistilne naprave. Merili smo temperaturo vode ter s kemijsko analizo primerjali kakovost tekoče vode in vode, ki priteka iz čistilne naprave. Popoldne smo odšli na travnik, kjer smo nabirali zdravilna zelišča. Iz njih smo potem skuhali čaj in ga z velikim užitkom tudi popili. Vsak dan je zelo hitro minil, tako da je prišel že četrtek. Komaj smo ga čakali, ker smo vedeli, da bo zvečer ples. Toda najprej smo si morali še kaj ogledati. Po strmo vzpenjajoči se poti smo odšli na vzpetino Kozji rob, kjer so bile razvaline gradu. Vračali smo se po poti z dvanajstimi postajami. Na vsaki so nam voditelji povedali veliko zanimivega. Hitro je prišel večer, ko smo se olepšali in odšli na ples. Najprej smo se predstavili po sobah, nato pa začeli plesati. Bilo je zelo veselo in zabavno. Žal je zabavnemu večeru sledil petek, ki je bil v znamenju našega odhoda. Pospraviti je bilo treba sobe, pripraviti kovčke in z avtobusom oditi domov. Teden, ki smo ga preživeli skupaj, je bil res nepozaben. Naučili smo se veliko zanimivega in novega. Učenci smo se tudi bolje spoznali med seboj. Nekateri so si pridobili nove simpatije, brez katerih v naših letih ne gre. Vsakič doslej je bilo v šoli naravoslovja lepo, a letos je bilo najlepše.

Nina Pavlovič, 7. c

32

N O V I K O R A K I

P r i j e t n o s k o r i s t n i m v T o l m i n u Sedmošolci smo od ponedeljka, 22., do petka, 26. oktobra, doživljali čare šole v naravi. Bili smo v Tolminu na severozahodu Slovenije sredi neokrnjene narave. V domu Centra za šolske in obšolske dejavnosti Soča smo bili skupaj z razredniki: Rudijem Zibelnikom, Marijo Beer in Ani Knez. Za izvedbo programa so poskrbeli voditeljici Nadja in Mojca ter voditelja Peter in Edi. Naučili smo se veliko novega, se zabavali in uživali v lepem okolju. Po prihodu in nastanitvi so nas razdelili v dve skupini, nato pa smo pričeli z delom. Postavljali smo ognjišča na prostem in spoznavali osnove orientacije v naravi. Po večerji so nam z diapozitivi predstavili Tolmin. Od torka do četrtka smo vsak dan pričenjali s telovadbo, da smo se razgibali in ogreli za dnevne podvige. V torek smo odšli na pohod proti Tolminskih koritom. Med drugim smo si ogledali tudi Hudičev most in Dantejevo jamo. Popoldne so prišli na vrsto nogomet, košarka, badminton in drugi športi ter ogled cerkve, imenovane Nemška kostnica. Zvečer smo si ogledali še video predstavitev kajakaštva in raftinga. V sredo smo imeli pouk o vodi, vožnji s kajakom ter reševanju iz vode in na vodi. Popoldne smo iz rož, ki smo jih nabrali, skuhali čaj in ga spili. Nato smo si ogledali razstavo kamnin in film o Logu pod Mangrtom, v večernem terminu pa barvali kamne, ki smo jih nabrali prejšnji dan. V četrtek smo si krepili mišice v fitnesu in se preizkušali v lokostrelstvu ter osvojili Kozji rob. Popoldne smo se pogovarjali o planinarjenju, dan pa nam je popestril še zabavni večer. Na njem so se predstavile vse sobe, imeli pa smo tudi disko zabavo. Prehitro je prišel petek – dan slovesa od prijaznih gostiteljev. Telovadbe sicer nismo imeli, a kljub temu smo morali zgodaj vstati. Pospraviti in spakirati je bilo treba prtljago, ob koncu našega bivanja pa smo izvedeli še nekaj o lišajih ter se vadili v postavljanju šotorov in vezanju vozlov. Ko smo zapuščali Tolmin, smo podoživljali vse lepe trenutke šole v naravi, ki ji je bilo naklonjeno tudi vreme.

Maja Mervar, 7. b

33

N O V I K O R A K I

P r v i d a n v K r a n j s k i G o r i V ponedeljek, 17. 12. 2002, smo se z avtobusom odpeljali v Kranjsko Goro v šolo v naravi, ki je potekala pet dni. Ob prihodu smo se s sošolci razdelili po sobah in si uredili oblačila. Potem smo odšli v jedilnico. Tam so nas upravniki in vaditelji smučanja informirali o poteku šole v naravi. Poleg nas so bili v domu tudi učenci iz Grosupljega. Pred kosilom smo igrali različne igre. S sošolcem Janezom sva igrala šah. Zmagal je Janez. Po kosilu smo se odšli smučat, nekateri pa so tekli na smučeh. Glede na to, kako smo smučali, so nas razdelili v skupine. Jaz sem bila med boljšimi smučarji. Učitelj Marko nas je učil osnovne drže pri smučanju. Šlo mi je dobro. Po smuki smo odšli na sprehod po Kranjski Gori. Šli smo mimo hotelov: Lek, Alpina, Larix, Casino … Videli smo tudi rojstno hišo Josipa Vandota in najstarejšo hišo v Kranjski Gori, v kateri je muzej. Po dobri večerji smo poslušali predavanje o Kranjski Gori in odšli na kratek sprehod, kjer smo se kepali. Po prihodu v dom smo utrujeni reševali učne liste in odšli spat. Ta dan je hitro minil, saj smo bili zelo aktivni. Tilen Sirše, 5. a N e p o z a b n o d o ž i v e t j e Kar prehitro so minevali dnevi zimovanja v Kranjski Gori. Prišel je zadnji večer, ki smo ga preživeli zelo sproščeno. Po večerji smo odšli v mesto, kjer nas je pozdravila Pehta. Pričakovali smo še sprevod Božička, ker pa je imel zamudo, smo priredili zabavo kar v domu, kjer smo stanovali. Uslužbenci so nam pripravili prostor za ples in glasbeni stolp. Učiteljica je izbrala Janeza in mene, da sva vrtela glasbo. Zelo sem bil vesel, da sem dobil to nalogo. Marko, učitelj smučanja, nama je razložil, kako morava ravnati z glasbenim stolpom. Zabava se je začela. Ko sva že nekaj časa vrtela glasbo, so se nam pridružili Grosupeljčani. Janez je zamenjal Mateja. Skupaj sva nadaljevala z vrtenjem glasbe. Pri tem sva se zelo zabavala, drugi pa so bili še precej zadržani.Vprašal sem Mateja: »Kaj pa plesalci?« Skoraj nihče ni hotel plesati na glasbo, ki sva jo vrtela. Matej me je pogledal in rekel: »Saj res, kaj pa plesalci?« Zavrtela sva pesem Slovenija gre naprej. Pogledala sva na plesišče in skoraj nisva mogla verjeti svojim očem. Nenadoma so vsi plesali, midva pa sva bila zelo zadovoljna. Glasbo smo lahko vrteli do približno 21.30 ure, potem pa smo morali v sobe.

