primož krašovec: razredni boj v novi ekonomiji

48 BOREC 681–684REVIJA ZA ZGODOVINO, ANTROPOLOGIJO IN KNJIŽEVNOST

Mnogo težje in politično pomembnejše vprašanje je, zakaj je ideologija eksploatacije kot pobiranja davkov in ideje razrednega boja kot boja združenih zasebnih delavcev in podjetnikov proti državi tako razširjena in vplivna med delavci? To klasično vprašanje – zakaj delavci, vsaj na prvi pogled, na volitvah glasujejo in v vsakdanjem življenju delujejo proti svojim razrednim interesom ter s svojim načinom razmišljanja podpirajo družbenopolitično ureditev, v kateri so v podrejenem in izkoriščanem položaju – je mučilo že Gramscija v zvezi s pristankom množic na fašizem in je v osemdesetih letih pripeljalo do prevlade postmarksizma nad klasičnim marksizmom in vzpona britanskih kulturnih študij.PRIMOŽ KRAŠOVEC


PRIMOŽ KRAŠOVEC

RAZREDNI BOJ PO NOVI EKONOMIJI

NOVA EKONOMIJA ALI NEOLIBERALIZEM?

Za teoretike (kar danes pomeni najemniške, polzaposlene nižje akademske in raziskovalne kadre), publiciste, ki jih zanimajo širši strukturni procesi (kar nikakor ni nujno in kar v svetu novinarstva in publicistike, obsedenem z aktualnim, ni ravno pravilo), s katerimi se da razložiti na videz nenadne ekonomske in finančne krize, ter ostale intelektualne marginalce predstavljajo družbenoekonomske spremembe od konca sedemdesetih let do aktualne krize dvojen problem.

Po eni strani je problem eksistenčen in eksistencialen. Prvo zato, ker so aktualne spremembe visokošolskega in raziskovalnega polja del širših družbenoekonomskih procesov, za katere sta značilni zmanjševanje varnosti in stabilnosti zaposlitev (»fleksibilnost trga dela«) ter krčenje socialnih pravic (»fiskalna vzdržnost«), česar so deležni tudi akademski in raziskovalni delavci in delavke, ki jih naenkrat doleti val odpuščanj in katerih pogodbe se spremenijo iz tistih za nedoločen čas v pogodbe za določen čas – in ki so, prej vajeni ležernega načina dela in boemskega načina življenja, deležni kapitalistične discipline. Disciplinirani in fleksibilizirani intelektualci in intelektualke zato pogosto reagirajo prehitro, v paniki in v tožbah o svojem nemogočem eksistenčnem položaju mobilizirajo meglen in nedoločen pojem neoliberalizma kot zarote menedžersko nekompetentnih in intelektualno hendikepiranih lokalnih akademskih kapitalistov. Situacijo tako neutemeljeno lokalizirajo in jo predstavljajo kot problem zaostalosti in parohialnosti lokalnega okolja, s čimer


pravzaprav ponotranjajo pogled akademskega kolonializma in zaklinjajo »dobre prakse« Zahoda.

Če se pomaknemo nekoliko više po akademski lestvici, postane problem eksistencialen. Tisti, ki v novih procesih niso neposredno eksistenčno ogroženi, reagirajo nekoliko bolj premišljeno in poduhovljeno, skrbita jih usoda in smisel humanistike v ponorelem materialističnem svetu ter s tem povezano usihanje humanističnih vrednot in duha. Neoliberalizem v tej perspektivi predstavlja nekaj, kar ogroža pogoje možnosti kontemplacije skrivnosti biti in tradicionalen, humboldtovski Bildung. Eksistencialistična reakcija na način, kako splošni družbenoekonomski procesi delujejo v akademskem polju, se omejuje na njihovo kritiko znotraj tega polja (kapitalizem lahko divja drugje, a posvečeno polje humanistike mora ostati izjema), kritiko, ki je tradicionalistična in konzervativna, kar implicira tudi (vede ali nevede) obrambo tradicionalnih statusnih hierarhij in razmerij moči na univerzi. Skrajni domet takšne kritike neoliberalizma je – odvisno od vsakokratnih razmerij moči v vsakem posamičnem primeru – ohranitev delov humanstike kot rezervata, izoliranega od procesov, značilnih za neoliberalizem. Ne glede na občasne uspehe v tem prizadevanju ta vrsta kritike ne more omajati tistega, zaradi česar je neoliberalizem tako privlačna in razširjena ideologija – obljube, da bo izbrisal stare, fevdalne hierarhije in na univerzi vpeljal meritokratska načela kakovosti in uspešnosti –, zato lahko v najboljšem primeru računa le na kompromis in delitev akademskega terena.

Druga stran problema je epistemološka. Akterji neoliberalnih družbenih in ekonomskih procesov v veliki meri ignorirajo sodobne družboslovne in humanistične teorije in se zanašajo na ekspertize ekonomskih in menedžerskih ved. Deloma zato, ker sta imeli svoje čase prvi dve polji močno tradicijo kritičnih in odporniških teorij, ki za projekt, ki ga nekateri opredeljujejo kot restavracijo in konsolidacijo razredne moči kapitalistov po obdobju razrednega kompromisa po drugi svetovni vojni,1 niso ravno uporabne. Deloma pa zato, ker je zgodovina teorije po zlomu revolucionarne levice v sedemdesetih letih zgodovina umika levice s terena raziskovanja ekonomije na bolj efemerna področja. Torej tudi če bi se teoretska levica hotela povrniti na družbeno in politično bolj pertinentne in relevantne pozicije, nima – razen posameznih izjem – splošne alternativne teorije, ki bi bila politična alternativa neoliberalnemu projektu, tako da ni uporabna niti bolj benevolentnim ali celo levičarskim »policy makerjem«.


Reakcija na ta epistemološki deficit v humanistiki in družboslovju poteka po dveh osnovnih oseh. Ena je tisto, kar sta Bourdieu in Wacquant posrečeno poimenovala panglossizem2 – preobrnitev epistemološkega poraza v nekritično in delirično slavljenje novih stvari: nove ekonomije, novih informacijskih in komunikacijskih tehnologij, novih poslovnih modelov, opolnomočenosti posameznika, novega podjetništva, tehnoloških inovacij, mobilnosti, prenosov znanja itn. V tej perspektivi, katere najznačilnejši predstavnik je Giddens, intelektualne korenine pa ima v postmarksizmu, se ne govori o neoliberalizmu, temveč o globalizaciji, in kritika je omejena na nekaj moralnih zadržkov glede globalnega stanja človekovih pravic (kjer se težave po pravilu pojavljajo v državah, ki niso sprejele »nove ekonomije« in »novega javnega upravljanja«), družbenega izključevanja ali ekonomske diskriminacije, ki pa jih z lahkoto odpravijo humanitarne intervencije, delujoča pravna država ali socialno podjetništvo. Panglossizem dojema epistemološki deficit kot učinek tega, da sta bila družboslovje in humanistika nekoč preveč kritična in nekonstruktivna (tu so značilne samokritike francoskih panglossov, bivših radikalcev iz leta ’68),3 ter ga odpravlja z uvozom »mainstream« ekonomskih in menedžerskih teorij, ki zapolnijo pomanjkljivosti socioloških teorij, in z nekritičnim slavljenjem sodobnih globalnih družbenih in ekonomskih procesov.

