DIPLOMSKO DELO

ZAVAROVALNIŠKE GOLJUFIJE IN NJIHOVE FINANČNE POSLEDICE

Študentka: Helena Ivančič Naslov: 5.Prekomorske 9, 2250 Ptuj Številka indeksa: 81585155 Redni študij Program: Visokošolski strokovni Študijska smer: Finance in bančništvo Mentor: doc. dr. Žan Jan OPLOTNIK

Ptuj, november 2006

2

PREDGOVOR Vsako delo nastane s posebnim namenom. To delo je nastalo predvsem zaradi zanimivosti in neraziskanosti goljufij na slovenskem zavarovalnem trgu. Na našem zavarovalniškem trgu je leta 2005 delovalo sedemnajst zavarovalnic. Večina zavarovalnic se ukvarja s premoženjskimi in osebnimi zavarovanji. Osnovni zakon, ki se ukvarja s vprašanji v zvezi z ustanavljanjem, poslovanjem, nadzorom in prenehanjem delovanja zavarovalnic, je Zakon o zavarovalništvu. Ljudje so že dolgo nazaj ugotovili, da zaradi škodnih primerov, ki se jim pripetijo, vse doletele škode ne bodo mogli pokriti sami. Tako so nastale zavarovalnice, katerih cilj je bil, da bi ljudje za take primere z zavarovanjem stvari združevali sredstva, s katerimi bi pokrivali dejansko nastalo škodo. Ker se je celotna stvar pokazala dokaj pozitivno, so zavarovalnice širile svoje poslanstvo tako, da so ponujale vedno več vrst zavarovanj. Kmalu pa je zavarovalništvo dobilo tudi negativno stran, saj so posamezniki začeli pridobivati odškodnine, ki jim dejansko niso pripadale. Tako se je s pojavom zavarovalništva, pojavila tudi zavarovalniška goljufija. Dokazljivost zavarovalniških goljufij je dolgotrajen postopek ter velikokrat ne prinaša velikih uspehov. Zanimivo je, da zavarovalniške goljufije niso tako izrazito razvite in sprejete na ostalih področjih, kakor na področju avtomobilskega zavarovanja. Predstavljeni prispevki v diplomskem delu skušajo prikazati nekatere najpogostejše načine in vrste goljufij, ki se jih lotevajo iznajdljivi goljufi. Kazniva dejanja te vrste postajajo vedno bolj kompleksna in s vključitvijo v Evropsko unijo se možnosti za njihovo realizacijo le še povečujejo. V diplomskem delu je predstavljen »tipičen slovenski« goljuf. Ta naj bil mlajši, uradno celo brezposeln in ima velikokrat ustanovljeno podjetje, ki pravzaprav sploh ne opravlja dejavnosti, za katero je registrirano. Nekateri avtorji na to temo pa menijo, da so pravzaprav najpogostejši goljufi pravzaprav ljudje na položajih. Tukaj so mišljeni bankirji, odvetniki, politiki, zdravniki, včasih celo duhovniki in ostali, ki imajo ponavadi visoko stopnjo izobrazbe. V prvem delu diplomskega dela opisujemo zavarovalništvo nasploh, od zgodovine zavarovalništva, do ljudi, ki predstavljajo glavno vez med zavarovalnico in ljudmi, kot strankami zavarovalnic. Opisane so tudi bistvene karakterske lastnosti uspešnega zastopnika oziroma zavarovalniškega posrednika. Ker je zavarovalna pogodba pogoj za sklenitev posla, smo tudi to podrobno opisali ter navedli vse sestavine, ki so obvezne. V tretjem poglavju se osredotočamo na gospodarski kriminal in tukaj izpostavljamo glavno nit tega diplomskega dela, zavarovalniške goljufije. Opredeljujemo in natančneje opisujemo vrste goljufij, od internih, eksternih do organiziranih goljufij. Predstavljamo tudi karakterske in druge značilnosti goljufov. Zavarovalniški goljufi imajo vsaj eno skupno lastnost, to je pomanjkanje vrednot in načel.

3

Naslednje poglavje se nanaša predvsem na delovanje in sodelovanje zavarovalnic z namenom zmanjševanja števila zavarovalniških goljufij. Zanimivo je dejstvo, kako malo se zavarovalnice trudijo v to smer. Celo ljudje, zaposleni v zavarovalnicah velikokrat vede ali nevede pripomorejo k uspešnosti goljufije. Torej bi zavarovalnice morale najprej dvigniti raven zavedanja pri svojih zaposlenih. Dodali smo tudi sodelovanje organov pregona, katerih preprečevanje te kriminalitete bi bilo veliko bolj uspešno, če bi imeli več znanja iz področja ekonomije, pa tudi, če bi zavarovalnice z njimi bolje sodelovale. Dejstvo pa je, da je celo medsebojno sodelovanje zavarovalnic pri preprečevanju kriminalitete izredno slabo, tako da slabo sodelovanje zavarovalnic z drugimi institucijami ni presenetljivo. V petem poglavju govorimo o področjih, kjer so zavarovalniške goljufije najpogostejše, to so področja avtomobilskih, premoženjskih in osebnih zavarovanj. Navajamo tudi nekatere dejanske primere, ki so dokaj pogosti. Ob koncu diplomskega dela navajamo še rezultate raziskav, ki so pokazale, kako visoka je bila škoda zavarovalniških goljufij v preteklih letih. Kako resnični so navedeni podatki bi bilo zanimivo raziskati, na žalost, pa skoraj nemogoče. Temu je tako predvsem po krivdi zavarovalnic, saj teh podatkov nočejo dati v javnost, pa tudi vprašanje je, ali to sploh vedo, glede na to, da veliko goljufij ostane skritih. Vsem bralcem diplomskega dela želimo prijetno branje.

4

KAZALO

1 UVOD ................................................................................................................................ 6 1.1 Področje preučevanja .................................................................................................. 6 1.2 Namen, cilji in osnovne trditve ................................................................................... 6 1.3 Predpostavke in omejitve raziskave ............................................................................ 7 1.4 Predvidene metode dela .............................................................................................. 8

2 PREDSTAVITEV ZAVAROVALNIŠTVA................................................................... 9

2.1 Zgodovina zavarovalništva .......................................................................................... 9 2.2 Vizija in poslanstvo zavarovalnic .............................................................................. 10

2.2.1 Vizija zavarovalnic .............................................................................................. 10 2.2.2 Poslanstvo zavarovalnic ...................................................................................... 10

2.3 Zavarovani posrednik in zastopnik ............................................................................ 11 2.3.1 Zavarovalni zastopnik.......................................................................................... 11 2.3.2 Zavarovalni posrednik ......................................................................................... 12 2.3.3 Osebnostne lastnost zavarovalnega zastopnika in zavarovalnega posrednika ... 13

2.4 Zavarovalna pogodba ................................................................................................. 14 2.4.1 Sestavine zavarovalne pogodbe ........................................................................... 14

3 GOSPODARSKI KRIMINAL...……………………………………………………...15

3.1 Opredelitev pojma »zavarovalniška goljufija« .......................................................... 15 3.2 Dejavniki suma na zavarovalniške goljufije .............................................................. 16 3.3 Vrste zavarovalniških goljufij .................................................................................... 17

3.3.1 Interne zavarovalniške goljufije........................................................................... 17 3.3.2 Eksterne zavarovalniške goljufije ........................................................................ 18 3.3.3 Organizirane goljufije.......................................................................................... 18

3.4 Osebnostne in druge značilnosti goljufov .................................................................. 19 4 PREISKOVANJE IN OBVLADOVANJE ZAVAROVALNIŠKIH GOLJUFIJ, POMEN ZAVAROVALNIC, SLOVENSKEGA ZAVAROVALNEGA ZDRUŽENJA IN ORGANOV PREGONA.............................................................................................. 22

4.1 Medsebojno sodelovanje zavarovalnic ...................................................................... 22 4.2 Pomen slovenskega zavarovalnega združenja............................................................ 23 4.3 Sodelovanje zavarovalnic in policije ......................................................................... 24 4.4 Vključevanje detektivske dejavnosti.......................................................................... 25

5 PODROČJA NAJPOGOSTEJŠIH ZAVAROVALNIŠKIH GOLJUFIJ................. 27

5.1 Najpogostejše vrste goljufije v slovenskih zavarovalnicah ....................................... 27 5.1.1 Goljufije na področju avtomobilskih zavarovanj................................................. 28 5.1.2 Postopek uveljavljanja odškodninskega zahtevka pri avtomobilskih goljufijah.. 29 5.1.3 Goljufije na področju osebnih zavarovanj........................................................... 30 5.1.4 Goljufije na področju premoženjskih zavarovanj ................................................ 32

5

6 PREDVIDENA VIŠINA FINANČNE ŠKODE V ZAVAROVALNIŠTVU, NASTALE ZARADI GOLJUFIJ IN POKRIVANJE TEH STROŠKOV ................... 34

6.1 Opredelitev višine zavarovalniških goljufij ............................................................... 34 6.2 Odkrivanje goljufij in kaznovanje goljufov ............................................................... 36 6.3 Kako zavarovalnice pokrivajo škodo nastalo na podlagi zavarovalniških goljufij? .. 37

7 SKLEP ............................................................................................................................. 39 POVZETEK………………………………………………………………………………40 SEZNAM LITERATURE................................................................................................. 42 SEZNAM VIROV.............................................................................................................. 43 SEZNAM TABEL ............................................................................................................. 44

6

1 UVOD 1.1 Področje preučevanja Tema diplomskega dela je precej zanimiva in izredno obširna. K njeni izbiri je pripomogla predvsem njena neraziskanost, saj se je zanimanje za odkrivanje zavarovalniških goljufij v Sloveniji pojavilo dokaj pozno, pravzaprav šele v zadnjih nekaj letih. Zavarovalniške goljufije spadajo med vrsto poslovnih goljufij. Ali je v slovenskem zavarovalništvu res tako malo goljufij, ali pa zavarovalnice teh podatkov ne dajejo v javnost, je vprašanje, ki je glavna nit tega dela. Kdo so zavarovalniški goljufi, ljudje izven zavarovalnice, ali celo ljudje, ki so zaposleni v zavarovalnicah? So zavarovalnice lahko uspešne v boju proti goljufom? Sodelovanje policije, pravosodnih organov, detektivskih služb in javnostjo, lahko izredno pripomore k zmanjšanju te vrste poslovnih goljufij. Namen diplomskega dela je odgovoriti na ta vprašanja ter opredeliti finančni vidik goljufij. Zanimiva je trditev nekaterih strokovnjakov, ki pravi, da za zavarovalnice dokazovanje prevar ni smiselno, saj je to še veliko dražje, kot znaša škoda, storjena na podlagi goljufij. V diplomskem delu pa smo med drugim tudi opredelili, kako zavarovalnice pokrivajo škodo, ki je posledica goljufij. Strokovnjaki, ki se ukvarjajo s to problematiko poudarjajo, da je osnovna težava pri ugotavljanju, preiskovanju in dokazovanju goljufij v zavarovalnicah samih, ali natančneje pri ljudeh zaposlenih v zavarovalnicah. Z vstopom v Evropsko unijo naj bi se možnosti zavarovalniških goljufij še močno povečale. Slovenija bo na strežaj odprla vrata trga zavarovalništva, zato poznavalci menijo, da bodo storilci zavarovalniških goljufij skušali vnašati že znane in na novo odkrite načine poskusov teh goljufij. 1.2 Namen, cilji in osnovne trditve Namen V diplomskem delu smo opredelili področje goljufij v zavarovalništvu pri slovenskih zavarovalnicah ter pri katerih oblikah zavarovanj se zunanje goljufije najpogosteje pojavljajo in kakšne so posledice teh goljufij na finančno stanje zavarovalnic. Zavarovalniške goljufije prištevamo med vrsto poslovne kriminalitete. Naj omenimo, da se nismo opredelili le na goljufije, ki jih zagrešijo ljudje od zunaj, ampak tudi ljudje, zaposleni v zavarovalnicah. Te je še veliko težje posumiti in dokazati vpletenost uslužbencev zavarovalnice v zavarovalniško goljufijo. Opozorili smo na določene indice oziroma znake, na podlagi katerih lahko posumimo na zavarovalniško goljufijo, opisali pa smo tudi tipične karakterske poteze in značilnosti goljufov. Prav tako smo opredelili kakšno je ocenjena letna škoda, ki je rezultat zavarovalniških goljufij.

7

Cilji Cilji diplomskega dela:

preučiti in predstaviti zavarovalniške goljufije ter predstaviti področja zavarovalništva, kjer so te goljufije najpogostejše,

predstaviti karakteristike tipičnega zavarovalniškega goljufa, preučiti indice, na podlagi katerih lahko posumimo na poskus zavarovalniške goljufije, opredeliti višino škode, ki jo utrpijo zavarovalnice zaradi goljufij ter kako jo

pokrivajo. Osnovne trditve:

Veliko zavarovalniških goljufij ostane skritih. Veliko ljudi je že povzročilo zavarovalnici škodo, ki bi jo morda lahko označili kot

vrsto goljufije (tukaj imamo v mislih predvsem napihovanje škode, ki jo npr. ljudje utrpijo v prometnih nesrečah, prirejanje zavarovalnih primerov ali namerno povzročanje zavarovalnih primerov).

Uslužbenci zavarovalnice bi lahko drastično pripomogli k zmanjšanju goljufij. Zavarovalniških goljufij ni mogoče izkoreniniti, jih je pa mogoče zmanjšati z

dobrim medsebojnim sodelovanjem zavarovalnic in drugih organov, npr. policije. Zanimivo je dejstvo, da se zavarovalniške goljufije ne vrednotijo enako kot ostale goljufije, saj javnost zavarovalniške goljufije sprejme kot razumljivo in opravičljivo dejanje in zato ne razvije negativne sodbe, čeprav gre za splošno kaznivo dejanje zaradi katerega storilci pridobijo oznako »goljufi«. Namen diplomskega dela je seznaniti bralca s problematiko zavarovalniških goljufij, ter kako se slovenske zavarovalnice bojujejo proti temu kriminalu. Opredelili smo tudi najpogostejše vrste goljufij, ter kako jih zavarovalniški strokovnjaki prepoznajo in razkrinkajo. S pomočjo strokovnjakov smo opredelili višino škode, ki jo zavarovalnice utrpijo na ta račun. Diplomsko delo bo morda zanimivo ljudem, ki so ali bodo zaposleni v zavarovalnicah ali pa celo ljudem, ki jim je misel na zavarovalniške goljufije zanimiva. V negativnem smislu. 1.3 Predpostavke in omejitve raziskave Predpostavke Podatki o konkretnih goljufijah v Sloveniji so izredno skopi. Zaradi tega je težko predstaviti realno stanje zavarovalniških goljufij. Glavna težava se pojavlja zlasti v njihovi dokazljivosti s strani zavarovalnice. Še težje je pridobiti kakršne koli podatke, ki bi razkrivali interne goljufije, torej goljufije nastale znotraj zavarovalnice. Področje preiskovanja zavarovalniški goljufij je postalo nekoliko zanimivejše šele v zadnjih nekaj letih.