34

N O V I K O R A K I

Tako smo prijetno preživeli zadnji večer zimovanja v Kranjski Gori, ki se ga bomo še dolgo spominjali.

Matej Hribar, 5. b

35

N O V I K O R A K I

l e t n i č a s i P o m l a d n a Zima je odšla; zvončki cingljajo, pisani metulji letijo, ptički gnezda spletajo. Dežek rahlo rosi, rožice rastejo, lepo dišijo, vsi se pomladi veselijo.

Rok Sušnik, 3. a

Spomladi le lepo, ko na vrtu moje babice rožice lepo cveto. Spomladi je lepo, ker spomladansko sonce ogreje nam telo. Pomladi je lepo še zato, ker s prijatelji se na igrišču lahko tudi žogamo.

Tim, 3. b

36

N O V I K O R A K I

O b i s k V septembru je prišla na obisk gospa Jesen. Ona je najbolj slavna slikarka vseh časov. S seboj je prinesla celotno paleto jesenskih barv: rumeno, rdečo, rjavo in vse njihove odtenke. Na poti sta jo spremljala njena prijatelja: veter in dež, ki sta občasno preganjala močno, toplo sonce. Vsi skupaj so s svojo igro povzročili velike spremembe v našem okolju. Pokrajino so spremenili iz zelene v škrlatno rdečo. Dozoreli so sadeži in poljski pridelki, tako da smo vsi imeli veliko dela na polju. Vemo, da bo jesen in še preostanek sončnih žarkov pregnala mrzla zima, ki bo s seboj pripeljala mraz in sneg, ki bo prekril lepe jesenske barve. Pa upajmo, da nas bo lepa gospa obiskala tudi naslednje leto.

Anja Ključevšek, 5. d

J e s e n Včeraj rekel mi je ata, da že jesen nam trka na vrata. Vsako leto pride čas, ko se nenadoma vrne med nas. Tri mesece se bo nad mestom valila in potem nas bo zapustila. Ko nas bo zapustila, pusti gozd nam bo pustila. Zima jo bo nasledila ter nas z zimskimi radostmi obdarila.

Armin Imširović, 5. b

37

N O V I K O R A K I

B a r v i t a j e s e n Sem lepa, v škrlatne barve odeta. Rdeča, zelena, še lepša je barva rumena. Barvitost je moj ponos in moč, živali najdejo v meni pomoč. Ljudje me imajo radi, saj s sadeži jih oskrbim do pomladi. Če pa zavijem se v dež in meglo, name vsi gledajo grdo.

Mateja Burgar, 5. c

G o s p o d i č n a j e s e n Gospodična mična, najboljša slikarka daleč naokrog, ko pride v naše mesto, vse prepleska in poriše, da ji kos ni niti sam Van Gogh. Pouk se z njo začne, kar otrokom ne diši, ker moramo se učiti, da bi bistri kdaj bili. A vendar mi imamo radi jo, ker prinesla zimo bo. To jesen je, dobra in vesela, rada piše, rada riše in nato z veseljem jo pobriše.

Anja Martinčič, 5. c

38

N O V I K O R A K I

S n e ž i n k e p a d a j o Snežinka je srečala Evo. Ko je bil čas, da zapade sneg, je padla prva najlepša snežinka. Tisto pa je srečala Eva. Ta snežinka je bila najlepša na svetu. Jaz sem jo vprašala: »Zakaj si pa samo ti na zemlji?« »Zato, ker so me sestrice porinile dol.«

Eva Zubak, 1. a

S n e ž a k Tine je naredil snežaka: korenček za nos, črn klobuk na glavi, škornje, da ne bos, sedaj možak je pravi. Sonce na nebu močno sije, snežaku s čela znoj lije, z glave mu pade klobuk, za letos konec njegovih je muk.

Neža Godler, 3. a

39

N O V I K O R A K I

ž i v a l i D o m a č i l j u b l j e n c i M u c a M i k a Nekoč je k nam prišla sivobela mačka. Bila je zelo lačna. Nahranili smo jo s toplim mlekom. Postlali smo ji v košarici. Kmalu se nas je privadila. Imenovali smo jo Mika. Otroke je imela zelo rada. Kmalu je začela iskati druge mucke. Nekega dne je odšla k svojim gospodarjem. Morda bom nekoč imela spet svojo muco.

Katja Drnovšek, 2. c, Kisovec M o j m a č e k R i k i Ko sem se sprehajala okrog hiše, sem zagledala čisto majhnega mucka. Stopila sem bliže, ga vzela v naročje in odnesla domov. Doma so ga vsi lepo sprejeli. Star je približno eno leto in pol. Po hrbtu in repu je črne barve, smrček, trebušček ima bele barve. Oči ima zelenkaste. Je zdrav, kar se vidi po njegovi bleščeči dlaki in njegovi živahnosti. Rad veliko je, spi in je dober lovec. Pozimi veliko časa preživi v stanovanju, ven gre le na potrebo. Vsi smo se zelo navezali nanj in upamo, da bo živel še veliko let in se vedno vračal domov.

