Blaž BabičSrečo DragošRafael Zupančič

April 2007

Naslov: Mala dežela vélike diskriminacijePrva izdaja: 2007 Izdali in založili: KUD Priložnost, p.p. 3914, 1001 LjubljanaE-naslov: kud_priloznost@yahoo.comZa izdajatelja: Milan BahićUredila: Blaž Babič, Rafael ZupančičLektoriranje: Cica Stele, Val HarrisGrafična oprema (ilustracije): Maja FakinOblikovanje in prelom: Blaž Babič, Rafael ZupančičPriprava in tisk: Janez Dermastja s.p.Naklada: 1000 izvodov

CIP - Kataložni zapis o publikacijiNarodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana

342.722

BABIČ, BlažMala dežela vélike diskriminacije / Blaž Babič, Srečo Dragoš,Rafael Zupančič. - 1. izd. - Ljubljana : KUD Priložnost, 2007

ISBN 978-961-92075-0-51. Dragoš, Srečo 2. Zupančič, Rafael232611072

2

K A Z A L O

Elena PečaričSPREMNA BESEDA 31. UVOD 15Rafael Zupančič Raf2. INVALIDI IN INVALIDSKE ORGANIZACIJE»Se invalidi res samo kregajo med sabo za denar?« 17

2.1. Terminologija 182.2. Številčnost in organiziranost 202.3. Financiranje in diskriminacija 322.4. Lobiranje in sodni postopki 462.5. Zaključek 502.6. Pravni viri 55

Srečo Dragoš3. FINANCIRANJE VERSKIH SKUPNOSTI 67

3.1. Uvod 683.2. Načelo ločitve 683.3. Nova zakonska ureditev 793.4. Bogastvo RKC na Slovenskem 813.5. Sklep 863.6. Literatura 89

Blaž Babič4. DISKRIMINACIJA MED POLITIČNIMI STRANKAMI 91

4.1. Ne boj, finančno klanje ! 924.2. Liebigov zakon demokracije 974.3. Zvok, luč, akcija ! 1014.4. Milenij se obrne 1054.5. Vrednost neprecenljivega 1124.6. Dan današnji 118

5. ZAKLJUČEK 1236. SUMMARY 1297. ZABELEŽKE 137

3

1. U V O D

Po kopici pogovorov in opažanj smo avtorji ob upoštevanju fraktalnega pogleda na človeške skupnosti prišli do točke, kjer smo se odločili popisati dosedanja razmišljanja in jih ponuditi širši slovenski javnosti v razpravo. Vsi smo – vsak iz svojega samostojnega pristopa do tega sveta in z večletno časovno razliko v življenjskih izkušnjah – prišli pri nekaterih osnovnih družbeno-političnih vprašanjih do tako podobnih zaključkov, da je bila možnost naključja prepričljivo izničena, družba, ki smo jo vsak po svoje opazovali, pa se je pokazala kot ne-najbolj-harmoničen fraktal, v katerem mi vsi skupaj živimo na presneto podobne načine, pa najsi bo to na najvišjih ali najnižjih stopnjah.

Srečo je poznavalec področja verskih skupnosti in vztrajen zagovornik ločitve države in verskih vsebin, Raf se je kmalu po rojstvu moral navaditi in spoprijeti z obolelim mišičnim sistemom, zaradi česar je dodobra spoznal delovanje in rezultate organizacij, ki naj bi ščitile invalide/hendikepirane, Blaž pa se aktivno ukvarja z vprašanji politike, političnih strank, referendumov in neposredne demokracije.

Ugotovili smo – in temu je namenjen pričujoči tekst – da se v naši majhni svetovni krajevni skupnosti nekateri vzorci ponavljajo na načine, zaradi katerih je to družbo nemogoče naslavljati kot tolerantno, svobodno in razvojno usmerjeno. Tudi s pomočjo spleta in razmišljanj drugih avtorjev smo v tekstu predstavili tri področja, na katerih je na skoraj identičen način vzpostavljena sistemska diskriminacija, oziroma so posledice dolgoletnih in načrtovanih diskriminatornosti ter elitizmov med seboj ne le primerljive, ampak tudi zaskrbljujoče enake.

Na koncu smo poskusili še na hitro našteti nekaj drugih področij, kjer se fraktalna slika diskriminacije ponavlja, ki pa jih zaradi

4

pomanjkanja časa in prostora (ter seveda sredstev za korektne raziskave in razvoj, kajne) tokrat nismo mogli podrobneje predstaviti. Seveda naj bo ta pomanjkljivost bralcem v vzpodbudo in izziv, da sami pripravijo svoje preglede in analize, s katerimi bo mogoče še bolje ali pravilneje povzeti zrcalo današnje slovenske družbe in v skladu s sliko pripraviti konkretne aktivnosti, s katerimi bo mogoče slabo sanirati in dobro okrepiti.

