Emil Kamenov (1987)

PREDŠOLSKA PEDAGOGIKA

1. VPLIVANJE NA RAZVOJ OTROŠKE OSEBNOSTI

1.1 TELESNA VZGOJA PREDŠOLSKEGA OTROKA

Razvoj motorike v zgodnji dobiV otroški psihologiji govorimo o telesnem razvoju kot osnovi za duševni razvoj. Razvoj živčnega sistema, žlez z notranjim izločanjem, razvoj kosti in mišic je zelo pomemben za intelektualni in emocionalni razvoj, kakor tudi za razvoj osebnosti. Če se v otroku ne bi razvile kosti, mišice in živčni sistem, se ne bi mogle razviti duševne funkcije, kot so govor, čustva, pomnenje.

Prvi otrokovi gibi so popolnoma refleksni Dojenček poskuša postopoma nadzorovati mišice (dviguje glavo, kasneje poskuša

sedeti, plazenje, nato se počasi postavlja v stoječ položaj...) Otrok v prvih letih življenja napreduje izjemno hitro - do 3. leta je otok že zelo

gibčen in spreten, uči se rokovanja z različnimi predmeti in priborom, veliko teka naokrog in skače, zna loviti žogo, izboljšuje se mu ravnotežje

Motorične aktivnosti so izvor zabave in sestavni del otroške igre

Faktorji razvoja motorike Razvija se center za motoriko v možganih Okolje (socialno in naravno) Higijena Starost Velik vpliv imajo tudi značajne poteze posameznega otroka Slabi vplivi so različne bolezni, težave s preveliko ali premajhno težo, zaostalost v

telesnem razvoju, strah (otroški ali starševski), ovire..

Značilnosti in naloge telesne vzgoje predšolskega otroka Vsak otrok potrebuje bivanje v naravi na svežem zraku Telesna vzgoja je zelo povezana s psihičnim razvojem otroka Glavna naloga telesne vzgoje je omogočiti čimbolj optimalen razvoj otrokovega

organizma, sooblikuje otrokovo telesno držo in krepi zdravje otroka saj otrok pri gibanju na svežem zraku pridobiva odpornost proti različnim zunanjim vplivom (vročina, mraz, veter...)

Telesna vzgoja je močno povezana z razvojem čutil

Metode in sredstva telesne vzgoje Igra vlog (otroci pri tej starosti predvssem posnemajo starejše) Potrebujemo pravilne vaje, zunaje okolje, različne rekvizite, igrišče... Pomembne so motivacija, želja in potreba po telesni vzgoji

Telesni razvoj otroka je izrednega pomena, lahko bi rekli da je okostje celotnega razvoja. Gibanje je namreč tudi sredstvo komunikacije ne le refleks ali sredstvo za dosego nekega

cilja. Povezuje se z govorom, ki ga dopolnjuje govorica telesa, katero lahko otrok krepi skozi različne športne dejavnosti, predvsem s plesom. S pomočjo športne aktivnosti se krepijo tudi samokontrola, discipina, oblikujejo pa se karakterne značilnosti otroka. Otrok torej raste, shodi, njegovo gibanje postaja vedno bolj intenzivno, s pridobljenim ravnotežjem postaja vse bolj samozavesten, loteva se novih nalog in se od grobe motorike počasi preusmerja k fini (uči se pravilno držati svinčnik, rezati...)..Otrok postaja vse bolj radoveden s tem pa se razvija tudi otrokova pozornost, domišlija, predstave...

1.2 MORALNI RAZVOJ KOT VIDIK CELOTNEGA OSEBNOSTNEGA RAZVOJA

Okrog drugega leta starosti se otroci pričnejo zavedati sebe, opažajo, da imajo odrasli postavljena pravila kaj se lahko počne in česa se ne sme, pojavijo se tudi prvi prepiri na relaciji otrok – starši, saj otrok odgovarja iz svojega stališča. Otrokova čustva se razlikujejo od čustev odraslih. Največkrat so enostavna in jih otrok izraža brez zavor. Postopoma se otroci učijo razlikovati dobro in slabo ter kaj smejo in kaj ne oziroma kaj je sprejemljivo in kaj ne.Zavedati pa se moramo, da je razvoj moralnosti in moralnih norm odvisen predvsem od okolja v katerem otrok živi ter od navad in načina življenja njegovih staršev.Danes vemo da se otrok ne rodi dober ali hudoben, temveč da je prevsem nepopisan list, ki ga postopma oblikujejo različni vplivi, ki jih je deležen v času odraščanja. Moralen razvoj je precej dolg proces, ki traja celotno otroštvo in se nadaljuje med puberteto, spremlja pa ga različno dojemnje slabega (sprva je slabo le kar vidijo, nato se pojavi črno-belo dojemanje, kasneje je slabo tisto zaradi česar si kaznovan...šele z leti se dokončno izoblikuje t.i. vest).Otrok se različnih pravil in vedenja uči skozi različne dogodke, srka iz izkušenj, posnema odrasle, uči se skozi igro (in pravila igre).... Osnovna pot razvoja otrokove moralnosti je proces socializacije v najširšem smislu.

