MRHOVINAR

Mrhovinar

2

UVODNIK

Mrzlo je zunaj. Mraz se vsrka v vsak

delček naše biti. Počasi postajamo ledeni

možje, ki hodijo po ulicah, vsak korak

omejen z zamrznjenim udom, tavamo

po začrtanih poteh, preveč nas zebe, da

bi z roko segli v žep po kak cent, za

povečano število revežev na cesti ob

božičnih praznikih, zrak je premrzel, da

bi široko odprli oči, raje si jih zatiskamo.

Hlad se je naselil v nas.

Božič je tu. In z njim nova številka Mrhovinarja.

Nena Bobovnik

Še eno leto se bliža h koncu in novo se bo začelo. Čas, ko se zamisliš

nad preteklim letom in pogled osredotočiš na prihodnje. Vsak zase

ve, kako se vidi v prihajajočem letu in kaj si želi v njem doseči. In česa

si želim jaz? Da bi nam uspelo izdati še najmanj eno številko šolskega

časopisa. No, seveda si želim še več stvari, več uspehov, sreče,

zdravja, ljubezni … in vsega drugega, kar si pač želiš in zaželiš ob

novem letu. Letos nam je že uspelo, izdali smo številko takrat, ko smo

si zamislili. Tokrat celo ni bil tak Mrhič in se je z njim dalo vse lepo

dogovoriti. Skušali smo ga malo preobleči, za božične čase primerno,

ampak je bilo težko, saj smo morali poročati o celem polletju in ne

samo o tem prazničnem času. Vendar pa, če se ozrete malo naokoli

ali greste po mestu, mislim, da božičnega vzdušja in ˝preobleke˝ ne

boste pogrešali. Do naslednje številke pa spremljajte dogajanje,

mislite s svojimi glavami ter morda napišite kak članek. Tega je naš

Mrhovinar vedno vesel.

Lara Hebar

Kažipot po Mrhovinarju

Potovanja Ustvarjalnost

Kultura Poročila, intervjuji

Avtorji:

Nena Bobovnik, Lara Hebar, Ariela Herček, Andreja Ketiš Radič, Maruša Kosi, Manja Kraševec, Gabrijela Lorenčič, Gal Pastirk, Patricija Sedminek, Patricija Škof, Tajda Tripkovič, Jerneja Žebeljan Urednici:

Nena Bobovnik, Lara Hebar Oblikovanje:

Sara Dobrajc Lektor:

Tjaša Markežič, prof. Mentor:

mag. Tatjana Košič, prof. Izdajatelj:

Prva gimnazija Maribor Trg generala Maistra 1 2000 Maribor Tisk: Anolis ISSN 1318-5659

Mrhovinar

3

Kazalo

POLETNI EKSKURZ ......................................................................................................... 5

UTRIP LONDONA ......................................................................................................... 10

DELOVNO OBARVAN ZAČETEK ŠOLSKEGA LETA ........................................................ 12

VTISI PRVIH LETNIKOV PO 4 MESECIH »BIVANJA« NA PRVI ....................................... 13

PROSTOVOLJNO SOCIALNO DELO – PREPROSTO V ZADOVOLJSTVO ...................... 14

INTERVJU: LEA JUHA – BREZ IZGOVORA SLOVENIJA/NO EXCUSE ............................ 15

IZMIŠLJENI POŽAR V KEMIJSKI UČILNICI PRIPRAVIL GASILCE, DA SO OBKOLILI PRVO

18

MEDEJIN ZAGOVOR .................................................................................................... 19

SPRAVLJENI POGLEDI ................................................................................................... 21

MEJA ............................................................................................................................ 22

48. BORŠTNIKOVO SREČANJE IN ZAKAJ DANAŠNJA MLADINA NE HODI V

GLEDALIŠČE? ....................................................................................................................... 23

SANJE SE URESNIČUJEJO – SANJSKI KONCERT: INFINITE .......................................... 24

KONCERT NA PRVI ................................................................................................... 28

KOMENTARJI KONCERTA NA PRVI: GLEDALI IN NASTOPAJOČI ........................... 28

TITANIJA...................................................................................................................... 29

ČAS SATURNALIJ ......................................................................................................... 30

SLADKI DECEMBER ....................................................................................................... 31

Mrhovinar

4

On sluti. Sledi svojemu nagonu. Opazuje. Vse vidi. Vse sliši. O

vsem spregovori. Ne skriva resnice. Drze si spreminjati svet, saj

to je njegova dolžnost.On je Mrhovinar. Živi na Prvi

gimnaziji.

Mrhovinar

5

POLETNI EKSKURZ ARHEOLOŠKI TABOR KLASIKOV: PO MAKEDONIJI IN SEVERNI GRČIJI

Kot vse prave stvari tudi potovanja skrivajo v sebi čarobnost in neomajno zalogo hranil, ki jih lahko

uporabimo ob različnih časih. Lahko nam nudijo takojšen užitek ob spoznavanju novih kultur in

običajev, lahko pa so zgodbe, ki krepijo in razsvetljujejo še dolgo po vrnitvi domov. Njihova zdravilna

zaloga lahko služi na zelo različne načine, saj so tudi potovanja sama različna in izpolnijo pričakovanja

v različni meri.

Lahko nas, na primer, ovijejo v šal spominov na tople poletne dni.

Tako se sedaj na debelo ovijam s šali, kapami in odejami, ker se bliža zima. Spomini na letošnji poletni

arheološki tabor klasikov v Makedoniji in na severu Grčije pa mi ne pustijo pozabiti, da obstaja tudi

toplejši, svetel in prijetnejši del leta.

MAKEDONIJA MMXIII

Tiste nedelje, 18. v letošnjem avgustu, si nikakor nisem mogla predstavljati, da bo poletni tabor, ki se

je kot v neskončnost razgrinjal pred mano, zares prijeten. Ko sem nekaj pred četrto popoldan v

strašni vročini in naložena s kovčkom, torbico in nahrbtnikom prispela na dogovorjeno zbirališče pred

Prvo, me je navdajala precejšnja negotovost ob pogledu na malo morje neznanih obrazov. Kljub temu

sem pogumno vstopila v avtobus novim dogodivščinam naproti. Udeleženci poletnega arheološkega

tabora smo bili sedanji in bivši dijaki klasičnih oddelkov Prve gimnazije Maribor s profesoricama

Nastjo Janžekovič in Lucijo Kuntner ter profesorjem Robertom Čeponom. Vožnja je hitro minevala ob

spoznavanju sopotnikov, opazovanju fantastično ravnih srbskih in hrvaških cest ter ob gledanju

jugoslovanskega filma Ko to tamo pjeva in stvaritve makedonskega režiserja Milča Mančevskega,

Pred dežjem. Filma po izboru vodje ekskurzije, profesorja Roberta Čepona, naj bi nam pomagala

občutiti duh dežel, skozi/v katere se odpravljamo. Konec filmskega maratona nekaj čez polnoč je

dočakala le peščica zavzetih gledalcev, ostali so namreč že med gledanjem obnemogli in zaspali.

Ponedeljkovo jutro smo pozdravili v Makedoniji. Profesor nam je obljubil

jutranji ogled prebujajočega se Skopja z možnostjo nakupa pravkar pečenih

burekov. Poskus ogleda se je žal v celoti ponesrečil, saj sta šoferja predolgo

iskala izvoz za center Skopja in smo morali odhiteti proti jezeru Matka,

nastalem na reki Treski. Sledila je približno enourna vožnja s čolni varljive

kvalitete po že omenjenem jezeru, vključno z ogledom podzemne jame. V njej

je bilo mokro, spolzko in hladno, pod stropom pa so se spreletavali netopirji.

V ostrem jamskem zraku je vel duh po teh zanimivih živalcah.

Makedonija mi je dovolila, da sem se ji v petih dneh bivanja približala in jo

dobro spoznala. Zapomnila sem si ljudi, ki z veseljem poklepetajo.

Najpogosteje se je pogovor začel z iskanjem skupnega jezika za

sporazumevanje in s povpraševanjem po domovini. Nekega večera sem na Ohridu, kamor smo

prispeli po štiriurni vožnji s Treske, naletela na zanimivo vprašanje tamkajšnjega prodajalca verižic o

zadovoljstvu Slovencev z novo – evropsko – denarno valuto. Makedonci so prijazni ljudje preprostih

navad, ki do našega naroda čutijo precejšnjo naklonjenost.

Mrhovinar

6

OHRID

Lahko si predstavljate, kako smo se razveselili bleščeče gladine Ohridskega jezera, ki nas je (ob vsej

vročini še posebej močno) vabila k sebi. Doživela sem bridko razočaranje ob ugotovitvi, da je v vodi

vse polno alg in jezerskega mulja.

Prvi in drugi dan našega odkrivanja Makedonije smo bivali v

ohridskem hotelu Mizo in raziskovali Ohrid ter njegovo

okolico. K znamenitostim dnevnega Ohrida vsekakor sodijo

Samuelova trdnjava, rimski teater, arheološki park Plaošnik –

v stanju prenove ter cerkve sv. Sofije, sv. Klimenta in sv.

Jovana Kanea, ki smo si jih ogledali. Zanimiva je tudi ohridska

tržnica, založena s sadjem, zelenjavo in raznimi drobnarijami.

Mesto ob jezeru zaživi šele zvečer, ko so

temperature prijetnejše, zato smo si privoščili tudi

ogled nočnega Ohrida z vsemi njegovimi

gostilnicami, vrvečo množico in številnimi

domačini, ki na različne načine iščejo zaslužek.

Tistega večera sem si v neki gostilnici naročila

makedonsko pico, katere okus je bil zanimiv in

svojevrsten – še en dokaz, da prebivalstvo

preoblikuje hrano po svojem okusu.

Nekaj deset minut vožnje iz Ohrida, v kraju

Gradište, se nahaja rekonstrukcija bronastodobne

koliščarske naselbine. Naš tabor bi si po krivici

zaslužil svoje ime, če si je ne bi ogledali.

Sredo, 21. 8., smo prebili v stalni vožnji in izstopanju iz avtobusa, pa

zbiranju in ogledovanju. Obiskali smo ikonični samostan sv. Nauma,

ki je ena izmed lokacij snemanja že omenjenega filma Pred dežjem.

Po izročilu je v samostanu pokopan sv. Naum, ki mu srce še zmeraj

šumi. Tudi sama sem prisluškovala krsti, čudežnega zvoka pa nisem

odkrila. V kompleksu samostana bivajo pavi s svojimi družicami in

mladički, ki jih je menda podaril predsednik Tito. Simbolno naj bi pavi

predstavljali nesmrtnost in večno mladost kot staroegipčanski feniks.

Mrhovinar

7

Tistega dne smo nadaljevali vožnjo čez planino

Galičico. Pred nami se je odpiral veličasten pogled,

ki mi je jemal dih.

Čez uro vožnje smo prispeli do Bitole, kjer smo si

ogledali ostanke rimskega mesta Herakleja. V

bitolskem muzeju smo si ogledali razstavo o

pomembnem turškem državniku 20. stoletja,

Atatürku, kot tudi stalne zbirke s predmeti iz

časovnega razdobja od antike do sedanjosti.