5

4. DISKRIMINACIJA MEDPOLITIČNIMI STRANKAMI

Blaž Babič

4.1. Ne boj, finančno klanje !

Po drugi svetovni vojni se je v Zahodni Evropi razvila strankarsko-parlamentarna demokracija na podlagi grenkih izkušenj predvojnih časov vzpona fašizma in nacizma, ki pa nista bila nič drugega kot incestna otroka dveh družbenih podsistemov moči – politike in ekonomije. Način financiranja političnih strank je pred vojnama pomenil pretok z računov predvsem bogatejših slojev k političnim gledališčem tistega časa, ki so igrali družbene predstave po scenarijih in kapricah naročnikov. Bankirji ter industrialci (evropski in ameriški, tudi židovskega porekla) so si želeli dobičkov na evropskih tleh, najhitrejšo pot pa so – kot že večkrat v zgodovini – pomenila vlaganja v proizvodnjo hitro-porabljivih izdelkov, t.j. vojno industrijo. Vojne so očitna posledica pretesne povezanosti biznisa, oblasti in medijev – tudi danes, tudi za Slovenijo.

Očiščena Zvezna republika Nemčija je, kot na vzhod obrnjeno zahodno izložbeno okno, morala ponuditi vtis delujoče strankarske, parlamentarne demokracije, zato so uvedli popravljen sistem financiranja političnih strank, neposredno iz skupne državne blagajne, na podlagi glasov volivcev, in tako vsaj delno zmanjšali pritiske industrije na politike. Nemčijo omenjamo zaradi tega, ker so naši ustavno-pravno-politični krmarji svoje znanje v veliki meri kopirali iz nemških rešitev »dobre prakse 60-ih let« in nas tako razvojno dejansko potisnili kar nekaj desetletij nazaj. Nemške volivke in volivci so torej s svojimi glasovi vplivali ne le na razdelitev glasov v parlamentu,

6

ampak hkrati tudi na višino denarnih sredstev, ki je mesečno osrečevala njihove politične predstavnike. A Nemčija se svoje temne sence preteklosti ni otresla in je z delno politično lobotomijo poskusila izničiti vsakršen spomin na svoj nacizem, tudi tako, da je prepovedala delovanje političnih gibanj z aspiracijami nacizma, hkrati pa vzpostavila (kakor legitimne) politične pragove, s katerimi naj bi dodatno onemogočila vstop neprijetnežem v parlament in tako dolgoročno ohranjala stabilno politično ozračje. Seveda pa vsaka soba brez zračenja postane zatohla in vsak sistem brez zunanje konkurence prične gniti navznoter.

Problem politične diskriminacije, ki ga bom v nadaljevanju opisoval, se na slovenskem pričenja s samostojnostjo, seveda pa ima svoje korenine v prejšnjem rdečem sistemu in nasploh v vseh režimih oblastne kontrole pred njim. Samostojnost smo bojda pridobili po 12-ih stoletjih, nato pa jo je nesrečna generacija slovenskih politikov uspela zapraviti v kratkih 15-ih letih. Politično in vojaško samostojnost so novodobni kvizlingi pod ceno (svoboda cene nima) prodali leta 2004, ekonomsko samostojnost pa so nam za zlato tele in judeževe evro-srebrnike zamenjali letos januarja. Ko smo se Slovenke in Slovenci v 80-ih navdihovali ob mislih na nov politični sistem, kjer bo vsakdo lahko govoril, kar bo hotel in kolikor bo hotel, si seveda nismo mogli predstavljati, kaj se bo zgodilo po 15-ih letih, ki so bila – kar se tiče pranja možganov – tudi na svetovnem nivoju brez primere v zgodovini. Kot je 11.9. služil za izgovor ZDA1 na nivoju planeta, je EU uporabila svojo širitev kot samozadostni zrcalni dokaz na nivoju Evrope – prek manipulacije množic in ukinitve demokracije, k močnejšim imperijem. Per manipulatio ad imperium?

Nekdanje skupine političnega enoumja (Komunistična Partija, Socialistična Zveza Delovnega Ljudstva, Zveza Socialistične

1 Priporočam ogled 18-minutnega filma na Google video: 9-11 Justice7

Mladine Slovenije, Zveza Borcev...) so si z novokreiranimi ekipami oblastiželjnih desnosučnih razdelili nepremičnine in premoženje tako, da so ob delitvi iz vseh enačb dogovorno izbrisali druge nebodijihtreba akterje. Za dodatno discipliniranje naroda je bilo potrebno ubiti oziroma žrtvovati le enega politika posameznika-solista, Ivana Krambergerja, pa je cele generacije minila vsaka želja po političnem dvigovanju glave.