1.3 EMOCIONALNI RAZVOJ OTROKA

Funkcije in karakteristike čustevČustva imajo velikansko vlogo v komunikaciji, poleg tega pa jih izražamo tudi na povsem neverbalni ravni z različnimi gestami, pogledi... Otrokova čustva se razlikujejo od čustev odraslih. Največkrat so enostavna in jih otrok izraža brez zavor. V zgodnjem otroštvu se nadaljuje razvoj prepoznavanja in razumevanja tako temeljnih kot tudi sestavljenih čustev, otroci pa tudi vse bolje razumejo, da lahko posameznik doživlja več različnih čustev hkrati. Glavni razvojni napredek v tem obdobju se kaže nad čustvenim doživljanjem in izražanjem, ki postaja vse bolj uravnoteženo in socialno sprejemljivo.

Razvoj čustevSprva se pojavi zgolj vznemirjenost (lahko negativna), kasneje zadovoljstvo; iz teh dveh osnovnih reakcij pa se postopno razvijajo ostala čustva.Starejši kot je otrok, več različnih čustev opažamo. Otrok se boji (strah je čustvo, ki ga sproži ogroženost ali grožnja ogroženosti), jezi (jeza je čustvo, ki izvira iz frustracije, ko otrok ugotovi, da prihaja do razhajanja med tem kar naj bi se po njegovem moralo zgoditi in tem kar se dejansko dogaja), je ljubosumen (to je sestavljeno socialno čustvo, ki se pojavi kot odziv na izgubo ali grožnjo izgube naklonjenosti), veseli se, sovraži in ljubi.

Pridobivanje določene stopnje nadzora nad čustvenim doživljanjem v socialnih situacijah predstavlja eno izmed glavnih razvojnih nalog otroka v zgodnjem otroštvu .Odrasli večkrat ne razumejo otrokovih čustvenih izlivov ali pa jih narobe ocenijo in zanemarjajo. Kadar se otrok razjezi, ali če je ljubosumen in trmast tudi odrasli večkrat čustveno odreagirajo (kaznujejo ga v jezi). Poleg tega odrasli marsikdaj ne znajo pravilno oceniti intenzivnosti otrokovih čustev, s tem pa rahljajo odnos med odraslimi in otroci.S čustvenim odzivanjem pa je povezan tudi temperament otroka, ki ga včasih opredelimo kot posameznikov lasten in biološko pogojen način pristopanja k ljudem in situacijam ter reagiranja nanje – je način vedenja. Otrok najverjetneje ne reagira v vseh situacijah enako, temperament pa ne vpliva samo na način kako otroci pristopajo k zunanjemu svetu in reagirajo nanj, temveč tudi na način, kako uravnavajo lastno miselno, čustveno in vedenjsko delovanje. Ima čustveno osnovo vendar je v primerjavi s čustvi dosleden in trajen.

1.4 POSVOJITEV OTROKA

Kadar otroci odraščajo zunaj družine so pogosto prisotne različne bolezni, psihoze, zelo visoka pa je tudi smrtnost teh otrok, ki lahko umirajo in zbolevajo kljub dobrim higienskim in zravstvenim pogojem. Lahko bi rekli da te otroci umirajo in zbolevajo predvsem zaradi pomanjkanja ljubezni.Materina oz starševska ljubezen je za mentalno zdravje otroka tako važna kot vitamini in proteini za telesno zdravje.

Problem ločitve otroka od družineTeorija navezanosti otroka na mater je pokazala, da so se pri otrocih, ki tega stika niso bili deležni pokazale negativne posledice pri njihovem nadaljnem razvoju. Otrok lahko ob ločitvi od staršev doživi regresijo, razvijejo se različna negatiivna čustva in pustijo dolgoročne psihične posledice. Toda če je bil otrok ljubljen in se mu je izkazovalo pozornost, tudi če to nista bila mati ali oče teh težav ni ali pa so zelo redke.Problematičen je tudi prihod otroka iz družine v ustanovo kot je sirotišnica ali v rejniško družino, saj prehaja iz okolja, kjer je bil v središču pozornosti v okolje kjer bo le ˝eden izmed ostalih˝. Situacijo težko olajšamo, lahko pa se pojavi tudi večje obolevanje troka, zavračanje ostalih otrok ali odraslih, nesprejemanje novo nastale situacije...