Ko smo se kasneje tistega dne sprehodili po strogem središču Bitole, sem bila priča nasprotjem med

urejeno glavno ulico in nekaj metrov oddaljenimi zgradbami, ki so žalostno propadale. Po ulicah so

tekali otroci v razcapanih oblačilih in mimoidoče prosili za drobiž. Vse to pred urejenimi lokali in

trgovinami, ki so bile večinoma po okusu Zahodnoevropejca.

Prenočili smo v hotelu, oddaljenem od mesta borih 10 kilometrov, ki je presegel vsa moja

pričakovanja. Dobro opremljene sobe so se zdele razkošne in hrana je bila dobra, četudi ne tipično

makedonska. Razkošje se je izkazalo za prijetno okrepitev pred silno napornim dnem, ki je sledil, pa

tudi za srečno naključje, kajti hotel v Negotinu, kjer smo preživeli četrtkovo noč, si svojega imena

sploh ni zaslužil. Toda še preden smo se popeljali po dolini Vardarja, smo se pomudili v grškem

mestu, v bližini katerega se znamenita reka izliva v Egejsko morje.

ŠČEPEC GRČIJE

Nekateri pravijo, da se prava Grčija začne šele v svojem

otoškem delu, in gotovo tudi tukaj drži dobro znan latinski rek:

Quot capita, tot sententiae. Četudi je bila najjužnejša točka

našega odkrivanja te dežele

veliko pristaniško mesto Solun,

sem lahko opazila razliko med

makedonskim in grškim

reliefom, brez težav sem čutila, da sem na grških tleh. Značaj ljudi na

severu Grčije se močno razlikuje od značaja Makedoncev, čeprav so

Makedonci nepriseljeni prebivalci nekaterih območij severa Grčije.

Domačini so tukaj veliko bolj zadržani do tujcev in sumničavi. Verjetno

tudi zato, ker je njihovo znanje tujih jezikov slabše in lahko

komunicirajo v grščini le s peščico turistov.

Na poti do Soluna smo se ustavili v Vergini, kjer se nahajajo grobnice

makedonskih kraljev. Najslavnejša je gotovo grobnica Filipa II.

Makedonskega, drugi grobnici naj bi pripadali posthumnemu sinu

Aleksandra Velikega, Aleksandru IV., ter njegovi ženi Roksani. Ob

grobnicah je na ogled nepregledna množica grobnih pridatkov, med

katerimi izstopajo diademi iz zlatih lističev.

Mrhovinar

8

Razstavljena je tudi reprodukcija freske z motivom treh sojenic in ugrabitve Perzefone, ki je krasila

grobnico Filipa Makedonskega. Zbirka predmetov je zelo zanimiva, vendar tako obsežna, da bi za njen

pregled potrebovali več ur.

Dan je bil natrpan z ogledi središča Soluna, njegovih cerkva, rimskih ostankov in dveh muzejev.

Čeprav sem po naravi vedoželjna, bi po celem dnevu ogledov potrebovala dodatne oči in možgane,

saj na koncu več nisem mogla razločevati med neštetimi keramičnimi posodicami, ikonami, diademi

in podobnimi dragocenostmi, med katerimi ne gre pozabiti različnega nakita, amfor, kipov in tudi

maket vsakdanjega življenja. Kljub vrtoglavo obsežnim načrtom, povezanim s spoznavanjem antične

kulture grškega prostora, smo si lahko privoščili sproščen sprehod po Solunu. Po dneh, preživetih v

med gorami ujeti Makedoniji, sem z veseljem občutila odprtost in svetovljanstvo mesta ob morju,

katerega ime se nanaša na zmago nad Tesalci. Kulinarična posebnost mesta so vsekakor posebne

okrogle preste zanimivo sladkastega okusa, ki jih prodajajo v več različicah (predvsem se razlikujejo

po testu), toda najbolj avtentične preste je mogoče najti na kateri izmed stranskih uličic, kamor

turistova noga redkeje zaide. Seveda v mestu ne manjkajo ne Starbucks kot tudi ne precej razkošne

trgovine. Kljub polovično evropskemu značaju je zaznati vonj po Grčiji, možno je občutiti, čeprav le tu

in tam, ščepec Orienta. Solun je gosto prometen in kaotičen, ljudje vrvijo po ulicah in pravokotnih

»avenijah«, zaradi česar samotno pohajkovanje po mestu ni priporočljivo.

ZAKLJUČEK V VELIKEM SLOGU

Grčijo sem zapustila z

mešanimi občutki,

naša vožnja pa se je

nadaljevala v smeri

proti severu. Prevozili

smo še zadnji del

Makedonije, dolino

Vardarja. Kajpak smo

se usmerili proti najbolj znanemu mestu na Vardarju,

makedonski prestolnici Skopju. Na poti smo se ustavili pri

izkopaninah rimskega mesta Stobi in si ogledali že tretji rimski

teater v zadnjih štirih dneh.

Skopje je očarljivo mesto, ki ga Vardar deli na dva dela,

makedonskega in albanskega. Slednjega sestavljajo nižje

zgradbe, v pritličjih katerih je mogoče najti različne gostilne in

trgovine. Veliko je trgovin z zlatnino in poročnimi oblekami, ki

poudarijo postavo na nam čuden in neznan način, ob njih so trgovine z barvitimi preprogami in

trgovine z domačo obrtjo. Za hišami in ulicami je velika tržnica, sestavljena iz nepregledne množice

stojnic, kjer prodajajo vse, kar si morete zamisliti: sadje, zelenjavo, posebno makedonsko sušeno

rdečo papriko, makedonski tobak, bombone, šolske potrebščine, noše, oblačila, hrano in začimbe v

razsutem stanju, parfume in pahljače, med katerimi stoji, vrvi in se opoteka ogromno domačinov,

prodajalcev in turistov. Na določenih delih je tržnica pokrita, posamezni deli pa so med seboj

povezani z ozkimi prehodi. Tukaj je raj za žeparje in klasična oblika pekla za tiste, ki jih muči

klavstrofobija.

Mrhovinar

9

Nedaleč od tržnice je mošeja Mustafa Paše, kamor zahaja večina albanskega prebivalstva. Ob našem

obisku je bila mošeja skoraj prazna. Kompleks, sestavljen iz mošeje, umivalnic in toaletnih prostorov,

se nahaja v umirjenem parkovnem okolju. Notranjost mošeje je okrašena predvsem z modro barvo

posebne sinjine. Ta ustvarja vzdušje svečanosti in popolne pomirjenosti. Ko smo odhajali iz mošeje,

se je na dvorišču že začela zbirati množica vernikov, ki so čakali na opoldansko molitev. Ko sem

kasneje želela kositi v eni izmed skopskih restavracij, sem ugotovila, da je zaprta, ker je moški del

osebja pri molitvi. Iz istega razloga so bile zaprte tudi ostale gostilne in trgovinice. Ta dan je bil v

Skopju še posebej zanimiv zaradi protesta, ki se je razplamtel na enem izmed trgov nedaleč od

tržnice. Tukaj so bili ljudje živahni, temperamentni in nekoliko predrzni. Vse je bilo barvno in vtisi so

bili močni.

Po prečkanju znamenitega kamnitega mostu, ki povezuje

oba bregova Vardarja, sem se počutila, kot bi vstopila v

drug svet. Okrog mene so stali ogromni spomeniki,

narejeni v okviru projekta Skopje 2014, nekateri še

nedokončani, drugi popolnoma gotovi. Znašla sem se v

delu Skopja z večinsko makedonskim prebivalstvom.

Stavbe so bile nekajkrat višje kot na bregu, s katerega sem

prišla, tla pa prav tako tlakovana s kamnom, kar je še

povečalo občutek vročine v brezvetrju. Hvaležna sem bila

za vodo, ki je škropila iz ogromnega vodometa pod kipom

Aleksandra Velikega, do kipa pa take hvaležnosti nisem čutila,

saj je bil brez globlje umetniške vrednosti – kič.

Svojo pot smo nadaljevali mimo spomenika Materi Tereziji do

avtobusa, ki nas je jadrno odpeljal do meje s Srbijo. Vožnja po

nekdanji jugoslovanski republiki je bila prijetna zaradi značilne

pokrajine in tiste nepozabne patine starinskosti, ki jo je bilo

mogoče zaslutiti ves čas našega tabora. Ob poti so prodajali

papriko in vse je bilo videti, kot bi se ustavil čas. Videla sem pastirja s psom in ovcami.

Nočno čakanje na meji je bilo dolgotrajno, napeto in zelo mučno. Nismo vedeli, ali bomo morali

izstopiti iz avtobusa, da nas bodo pregledali, kot tudi ne, ali bo kateri izmed carinikov z mrkim

pogledom želel šariti po prtljagi. Na koncu smo brez težav prestopili meje in okoli šeste zjutraj prispeli

v Maribor.

Bila je sobota, 24. avgusta, in nebo so prekrivali temni oblaki, ki so po želji ali dodatnem namigu

spustili na zemljo velike količine vode. Bilo je hladno. Spet sem doživela notranji pretres ob prihodu z

vročega Balkana v umirjen, pravzaprav leden in strog Maribor, ki se mi je zdel omrtvičen. Doma so se

iz mene vsule zgodbe, utrinki in pripovedi. Strnila sem jih za vas, dragi bralci, in morda vas bodo

okrepili, kot kdaj krepijo mene.

Maruša Kosi

Mrhovinar

10

UTRIP LONDONA Rdeče telefonske govorilnice, dvonadstropni avtobusi, podzemna, Big Ben, Buckinghamska

palača … Ste že ugotovili, o katerem mestu govorim?

Seveda, brez teh reči si Londona ne znamo predstavljati.

V petek, 27. 9. 2013, se je za dijake drugih in tretjih letnikov ter spremljevalke začela

nepozabna strokovna ekskurzija v London. Strokovne ekskurzije se nas je udeležilo 31

dijakov, spremljale pa so nas štiri profesorice: mag. Irena Smole, Mirjana Černe, Zdravka

Hajdinjak in Silva Rapoc. Ob 12.30 smo se z avtobusom odpravili izpred Jurčičevega

spomenika na letališče v Zagrebu. Letenje nad oblaki (dobesedno) nas je poneslo do

Londona. Že smo bili v Londonu in hitro tudi v hostlu, kjer smo se udobno namestili. Bili smo

vidno utrujeni, zato smo z veseljem legli k počitku.

Drugi dan smo se s podzemno železnico peljali do Buckinghamske palače, pri čemer smo

zaman upali, da bi ujeli princa in princeso. Sprehodili smo se skozi park St. James, kjer smo

navdušeno opazovali veveričke, ki so nam križale pot. Prišli smo do Westminster Abbey in si

ogledali njeno notranjost. Sprehodili smo se mimo znamenitih Houses of Parliament in se

načudili posebni arhitekturi, seveda pa smo si vzeli čas tudi za fotografiranje pred Big Benom.