Sanja Tejkal, 2. c, Kisovec

40

N O V I K O R A K I

M o j a m a č k a T a č k a Moja mačka je blatotačka. V blatu rada se igra, ves kožušček umazan ima. Sosedov kuža ji nagaja, moja Tačka zato ga nič ne mara. Repek svoj lovi, miške ne ulovi.

Sabina Selimović, 3. a N a š a k o b i l a M e r i V bližini Kisovca imamo kobilo Meri. Je velika, rjave barve in ima rumeno grivo. Hrani se s senom, rada pa ima tudi sadje. Zanjo skrbi moj ati. Vsak dan jo dvakrat nahrani, jo spusti na pašnik in jezdi z njo. Včasih jezdimo na njej tudi otroci.

Nejc Drnovšek, 2. c, Kisovec P i k i To je moj Piki. Zelo rad se igra na moji tabli. Je lepo zeleno pisan. Zelo ga imam rada.

Mateja Doležalek, 1. a

41

N O V I K O R A K I

P s i č k a n a p o č i t n i c a h Na delovno soboto sta šla mami in oči k stricu v Kamnik, midva z Žigom pa sva, kot da bi bil ponedeljek, odšla v šolo. Popoldne je bilo dolgočasno, zvečer pa sta se vrnila mami in oči. Jaz sem pričakovala ljubkega papagaja, vendar sta namesto žvrgolečega papagajčka, ki mi ga je obljubil stric, pritekla dva ljubka psička. Zelo sem se ju razveselila. Ugotovila sem, da sta to Lona in Ron. Stric ju je imel že dalj časa, in sva ju z Žigom dobila le za kratek čas, dokler se ne preseli. Takoj sva ju peljala na sprehod in se igrala z njima. Vsi smo se zelo zabavali. Ko smo prišli s sprehoda domov, sva jima z Žigom v sobi postlala z njuno odejo za spanje. Psička nista hotela spati, ampak sta raziskovala po hiši. Mami je ravno govorila po telefonu s stricem, kako sta kužka pridna, ko ji je Ron iz vtičnice potegnil žico za telefon - pa ne le enkrat. Mami je bila skoraj malo jezna nanj. V moji sobi se jima je takoj zdela zanimiva žoga, ki skače. Seveda jo je Ron pretrgal na pol. Končno sva ju z Žigom privabila k spanju in ju zaprla v sobo. Ponoči sta cvilila in praskala po vratih, vendar sta kmalu onemogla in zaspala. Naslednje dni sta se že privadila na svoj začasni dom. Zelo ju imam rada in žalostna bom, ko ju bom morala vrniti stricu.

Maša Drgan, 5. b I z g u b l j e n a p s i č k a Ko sem bil star tri leta, smo dobili psičko. Poimenovali smo jo Lady. Je irska terierka zlato rjave barve. Odkar jo imamo, sem se zelo navezal nanjo. Pogosto se spomnim tistega dne, ko se je izgubila. Vsak dan, ko pridem iz šole domov, me čaka pred vrati. Nekega dne pa ni bilo tako. Poklical sem jo, vendar ni prišla. Pogledat sem šel okoli hiše in tudi pri sosedih. Nikjer je nisem našel. Zelo sem bil žalosten in noge so mi postale mehke. Sedel sem na stopnice in počakal očeta. Ta me je tolažil, vendar ni pomagalo. Zatrdil mi je, da se bo zvečer vrnila. Vrata smo pustili odprta. Vsako uro sem šel pogledat, če je že prišla. Zvečer mi je oči obljubil, da jo bova šla iskat, ko bom prišel naslednji dan iz šole. Zaradi Lady sem šel pozno v posteljo. Nemirno sem se premetaval in mislil na našo psičko. Ko sem prišel iz šole, sva jo z očijem odšla iskat. Pogledat sva šla tudi na bolj oddaljene kmetije in obronke gozdov. Zelo sem bil žalosten, ker sem mislil, da jo je povozil avto. Nisem se mogel sprijazniti s tem, da je ne bom več videl. Iskala sva

42

N O V I K O R A K I

jo zaman. K sreči pa se je zatekla k družini, ki jo pozna učiteljica Milena. Poklicala nas je in povedala, da so videli takšnega psa, kot je naš. Oči so se mi kar zaiskrile od veselja. Z očetom sva jo šla iskat k tej družini. Psičko smo dobili nazaj. Zelo sem vesel, ker je spet pri hiši in me čaka, da pridem iz šole. Sedaj bolj pazimo, da ne puščamo vrat odprtih. Zelo bi mi bilo hudo, če bi se naša psička spet izgubila.

Martin Košak, 5. b S r n a Srne so ljubke gozdne živali. So zelo plahe. Pasejo se po travniku in polju. Pozimi se hranijo z drevesno skorjo. Spomladi srne skotijo mladiče. Ko je toplo, je njihova dlaka rdečkasto rjava, pozimi pa se dlaka zgosti in postane sivkasta.

Jerica Keršnik, 1. a R i k i i n V i k i Nekega dne sta se na vogalu naše hiše pojavili dve mucki, čisto majhni, še gledali nista. Ko smo jima hoteli dati piti z injekcijo, nista hoteli. Potem sta nekaj časa spali in kar naprej mijavkali. Drugi dan smo ju dali nekemu gospodu, ki je imel mačko. Toda mogoče sta poginili.

Jerica Keršnik, 1. a

43

N O V I K O R A K I

P e s m i c a o m a č k u T i g r u Kje si, kje si Tiger moj? Kako naj te privabim, ko se skrivaš pred menoj? Že vem, že vem, prinesel ti bom hrano, ki diši ti že v daljavo. In glej ga, mačka Tigra, že slasti se z mačjo hrano! Zdaj se maček več ne skriva in uživa v igri z mano.