1.5 RAZVIJANJE DRUŽABNOSTI – SOCIALIZACIJA

Otroci od obdobja malčka dalje vedno več časa preživijo z drugimi otroci in manj z odraslimi, spreminja pa se tudi kakovost odnosov med vrstniki. V zgodnjem otroštvu razvijejo nove oblike socialnih interakcij in socialnih kompetentnosti, sicer gre predvsem za razvoj sposobnosti komuniciranja, empatije in skupnega reševanja problemov.Otroci do približno tretjega leta starosti prijateljstvo vidijo kot nekaj trenutnega, kar je povezano s potekajočimi dejavnostmi ali tistimi, ki še sledijo (npr. če mi daš avto se bova skupaj igrala), so precej egocentrični in predvidevajo da vsi čutijo tako kot on. Okoli tretjega leta vzplamti otrokova domišljija, učenje poteka skozi domišljijsko igro, v tem obdobju pa si otroci lahko ustvarijo tudi domišljijske prijatelje, začnemo opažati občutek za šalo ter sočustvovanje z drugimi. V tem obdobju postajajo življenjske izkušnje z vrstniki vse pomembnejše, pojavi se posnemanje in identifikacija s starši, vrstniki...

1.6 RAZVIJANJE IDENTITETE IN SAMOSPOŠTOVANJA

Ena od značilnosti otroštva je prav gotovo želja po identiteti, želja po tem, da se otrok »najde«, da se identificira in ugotovi kdi je. Postopoma se oblikuje otrokov jaz, oddaljuje se od drugih ter se prične dojemati kot objekt. Otrok, ki pride v vrtec, ima do neke mere že izoblikovano osebnost s strani svoje družine ter okolja v katerem je odraščal. Kljub temu se pri predšolskemu otroku slika o njegovi identiteti in samopodobi šele oblikuje, veliko pozornosti je potrebno nameniti tudi temu, na kakšen način komuniciramo z otrokom ter kako odreagiramo kadar otrok naredi kaj narobe. S sramotenjem in različnimi kaznimi ali celo zaničevanjem delamo otrokom nepopravljivo škodo.

1.7 RAZVIJANJE SAMOSTOJNOSTI

Otrokova samostojnost se razvija skozi željo da zadovolji svojo potrebo neodvisno od pomoči ostalih oseb. Samostojnost pa razumemo tudi kot znak otrokove zrelosti.Otrokova samostojnost je lahko večja ali manjša, različni dejavniki pa jo lahko omejujejo ali vzpodbujajo. Zopet je ogromno odvisno od okolja in kulture v kateri otrok živi, od staršev ter nekaj tudi od otrokovega karakterja (je bolj pasivne ali aktivne sorte).Dojenček je najbolj odvisno bitje na svetu, ki brez pomoči svojih staršev (ali skrbnikov) ne bi preživel niti dneva, saj mu le ti zagotavljajo hrano, toploto ter tako potrebno starševsko ljubezen.Otroci se zelo razlikujeo po samostojnosti, nekateri izražajo močno željo po samostojnosti - sam bom, se trudijo in so nenehno na preži za novimi aktivnostmi, spet drugi so veliko bolj pasivni, ne želijo sodelovati in ostajajo v ozadju.Pri otroku, ki se normalno razvija se težnja po samostojnosti pojavi relativno zgodaj toda pozor – stvar lahko zatremo če otroka nenehno opozarjamo: ni prav, narobe si naredil, ne pusti bom jaz!Kot del razvijanja samostojnosti se pojavi tudi otroška trma, ki je povsem naravna in pogojena z otrokovim razvojem, je pravzaprav eden prvih znakov, da se je otrok pričel zavedati sebe in svojih želja.

1.8 URAVNAVANJE OTROŠKEGA VEDENJA

V svojem vedenju je otrok zelo egocentričen. Svet okoli sebe pogosto doživlja tako, kot da je on sam središče vsega dogajanja in se vse vrti okoli njega. Zato se tudi brani s trmo, kadar želimo socializirati njegovo naravo. Ne najdemo vedno pravega ravnotežja med frustracijo, ki je še koristna, da spodbuja malčka k učenju, in prehudim občutkom nemoči, ki ga več ne prenese. Kadar je otrok hudo razočaran, ga lahko zgrabi silen bes, lahko pa ga je tudi strah. Narašča njihova lastna volja, ki pa je še ne vodi razum. Vedno hočejo več, kot zmorejo in smejo, in to razhajanje v njih povzroča hudo napetost, da jim pogosto vse odpove. Posledica tega je trma. Starši in vzgojitelji pa se nemalokrat znajdejo v hudi zagati kako pravilno reagirati.Pri otrokovem razvoju je zelo pomembna samodisciplina, vendar če se vedno drugi odločajo namesto otroka ne moremo pričakovati da bo otroku upelo razviti to lastnost. Pri disciplini gre predvsem za to, da otroku pomagamo uravnati njegovo brezciljno in nekontrolirano obnašanje.