Pot nas je vodila mimo Downing Street, preko mostu Waterloo vse do The London Eye. Prišli

smo ravno na festival hitre hrane in ker smo bili – ironično – tudi malce lačni, si je vsak našel

kakšen priboljšek. Preko ne preveč všečne reke Temze (včasih so jo imenovali »Smrdeča

Temza«) smo se odpravili do Trafalgar Square. Predvsem so nas pritegnili nastopajoči

posamezniki, ki so v smeh spravljali velike množice ljudi. Ogledali smo si National Gallery,

vendar žal le posamezna dela, saj za vse ni bilo dovolj časa. Večerni sprehod nam je dobro

del, še bolj pa vrnitev v hostel, saj smo komaj čakali, da se zazibljemo v spanec.

V nedeljo smo se po zajtrku odpravili na sprehod čez Hyde Park, mimo Kensington Palace,

Albert Memorial, fotografirali smo se tudi ob znamenitem Royal Albert Hall in nadaljevali pot

do Natural History Museum. Tam smo si ogledali najzanimivejše reči, od okostja dinozavra

do Darwinovega centra …

Mrhovinar

11

Muzej je izjemno zanimiv, še posebej za ljubitelje naravoslovja. Ker nas je zanimala tudi sama

zgodovina mesta London, smo se odpravili v Museum of London in tako izvedeli veliko

novega ter ponovili, kar smo se do sedaj že naučili. Ogledali smo si tudi znamenito St. Paul*s

Cathedral, kjer smo lahko pokukali tudi v notranjost. Tega dne smo odšli tudi na najbolj

želeno točko, predvsem s strani nas, deklet. Odšli smo na Oxford Street in prosti čas preživeli

v ogledovanju izložb, nakupovanju … Naš dan je počasi prišel h koncu in s podzemno smo se

odpeljali domov.

In prišel je ponedeljek; dan, ki so ga nekateri preživeli v šoli, smo mi posvetili obisku

Kraljevega observatorija, kjer nas je vodil izjemno prijazen in šaljiv vodič. Najbolj se mi je v

spomin vtisnil The British Museum, kamor smo se odpravili po obisku Kraljevega

observatorija. Prava mala zakladnica zgodovine, predvsem starejših civilizacij, me je tako

pritegnila, da nisem želela nikamor drugam.

Vendar nad našo naslednjo postajo nisem bila nič manj očarana. Odšli smo v gledališče na

predstavo We Will Rock You. Vsem je bil muzikal izjemno všeč, kar je potrdil naš bučen

aplavz. Po predstavi smo odšli domov, kjer smo v sanjah podoživljali trenutke tistega dne.

Pa je prišel tako imenovani »črni torek«, dan, ko smo morali zapustiti »naš« London in se

odpraviti domov. Še preden smo odšli, smo si ogledali Tower of London, znamenito

londonsko trdnjavo, in si napasli oči na prelepih diamantih in kronah, ki so jih nosile kraljice

in kralji. Pred Jurčičev spomenik smo prispeli okrog desete ure zvečer, kjer so nas že čakali

naši starši, mi pa smo polni vtisov hiteli pripovedovati, kaj vse se nam je dogajalo, kako smo

se imeli …

Z eno samo besedo ne bi znala strniti vseh svojih občutkov, ki sem jih doživela na tej naši

ekskurziji, lahko pa povem, da je bilo nepozabno. Med nami so se stkala nova prijateljstva, ki

se ohranjajo še danes. Predvsem je mnoge izmed nas presenetila sama multikulturnost ljudi

v Londonu. Bilo je toliko ljudi, toliko zanimivih, drugačnih posameznikov. Veliko

individualistov, vsak je prikazoval svoj slog. Celo vožnja s podzemno mi je postajala čedalje

bolj všeč. Vsak je videl London skozi svoje oči, mislim pa, da smo vsi London doživeli na

svojevrsten in neponovljiv način. Patricija Sedminek

Mrhovinar

12

DELOVNO OBARVAN ZAČETEK ŠOLSKEGA LETA PEVCI PRVE GIMNAZIJE MARIBOR NA INTENZIVNIH VAJAH

Med petkom, 22. novembrom, in nedeljo, 24. novembrom, smo bili člani Mladinskega pevskega

zbora in Moške vokalne skupine PGMB na intenzivnih vajah v kozjaškem domu Škorpijon, Centru

šolskih in obšolskih dejavnosti. Neprijazno, vetrovno in ledeno

vreme, ki nas je obdajalo, ko smo v petek okoli poldneva vstopali v

avtobus, je omilil pogled na zasneženo okolico doma. Večino

podaljšanega vikenda smo posvetili petju, v vmesnem času pa

snovali program za krst novih pevcev – ti smo bili letos v večini –

jedli ali se družili. Kar nekaj časa je dom ovijala gosta megla, ki nam

je z močnim dežjem preprečevala, da bi šli na sprehod in raziskali

okolico. Peli smo nove pesmi in pilili stare, že znane. Za strokovno

plat in korepeticije so poskrbele profesorice Maja Lutar, Polona Meke Ožinger in Sarah Jane

Robinson, z nami pa je bil tudi profesor Miha Debenak. Sobotni večer je zaznamoval krst novih

pevcev z zabavnim in domiselnim programom. Nedeljsko dopoldne smo namenili skupnim vajam in

se po kosilu (polni vtisov) vrnili v Maribor. Po besedah profesoric, izrečenih med vožnjo proti domu,

lahko rečemo, da je bil namen vikenda z intenzivnimi vajami dosežen.

Maruša Kosi

Foto: Maja Lutar, prof., Polona Meke Ožinger, prof.

Foto: Maruša Kosi

Mrhovinar

13

VTISI PRVIH LETNIKOV PO 4 MESECIH »BIVANJA« NA PRVI Drage učenke, dragi učenci. Pred nekaj meseci ste po dolgem in zasluženem počitku znova prestopili

prag Prve gimnazije Maribor. Verjamem, da bi zagotovo imeli še kak teden počitnic več, a obveznosti

kličejo in novi izzivi nam hitijo naproti. Vendar pa smo nekateri to leto septembra prvič prestopili

prag Prve gimnazije Maribor in tako postali del velike družine. S tem smo odprli pomembno novo

poglavje v našem življenju. Za nekatere je bilo težje, za nekatere lažje, a slej ko prej se vsi počasi

navadimo na drugo okolje in se po določenem času že kar zlijemo z njim. Po nekaj mesecih si je lahko

že prav vsak »fazan« oblikoval svoje mnenje o šoli, in seveda je mnenje prvih letnikov pomembna in

zanimiva informacija ne le za ostale dijake, temveč tudi za profesorje in delavce šole. Prav zato sem

se odločila povprašati nekaj prvih letnikov o počutju na Prvi gimnaziji in njihova mnenja tudi zapisati.

Spodaj sem navedla le nekaj teh.

Mnenja dijakov prvih letnikov:

Meni je kar fajn na Prvi. Sicer je malo starejša šola, ampak mi je všeč. Profesorji pa so različni,

eni so mi bolj všeč, drugi manj. Všeč mi je tudi, da ni zelo naporno; saj se moraš dosti učiti,

tako kot povsod, a ti še vseeno ostane prosti čas.

Na šoli mi je zelo všeč, res nimam pripomb, za vse je zelo dobro poskrbljeno. Morda mi edino

ni všeč način, kako se moramo prijavljati za malico – lahko bi bilo enostavnejše. Pa velikokrat

dolgo čakam, da sploh pridem do nje. Drugače pa je šola super in vse pohvale z moje strani.

Najboljše na šoli je, da imajo tako lepe dečke v 1. D.

Sovražim to, da če zamudiš minuto k pouku, že začnejo vpiti nate, kot da smo v vojski. Menim, da bi lahko skrajšali ure, odmore pa podaljšali.

Zdelo bi se mi v redu, če bi imeli kako spoznavno akcijo med razredi, da bi se malo bolj spoznali. Drugače pa je kul.

Meni je na šoli za zdaj ful všeč. Sem v res dobrem razredu in tudi počutim se odlično. Morda me moti, da so eni profesorji malo prestrogi, ampak vsak ima svoje mnenje, drugače pa sem zadovoljna.

Šola je super, profesorji so zelo profesionalni. Ni boljše šole in ni mi žal, da sem se vpisal na Prvo. Sicer je res, da se za dobre rezultate moraš bolj potruditi, kot si se moral v osnovni, ampak to je pač del gimnazije.

Na šoli uživam bolj, kot sem pričakoval, da bom!

Prva mi je zelo všeč, še posebej zato, ker se na njej vedno nekaj dogaja … Nikoli ni monotono in vzdušje je fantastično. Imam res v redu razredničarko pa tudi razred je krasen. Naj naj šola!

Ja, šola je v redu, rada hodim v šolo, kadar nisem pod stresom zaradi ocen, drugače pa bi lahko bil kak dan, ko bi se pouk začel prej, da bi lahko šli malo prej domov.

Pri profesorjih mi je všeč, da so razumevajoči glede vsega in se da marsikaj dogovoriti. Šola nudi res veliko, je vzgojna in izobraževalna in imam občutek, da bom res veliko odnesla po štirih letih šolanja. Vsekakor pa mi je zelo všeč vzdušje na šoli in upam, da bo tako tudi ostalo.

Najboljše je, ko včasih profesorji kregajo poredne dijake, ki motijo pouk, ker se potem celi razred smeji.

Odkar sem začela hoditi na Prvo gimnazijo, lahko prvič rečem, da »rada hodim v šolo«.

Prva gimnazija Maribor – the best school ever!

Andreja Ketiš Radič, 1. D

Mrhovinar

14

PROSTOVOLJNO SOCIALNO DELO – PREPROSTO V ZADOVOLJSTVO Članek sem namenoma naslovila tako,

da se malce zamislimo.

Sama sem prostovoljka že od prvega

letnika na tej gimnaziji in sem se med

ponujenimi možnostmi odločila, da

pomagam otrokom s specifičnimi učnimi

težavami preko Svetovalnega centra

Maribor. Pod mentorstvom dr. Ksenije

Domiter Protner, profesorice sociologije

na naši šoli, sem spoznala gospo Alenko

Zupančič Danko, ki me je povezala z

Osnovno šolo Prežihovega Voranca v

Mariboru.

V prvem letniku sem pomagala deklicama, ki sta obiskovali tretji razred. Priznam, tudi mene je bilo na

začetku zelo strah, saj nisem vedela, kako to poteka. Začetni nasmešek deklic ob pozdravu mi je

zbrisal vsakršni strah in vsakršno skrb; naše delo skozi leto je bilo uspešno in zanimivo. Lani pa sem

dobila starejšo deklico, s katero sem se prav tako zelo dobro ujela. Tako najino zgodbo piševa tudi

letos. Dobivava se enkrat na teden. Komaj čakam, da je tisti dan, ko se srečava. Skupaj se učiva,

ponavljava, izdelujeva novoletne okraske … in vse to prinaša tudi rezultate. Vsakič ko dobiva

potrditev, da napredujeva, postanem ponosna tako nanjo kot nase. Nase? Zelo samovšečno, bi

marsikdo pomislil, pa vendar, to je to, kar želim povedati. Prostovoljstvo nam da nekaj, zaradi česar

se mi – prostovoljci – počutimo zadovoljni, sposobni in koristni, da nekaj naredimo tudi za druge.

