I z b r a l a i n u r e d i l a S l a v i c a R e m š k a r

Izbor sto in več pesmi in pravljic, stripov in ugank, ki je izšel ob šestdesetem Ciciba­novem rojstnem dnevu leta 2005, so bralke in bralci sprejeli tako lepo, da je bil kmalu ponatisnjen; odločitev za še eno podobno knjigo pa se je ponujala kar sama.

Prva knjiga, Vse najboljše, Ciciban, za­jema iz vezanih letnikov od leta 1945 pa do leta 2005, tudi nekaj strani iz Cicidoja je že zraven. V drugi smo se omejili na zadnjih dvanajst let obeh revij – Ciciba­na z že skoraj sedemdesetletno tradicijo in Cicidoja s skoraj petnajstletno. Zgrad­beno ogrodje so letni časi od jeseni do po­letja, saj štiridelnost lepo odslikava letnik otroške oziroma na šolo vezane revije, ki živi in diha s šolskim letom.

Dvanajst let – ducat pravljičnih let? Zagotovo, če vzamemo, da sta Cici­do in Ciciban polna pravljic, vsakdan­jih kratkih zgodb, ki se napeto začnejo pa srečno končajo, smešnih in zamišljenih pes mi in pesmi za prepevanje in kar naj­bolj zgovornih ilustracij. Zagotovo, če vemo, da branost obeh revij po podatkih nacionalne raziskave branosti kljub ved­no večji konkurenci in kljub vedno večji nasičenosti otrok z vplivi različnih medi­jev vsako leto zraste, tako da sta Ciciban

An, ban, Ciciban … Ohoho, Cicido!

in Cicido stalnici med najbolj branimi slo­venskimi mesečniki. Zagotovo, če vemo, da številni ustvarjalci in ustvarjalke ostaja­jo zvesti Cicibanu in Cicidoju že pol sto­letja in dlje! Ne, z nami ni več Kristine Brenkove, Boža Kosa, Saše Vegri, Matjaža Schmidta, Toneta Pavčka … še dolgo pa bomo brali in gledali njihova avtorska dela. Tudi v tej knjigi.

V zadnjem desetletju so v Cicibanu in Cicidoju svojo umetniško pot začeli mnogi novi, mladi pisatelji in pisateljice, pesniki in pesnice, ilustratorji in ilustra­torke, glasbeniki in glasbenice; njihova dela so že izšla v knjigah in bila nagrajena. Tudi zanje se je našlo mesto v knjigi An, ban, Ciciban.

Da bi bil izbor zanimiv in svež, prevla­dujejo v njem dela, ki so doslej izšla sa­mo v Cicibanu ali Cicidoju, v knjigi pa (še) ne. A povsem brez ugank iz slavnih zbirk, kot sta Sto ugank ter Uganke 100+1, brez stripov iz imenitne knjige Matjaža Schmidta Slovenske pravljice (in ena nemška) v stripu, brez pošasti Mici … seveda ni šlo. Prav je, da žlahtnijo tudi pričujoči izbor.

Zdaj pa brž k branju in gledanju!

Slavica Remškar

j e s e n

bova brala

skupaj?

A n , b a n , C i c i b a n 6

Je senske uganke I lustr i ra l Peter Šker l

K nam na obisk prišla je gospa …vsa pisana, sladka, bogata.Prinesla nam grozdja, kostanja in sliv,nasula nam jabolka zlata.Sabina Posedel

Bili so zeleni,zdaj so rdeči, rjavi, rumeni.Trdno so se veje držali,zdaj bi po zraku z vetrom plesali.Mira Voglar

Črni čolni,težki, polni,glejte, k nam veslajo.Tam v trebuhihpo dneh suhihvodo k nam peljajo.Matej Bor

[jesen]

[jesensko listje]

[oblaki]

Uganke Anja Štefan

I lustr i ra la Je lka Reichman

Spusti se na gredo,zleti na drevo,po oknu prebrskanasuto prosoin drobno žgoli:cicido, cicido.

Bodica pri bodicise ziba po stezici.

Ne verjamem, da piškote peče, ko po vejah sem in tja skaklja.Nam z drevesa le lupine meče,z jedrci se sama posladka.