Včasih je bil (in je še) zakoreninjen sistem kazni (tepež) in nagrad, danes pa prihaja v ospredje predvsem postavljanje meja in doslednost.

RAZVIJANJE OTROŠKE USTVARJALNOSTI

V otroštvu moramo spodbujati kreativnost in ustvarjalnost, originalnost, pronicljivost, fleksibilnost... Zahvaljujoč ustvarjalnosti lahko otrok spozna svoje močne točke, odkrije talente ter se krepi na njemu močnih področjih. Poleg tega pa ustvarjalnost krepi občutek za estetiko.Predšolsko obdobje je izjemno pomembno obdobje razvoja različnih potencijalov še posebej ustvarjalnosti – lahko bi rekli da je zlata doba otroškega ustvarjanja. Otrok je iskren, ustvarja glede na svoje notranje potrebe in želje, ni obremenjen s tem kakšno podobo naj bi končni izdelek imel ampak se prepusti domišljiji ter prost ustvarja.Ustvarjalnost spodbujamo z rokovanjem z različnimi materiali, tehnikami, inštrumenti, otroke lahko peljemo v različne galerije, gledališča, koncerte, nastope, muzeje ter jih na njim primeren način seznanjamo z umetnostjo, otrokom moramo predvsem dopustiti da sami začutijo potrebo po ustvarjanju in umetnosti ter jih pri tem vzpodbujati. Vendar ne pretiravamo, saj lahko s tem naredimo več škode kot koristi, pa tudi kritika ni preveč dobrodošla.

2. IZOBRAŽEVANJE

2.1 UČENJE

Znano je, da je učenje zelo širok pojem ter da se celo življenje učimo, vendar le v otroških letih dobesedno srkamo podatke iz okolja. Mnoge stvari, ki jih odrasli spregledajo ali zanemarijo otroci kot pivnik vsrkajo vase, otroci doživljajo svet in dogodke na popolnoma drugačen način kot odrasli. Ko govorimo o učenju otrok, je pomembno da otroke učimo in poučujemo skozi resnične izkušnje, aktivno in ne zgolj pasivno, kot je podajanje različnih pojmov, ki jih otrok ne zna umestiti v stvarnost. Dober pedagoški proces je pripravljen na nivoju, ko otrok lahko sam preizkusi različne stvari, ko lahko stvar resnično začuti, ovrednoti ter potem najde odgovore na svoja vprašanja .

Fizično spoznavanje (barva, oblika, teža, zgradba, vonj...) Socialno spoznavanje (komunikacija...) Logično spoznavanje

2.2 PREDŠOLSKO IZOBRAŽEVANJE KOT SREDSTVO OPTIMALNEGA RAZVOJA SPOZNAVNIH FUNKCIJ

Posebnosti učenja/izobraževanja predšolskih otrokVčasih je veljalo, da se predšolski otroci razvijajo sami od sebe – njihovo »izobraževanje oz učenje« je bilo popolnoma nepomembno, kasneje so veljali za nekakšne pomanjšanje šolarje, njihov spomin naj bi bil kratkotrajen in zanemarljiv. Predšolski otroci naj bi se sprva učili le na konkretnih primerih, pomagali so jim tudi z različnim bedastim poudarjanjem različnih zlogov ali besed – to naj bi pripomoglo k boljšemu memoriranju. Danes vemo, da je za razvoj v zgodnjih letih izredno pomemben in intenziven. Otrok se postopno telesno in psihično oblikuje, odkriva različne pojave, ustvarja povezave, pričenja

z razlikovanjem konkretnega od abstraktnega (kasneje), odkriva iluzije... razvija družbene odnose, ematijo, motivacijo, ustvarja si sliko o sebi, postaja kreativen.