Žal pa je prostovoljcev, ki pomagamo otrokom s specifičnimi učnimi težavami, vse manj. Težava je

najverjetneje v času, ki ga imamo mladostniki vse manj. Pa vendar, eno urico, posvečeno nekomu, ki

jo potrebuje, bi lahko vsak žrtvoval. Ali ne?

Po koncu šolskega leta se nekje maja zberemo prostovoljci in naši varovanci v Svetovalnem centru

Maribor. Tam imamo zanimivo tekmovanje v spretnostnih igrah, se spoznavamo med sabo, delimo

svoje izkušnje … In takrat spoznaš, da je še veliko ljudi, ki so pripravljeni pomagati, vendar je vse več

ljudi, ki to pomoč tudi potrebujejo. Zato vljudno vabljeni k prostovoljstvu vsi, ki si želite pomagati

nekomu in ob tem začutiti lastno zadovoljstvo in zavest, da ste tudi sami naredili nekaj dobrega, da

ste pomagali nekomu in mu morda polepšali dan, življenje …

Patricija Sedminek

Mrhovinar

15

INTERVJU: LEA JUHA – BREZ IZGOVORA SLOVENIJA/NO EXCUSE

Se mladi znamo aktivirati?! Toda KOLIKO je to sploh

pomembno? Moja tokratna sogovornica meni, da

ZELO.

Lea Juha je dekle, ki mu ni vseeno za svet in okolje, v

katerem živi. Zavzema se za pravice vseh ljudi.

Vedoželjnost in pogum jo vodita k raziskovanju sveta in

različnih dejavnosti – zase pravi, da se ne more opredeliti

skozi katero izmed njih. Ima svoj lastni slog, rada »skejta«,

obožuje hiphop, bere in teče. Je dijakinja drugega letnika

Gimnazije Bežigrad in članica organizacije Brez izgovora

Slovenije z mednarodnim imenom No Excuse.

Lahko za začetek poveš, kaj je No Excuse?

No Excuse je neprofitna apolitična organizacija, ki jo

sestavlja skupina mladih dijakov in študentov. Organizacija

izvira iz Izole, od koder so študirajoči člani zanesli njena semena v Ljubljano, nato pa še v druga

slovenska mesta. Glavna vizija organizacije je, da vsak mladi kritično razmišlja, na podlagi razmisleka

predlaga spremembe in nato tudi ukrepa. Predvsem pa stremimo k pozitivni družbeni odgovornosti

in k temu, da se mladi čim bolj aktivirajo ter vključujejo v različne projekte.

Kakšni pa so projekti vaše

organizacije?

Sama organizacija izvaja projekte,

skozi katere promovira trajnostni

razvoj, strpnost, zdrav življenjski slog

in aktivno državljanstvo. Brez

izgovora Slovenije deluje na območju

Nove Gorice, Ljubljane, Celja, Kranja,

Postojne in Izole. Projekte »za

družbeno spremembo«, to so Javno

zdravje, Okolje in zdravje ter

Trajnostni razvoj izvajajo vse enote.

Znotraj teh projektov pa so še

podteme: znotraj projekta Javno zdravje obravnavamo problematiko tobaka in alkohola, duševno

zdravje in reproduktivno zdravje, znotraj Trajnostnega razvoja pa se ukvarjamo s podnebnimi

spremembami, človekovimi pravicami, kritičnim mišljenjem, pravično trgovino in »green

washingom«. Poleg teh projektov imajo lokalne enote tudi svoje lastne aktivacijske projekte.

Foto: osebni arhiv Lee

Juha

Mrhovinar

16

Enote Brez izgovora so razširjene po večjem delu Slovenije, na območju »kokošje glave« pa

še ni enot. Kako bi lahko bralec Mrhovinarja, ki se »najde« v opisu dela in drže

organizacije, katere članica si tudi sama, vzpostavil stik z No Excusom, sodeloval z vami?

V Mariboru se bo ustanovila nova enota Brez izgovora v časovnem razdobju do leta 2015. Če bo dijak

do takrat počakal, bo lahko popolnoma in brez težav sodeloval z nami. Ustanovitev enote v Mariboru

je del širjenja enot No Excusa po Sloveniji. V letu 2014 se bomo predvidoma razširili na Koroško, leto

kasneje pa na Štajersko.

Kakšne lastnosti so zaželene pri mladostnikih, ki se priključujejo No Excusu?

Priključijo naj se vsi, ki jih zanimajo nova znanja, taki, ki želijo

svoje znanje deliti z drugimi, mladostniki, ki jih ni strah

govoriti o tabujih, ki jih zanima tematika človekovih pravic in

želijo poglobiti svoje znanje o čisto vsakdanjih temah, in

predvsem vsi, ki želijo poskusiti nekaj novega. Želimo si

privabiti mlade, ki imajo določene ideje za družbene

spremembe, pa ne vedo, kako oziroma kaj lahko naredijo, da

bi do teh sprememb prišlo.

Kako si izvedela za organizacijo Brez izgovora Slovenije

in se vključila vanjo?

Poznala sem dijake naše gimnazije, ki so bili člani No Excusa. Na naši šoli je imela organizacija tudi

predstavitev, ki sem se je udeležila. Predstavitvi so sledili razgovori s komisijo za nove člane.

Povprašali so nas po osebnih podatkih, izkušnjah glede podobnih projektov in naših zanimanjih.

Kaj pri No Excusu pa te prepričuje, da ostajaš njegova aktivna članica?

Vesela sem, da lahko nekaj naredim glede družbe in mladih. Organizacija stremi k razvijanju idej

posameznika. To se mi zdi zanimivo, ker imam že od nekdaj željo po razvijanju lastnih projektov. Rada

imam izmenjave, ki se dogajajo doma in v tujini. Tako si izmenjamo zares pomembna znanja. Všeč so

mi tudi vrstniške delavnice na temo alkohola in tobaka, ki jih izvajamo v zadnjih treh razredih OŠ

oziroma v prvih letnikih SŠ.

Ali Brez izgovora Slovenije sodeluje z drugimi prostovoljnimi organizacijami?

Z drugimi prostovoljnimi organizacijami za zdaj še ne sodelujemo. Delamo namreč bolj na aktivizmu.

Sodelujemo pa z IVZ (Inštitutom za varovanje zdravja) na področju raziskave o dostopnosti alkohola

in tobaka mladim v bližini šole. V sklopu vrstniških delavnic zberemo podatke in naredimo raziskavo

o številu prodajnih mest teh izdelkov v bližini šole. Sodelovali smo tudi z organizatorji t. i.

Eurobasketa v projektu športnega navijanja brez pitja alkohola. Veseli me, da so glavni organizatorji

košarkarskega prvenstva izkazali precej zanimanja za sodelovanje.

Mladim skušamo vcepiti

zavest, da niso nebogljeni

posamezniki, lutke, ki

gledajo, kako drugi odločajo o

njihovih življenjih.

Mrhovinar

17

Ob delavnicah izvajate tudi tabore. Kakšen je njihov namen?

Namen taborov je druženje, povezovanje, spoznavanje drug drugega, prav tako kot družbena

koristnost. Na taborih predstavimo projekte, ki jih skupaj vrednotimo, imamo razne seminarje in

vikend projekte. Na taborih poglabljamo lastno znanje in združujemo prijetno s koristnim. Izvajamo

tudi mednarodne konference, ki se jih ob članih No Excusa udeležujejo domačini in mladi iz

organizacij, podobnih No Excusu.

Kdo ima večjo moč pri udejanjanju lastnih projektov: posameznik ali skupina?

Vsekakor ima večjo moč skupina, saj več glav več ve. V naši organizaciji vsako idejo posameznika

skupaj razvijemo. Člani smo obveščeni o projektih drug drugega in vsakdo ve, kaj se dogaja.

Kaj sporočaš prvogimnazijcem ob koncu najinega pogovora?

Menim, da se mladi še ne vključujejo v spreminjanje družbe v zadostni

meri. Premalo je mladih, ki pomagajo Sloveniji, da bo boljša država,

četudi obstajajo izjeme, ki potrjujejo pravilo. Mladi imajo ideje za

družbene spremembe, toda najbolj »nevarna« je ideja, ki ostane v glavi

posameznika, saj ostane nerazvita. Veliko mladih ljudi vidi, da so v

družbi potrebne spremembe, ampak menijo, da sami glede tega ne

morejo ničesar storiti, češ da je to v rokah drugih. In tukaj se pojavi prva

napaka. Prav ti mladi se morajo zavedati, da so svobodni posamezniki in

da s svojimi idejami lahko spremenijo družbeno miselnost. Tako

mišljenje skušamo vcepiti mladim. Zavest, da niso nebogljeni

posamezniki, da niso lutke, ki gledajo, kako drugi odločajo o njihovih

življenjih. Zato postanite izjeme. Razmišljajte kritično.

Informacije dobro proučite in pretehtajte ter razmišljajte s svojo glavo, kajti tako se kaže vaša

enkratnost. Bodite čim aktivnejši v spreminjanju tistih vidikov družbe, ki se vam zdijo neustrezni.

Naredite, spremenite tako, kot mislite, da bo prav. Ne bodite pasivni, temveč se vključujte v vlogo

aktivnega državljana. Občutek nemoči je v naši družbi močno prisoten, pa vendar lahko mladi s

svojim umom in zanimanjem zares nekaj spremenite. Kajti iz ničesar še nikdar ni nič nastalo, toda

imamo moč, ker na mladih svet stoji.

Lea, v imenu naših bralk in bralcev ter vseh novinarjev Mrhovinarja se ti prisrčno

zahvaljujem za intervju.

Maruša Kosi

Foto: osebni arhiv Lee

Juha

Mrhovinar

18

IZMIŠLJENI POŽAR V KEMIJSKI UČILNICI PRIPRAVIL GASILCE, DA SO OBKOLILI PRVO

Koristno je biti pripravljen, še posebej na neljube, kaj

šele nevarne pripetljaje. Še nikdar nisem razmišljala,

kako bi bilo, če bi, bog ne daj, zagorela naša šola. Ker

pa gre za verjeten, četudi neobičajen dogodek, se je

dobro poučiti o ravnanju v primeru požara na Prvi.

Ta priložnost se je dijakom, gasilcem in reševalcem

ponudila, ko smo 22. oktobra izvajali vajo evakuacije.