Druga, nekoliko bolj reflektirana in kritična reakcija na epistemološki deficit humanistike in družboslovja je kritika neoliberalizma s perspektive mešanice klasičnega liberalizma (na področju politike in življenjskih slogov) in socialdemokracije (na področju ekonomske in socialne politike). Značilni predstavnici sta Wendy Brown4 in Martha Nussbaum. Tu se epistemološki deficit zapolnjuje z uvozom politične filozofije in elementov razsvetljenstva ter keynesiansko-socialdemokratskih elementov (ob hkratnem opuščanju bolj nepopustljivo kritičnih ali celo revolucionarnih elementov, značilnih za nekdanjo levičarsko teorijo), torej je tudi neoliberalizem definiran na podlagi klasičnega, s Polanyjevim izrazom, embedded liberalizma,5 kritika pa je formulirana na način odstopanja od tega, prej globalno prevladujočega družbenoekonomskega modela: neoliberalizem je tisti, ki deregulira, trga solidarnostne družbene vezi, namesto njih uveljavlja konkurenco kot osnovno načelo družbenosti, krči in omejuje monetarno in fiskalno suverenost nacionalnih držav, zmanjšuje obseg klasičnih socialnih pravic itn. V tej vrsti kritike se kot rešitev prikazujeta ponovna liberalizacija politike (proti antidemokratičnim


in tehnokratskim težnjam neoliberalizma) in ponovna keynesiacija ekonomije (proti antisocialnim in deregulativnim težnjam neoliberalizma). Epistemološki deficit teorije se v tej perspektivi zaključi v obrambi »manj slabe« različice kapitalizma (embedded liberalizem) proti slabši različici (neoliberalizem) – oziroma konkretni ekscesi neoliberalizma (»sweatshops«, tranzicijska devastacija Vzhodne Evrope, učinki finančne krize na vsakdanje življenje, brezposelnost, krčenje obsega socialnih pravic in političnih svoboščin), ki zahtevajo takojšnjo kritično obsodbo, učinkujejo kot epistemološka blokada za zamišljanje nekapitalistične alternative ali vsaj kritike kapitalizma kot takega, tudi v obdobjih gospodarske rasti in socialne prosperitete. To, kar bi bilo pred prihodom neoliberalizma konformistična apologetika obstoječega, danes učinkuje kot najbolj razširjena kritika neoliberalizma. Toda tej vrsti kritike je kljub temu treba priznati, da vsaj je kritika in da vsaj ne spregleduje ali zanikuje uničujočih političnih in socialnih učinkov neoliberalizma.

V nadaljevanju bomo pustili ob strani eksistenčno kritiko neoliberalizma, saj predstavlja precej marginalno in patološko obliko kritike, ki je ni težko zavreči kot irelevantne (globalne družbenoekonomske procese reducira na tragične življenjske zgodbe posameznih akademikov in na negativne osebnostne značilnosti posameznih akademskih krvnikov). Eksistencialno obliko kritike neoliberalizma smo kritizirali drugje,6 specifični kritiki levega neoheideggerjanstva pa sta podala Brennan7 in Goldner.8 Ukvarjali se bomo torej z epistemološkim problemom sodobne levičarske ali, kot v primeru današnjih panglossov in ljubiteljev nove politike, postlevičarske teorije, le da strukturnega epistemološkega deficita ne bomo reševali z uvozom ne »mainstream« ekonomskih teorij ne politične filozofije ali klasičnega keynesianizma, temveč bomo probleme, ki jih levičarski teoriji zastavljata neoliberalizem in vzpon »nove ekonomije«, gledali skozi prizmo koncepta razrednega boja. To sicer ni najbolj inovativna rešitev, saj gre za star in pogosto diskreditiran koncept (kot pokaže Wood, je bila opustitev konceptov razreda in razrednega boja konstitutivna gesta postmarksizma, iz katerega izvira današnji panglossizem,9 zanemarila pa jih je tudi socialdemokratska kritika neoliberalizma, ki se ukvarja s pravicami in regulacijo), a je morda potencialno produktivna.

Zanimalo nas bo torej to, kar obe obravnavi neoliberalizma (oziroma nove ekonomije), ki temeljita na epistemološkem deficitu,


konstitutivno puščata ob strani. Naša osnovna teza je, da se obe omenjeni teoriji znajdeta v epistemološkem deficitu ravno zaradi opustitve koncepta razrednega boja in da lahko ponovna vpeljava tega koncepta in njegove problematike premakne razpravo od eksplicitne apologetike kapitalizma (v primeru entuziastičnega slavljenja nove ekonomije) in implicitnega pristajanja na kapitalizem, če je ta vsaj nekoliko reguliran in vsebuje socialne pravice in politične svoboščine (v primeru socialdemokratske kritike), h kritiki kapitalizma kot takega, ki je sposobna povezati teorije globalizacije in nove ekonomije ter njunih mračnih, neoliberalnih razsežnosti v splošno teorijo zgodovinske dinamike kapitalizma, ki ji za kritičnost ni treba posegati po moralizmu ali teorijah zarote. Panglossizem in socialdemokratska kritika povesta le del zgodbe: v sodobni globalni družbenoekonomski ureditvi obstajajo tako »vitka produkcija«10 kot demokratičnemu nadzoru nedostopne finančne ustanove, tako mrežna povezanost podjetij in visokotehnološki razvoj kot »slumi« in »sweatshopi«. Poskušali bomo podati bolj integrirano in natančnejšo perspektivo neenakega in protislovnega kapitalističnega razvoja na dveh primerih. To pomeni, da ta perspektiva ne bo vseobsegajoča in da pušča ob strani mnoge prvine in razsežnosti sodobnega družbenoekonomskega razvoja, dotika pa se dveh, za aktualne družbenopolitične boje še posebno pomembnih: razmerja med javnim in zasebnim sektorjem v času javno-zasebnih partnerstev ter razmerja med delavcem in kapitalistom v času podjetniške kulture.

JAVNI IN ZASEBNI SEKTOR TER DRUŽBENA REPRODUKCIJA DELA IN KAPITALA

Zadnjih dvajset let zgodovine Evropske unije je zgodovina vzpostavljanja režima austerity in počasnega ter postopnega odpravljanja socialnodemokratskega režima, ki je prevladoval prej. Najpomembnejši dogodki te zgodovine so Maastrichtska pogodba, ki institucionalizira fiskalno vzdržnost in disciplino (in ukine keynesianske načine premagovanja kriz in spodbujanja gospodarske dinamike s povečanim državnim zadolževanjem in začasnimi proračunskimi deficiti), uvedba evra, ki institucionalizira rigidno in centralizirano monetarno politiko (in ukine možnosti strateške devalvacije posameznih nacionalnih valut kot načinov prilagajanja na relativni položaj posameznega nacionalnega gospodarstva v globalni konkurenčni tekmi ali povečanja denarja


v obtoku kot načina premagovanja kriz), in Lisbonska strategija, ki načenja socialdemokratski razredni kompromis (utemeljen na delavskem pristanku na kapitalizem v zameno za visok standard, na rasti mezd hkrati s produktivnostjo, na močnem javnem sektorju in na visoki ravni delavskih pravic) s poudarjanjem nujnosti fleksibilizacije trgov dela.