Vplivi individualnih in socialnih razlik na zgodnje učenje in kompenzacija posledic kratkoročnostiUčenje in izobraževanje otrok je pod vplivom različnih dejavnikov, ki se nahajajo živjenjskem okolju posameznega otroka. Danes je v ospredju predvsm individualizacija in izhajanje iz posameznika, saj se vse bolj zavedamo da nihče ni tipičen ali običajen ampak smo vsi popolnoma individualna bitja, izoblikovani na podlagi mnogih vplivov iz okolja. Nihče ni enak drugemu.Tako imamo tudi pri izobraževanju vrsto dejavnikov, ki vplivajo in določajo otrokov razvoj:

Temperament Družinsko okolje (1. okolje in izredno pomembno, saj je od družinske vzgoje

odvisno čemu bo otrok dajal prednost, kaj bo jemal kot dobro / slabo, kakšne bodo njegove moralne norme, običaji...)

Socialno okoljeOtroci lahko zaradi različnih negativnih dejavnikov tudi zelo zaostajajo v razvoju:

Depresija Strah Stres Različne bolezni

Vsi te dejavniki lahko povzročijo zaostanek, ki pa se navadno v kombinaciji s strahom še poveča.

Predšolsko izobraževanje kot dopolnilo družinske vzgojePredšolska ustanova – vrtec naj bi obogatila razvoj otrok, toda nujno je da izhaja iz otrok samih in da ne prehiteva njihovega razvoja, poleg tega pa ne sme biti namenjena zgolj pripravi na šolo oz nadaljne šolanje. Predšolsko učenje je le dopolnilo družinski vzgoji in ne sme priti do zamenjave družine z vrtcem – vzgojitelji naj staršem zgolj pomagajo in jih usmerjajo, ne smejo pa prevzemati njihove vloge.

Vzgoja je proces, ki se odvija povsod – vrtec je le ena od mnogih priložnosti, kjer se otroci učijo in razvijajo

Gradi naj se na tem, kar je že zgrajeno v družini – na družinskih temeljih Delo vgojiteljev in staršev naj bo skupno – sodelovanje, medsebojna pomoč Ni le enega pravega modela vzgoje Vzgoja je širok proces, ki zahteva fleksibilnost Načrtovanje predšolske vzgoje naj opravijo vzgojitelji in starši ob pomoči

strokovnjakov SODELOVANJE DRUŽINE IN VZGOJITELJA je ključno, le tako se otrok nauči

več in se bolje razvija

2.3 NALOGE IZOBRAŽEVANJA V PREDŠOLSKI DOBI

Deperceptualizacija, interiorizacija (ponotranjenje, osvojitev)Obstaja več lastnosti otroškega mišljenja, ki ga deformirajo – otrok se preveč osredotoči na podatke kot so višina, teža, barva, da bi dojel notranje ali simbolično sporočilo nekega pojava.Šele okrog 5. leta otrok počasi razvija sposobnost razlikovanja med stvarnostjo in simbolnim svetom. Deperceptualizacija se pojavi, ko se otrok postopno oddaljuje od konkretnih predstav in pričenja dojemati simbolno sliko. Otroka je potrebno usposobiti, da iz okolja ki ga obdaja izlušči pomembne in potrebne informacije, katere nato predela, razvrsti, uporabi...

Proces interiorizacije je zelo značilen za predšolsko obdobje, ko otroci postopoma prehajajo na »od misli k dejanju« in ne obratno, kot je bilo na začetku. Postopno si ustvarjajo svet simbolov, pričenjajo jih uporabljati in razvijati.

Oddaljevanje v odnosu na neposredno danostOtrok razvija sposobnost, da informacije, ki jih izlušči, razstavi in obdela oz dekodira ter tako z njimi operira na miselni ravni. Na podlagi tega otrok informacije, ki jih je dobil razvrsti ali poveže s tistim, kar mu je že poznano iz prejšnih izkušenj ali dogodkov. Otroci so mnogokrat prenasični z informacijami, ki jih ne uspejo razporediti in obdelati in se le kopičijo.Pomembno je, da se opozarja na osnovne razlike in lastnosti različnih predmetov, na osnovne zakonitosti, na odnose v družbi... iz katerih lahko otroci nato sami potegnejo zaključke. Tako se otroci postopno učijo povezovanja in sestavljanja širše slike, kup informacij, ki jih otrok ne zna povezati in razvozlati je popolnoma nepomemben.