Sprva nisem verjela sošolcem, ki so govorili, da bomo

imeli vajo evakuacije, kmalu pa so se njihove besede

izkazale za resnične. Zanimivo je bilo opazovati

morje šolarjev, ki so se usuli na Maistrov trg po

stranskem stopnišču. Vsakih nekaj minut je pred

gimnazijo pridirjalo bodisi gasilsko bodisi reševalno

vozilo, iz katerega je poskakala posadka, od glave do

pet opravljena za reševanje ali gašenje. Zanimivo je

bilo spremljati potek gašenja izmišljenega požara, ki

je izbruhnil v kemijskem laboratoriju. Radovedno

sem stopila v prvo vrsto pred trakom, ki je

onemogočal pristop h »goreči« zgradbi, in posnela

zanimivo dogajanje. Ura likovne umetnosti je tako

minevala na trgu pred Prvo gimnazijo ob prijetnem

kramljanju in lovljenju zanimivih dogodkov v

objektiv.

Maruša Kosi

Mrhovinar

19

MEDEJIN ZAGOVOR Ona

Vroč dan je. Korint je prazen. Ona je zleknjena pod mogočnim borovim drevesom. Vpija senco. Oči so

priprte, ustnice rahlo odprte. Škržati neomajno pojejo svojo pesem, bolj vzdržljivi od ljudi, ki jih

vročina prežene. Veter jo nežno poboža po licu. Oči se počasi odpro. Pogled je zdaj uprt v borove

iglice, skozi katere vidi le modro nebo. Nasmešek se prikrade v kotičke ustnic. Vetrič je ponehal in s

seboj odpihnil njene misli. Spomini na rodne kraje. Na očeta. Loteva se je otožnost, a kaj hitro se

spomni nanj. Kako je prišel, hraber, neustrašen, velik, močan in jo pogledal. Kako od takrat naprej ni

mogla usmeriti pogleda kam drugam. Kako je pred njenimi očmi bil samo on. Pregnal je njen sloves

po potrebi zle čarovnice, nanjo je gledal kot na žensko. Ah, kako močna ljubezen se je vnela. Do

srečanja z njim se sploh ni poznala. Ni poznala svoje krhkosti, nežnosti, elegantne ženstvenosti. On ji

je to pokazal. Ta občutek varnosti, ki je navzoč, ko je ob njem, občutek majhnosti, ki mu jo lahko

pokaže, njegove močne, raskave roke, skrivljen nasmeh, ki odkrije vrsto zdravih zob, občutek

sprejetosti. Oh, kako neizmerno ga ljubi. Njen pogled zdaj presega modro nebo. Zazre se nekam

daleč, onkraj neba. Spomni se svojega brata. V sebi išče občutek krivde. Ne najde ga. Že toliko

neuspelih iskanj in dialogov sama s sabo je imela, pa ga ni našla. Ostal je samo živ spomin; krvavi nož,

razkosavanje, kako ji odleže, ko brat več nima telesne podobe, ko ostanejo samo udje in organi, saj

ona lahko pozabi, da je to njen brat, ostra bolečina, ko se ponovno zave, kaj je storila, pogled se ji

zamegli, omahne, a on jo ulovi. Videti je, da ji ne zameri. Občudovanje v njegovih očeh. Hvaležnost.

Takrat vse izgine, vsakršna krivda, bolečina, groza nad dejanjem, ki ga je storila, ostane samo veselje,

da mu je lahko pomagala. Izdati svojo družino, zapustiti svoje staro življenje je nič v primerjavi z

ljubeznijo, ki jo je dobila. Kasneje je izpeljala še en majhen trik, pomladila je Peliasa s tem, da so ga

hčere razkosale in skuhale. Kakšna naivnost. Prav smešno. S tem je dosegla, da sta morala bežati. In

tako je zdaj v Korintu. Zadovoljna s svojo usodo. Udobno se namesti in še naprej uživa v senci. Oči so

priprte, ustnice rahlo odprte.

On

Ravno je končal delo. Z dlanjo si obriše pot s čela. Pogreša kakšnega prijatelja z ladje Argo, da bi rekla

kako po moško. Grozno vroče mu je. Sklene, da se gre ohladit. Žejen je. Sklene, da bo kaj popil. Lačen

je. Sklene, da bo kaj pojedel. Med okrepčilom se spominja svojih junaštev, kot to rad počne. Dolge

plovbe, srečanja s kraljem Aietom, vseh težkih nalog, ki mu jih je naložil. Vse je opravil. Ni ga

hrabrejšega moža od njega. No, že res, da mu je ona pomagala, a morebiti, bi mu brez nje tudi

uspelo. Spomni se trenutka, ko jo je prvič videl. Zelo čedna se mu je zdela. Poželel si je je. Dobil jo je

na svojo stran, lahko bi se reklo, da se je zaljubil. Sklenil je, da jo odpelje s seboj nazaj v Jolk.

Pomagala mu je tudi ubežati. Ni mogel verjeti svojim očem, ko je dejansko razkosala svojega lastnega

brata, da bi zaustavila hitro približevanje očeta, ki je gnal svoje ladjevje za njimi. Ni vedel, ali je to kak

stvor ali ženska. Ampak vseeno ji je bil hvaležen. Pa še Peliasa se je znebila, ko so pripluli nazaj. Res je

neverjetna. Vendar ga počasi spravlja na slab sloves. Zaradi njenih trikov je moral zbežati v Korint.

Zdaj je brez premoženja, ugleda. Ne ve, kako bi si vse to povrnil. Sklene, da se bo oženil s hčerjo

korintskega kralja. Tako mu bo lepše.

Mrhovinar

20

Ona

Besedo za besedo je vpijala vase, kot strup ji je novica razjedala telo. Kot da bi se vsa tema tega sveta

zgrnila nanjo. O, strašna stvar! Najraje bi umrla. Utonila bi v svojih solzah. O, kako jo boli! Ves svet se

je sesul, ne more več naprej. Velika bol ji razjeda um in telo. Pred očmi je sama tema. Tako je

žalostna. Zgrudi se na tla in joče.

On

Dobro je storil. Nasmehnila se mu je sreča. Zdaj se bo poročil in vse bo spet bolje. Vesel je. Poskrbel bo

za svoja dva sinčka in še več potomcev bo dobil. Pa bogatejši bo.

Ona

Nič več ni žalostna. Otopela je v njej bolečina in zato prerasla v maščevalno slo. Kako ji je lahko to

naredil? Kako jo je lahko zamenjal za drugo? Pa tako ga je ljubila. Strese jo po vsem životu. V očeh

vzplamti strašan ogenj. Vsa zla narava ženske se rodi iz zadane bolečine. Srčni utrip narašča. Misli

švigajo sem in tja. Besna je. Nenadoma se zave, kaj je storila. Najde občutek krivde. Nadvse je močan.

Gorje! Spet se zgrudi na tla, obraz moker od solz, oči rdeče. Ubila je brata. Lastnega brata je ubila!

Kako slepa je bila, celo to je bila pripravljena storiti zanj. Kje je zdaj domovina? Izdala jo je, izdala

družino, samo zaradi njega. Preklet bodi. Kaj ji je storil! Kako ga sovraži. Kako ga zaničuje! Kako je

podel! Kako brezčuten! Drznil si je poročiti se z drugo in jo zapustiti. Kaj neki naj zdaj stori, da mu

zada enako bolečino kot on njej? Niti na svoja otroka ni pomislil. Le kakšen pekel naj mu pripravi?

On

K njej se nameni z najboljšimi nameni. Ni ji zlohoten. Skušal je ublažiti kraljevo jezo, da bi je ne izgnal,

ampak ker jo vseeno bo, ji bo namenil par besed in jo založil z dobrinami, da bo z otroki lažje živela v

izgnanstvu. A on je radosten. Končno se mu spet nasmiha sreča. Hiter korak ima. Skoraj je že pri njej.

Ona

Da dela le dobro zanjo, je rekel, da po njegovi zaslugi vsaj ne živi več med barbari, temveč na Grškem,

da je po njegovi zaslugi zaslovela s svojo modrostjo med Heleni, da je ravnal trezno in preudarno, da

je vzel kraljevo hčer, da je tako ravnal njej in otrokom v prid. Mar ni bila največja sreča zanj, da je

postal on, begunec, kraljev zet? Namesto da bi bila srečna zanj, ji je žal objemov, je rekel. Kako

brezsramno! Ostudne, zlagane besede. Ona je zanj dala vse, a on ji govori, kaj vse je on naredil zanjo.

Ona je zanj in samo zaradi njega zapustila domovino, očeta, ubila brata. Ubila lastnega brata. On pa ji

reče, da je on zaslužen, da jo je odpeljal iz dežele barbarov! Brezčuten mož , ki je preklel ves rod. Na

srečo je kaj kmalu odšel, vendar bo še prišel. Vedela je, kaj ji je storiti. Zdaj je ona na vrsti, da ravna

trezno in preudarno. Trdno je odločena. Ne bo omahovala. A vendar globoko v njej nekaj skeli. Ne

more uiti vsemu valu čustev. Pretežko breme mora nositi. Kakšna usoda! Najraje bi se ubila. Ampak

ni njena smrt tista, ki je potrebna. Če umre ona, mu ne zada bolečine. Umreti mora nekdo, za

katerega mu je mar. Umreti mora njegova nova žena in umreti morata, oh prejoj, tudi otroka.

Že zdavnaj je umrla njena duša. Ni več živo njeno srce. Nič več ni pomembno, samo pravici mora biti

zadoščeno. V veži je polmrak. Po zraku že hodi črna starka, motri temo in tiho preži. Zasvetlika se

odsev rezila meča. Mrzel pot na čelu otrok, velike oči, polne strahu, groze. Roka z mečem se dvigne.

Neslišno gre skozi zrak. Zareže v meso.

Z mečem v roki, kapljico krvi na obrazu, brez solza, brez nasmeška odpre vrata. Oblije jo svetloba

sonca. Medeja ni kriva, Medeja je otrok bogov. Nena Bobovnik

Mrhovinar

21

SPRAVLJENI POGLEDI

Črni krogi okoli oči

in milnica v prostranem morju,

žgeta mi solze v obraz.

Poraz.

Včeraj zvečer sem pogledal gor

v temnomodro.

Iskal sem,

od zgoraj dol.

Nisem našel.

Našel sem tvoj prst, ki je obtičal v laži,

obtičal na tisti prekleti plaži.

Nihče naju ni vprašal, če sva beli roži,

ali suh pesek, ki ga sprehajajo pasati.

Iskal sem, iz obeh strani.

Počutim se starejši, kot sem v resnici

in tvoje obleke,

ki jih mečeš na mojo senco,

ko se razgališ pred ogledalom,

te gledam dol, visoko, kot z letalom.

Pristanem na manjkajočem kosu,

ki leži brezobzirno na sredi.

Nenadoma si želim oditi. Daleč.

V grm bodečih cvetlic.

Poleti, v zatohli sobi pestunjam svojo žalost,

poslušam najino pesem, v svoji glavi.

To je vse kar mi je še ostalo,

od zgoraj, zdaj s padalom.

Mečem zaboje svojih spravljenih pogledov,

žalostnih, utrujenih, težkih in jeznih.

Kot divja mačka na pol v strahu,

te gledam z veje,

ali s cvetličnega lončka od zgoraj, z ograje.