8

Predpostavljamo, da je škoda, storjena na podlagi goljufij precej visoka, ter da ljudje, zaposleni v zavarovalnici, velikokrat k temu pripomorejo, vsaj posredno. Zavarovalnice se goljufij dokaj dobro zavedajo, zato predpostavljamo, da pokrivajo te goljufije z visokimi zavarovalniškimi premijami, ki jih ljudje plačujemo za sklenjena zavarovanja. Omejitve V diplomskem delu se zaradi širine teme omejujemo predvsem na vrste zavarovalniških goljufij, ki se najpogosteje pojavljajo. Zavest zaposlenih v zavarovalnicah je eden temeljnih dejavnikov uspeha v boju proti goljufijam. Pri predstavitvi zavarovalniškega goljufa smo se omejili predvsem na značilnosti goljufov v Sloveniji. Predvsem pa smo se osredotočili na finančne posledice goljufij ter kako se zavarovalnice spopadajo z njimi. 1.4 Predvidene metode dela V diplomskem delu smo uporabili deskriptiven pristop, saj smo opisovali dejstva, spoznanja, stališča in rezultate. Gre za poslovno raziskavo, saj bo poudarek predvsem na finančnih posledicah goljufij, ki jih zavarovalnice utrpijo. Pri deskriptivnem pristopu pa smo uporabili metodo kompilacije, saj diplomsko delo temelji na razpravi po tujih ugotovitvah. Pri zbiranju in preučevanje podatkov smo se opirali predvsem na spletne strani, ki nam jih je posredovalo Slovensko zavarovalno združenje in zavarovalnica AdriaticSlovenica d.d. ter proučevanje drugih literatur, slovenskih in tujih avtorjev. Prav tako so nam bile v veliko pomoč informacije posredovane s strani zavarovalnega zastopnika zavarovalnice AdriaticSlovenica d.d. ter drugih uslužbencev, ki se dejansko ukvarjajo s to problematiko.

9

2 PREDSTAVITEV ZAVAROVALNIŠTVA 2.1 Zgodovina zavarovalništva Ljudje so že zdavnaj spoznali, da zaradi škodnih primerov, ki nastanejo nehote, sami, brez ustrezno namensko ustanovljenih skladov, ne bodo mogli sami sanirati utrpljene škode. Začetek sodobnega zavarovalništva predstavlja leto 1347, ko je bila v Genovi sklenjena prva zavarovalna polica. Polica se je nanašala na pomorsko zavarovanje, kar pa ni presenetljivo, kajti pomorska plovba je že od začetka predstavljala nevarnost za ladjo, tovor in posadko. Prvi obsežnejši zakonodajni akti so se s področja zavarovalništva pojavili v deželah z močno razvitim pomorstvom (najstarejši zakon o pomorskem zavarovanju je bil izdan leta 1435 v Barceloni). Zavarovalni posli, sklenjeni v tistem obdobju pa vse do začetka 19. stoletja, so bili več ali manj špekulativne narave. Kljub temu, da je bilo do tedaj izpolnjenih že večina pogojev za razvoj zavarovalništva, zavarovalnice še vedno niso imele dovolj znanja, predvsem matematičnega in statističnega, za varno izravnavanje nevarnosti. Tako je veliko zavarovalnic med 16. in 18. stoletjem kmalu po ustanovitvi prišlo v resne finančne težave in so propadle. (Kirn, 2002, str. 28) O zavarovanju, kot ga poznamo in razumemo danes, lahko govorimo šele od 19. stoletja dalje. Šele takrat so bili izpolnjeni vsi pogoji za varno poslovanje zavarovalnic. Ti pogoji so naslednji:

zadostna presežna vrednost, blagovno denarno bogastvo, zadostna inteligenčna raven prebivalstva, razvoj za zavarovanje posebej pomembnih znanosti, zadostna množičnost istovrstnih ali vsaj podobnih nevarnih objektov, splošna družbena, pravna in gospodarska urejenost.

Vsi našteti pogoji so med seboj povezani, delno tudi soodvisni. Razvijali so se postopoma, skozi stoletja človeške zgodovine. Sprva so omogočali nastanek nekakšnih zarodkov zavarovanja, kasneje pa razvoj sodobnih in varnih zavarovalnic. Zavarovanje ima med sredstvi za izboljšanje varnostnega položaja pomembno mesto. Z vidika posameznika oziroma podjetja predstavlja zavarovanje le nevidno mesto. Gledano širše pa gre pri zavarovanju za mnogo več kot le za storitev. Ko sklenemo zavarovanje, preidemo iz stanja nevarnosti v stanje varnosti. Z zavarovanjem dobimo v primerjavi z ostalimi metodami obvladovanja nevarnosti najvišjo možno stopnjo gospodarske varnosti. (Kirn, 2002, str. 29) Slovensko zavarovalstvo je v samostojni državi prav gotovo zelo napredovalo pri svojem razvoju, čeprav je vprašanje, ali ne bi bilo mogoče napraviti še več. Dosežen je bil napredek, čeprav slovensko zavarovalništvo ni izkoristilo vseh možnosti. Med neizkoriščenimi je prav gotovo ta, da zavarovalstvo na Slovenskem ni izkoristilo možnosti, da bi postalo močan posrednik med zahodnoevropskimi zavarovalnicami in jugovzhodno Evropo. Vzrok je bil v tem, da je bil slovenski zavarovalni trg na začetku preveč zaprt, da bi na tem trgu tuje zavarovalnice ustanovile svoje družbe, ki bi posegale tudi na trge jugovzhodne Evrope.

10

Hitrejši razvoj zavarovalništva v Sloveniji med njeno samostojnostjo so zavirali tranzicijski problemi, to je desetletno razpravljanje o lastninjenju zavarovalnic ter počasno uveljavljanje sodobnega doslednega in učinkovitega državnega nadzora zavarovalnic. Kritike glede počasnosti pri lastninjenju zavarovalnic prihajajo iz Evropske unije kakor tudi iz strokovnih krogov, kajti dokler ni pravih lastnikov zavarovalnic, ni prave delitve odgovornosti med lastniki in vodstvi zavarovalnic, niti ne more biti dolgoročno določene strategije zavarovalnic. Vzroki odlaganja lastninjenja so bili; nasprotja med interesi države, dosedanji delničarji, menedžmenta v zavarovalnicah in tudi političnih strank; pri vseh so bila pričakovanja o njihovem deležu večja od realnosti. Zakaj dajati tak pomen strokovnemu in doslednemu zunanjemu nadzoru? Zunanjemu zavarovalnemu nadzoru pri razvoju zavarovalne dejavnosti dajemo tak pomen zato, ker je zavarovanje trgovanje z gospodarsko varnostjo in zmanjšanje ugleda posamezne zavarovalnice ne prizadene le te, temveč imajo posledice bolj ali manj vse zavarovalnice. Vse slovenske zavarovalnice in Agencija za zavarovalni nadzor bi se morale zavedati, da skupaj gradijo zaupanje zavarovancev in možnosti za razvoj zavarovalne dejavnosti. Zato je pomemben dejavnik stabilnega razvoja zavarovalnega trga in zaupanja zavarovancev tudi zunanji zavarovalni nadzor, ki je tudi v vlogi varstva potrošnikov. (Škufca, 2003, str. 288) Zaupanje zavarovancev v zavarovalnice je temelj za sklepanje zavarovanj, ker brez zaupanja, da bo škoda ali zavarovalnina izplačana, zavarovanje ne bo sklenjeno. Zato si bodo morale slovenske zavarovalnice v prihodnosti prizadevati za povečanje zaupanja ob visoki stopnji učinkovitosti in s čim nižjimi stroški. Prihodnost slovenskih zavarovalnic je v poslovni odličnosti, kajti temeljna strateška usmeritev bo morala biti ne le osvajanje novih trgov v tem delu Evrope, temveč predvsem ohranitev portfelja na domačem trgu, saj je z vstopom Slovenije v Evropsko unijo slovenski trg odprt tudi tuji konkurenci. (Škufca, 2003, str. 289) 2.2 Vizija in poslanstvo zavarovalnic 2.2.1 Vizija zavarovalnic Vizija zavarovalnic temelji večinoma na ljudeh, ki na temelju svojih etičnih in profesionalnih načel, v osrčje svojih aktivnosti postavljajo zavarovanca. Trudijo se učinkovito in uspešno razvijati in rasti ter strmeti k odličnosti v zavarovalniško finančnih storitvah za varen jutri svojih zavarovancev in svojih zaposlenih. (AdriaticSlovenica, 2005) 2.2.2 Poslanstvo zavarovalnic Opravljanje zavarovalniških poslov je izključno v pristojnosti zavarovalnih organizacij. Z zavarovalniškimi posli je mišljeno zavarovanje premoženja in oseb ter zbiranje sredstev za oblikovanje skladov, povračilo škode oziroma izplačilo zavarovalne vsote ter sodelovanje pri izvajanju ukrepov za preprečevanje in onemogočanje nevarnosti, ki ogrožajo zavarovano premoženje in osebe.

11

Zavarovalne organizacije lahko opravljajo tudi druge zavarovalne posle, kot so posredovanje in zastopanje pri zavarovanju, snemanju nevarnosti, snemanje in ocena škode, pravna pomoč in druge intelektualne in tehnične storitve, povezane z zavarovanjem. Pri tem je posredovanje in zastopanje prepuščeno ne le zavarovalnim organizacijam, pač pa tudi podjetjem specializiranim za to vrsto poslov. Izrecno je določeno, da zavarovalna organizacija opravlja posle v skladu s tržnimi pogoji zaradi pridobivanja dobička, ali za druge zavarovalne namene v skladu z določbami tega ali drugih zakonov. Pri tem se lahko zavarovalna organizacija ustanovi za opravljanje ene ali več zavarovanj, podzavarovanja ali ene ali več vrst zavarovanja in podzavarovanja. Zavarovalna organizacija mora poslovati po ekonomskih načelih in pravilih zavarovalniške stroke, v skladu z zakonom, načeli lojalne tržne konkurence, dobrimi poslovnimi običaji in poslovno moralo. (Mežnar, 1994, str. 23, 24) Temeljni predpis, ki ureja področje zavarovalništva, je Zakon o zavarovalništvu. Sprejet je bil 27. januarja 2000 in velja od 3. marca 2000. Objavljen je v Uradnem listu RS št. 13/2000, popravki pa 91/2000. Zakon ureja pogoje opravljanja zavarovalne dejavnosti, organizacijo in poslovanje zavarovalnic, zavarovalnih zastopnikov in posrednikov ter organa za zavarovalni nadzor. Zavarovalnice so torej gospodarski subjekti, ki opravljajo zavarovalne posle in imajo naslednje značilnosti:

da je opravljanje zavarovalnih poslov njena edina dejavnost, da je gospodarsko in pravno samostojna, da mora imeti ustrezen pravni status, da ima svojevrstno notranjo organizacijo.

(Levart, 2001, UZS-1.3-1) 2.3 Zavarovani posrednik in zastopnik Zavarovalni zastopniki in zavarovalni posredniki so vmesni členi med zavarovalnico in stranko. Ne opravljajo zavarovalne dejavnosti; njihova osnovna funkcija je vzpostavljanje in vzdrževanje stikov med zavarovalnico in stranko z namenom sklenitve zavarovalne pogodbe. (Levart, 2001, UZS-1.4-3) 2.3.1 Zavarovalni zastopnik Po zakonski definiciji je zavarovalni zastopnik oseba, ki je na podlagi zaposlitve oziroma drugega pravnega razmerja z zavarovalnico pooblaščena za sklepanje zavarovalnih pogodb v imenu in za račun zavarovalnice. Zavarovalnica odgovarja za ravnanja zavarovalnega zastopnika kot za svoja lastna ravnanja. Ločimo različne vrste zavarovalnih zastopnikov, kar zadeva delovnega razmerja z zavarovalnico. Osnovne naloge zavarovalnega zastopnika so:

informiranje strank o splošnih informacijah v zvezi z zavarovanjem analizirati, ugotoviti potrebe zavarovanca ter oblikovati ustrezne predloge

zavarovanj,

12

poučiti in razložiti vsebino zavarovanja sklenitelju (pomembno je, da stranke pravilno razumejo vsebino in pomen zavarovalnih pogojev),

pomagati stranki, kadar ta potrebuje pomoč (npr. pri prijavi zavarovalnega primera),

druge dolžnosti zavarovalnega zastopnika (stalna skrb zavarovalnega zastopnika za sklenitev zavarovalnih pogodb, upoštevanje navodil zavarovalnice, odgovarjati zavarovalnici za svoje posle, varovati poslovno tajnost zavarovalnice ter varovanje osebnih podatkov zavarovancev).

Zakon je določil, da je zavarovalni zastopnik upravičen sklepati pogodbe v imenu in za račun zavarovalnice. Zavarovalnica pa lahko pooblastila zavarovalnega zastopnika omeji. V takšnem primeru je zavarovalnemu zastopniku dovoljeno opravljati samo tista dejanja, za katera je pooblaščen. Omejitev pa ne učinkuje proti zavarovancu. (Levart, 2001, UZS-1.4-3) 2.3.2 Zavarovalni posrednik Po zakonski definiciji je zavarovalni posrednik oseba, ki posreduje pri sklepanju zavarovanih pogodb za eno ali več zavarovalnic. Zavarovalni posrednik je za svoja ravnanja zavarovancem in zavarovalnicam odgovoren sam. Zavarovalni posrednik zavarovancu svetuje o vseh okoliščinah pomembnih za njegovo odločitev za sklenitev zavarovalne pogodbe, za izbiro zavarovanja in zavarovalnice. Zakon zavarovančevemu posredniku izrecno določa naslednje dolžnosti:

za zavarovanca izdelati primerno analizo nevarnosti in primerno analizo načela kritja,

na podlagi dostopnih strokovnih informacij izdelati oceno o kapitalski ustreznosti zavarovalnice,

za zavarovanca posredovati pri sklenitvi zavarovanja, ki glede na okoliščine posameznega primera zavarovancu nudi največje varstvo,

obvestiti zavarovalnico o zavarovančevi ponudbi za sklenitev zavarovalne ponudbe; izročiti zavarovalne pogoje zavarovancu in ga seznaniti s pravili za izračun premije,

preveriti vsebino zavarovalne police, nuditi pomoč zavarovancu v času trajanja zavarovalne pogodbe, stalno preverjati zavarovalne pogodbe, ki jih je zavarovanec sklenil z njegovim

posredovanjem in izdelati predloge za spremembe teh zavarovalnih pogodb z namenom doseči večje varstvo.

Zavarovalni posrednik mora pri upravljanju zavarovalnega posredovanja ščititi zlasti interese zavarovanca. Razkriti mu mora vse pravne in ekonomske povezave s posamezno zavarovalnico, ki lahko vplivajo na njegovo nepristranskost. Ščititi pa mora tudi interese zavarovalnice, na katere mora pred oziroma po sklenitvi zavarovalne pogodbe paziti tudi zavarovanec. Zlati mora zavarovalnico pri pripravi zavarovalne pogodbe obvestiti o vseh nevarnostih, ki so mu znane oz. bi mu morale biti znane. Zavarovalni posrednik ima pravico do plačila za pogodbe, ki so bile sklenjene z njegovim posredovanjem (provizija).

13

Po svetu je običaj, da provizijo plača zavarovalnica. Zavarovalni posrednik nima pravice zahtevati od zavarovanca plačila provizije ali drugega plačila, razen v primeru, če o tem skleneta izrecen pisni dogovor. (Levart, 2001, UZS-1.4-3) 2.3.3 Osebnostne lastnost zavarovalnega zastopnika in zavarovalnega posrednika Posameznikova uspešnost pri delu je poleg zunanjih dejavnikov, odvisna od treh medsebojno povezanih elementov, ki izhajajo iz človeka samega. To so njegove:

sposobnosti, znanje, motivacija za določeno delo.

Če človeku pri opravljanju določenega dela manjka samo eden od navedenih elementov, bo takšen posameznik neuspešen. Tako bo npr. zastopnik, ki ima vsa potrebna znanja in sposobnosti za sklepanje zavarovanj, pa zato ni motiviran, pri svojem delu neuspešen. Tudi zastopniku, ki bo sicer zelo motiviran in usposobljen za sklepanje zavarovalnih poslov, pa zato ne bo imel potrebnih znanj, se obeta neuspeh pri poslu. Sposobnosti, zanje in motivacija za delo so ključni elementi uspešnega dela vsakega posameznika. Tako zavarovalnemu zastopniku ali posredniku pri njegovem delu koristijo zlasti naslednje spodobnosti in lastnosti:

sposobnost komuniciranja, vztrajnost, prepričljivost, sposobnost obvladovanja položaja, spretnost v medsebojnih odnosih, spodobnost učenja, zaupanja vase.