Ustvarjanje bogate slike sveta – okoljaEna od glavnih nalog razvoja predšolskega otroka je ustvarjanje široke in bogate slike okolja, ki se odvija pod vplivom socialne in kulturne sredine v kateri živi otrok. Otrok se uči vse od rojstav dalje, prepoznava kretnje in navade, posnema odrasle v svoji okolici ter si ustvarja svoj svet.Pozornost pomeni prvo, kritično stopnjo v spoznavnih procesih, saj stvari na katere nismo pozorni, praviloma ne zaznamo in si jih tudi ne zapomnimo. Otrokova pozornost je v obdobju zgodnjega otroštva v primerjavi s pozornostjo starejših otrok relativno šibka, kar pomeni, da je manj usmerjena in nadzorovana ter krajša. Pomembna sestavina otrokovega razvoja je tudi razvoj govora, ki se počasi razvija v drugem letu otrokove starosti in je v veliki meri odvisna od okolja v katerem otrok živi. Govor je sredstvo s katerim otroci vzpostavljajo socialne stike in pomembno sredstvo mišljenja.

Negovanje komunikacije in ustvarjanje bogatega simboličnega svetaKomunikacija (verbalna in nevarbalna) je za otroke zelo pomembna, saj na tak način vzpostavljajo odnos z ostalimi. Komunikacija je sporočilo, ki poteka med dvema ali več osebami in v sebi nosi neko smiselno sporočilo. Njene lastnosi so zelo različne, kot so vzpostavitev in ohranitev nekega odnosa, izražanje, iskanje odgovora, prenos informacij...Da bi otroci čim bolj osvojili zakonitosti komunikacije, je priporočljivo da se z njimi veliko pogovarjamo ter vzpodbujamo tudi komunikacijo med otroki. Obsataja cela vrsta postopkov, s katerimi vzpodbujamo in krepimo otroški govor, večamo besedni zaklad in

olajšamo učenje besed (dramatizacije, pripovedovanje zgodbe, gledanje in komentiranje slikanic...)

2.4 (IZ)VIRI VSEBINE IN METODA IZOBRAŽEVANJA

Naloge vzgoje in izobraževanja v predšolskem obdobju se razvijajo na podlagi določenih vsebin. Vire teh vsebin in metod, preko katerih se otroci izobražujejo, je mogoče najti v socialno kulturnih sistemih, kot so znanost, umetnost, sistemi simboličnosti in komunikacije.Vsak od prej omenjenih socialno kulturnih sistemov ima svoje posebnosti v procesu spoznavanja sveta in človeka v njem.

Znanost, tehnika in deloZnanost je disciplina s pomočjo katere prihajamo do novih, preverljivih in sistematiziranih spoznanj o naravi, družbi in človeški miselnosti. Operira s pojmi in kategorijami, razvršča stvari na podlagi določenih lastnosti.......Vloga znanosti je v človekom življenju vse večja in tako spoznavanje znanosti predstavlja enga od temeljnih nivojev izobraževanja. Otroci znanost spoznavajo preko vsakdanjih dejavnosti, skrbi za rastline in domače živali, ob opazovanju narave in okolice, preko spoznavanja in rokovanja z enostavnimi orodji....

UmetnostPri umetnosti v najširšem smislu gre za stvaritve ljudi, preko katerih se s pomočjo oblike, barve, zvoka..... prenaša neko estetsko sporočilo. Umetnost kot sestavni del človeške kulture, je tesno povezana s fenomenom lepote.Vzgoja in učenje o umetnosti se prične že v zgodni otroški dobi, potrebno je vzpodbujanje otrok k ustvarjalnosti in kreativnosti. Otroci se preko ustvarjanja izražajo, poleg tega pa še niso obremenjeni z različnimi kalupi.

Sistem simboličnosti in komunikacijeSposobnost uporabljanja simbolov oziroma govorice je ljudi ločila od živali in skozi stoletja razvoja ustvarila iz nas animal simbolicum in gospodarja zemlje. Poleg govora obstaja še cela vrsta vzporednih znakovnih sistemov (ikone, geste, grafični sistem, ...), ki ustvarjajo posebno realnost v kateri se človek razvija. Socialna funkcija teh sistemov, poleg komuniciranja in socialnih razmer, je usklajevanje, prenašanje, uravnavanje... odnosov med ljudmi. Pojav govora je pri otroku pogojen z določeno stopnjo senzomotoričnega razvoja na eni strani in motivacijo ter emocionalnim faktorjem na drugi strani.

2.5 POGOJI ZA USPEŠNO IZOBRAŽEVANJE

Otroci se učijo na podlagi opažanj, izkušenj, videnega in slišanega. Čim večja je raznolikost dogajanja okrog otroka, več bo lahko otrok odnesel na podlagi fleksibilnosti, bogatih izkušenj in struktur – po Piagetu: več kot je otrok videl in slišal, toliko bolj je motiviran, da vidi in sliši še več. Toda najboljša je zlata sredina, bolj ko se pretirava, več škode se lahko stori – če otroku ponujamo preveč na enkrat ga lahko s tem utrujamo in uničujemo zanimanje, poleg tega se bo vsaki stvari posvetil zgolj površinsko, če pa mu dajmo premalo gojimo in spodbujamo njegovo pasivnost in posledično nezanimanje.