Aljaž Repovž, 1. a R a č k a Račka, račka, v šolo gre, tam veliko se uče. Račka, račka, piši, riši, da znanje bo v hiši. Računanje je težko, zato mi ne gre v glavo. Zame je risanje, še bolj pa je pisanje. Ko bom račune znala, v zvezek jih bom pisala: ena plus devet je deset in odgovor je za pet. Med počitnicami pa sladko bom spala.

David Kovačič, 2.c Kisovec

P t i č k a m o j a z l a t a Majhna sem bila in vesela. Ptičko sem ujela, ki me rada je imela. Zdaj sem pa velika, ptička je pobegnila in me zapustila.

Karin Bokal, 2. c, Kisovec

44

N O V I K O R A K I

o t r o š t v o S p o m i n i n a m o j e z g o d n j e o t r o š t v o Rodila sem se 12. junija 1988 v Srbici na Kosovu. Odrasla sem, začela hoditi v prvi razred osnovne šole in leta so tekla do polovice četrtega razreda. Od otroštva mi je ostalo v spominu, kako sem prihajala k potoku in tam pela ter plesala. Leta so minevala. Dopolnila sem devet let. Tukaj se je začela vojna. Obveščali so nas, da moramo nehati hoditi v šolo. Za nas je bilo to hudo, saj smo se morali posloviti od sorodnikov in prijateljev. Neko noč smo slišali, kako je pokalo. Takrat še nisem razumela, zakaj poka. Približala sem se babici in jo vprašala, če se je začelo novo leto, babica pa se je ozrla proti meni z žalostnim obrazom ter se mi nasmehnila. Nihče mi ni hotel ničesar povedati. Vsi so bili objokani in žalostni. Nato sem šla k sestrični in jo prosila, naj mi pove, kaj se dogaja. Ker sva se dobro razumeli, mi je povedala, da je vojna, v kateri se streljajo in pobijajo med seboj. Šele tedaj sem razumela, kaj pomeni beseda vojna. Nato nas je dedek opozoril, naj se vsi pripravimo, ker moramo zapustiti dom. Pozno ponoči smo slišali, da streljajo proti našem kraju. Kakor hitro smo mogli, smo se pripravili na odhod. Peljali smo se z dvema avtoma, nato nas je stric pustil v nekem gozdu, kjer je bilo tudi nekaj drugih ljudi. Spali smo na tleh in se pokrili z listjem. Možje so morali stražiti. Moj dedek in stric sta šla v naš kraj in pogledala, ali so kaj poškodovali. Ugotovila sta, da so našo hišo porušili. Ko smo se zjutraj zbudili, nas je zeblo. Takrat se mi je vnel slepič. Tega tedaj nihče ni opazil, pa tudi zdravnikov ni bilo. Dedek je šel v vas in poiskal nekaj hrane. Ničesar nismo imeli, ne kje prespati, vodo smo pili kar iz potoka ali reke. Stric je šel v neko mesto in tam telefoniral mojemu očetu, da naj pride čim prej po nas. Oče je prišel v Makedonijo. Iz Kosova smo morali največ hoditi peš, nekoliko pa smo se peljali do Skopja. Hodili smo skoraj en mesec in zraven počivali. Po poti smo videli ranjene in mrtve ljudi. Najbolj hudo mi je bilo, ko sem slišala, kako so jokali otroci. Ko smo prispeli v Makedonijo, smo srečali očeta. Tam smo se poslovili od družine. Nato smo šli na letališče in objokani odpotovali v Republiko Slovenijo. Ko smo prispeli, nam je oče priskrbel hrano, nova oblačila in stanovanje. Nato so me peljali v bolnišnico in me operirali. Začelo se je moje novo življenje v Sloveniji. Tukaj sem spoznala nove prijatelje, se naučila slovenskega jezika in se vpisala v šolo. To so moji spomini iz otroštva, ki jih nikdar ne bom mogla pozabiti.

Donjeta Hisenaj, 6. b

45

N O V I K O R A K I

M o j e o t r o š t v o Ker se dandanes rojevajo otroci v bolnišnicah, sem tudi jaz privekala na svet v ljubljanski porodnišnici. Ker starša še nista imela svojega stanovanja, smo živeli pri mamičinih starših v Strahovljah. Mami mi je povedala, da so me veliko pestovali, ker sem bila prvi otrok, pa tudi odraslih ljudi okoli mene je bilo veliko. Po letu dni smo se preselili v Kisovec, kjer mi je bilo kar malo dolgčas, ker sem bila večinoma doma sama z mamico. Mami me je naučila pesmice, pa tudi risali in pisali sva. Zelo rada sem obiskovala vrtec, kjer sem imela veliko prijateljic. Bila sem zelo živahna in gibčna deklica, zato me je mami vodila h gimnastiki. Kasneje sem jo opustila, ker sem bila preveč zaposlena z baletom in glasbeno šolo. Ko sem bila stara pet let, sem dobila bratca Alena. Mami ni imela več toliko časa zame, zato sem ji kar malce zamerila. Dejala sem ji, naj Alena vrže v smeti, čeprav ga imam sedaj kar rada. Velikokrat si nagajava, kar mamico zelo jezi. Upam, da se bo kmalu spametoval. V šoli mi je do sedaj šlo kar dobro. Potrudila se bom, da bom tudi peti razred uspešno izdelala. Kako si bom v življenju služila kruh, še ne vem. Imam kar veliko želja. Včasih bi rada postala odvetnica, včasih arhitektka ali pa se bom ukvarjala z glasbo ali baletom. Zelo si želim, da se bom pravilno odločila, saj svoj poklic opravljaš potem celo življenje.

Aleksandra Debevec, 5. c S p o m i n i Rodil sem se 12. 12. 1990, na prelep zimsko-snežni dan v Trbovljah. Vedno, ko sprašujem mami o svojem rojstvu, mi ta, zame najbolj pomemben dogodek, opiše s tako lepimi besedami, da imam včasih občutek, da sem samo jaz lahko tako srečen. Ko me je oči prinesel domov k moji babici, so se vsi zbrali okoli mene in me toliko časa pestovali, da so jih začele boleti roke. Kot sem že rekel, sem bil v središču pozornosti, kar mi ugaja še danes. Prvo leto smo preživeli pri babici v Kisovcu, kjer smo se imeli zelo lepo. Sicer je bilo malo tesno, ampak kot pravijo, kjer je ljubezen, drugo ni pomembno. Po enem letu smo v Zagorju dobili stanovanje in se preselili. Kar žal mi je bilo okolja in ljudi, ki so me obdajali.