Uspešne zastopnike in posrednike odlikuje predvsem sposobnost obvladovanja položaja. Zastopnik, kakor tudi posrednik morata nenehno, tudi v konfliktnih situacijah vzdrževati samokontrolo. Uspešen bo tisti, ki bo znal pokazati iskreno navdušenje in hkrati navdušiti in motivirati tudi druge. Nepogrešljiv pogoj za uspešno poslovno komunikacijo pa je tudi zastopnikova (posrednikova) kredibilnost in izžarevanje zaupanja. V poslovnih stikih oz. razmerjih mora skratka znati nadzorovati in usmerjati položaj, ne glede na svoje osebno razpoloženje. V medsebojnih odnosih mora biti zastopnik sposoben percepcije in razumevanja potreb, stališč in problemov drugih ljudi. Nanje mora znati ponuditi ustrezen odgovor, oz. se nanje primerno odzvati. Uspešen zastopnik (posrednik) stranke pozorno posluša, na njihove ugovore pa poišče ustrezne protiargumente, ne da bi jih kritiziral ali jim celo grozil. Vsak zastopnik (posrednik) se mora zlasti v prvem letu dela, zelo veliko naučiti. Uči se novih postopkov in metod, pa tudi načina pridobivanja in posredovanja bistvenih informacij tudi, če ima opraviti z osebo z nižjo stopnjo razgledanosti in znanja, kot je sam. (Rihter, 2001, UZS-1.5-2)

14

2.4 Zavarovalna pogodba Zavarovalna pogodba je ena od pogodb civilnega in gospodarskega prava. Določba 897. člena ZOR definira zavarovalno pogodbo: «Z zavarovalno pogodbo se sklenitelj (zavarovanec) zavezuje, da bo po načelih vzajemnosti in solidarnosti združeval določen znesek v zavarovalni skupnosti oz. rizični skupnosti (zavarovalnica), ta pa se zavezuje, da bo, če se zgodi dogodek, ki pomeni zavarovalni primer, izplačala zavarovancu ali nekomu tretjemu odškodnino oz. dogovorjeno vsoto ali storila kaj drugega«. Namen zavarovalne pogodbe je ustvarjanje gospodarske varnosti z izravnavanjem gospodarskih nevarnosti. Gre za ustvarjanje ekonomske varnosti posameznikov (fizičnih in pravnih oseb) v družbi in s tem družbene stabilnosti. Za zavarovalno pogodbo je značilno, da sta pogodbeni stranki zelo omejeni pri prostem določanju pogodbenega ravnanja. Skoraj vsa ravnanja pogodbenih strank določa ZOR kot obvezna. (Ristin, 2001, UZS-1.10-2) Odmik od določb ZOR je dopusten le, če ni z določbami ZOR, z določbami Zakona o zavarovalništvu (ZZavar) ali s kakšnim drugim zakonom prepovedan, in le, če je v nedvoumnem interesu zavarovanca (900. člen ZOR). Pri zavarovalni pogodbi zakonodajalec ščiti pogodbeno šibkejšo stranko, tj. zavarovanca tudi tako, da določa, da je odmik od določb ZOR dopusten le, če je v nedvoumnem interesu zavarovanca. Za vsako zavarovalno pogodbo je značilno, da je sklenjena, ko se pogodbeni stranki strinjata o njeni bistvenih sestavinah (26. člen ZOR). Brez prave volje pogodba sploh ne nastane. (Ristin, 2001, UZS-1.10-2,6) 2.4.1 Sestavine zavarovalne pogodbe Bistvene sestavine zavarovalne pogodbe so:

določitev zavarovalnega primera ali rizika (nevarnosti, da se zavarovalni primer uresniči), pa tudi izključitve obveznosti zavarovalnice,

plačilo premije in določitev trajanja zavarovanja, določitev obveznosti zavarovalnice, če nastopi zavarovalni primer (način

izpolnitve, obseg in dospelost), izguba zahtevkov iz zavarovalne pogodbe v primeru zamude rokov in v primeru življenjskih zavarovanj: določbe o pogojih in obsegu izplačil akontacij in

posojil na zavarovalno polico, pogoj, pod katerim je zavarovanec udeležen pri dobičku zavarovalnice, in merila za izračun odkupne vrednosti in kapitalizacije.

Zavarovalna pogodba je pogodba, pri kateri ne velja načelo enake vrednosti dajatev (npr. zavarovanec dolga leta vplačuje rentno zavarovanje in tik pred potekom zavarovalne dobe umre). Za zavarovalnico je konkretna pogodba res tvegana; ni pa tvegano opravljanje zavarovalnih poslov glede na pravila stroke. Zavarovalnica izračuna kakšna premija je potrebna za plačilo pričakovanega števila zavarovalnih primerov in izračuna posamezne premije. Če je zanjo riziko prevelik, se pozavaruje pri drugih (domačih in tujih) zavarovalnicah in s tem riziko porazdeli (disperzija rizika). (Ristin, 2001, UZS-1.10-3)

15

3 GOSPODARSKI KRIMINAL 3.1 Opredelitev pojma »zavarovalniška goljufija« Gospodarska kriminaliteta se bistveno razlikuje od klasične kriminalitete. Dejanja klasične kriminalitete so v večini primerov vidna in zaznavna. Dejanja gospodarske kriminalitete največkrat niso direktno vidna in zaznavna, zato jih je mogoče odkriti le s pregledom njihovega poslovanja z metodo inšpiciranja, revidiranja ali s katero drugo metodo ob upoštevanju zakonskih in podzakonskih določb, poslovnih aktov, računovodskih in finančnih standardov. Kazniva dejanja gospodarske kriminalitete so v primerjavi z drugimi kaznivimi dejanji težavnostno zahtevnejša, časovno dolgotrajnejša in vsebinsko kompleksnejša. Za uspešno odkrivanje in dokazovanje gospodarskih kaznivih dejanj so poleg potrebnih znanj kriminalistične stroke, poznavanja kazenskega zakonika in določb zakona o kazenskem postopku, tudi in predvsem potrebna znanja iz področja ekonomije in gospodarskega prava v najširšem pomenu besede. (Meško, 2004, str. 500-501) S pojmom goljufije v zavarovalništvu označujemo potencialno kriminalno okolje, s pojmom zavarovalniške goljufije pa zvrst kriminalitete. Ugotoviti moramo, da naša pozitivna zakonska zakonodaja ne opredeljuje osebnega kaznivega dejanja zavarovalniške goljufije, zato se je potrebno v praksi ravnati po splošni opredelitvi kaznivega dejanja goljufije. (Žnidarič, 2004, str. 10, 11) Zavarovalniške goljufije se v Sloveniji prištevajo med poslovne goljufije, čeprav ta pojem ni enotno definiran. Značilnost za poslovne goljufije je vpletenost poslovnega subjekta ali odgovorne osebe, bodisi v vlogi storilca ali žrtve, oškodovanca. Najširša javnost še vedno jemlje zavarovalnice kot vir bogastva, ki zgolj »pobira« premije ob tem pa se prepogosto pozablja, da žrtve niso samo zavarovalnice. Te so zgolj upravljalec sredstev vseh zavarovancev, torej pomeni goljufanje zavarovalnic povzročanje škode vsem zavarovancem. Žal predstavljajo podatki o obsežnosti goljufij zavarovalništvu sivo liso, saj ni enotne informacijske baze podatkov vseh zavarovalnic in policije, vprašljiva pa je tudi pripravljenost in znanje zavarovalnic za zbiranje takšnih podatkov. (Pejovič, 2004, str. 15) Zavarovalniška goljufija je kaznivo dejanje, ki povsod po svetu velja za kriminal prihodnosti. To področje kriminala je področje z relativno nizkim tveganjem in zelo visoko dobičkonosnostjo. Temeljni motiv, zaradi katerega se zavarovanci odločijo za goljufanje, je denar. Bistvo pa je pridobivanje premoženjske koristi, ki je objektivno gledano s stališča zavarovanca protipravno, subjektivno pa si zavarovanec hoče povrniti vplačano premijo za zavarovanje, ker je prepričan, da ima »pravico« pridobiti nekaj v zameno za plačano premijo. V Sloveniji zavarovalniška goljufija ni termin kazenskega prava v tem smislu, da bi predstavljala samostojno kaznivo dejanje. Gre za obliko goljufije, ki je dobila ime po oškodovancu-zavarovalnici. Zaradi tega se moramo ravnati po splošni opredelitvi kaznivega dejanja goljufije po 217. členu kazenskega zakonika.

16

Po 217. členu kazenskega zakonika se za zavarovalniško goljufijo po 1. odstavku tega člena z zaporom do treh let kaznuje tisti,

ki z namenom, da bi sebi ali komu drugemu pridobil protipravno premoženjsko korist,

ki uslužbenca zavarovalnice z lažnim prikazovanjem ali prikrivanjem dejanskih okoliščin spravi v zmoto in ga pusti v zmoti ter ga tako zapelje, da v škodo zavarovalnice odobri izplačilo zavarovalnine.

Če je storilec s tem dejanjem povzročil veliko premoženjsko škodo, se kaznuje z zaporom od enega do osmih let (2. odstavek 217. člena KZ). Če je zaradi zavarovalniške goljufije zavarovalnici povzročena majhna materialna škoda in si je zavarovanec želel pridobiti majhno premoženjsko korist, se kaznuje z denarno kaznijo ali z zaporom do enega leta (3. odstavek 217. člena KZ). V tem primeru se storilec preganja na predlog oškodovanca, torej zavarovalnice. V kolikor pride do škodnega dogodka, ki za zavarovanca pomeni določeno nesrečo, bo ta iz tega poskušal pridobiti kar največ, težji pa so primeri, kjer škodni primer sploh ne nastane, ampak ga zavarovanec sam ali s pomočjo drugih umetno ustvari oziroma prikaže. Kot smo že omenili, se zavarovalniške goljufije ne vrednotijo enako kot ostale goljufije, saj javnost večkrat sprejme zavarovalniške goljufije kot razumljivo in opravičljivo dejanje in zato ne razvije negativne sodbe, čeprav gre dejansko za kaznivo dejanje. Posebej nevarne so zavarovalniške goljufije, ki se izvajajo kot organiziran kriminal. (Recek, 2005, str. 8) 3.2 Dejavniki suma na zavarovalniške goljufije Neodkrita kazniva dejanja lahko uspešno odkrivamo in preprečujemo prek dejavnikov, ki lahko kažejo na zavarovalno goljufijo in na katere morajo biti zavarovalniški delavci še posebno pozorni. To so:

nesreča se zgodi kmalu potem, ko se je oseba zavarovala ali povišala zavarovalno premijo,

nesreča se zgodi v kratkem času po tem, ko je bilo vozilo zavarovano ali tik preden poteče zavarovanje,

visoki stroški popravila vozila, ki je bilo poškodovano v lažji prometni nesreči, elementi v odškodninskem zahtevku, ki vzbujajo sum likvidatorja, visoki odškodninski zahtevki, nastali v začetku zavarovalnega kritja, izjava o izgubi originalnih dokumentov oziroma zavarovalnih polic, odškodninski zahtevki zaradi telesnih poškodb so pretirano visoki glede na

poškodbe na vozilu, visoki stroški zdravljenja glede na vrsto poškodbe in nesrečo, zdravniška spričevala rednih kontrol so datirana na nedeljo ali praznike, poškodbe na vozilu so nesorazmerno velike v primerjavi z naravo nesreče in

izjavami prič, poškodovanega vozila si ni mogoče naknadno ogledati, ker je že prodano ali

razstavljeno,

17

pooblastilo odvetniku je datirano na dan nesreče ali neposredno po njej, nenavadna ali pogosta menjava zavarovatelja, znaki možnega ponarejanja predloženih dokumentov, dejavniki, ki kažejo na izmišljeno prometno nezgodo, drugo.

Posamezni dejavniki še ne pomenijo, da bo zavarovanec poskušal ogoljufati zavarovalnico, zato mora le-ta pozornost nameniti tudi drugim okoliščinah, ki spremljajo zavarovalni primer, kar ji pomaga pri odkrivanju morebitnih kršiteljev. (Hartman, 2003, str. 5, 6) 3.3 Vrste zavarovalniških goljufij Strokovnjaki navajajo različne vrste zavarovalniških goljufij. Tukaj navajamo:

interne, eksterne in organizirane zavarovalniške goljufije.

3.3.1 Interne zavarovalniške goljufije Pri zavarovalnicah poznamo primere kriminalitete, kjer se kot storilec pojavlja vodstvo zavarovalnice. Položaj, ki ga zasedajo, omogoča storilcem iz vodstva zavarovalnice udejanjanje odločitev, ki niso v korist zavarovalnice in lastnikov, ampak v njihovo lastno korist. Takšno ravnanje omogočajo tudi pomanjkljivi nadzori dela uprave s strani nadzornih organov oziroma njihova nezadostna informiranost o delu uprave. (Lamberger, 2004, str. 123) Največji problem pri preiskovanju zavarovalniške kriminalitete predstavlja policiji sodelovanje zavarovalnic. Sodelovanje je dokaj zadovoljivo takrat, ko je zavarovalnica direktno oškodovana s strani komitenta in sama prijavi sum storitve kaznivega dejanja goljufije. V takšnih primerih je policiji že ob sami prijavi na voljo celotna dokumentacija, ki se nanaša na zavarovalni primer. Težave lahko nastopijo, kadar se zahteva dodatna dokumentacija o ostalih poslih oz. pogodbah osumljenca pri zavarovalnici. Velikokrat zavarovalnice niso pripravljene pokazati druge dokumentacije, kar opravičujejo s tajnostjo osebnih podatkov. Problemi pri preiskovanju se pojavijo tudi takrat, ko so storilci povezani s cenilci, zavarovalnimi agenti ali managamentom zavarovalnice. Preiskovanje takšne kriminalitete je strokovno najbolj zahtevno, saj so storilci s strani zaposlenih dobro servisirani z informacijami in možnostmi, da se spretno izognejo notranjim kontrolam v zavarovalnicah. (Lamberger, 2004, str. 125, 126) Pri teh goljufijah bi lahko rekli, da gre za zlorabo notranjih informacij. Stori jo tisti, ki so mu pri delu dostopne zaupne notranje informacije in bi ji moral varovati, saj imajo pomemben vpliv, pa jih kljub temu sporoči »nepoklicani osebi« ali nepravilno uporabi sam. Ni težko sklepati, zakaj osumljenec zlorablja položaj v svojo korist. Toda zakaj zlorablja položaj v korist drugih (fizičnih ali pravnih) oseb?