Če zaradi preglednosti prikažemo oba režima nekoliko poenostavljeno in idealno-tipsko, so v socialdemokratski zgodovinski situaciji v prilagajanju hitro spremenljivim pogojem mednarodne konkurenčnosti in v premagovanju kriz sodelovali vsi trije dejavniki: monetarna in fiskalna politika ter politika dela. V zgodovinski situaciji režima austerity, ko je monetarna politika rigidna in ima za cilj izključno stabilnost cen in kontroliranje inflacije, ko ima celotno evroobmočje skupno valuto in ko sta maksimalna obsega javnega dolga in proračunskega deficita prav tako rigidno določena (čeprav je posameznim nacionalnim državam »subsidiarno« prepuščena svobodna izbira konkretnih varčevalnih ukrepov, s katerimi dosegajo maastrichtske kriterije), postane osnovni način premagovanja kriz in doseganja mednarodne konkurenčnosti pritisk na delavski razred pod šifro »konkurenčnosti« in z metodo »fleksibilizacije« (z uvajanjem nerednih zaposlitev in zaposlitev za določen čas, s podaljševanjem delovnega časa, ukinjanjem posameznih socialnih pravic in krčenjem institucij socialne reprodukcije). Obenem so delavski razredi posameznih držav postavljeni v konkurenčno tekmo eni proti drugim, saj posamezne vlade poskušajo (znotraj okvirov fiskalne subsidiarnosti) čim bolj znižati ceno dela in povečati njegovo produktivnost, kar dela nekatere nacionalne delavske razrede bolj »konkurenčne« od drugih oziroma postavlja boj za delavske in socialne pravice v neposredni antagonizem z državno politiko.11

Ko imajo posamezne nacionalne vlade znotraj Evropske unije zvezane roke glede monetarne politike in zelo omejeno avtonomijo glede fiskalne politike, je to konec obdobja socialnega dialoga, ne glede na politično retoriko in ideologije.12 Če zaradi prilagajanja pogojem mednarodne konkurenčnosti ni mogoče doseči kompromisa med monetarnimi in fiskalnimi ukrepi ter ukrepi na področju socialne politike, postane socialni dialog prazna ideološka fraza oziroma maska za vsiljevanje varčevalnih ukrepov na račun delavskega razreda, deloma z uspešnim ideološkim prepričevanjem in deloma, če to ni uspešno (kot v primeru mediteranskih držav članic EU danes), na silo.


Ta situacija, čeprav je institucionalizirana in velja tudi za »normalno« delovanje Evropske unije, se še posebej zaostri v obdobju krize. V aktualni krizi so države reševale zasebne finančne ustanove, ki so zašle v težave, in zasebni kapital, ki mu je – kot v vsaki kapitalistični krizi – grozila devalvacija. Reševale so jih z bail outi oziroma socializacijo stroškov premagovanja krize. Nekatere je ta transformacija zasebnega v javni dolg potisnila čez ali blizu roba maastrichtskih kriterijev maksimalnega obsega javnega dolga in finančna kriza se je v Evropski uniji spremenila v dolžniško krizo, ki je še posebej prizadela njeno mediteransko periferijo. Razlog za to je neenak razvoj Evropske unije, saj so posamezne države vanjo vstopile kot dedinje desetletij vojaških diktatur in mednarodne izolacije (Grčija, Španija, Portugalska) ali kot sveže deindustrializirane in privatizirane postsocialistične države z gospodarstvom v razsulu in visoko stopnjo brezposelnosti ter se tako v skupnem tržnem in monetarnem prostoru pridružile veliko razvitejšim, stabilnejšim in gospodarsko močnejšim državam Zahodne in Severne Evrope. Naraščanje javnega dolga, ki je običajen spremljevalni pojav pridružitve Evropski uniji, v primeru perifernih članic deloma odraža enkratne stroške prilagajanja in deloma trajne stroške vzdrževanja konkurenčnosti v enotnem gospodarskem prostoru (saj veljajo enaka pravila za bolj in za manj razvite članice, čeprav bi drugim verjetno bolj koristila šibkejša valuta in bolj »sproščen« fiskalni okvir delovanja, pa tudi določena mera protekcionizma, dokler svojih industrij ne bi dvignile na raven razvitejših članic), obenem pa se periferne članice zadolžujejo pri bankah v centru, ki pobirajo obresti na neenak razvoj Evropske unije. V času krize, ko zaradi bail outov javni dolg eksplodira, se pritisk na javne sektorje in socialne pravice (posebej v perifernih članicah EU) poveča in okrepi.

Čeprav lahko v časopisih beremo, da je dolžniška kriza mediteranskega dela Evropske unije posledica preveč razkošnih socialnih držav in nevzdržnega obsega delavskih in socialnih pravic oziroma lenobe in nedelavnosti Mediterancev (verjetno posledice tople klime in bližine morja?!), kot trdi klasičen rasistični stereotip, ki se v kapitalistični apologetiki pojavlja že od razprav o delovnih navadah Ircev13 ali amazonskih Indijancev14 v času prvotne akumulacije, gre za klasično kapitalistično krizo, tj. krizo zasebnega sektorja. Obseg socialnih držav in socialnih pravic je na evropski periferiji povsem vzdržen in znotraj okvirov odgovornega gospodarjenja z državnim proračunom. Vzrok za pretirano zadolževanje tiči drugje,


v deindustrializaciji v devetdesetih letih, zaradi katere se je povečala brezposelnost, s tem pa pritisk na institucije socialne države, in zaradi katere so se hkrati zmanjšali davčni prihodki iz gospodarskega sektorja. Drugi vzrok je liberalizacija finančnega poslovanja, ki omogoča zasebnim podjetjem izogibanje plačevanju davkov. V Grčiji, denimo, ni problem preveč socialna država, temveč premajhna učinkovitost pobiranja davkov. In tudi to bi bilo še v mejah vzdržljivosti (kar dokazuje preprosto empirično dejstvo, da je evropska periferija do aktualne krize ekonomsko in socialno funkcionirala), če ob izbruhu krize državni proračun ne bi nastopal kot skrajna rezerva za reševanje težav zasebnega sektorja. Rasistično moraliziranje o lenih Grkih je ideološka maska za spremembo namembnosti javnih proračunskih sredstev od sredstev za zagotavljanje družbene reprodukcije v sredstva za reševanje zasebnega sektorja, ko se ta znajde v težavah. Zato se obsegi pokojninskih blagajn, plače javnih uslužbencev ali proračuni za kulturo zmanjšujejo sorazmerno s povečevanjem javnih sredstev za saniranje zasebnega, predvsem finančnega sektorja.