46

N O V I K O R A K I

Sedaj sem se navadil življenja v Zagorju, čeprav imam občutek, da bo moj pravi dom ostal Kisovec.

Žiga Forte, 5. d, Kisovec I z m o j e g a o t r o š t v a Ko sem se rodila, sem bila že zelo radoveden otrok. Očka je večkrat dejal, da sem že v bolnišnici gledala tako živo, saj sem hotela videti vse, kar se je dogajalo okoli mene. Bila sem priden dojenček. Rada sem se crkljala pri mamici v naročju. Ko sem dopolnila tri leta, sem postala zelo nagajiva. Sestra Kristina je rada pazila name, jaz pa sem ji nagajala. Imela je lepe dolge lase, jaz pa sem jo najraje pocukala zanje. Zelo rada sem imela živali, a najraje sem imela mladiče ovčarjev. Vsako leto sem se veselila zime, saj takrat praznujem rojstni dan. Dobila sem veliko daril. Najboljše darilo je bilo, ko me je obiskal klovn. Zabaval nas je, meni pa je naredil iz balona različne živali. Večkrat se spomnim lepih stvari v otroštvu in vem, da je bilo zelo lepo.

Manja Pestotnik, 5. c O d r a š č a n j e Ko sem bil še čisto majhen, se ne spomnim, kako mi je bilo, vendar starša sta mi povedala, da sem bil zelo navihan fantič. Zelo veliko sem jokal, ponoči nisem spal, čez dan pa me je vse zanimalo, tako da sem oba starša polno zaposlil. Zelo rad sem jedel, pil in lulal v hlače. Kahljica zame ni obstajala, ampak samo do takrat, dokler ni moja prva igrača, medo, začela lulati vanjo. Ker sem rad jedel, sem tudi hitro začel postajati velik korenjak. Za prvi rojstni dan sem dobil tortico ter tricikel. Zelo rad sem se vozil z njim, dokler ni postajal premajhen, zato sem dobil večjega. Igral sem se tudi z avtomobilčki, pa tudi pravljice sem rad poslušal. Ker sem postal večji, sem šel v malo šolo. Dobil sem sestrico, ki sem je bil zelo vesel. Kmalu za tem pa sem šel v prvi razred. Tam sem se naučil brati, pisati, dobil pa sem tudi nove prijatelje. Naučil sem se voziti z rolerji in vse bolj sem se družil s prijatelji, tako da mi je časa za sestrico primanjkovalo. Vse bolj ko sem odraščal, tem rajši sem se prepiral z njo. Dobil sem novo nogometno žogo, zato sem se vpisal k nogometnemu klubu. Ker sem v šoli priden, lahko hodim na treninge in tekme. Zdaj sem star že enajst let in hodim v peti razred. Zelo veliko časa mi

47

N O V I K O R A K I

vzamejo prijatelji in nogomet, malo pa mi ga ostane tudi za učenje in nagajanje sestrici. Čeprav sem tako obremenjen, pa mi še vedno ostane malo časa, da pomagam staršem. Takšno je bilo moje otroštvo do danes, kaj bo jutri, pa ne vem.

Miha Prelogar, 5. c, Kisovec

48

N O V I K O R A K I

l i t e r a r n e s t r a n i R e g i c a m o r a k l o g o p e d u Učitelj Zelenko je nežno vprašal majhno žabo: »No, punčka, kako pa je tebi ime?« »Meni je ime Legica,« je rekla majhna, nežna žaba. »Legica? Kako lepo ime!« je rekel učitelj Zelenko. »Pravzaprav ji je ime Regica,« ga je popravila Regičina mama Skokolda, »vendar ne izgovarja črke r. K vam sva prišli zato, da bi odpravili to napako, drugače ne bo mogla nikoli v življenju pravilno kvakati.« »Oh, to je pa resna težava!« je ugotovil Zelenko. »Peljite jo v Žabnik k zdravniku, jutri pa pridite k meni na prvo učno uro!« »Bom, hvala za vse, pa prijeten dan!« je voščila Skokolda in skupaj z Regico odšla. Naslednji dan ju je Zelenko že čakal v učilnici. Regica je vstopila in se usedla za prvo klop. »Ja, Regica, kaj pa dober dan?« jo je opomnil Zelenko. »Dobel dan,« je plašno rekla Regica in se skrivala za klopjo. »No, ne tako plašno, saj te ne mislim pojesti, le pravilne izgovorjave se bova učila!« jo je pomiril Zelenko. »Lahko začneva?« Regica je pokimala. »Reci: riba, raca, rak, naša žaba je junak!« »Liba, laca, lak, naša žaba je junak!« »Ne, ne, riba, raca, rak!« Taki glasovi so prihajali iz učilnice še naslednje tri mesece, Regica pa še zmeraj ni znala r-ja. Nekega dne pa je šla Regica s teto v trgovino. Zagledala je čudovito igračo, ki jo je hotela imeti. Teto je vlekla za rokav in govorila »Lada bi to iglačo!« Ker je teta ni poslušala, je na ves glas zavpila: »Hočem to igračo!« Teta je zaprepadena ugotovila, da je rekla igrača in ne »iglača« in ji je za na nagrado kupila vse, kar si je želela. Takrat se je Regica naučila izgovarjati r.