Najboljši naj bi bili materiali, ki dopuščajo, da otrok sam dela z njimi, jih raziskuje, sestavlja....skratka niso mehanični ampak dopuščajo in vzpodbujajo delo domišlije, otrok lahko z njimi manipulira in se tako uči. Vzgojitelj naj otroka bolj opazuje, kot usmerja pri igri, lahko mu priskoči na pomoč, vendar naj ga ne usmerja ali vodi skozi celotno igro.

Učenje skozi aktivnostOtroci naj sodelujo pri učenju karseda aktivno, zelo pomembna je visoka motivacija otrok, ki naj bo odvisna od otrokove samostojnosti, originalnosti, zavedanja sebe, pozitivne slike o sebi... na otroka je potrebno gledati iz stališča kaj lahko storimo za njegov razvoj, kaj ga bo vzpodbudilo in okrepilo. Skozi različne aktivnosti lahko spodbujamo otrokov razvoj – aktivnosti naj bodo tako psihične kot fizične, saj vemo da se je včasih dajalo prednost predvsem fizičnim aktivnostim, medtem ko so psihične zaostajale.Otrok si veliko lažje zapomni nekaj, ker je bilo vključeno v njegovo aktivno igro/delo kot pa nekaj, kar se je moral naučiti na pamet, brez kakršne koli aktivnosti. Zavedati pa se moramo tudi dejstva, da je otrok v fazi razvoja in da se uči postopoma – s siljenjem ne bomo dosegli ničesar.Potrebno je:

Bodi pobudnik ne učitelj Spodbujati otroško aktivnost Vključiti šolo v življenje Izhajati iz otroškega zanimanja Narediti iz razreda / skupine pravo otroško enoto Zamenjati strogo zunanjo disciplino s svobodno notranjo disciplino Združiti aktivnost z delom duha / učenjem Razvijati ustvarjalne sposobnosti pri otroku – vzpodbujati kreativnost

2.6 MOTIVACIJA ZA UČENJE IN RAZVOJ

Zunanja in notranja motivacijaProblematika motivacije za učenje in razvoj se rešuje odvisno od načina vzgoje (humanistični ali funkcionalni), dojemanja vloge vzgojitelja in od samega cilja vzgoje. Humanistični pristop se obrača k otroku, izhaja iz njega, njegovih dispozicij, zanimanj, teženj... Funkcionalni pristop pa se naslanja na nagrade in kazni.Notranja motivacija je zelo pomembna, saj izhaja iz povezave s čustvi, željami, potrebami in težnjami. Še posebej je pri otroku pomembna povezava s čustvi, ki so osnovno gibalo otroškega obnašanja. Če je otroku neka aktivnost simpatična in ga privlači, se bo z njo ukvarjal dlje časa in pri tem užival, ob tem pa bo razvijal tudi ostale pomembne osebne lastnosti kot so koncentracija, iznajdljivost, sposobnost reševanja problemov, vztrajnost, kreativnost, domišljenost...Otroka lahko motiviramo preko njegove notranje potrebe ali s tem da na plan izbezamo njegovo radovednost in vzbudimo željo po nečem novem. Najslabše je klasično šolsko delo, od katerega se odnese zelo malo, saj temelji na nekakšni prisilni motivaciji; raziskave so pokazale, da je večina ljudi, ki so se šolali po starih sistemih veliko več odnesla iz obšolskih dejavnosti in izkušenj, kot od pouka samega.Med zunanje načine motivacije se štejejo nagrade in kazni, kar povzroča veliko dilem. Prvo vprašanje, ki se pojavi je – kakšna kazen je sploh primerna, nato pa se pojavi tudi vprašnje o primernosti materialne nagrade. Če smo za neko stvar motivirani zgoj na podlagi

nagrade ali kazni, hitro pridemo do faze, ko stvar / aktivnost po osvojeni nagradi ni več zanimiva in jo človek popolnoma opusti ali pa se zelo redko ukvarja z njo.

Če želimo, da bodo otroci notranje motivirani in bodo svoje delo (aktivnost, učenje) dobro opravili, potem jim moramo dopustiti da soodločajo pri tem kaj se bodo učili, kdaj, koliko časa, kako hitro, kaj jim bo pri tem pomagalo... ni učenja brez aktivnega in dobronamernega sodelovanja učenca, ki ga moramo nujno upoštevati če želimo dobro delati.