Če kaj, je aktualna kriza pokazala, da težava ni v premajhni učinkovitosti (konec koncev, kot nekje pripomni Mislav Žitko, ljudje ne umirajo zaradi gripe in nepismeni v gorečih hišah) ali preveliki razsipnosti javnega sektorja, temveč v tem, da zasebni sektor, domnevna gonilna sila družbene dinamike, veliki zaposlovalec in spodbujevalec splošnega družbenega blagostanja, ni več zmožen lastne reprodukcije in se mora, da bi sploh preživel, zanašati na javni proračun do stopnje, ki ogroža sposobnost javnega sektorja za družbeno reprodukcijo, posamezne države pa potiska na rob bankrota. Res je sicer, da je kapitalistična država – tudi v zgodovinski situaciji socialdemokratskega razrednega kompromisa – vedno skrbela za zasebni sektor. To je počela s protekcionističnimi ukrepi, subvencijami, nacionalizacijo strateško pomembnih industrij itn., vendar v določenem, kompromisnem obsegu, ki ni ogrožal obsega javnega sektorja in njegove funkcije družbene reprodukcije. Po »herojskem« obdobju neoliberalizma, ko so njegovi najbolj goreči apologeti pozivali k popolnemu umiku države iz gospodarstva in k privatizaciji vseh ustanov socialne reprodukcije, smo v zadnjih nekaj letih prišli do obratne situacije: zasebni sektor je odvisen od državne pomoči do stopnje, ki onemogoča družbeno reprodukcijo in jo sili k iskanju alternativnih virov financiranja in delovanja (tako EU v strategiji Inovativna unija predlaga zelo ohlapno definirano »inovativno« zdravstvo in »inovativen« sistem socialnih


storitev15 – kaj več kot ohlapna ideološka definicija ji niti ne preostane, saj postaja očitno, da tržna logika ne deluje niti v polju produkcije, kaj šele družbene reprodukcije). Vzgojiteljice v vrtcih, gasilci, učiteljice, medicinske sestre, poštarji, študentke in upokojenci tako postanejo talci težav zasebnega sektorja, ki jim, ker sam parazitira na državnem proračunu, ukinja delovna mesta in onemogoča dostop do sredstev za preživetje, obenem pa so še tarče ideoloških pogromov o lenobi in neučinkovitosti.

Celoten družbeni sistem se postavi na glavo: raziskovalci morajo postati bolj podjetni in iskati alternativne vire financiranja, upokojenci morajo (kjer je reforma pokojninskega sistema uspešna) postati strokovnjaki za mednarodne finančne trge, brezposelni morajo modro investirati svoj človeški kapital, bolniki morajo začeti jemati kredite, kulturniki morajo začeti razmišljati o svoji vlogi v komercialni revitalizaciji z deindustrializacijo uničenih mestnih četrti in maturanti pri osemnajstih preudarno oceniti najverjetnejše stanje trga dela v času, ko bodo diplomirali. Se pravi: ljudje, ki so na kakršen koli način (kot uporabniki ali kot zaposleni) vključeni v ustanove socialne reprodukcije, morajo na silo postati podjetniki, medtem ko vodilni v zasebnem sektorju (to velja predvsem za finančne ustanove) postajajo javni uslužbenci in si letne nagrade izplačujejo iz javnih sredstev, ki so jih dobili v bail outih. Kar medijska ideologija ponuja kot etično odločitev (»moramo delati več, moramo postati bolj podjetni«), je v procesih fleksibilizacije trgov dela in varčevalnih ukrepov retroaktivna apologetika vsiljene nujnosti, ko javni sektor iz institucije družbene reprodukcije, ki prebivalstvu zagotavlja socialno varnost, zdravstveno skrb, izobrazbo in kulturno omiko, postane institucija reprodukcije kapitalistične akumulacije. Pri tem pade (čeprav to medijskim komentatorjem še ni jasno – in jim verjetno tudi nikoli ne bo) tudi osnovni utemeljitveni mit liberalnega kapitalizma, mit o zmožnosti avtonomne reprodukcije prostega trga, zgoščen v geslu laissez faire. Če državna intervencija ni več, tako kot v keynesianski družbenoekonomski ureditvi, način korekcije družbeno škodljivih učinkov kapitalizma ali zaščita nacionalnih interesov pred potencialno nevarnim izpostavljanjem prosti mednarodni konkurenci, temveč je nujna, da kapitalizem sploh preživi, potem temeljno vprašanje ni vzdržnost javnega sistema družbene reprodukcije, temveč vprašanje vzdržnosti kapitalizma samega. Medtem ko gasilci še vedno gasijo požare, učiteljice učijo otroke brati in pisati in zdravniki uspešno in


učinkovito zdravijo gripo, zasebni sektor ni več sposoben odpirati novih delovnih mest in povečevati davčnih prilivov, obenem pa padajoči realni dohodki (učinek fleksibilizacije) delavskemu razredu onemogočajo višanje materialnega standarda skozi potrošnjo. Še več, zasebni sektor – v kolikor so varčevalni ukrepi prerazporeditev namenskosti javnih sredstev – javnim uslužbencem ukinja delovna mesta in jih nasilno odriva v vice sive ekonomije in nezaposlenosti.

RAZREDNI BOJ V JAVNEM SEKTORJU

Na prvi pogled se torej zdi, kot da danes osnovni družbeni antagonizem poteka med javnim in zasebnim sektorjem, med predstavniki in zagovorniki klasičnih socialnih pravic in javnega dobra v funkciji družbene reprodukcije na eni strani ter predstavniki in zagovorniki »novega javnega upravljanja«, »modernizacije«, »podjetniške kulture« ter inovacij in dodane vrednosti na drugi strani. To drži le, dokler ostanemo na najsplošnejši ravni družbene reprodukcije in reprodukcije pogojev akumulacije kapitala – ta dva procesa sta v zgodovinski situaciji socialdemokratskega razrednega kompromisa ločena, medtem ko začne kasneje drugi vdirati v prostor prvega in ga zasedati, kar povzroči antagonizem na tej, najsplošnejši ravni. Vendar če ostanemo le na tej ravni, naša kritika ne seže dlje od pozivov po ohranitvi javnega dobrega in stare socialne pravde, kar je, čeprav včasih nujno iz taktičnih razlogov, teoretsko naivno (saj ne upošteva celotne kompleksnosti problematike in mora nadomeščati epistemološko šibkost z moraliziranjem) in politično ambivalentno, saj lahko prinese nekatere kratkoročne uspehe, ne problematizira pa nekaterih procesov, ki predstavljajo podrejanje imperativu akumulacije kapitala znotraj javnega sektorja, tudi če ta ostane javno financiran in ne pride do formalne spremembe lastništva. Denimo, ko univerza ostane javna ustanova, vendar uči podjetniške veščine in njen raziskovalni del postane dislocirana enota za raziskave in razvoj za privatno industrijo, ali ko vojska iz institucije oboroženega ljudstva postane podporna enota pri imperialističnih intervencijah svetovnih velesil, tedaj ne zadošča zgolj poudarjati njun status javnih ustanov.