Urša Klinc, 4. b

49

N O V I K O R A K I

P o t o v a n j e s č a s o v n i m s t r o j e m Nekega večera sem si zaželela, da bi odpotovala v prihodnost. Toda problem je bil, kako. Spomnila sem se, ko mi je mami rekla, da če si nečesa resnično želiš, pogledaš v zvezdo Severnico. Ta večer je bil jasen in pokazalo se je veliko zvezd. Med njimi tudi Severnica. Pogledala sem jo in si zaželela oditi v prihodnost. Pred mano se je pojavil stroj. Rekla sem mu, da se morava vrniti, še preden pride mami in me zbudi, da grem v šolo. Skozi okno sem se peljala v noč, polno zvezd. Ni minilo veliko časa, že sva bila tam. Na tablici je pisalo »Dobrodošli v prihodnosti«. Bila sem nestrpna, da bom končno videla prihodnost. Potovala sem naprej in zagledala vas. Bilo je čudovito. Tam je bil dan in travniki so bili zeleni, rože pa najrazličnejših barv. Bile so same majhne podeželske hišice. Ob njih pa je tekel potoček, ki je vodil čez celo vas. Takrat pa, ko sem hotela odtrgati nekaj rožic za mami, se je stroj zopet pojavil in rekel, da moram domov. Vrnila sva se v resnični svet. Bilo je nekaj minut, preden bi budilka zazvonila, da grem v šolo. V šolo sem odšla zamišljena in vrnila sem se prav takšna. Nikomur nisem upala in tudi želela nisem povedati. To je bila moja največja in najlepša skrivnost. Minil je mesec, minila sta dva, pretekli so kar trije meseci in spet sem si zaželela, da bi odšla v prihodnost. Tudi ta večer je bil jasen kot takrat. Pogledala sem Severnico in prosila za isto željo. Stroj se je pojavil pred menoj in odšla sva v prelepo prihodnost. Spet sva bila v nekaj minutah pred vrati. Šla sem v drugo stran. Tam so bili nebotičniki, bloki, hiše … Vseeno je bilo čisto. Tudi ljudje so bili prijazni. Bilo je kot v sanjah. Trgovine, stanovanja in šole so bile zastonj. Lahko si se kar v trgovini najedel ali pa odnesel domov. Ogledala sem si celo mesto. Bil je čas, da grem domov, toda stroju sem rekla, da bom ostala. Naselila sem se v lepo, meni primerno stanovanje. Ker sem bila stara 12 let, sem se tam tudi šolala. Naučila sem se njihovega jezika. Ne vem zakaj, toda že čez dva tedna sem pogrešala družino. Ta svet mi je bil všeč zato, ker je bilo vse čisto in zastonj. Toda ko sem tam živela približno tri mesece, mi je postalo dolgčas. S strojem sva se odpeljala v resnično življenje. Odložil me je v moji sobi. Vse je bilo drugačno. Prestrašena sem odprla vrata in zagledala dve starejši osebi. To sta bila moja starša. Spoznala sem, da tu čas mine hitreje. To je pomenilo, da me ni bilo nazaj dvajset let. Vprašala sem po bratu. Poročil se je in imel dva otroka. Nekaj časa smo se pogovarjali. Povedala sem, kaj sem doživela. Šla sem se uredit, da bi obiskala brata. Pogledala sem se v ogledalo. Nisem bila dvanajstletno dekle, temveč triintridesetletna ženska. Odločila sem se, da ostanem v tem življenju. Čez nekaj mesecev so v časopisih objavili, da je neko dekle odpotovalo v prihodnost in da se je vrnilo čez dvajset let. Postala sem slavna in znana po celem svetu.

Dijana Topalović, 6. d

50

N O V I K O R A K I

Š v i g a z a j e c Nekoč je živel Švigazajec. Imel je bratca z imenom Sivko. Švigazajec je bil tako hiter, da ga je Sivko komaj ulovil. Nekega večera je Sivko povedal Švigazajcu, da je v gozdu videl lisico. Sivko se je prestrašil, ker ni tako zelo hiter in bi ga lisica lahko ulovila. Švigazajec je dejal, da se nič ne boji lisice, ker je dovolj hiter, da ji uide. Nekoč sta v gozdu res videla lisico. Švigazajec je hitro stekel, lisica pa bi kmalu ulovila Sivka. Toda Švigazajec je pograbil Sivka za tačko in ga rešil pred hudobno lisico. Prijatelja spoznaš v nesreči!

Jerica Keršnik, 1. a V e s e l a p l a n i n c a Bilo je lepo sončno jutro. Matej si je nadel nahrbtnik s pijačo in hrano. Pred vrati ga je že čakal prijatelj Tilen. Odločila sta se, da gresta na Kum. Med hojo sta se pogovarjala in opazovala naravo. Bila sta zelo dobre volje. Po dolgi hoji sta postala utrujena in lačna. Sedla sta na kamen in pojedla malico. Nato je sledil še najtežji del poti. Hodila sta po zelo strmi poti. Zelo vesela sta prišla na vrh hriba in se smeje razgledovala po dolini. Z njima se je smejalo še sonce.

Jan Taškar, 3. b M o j i s v e t l i d n e v i Vsak dan v tednu ima svoj vonj in svojo barvo. Zame je vsak ponedeljek dolg in dolgočasen dan. Treba se je soočiti z začetkom ostalih dni v tednu. Veselim se torkov, kajti z mamico imava tedaj svoj dan. Bereva, se igrava in pečeva pecivo, pri katerem ji vedno pomagam. Sreda in četrtek sta dneva v tednu, ko imam veliko obveznosti. Seveda je prva šola, nato pa sledijo

51

N O V I K O R A K I

pevske vaje, mažoretke in nato malo igranja in učenja. Petki so najbolj svetli, saj me čakata dva dneva z družino. Ko pridem iz šole, najprej naredim domačo nalogo, se pogovorim o učenju in nestrpno čakam na prosta dneva. Soboto in nedeljo pa srečno preživim z našo družino. Takrat vsi skupaj pojemo kosilo, se pogovorimo, hodimo na izlete in si izpovemo tudi svoje težave. Menim, da noben moj dan v tednu ni temen in to želim vsem, ki so srečni pri svojih družinah in s samim seboj.