Gabrijela Lorenčič

Mrhovinar

22

Želim

kratke dni in dolge noči, polne svetlobe in teme in

omahljivih objemov,

ter nerodnih besed.

Želim si biti nekdo,

ki zna biti jezen brez strahu,

nekdo, ki zna napisati pesem

brez, da bi jo vmes tisočkrat spreminjal.

Želim si, da

bi moj prsni koš bil

trden in neomajen,

da bi znal reči kar zares mislim.

Želim

stare pesmi in nova doživetja,

stene polne slik,

ki počasi zbledijo ob soncu,

ter svoje občutke,

ves čas,

kjerkoli.

Ariela Herček

MEJA Sreda, 13. november: akvarija v avli sta se

spremenila v temnici. Pred vsako v vrsti

čakajo ljudje. Vrata temnice se odprejo,

nekdo gre ven in nekdo noter. Mimoidoči

se ustavljajo in zmedeno sprašujejo.

Nikomur ni nič jasno, še dežurni ne ve, kaj

se dogaja. KAJ? KDO? ZAKAJ?

Za to bizarno dogajanje obstaja le ena

logična razlaga: GERDA TABULICA.

Člani GERDE TABULICE oz. Gerde smo 13.

11. 2013 na šoli izvedli performanso z

naslovom MEJA. Sodelovali smo vsi,

koncept pa je naredila Melani. Pri performansi smo se malo poigrali s sliko in zvokom. V dveh

odmorih smo predvajali štiri filme, v vsakem glavnem odmoru en par. Vsak par je bil sestavljen iz

dveh filmov, prijetnega in groznega, ki smo jima zamenjali avdio. Tako ste lahko v prvem odmoru v

eni temnici videli posnetek Kekca, ki se je brezbrižno sprehajal, medtem ko ste skozi slušalke slišali

grozno kričanje, v drugi pa je veselo petje spremljalo grozovit prizor iz kultne grozljivke.

Mrhovinar

23

V drugem glavnem odmoru ste lahko videli Mojco, ki je imela demonski glas, in mlado dekle, ki si je

ob nežni pesmici zbijalo zob. Naš cilj je bil ugotoviti, kaj in v kakšni kombinaciji prej vzbudi nelagodje

pri človeku. Grozna slika in prijeten zvok ali obratno? Priprave na performanso niso bile dolge, so pa

bile naporne. Še zlasti zatemnitev akvarijev in usposabljanje računalnikov ter preostale tehnologije v

zadnjih minutah pred začetkom prvega glavnega odmora. Tukaj bi bili brez naših tehnološko

nadarjenih posameznikov popolnoma izgubljeni.

Vsem, ki ste se performanse udeležili, in vsem, ki se je niste, pa sporočamo: TO JE BIL ŠELE ZAČETEK …

Jerneja Žebeljan

48. BORŠTNIKOVO SREČANJE IN ZAKAJ DANAŠNJA MLADINA NE HODI V GLEDALIŠČE?

V bistvu bi morala napisati prispevek o Borštnikovem srečanju na Prvi, ampak sem se odločila, da

bom članek malce razširila in se vprašala, zakaj več mladih ne obiskuje teh prireditev.

To vprašanje se mi je prvič porodilo po obisku res dobre predstave v okviru Borštnikovega srečanja, ki

so jo pripravili 4. letniki AGRFT-ja. In ponovno ob gledanju predstave v SNG-ju, kjer sem ugotovila, da

smo jaz in še dve sošolki ene izmed redkih (edine?), ki imamo abonma Drama za SNG. Zakaj?

Začnimo na začetku, pri letos že 48. Borštnikovem srečanju. Ker se bojim, da vas veliko sploh ne ve,

kaj se skriva za tem imenom oziroma kaj lahko pričakujete, bom najprej navedla nekaj splošnih

podatkov. Priznam, ime te prireditve ni najbolj privlačno, poimenovano je po Ignaciju Borštniku, ki

velja za utemeljitelja umetniškega gledališča na Slovenskem. Bil je prvi režiser v sodobnem smislu

besede in mojstrski oblikovalec najzahtevnejših vlog, zlasti v modernem realističnem sporedu na

prelomu 19. in 20. stoletja (prevzeto po http://www.borstnikovo.si/sl/o-festivalu/, 1. 12. 2013). Na

spletni strani o festivalu še dodajajo, da festival Borštnikovo srečanje ni le osrednji, najstarejši in

najuglednejši gledališki festival v Sloveniji, temveč tudi manifestacija preobratov in izzivov; je prostor

večnih borb, čutnih poetik, novih spoznanj.

Festival se je začel leta 1966 prav tukaj, v Mariboru. Programski oziroma vsebinski del festivala pa

zmeraj bolj intenzivno posega zunaj nacionalnih okvirov: internacionalni simpoziji, tuji gostje,

mednarodni producenti in uprizoritve so najbolj vidni elementi – pokazatelji soočenja z evropskim,

svetovnim gledališčem. To so torej ključni podatki, ki jih morate vedeti, ker pa vem, da vas to še

vedno ne bo pritegnilo, da bi si naslednje leto morda le ogledali kakšno predstavo v okviru tega

festivala, bom še sama povedala nekaj o svojih izkušnjah z njim.

Seveda si tudi jaz ne ogledam vseh tekmovalnih in spremljajočih predstav, saj bi to bilo časovno in

mislim, da tudi prostorsko nemogoče, in tudi vam ne pravim, da morate na vse. Letos sem obiskala

štiri oz. tri predstave in eno branje dramskih tekstov, ki je bilo na Prvem odru. Obisk zadnje omenjene

prireditve je bil porazen. Priznam, da se meni, ko sem prvič slišala za to, ni zdelo preveč zanimivo.

Vendar sem vseeno šla, da vidim, kako je to videti. In bila sem pozitivno presenečena, trajalo je

približno eno uro, študenti igre pa so brali dramaturške tekste, ki so jih napisali njihovi kolegi,

študentje dramaturgije.

Mrhovinar

24

Kar želim povedati, je, da je gledališče kul. Ja, res je. Raje grem na dobro predstavo v gledališče kot

gledat film v kino. Se vam zdi to čudno? Dandanes mogoče res. Film si lahko ogledaš tudi doma, lahko

ga pogledaš še desetkrat, če želiš. Predstave pa ne. Kljub temu da lahko greš na reprizo ali si eno

predstavo ogledat večkrat, ne boš nikoli pozabil, kako je bilo, ko si jo videl prvič. Pa tudi reprize niso

več takšne, kot je bila premiera, tudi igralci so samo ljudje in se lahko kdaj zmotijo ali kaj pozabijo.

Vsak spodrsljaj se namreč v gledališču opazi. Pa ne da je teh veliko, saj si tega niti ne morejo

privoščiti.

Verjetno ste v osnovni šoli šli gledat kakšno predstavo in ste potem dobili odpor do celotnega

gledališča. Ne vem, zakaj so predstave, ki jih hodimo gledat v osnovni šoli, tako mojstrsko izbrane, da

se nikoli ne gre gledat kaj dobrega. Zato so še osnovnošolci začeli hoditi s šolo v kina, gledat filme.

Bedarija. V kino že tako ali tako vsi hodijo tudi v prostem času, v gledališče več nobeden. Razen nas,

redkih izjem.

Razlika v tem, če greš sam ali s šolo, pa je, da če greš sam, si lahko izbereš, katero predstavo si boš

ogledal. In dandanes, ko imaš toliko izbire, bi se gotovo za vsakogar kaj našlo. Gledališče ni več nekaj

dolgočasnega; ampak seveda je odvisno od tega, kaj greš gledat. Lahko so uprizorjene zelo dobre

drame, ki so velikokrat tudi dobro aktualizirane. Lahko greš gledat tudi komedije, ki so dejansko

smešne. Če pa te bolj zanimajo performanse ali kaj bolj eksperimentalnega, priporočam ogled

kakšnega projekta študentov igre, ki so bili v letošnjem letu v spremljevalnem programu

Borštnikovega srečanja. Skratka, za vsakogar se nekaj najde, če se le najde interes za to. Pa tudi

izgovarjati s časom se ne moreš, saj, prvič, tudi meni uspe priti v gledališče, pa sem prav tako

dijakinja, in drugič, saj ne pravim, da si moraš vsak teden ogledati predstavo, ampak tu in tam pa ne

bi škodilo.

Lara Hebar

SANJE SE URESNIČUJEJO – SANJSKI KONCERT: INFINITE Če bi mi kdo pred dvema letoma rekel, da bom stala v tretji vrsti na koncertu ene od najbolj

popularnih K-POP skupin tega časa, bi ga nedvomno vprašala po zdravju. Kot pa se je na

koncu izkazalo, se lahko tudi na videz najbolj nemogoče sanje uresničijo. Ko so Infinite javno

razglasili svetovno turnejo, so srca vseh evropskih fanov v trenutku začela biti hitreje. Hitro

so se začela ugibanja, katere kraje bodo izbrali in ali bo na seznamu držav tudi katera v

Evropi. Želja se nam je uresničila – izbrana sta bila London in Pariz, kjer je K-POP med

popularnimi trendi. Edino, kar je še ostalo, so bili datum, dvorana in ura dogodka. Trije veliki

vprašaji. Sama sem, takoj ko sem zaslišala novico, začela varčevati. Vedela sem, da bodo

vstopnice po vsej verjetnosti dokaj drage, hkrati pa sem morala razmišljati še o stroških

prevoza in nastanitve. Odpovedala sem se marsikateri stvari, ker sem vedela, kaj je moj cilj –

oditi v London in videti Infinite.

Če še do sedaj nisi slišal/a za K-POP ali Infinite, bom na kratko povzela, za kaj pravzaprav gre.

Mrhovinar

25

K-POP ali »korean pop« je zvrst popularne glasbe, ki izvira iz oddaljene Južne Koreje. Pesmi

so po večini v korejščini, v njih pa se znajde tudi angleščina – včasih nekateri izvajalci

posnamejo po več angleških pesmi oziroma ima pesem tako korejsko kot angleško verzijo.

Gre za glasbo, ki v sebi združuje elemente popa, hiphopa, dancea, electronic dancea, rapa

itd. K-POP se je na svetovni sceni pojavljal že prej, izvajalci so imeli debije v Ameriki in na

Japonskem. Z eksplozijo popularnosti PSY-jevega hita »Gangnam style« pa je K-POP dosegel

veliko mero prepoznavnosti po vsem svetu. Kljub temu pa se za pojmom »K-POP« skriva

veliko več kot »Gangnam style«. Pestra glasbena scena za seboj skriva tudi ogromno

zabavnih oddaj, mode in še marsičesa drugega. K-POP idoli imajo velik vpliv na mlade po

vsem svetu. Da bi si bodoči zvezdniki zagotovili uspeh v tej izjemno zahtevni zabavni

industriji, morajo močno garati. Tako imenovan »trainee period« lahko traja tudi po več let,

mladi pa so nenehno izpostavljeni strahu pred izločitvijo ter večurnim vajam vsak dan. Urijo

se v elementih plesa, petja, jezikov, pisanja pesmi, igralstva in zabavništva. Samo tistim, ki so

najbolj talentirani in delavni, uspe debitirati, čeprav uspeh nikoli ni zagotovljen. V K-POPU

najdemo izjemno širok spekter izvajalcev in zvrsti – vsak izvajalec se po nečem razlikuje od

drugega. Sama po večini poslušam skupine oziroma bende. Najbolj zveneča imena K-POPA, ki

so znana tudi po vsem svetu, so Big Bang, Super Junior, Girls' Generation, Wonder Girls,

2NE1, SHINee, Infinite, JYJ, DBSK, EXO in tako dalje. Tudi bendi, ki so na sceni šele dve leti ali

manj (B.A.P, BTOB, NU'EST, VIXX, BTS …), dosegajo izjemno popularnost.