Če nekoliko približamo pogled in poskušamo zajeti več razsežnosti kompleksnosti aktualnih transformacij javnega sektorja, lahko vidimo, da ne gre le za poskuse neposredne privatizacije, ki pogosto niti ni


nujno v interesu ne države ne zasebnega sektorja. Privatizacija je le eden izmed načinov, kako javne ustanove narediti koristnejše in uporabnejše (v neoliberalnem novoreku: odgovorne oziroma accountable) s stališča kapitala. Denimo, v primeru privatizacije nacionalnih industrij v postsocialističnih državah je ta privedla do ekonomske in socialne katastrofe ter močno otežila pogoje socialne reprodukcije in tudi akumulacije kapitala, zato je previdnost ali zadržanost do nadaljnjih neposrednih privatizacij tako pri predstavnikih državne oblasti kot kapitala razumljiva. V primeru univerze se zasebne fakultete uvajajo poleg javnih, lekarne se privatizirajo postopno in previdno itn. Če nismo pozorni le na spremembe v formalnem statusu in tipu lastništva javnih ustanov (in nas bolj kot pravna vprašanja zanima način, kako logika kapitala deluje znotraj javnega sektorja), lahko identificiramo tri osnovne procese: ekspropriacijo, neposredno akumulacijo in socializacijo stroškov.

Ekspropriacija je značilna denimo za kulturno polje in nove urbanistične in kulturne politike – tam se kreativnost, »socialni kapital«, znanja in kulturne vsebine privatizirajo na način javno-zasebnega partnerstva, s hkratnim finančnim stradanjem avtonomne kulturne produkcije in promocijo malega podjetništva, samozaposlitve, free lance delovanja ipd., kjer nato posamezni samostojni, finančno podhranjeni kulturniki ali majhne kulturniške skupine stopajo v partnerske odnose z zasebnimi podjetji, ki skrbijo za distribucijo, promocijo in trženje, oddajajo prostore za delovanje, pobirajo najemnine in računajo vstopnice. V tem primeru kultura s perspektive kapitala predstavlja ogromno zalogo komercialno še neizkoriščene vrednosti (še posebej njen avantgardni, »urbani« oziroma alternativni del), saj se te prakse zgodovinsko niso razvijale v popolni ločenosti ali na določeni odmaknjenosti od kapitala in kapital pri osvajanju teh »novih trgov« uporablja staro imperialistično načelo res nullius, po katerem je legitimno zasesti zemljo, ki (po kapitalističnih merilih) ni v produktivni uporabi, ne glede na odpor in posledice za domorodce. Obenem so te kulturne prakse potencialno komercialno zanimive, tako denimo za modno, glasbeno, oglaševalsko in oblikovalsko industrijo kot za nepremičninske agencije, ki prežijo na rast cen nepremičnin v urbanih četrtih, ki privlačijo umetnike in kreativce. Proces vključevanja avtonomne kulturne produkcije v kapitalistične družbene odnose je dvojen: po eni strani gre za ekspropriacijo kulturnih praks, ki se komodificirajo in postanejo komercialne dejavnosti (od jezikovnih


inovacij in načinov oblačenja do glasbenih in drugih umetniških vsebin in stilov), po drugi strani pa gre za uničevanje odnosov »scenskih« solidarnosti in proletarizacijo kulturnih in kreativnih producentov, ki so prisiljeni v odnose medsebojne konkurence, in sicer de iure kot samostojni ali mali podjetniki in de facto kot klasični proletarci, ki do sredstev za preživetje ne morejo dostopati drugače, kot da prodajajo svojo delovno silo na trgu. Ta proces se strukturno ne razlikuje veliko (razen po stopnji brutalnosti, ki danes ne vključuje več prisilnega dela v rudnikih zlata) od procesa prvotne akumulacije kapitala, kjer je prav tako šlo za ločitev delavcev od zemlje (danes skvotov in avtonomnih kulturnih centrov) in produkcijskih sredstev ter za uničevanje tradicionalnih solidarnostnih vezi, atomizacijo in fragmentacijo delovne sile. Čeprav sebi pravi podjetnik, današnji »espe« s področja kulture ali oblikovanja ni v strukturno nič drugačnem položaju kot razlaščeni britanski kmet v času zore kapitalističnega produkcijskega načina. Ekspropriacija (tako takrat kot danes) pomeni uničevanje solidarnostnih družbenih vezi, onemogočanje dostopa do preživetja zunaj trga dela (načrtno zmanjševanje javnega financiranja za avtonomno kulturno produkcijo in kompenzacija na način ponujanja zasebnih »partnerjev«) in uvajanje konkurenčnih odnosov med posameznimi produkcijskimi enotami (posamezniki in podjetji ali celo, v primeru novih kreativnih politik za revitalizacijo mest, med posameznimi četrtmi ali mesti).16

Drugi proces, neposredna akumulacija, se uvaja tam, kjer so javne dejavnosti oziroma storitve že organizirane kot komercialne dejavnosti, denimo v zdravstvu oziroma lekarnarstvu, in se lahko spremenijo v povsem komercialne dejavnosti (z ali brez neposredne privatizacije v smislu spremembe formalnega lastništva) z nekaj posegi v način delovanja, organizacije in upravljanja s finančnimi sredstvi. Takšnim ustanovam se zmanjšuje delež javnega financiranja in se jih spodbuja (denimo univerze), naj povečajo delež financiranja iz zasebnih virov, bodisi donacij ali sponzorstev bodisi od prodaje svojih izdelkov ali storitev. Poudarja se tudi »avtonomija« vodstev teh ustanov, kar v praksi pomeni, da imajo večja pooblastila in večjo moč pri »racionalizaciji« poslovanja (tj. pri odpuščanju »odvečnih« zaposlenih in večjem delovnem obremenjevanju preostalih, pri uvajanju fleksibilnega delovnega režima, zniževanju mezd). Neposredni posledici pretvarjanja institucij družbene reprodukcije v institucije neposredne akumulacije kapitala sta zmanjšanje dostopnosti teh storitev, ki niso več univerzalne


(revnejšemu delu prebivalstva ob šolninah na univerzah ali plačevanju zdravstvenih storitev to dvoje ni več dostopno), in proletarizacija delovne sile, ki sicer ni, tako kot v primeru kulture, potisnjena v svobodnjaško dninarstvo, vendar se ji kljub temu poslabšajo delovni pogoji, podaljša delovni čas, znižajo mezde in poveča intenzivnost dela. Neposredni učinek tega procesa na delovno silo je prav tako uvajanje odnosov konkurence, kjer posamezni, za določen čas najeti in podplačani delavci in delavke (medicinske sestre, učiteljice, asistenti) tekmujejo, komu bo uspelo podaljšati pogodbo, obenem pa med seboj tekmujejo tudi posamezne univerze (katera bo bolj »odlična«), bolnišnice in druge javne ustanove. Izgublja in razvrednoti se tudi pomen teh ustanov kot institucij družbene reprodukcije – družbena reprodukcija je potisnjena na stranski tir in podrejena ekonomskim imperativom, kar pomeni, denimo, da je večina zasebnih klinik namenjena premožnejši klienteli in se ukvarja z estetsko kirurgijo ali psihoterapijo (kar sta ključni zdravstveni preokupaciji buržoazije), delavskemu razredu pa so na voljo finančno podhranjene javne bolnišnice s slabo opremo in infrastrukturo, saj bolezni revnih (in s tem manj plačilno sposobnih) niso več prioriteta zdravstva in farmacije. Dimenzija družbene reprodukcije se izgublja tudi pri drugih javnih ustanovah: komercialni mediji postanejo aferaški tabloidi, komercialne univerze postanejo poslovne šole ali šole za uporabnostne študije, komercialna kina koloseji, komercialna gledališča pa špas teatri. Obenem se ostri razredna delitev in razredni boj znotraj posameznih ustanov: medicinske sestre, učiteljice, nižji akademski kader, novinarji in poštarji so vse bolj proletarizirani ter izgubljajo status in socialne pravice javnih uslužbencev, medtem ko imajo vodstva teh ustanov vse večjo moč in avtonomijo pri razpolaganju s človeškimi viri, torej se tudi v javnem sektorju vse bolj uveljavljajo kapitalistične hierarhije in kapitalistična delovna disciplina.