Nina Cilenšek, 3. b H i š a Čeprav sem še mala, arhitekt bom postala in hiše velike graditi bom znala. Kar z lesa jo bom zgradila in streho nanjo položila. Nato si v njej bom peč zakurila in zabavo za vse otroke priredila! Čeprav bo čudo vseh čudes; ni le čudno – je pa res!

Tjaša Ceglar z mamico, 2. c Kisovec

S o l i n e

V sredo smo se z avtobusom

odpravili v sečoveljske soline. Predstavili so nam

zgodovino solin. Bilo je zelo zanimivo. Po končani razlagi smo

šli v muzej, ki je stal pred nami. V prvem prostoru je bil velik kup soli, tudi orodje in

stara obutev. V drugem prostoru so bile razne fotografije družin in dela v solinah. V zgornjem

nadstropju je bilo prikazano stanovanje solinarske družine.

Aleš Grom, 4. b

52

N O V I K O R A K I

T e k n a s m u č e h

Avtobus v Planico pridrvi, hura, v njem kričimo vsi. Pripeli smo tekaške si smuči, na hrib se povzpeli in tam malo posedeli. Nato stopili smo v smučino in spustili se v dolino. Na smučeh Črnega moža smo se šli, potem pa gledat Zelence odšli. Jožko, ki smuča na Koroško, nas zabaval je z vici o teti Mici. Za konec na kosilo smo se odpeljali in spomin na to zakopali.

Janez Medvešek, 5. a L j u b e z e n Ljubezen je lepa, je tudi slepa, ustvarja srečo, bolečo in gorečo, enostavno ljubečo. Za vedno ostane v nas. Enkrat jo vsak dobi, ne pozabimo, da na vrsti smo vsi.

Saša, Monika, Ingrid, Kaja, 3. b

53

N O V I K O R A K I

O b o k n u Sedim ob oknu. Morda te zagledam. Tebe in tvoj smejoč se obraz. Nenadoma hiti mimo fant črnih las in zelenih oči. Ozreš se v okno, se zasmejiš in spet odhitiš. Vrnem ti nasmeh in svet je spet svetlejši.

Nina, 7. c T i i n j a z Bila sva sama na otoku sreče. Bila sva sama TI in JAZ. Sedela sva ob obali, poslušala valovanje morja in bitje najinega skupnega srca. Bila sva le TI in JAZ. A sedaj, ko je konec sanj, sedim brez tebe – SAMA. Le v mislih še slišim valovanje morja in bitje najinega skupnega srca. Sedaj sem brez tebe – SAMA.

Nina, 7. c

54

N O V I K O R A K I

M a m i c a Moja mamica je ena sama, zame vedno poskrbi. Če me tarejo težave, se pridruži mi. Zvečer poljubi me, vedno pravi: »Lahko noč, pa eno bolho za pomoč!« Ljubim jo iz dna srca. Želim, da vedno srečna bi bila.

Jaka, 3. b M a m i c a m Tele rože, ljuba mama, sprejmi v dar za dan žena, naj bo nova vez med nama, vez, ki sega do srca. Sprejmi tudi moje želje, da bi sredi vseh skrbi roža ti bila bi v veselje zdaj in še veliko dni.

Nina, 3. b

55

N O V I K O R A K I

M o j a m a m i Moji mami je ime Nuša. Mene je rodila, ko je bila stara osemindvajset let. Ima srednje veliko in suho postavo. Pravi, da ima prekratke noge. Je temnejše polti, temno kostanjevih las, ki jih rada pobarva z vinsko rdečimi odtenki. Njene oči in obrvi so črne. Skoraj vedno je dobre volje. Kadar se smeji, pokaže vrsto lepih belih zob. Vsako jutro si naliči obraz, oči, usta in si uredi frizuro. Pri oblačenju ni zahtevna. Največkrat je v hlačah in bluzah, ki se stilsko in barvno ujemajo. Rada nosi klasične kostime. Njene najljubše barve so modra, bela, rdeča in črna. Zelo rada ima raznovrstno hrano. Pravi, da rada je malo, a kvalitetno hrano. Zelo težko bi se odpovedala sladicam in sadju. Po poklicu je učiteljica. Poučuje v prvem razredu devetletke v Trbovljah. Zelo rada ima to delo, čeprav je včasih precej naporno. Do učencev in staršev ima prijazen, strpen odnos. Zadovoljna je, ker učenci radi prihajajo v šolo. Včasih je jezna, ker starši ali učenci ne upoštevajo dogovorjenih pravil. Ko pride iz službe, skrbi za naše gospodinjstvo. Kuha, čisti, pospravlja, lika. Pri delu doma ji poleg očija pomagava tudi midva z bratom. V prostem času rada bere knjige, gre z nami na sprehod v naravo. Zelo uživa na morju. Rada je v družbi iskrenih ljudi. Ne mara sprenevedanja in klečeplazenja. Veliko se pogovarja z mano, mi pomaga pri delu za šolo. Z mano se tudi igra igro s kartami. Skupaj radi nakupujeva. Radi se imava in lepo nama je!

Maja Rahne, 6. c M a m i Danes vem, česar pred leti nisem vedel: samo mati brezpogojno odpušča in samo materina ljubezen je lahko brezmejna! Verz, ki ga pred leti nisem razumel, me zdaj, ko sem starejši, večkrat zbode v oči. Tudi moji mami je bil všeč, zato mi ga je ob neki priliki izobesila nad mojo pisalno mizo, rekoč: »Anej, ko boš starejši in boš razumel bistvo verza, boš mogoče razmišljal drugače!« Pa še prav je imela … Rečem lahko, da je najin odnos dokaj prijateljski. Veliko si zaupava, kar meni osebno dosti pomeni. Vsi vemo, da živimo v času, ko vsi nekam hitimo. Moje dnevne obveznosti zahtevajo svoje, mami pa je obremenjena s službo, ki v današnjem času zahteva »celega človeka«. Vendar lahko