18

Za zlorabami se pogosto skriva korupcija. Oseba, ki si pridobi premoženjsko ali nepremoženjsko korist, se storilcu odkupi z nagrado, plačilom ali kakšno uslugo. Takšno korupcijsko dejanje se le redko razkrije in dokaže, saj ponavadi ne pušča sledov v obliki listninskih dokazov, pa tudi pričnih ne. Izvorov informacij, ki bi kazale na možne nepravilnosti, je kar precej. Do nekaterih pridejo odgovorni za notranji nadzor, do drugih pa pridejo preiskovalci preko prijav oseb, ki so skozi dokumentacijo opazile nepravilnosti. (Dvoršek, 2003, str. 390, 391) 3.3.2 Eksterne zavarovalniške goljufije Goljufiv način prikazovanja okoliščin in stanj, ki privedejo do sklenitve zavarovanja, tj. pogodbenega razmerja med zavarovalnico in zavarovancem ima lahko dolgoročne posledice za obe udeleženi strani. Če strokovni sodelavci zavarovalnice (komercialisti ali zastopniki) pravočasno odkrijejo neobstoječe okoliščine ali ovire za sklenitev zavarovanja (poškodovan avtomobil, neobstoječe premoženje, manjša ali večja vrednost bodoče zavarovane stvari, neozdravljiva bolezen ipd.), potem takšno zavarovanje odklonijo ali ponudijo zavarovanje pod manj ugodnimi pogoji. V nasprotnem primeru pa je zavarovalnica prevzela pogodbeni del obveznosti pod za njo manj ugodnimi pogoji in v zmoti, v katero jo je spravila nasprotna stran. Znani so primeri zlorabe sistema bonus-malus pri avtomobilskih zavarovanjih (upoštevanje bonusa, ki ga zavarovanec nima, ali neupoštevanje malusa, ki ga zavarovanec ima). V takšnih primerih je prikrajšana zavarovalnica, saj je bila vplačana nižja premija, kot bi sicer morala biti. V takšni zavarovalni goljufiji sta lahko udeležena zavarovanec in tudi zavarovalniški delavec, če je zavestno kršil pravila stroke in s tem zavarovancu omogočil protipravno korist. Zavarovanec želi z lažnim prikazovanjem doseči ugodnejše pogoje za zavarovanje s tem, da plača nižjo premijo ali pa je namen takšnega posla doseči višjo odškodnino oz. zavarovalnino v primeru nastanka škodnega primera (običajno se kmalu po sklenitvi zavarovanja takšen dogodek – škodni primer- tudi zgodi). Najpogostejši primeri zavarovalniških goljufij se zgodijo med trajanjem zavarovanja. V teh primerih si zavarovanec ali zavarovanec prizadeva doseči izplačilo odškodnine, do katere sicer ne bi bil upravičen (lažna prijava dogodka, požig, namerno poškodovanje stvari, samopoškodovanje, avtomobilska nesreča brez udeležbe drugega vozila, prodaja vozila v tujino in naznanitev tatvine, vožnja pod vplivom alkohola, ipd.) ali dobiti višje izplačilo od tistega , ki bi ga sicer dobil (lažna ali prilagojena dokumentacija, lažno pričanje ipd.). (Žnidarič, 2004, str. 17, 18) 3.3.3 Organizirane goljufije Veliko večje težave pri preiskovanju zavarovalniške kriminalitete nastopijo, kadar obstaja sum, da je v goljufije vpletena organizirana kriminalna družba, sestavljena iz večih storilcev. Ti se selijo od zavarovalnice do zavarovalnice in poskušajo izvajati goljufije. Ko njihove namene odkrijejo v eni zavarovalnici, svoje dvomljive posle prenesejo k drugi. Sodelovanje zavarovalnic, ki še niso bile oškodovane s kriminalno družbo je večinoma slabo, saj čuvajo podatke o svojih komitentih. (Lamberger, 2004, str. 125)

19

Izraz organiziran kriminal ni enotno definiran, pa vendar so raziskovalci enotni glede okoli nekaterih značilnosti in sicer:

gre za hierarhično organizirano in kontinuirano kriminalno delovanje večjega števila ljudi,

deluje na širokem prostoru, tudi preko nacionalnih meja, deluje po načelu tržne ekonomije in delitve dela,

deluje prikrito, po potrebi člani kriminalne združbe izvajajo nasilje in pritiske navznoter svoje

organizacije, kakor tudi navzven. V takih združbah običajno delujejo iznajdljivi posamezniki, povezani med seboj, ki so sposobni izigrati zavarovalniški sistem. Pri tem jih je zelo težko odkriti, še težje pa dokazati goljufijo, saj na terenu ne delujejo sami, ampak za to izkoriščajo pohlepne in naivne zavarovance. Raziskava takšnih primerov je zahtevna tudi zato, ker je treba pri odkrivanju dejstev in okoliščin ter zbiranju dokazov, vključevati in povezovati strokovnjake iz drugih področij, saj zavarovalnica ponavadi nima ljudi s takimi posebnimi znanji. Za potrditev so potrebna izvedenska ali strokovna mnenja. Pri raziskavah problematike smo zaradi zbiranja dokazov nujno vezani na dobro sodelovanje policije, tožilstva, preiskovanih sodnikov in inšpekcijskih služb (varstvo pri delu, delovne nezgode, požari, ipd). (Recek, 2005, str. 5, 10) Za preiskovalce predstavljajo najtrši oreh ravno organizirani goljufi, saj je vsak udeleženec strokovno usposobljen za svojo vlogo (ponareditev dokumentov, najem skladiščnih prostorov, prodajo zavarovanega blaga tretjim osebam, povzročitev požara ali prometne nesreče, izplačilo podkupnine in podobno). Kljub temu, da je v teh primerih zavarovalniška goljufija sestavljena iz številnih pripravljalnih dejanj, navzven izgleda vse legalno, kot običajni škodni dogodek. (Dvoršek, 2004, str. 54) Organiziran kriminal narašča tudi Sloveniji, saj kaže na naraščanje skupin, katerih kriminalna dejanja imajo vse elemente, ki so značilni za organiziran kriminal. Te skupine so najbolj dejavne na področju trgovine z mamili, trgovine z orožjem in razstrelivom, ter tatvin vozil. Pojavljajo se skupine, ki se ukvarjajo z izsiljevanjem, bančnimi in zavarovalniškimi goljufijami ter pranjem denarja. Tako je delež gospodarskega kriminala vedno večji. (Dobovšek, 1997, str. 186) 3.4 Osebnostne in druge značilnosti goljufov Tipičen zavarovalniški goljuf v Sloveniji je mlajši, uradno brezposeln in ima ustanovljeno podjetje, ki ga uporablja kot masko za nelegalno dejavnost, njegova življenjska raven pa je kljub nejasnim virom dohodka dokaj visoka (drag avto, primerno stanovanje, obiskovanje lokalov,..). Tako kot v zavarovalnici Triglav tudi v zavarovalnici AdriaticSlovenica ugotavljajo, da je zavarovalniških goljufij vse več. Težnja po bogastvu se pred osamosvojitvijo Slovenije nekako ni ujemala s takratnim družbenim ozračjem in vrednotami, danes pa so te omajane, povečuje se želja po kopičenju bogastva.

20

Vzporedno s tem je treba upoštevati nižanje življenjske ravni, brezposelnost in odnos javnosti do zavarovalniških goljufij, kjer nihče ni napaden, z njimi ni povezano nasilje, oškodovana pa je »le« zavarovalnica, ki je pogosto sprejeta samo kot nujno zlo. Takšno razmišljanje je precej razširjeno, včasih celo pri posameznikih, ki vodijo pred kazenske in sodne postopke, čeprav finančne goljufije niso zgolj nedolžen prekršek, saj so pogosto del organiziranega in mednarodnega kriminala in ustvarjajo gospodarsko škodo na več ravneh. S vstopom v Evropsko unijo se na stežaj odpirajo vrata slovenskega zavarovalniškega trga, s tem pa se povečuje tudi možnost zlorab. Po dosedanjih izkušnjah je bilo največ poskusov zavarovalniških goljufij pri avtomobilskih zavarovanjih, pogostejše bi lahko postale zlorabe tudi pri osebnih oz. življenjskih zavarovanjih. (Šilbar, 2004) Za zavarovalniške goljufe velja vse tisto, kar označuje tudi druge goljufe. Glavno orožje goljufa je jezik oziroma spretnost prepričevanja potencialne žrtve. Tudi pri zavarovalniških goljufih ločimo priložnostne storilce, to so tisti, ki škodni dogodek napihnejo, da bi prišli do višje odškodnine, kot jim dejansko pripada. Podobno velja za storilce, ki se znajdejo v finančni krizi in se z namenom, da bi prejeli zavarovalnino bodisi sami poškodujejo ali sami povzročijo kak drug škodni dogodek (požar, poplavo,..). (Dvoršek, 2004, str. 54) Zavarovalni goljufi spadajo pravzaprav v skupino ljudi, katerih značilnosti je težko posplošiti, saj so pripadniki vseh družbenih razredov v gospodarskem sistemu in se med seboj zelo razlikujejo, bodisi po vedenju in motivih, bodisi po ciljih in videzu. Seveda so pri zavarovalnih goljufih kakršni koli pomisleki o vrednotah, etiki ali zakonitostih prešibki, da bi povzročili slabo vest ali odvrnitev od tovrstnih dejanj. (Hartman, 2003, str. 27) Med amaterskimi in profesionalnimi goljufi je večkrat težko potegniti mejo, saj se pogosto zgodi, da so amaterji, ki so bili pri zavarovalnih goljufijah večkrat uspešni, spodbujeni, da se s tem začnejo ukvarjati strokovneje in pogosteje. Priložnostne in izurjene storilce je težko ločiti tudi na cilj njihovih aktivnosti. Po eni strani drži, da imajo zavarovalnice takrat, ko so v goljufije vključeni manjši zneski, opravka s priložnostnim goljufi. Po drugi strani pa odmevne primere zavarovalniških goljufij, ki vključujejo velike zneske, nešteto krat izvedejo ravno amaterji. Ponavadi se profesionalni zavarovalni goljufi načrtno specializirajo za nižje in srednje vsote denarja, tako da svoje tveganje zmanjšajo na minimum. V zavarovalnici Triglav so na podlagi raziskave ugotovili naslednjo strukturo goljufov:

naključni storilci, teh je okrog 70%. To so priložnostni goljufi, ki zavarovalno goljufijo storijo zaradi ponujene priložnosti,

občasni storilci, to so tisti, ki se večkrat pojavijo v nekaj letih v škodnih spisih in sicer v različnih vlogah. Izkoristijo odškodnine iz različnih zavarovanj, katerih zavarovalne pogoje dokaj dobro poznajo. Teh je 20% ter

drugih 10% pa je specializiranih storilcev, običajno izurjenih v eno vrstnih goljufijah, pri čimer dobro poznajo posamezno vrsto zavarovanja, delujejo pa organizirano in načrtno. Ob najmanjšem zapletu za zastopanje pooblastijo odvetnika in sami dogodka ne pojasnjujejo več. (Hartman, 2003, str. 28)

21

Kljub navidezno neskončnem krogu potencialnih storilcev, se lahko razvijejo nekatere značilnosti po katerih jih razvrščamo, čeprav si študije tega procesa včasih nasprotujejo. Nekatere skupine značilnosti storilcev, ki so jih ugotovili na Inštitutu Maxa Plancka v Freiburgu so, da imajo storilci navadno visoko stopnjo izobrazbe, da jih je veliko zaposlenih v ustanovah, ki so podobne zavarovalnicam, in da jih večina ne prihaja iz problematičnih družin. Druge študije navajajo, da so pri storitvah zavarovalnih goljufij redkeje udeležene predstavnice ženskega spola, in da je visok odstotek storilcev, ko ponovno zagrešijo kaznivo dejanje. Storilci naj bi bili zelo dobro poučeni o načinu povračila škode pri zavarovalnici in se zato osredotočijo na zavarovalnice, ki imajo preprostejše in poenotene načine povračila. Zavarovalnice sklepajo, da med storilce spadajo predvsem odrasli ljudje. Ker so finančno šibkejše osebe redkeje zavarovane, se tudi redkeje pojavijo kot storilci. (Hartman, 2003, str. 29)

22

4 PREISKOVANJE IN OBVLADOVANJE ZAVAROVALNIŠKIH GOLJUFIJ, POMEN ZAVAROVALNIC, SLOVENSKEGA ZAVAROVALNEGA ZDRUŽENJA IN ORGANOV PREGONA 4.1 Medsebojno sodelovanje zavarovalnic Zavarovalnice morajo poslovati skladno z zakoni in drugimi predpisi, ki urejajo zavarovalništvo ter spoštovati načela prostega trga in lojalne tržne konkurence, pravila zavarovalniške stroke, dobre poslovne običaje in poslovno moralo. Odnosi med zavarovalnicami morajo temeljiti na medsebojnem spoštovanju in upoštevanju načel zavarovalniške stroke, dobrih poslovnih običajev in poslovne morale, ki bodo v prid vsej zavarovalni dejavnosti, njenemu razvoju in ugledu. (SZZ, 2004) Omejevanje zavarovalniških goljufij je torej v prvi vrsti v interesu zavarovalnic, v veliko manjši meri pa v interesu drugih nadzornih institucij. Zato morajo zavarovalnice same oblikovati učinkovit sistem omejevanja, ki zajema tako kvalitetne kot preprečevalne in represivne ukrepe. Organizacijski ukrepi pa predstavljajo šele prvi korak. Za uresničevanje obojih ukrepov pa so nujni dobro usposobljeni zavarovalniški preiskovalci in drugi nadzorni kadri. V majhni Sloveniji je potrebno za uspešna usposabljanja združiti vso znanje, za nekatera specifična področja pa kaže pritegniti tudi strokovnjake iz tujine. Upoštevati je treba, da učinkovito odkrivanje zavarovalniških goljufov deluje tudi preventivno. To velja tako za priložnostne goljufe kot tudi za organizirane, ki se usidrajo tja, kjer presodijo, da je tveganje odkritja najmanjše. Obnašajo se torej poslovno, enako poslovno pa se morajo obnašati zavarovalnice pri omejevanju goljufij. Z vidika preprečevalnih prizadevanj so lahko pomembni še drugi ukrepi, kot so npr. hitra izmenjava informacij med zavarovalnicami. Učinkovito omejevanje zavarovalniških goljufij, tako s preventivnimi kot represivnimi strategijami, kot vidimo temelji na kvalitetnem notranjem nadzoru samih zavarovalnic. Nekateri ukrepi kot npr. izmenjava informacij, ki pokažejo na sum goljufije, skupna usposabljanja, pa zahtevajo sodelovanje med zavarovalnicami, kar je prvenstvena naloga zavarovalniških združenj. (Dvoršek, 2004, str. 57, 58) Zavarovalnice lahko v veliki meri otežijo delo zavarovalniškim goljufom z:

(re)definiranjem zavarovalnih pogojev in dorečenostjo pravic in ugodnosti pogodbenih strank ter transparentnostjo zavarovalne pogodbe,

selekcijo zavarovancev, oblikovanjem kriterijev za klasifikacijo določene osebe kot nezaželenega

zavarovanca ali zavarovanca z velikim zavarovalnim rizikom, izmenjava podatkov o tveganih ali nezaželenih zavarovancih (t.i. črne liste) med

zavarovalnicami, uvedba centralnega registra izplačanih škod po vzoru tujih zavarovalnih združenj, izobraževanjem in usposabljanjem zaposlenih, dosledno kontrolo izplačil, občasnimi preizkusi in super vizijo likvidacijskih

postopkov, drugimi organizacijskimi ter zaščitnimi ukrepi.