Tretji proces podrejanja institucij družbene reprodukcije17 kapitalu je socializacija stroškov. S tem procesom smo se več ukvarjali drugje,18 zato naj ponovimo le njegove osnovne značilnosti: gre za proces, posebej značilen za reforme javnih raziskovalnih inštitutov in raziskovalnih oddelkov univerz, katerim se delež javnega financiranja, v nasprotju s siceršnjimi austerity measures, povečuje. Toda pogoj za to povišanje sredstev je temeljita reorganizacija javnega raziskovanja: tesnejša povezava z gospodarstvom, uvajanje podjetniške kulture, razbitje sistema javnih uslužbencev in usmerjanje raziskovalnih prioritet in


načina raziskovanja po diktatu gospodarstva. V tem procesu zasebni sektor prenaša stroške in delo raziskovanja in razvoja s hišnih oddelkov na javne ustanove, s čimer si prihrani nepredvidljivost (znanstvena odkritja so kontingentna in jih ni mogoče vnaprej predvideti), dolgotrajnost in finančne stroške (plače raziskovalcev so visoke in laboratorijska oprema draga) raziskovalnega procesa in vse to prenese na javni sektor, medtem ko si rezervira brezplačen dostop do gospodarstvu koristnih inovacij in privatizira dobičke, ki iz njih, če so uspešne in če najdejo komercialno aplikacijo, izhajajo. Učinki na javni raziskovalni sistem so proletarizacija raziskovalcev, uvajanje kapitalistične discipline in korporacijskih metod upravljanja ter izguba avtonomije pri določanju raziskovalnih prioritet in načina raziskovanja, posredni učinki na univerzo kot celoto pa so zmanjšanje sredstev in kadra za pedagoško delo ter prenašanje stroškov pedagoškega dela na študente prek uvajanja ali povečevanja šolnin.

Skupna poteza vseh treh procesov je, kljub tehničnim razlikam v načinu izvedbe ali obsegu podrejanja javnega sektorja kapitalu, proletarizacija javnih uslužbencev in uslužbenk. Tako free lance kreativci kot učiteljice na enoletnih pogodbah ali mladi raziskovalci doživljajo ukinjanje razredno kompromisnega statusa javnih uslužbencev in vse bolj odkrito uvajanje kapitalistične discipline, medtem ko se vodstveni kader vse bolj spreminja v klasične kapitaliste. Eden izmed najvidnejših in najpomembnejših učinkov podrejanja javnega sektorja kapitalu je torej zaostritev razrednega boja in povečanje razrednih razlik znotraj javnega sektorja (po modelu, ki velja v zasebnem sektorju). Kar se s stališča potrošnje javnih in socialnih storitev kaže kot antagonizem med javnim in zasebnim, se s stališča njihove produkcije kaže kot razredni boj znotraj javnega sektorja samega. Klasična socialdemokratska obramba javnega dobrega in javnega interesa pred napadi kapitala spregleda ravno to, zelo pomembno razredno dimenzijo.

DRŽAVA IN KAPITAL, DAVKI IN PRESEŽNA VREDNOST, IN MEDSEKTORSKA SOLIDARNOST

V času krize – oziroma ko politične razmere omogočajo, da se tako materialni kot moralni stroški krize prenašajo na javni sektor in s tem na delavski razred, z zmanjševanjem neposrednih (socialna


podpora, nadomestilo za brezposelnost, pokojnine) in posrednih (dostop do zdravstva, izobraževanja in drugih institucij družbene reprodukcije) socialnih dohodkov – se zdi, kot piše Bologna, da »delavcev ne izkoriščajo več kapitalisti, temveč poštarji, raznašalci mleka in študentje«.19 Politična prioriteta postane reševanje in ponovni zagon zasebnega sektorja in s tem akumulacije kapitala (s hkratnim odpiranjem novih »trgov« znotraj javnega sektorja), kar pomeni, da javni uslužbenci postanejo tarče intenzivne ideološke ofenzive, ki javni sektor diskreditira kot neproduktiven, neučinkovit in parazitski, ljudi, ki delajo na področju družbene reprodukcije, pa kot lene, inertne in odvečne. Gre za perverzen obrat klasične marksistične teorije eksploatacije, po kateri, v najenostavnejši obliki, delavec dela več oziroma dlje, kot se mu vrne v obliki mezde, presežek, tj. presežna vrednost, pa ostane kapitalistu. V času politične in ideološke ofenzive proti javnemu sektorju in javnim uslužbencem mesto koncepta presežne vrednosti zasedejo davki – ti naj bi bili presežek, ki je poštenemu delavcu (v zasebnem oziroma »realnem« sektorju, saj tovrstne ideološke eskapade praviloma pozabljajo, da tudi javni uslužbenci oziroma ustanove, ki jih zaposlujejo, plačujejo davke) odvzet vsak delovni dan in ob vsakem obračunu mezde. Takšen obrat na mesto izkoriščevalca postavlja javni sektor oziroma »državo« in proletarski resentiment zaradi slabšanja socialnih razmer, padanja materialnega sektorja in naraščanja nezaposlenosti mobilizira za podporo varčevalnim ukrepom. V tej ideološki perspektivi sta tako delavec kot podjetnik oziroma delodajalec v zasebnem sektorju na isti strani, soborca v boju proti »državi«, medtem ko dejanska država (oziroma institucije politične moči) razumevajoče ekspropriira in proletarizira javne uslužbence. Razredni boj se tako v tej, neoliberalni perspektivi kot v socialdemokratski, ki smo jo analizirali prej, premesti na raven boja med javnim in zasebnim sektorjem, le da so tu junaki združeni delavci in podjetniki iz zasebnega sektorja.