Infinite so ena od najbolj prepoznavnih »boyband« skupin. Ko govorimo o njih, govorimo o

sinonimu za popolno sinhronizacijo v plesu, ne glede na to, kako je koreografija zahtevna.

Zraven tega pa so fantje še kako dobro sposobni pesem odpeti brez večjih težav. Kot so

povedali sami, vzrok za njihovo plesno usklajenost leži v 16 urah vaje na dan. Ime skupine

izvira iz besede »infinity«, tudi njihov znak je na prvi pogled podoben znaku za neskončnost.

Bend sestavlja sedem fantov: Kim Sunggyu (1989, vodja skupine), Jang Dongwoo (1990),

Nam Woohyun (1991), Lee Howon (Hoya) (1991), Lee Sungyeol (1991), Kim Myungsoo (L)

(1992) in Lee Sungjong (1993, maknae – pomeni »najmlajši (v skupini)«). Na sceno so prišli s

pesmijo »She's back« leta 2010. Podpisani pod Woolim Entertainment so fantje hitro dosegli

lepo popularnost, h kateri je zagotovo prispevala tudi njihova oddaja z naslovom »You are

my Oppa«, ki so jo imeli pred uradnim debijem. Ime njihovih fanov se glasi »Inspirit«.

Infinite spremljam dve leti in vedno sem si jih želela videti v živo, kajti fantje so znani po

izjemnih nastopih. 15. 10. 2013 so objavili datum koncerta v Londonu: 27. 11. 2013, Eventim

Apollo. V tistem trenutku sem vedela, da na ta koncert moram priti za vsako ceno – denar

sem imela privarčevan, potrebovala sem samo še spremljevalca. Po vztrajnem prepričevanju

in dobrih argumentih sem nazadnje prepričala svojo mamo, da me bo spremljala. Sicer sama

ne posluša K-POPA, vendar se ji glasba sama ne zdi slaba. Že na isti dan, ko sem izvedela

datum koncerta, sem rezervirala letalske vozovnice. Nastanitev sem poiskala kasneje.

Mrhovinar

26

Vstopnice za koncert sem lahko kupila samo

preko spleta – bala sem se navala, zato sem jih

kupila že v predprodaji. Zase sem kupila VIP-

vstopnico, za mamo pa navadno vstopnico za

stojišče. Kot sem pravilno sklepala, so bile

vstopnice res drage – vse skupaj je stalo okoli 320

evrov. Kasneje je prišlo še do zapletov in treba se

je bilo veliko dogovarjati, a je to predolga zgodba

in niti ni tako bistvena. Bolj kot se je koncert

bližal, bolj živčna sem bila. 26. 11. sva z mamo

odleteli proti Londonu in okoli desetih zvečer pristali. Po zanimivih zapletih sva se nazadnje

le srečni in v enem kosu znašli v hotelu. Na dan koncerta sva si odšli že zjutraj pogledat

lokacijo koncerta. Dvorana je bila 15 minut hoje od hotela, midve pa sva čisto na začetku

porabili debelo uro, da sva jo našli, ker sva pogosto narobe zavili. Ko sva se nazadnje javili pri

dvorani, da so nama dali številko za vrsto, je bila tam že kar precejšnja gneča. Sama sem ob

desetih zjutraj (koncert se je začel ob 20.00 po londonskem času) dobila številko 91. Ker sem

imela VIP-vstopnico, sem morala biti že čez nekaj ur nazaj, zato sva z mamo preostali čas

porabili za odkrivanje Londona – odšli sva na Baker Street, Oxford Street, kjer sva opravili

nakupe in si ogledali še Victoria Station. Ob 16.00 sva se vrnili v hotel, kjer sva odložili stvari

in se odpravili proti dvorani. Z vsakim korakom sem postajala bolj nervozna. Pričakovanja

sem imela velika. Ob 16.20 sva dvignili mamino vstopnico, svojo pa sem dobila nekaj minut

kasneje. Roke so se mi tresle, ko sem jo sprejela in odprla kuverto, da bi preverila, če je

vstopnica notri. V dvorano naj bi nas začeli spuščati ob 19.00, a se je zadeva nekoliko

zavlekla, ker so bili zamudniki med lastniki navadnih vstopnic, ki so jih še morali dvigniti. Tisti

dve uri in pol sem se pogovarjala z dvema Angležinjama, ki sta stali v vrsti pred menoj, na

kratko sem spregovorila še z Japonko za seboj. Ljudje so prišli z vsega sveta – s Švedske,

Finske, Španije, Portugalske, Nemčije, jaz iz Slovenije (morda je bil še kdo, a ga jaz nisem

videla ali slišala), ZDA, Slovaške, Japonske,

mislim, da tudi s Kitajske itd. Do vrat me je ločil

slab ovinek, a so spuščanje v dvorano morali do

takrat dvakrat ustaviti, ker so ljudje od zadaj

preveč potiskali. Malo je manjkalo, pa bi me

vrglo v ograjo, a me je Japonka za menoj

pravočasno potegnila proč. Ko sem stopila v

dvorano, sem se postavila na ugodno mesto, na

katerem seveda ni bilo mogoče ostati, ker ljudje

na koncertih nimajo toliko čuta za druge in je

pomembno priti čim bližje, četudi na račun pohojenih nog, ruvanja s komolci ali pa

enostavno potiskanja.

Mrhovinar

27

Toda ne morem se pritoževati – celi dve uri in pol koncerta sem imela zelo dobro mesto. Na

začetku so na veliki zavesi vrteli videe Infinite, oboževalci pa smo prepevali z njimi ali pa se

pogovarjali. Koncert se je začel ob 20.00 z najnovejšo pesmijo »Destiny« (mimogrede –

Infinite so bili prvi bend, ki je dobil dovoljenje, da snema videospot na lokaciji, kjer so

snemali film Transformers). Množica je, vključno z menoj, ponorela – kriki, bliskavice,

kamere in prepevanje. Infinite so upravičili svoj sloves in celo presegli moja pričakovanja. V

živo pojejo in so videti še bolje kot v videospotih.

Zapeli so okoli 26 (morda več, morda manj) pesmi – med njimi tudi Destiny, Inception, BTD

(Before The dawn), 남자가 사랑할 때(Man in love), 추격자 (The Chaser), Hysterie, Be mine,

Come back again itd. Ni je bilo minute, v kateri ne bi uživala, četudi so me nenehno potiskali

sem in tja (na srečo je bila večina ljudi precej majhnih, tako da vsaj z vidljivostjo nisem imela

težav). Veliko so jih morali potegniti iz množice, ker so ljudje omedlevali od dehidracije in

gneče – mislim, da je bilo preko 12 takšnih primerov. Nastopali so tudi solo pesmi, kot odmor

so predvajali kratek film, ki je bil posnet za turnejo, imeli so še govore med koncertom.

Moram jih pohvaliti, da so se zelo potrudili in se večinoma trudili govoriti angleško, sicer pa

so imeli tudi prevajalko, ki je prevedla njihove besede iz korejščine. Nastop so, razen s svojo

izjemno točnostjo petja in zelo dobro odplesanih koreografij, popestrili še z dobrimi efekti in

lučmi. Na koncu jih je v zahvalnem govoru večina imela solze v očeh – videlo se je, da so

ganjeni, ker so ljudje ves koncert plesali, kričali in prepevali z njimi ter pokazali dobro

poznavanje njihovih pesmi in jezika. Z njimi je jokalo

pol dvorane. Poslovili so se z dolgim,

devetdesetstopinjskim priklonom – v Koreji je to

znak izrednega spoštovanja/zahvale. Eden od njih,

Dongwoo, je imel rojstni dan pet dni pred

koncertom, zato smo mu zapeli »Vse najboljše«

najprej v korejščini, nato pa na pobudo preostalih

Infinite članov še v angleščini. Po koncu koncerta se

nisem mogla nehati smejati. Bilo mi je žal, ker se je končal, hkrati pa sem bila vesela, da sem

bila lahko del tega. Dvignila sem še koncertne dobrine, ki so bile vštete v ceno VIP-vstopnice.

Z mamo sva se dobili pred dvorano – tudi ona je bila prijetno presenečena nad tem, kako

dober je bil koncert, četudi ni bila tako polna hvale kot jaz.

Naslednji dan sva odleteli nazaj in koncert je bil neizbežno za menoj. Bila je izkušnja, ki je

nikoli v življenju ne bom pozabila. Sanje so se mi uresničile in ni besed, s katerimi bi lahko

izrazila občutke, ki sem jih doživljala. Infinite so mi omogočili, da sem preživela najlepše ure

svojega življenja, in dokazali, da je K-POP še kako sposoben prodreti na evropsko sceno in

kakšna moč sega skozi njihovo glasbo.

Tajda Tripkovič

Mrhovinar

28

KONCERT NA PRVI Kljub današnjim medijem, hitremu načinu življenja in novi glasbeni industriji, ki so se uspešno vrinili

med glasbenike in poslušalce, je kocert še zmeraj poseben dogodek, ki nam omogoča, da glasbo

doživljamo in začutimo na najbolj pristen način.

Da z dobro glasbo lahko povemo več kot z besedo, so dokazali tudi dijaki naše šole. Prvi oder je spet

navdušil s kreativno žilico ustvarjalnih Prve. Tokrat so se dijaki Prve gimnazije 21. novembra 2013 z

nekaterimi gosti pokazali v glasbenih vodah, predvsem se je občinstvo sprostilo ob zvokih jazz glasbe,

proti koncu so se za »priokus« predstavili tudi rock glasbeniki. Različne zvrsti glasbe so se med seboj

odlično prepletale in pri poslušalcih požele navdušenje. S svojim odličnim nastopom so popestrili

večer z raznolikim izborom glasbe in približali poslušalcem različne glasbene zvrsti. Obenem pa je

koncert ponudil sproščenost in glasbo za vsakogar.

Now's the time, Autumn leaves, Antropology, Hit the road Jack je le peščica standardov, ki so večer

jazzovsko obarvali. Navdušili so dijaki, ki so se predstavili v različnih jazz zasedbah, od zasedbe z

dvema kitarama, bas kitaro in bobni do praktično celotnega jazz ansambla, ki je vključeval bobne,

kitaro, kontrabas, klavir, saksofon. Pri zaključnem komadu se jim je kot vokalistka priključila Vanesa

Tomažič.