23

Zavarovalniške goljufije so problem, ki se ga zavarovalnice vedno bolj zavedajo, vendar po naše še ne v zadostni meri. Za uspešno upiranje zavarovalniškim goljufom je potrebno medsebojno angažiranje zavarovalnic na vseh segmentih delovanja, od priprave zavarovalnih produktov in opredeljevanja zavarovalnih pogojev, do pridobivanja in sklepanj zavarovanj in nenazadnje likvidacijskih škod. (Kopše, 2004, str. 141, 143) Pri večjih zavarovalnicah se organizirajo posebne strokovne službe, ki so izurjene in usposobljene raziskovati prav škode, povzročene z nasilnimi dejanji, pri čemer te službe ne prenehajo z dejavnostjo na konkretnem primeru potem, ko je škoda izplačana, če obstaja sum, da je bila škoda povzročena na drugačen način, kot jo je prijavil zavarovanec ali pa da obstaja pravica zavarovalnice, da izvaja regres do povzročitelja. (Ivanjko, 2006, str. 26) 4.2 Pomen slovenskega zavarovalnega združenja Slovensko zavarovalno združenje je pripravilo Minimalne pogoje in priporočila za sklepanje vlomnih zavarovanj, ki so osnova zavarovalniškim agentom za sklepanje zavarovanj (menjalnice, banke, pošte, plačilno-izplačilna mesta, ostale finančne institucije, zlatarne, draguljarne, urarne, trgovine, bencinski servisi, premične zgradbe, kontejnerji itd., muzeji, galerije, razstave, gospodinjstva, šole, vrtci in skladišča). Določene so največje varnostne obremenitve za proti vlomne vsebnike od razreda 0 do XIII brez naprave za javljanje vloma in višje vrednosti z napravo za javljanje vloma. Prav tako so določene maksimalne obremenitve za prostore z varnostno zasteklitvijo od DIN 52290 A1 do 52290 B3. Pogoji in priporočila so izšli leta 2000 in jih bomo letos (2006) posodobili. (Zupančič, 2006, str. 114) Slovensko zavarovalno združenje ima lahko na področju boja zoper zavarovalniških goljufij zelo pomembno vlogo. S svojimi strokovnimi potenciali, predvsem pa s povezavami s podobnimi in sorodnimi asociacijami lahko posreduje pozitivne izkušnje in prakso iz tujine. V skladu s svojo družbeno vlogo pa mora prevzeti pobudo za odločnejšo koordinacijo na področju:

oblikovanja strategije enotnega nastopanja slovenskih zavarovalnic za preprečevanje in odkrivanje zavarovalniških goljufij,

izgradnje informacijskega omrežja in podatkovnih baz za neposredne prenose informacij o pojavu in storilcih dejanj zavarovalniških goljufij,

sprožiti in voditi postopek za spremembo 154. ZZavar , če sedanja pravna ureditev ne ustreza potrebam, čeprav ni zadržkov za vzpostavitev evidenc o zavarovancih, ki poskušajo ogoljufati svojo ali drugo zavarovalnico,

na podlagi domačih in tujih izkušenj vzpostaviti operativno koordinacijo z organi pregona (s policijo in tožilstvi) ter oblikovati skupna izhodišča za organizacijo, delovanje in usposabljanje pristojnih delavcev zavarovalnic za preprečevanje in odkrivanje zavarovalniških goljufij,

24

spodbuditi vodstvo zavarovalnic za pogostejše vključevanje zasebnih detektivov v raziskovanja škodnih primerov, ki bi lahko pomenili zavarovalniške goljufije (bodisi v fazi poskusa, bodisi kot dokončno dejanje)1,

analitično spremljati učinke delovanja sprejetih ukrepov v strategiji, v skladu s sprejeto poslovno politiko z delom in rezultati na tem področju

seznanjati široko javnost. (Žnidarič, 2004, str. 21, 22) Pri izvajanju preventivne dejavnosti na različnih področjih zavarovalnice sodelujejo z drugimi subjekti v okolju na državni ravni in na ožjih (regionalnih in lokalnih) ravneh. Na državni ravni sodeluje v preventivnih akcijah v imenu vseh svojih članic (zavarovalnic) Slovensko zavarovalno združenje z nosilci oz. izvajalci akcij, in sicer največkrat z vlogo financiranja. Pogrešamo večji poudarek in udeležbo zavarovalnic na področju raziskovalne dejavnosti, analitičnega spremljanja in preučevanja vzrokov škodnih primerov ter spodbujanja raziskovalne in inovatorske sfere. To bi bilo mogoče doseči z dolgoročnim sodelovanjem z raziskovalnimi organizacijami, inštituti, posameznimi članicami univerz, projektantskimi in razvojnimi organizacijami ter drugimi. Zavarovalnice bi morale hitreje slediti razvoju novih tehnologij in novim praksam ter temu trendu prilagajati svoje zavarovalne produkte. Tako na področju neposredne, kakor tudi na področju posredne preventivne dejavnosti so mnoge priložnosti za izboljšave. Če pogrešamo nekaj več lastne iniciative in posodobitev dela na tem področju, pa moramo vendarle ugotoviti, da so zavarovalnice in njihovo združenje vselej prisluhnile iniciativam in potrebam drugih na področju preventivnega ravnanja. (Meško, 2004, str. 530) 4.3 Sodelovanje zavarovalnic in policije Po nastanku zavarovalnega primera, ki je posledica nasilnih dejanj, mora zavarovalnica v skladu z zavarovalno pogodbo pristopiti k ugotavljanju vzrokov nastanka zavarovalnega primera in višine škode. Zavarovalni pogoji praviloma določajo, da to opravljajo strokovne službe zavarovalnice. Omenjena pravila so potrebna, da se ugotovi ali obstaja obveznost zavarovalnice izplačati zavarovalnino in v kakšni višini. Glede na to, da se pri škodnih dogodkih, ki so predmet zavarovanja, v proces raziskave vzrokov in morebitnega ugotavljanja znakov kaznivega dejanja in s tem v zvezi pregona storilcev, vključujejo tudi organi odkrivanja in pregona, je nujno njihovo medsebojno sodelovanje. V praksi ne obstaja tesnejše sodelovanje med organi zavarovalnice in organi pregona oz. odkrivanja pregona kaznivih dejanj. Zavarovalna pravila praviloma zavezujejo zavarovanca, da mora zavarovalni primer prijaviti pristojnim organom pregona. Pogosto je prijava zavarovalnega primera pristojnim organom pogoj, da zavarovalnica prevzame obveznost izplačila zavarovalnine. 1 Opozoriti je potrebno, da delavci zavarovalnic, ki delajo na odkrivanju zavarovalniških goljufij, danes po veljavni zakonodaji nimajo nobenih operativnih ali procesnih pooblastil, za razliko od zasebnih detektivov, ki jim Zakon o detektivski dejavnosti daje minimalna operativna pooblastila za zbiranje obvestil in druga, s katerimi je možno z večjo verjetnostjo raziskati dogodek.

25

Posamezne zavarovalnice imajo posebne dogovore, sklenjene z organi pregona, da se izmenjujejo informacije in koordinirajo preiskovalna dejanja. Glede na to, da metode delovanja obeh udeležencev v omenjenem procesu niso identične, je izmenjava informacij, ki so jih pridobili v svojih ločenih in ciljno različno vodenih postopkih, zanimiva in koristna za obe strani. Znano je, da zavarovalnice, še posebej pa zavarovalni posredniki, pogosto pri sklepanju zavarovanj pridobijo informacije, ki so organom pregona neznane. To še posebej velja za ugotavljanje stopnje preventivnih ukrepov, ki jih je zavarovanec samoiniciativno ali na pobudo zavarovalnice moral opraviti v zvezi z zavarovanjem. Do nekaterih podatkov zavarovalnice prihajajo lažje kot organi pregona. Tudi priče ali tisti, ki so posredno ali neposredno udeleženi v dogodku, ali so bili seznanjeni z nastankom zavarovalnega primera, praviloma zavarovalnicam ali zavarovalnim posrednikom posredujejo vrsto zanimivih in podrobnih informacij, ki so lahko v veliko pomoč organom pregona. Zaradi tega se priporoča v praksi tesno sodelovanje strokovnih služb zavarovalnice, ki ugotavljajo vzroke in obseg škode, in organov, ki so zadolženi za pregon storilcev kaznivih dejanj. Kadar zavarovalnica po zavarovalnih pravilih ugotovi, da obstaja njena obveznost, praviloma tesno sodeluje z organi, ki preiskujejo kazniva dejanja, preden se izvrši izplačilo zavarovalnine oz. odškodnine. Pogosto zavarovalnice v spornih primerih pogojujejo izplačilo zavarovalnine s pravnomočno sodno odločbo ali odločbo drugega pristojnega organa, ki je ugotavljal vzroke nastanka škode in morebitno odgovornost posameznih oseb. Takšno ravnanje zavarovalnice je posledica dejstva, da je zavarovalno kritje za določene škodne dogodke, ki so povzročeni s škodljivim dejanjem izključeno, zlasti, če je v nastanek ali storitev kaznivega dejanja vključen tudi zavarovanec ali oseba, za katero je zavarovanec odgovoren. (Ivajnko, 2006, str. 27) Policiji predstavlja največji problem preiskovanja zavarovalniške kriminalitete sodelovanje zavarovalnic. Sodelovanje je dokaj zadovoljivo takrat, ko je zavarovalnica direktno oškodovana s strani komitenta in sama prijavi sum storitve kaznivega dejanja goljufije. V takšnih primerih je policiji že ob sami prijavi na voljo celotna dokumentacija, ki se nanaša na zavarovalni primer. Težave lahko nastopijo, ko se zahteva dodatna dokumentacija o ostalih poslih oz. pogodbah osumljenca pri zavarovalnici. Velikokrat zavarovalnice namreč niso pripravljene pokazati druge dokumentacije, kar opravičujejo s tajnostjo osebnih podatkov. (Lamberger, 2004, str. 112) 4.4 Vključevanje detektivske dejavnosti Poleg policistov se z odkrivanjem goljufij v zavarovalništvu ukvarjajo tudi detektivi. Njihove stranke so predvsem podjetja, ki so v goljufijah oškodovana. S pomočjo detektivov poskušajo ta podjetja preveriti trditve ljudi, ki so osumljeni goljufij in na tej podlagi najti najboljšo možnost za povrnitev vsote za izplačilo odškodnine za zavarovalni primer, ki se je kasneje izkazal za goljufijo.

26

Detektive pogosteje uporabljajo za pomoč pri preiskovanju zadev premoženjskih zavarovanj, kakor pa osebnih; pri teh se oškodovana podjetja zelo redko odločijo za takšno vrsto preiskovanja sumljivih odškodninskih zahtevkov. Zavarovalnice se premalo krat odločajo za možnost najetja zasebnega detektiva, ki spremljajo in zasledujejo oškodovance pri katerih obstaja sum, da so v zahtevku prijavili lažne, neresnične poškodbe. Znano je, da oškodovanci, ki so le rahlo telesno poškodovani, v času bolniškega staleža preživljajo prost čas izrazito produktivno, povsem v nasprotju z zatrjevanimi hudimi bolečinami. S tem storijo temeljno napako, ko namesto počitka, ki bi bil nujno potreben ali pa edini mogoč zaradi »nezmožnosti«, opravljajo vse mogoče dejavnosti, običajne za povsem zdrave ali vselej ne tako hudo poškodovane, kakor zatrjujejo. Ustrezen fotografski posnetek bi bil dokaz, s katerim bi zavarovalnica soočila oškodovanca in utemeljevala znižanje zahtevka. Tako ravnanje ima tudi znake kaznivega dejanja goljufije, v skladu s čimer bi zavarovalnica oškodovancu podala jasno opozorilo morebitnega kazenskega pregona. Gotovo bi veliko »oškodovancev« ob navedenih dejstvih temeljito premislilo ali odstopilo od zahtevka, če bi jim bil predložen zakonsko pridobljen materialni dokaz o njihovem uživanju v času njihovega dobro plačanega bolniškega dopusta. (Hartman, 2003, str. 27) Po posvetovanju naj bi bile detektivske službe za slovenske zavarovalnice predrage. Sklepajo pa pogodbe za tuje zavarovalnice. Tako trenutno ena izmed slovenskih detektivskih agencij za preverjanje-dokumentiranje zlorabe bolnišniških staležev in zavarovalniške bonitete zaračuna okvirno ceno 100.000 do 350.000 sit ter pripadajoče nastale stroške (kilometrina, dnevnice, takse). V primeru, da je za zagotovitev dokazov potrebno vgraditi video tajnico, se zaračunava 250.000 sit za vsako vgradnjo in pripadajoči nastali stroški (kilometrina, materialni stroški, dnevnice). Strokovne ekspertize oziroma mnenja strokovnjakov in druga mnenja za zavarovalniške goljufije po ceniku od 50.000 sit do 500.000 sit. Navedene cene so brez DDV-ja. (Sauer, 2006, str. 45)

27

5 PODROČJA NAJPOGOSTEJŠIH ZAVAROVALNIŠKIH GOLJUFIJ

Težnja po bogastvu se pred osamosvojitvijo Slovenije nekako ni ujemala s takratnim družbenim ozračjem in vrednotami, danes pa so te omajane, povečuje se želja po bogastvu. Vzporedno s tem je treba upoštevati nižanje življenjske ravni, brezposelnost in odnos javnosti do zavarovalniških goljufij, kjer nihče ni napaden, z njimi ni povezano nasilje, oškodovana pa je »le« zavarovalnica, ki je pogosto sprejeta samo kot nujno zlo. Takšno razmišljanje je precej razširjeno, včasih celo pri posameznikih, ki vodijo predkazenske in sodne postopke, čeprav finančne goljufije niso zgolj nedolžen prekršek, saj so pogosto del organizirane združbe in mednarodnega kriminala in ustvarjajo gospodarsko škodo na več ravneh. S vstopom v Evropsko unijo se na stežaj odpirajo vrata slovenskega zavarovalniškega trga, s tem pa se povečuje tudi možnost zlorab. Po dosedanjih izkušnjah je bilo največ poskusov zavarovalniških goljufij pri avtomobilskem zavarovanju, pogostejše bi lahko ostale zlorabe tudi pri osebnih oz. življenjskih zavarovanjih. (Šlibar, 2004) 5.1 Najpogostejše vrste goljufije v slovenskih zavarovalnicah V zahodni Evropi so goljufije zelo razširjen pojav, ki zavarovalnim družbam povzročajo velike težave. Tudi Slovenija ni izjema, saj se kriminalne izkušnje zahodne Evrope hitro prenašajo tudi v naš prostor. Poznamo več nevarnih oblik zavarovalniških goljufij, zato bi jih težko našteli, zlasti v vseh izvedbenih oblikah. Zaznamo jih povsod, in sicer pri zavarovanju avtomobilov, nepremičnin ali pri zdravstvenem oziroma življenjskem zavarovanju. Morda zavarovalniške goljufije na drugih področjih niso tako izrazite kot pri zavarovanju avtomobilov. Najbolj razširjene so naslednje oblike; Premičnine, nepremičnine ali druge dobrine so namerno poškodovane ali uničene, lahko zaradi njihove dotrajanosti, obrabljenosti ali drugih posegov, uveljavljena je nesorazmerna škoda, ki finančno ustreza oškodovancu. Zavarovane dobrine so delno odtujene, poškodovane ali uničene, prijavljena ali izkazana pa je prekomerna škoda, ki pomeni finančni dobiček zavarovanca. Dobrine so namerno odtujene, skrite, prodane ali dogovorjeno odstranjene iz prostorov, dejanje opravičujejo tako, da je policiji dana takšna ovadba o nastalem škodnem dogodku. Dobrine v trenutku škode niso zavarovane, in jih zavarujejo šele v trenutku po nastali škodi ali zlorabijo polico drugega zavarovanca, ki pristane na takšno rešitev. Pri zavarovalniških goljufijah poskuša dobiti izplačilo od zavarovalnice tako, da prikaže dogodek, ki ga dejansko ni bilo, ali pa ga fingira in si tako ustvari pogoje za izplačilo. Gre za izplačilo avtomobilskih, življenjskih, nezgodnih in raznih drugih zavarovanj. Največjo težavo pri preiskovanju zavarovalniške kriminalitete predstavlja tako imenovano temno polje. Le to predstavljajo pojavi zavarovalniških goljufij, za katere preiskovalni organi ne izvedo, ker jih delavci zavarovalnice ter policisti, ki obravnavajo prometne nesreče, sploh ne zaznajo. Preiskovanje se lahko začne šele, ko je podan sum, da je bilo storjeno kaznivo dejanje. Za obstoj kaznivega dejanja preiskovalni organi zvedo na več načinov; od delavcev zavarovalnic, iz virov in od sodelavcev, z operativnim pokrivanjem mest, kjer se zbirajo osebe, ki izvršujejo taka dejanja in podobno. (Lamberger, 2004, str. 114)