Očitno je, zakaj takšna ideologija ustreza tako državi kot zasebnemu kapitalu. Državi ustreza, ker jo odreši težavnega upravljanja razrednega kompromisa (iskanje ravnotežja med stopnjo zaposlenosti in inflacije ter med mezdami in profiti in posredovanje v pogosto eksplozivnih antagonizmih »socialnega dialoga« je zelo naporno in nehvaležno početje) in obenem odgovornosti za neposredno služenje kapitalu20 (tu se država sklicuje na objektivni imperativ protikriznih ukrepov, striktnost pravil EU in pritisk bonitetnih agencij). Zasebnemu kapitalu


pa ustreza zato, ker mu omogoča moralno kritje za ponoven zagon akumulacije in njeno razširitev na področje javnega sektorja. Država in kapital v neoliberalni zgodovinski situaciji nista nič manj povezana kot v keynesianski. Še več, njuno prijateljstvo je kljub nekaterim antietatističnim prvinam neoliberalne ideologije in pogostim pozivom k »umiku države iz gospodarstva« še bolj čvrsto in intimno kot v predhodnem obdobju. Uspešni gospodarstveniki prosto prehajajo na ministrske in druge pomembne politične položaje, medtem ko se bivši poslanci in ministri po izteku mandata pogosto odločijo za kariero v gospodarstvu. Uspešne podjetnike se vsiljuje univerzam kot predavatelje in drugim javnim ustanovam kot svetovalce, medtem ko se dekani in vodje drugih javnih ustanov, v skladu s svojo novo »avtonomijo« in »podjetniško kulturo«, čedalje bolj obnašajo kot klasični zasebni kapitalisti. Obenem vsak sposoben zasebni kapitalist ve, da mu državne investicije in javni sektor zagotavljajo infrastrukturo za nemoteno poslovanje, obenem pa nosijo stroške reprodukcije njegove delovne sile, ki zaradi reform javnega sektorja postaja čedalje bolj podrejena imperativom zasebnega sektorja (razsežnosti družbene reprodukcije, ki niso koristne za okvire gole reprodukcije delovne sile ali pa te okvire presegajo, se krčijo ali ukinjajo). Prav tako lahko računa na ugodne razpisne pogoje pri javnih projektih (denimo v gradbeništvu), subvencije in druge oblike javne socialne podpore. S takšno, tesnejšo povezavo med državo in kapitalom se na področje državne uprave prenesejo tudi mnoge »dobre prakse«, ki izvirajo iz zasebnega sektorja in so značilne zanj (čeprav se v danes prevladujoči ideološki klimi pripisujejo izključno javnemu sektorju): klientelizem, nepotizem, netransparentnost poslovanja in korupcija. Za kapitalista država v neoliberalizmu postane to, kar je bila v socialdemokratski ureditvi za delavca – vir socialne pomoči, ko nastopijo težave, in instanca, ki zagotavlja polno zaposlenost kapitala, kot je nekoč zagotavljala polno zaposlenost dela.

Mnogo težje in politično pomembnejše vprašanje je, zakaj je ideologija eksploatacije kot pobiranja davkov in ideje razrednega boja kot boja združenih zasebnih delavcev in podjetnikov proti državi tako razširjena in vplivna med delavci? To klasično vprašanje – zakaj delavci, vsaj na prvi pogled, na volitvah glasujejo in v vsakdanjem življenju delujejo proti svojim razrednim interesom ter s svojim načinom razmišljanja podpirajo družbenopolitično ureditev, v kateri so v podrejenem in izkoriščanem položaju – je mučilo že Gramscija v zvezi


s pristankom množic na fašizem in je v osemdesetih letih pripeljalo do prevlade postmarksizma nad klasičnim marksizmom in vzpona britanskih kulturnih študij. Te so glasovanje delavcev za vlado Margaret Thatcher interpretirale kot učinek medijske in kulturne hegemonije neoliberalizma (in tako kot relevanten pojasnjevalni element odpisale klasično koncepcijo razrednega boja na neposredni točki produkcije),21 medtem ko sta splošen teoretski okvir postmarksizma postavila Laclau in Mouffe z diskreditacijo konceptov razreda in razrednega boja kot ekonomsko determinističnih in esencialističnih ter z vztrajanjem pri avtonomiji političnega in definiciji političnega kot kontingentne igre pluralnih diskurzov.22

Deloma lahko pristopu kulturnih študij in postmarksizma priznamo, da je v osemdesetih odprl oziroma spomnil na pomembno gramscijansko vprašanje kulturne hegemonije in vpliva ideoloških bojev na politične razmere, toda če ekonomskega zamenjamo s kulturnim in/ali diskurzivnim determinizmom, smo ravno tako enostranski kot tradicionalni marksizem (in tragična britanska osemdeseta, za katera so bili značilni poraz rudarske stavke, ekspropriacija council estatov, financializacija vsakdanjega življenja, uvajanje osebne odgovornosti in podjetniške kulture, deindustrializacija in številne privatizacije v javnem sektorju, se od začetka devetdesetih let na evropski periferiji ponavljajo kot farsa).

Tudi v našem primeru medijska kultura in ideološki boj pojasnita le del zgodbe. Res je, da je danes prevladujoča medijska kultura usmerjena v aferaštvo, iskanje zarot, individualne zgodbe, moralizem in iskanje podtalnih omrežij in zakulisnih povezav, kar onemogoča ali vsaj močno ovira sistemsko, teoretsko analizo kapitalizma, zaradi česar je kot instanco eksploatacije mogoče predstavljati republiško davčno upravo. Davki so zabeleženi na plačnih izpiskih in računovodsko regulirani, mogoče jih je preveriti pri ustreznih virih in z vpogledom v ustrezne listine, zato predstavljajo konkretni in kvantitativno izmerjeni del presežne vrednosti, medtem ko je celota presežne vrednosti definirana teoretsko oziroma abstraktno in ni zabeležena v računovodstvu posameznega podjetja (ne da se natančno izmeriti, koliko časa posamezen delavec, po plačilu stroškov lastne reprodukcije, dela za kapitalista). Obenem pa so davki le del presežne vrednosti (za posameznega delavca jih plačuje delodajalec oziroma podjetje), in to njen še najmanj problematični del, saj se – vsaj načeloma – sredstva, zbrana z davki, porabijo za namene družbene reprodukcije in


predstavljajo del posredne oziroma družbene mezde (vrnejo se delavcu v obliki pokojnine, socialne pomoči, brezplačnih javnih storitev), medtem ko preostanek presežne vrednosti, potem ko se realizira na trgu, ostane kapitalistu v obliki dobička in je za delavca za vedno izgubljen. Medijska usmerjenost v konkretno, merljivo in individualno lahko pojasni splošen družbeni intelektualni okvir dojemanja davkov kot metode eksploatacije, vendar moramo upoštevati, da so za takšno medijsko kulturo potrebne številne spremembe v načinu organizacije medijev in novinarskega dela, tj. da si neoliberalizem ustvarja medije za svoje potrebe in po svoji podobi in da ima tudi medijska razsežnost svojo materialno, »zunajdiskurzivno« razsežnost.