56

N O V I K O R A K I

rečem, da se kljub hitremu »tempu« še vedno najde čas za pogovor, pohvalo in kritiko, veselje in žalost, topel objem ... in prav je tako. Svojo mami cenim, saj vem, da je morala z dnem, ko sem prijokal na svet, pričeti živeti s povsem drugačnim pogledom na življenje ... Prej brezskrbnim dnem so se pridružile skrbi, kup drugih obveznosti. Zavedam se, da je njeno razpoloženje večkrat odvisno tudi od mojega obnašanja, mojih uspehov v šoli, mojega načina razmišljanja. Vem, da sem večkrat tudi jaz pobudnik za kakšen prepir med nama, a oba se zavedava, da je to povsem življenjsko. Mami razume, da odraščam, večkrat se z mislimi povrne v preteklost, v leta, ko je sama obiskovala osnovno šolo in ji marsikatera, trenutno nejasna stvar, postane jasna. Vendar ne vsaka! Če se ozrem okrog sebe, razumem, zakaj pri sami vzgoji obstajajo tudi določene meje. Droga, kriminal, vse to je odraz prevelikega popuščanja, premajhne osveščenosti o posledicah, ki so odraz teh dejanj in podobno. Zato cenim, da si mami vzame čas za pogovor v trenutkih, ko jaz to hočem in si želim. Upam, da bom to njeno skrb cenil tudi v prihodnje. Ne bi je rad razočaral niti prizadel, ne bi ji rad povzročal takšnih in drugačnih skrbi, če pa slučajno kdaj, pa upam, da mi bo, kot piše v uvodnem verzu, odpustila, saj samo mati brezpogojno odpušča in samo materina ljubezen je lahko brezmejna.

Anej Kurež, 6. c M o j a d r u ž i n a Živim v štiričlanski družini. Moj ati Petar je rudar. Ker že dolgo dela v rudniku, ima težave s hrbtenico. Pripravlja se na operacijo. Rad ga imam in skrbi me zanj. Moja mami Mira je prometni tehnik. Ker ne najde službe, dela kot šivilja, da lažje preživimo. Je tudi moja prijateljica in nanjo se vedno zanesem. Pri učenju in nalogah mi pomaga in njene pomoči sem vesel. Imam sestro Dijano, ki hodi v 6. razred. Je pridna učenka. Rad jo imam, čeprav ne gre brez prepirov. Ker je starejša, je njena beseda vedno zadnja. Ponosen sem na našo družino in rad živim v njej.

Dejan Topalović, 3. a

57

N O V I K O R A K I

P r a z n i k k o l i n p r i b a b i c i Vsako leto imamo v zimskih dneh praznik kolin. To je lep domači praznik pri babici. Ona vzredi debelega pujska. Ker pa je moj ati mesar, poskrbi za ostalo delo. Pomagamo mu tudi drugi domači. Povsod po hiši diši, ko se za kosilo kuha svinjska juha. Še bolj pa zadiši, ko se delajo klobase. Razne začimbe jim dajo dober okus in prijeten vonj. Naredimo več vrst klobas, nazadnje krvavice. Te so zame zelo dobre. Ko končamo z delom, babica pripravi večerjo. Na mizo prinese kuhane in pečene klobase, da jih poskusimo. Nato sledi pohvala mesarju, da je vse dobro pripravljeno. Tako je domači paznik končan. V svinjaku ni več pujska, je pa polna zamrzovalna omara.

Boštjan Jerman, 4. b R a z m i š l j a n j e … Tam nekje v deželi živijo otroci, ki dobijo vse, kar si želijo. Nič kaj daleč stran pa otroci, ki še kaj za pod zob nimajo dati. Postopajo okoli in s prosečimi očmi nastavljajo roke mimoidočim, ki se jim vse preveč mudi. Le redki se ustavijo ob iztegnjeni roki. Takim otrokom je treba dati kruha in zanje poskrbeti. So tudi taki starši, ki zapuščajo otroke. Enega takega otroka poznam. Zelo dobro poznam. Težko mu je in svojega očeta sovraži do obisti. Odrasli! Ustavite se, prisluhnite nam! HOČEMO SREČNO OTROŠTVO, HOČEMO SVOBODO!!! Zlorabe in slaba čustva nas uničujejo. Starši, tudi vi ste bili nekoč otroci! Dajte nam priložnost, da bomo lahko tudi mi odrasli!

Denis Osmanović, 5. a

58

N O V I K O R A K I

G o b j a z a b a v a Vražji goban, gobji župan, priredil je zabavo, ker preživeli so poplavo. Jurček plesati želi, a mušnica ne privoli. Mušnica čaka župana, postavnega vražjega gobana.

V kotu sedi oranžna lepotička, ki ime ji je lisička.

Z njo odpleše valčka dva, vsa vesela sta oba.

Mušnica v kotu čepi, milo pri srcu se ji godi.

Anja, Miha, Urša, Špela, Aleš, Marina, Sabina, 4. b

59

N O V I K O R A K I

OSNOVNA ŠOLA TONETA OKROGARJA, ZAGORJE OB SAVI NOVI KORAKI – GLASILO OSNOVNE ŠOLE TONETA OKROGARJA, ZAGORJEIZDALA IN ZALOŽILA: OŠ Toneta Okrogarja, Zagorje Urednica: Ana Knez UREDNIŠKI ODBOR: Erika ZUPANČIČ (mentorica dopisniškega krožka), Boštjan GROŠELJ (mentor novinarskega krožka), Duši G. Železnik (mentorica tipkarskega krožka),

Mateja VOZELJ, Martina KOTAR, Anja LOČIČNIK, Sanja DOMINKOVIČ, Kristina PRANJIĆ (učenke novinarskega krožka)

TIPKANJE GLASILA: Ana BAŠ, Barbara BORKO, Blažka FELE, Mojca

MAJDIČ, Lana MUMELJ, Anja ŠTRUMELJ ZAGORJE OB SAVI, junij 2002 Po mnenju Ministrstva za kulturo št. 415-36/97 z dne 11. 3. 1997 sodi glasilo med izdelke za katere se plačuje 5% davek od prometa proizvodov (Ur. list RS, št. 4/92).