28

5.1.1 Goljufije na področju avtomobilskih zavarovanj Absolutno prevladujejo zavarovalniške goljufije, kjer govorimo o tako imenovani avtomobilski problematiki, torej iz naslovov, kjer gre za pridobitev premoženjske koristi v primerih prometnih nezgod. Zlasti pri goljufijah z avtomobili gre ponavadi za organizirane združbe oseb, ki vse te nesreče ali celo kraje do potankosti zrežirajo. Tako pridobijo velike vsote denarja, tudi po več milijonov tolarjev. Za goljufijo je zagrožena kazen do treh let zapora. (Potočnik, 2004) Zelo razširjene oblike zavarovalniških goljufij so dejavnosti, povezane z izposojanjem vozil, ko nepošteni najemniki najemajo vozila pri rent-a-car izposojevalnicah, plačajo depozit, vozil pa ne vrnejo. Običajno prijavljajo tatvine vozil v tujini. Prav tako se tuji državljani povezujejo s slovenskimi državljani, da zanje najemajo vozila. Po najemu vozilo odpeljejo v tujino in od tam sporočijo, da jim je bilo odtujeno. Zato izposojevalnice vozil zahtevajo od zavarovalnic odškodnino, ker so vsa vozila kasko zavarovana gre za zelo nevarno obliko goljufivega izposojanja vozil, ki jo je zaradi povezanosti s tujino težko dokazovati. Omenjeni primeri goljufij predstavljajo raznolikost problema in možne načine zlorab. Zanimivo je, da se ponavadi primeri dogajajo na različnih zavarovalnicah, zato se porajajo vprašanja, kako to odkriti in preprečevati. Pri preiskovanju zavarovalniških goljufij ni jasne formule, po kateri bi lahko ločili primere zavarovalniških goljufij od ostalih zakonitih primerov uveljavljanja škode ter odškodnin. Navedenih je nekaj indicev, ki kažejo na zavarovalniško goljufijo, na katere bi morali biti pozorni vsi, ki imajo opravka z zatiranjem in preiskovanjem zavarovalniških goljufij. Nekateri indici na poškodovanih vozilih, ki lahko kažejo na zavarovalniško goljufijo:

vozilo, ki je prometno nesrečo povzročilo, je starejše in nižjega cenovnega razreda, vozilo, ki je v prometni nesreči udeleženo, je novejše in višjega cenovnega razreda, poškodbe na vozilu so nesorazmerno velike v primerjavi z naravo nesreče ter

izjavami prič, vsa udeležena vozila so odpeljana k istemu mehaniku ali na isti avtomobilski

odpad, poškodovanega vozila ni mogoče več dobiti na podrobnejši pregled.

Storilci uprizorijo fingirane prometne nesreče predvsem v nočnem času, ko je v službi najmanj policistov in ob predaji služb med 22.00 in 24.00 uro na ozkih lokalnih oziroma regionalnih cestah. Na magistralnih cestah je fingiranih prometnih nesreč zelo malo. Nesreče so fingirane predvsem na tistih krajih, kjer ni utrjenih bankin, kjer je možna vožnja vozila s cestišča in prevračanje vozila okoli vzdolžne osi po pobočju navzdol. Storilci izrabljajo tudi slabe vremenske pogoje (dež, sneg, megla,..), tako da policisti pri obravnavanju nesreče na kraju samem niso dovolj zbrani in dosledni. Prometne nesreče ponavadi fingirajo v zakotnih oziroma odročnih krajih, kjer skoraj nikoli ni javne razsvetljave, dostop do teh krajev je večinoma otežen. (Lamberger, 2004, str. 115, 116)

29

Primer 1 Oseba je sklenila obvezno zavarovanje za vozilo A. Omenjeno vozilo je bilo ukradeno in uporabljeno pri ropu pošte, kjer so priče zapisale registrsko številko vozila. Policija je omenjeno vozilo našla še isti dan in ga odpeljala v hrambo. Ker lastnik ni prijavil tatvine vozila, je policija sumila, da je vpleten v sam rop. Takoj, ko je lastnik opazil, da vozila ni na parkirnem prostoru, je odšel do zastopnice in se z njo dogovoril ter sklenil kasko zavarovanje s kombinacijo »K« za predmetno vozilo. Da zadeva ne bi izpadla sumljivo, je hotel počakati še nekaj dni ter nato prijaviti tatvino. Preden je prijavil tatvino, ga je obiskala policija, kateri je zelo hitro pojasnil svoj namen. (V kolikor bi zastopnica zahtevala ogled vozila in ogled številke šasije se kaj takega ne bi primerilo. Pojasnila je, da ji je lastnik skozi okno pokazal vozilo na parkirnem prostoru poslovno stanovanjskega objekta.) Zavarovalni zastopnik oziroma posrednik, ki ravna na tak način, objektivno ne more pričakovati, da bo še naprej v delovnem razmerju z zavarovalnico. (Recek, 2005, str. 20) 5.1.2 Postopek uveljavljanja odškodninskega zahtevka pri avtomobilskih goljufijah Postopek uveljavljanja škode iz obveznega avtomobilskega ali kasko zavarovanja se začne s tem, da zavarovanec predloži zavarovalnici odškodninski zahtevek, v katerem mora točno navesti vse okoliščine prometne nezgode ali kraje vozila. K odškodninskemu zahtevku oziroma prijavi o poškodbi vozila zavarovanec priloži tudi evropsko poročilo o prometni nesreči. Če nesrečo obravnava policija, pošlje kopijo uradnega zaznamka o nesreči ali predloga za uvedbo postopka o prekršku zavarovalnem biroju, le-ta pa pošlje spis pristojni zavarovalni enoti. Po prejemu prijave o poškodbi vozila ali odškodninskega zahtevka cenilec na zavarovalnici ali na terenu-domu, opravi ogled poškodovanega vozila, fotografira poškodbe na vozilu in ugotavlja resničnost navedb v prijavi ter jih primerja s poškodbami na vozilu. Po opravljenem ogledu poškodovanega vozila cenilec izdela poškodbeni list, v katerem navede poškodovane dele vozila in težo poškodbe. Zavarovanec pa priloži račune o popravilu vozila ali predračune o predvidenem popravilu. Na podlagi izpisanega poškodbenega lista, predloženih računov in druge dokumentacije cenilec preveri verodostojnost priložene dokumentacije ter na podlagi tega opravi cenitev in izdela izračun za izplačilo odškodnine. Če v postopku ugotovi sumljive okoliščine, predlaga da se odškodnina ne izplača, spis pa posreduje pravni službi. Če okoliščine narekujejo izplačilo odškodnine, cenilec celotni škodni spis s predlogom za izplačilo predloži pravni službi zavarovalnice, ki pregleda vsebino priloženih dokumentov v škodnem spisu. Nato ugotovi ali je dokumentacija ustrezna ter na podlagi tega odobri izplačilo odškodnine. Če v pravni službi ugotovijo sumljive okoliščine, ki vplivajo na izplačilo odškodnine v celoti ali le na višino odškodnine, se v zvezi s tem usklajujejo s cenilcem, ki je postopek vodil ter mu po potrebi naročijo, da preveri dodatne okoliščine. Po pridobitvi ustreznih informacij odločajo, ali naj bo odškodnina izplačana ali ne. Po odobritvi pravne službe izdelajo temeljnico za izplačilo škode. Šele potem lahko zavarovanec na podlagi gotovinskega čeka ali nakazila na osebni račun prevzame odškodnino.

30

Kriminaliteta na področju avtomobilskih zavarovanj se izvršuje na več načinov, vsem pa je skupno to, da se prikažejo drugačne okoliščine, kot so dejansko bile in da se zavarovalnica spravi v zmoto. Dokazovanje zavarovalniških goljufij na področju avtomobilskih zavarovanj je dolgotrajen in težaven postopek, ki mora temeljiti na izvedenskih mnenjih. Zaradi tega je zelo malo dokazanih primerov goljufij, kar še dodatno spodbuja storilce k nadaljnjim goljufijam. . Tudi pri nas smo obravnavali več storilcev, ki so »živeli« izključno od zavarovalniških goljufij. Z vsakim novim uspešno izvedenim primerom zavarovalniške goljufije postajajo kriminalci bolj izkušeni in pazljivejši, saj spoznajo postopke zavarovanja, cenitve in izplačila škode oz. vse postopke zavarovalnice. Dokazovanje zavarovalniških goljufij, ki jih izvajajo izkušeni storilci je izredno težko in ponavadi zavarovalnici preostane le to, da takšnega komitenta uvrsti na » črno listo« in z njim ne sklepa več zavarovalniških poslov. Seveda pa tudi ta ukrep za zavarovalnico ne predstavlja končne rešitve, saj kriminalci največkrat nadaljujejo s svojo dejavnostjo preko drugih oseb–sodelavcev, česar pa zavarovalnica ne ve. Kriminalci zaradi lažjega in večjega zaslužka organizirajo kriminalne združbe, v katerih ima vsak sodelujoči točno določeno vlogo pri organiziranju in izvedbah zavarovalniških goljufij. Govorimo lahko o hudodelski združbi, ki ima vse elemente organiziranega gospodarskega kriminala. S korupcijo storilci pridobijo v svoje vrste tudi policiste, ki obravnavajo prometne nezgode, in cenilce zavarovalnic, ki škodo ocenijo. Takšne kriminalne združbe so za zavarovalnice najnevarnejše, saj povzročajo ogromno premoženjsko škodo. (Lamberger, 2004, str. 117, 118) 5.1.3 Goljufije na področju osebnih zavarovanj Temeljna značilnost osebnih zavarovanj je, da se zavaruje nevarnost, ki se uresničuje v obliki smrti, telesne poškodbe ali okvare zdravja človeka. Rizik se torej uresničuje na predmetu, ki se ne more izraziti kot materialna vrednost. Cilj osebnega zavarovanja ni nadomestilo škode, temveč izplačilo vnaprej dogovorjene zavarovalne vsote, če nastopi zavarovalni primer. Tudi pri osebnem zavarovanju je lahko škodni dogodek, na primer telesna poškodba, vendar pa to ni vedno, saj je lahko zavarovalni primer pri osebnem zavarovanju doživetje določenega datuma. Pri osebnem zavarovanju tudi ni ekonomskega pogoja (zavarovalni interes) za uresničevanje pravic iz zavarovalne pogodbe, kot je to pri premoženjskem zavarovanju. (Ivanjko, 1999, str. 163) V okviru osebnih zavarovanj poznamo dve večji skupini zavarovanj:

življenjsko zavarovanje in nezgodno zavarovanje.

Pri življenjskem zavarovanju se zavarovalnica zaveže, da bo proti plačilu premije izplačala sklenitelju zavarovanja oziroma osebi, ki jo sama določi, določeno vsoto ali rento v primeru doživetja ali smrti zavarovanca. To pomeni, da se življenjska zavarovanja delijo na zavarovanja za primer smrti in zavarovanja za primer doživetja.

31

Pri zavarovanju za primer smrti zavarovalnica izplača dedičem zavarovanca ali osebi, ki jo določi sklenitelj, določeno zavarovalno vsoto. Namen tega zavarovanja je, da se zagotovijo sredstva določeni osebi v primeru smrti zavarovanca. V zavarovanju za primer doživetja pa želi sklenitelj zavarovanja zagotoviti sredstva za določeno obdobje (npr. za starost). V praksi se običajno življenjska zavarovanja sklepajo mešano, to pomeni, da se sklene zavarovalna pogodba alternativno za primer smrti ali pa za doživetje (mešano življenjsko zavarovanje). Pri nezgodnem zavarovanju gre za razmerje, v katerem se zavarovalnica zaveže, da bo izplačala zavarovalno vsoto zavarovancu ali drugemu upravičencu, če bo med trajanjem zavarovanja nastopila smrt ali invalidnost kot posledica nezgode, predvidene s pogodbo. V okviru nezgodnih zavarovanj imamo več načinov zavarovanj, pri čemer lahko gre za individualno ali kolektivno nezgodno zavarovanje ter se v okviru nezgodnega zavarovanja lahko vključi zavarovanje tudi drugih rizikov, ki nimajo lastnosti osebnega zavarovanja (npr. dogovor o obveznosti zavarovalnice, da povrne stroške zdravljenja in izgubljen dobiček). (Ivanjko, 1999, str. 23, 24) V kriminalistični praksi ni nov pojav, da goljufi nastopajo kot sklenitelji nezgodnega zavarovanja. Pri zavarovalnicah uveljavljajo prekomerne zneske na račun dnevne odškodnine, ki je posledica samopoškodb ali zlorabe zdravniških potrdil o poškodbi in o bolniškem dopustu. Pojav nezgodnih zavarovanj je poznan od uvedbe tovrstnih zavarovanj. Zadnji znan primer skupine policistov, ki so se sami poškodovali, največkrat pri rekreaciji in treningih, in so izrabili nezgodno zavarovanje za uveljavljanje dnevne odškodnine za odsotnost iz dela, samo potrjuje razširjenost tega pojava. Morda naj bi v podobnih primerih, ko gre za dalj časa trajajoči bolniški dopust posameznika, odgovorni v podjetju, v katerem je delavec zaposlen, dali pobudo za preverjanje upravičenosti do uveljavljanja odškodnine. Odzvali bi se lahko tudi lečeči zdravniki, katerih potrdila o poškodbah goljufi zlorabljajo, saj so le ta osnova za izplačilo odškodnine. Indici, ki lahko kažejo na zavarovalniško goljufijo z nezgodnimi zavarovanji, so lahko naslednji:

vsi oškodovanci (tožniki), gredo k istemu zdravniku, poškodbe, ki so jih imeli, so zelo subjektivne in težavne za dokazovanje (npr.

poškodba vratnih vretenc), telesne poškodbe so nesorazmerno velike proti poškodbam na vozilu,s katerim se je

oseba ponesrečila, za različne poškodbe je vedno opisan enak dolgotrajen postopek zdravljenja, zdravniška potrdila in izvidi so vedno enaki ne glede na vrsto poškodbe in nesreče, zdravniška spričevala rednih kontrol so datirana na nedeljo, med prazniki ali med

drugimi dela prostimi dnevi. Preprečevalnih mehanizmov je veliko, potrebno jih je le poiskati in vnesti na pravo mesto v obstoječ sistem zavarovalniških pogojev. (Lamberger, 2004, str. 114, 115)