Obenem pa resentiment delavcev v zasebnem sektorju do javnega sektorja ali »države« ni le odraz zaslepljenosti teh delavcev, temveč je v precejšnji meri upravičen. V situaciji, ko javni sektor ne izvaja več družbene reprodukcije, ko osnovne javne storitve postajajo plačljive in ko se javna sredstva porabljajo za plačilo izgub zasebnega sektorja, je odpor delavcev povsem razumljiv, saj se sredstva, ki predstavljajo razliko med njihovo bruto in neto plačo, namesto za družbeno reprodukcijo porabljajo za saniranje zasebnih finančnih ustanov, sumljive naložbe v gradbeništvo ali subvencije inovativnim visokotehnološkim podjetnikom. Skepticizem do dogajanja v javnem sektorju, ko je ta del procesa neoliberalnega družbenega inženiringa, je lahko tudi politično produktiven, saj predstavlja osnovo za medsektorsko solidarnost: proces proletarizacije v javnem sektorju pomeni le to, da se javni sektor industrializira in da javni uslužbenci prihajajo v položaj, v katerem so delavci v zasebnih industrijah že dvesto let in več, kar pomeni enoten boj. Razlika med delom v javnem in zasebnem sektorju se čedalje bolj briše in neoliberalna ideologija lahko učinkuje le, dokler uspešno projicira idealizirano sliko javnega uslužbenca iz preteklosti kot privilegiranega glede na »navadne« proletarce. Toda v praksi, če upoštevamo dejanske družbene procese, je delo današnjih medicinskih sester, sodnega sluge, tajnic na občinah ali učiteljic enako prekomerno, fleksibilno, izčrpavajoče in slabo plačano kot delo ponudnikov malih zasebnih storitev (keramičarjev ali vodoinštalaterjev) ali delavcev v tovarnah.

Država in kapital ter direktorji javnih zavodov in zasebni kapitalisti so že pobrateni, medtem ko jim uspeva med delavskim razredom še dokaj uspešno vzdrževati to, kar Lebowitz23 imenuje stopnja ločevanja (degree of separation), tj. fragmentirati delavski razred z namenom preprečevanja


delavske enotnosti in solidarnosti. Najbolj znane zgodovinske metode vzpostavljanja stopnje ločevanja so nacionalni šovinizem, rasizem in seksizem, danes pa prevladuje ločevanje delavcev v javnem sektorju od tistih v zasebnem, ob hkratnem povečevanju stopnje izkoriščanja ter intenzivnosti dela in kapitalistične discipline v obeh.

Ponovna vpeljava koncepta razrednega boja v analizo aktualnih procesov, ki potekajo v javnem sektorju, nam omogoča, da – v nasprotju s kulturalisti – zajamemo dogajanje tako v njegovih ideoloških in kulturnih (ki niso nepomembne) kot v njegovih družbenoekonomskih razsežnostih in da se izognemo »sektorskemu redukcionizmu« tako socialdemokratske kritike neoliberalizma (ki se omejuje le na perspektivo potrošnje javnih storitev s stališča abstraktnega državljana in se bori za obrambo javnega sektorja kot celoto pred napadi zasebnih interesov) kot panglossističnega slavljenja globalizacije (in predstavljanja zasebnega sektorja kot modela za reformo »parazitskega« javnega sektorja). Stari krt danes stoji na razpotju: upravičeno je razočaran nad degradacijo javnega sektorja in njegovo spremembo v dislocirane enote akumulacije kapitala ali zaloge vrednosti za kapitalistične krize. Obenem čedalje težje verjame panglossom, ki govorijo o blagostanju, katerega bodo prinesle nove privatizacije in širjenje podjetniške kulture, saj neenak razvoj Evrope pomeni, da kapital teče tja, kjer so mezde in davki nizki, se pravi, da delavci od liberalizacije trgov in nacionalnih gospodarstev nimajo ne posredne ne neposredne koristi. Ureditev združene Evrope, ki temelji na zniževanju realnih mezd, fleksibilizaciji trgov dela, fiskalni disciplini ter antisocialni in antidemokratični monetarni politiki, pomeni, da so danes ponovno »vse hiše v Evropi zaznamovane s skrivnostnim rdečim križcem«.24

Tako javni kot zasebni kapitalisti spretno instrumentalizirajo spontane in nepovezane oblike odpora novim oblikam kapitalistične dominacije: bežanje pred pisarniško disciplino in zahteva po večji avtonomiji nad delovnim procesom se spremeni v sredstvo fleksibilizacije trgov dela z vojsko svobodnjakov (free lancers); zahteva po avtonomnem razpolaganju z lastnim življenjem in delovno silo se prevaja v »osebno odgovornost« in »podjetniški duh«; razočaranje nad korupcijo in degradacijo javnega sektorja se uporablja kot argument za njegovo privatizacijo, odpor proletarizaciji pa v sredstvo za nadaljnje povečevanje stopnje ločevanja s podeljevanjem selektivnih izjem in ugodnosti posameznikom ali posameznim ustanovam. Solidarnost, utemeljena obenem na abstraktnem in konkretno-analitičnem


konceptu razrednega boja, lahko predstavlja politično metodo premagovanja teh ločitev in vzpostavitve enotnega, medsektorskega in mednarodnega terena boja, saj niso ločeni le delavci v javnem in zasebnem sektorju, temveč so pritiski na nacionalne delavske razrede posameznih držav v aktualnem načinu delovanja Evropske unije poglavitno sredstvo »višanja konkurenčnosti«.

OPOMBE

David Harvey, A Brief History of Neoliberalism, Oxford University Press, Oxford, 2003.

Pierre Bourdieu in Loic Wacquant, »Neoliberal Newspeak: Notes on the New Planetary Vulgate«,

spletne strani Univerze v Berkeleyju, oddelek za sociologijo, preverjeno 21. 9. 2011,

http://sociology.berkeley.edu/faculty/wacquant/wacquant_pdf/neoliberal.pdf.

Geoffroy Geraud, »Protitotalitarizem brez totalitarizma: francoski ‘javni intelektualci’ o Jugoslaviji v

začetku devetdesetih let«, Borec, let. 60, 2008, št. 648–651, str. 199–225.

Wendy Brown, »Neoliberalism and the End of Liberal Democracy«, Theory & Event, let. 7, 2003,

št. 1; Martha Nussbaum, »Not for Profit: Why Democracy Needs the Humanities«, Princeton

University Press, New Jersey, 2010.

Karl Polanyi, The Great Transformation, Beacon Press, Boston, 2001.

Primož Krašovec, Realna subsumpcija v hramu duha (v objavljalnem postopku pri založbi Goga).

Timothy Brennan, Wars of Position: Cultural Politics of Left and Right, Columbia University Press,

New York, 2006.

Loren Goldner, »The Nazis and Deconstruction«, spletne strani Break their Haughty Power,

preverjeno 21. 9. 2011, http://home.earthlink.net/~lrgoldner/faye.html.

Eilen Meiksins Wood, The Retreat from Class, Verso, London in New York, 1999.

Tony Smith, Technology and Capital in the Age of Lean Production, spletne strani Univerze v Iowi,

preverjeno 21. 9. 2011, http://www.public.iastate.edu/~tonys/.

Costas Lapavitsas (ur.), »Eurozone between Austerity and Default«, spletne strani Research on

Money and Finance, preverjeno 21. 9. 2011, http://www.researchonmoneyandfinance.org/media/

reports/RMF-Eurozone-Austerity-and-Default.pdf.

Miroslav Stanojević, »Slovenska tranzicija: konec konsenzualne demokracije?«, predavanje na

Delavsko punkerski univerzi, Ljubljana, 10. 3. 2011.

Michael Perelman, The Invention of Capitalism, Duke University Press, Durham, 2000.

Karl Marx, Kapital I, Cankarjeva založba, Ljubljana, 1980.

1

2

3

4

5

6

7

8

9

10

11

12

13

14

primož krašovec: razredni boj v novi ekonomiji

Documents