Navdušile so tudi glasbene gostje, ki slišijo na ime JazzLadies. »Učenke

jazz oddelka Glasbene šole Karol Pahor Ptuj so se zbrale na pobudo

profesorjev in od januarja 2013 igrajo kot skupina, ki izvaja jazz

standarde za dušo in zabavo. Glasbeno ustvarjajo Natalija Tumpej

(vokal), Taja Božič (klavir), Nina Šilovinac (kontrabas) in Urška Supej

(kitara).« Pridružil se jim je tudi bobnar Nino Vreča. Videti je bilo, da

imajo za sabo že kar precej »špilov«, saj sta se lahko začutila izjemna

uigranost in ujemanje, predvsem pa sproščenost in spontanost.

Večer se je zaključil s pop rock skupino The Pyramids, ki jo sestavljajo

Ana Medved (bas kitara), Boštjan Mihelač (bobni), Gašper Šantl

(kitara) in Vanesa Tomažič s svojim čudovitim glasom. Predstavili so nekaj svojih priredb in avtorski

komad Coming Alive.

Patricija Škof & Gal Pastirk

KOMENTARJI KONCERTA NA PRVI: GLEDALI IN NASTOPAJOČI

»Koncerta sem se udeležila, ker sem po nekaj dnevih končno našla nekaj časa zase. Želela sem si oddahniti od vseh šolskih obveznosti, hkrati pa svoj prosti čas preživeti čim bolj koristno. Uživala sem v zvokih jazza, rocka, popa … Najbolj so mojo pozornost pritegnile punce iz skupine Jazz Ladies, ki so svoj nastop več kot odlično izpeljale. Pohvala pa vsekakor gre tudi drugim

»Kot je seveda značilno zame, sem na koncert zamudil 5 minut. A na srečo ujel še prvo skupino, v kateri sta kitarist in kitaristka prijetno za ušesa izvajala različne akorde. Sledila je tipična jazz skupina, sestavljena iz skoraj samih žensk, ki so ogrele občinstvo. Med njimi tudi Urška Supej, zaradi katere sem se koncerta udeležil. Morem reči, da je 'vtrgala' na kitari. Posebej tisti solo!

Mrhovinar

29

nastopajočim, ki so z nami delili svoje glasbeno znanje in talente. Z veseljem bi jim prisluhnila še enkrat.«

- Neja

Sledili sta še dve skupini. Za na konec pa seveda The Pyramids, ki so me zaradi odličnega glasu in energije pevke povsem prevzeli. Ta punca je iz sebe spravile tone, ki sem jih nazadnje slišal, ko je Amy bila še živa. Res fantastično!«

- Lin »Kot velika ljubiteljica jazz glasbe sem bila nad izvedbo znanih jazz standardov zelo navdušena. Videlo se je, da jim »soliranje« ne povzroča dodatnega stresa, saj se je čisto vsaka izmed članic benda odlično izkazala v improvizaciji. Večer je bil zelo pester, predvsem se je videlo, da so nastopajoči neizmerno uživali na odru. Tudi če je šlo kar koli med nastopom narobe, je večja mera koncentracije in sproščenosti poskrbela, da so hitro zavili spet na prava pota. Preizkusili so se tudi v solistični igri in improvizaciji.«

- Patricija

»Koncert mi je bil všeč. Ker mi je taka glasba všeč, sem se tudi udeležil koncerta kot soorganizator in nastopajoč član. Bilo je nekaj manjših zapletov, ampak končni produkt je bil več kot zadovoljiv, zato se bo ta večer najverjetneje še ponovil.«

- Marko

TITANIJA STEKLENE SOLZE (sreče)

Če ste dijak naše šole, kar verjetno ste, saj berete ta časopis, ste že zagotovo slišali za knjigo Titanija.

Če niste zanjo slišali, pa ste jo gotovo že kje zasledili (prodaja se celo v Mladinski knjigi), o njej so

namreč pisali že povsod, kjer se je dalo. Pa ne samo pisali, še televizijski prispevki so bili o tej temi.

Tako se spodobi, da tudi mi kaj napišemo o tem.

Knjigo je napisal dijak naše šole in moj sošolec Vito Lavrenčič. In kljub temu da sem mu že (najmanj)

štirikrat čestitala, mu moram na tem mestu še enkrat. Vito, čestitam! Knjige mi še sicer ni uspelo

prebrati zaradi drugih obveznosti (šolskih, seveda). Čestitam, da mu je uspelo. Pri sedemnajstih letih

je izdal knjigo. In to v samozaložbi. Pa še ne misli nehati, namreč Steklene solze (podnaslov Titanije)

je prva knjiga iz trilogije Titanija. Vau ... Očitno res drži pregovor, kjer je volja, tam je pot!

Vprašam se, kje najde čas, potrpljenje za pisanje tako dolge in kompleksne zgodbe. Vito pravi, da je

sicer res bilo težko, še posebej proti koncu, ampak je vztrajal, ker ga to neizmerno veseli. O čem pa

knjiga sploh govori? Knjiga je mitološki tutti frutti po besedah naše nekdanje profesorice Katjuše

Kolar, ki mu je pomagala z nekaterimi mitološkimi podatki. Če vam je grška mitologija blizu in se radi

podate na dogodivščine v pravljične svetove, morate prebrati to knjigo. Poleg mitologije pa vsebuje

še veliko akcije in napetosti. Po pogovoru z Vitom imam občutek, da je napisal knjigo, ki bi jo tudi on

želel prebrati in je še do zdaj niso izdali. Združil je mitologijo z akcijo, vse skupaj pa še moderniziral,

tako da se razlikuje od navadnih mitov in legend. Vito namreč tudi sam rad bere knjige in gleda filme,

ki vsebujejo vse od zgoraj naštetih lastnosti.

Ob izidu knjige je bila na Prvem odru proslava, ki jo je vodila še ena izjemna dijakinja iz mojega

razreda, Nena Bobovnik. Tam so nam bile izdane vse podrobnosti o procesu nastajanja Titanije in o

Mrhovinar

30

zgodbi sami. Takrat smo imeli možnost knjigo kupiti; če vam takrat ni uspelo, pa se lahko ustavite v

Mladinski knjigi in jo kupite. Še niste, kaj čakate?

Lara Hebar

ČAS SATURNALIJ Manja Kraševec Prihaja čas praznikov, čas obdarovanj, čas ki ga imenujemo – božični čas. Vendar pa vselej ni bilo

tako. V starem Rimu je bil to čas Saturnalij.

ANTE DIEM XVI KALENDAS IANUARIS

Saturnalije so bile rimski poganski praznik v čast bogu Saturnu.1 Praznik se je začel 17. decembra,

trajal pa vse do 23. decembra. Po julijanskem koledarju se je moralo slavje začeti šestnajst dni pred

januarskimi kalendami.2 V tem času je povsod vladal kaos. Šole so bile zaprte, sodišča niso

obratovala, nihče ni mogel biti obtožen, vojnih napovedi ni bilo. Dovoljeno je bilo kockati, ljudje so

peli, pili in plesali goli. Stopnje družbene hierarhije so se pomešale in tako so sužnji lahko za teden dni

ukazovali gospodarjem, jim bili skoraj enakovredni. Lahko so jedli z gospodarjevo družino, nosili

pileus,3 za neprimerno obnašanje niso bili kaznovani itd. Saturnalije so bile čas prostega govora.

Horacij jih imenuje tudi decembrska prostost. Bile so odražanje zlate dobe človeštva.

IO SATURNALIA

Festival se je torej začel 17. decembra, ko so v templju potekala žrtvovanja Saturnu, ki so jih opravljali

duhovniki, takrat capite velato.4 Potekali so tudi različni javni banketi, rituali in podobno. Po banketu

je sledil tudi pozdrav Io Saturnalia. Po javnih obredih so slavja potekala doma. 18. in 19. decembra so

se večinoma ukvarjali z družinskimi rituali. 23. decembra pa je potekalo obdarovanje. Darila so bile

predvsem voščene skulpture in lončevina, otroci so dobili igrače, pa tudi ostala draga kot tudi poceni

darila (noži, knjige, maske, kipci, obleke ...). K darilom pa so kdaj napisali tudi kakšen verz, nekaj, kar

danes poznamo kot voščilnice.

SATURNALICIUS PRINCEPS

V vsem tem je bil izvoljen tudi tako imenovani Kralj Saturnalij. Njegova dolžnost je bila, da je ljudi gnal

k temu, da so se obnašali čimbolj izven sklada z zakoni. Dajal je povelja kot »Poj gol!« ali »Vrzi tega v

mrzlo vodo!«. Te vloge do časa principata niso poznali.

ODRAŽANJE SATURNALIJ V BOŽIČU

Veliko običajev in ritualov Saturnalij se je ohranilo do današnjih praznikov v času zimskega solsticija.

Obdarovanje, petje prazničnih pesmi, medenjaki, vse to ima svoje korenine v tem festivalu. V 4.

stoletju je Rimskokatoliška cerkev prevzela Saturnalije, da bi tako privabila pogane. Prizadevali so si

tudi, da bi praznik očistili neprimernega obnašanja, vendar jim na začetku to ni najbolj uspevalo, saj

so ljudje prvih nekaj let božič praznovali povsem v duhu Saturnalij (peli so goli na ulicah, se opijali itd.

Mrhovinar

31

SLADKI DECEMBER

o je zunaj hladno in začnejo padati prve snežinke, se

nenadoma zavedamo, kako pusto je naše življenje brez

medenjakov in vroče čokolade. In če boste do tega

spoznanja prišli med kakšnim odmorom, imam nekaj predlogov za

potešitev vaše želje po decembrskih sladkarijah:

Na vse tiste, ki prisegate na čaj in se

mu tudi v decembrskem času ne nameravate

odpovedati, so mislil v ČajEku. V ponudbi

imajo božične čaje za vse okuse. Tako si boš

lahko zraven hišne torte ali pirine sladice

privoščil sadni, zeleni ali črni božični

čaj. Katero koli kombinacijo si boste izbrali,

ne boste zapravili več kot 5 €.

V Ilichu bodo poskrbeli za vse sladkosnede

bralce. Z božično torto in tedensko novimi

in domiselnimi kreacijami slaščičark, ki

se bodo igrale z božičnimi aromami, bodo

potešili še tako zahtevne želje.

Povečali bodo tudi izbiro keksov, tako

se boš lahko posladkal tudi doma. Za

2,20 € pa boš lahko užival ob, skoraj

kot puding gosti, vroči čokoladi.

Astoria bo v predbožičnem času verjetno

bolj zanimiva za polnoletno populacijo

naše šole, saj poleg kav, kakava in

drugih toplih napitkov ponuja tudi

kuhano vino, punč in, za bolj zahtevne,

penino. Brez skrbi, imajo tudi zelo

dobro vročo čokolado, ki stane 1,90 €.

Kjer koli se boste sladkali, upam, da boste uživali v dobri

družbi ali pa ob dobri knjigi. Jerneja Žebeljan

K

Mrhovinar

32