32

Primer 2 Beležimo celo primer, ko je bilo sklenjeno življenjsko zavarovanje za že umrle osebe. Na podlagi osebnega dokumenta so sorodniki sklenili življenjsko zavarovanje za svojega že umrlega sorodnika. Polico je podpisal kar sin. Ugotovljeno je bilo, da je podpis ponarejen, saj se je pokojnik podpisoval povsem drugače, kar je razvidno in primerljivo iz drugih primerov podpisovanja pokojnika. (Recek, 2005, str. 23) Poskus zavarovalniške goljufije v Sloveniji Samo mesec dni po tem, ko je 40 letni moški iz Krškega sklenil življenjsko oziroma nezgodno zavarovanje s še zadnjo od skupno petih zavarovalnic, je ostal brez prsta na roki. Navedel je, da je pri opravljanju domačih opravil, sekanju drv, prišlo do te poškodbe, je za Pop Tv dejal komandir policijske postaje Škofja Loka, Peter Jeraša. Tega pa mu ena od zavarovalnic, ki je zadevo prijavila policiji, ni verjela, po preiskavi pa niti policija ne. Jeraša je še dejal, da je bila ovadba podana na podlagi utemeljenega suma. Namesto, da bi denar dobil, goljufu sedaj grozi do tri leta zapora. Če bi pa prišlo do izplačila teh zavarovanj, pa bi protipravna premoženjska korist segala v višino približno 13 milijonov tolarjev. Njegove (goljufove) mesečne premije, ki bi jih moral na podlagi sklenjenih zavarovanj plačati zavarovalnicam, bi znašale skupno skoraj 110.000 tolarjev. To pa ni majhen znesek, glede na to, da gre za nekoga, ki je brezposeln. Pri razkrivanju suma goljufije je policiji pomagala priča. Poleg petih je imel namreč zavarovanje sklenjeno še z dvema, skupno torej kar s sedmimi zavarovalnicami. (Potočnik, 2004) 5.1.4 Goljufije na področju premoženjskih zavarovanj Premoženjsko zavarovanje, ki ga imenujemo tudi škodno zavarovanje, se deli na stvarne stvari, pri katerem je predmet zavarovanja stvar in zavarovanje (čistih) premoženjskih pravic, pri katerem je predmet t.i. čista premoženjska pravica, npr. zavarovanje pred splošno odgovornostjo, šomažno zavarovanje, zavarovanje pred odgovornostjo lastnikov oziroma imetnikov motornih vozil, kreditna zavarovanja in zavarovanje pravnega varstva. V literaturi se škodna zavarovanja delijo na aktivna in pasivna zavarovanja. Pri aktivnem škodnem zavarovanju gre za zavarovanje posamezne stvari zoper konkretni rizik, npr. požarno zavarovanje stanovanjske hiše. Zavarovanje se nanaša na stanovanje kot obliko aktivnega premoženja zavarovanca. Pri pasivnem škodnem zavarovanju pa gre za zavarovanje, ki se nanaša na pasivno premoženje ali pa dolžniško premoženje zavarovanca, to so dolgovi oziroma obveznosti, ki obremenjujejo celotno premoženje zavarovanca. Tipično pasivno zavarovanje je zavarovanje pred odgovornostjo, kjer se zavarovanec zavaruje za primer, če je zaradi povzročene škode dolžan zavarovancu plačati odškodnino. Gre za zavarovanje prihodnjih obremenitev. Med pasivna zavarovanja štejemo tudi zavarovanje pravnega varstva, nezgodno zavarovanje in zavarovanje bolniških stroškov. (Ivanjko, 1999, str. 22)

33

Za kriminaliteto na področju premoženjskih zavarovanj je značilno, da zavarovanci zavarujejo največkrat takšno premoženje, ki ga je težko prodati, oziroma je njegova tržna cena izredno nizka. Zaradi tega z zavarovalnic sklenejo premoženjsko zavarovanje za največkrat višje vrednosti, kot je premičnina ali nepremičnina realno vredna. Po sklenitvi zavarovalne police se že v kratkem času zavarovano premoženje poškoduje, zgori, uniči ali odtuji. Zavarovanci ob nastopu škodnega primera, ki je bil fingiran, od zavarovalnice zahtevajo izplačilo škode po zavarovalni polici. (Lamberger, 2004, str. 115) Primer 3 Požar na stanovanjski hiši sina, ki je popolnoma pogorela. Zavarovana je bila stanovanjska hiša očeta na določenem naslovu. Poleg očetove hiše je stala nova hiša sina (ime in priimek sta enaka), ki ni bila zavarovana, v naslovu pa je razlika samo v dodani črki v hišni številki. Oškodovanec in zastopnik sta dobra prijatelja, zato je zastopnik svetoval, da vloži odškodninski zahtevek za izplačilo zavarovalnine. Zavarovalnica je zahtevku najprej ugodila, po odkriti goljufiji pa zahtevala in dobila vrnjeno izplačano zavarovalnino. Do odkritja je prišlo v sodelovanju policije in zavarovalno informativne službe, ki je pri likvidaciji preverjala zavarovalne police. (Recek, 2005, str. 21) Za goljufijo, kjer gre za veliko premoženjsko korist, grozi storilcu od enega do osmih let zapora. Zavarovalnice trdijo, da je takšnih goljufij veliko več, kot kaže policijska statistika, četudi je področje še precej neraziskano. (Potočnik, 2004)

34

6 PREDVIDENA VIŠINA FINANČNE ŠKODE V ZAVAROVALNIŠTVU, NASTALE ZARADI GOLJUFIJ IN POKRIVANJE TEH STROŠKOV 6.1 Opredelitev višine zavarovalniških goljufij Žal predstavljajo podatki o obsežnosti goljufij v zavarovalništvu sivo liso, saj ni enotne informacijske baze podatkov vseh zavarovalnic in policije, vprašljiva pa je tudi pripravljenost in znanje zavarovalnic za zbiranje takšnih podatkov. Velja ocena, da goljufi slovenskim zavarovalnicam speljejo letno 5 do 10 odstotkov, kar bi lahko naneslo po nekaterih ocenah več kot 10, po drugih pa kar 25 milijard tolarjev letno. (Pejovič, 2004, str. 15) Če sledimo ocenam Comitee European des Assurance (CEA), imajo evropske zavarovalnice letno škodo zaradi goljufij v višini 8 milijad ECU. Po posameznih državah je to od 2do 10% pobrane premije. TABELA ŠT. 1: ŠKODA, KI SO JO UTRPELE VSE SLOVENSKE ZAVAROVALNICE ZARADI ZAVAROVALNIH GOLJUFIJ V OPAZOVANEM OBDOBJU (PODATKI SO V 000 SIT): Leto

Pobrana premija

(Skupna)

Življenje

Neživljenje

2%izguba zaradi

zavarov. goljufij

5% izguba zaradi

zavarov. goljufij

1999

171.381.310 30.906.487 140.474.823 3.427.626 8.569.066

2000

192.865.500 37.360.692 155.504.808 3.857.310 9.643.275

2001

230.045.782 49.163.930 180.881.852 4.600.916 11.502.289

2002

266.955.500 60.562.196 206.393.304 5.339.110 13.347.775

2003

298.202.450 71.329.712 226.872.738 5.964.049 14.910.122

2004

348.380.393 102.588.382 245.792.011 6.967.607 17.419.019

2005

371.242.422 111.392.717 259.849.705 7.424.848 18.562.121

VIR: Žnidarič, 2004, str. 20 Letna poročila slovenskega zavarovalnega združenja 2005 (Statistični zavarovalniški bilten) http://www.zav-zdruzenje.si/statistika_detail3.htm

35

Žal ne razpolagamo s podatki o višini povprečnih izplačil, kar bi omogočalo približen izračun o številu zavarovalniških goljufij in prevar. Disperzija števila primerov po posameznih zavarovalnicah bi nam dala zelo zanimive in za nadaljnje preučevanje uporabne podatke. Žal navedene številke v tabeli št. 1 nimajo neposredne uporabne (analitične) vrednosti, so le opozorilo in apel vodstvom zavarovalnic in organom Slovenskega zavarovalnega združenja, da je sprememba prakse na tem področju nujno potrebna. TABELA ŠT. 2: RAZMERJE ODKRITIH KAZNIVIH DEJANJ GOLJUFIJ (VSEH, TOREJ TUDI ZAVAROVALNIŠKIH) IN NEUPRAVIČENIH IZPLAČIL ZAVAROVALNIC NA SLOVENSKEM ZARADI (DOMNEVNIH) ZAVAROVALNIŠKIH GOLJUFIJ (V 000 SIT): Leto

Pobrana zavarovalna premija

10% izguba zaradi

zavarovalniških goljufij

Število goljufij po podatkih

MNZ

1999

171.381.310 17.138.131 24

2000

192.865.500 19.286.550 110

2001

230.045.782 23.004.578 106

2002

266.955.500 26.995.550 100

2003

298.202.450 29.820.245

2004

348.380.393 34.838.039

2005

371.242.422 37.124.242

Opomba: MNZ (ministrstvo za notranje zadeve) VIR: Žnidarič, 2004, str. 20 Letna poročila slovenskega zavarovalnega združenja 2005 (Statistični zavarovalniški bilten) http://www.zav-zdruzenje.si/statistika_detail3.htm V tabeli št. 2 je simulirana 10% izguba zavarovalnic zaradi (domnevnih) zavarovalniških goljufij in prevar. To je podoba skrajno nemoralnega ravnanja zavarovalcev in zavarovancev v odnosu do svojih zavarovalnic, izhajajo iz prakse evropskih zavarovalnic. Zelo dinamičnemu trendu naraščanja zavarovalniške produkcije in izplačilom škod zaradi (domnevnih) goljufij žal ne sledi dinamika raziskovanja kaznivih dejanj goljufij (predvsem zavarovalniških).

36

Ta razkorak med podatki opozarja na naslednje možnosti:

indiferentnost in nestrokovnost zavarovalniški delavcev, poslovni interesi vodstev posameznih zavarovalnic, ki nasprotujejo uveljavljanju

represivnih ukrepov v zavarovalništvu, nezadostna koordinacija med slovenskim zavarovalstvom in organi pregona, nezadostno in neučinkovito delo organov pregona na odkrivanju teh deliktov, nezadostna kaznovalna politika, ki ni zadostna stimulacija za delo pristojnih

organov. (Žnidarič, 2004, str. 21) 6.2 Odkrivanje goljufij in kaznovanje goljufov Proces spoznavanja resnice pri preiskovanju obsega zbiranje dejstev, njihovo ugotavljanje in posredovanje pristojnim organom v predpisani obliki in na predpisan način. Zbiranje in ugotavljanje dejstev in dokazov nista dve menjajoči se etapi preiskovanja, temveč različne strani istega enotnega spoznavnega procesa, v katerem sicer lahko v določenem trenutku prevladuje en vidik, toda ob sočasni prisotnosti drugih strani spoznavne dejavnosti. Preiskovanje je nujna komunikacijska dejavnost, saj ne gre za to, da bi preiskovalni organi spoznali resnico le zase, temveč jo morajo posredovati drugim. Pojma preiskovanje in dokazovanje sta tesno povezana, vendar ne istovetna, kajti preiskovanje je le del dokaznega procesa, faza zbiranja dokazov, kateremu sledi še uporaba dokazov in ugotavljanje dejanskega stanja. Po drugi strani pa je preiskovanje dosti širša dejavnost kot dokazovanje, ker obsega večje število dejstev, kot se jih nato dejansko uporabi v dokaznem postopku. (Maver, 1994, str. 21) Zavarovalniške goljufije veljajo za »kavalirski delikt«, se pravi, da je občutljivost okolja do omenjene vrste kriminala sorazmerno nizka. Doma (v Sloveniji) sicer nismo zasledili raziskav, ki bi potrjevalo omenjeno tezo, toda dejstvo je, da so bile v preteklosti zavarovalnice v lasti države, goljufanje države pa, podobno kot pri utajevanju davkov nima posebno negativnega predznaka. Še zlasti, ker pogosto zasledimo podatke, da tudi država krši zakone. Ob tem kaže upoštevati še eno okoliščino. Po spremembi družbenega sistema se je uveljavila liberalna tržna filozofija, po kateri je v boju za trg marsikaj dovoljeno. Vzpodbuja jo občutek posameznikov, da država ne zagotavlja potrebnih pogojev za enakopravni boj na trgu. Kot ilustracijo tega mnenja lahko navedemo hudo razburjanje javnosti zaradi naložbenih goljufij, katerih žrtve so številni kupci stanovanj, ki so vložili denar v gradnjo stanovanj, na koncu pa so ostali brez obojega. Konkurenca med zavarovalnicami sicer sili zavarovalnice k obvladovanju stroškov, ki vplivajo na višino zavarovalnih premij, s tem pa tudi stroškov zaradi zavarovalniških goljufij. Toda na drugi strani intenzivno trženje novih zavarovanj vzpodbuja goljufe k novim oblikam goljufij, na katere zavarovalnice še niso pripravljene. (Dvoršek, 2004, str. 55)

37

Za razliko od priložnostnih zavarovalniških goljufij, pri katerih protipravna premoženjska korist praviloma ni velika pa veliko večjo družbeno in gospodarsko škodo ter nevarnost predstavljajo načrtovane zavarovalniške goljufije. Take zavarovalniške goljufije je mnogo težje odkrivati, raziskovati in dokazovati, saj pogosto gre za težko ali docela nepreverljive navedbe udeležencev ali inštruiranih prič. Resnici na ljubo moramo povedati, da v dobro organizirane zavarovalniške goljufije zavarovalnica nikoli ne posumi, kar povečuje sivo polje teh deliktov. V zavarovalništvu so izgube zaradi goljufij veliko višje, kakor jih prikazujejo uradne policijske in zavarovalniške statistike. Slednje se jih sploh ne zavedajo in jih je za uspešno zoperstavljanje tem goljufijam potrebno najprej osvestiti. Tudi v slovenske zavarovalnice zavest o razširjenosti zavarovalniških goljufij zelo počasi prodira. Domači avtorji v svojih delih zavarovalniških goljufij, razen redkih izjem, sploh ne omenjajo. Začuda se te problematike niti z besedo ne dotaknejo niti pisci priznanih del, ki zelo pregledno prikazujejo osnove zavarovalništva in razčlenjuje postopek likvidacije škode. Upravičeno domnevamo, da so zavarovalničarji in drugi zunanji strokovnjaki s področja zavarovalništva bolj naklonjeni dojemanju zavarovalništva kot gospodarske panoge in da je njihovo najpomembnejše vodilo trženje zavarovanj, in da škode sprejemajo kot že vnaprej predviden rizik. (Kopše, 2004, str. 134) 6.3 Kako zavarovalnice pokrivajo škodo nastalo na podlagi zavarovalniških goljufij? Zavarovalnica opravlja finančno poslovanje v skladu s finančnimi standardi in načeli, ki jih določi z zakonom pooblaščena organizacija in po določbah zakona o zavarovalnicah (67. člen). Pri nalaganju zavarovalnih sredstev mora zavarovalnica poleg načel varnosti in likvidnosti upoštevati tudi načelo donosnosti ter zagotoviti primerno mešanje posameznih vrst naložb in primerno razpršenost z večjim številom manjših naložb. V vsem ostalem veljajo splošna finančna načela kot za vsako gospodarsko družbo. (Korošec, 1994, str. 43) Dejstvo je, da je od vseh izplačanih odškodnin približno 10 odstotkov takih, pri katerih imajo škodni primeri goljufivo osnovo. So pa zaradi goljufij oškodovani obe strani, tako zavarovanci, ki na podlagi tega plačujejo višje premije, saj izračuni potrebne premije za zavarovanje posameznih rizikov upoštevajo vsa izplačila, torej tudi verjeten delež goljufij, kot tudi zavarovalnice, ki morajo dodatno zmanjševati sredstva potrebna za izplačilo odškodnin. Dejstvo je, da se zaradi zavarovalniških goljufij zmanjšuje delež denarja v zavarovalnicah, ki je namenjen izplačilom odškodnin.(Ferlin, 2005, str. 34, 39) Zavarovalnica mora v zvezi z vsemi zavarovalniškimi posli, ki jih opravlja, oblikovati ustrezne zavarovalno-tehnične rezervacije, namenjene kritju bodočih obveznosti iz zavarovanj in morebitnih izgub zaradi tveganj, ki izhajajo iz zavarovalnih poslov, ki jih opravlja. Škodne rezervacije se oblikujejo v višini ocenjenih vrednosti, ki jih je zavarovalnica dolžna izplačati na podlagi zavarovalnih pogodb, pri katerih je zavarovalni primer nastopil do konca obračunskega obdobja, in sicer ne glede na to ali je zavarovalni primer že prijavljen, vključno z vsemi stroški, ki na podlagi teh pogodb bremenijo zavarovalnico.