[veverica]

[sinica]

[jež]

Jajce znese v tuje gnezdo in izgine brez sledu.Nič ne pazi na mladičke,raje poje svoj ku­ku.

[kukavica]

Lepa je, a silno zvita.Redkokdaj se ujame v past.Si po gozdu išče zajce,v vas gre pa kokoši krast.

[lisica]

A n , b a n , C i c i b a n 10

Prvič v vrtecJelka Godec Schmidt

11 J e s e n

A n , b a n , C i c i b a n 12

Kaj delamo v šol i?Marjan Manček

13 J e s e n

A n , b a n , C i c i b a n 14

Ura je ena,medved še spi …,ura je dve,medved še spi …,ura je tri,medved še spi …,ura je štiri,medved še spi …,ura je pet,medved še spi …,ura je šest,medved še spi …,

Ura je ena, medved še sp iSlovenska l judska

I lustr i ra l Mar jan Manček

ura je sedem,medved še spi …,ura je osem,medved še spi …,ura je devet,medved še spi …,ura je deset,medved se že budi …,ura je enajst,medved že stoji …,ura je dvanajst,medved že letiiii …!

15 J e s e n

Medvedi in medvedkiMarjan Manček

Ko gredo medvedki prvič v šoloMajda Koren

I lustr i ra la Mar janca Jemec Božič

To je poseben dan!Mame dobro očohajo kožuhe malih medvedkov. Medvedki morajo biti

lepi na prvi šolski dan. Očetje pomagajo zložiti medvedje knjige in zvezke v torbico. Pomagati

hočejo medvedkom nadeti torbe na ramena. A mali medvedki zabrundajo:»Ne, ne, saj bomo sami!«Odprejo se vrata šole, sprejme jih učiteljica medvedka. Tako velike šape

ima, da lahko objame vse male medvedke.In mame medvedke imajo solzne oči in očetje se delajo, kot da nič ni.

A n , b a n , C i c i b a n 18

V Micin razred je malo pred osmo uro vstopila nova učenka. Prišla je skupaj z mamo in očetom. Na ra­mah je imela torbo in trdno se je oklepala na eni strani mamine in na drugi strani očetove roke.

Kmalu je prišla tudi gospa Minka.Otroci so sedli, Mici je sedla in

Minka jim je predstavila deklico:»Učenci, to je naša nova učenka

Azra. Pred tednom dni je prišla iz Bosne. Ne razume slovensko, zato ji bomo vsi pomagali, da se našega jezika čim prej nauči!«

Vsi učenci so ji stisnili roko in ji povedali svoje ime.

Nazadnje je prišla na vrsto Mici:»Živijo! Jaz sem Mici, mala po­

šast!« se je predstavila.

Mici iz drugega aMajda Koren

I lustr i ra l Mat jaž Schmidt

»Ja sam Azra. Što je to pošast?« je vprašala.

Tarik, ki ima babico v Bosni, ji je priskočil na pomoč:

»Čudovište!«»Ja se bojim čudovišta!« je odvrnila

Azra.»Hej, mene se ti ni treba bati. Gri­

zem samo ob sobotah. Ob sobotah

19 J e s e n

pa ni šole, hihi!« jo je potolažila Mici, jo požgečkala in stekla na svo­je mesto.

Gospa Minka je Azro posadila poleg Tarika. Če česa ne bo razu­mela, ji bo on najlažje razložil, ker zna slovensko in bošnjaško.

Ta dan so se učili o pomlad­nih cveticah. V zvezek so narisali zvonček: čebulico pod zemljo, ste­blo nad zemljo, liste in cvet.

Nato se je domislila in zaklicala Azri:

»Hej, Azra, kako vi rečete zvon­čku?«

Azra ni razumela vprašanja. Ta­rik ji je razložil.

»A, to,« je dejala, ker je zdaj razu­mela: »visibaba!«

In planili so v smeh. Smejali so se vsi, tudi gospa Min­

ka, in smejala se je tudi Azra. Kajti vsi so si pri priči zamislili, kako namesto zvončka binglja s stebelca ženička v krilcu.

»Visimici!« je še zaklicala Mici, se z rokami obesila na rob mize in za­bingljala z nje.

Poleg risbice so napisali besedo zvonček.

Mici je pridno risala, lepo pobar­vala zvonček in zapisala: zvonček.