Razvoj motiva uspešnostiV motivu uspešnosti se skriva privrženost in posvečenost nekemu cilju, zaradi česar lažje in bolj vztrajno odstranjujemo in premagujemo vse ovire, ki nas ločujejo do cilja. Otroci do tretjega leta neuspeha ne doživljajo kot nekaj slabega, toda pri treh letih in pol je situacija že precej drugačna – otroci so ob neuspehu zelo prizadeti in žalostni. Značilno je, da otroci zelo neradi priznavajo svoj neupeh, poskušajo ga skriti, podcenjujejo cilj, preusmerjajo pozornost na kaj drugega....Otroci se med seboj razlikujejo tudi po tem, da za nekatere neuspeh pomeni jezo, žalost in prizadetost, za druge pa izziv, zaradi česar drugič vložijo več energije in truda ter tako cilj tudi dosežejo.Motiv uspešnosti je neposredno povezan s sliko, ki jo je otrok ustvari o sebi – pomembno je, da otrok napreduje po stopničkah, v skladu s svojim razvojem, in si postopoma pridobiva samozavest ter tako ustvarja pozitivno sliko (tudi ob manjših neuspehih).

Razvijanje radovednostiEna od najbolj izrazitih lastnosti predšolskega otroka je njegova radovednost – to je lastnost, ki se naslanja na pridobivanje znanja, spoznavanje novi stvari... Naravna radovednost otroka, je v odnosu do okolja, ki ga obkroža eden glavnih motivatorjev za otrokov razvoj in njegovo željo po učenju. Izraža se skozi zanimanje za dogajanje okrog njega, skozi željo videti, slišati, prijeti, okusiti tisto kar je novo, nepoznano – otrok je v želji, da bi spoznal svet okoli sebe pripravljen biti aktiven, se naučiti tisto, kar ga bo pripeljalo do nekega spoznanja. Radovednost je v nežnih otroških letih zelo redko nekoristna.Šolski sistem usmerjenega izobraževanja je slabil otroško radovednost in z njo kreativnost, saj so se morali otroci prebijati skozi snov brez vprašanja – njihova naloga je bila, da so tam sedeli, učiteljeva pa da je povedal tisto kar si je zamislil, da morajo znati.Danes se stvari sicer spreminjajo, toda še vedno se premalo dela na tem, da bi otrok sam prišel do spoznanja da mu vedenje o nečem koristi, premalo se vzpodbuja otroško radovednost in gradi na njej. Vse novejše raziskave kažejo da je učenje tistega kar nas ne zanima popolnoma brezplodno, saj bomo to znanje zavrgli ali pa zelo malokrat uporabili. V otroku je treba prebuditi radovednost, potrebno je, da čimbolj sam pride do želenega cilja (seveda ob naši pomoči, kadar jo potrebuje), nujno je krepiti in razvijati kreativnost, otroka vzpodbujati in mu dati možnost da sam pokaže željo po nekem znanju – le tako bo otrok napredoval, se učil in pridobljeno znaje cenil ter uporabljal, časi ko je bilo izobraževanje zgolj podajanje podatkov so že zdavnaj minili.

2.7 VZGOJNO-IZOBRAŽEVALNE METODE PRI DELU S PREDŠOLSKIM OTROKOM

Specifične metode predšolske vzgoje in izobraževanjaVčasih so na vzgojno – izobraževalno delo gledali zgolj kot na postopke, s pomočjo katerih se prenaša otrokom znanje, ki razvijajo otrokov um, oblikujejo navade... toda vse to je povzročalo pasivnost otrok, saj so skoraj popolnoma zanemarili aktivno vlogo otrok v učnem in vzgojnem procesu.Kasneje so počasi spoznavali svojo zmoto ter pričeli prilagajati učne procese in vanje aktivno vključevati otroke.Vzgojno – izobraževalno delo bi moralo čim bolj temeljiti na sodelovanju vzgojitelja in otroka, saj je le tako mogoče doseči optimalen razvoj. Otrok nam lahko sam pokaže kaj ga zanima, kakšno podajanje znanja mu je blizu, mi moramo to le izkoristiti ter izhajati iz njegovih izhodišč. Vedno izhajamo iz otroka!!!!!!!

Izobraževalne metode ali metode proučevanja

o tu je poudarek predvsem na podajanju znanja, ki je primerno starosti in razvoju otroka. Nujno je da vzgojitelj/starš ali učitelj izhaja iz otroka, da otrok ne držimo v razredu in »filamo« s podatki ampak da jim stvari približamo preko izkustva, fotografij, igic, knjig, predmetov....

o avtor na koncu navaja problemsko metodo, jezikovno, metodo odkrivanja, pokazateljsko metodo