38

Škodne rezervacije morajo vključevati poleg ocenjenih obveznosti za prijavljene nastale, a še nerešene škode, tudi ocenjene obveznosti za že nastale, a še neprijavljene škode. Matematične rezervacije se oblikujejo v višini sedanje vrednosti ocenjenih bodočih obveznosti zavarovalnice na podlagi sklenjenih zavarovanj zmanjšano za sedanjo ocenjeno vrednost bodočih premij, ki bodo vplačane na podlagi teh zavarovanj. (Uradni list, 2004, str. 34) Zavarovalna premija je cena zavarovančevega tveganja, ki ga zavarovatelj prevzame nase, povečana za del, ki je namenjen povečanju varnostnih rezerv in s tem dolgoročni sposobnosti zavarovatelja za kritje vseh uresničenih tveganj, ki jih je prevzel nase, in del za delovanje zavarovalne družbe vključno z dobičkom. Prvi del premije, ki je največji, skupaj z delom za varnostne rezerve imenujemo tehnična premija in je povedano nekoliko drugače znesek, ki ga zavarovanci oz. drugi, ki imajo za to interes, plačajo v zavarovalni sklad, da bi bili zavarovanci zaščiteni pred posledicami uresničitve zavarovalnih tveganj v prihodnosti, oziroma delovali preventivno za zmanjšanje možnosti nastanka, števila in obsega škodnih dogodkov. (Akvizitor, 2006)

39

7 SKLEP Zavarovalniške goljufije so dejanje ene ali več oseb, ki lažno prikazujejo dejstva, si jih izmišljujejo, napihujejo ali kako drugače priredijo, z namenom, protipravno pridobiti določeno korist oziroma premoženjsko gmoto. Zavarovalniške goljufije so vrsta družbenega fenomena, katerega preiskovanje in dokazovanje je zelo kompleksno. Dejstvo je, da se ljudje premalo zavedamo, da vse vrste zavarovalniških goljufij, ki so storjene, pokrijemo sami. Ker pa tega ne čutimo direktno, zavarovalniške premije se tako ali tako zvišujejo, tudi nič ne naredimo, da bi prispevali k zmanjševanju goljufij. Zavest ljudi je v tem primeru precej nizka. Po drugi strani pa bi težko pričakovali, da bi ljudje veliko sodelovali z zavarovalnicami v tem smislu, ko pa so znane celo goljufije, kjer so tudi zavarovalniški delavci na nek način sodelovali. Zavarovalnice bi morale veliko več narediti v zavesti svojih ljudi, da bi se vsi zavarovalniški delavci resnično zavedali, da je npr. napihovanje škode pri prometnih nezgodah, goljufanje. V tem primeru bi zaposleni v zavarovalnicah namenjali veliko več pozornosti pri cenitvi npr. avtomobilske škode v prometni nesreči, pa tudi poškodbe udeležencev bi morale biti bolj pod nadzorom. Skoraj vsi že poznamo koga, ki je nosil po prometni nezgodi ovratnico zaradi »močnih bolečin« v vratu. Seveda pa so na drugi strani ljudje, ki resnično preživljajo težke čase okrevanja po prometnih nezgodah in ne dobijo odškodnin v višini, ki jim dejansko pripadajo. Tudi oni so oškodovani na račun tistih, ki simulirajo poškodbe. Kot je v diplomskem delu navedeno, se največ zavarovalniških goljufij dejansko pojavlja pri avtomobilskem zavarovanju. Dejstvo namreč ostaja, da so določene zdravstvene poškodbe še vedno težko dokazljive in na račun tega zavarovalnice vsako leto izplačajo ogromne zneske denarja. Denar za izplačane velikanske odškodnine, ki so posledica zavarovalniških goljufij, pa posredno pokrivamo vsi, ki karkoli zavarujemo. Število odkritih zavarovalniških goljufij narašča. Težko je reči ali je to pozitivno, saj se ne ve, ali so goljufije na sploh začele precej naraščati, predvsem z vstopom v EU, ali pa se jih sedaj veliko več odkrije. Tudi znanje organov pregona je na tem področju še dokaj nizko, saj so npr. policisti poučeni o delu na svojem področju, sigurno pa veliko manj na področju ekonomije. Dejansko pa na sam kraj npr. prometne nezgode pride ravno policist in naredi policijski zapisnik. Če bi tudi policisti bili bolj poučeni, in bi se bolj zavedali zavarovalniških goljufij, bi sigurno lahko bili v veliko pomoč zavarovalnicam. Še eno dejstvo obstaja, s katerim si zavarovalnice same zapirajo pot k uspešnosti odkrivanja goljufij. Poslovna skrivnost in zaupnost podatkov o zavarovancih je tista šibka točka, ki bo na področju odkrivanja in dokazovanja zavarovalniških goljufij, še sigurno kar nekaj časa zavirala zmanjševanje tega kriminala. Tukaj se zavarovalnice ne zavedajo v dovolj veliki meri, da so podatki o goljufijah zelo pomembni. Znano je namreč, da se pravi2 goljufi velikokrat selijo od ene do druge zavarovalnice. 2 Po izraz »pravi« štejemo ljudi, ki se z zavarovalniškimi goljufijami nenehno ukvarjajo in načrtovanju teh goljufij namenjajo veliko časa.

40

POVZETEK Da zavarovalniške goljufije niso vrsta kriminala, ki bi ga kar tako prezrli, govori ugotovitev, da veliko ljudi, ki so storilci zavarovalniške goljufije, tudi na drugih področjih delovanja in poslovanja, prilagajajo dejstva sebi v prid. Z diplomskim delom smo prikazali »zanimivo« delovanje zavarovalnic in njihov interes za znižanje goljufij. Ta interes je precej majhen, če sklepamo po trudu zavarovalnic. Dejstvo je, da so zavarovalnice v Sloveniji na področje zavarovalniških goljufij nekako pozabile. Kot je v diplomskem delu zapisano, so celo zaposleni v zavarovalnicah velikokrat posredni ali neposredni krivci za uspeh teh goljufij. Kakšnih večjih primerjav in analiz na področju zavarovalniških goljufij, ki bi pokazale resnične podatke, v Sloveniji ni mogoče izpeljati. Po eni strani je na to temo narejenih premalo raziskav, po drugi strani pa so ravno zavarovalnice tiste, ki onemogočajo večje premike na tem področju. To je pač cena, ki jo plačajo za zaščito podatkov o svojih zavarovancih, kljub temu, da vedo za kakšno njihovo zavarovalniško goljufijo. Diplomsko delo bi lahko zaključili z ugotovitvijo, da se mora najprej spremeniti miselnost v zavarovalnicah, oziroma v zavesti ljudi, ki tvorijo zavarovalnico. Šele nato, lahko le te pričakujejo pomoč od ljudi zunaj zavarovalnic. Ključne besede v diplomskem delu: zavarovalnica, zavarovalniški posrednik in zastopnik, zavarovalniška pogodba, zavarovalniška goljufija, vrste in področja zavarovanj, višina zavarovalniških goljufij, škodne rezervacije.

41

ABSTRACT The insurance frauds are not exactly sort of crime that could easily be overlooked. We know that from the fact, that many people, who commit the crime also in other fields of business and operations, accommodate that in their own good. With this dissertation we have managed to present an interesting way of functioning of insurance companies and their interest to reducethe frauds, which is pretty insignificant if we take the effort of our insurance companies into acount. The fact is that the insurance companies in Slovenia have put the frauds aside or have even forgotten that they actually exist. As stated in our dissertation, even the employees in such companies are often the ones who take blame for direct or indirect guilt for making the frauds possible. But the truth is that it is actually impossible to make some major analyses or comparisons in the field of insurance frauds in Slovenia that would actually give us some real information. One reason is that almost no researches have been done and the other reason is that exactly the insurance companies are to blame, because they make it impossible to change something in this field. That is the price they pay for the protection of data of their insured people even though they know for some of their frauds. It could be concluded that one thing that needs to be changed first is the perception and mode of thinking of the insurance companies and people who build them. When that is the case help from people outside the insurance companies could be expected. Key words in dissertation: insurance company, insurance intermediary and representative, insurance contract, insurance fraud, types and fields of insurances, height of insurance frauds, damaging reservations.

42

SEZNAM LITERATURE 1. Dobovšek, Bojan. 1997. Organiziran kriminal. Ljubljana: Unigraf. 2. Dvoršek, Anton. 2003. Kriminalistična metodika. Ljubljana: Ministrstvo za notranje

zadeve, Visoka policijsko varnostna šola. 3. Dvoršek, Anton. 2004. Kriminalistično strateški vidiki omejevanja zavarovalniških

goljufij: Goljufije v zavarovalništvu, urednika: A. Dvoršek, L. Selinšek. Maribor: Fakulteta za policijsko varnostne vede in Univerza v Mariboru Pravna fakulteta.

4. Ferlin, Uroš. 2005. Analiza obveznega zavarovanja cestnih motornih vozil v Sloveniji-

zavarovanja avtomobilske odgovornosti. Ljubljana: Ekonomska fakulteta. 5. Hartman, Katja. 2003. Goljufije pri nezgodnem in avtomobilskem zavarovanju.

Ljubljana: Ekonomsko fakulteta. 6. Ivajnko, Šime. 1999. Uvod v zavarovalno pravo. Maribor: Pravna fakulteta. 7. Ivanjko, Šime. 2006. Zavarovalništvo in premoženjska kazniva dejanja: Kriminalni

napadi na premoženje gospodarskih subjektov, urednika: A. Dvoršek, L. Selinšek. Maribor: Pravna fakulteta, Fakulteta za policijsko varnostne vede.

8. Kirn, Jaka. 2002. Zavarovanje in njegova funkcija v okviru upravljanja in ravnanja z

riziki podjetja. Ljubljana: Ekonomska fakulteta. 9. Kopše, Viljem. 2004. Zavarovalniške goljufije, povezane s tatvinami motornih vozil:

Goljufije v zavarovalništvu, urednika: A. Dvoršek, L. Selinšek. Maribor: Fakulteta za policijsko varnostne vede in Pravna fakulteta.

10. Korošec, Maksimiljan. 1994. Finančno in računovodsko poslovanje ter lastninjenje

zavarovalnic po novem zakonu: Dnevi slovenskega zavarovalništva 1994. Ljubljana: Društvo ekonomistov Ljubljana.

11. Lamberger, Igor, 2004. Zavarovalniške goljufije v Sloveniji; preiskovanje s

policijskega zornega kota: Goljufije v zavarovalništvu, urednika: A. Dvoršek, L. Selinšek. Maribor: Fakulteta za policijsko varnostne vede in Univerza v Mariboru Pravna fakulteta.

12. Levart, Jakopinec, Renata. 2001. Subjekti zavarovalnega trga. Izobraževanje

zavarovalnih zastopnikov in zavarovalnih posrednikov, urednik: R. Hartman. Ljubljana: Slovensko zavarovalno združenje.

13. Maver, Darko. 1997. Kriminalistika. Ljubljana: Uradni list RS. 14. Meško, Gorazd. 2004. Preprečevanje kriminalitete. Ljubljana: Inštitut za kriminologijo

pri Pravni fakulteti.

43

15. Mežnar, Drago. 1994. Pravnoorganizacijske oblike opravljanja zavarovalništva po

novem zakonu o zavarovalnicah: Dnevi slovenskega zavarovalništva 1994. Ljubljana: Društvo ekonomistov Ljubljana.

16. Pejovič, Olga. (2004). Zavarovalniške goljufije. Adriaticove novice. Koper:

Adriatic d.d. 17. Rihter, Katerina. 2001. Profil zavarovalnega zastopnika: Izobraževanje zavarovalnih

zastopnikov in zavarovalnih posrednikov, urednik: R. Hartman. Ljubljana: Slovensko zavarovalno združenje.

18. Ristin, Gordana. 2001. Zavarovalna pogodba, Izobraževanje zavarovalnih zastopnikov

in zavarovalnih posrednikov, urednik: R. Hartman. Ljubljana: Slovensko zavarovalno združenje.

19. Sauer, Mijo. 2006. Zavarovalniške goljufije ob prometnih nesrečah.

Ljubljana: Fakulteta za policijsko varnostne vede. 20. Škufca, Franc. 2003. Zavarovalstvo na slovenskem. Ljubljana: Slovensko zavarovalno

združenje. 21. Zupančič, Igor. 2006. Standardi tehničnega varovanja gospodarsko poslovnih objektov

pred velikimi premoženjskimi kaznivimi dejanji: Kriminalni napadi na premoženje gospodarskih subjektov, urednika A. Dvoršek, L. Selinšek. Maribor: Pravna fakulteta, Fakulteta za policijsko varnostne vede.

22. Žnidarič, Boris. 2004. Goljufije v zavarovalništvu: Goljufije v zavarovalništvu,

urednika A. Dvoršek, L. Selinšek. Maribor: Fakulteta za policijsko varnostne vede in Univerza v Mariboru Pravna fakulteta.

44

SEZNAM VIROV 1. AdriaticSlovenica.(2005). Naša vizija. [online], 1 odstavek. Dostopno na:

http://www.adriaticslovenica.si/corporate.cp2?aid=865&linkid=CompanyData&cid=20235 [10.09.2006].

2. Akvizitor. (2006) Zavarovalna premija: Splošno o zavarovalstvu [online].

Dostopno na: http://www.akvizitor.si/default.asp?mID=menu_zavarovalnistvo&pID=splosno_zav

[11.09.2006]. 3. Potočnik, Brigita. (2005). Nespreten poskus prevare zavarovalnic. 24ur.com. [online],

10 odstavkov. Dostopno na: http://www.24ur.com/bin/article_print.php?id=2039995 [10.09.2006].

4. Recek, Silvo. (2005). Goljufije v zavarovalništvu s poudarkom na sklepanju zavarovanj

[online]. Slovensko zavarovalno združenje. Dostopno na: http://www.zav-zdruzenje.si/docs/3_seminar_pp/ [10.09.2006].

5. SZZ-Slovensko zavarovalno združenje. (2005). Bruto obračunana premija zavarovanja

in pozavarovanja. [online]. Dostopno na: http://www.zav-zdruzenje.si/statistika_detail3.htm [10.09.2006].

6. SZZ-Slovensko zavarovalno združenje. (2004). Zavarovalni kodeks. [online].

Dostopno na: http://www.zav-zdruzenje.si/docs/Kodeks.pdf [10.09.2006]. 7. Šlibar Pačnik, Romana. (2004). Organizirane goljufije. Mladina. [online], 6 odstavkov.

Dostopno na: http://www.mladina.si/tednik/200413/clanek/sve--priloga-romana_slibar_pacnik-2/ [11.09.2006].

8. Zakon o zavarovalništvu Zzavar-UPB1. Uradni list RS, št. 102 z dne 21.09.2004

[online]. Dostopno na: http://www.uradni-list.si/ulonline.jsp?urlid=2004102&dhid=71821 [23.09.2006]

45

SEZNAM TABEL TABELA 1: ŠKODA, KI SO JO UTRPELE VSE SLOVENSKE ZAVAROVALNICE ZARADI ZAVAROVALNIŠKIH GOLJUFIJ…………………………………………34 TABELA 2: RAZMERJE ODKRITIH KAZNIVIH DEJANJ GOLJUFIJE (VSEH, TOREJ TUDI ZAVAROVALNIŠKIH) IN NEUPRAVIČENIH IZPLAČIL ZAVAROVALNIC NA SLOVENSKEM ZARADI (DOMNEVNIH) ZAVAROVALNIŠKIH GOLJUFIJ……………………………………………………35