Po treh letih samostojne države je bilo potrebno tudi z zakonom urediti demokratičen, pluralističen, bla... bla... bla... način financiranja političnih strank, zaradi česar so leta 1994 sprejeli nov, novcat Zakon o političnih strankah. A so že takrat, v času pojemajoče svobode in upanja, v njegovem 23. členu tlakovali in nato zacementirali pot k političnemu sistemu diskrimino-kracije, vladavine na podlagi diskriminacije, ki se je doslej izkazala za precej trdoživo.

Zakoni se ne pišejo sami. Zakone pišejo pravni stRokovnjači po nareku naročnikov, političnih oblastnikov. Ti pa so imeli agendo – onemogočiti vsakršen razvoj resne politične opozicije. Uničiti vse, kar ni v okvirih zadanih ciljev in pod nadzorom večnih elit. Kako na mehek način porezati vsako nenadzorovano drobno kal? Nič lažjega, potrebno je vzpostaviti neenake pogoje na trgu volilnih glasov in diskriminirati stranke, ki se niso uspele približati vstopu v državni zbor, naj si bo zaradi nesposobnosti ali pa načrtne medijske ignorance. Z umetnim gnojilom proračunskih sredstev okrepiti vse »velike«, ki so bili tako ali tako prepojeni z izkušenimi udbo-kadri, malim amaterjem pa odvzeti še vodo, sonce in rodovitno prst. Nato mali postanejo tako šibki, da se niti ne upirajo več in se samoukinejo iz zasede. Vae victis! Gorje premaganim!

23.člen

Stranka, katere kandidatke oziroma kandidati so bili na zadnjih volitvah izvoljeni v državni zbor, ima pravico do

8

sredstev iz proračuna glede na število dobljenih glasov v vseh volilnih enotah na zadnjih volitvah v državni zbor.Stranka iz prejšnjega odstavka ima pravico do sredstev iz proračuna za vsak dobljen glas na volilnega upravičenca v višini 30 tolarjev. Znesek se dodeljuje stranki mesečno.Znesek iz prejšnjega odstavka se mesečno usklajuje z indeksom rasti drobnoprodajnih cen po zadnjih znanih podatkih Zavoda Republike Slovenije za statistiko.

Nato poskrbiš, tudi s pomočjo Ustavnega sodišča, da taka zakonodaja zdrži dovolj časa (vsaj dvoje volitev, 1996 in 2000) in zadrži morebitni jernejski napad na okope pravice, potem pa v novem, svežem naskoku ter okrepljen z novimi sredstvi ponovno prevzameš politični prostor in izbrišeš slaboten ljudski spomin na kakršnekoli drugačnosti in druge nevarnosti za »splošno dobro«. Rezultati volitev 1996 po listah za celotno Slovenijo:

preštetih glasov: 1.136.211veljavnih glasov: 1.069.204neveljavnih glasov: 67.007

9

Kandidatna lista Št. glasov %

LDS - Liberalna demokracija Slovenije 288.783 27,01

SLS - Slovenska ljudska stranka 207.186 19,38

SDS – Socialdem. stranka Slovenije 172.470 16,13

SKD - Slovenski krščanski demokrati 102.852 9,62

ZL - Združena lista socialnih demokratov 96.597 9,03

DeSUS – Dem. stranka upokojencev Slo. 46.152 4,32

SNS - Slovenska nacionalna stranka 34.422 3,22

Skupaj torej 88,71% od »pravilno oddanih« glasov. Mimogrede – slabih 6% glasovnic je bilo bojda nepravilnih. Kaj se je dogajalo v resnici? Mar je pritisnjen narod, ali pa so bili rezultati zmanipulirani. To bi lahko ugotovili le z resno preiskavo, usmerjeno v kazenske vode. Resnični ključ počasne ugasnitve političnih alternativ se je skrival v uzakonjeni diskriminatorni delitvi, s katero je postalo 10,58% vseh pravilnih glasov brez finančne povezave do svojih političnih strank/gibanj, oziroma se je presekal razvoj njihove politične prihodnosti, njihovih političnih programov. Seznam žrtev nove fašistoidno-kapitalistične diskriminokracije, padlih l. 1996:

kandidatna listašt.

glasov%

DS – Dem. stranka Slo. – Demokrati Slo. 28.624 2,68 % ZELENI - Zeleni Slovenije 18.853 1,76 % SOPS – Slo. obrtniško podjet. stranka 12.335 1,15 % SF – Slo. forum, Z. za Primorsko, Z. za Gorenjsko

11.383 1,06 %

LS - Liberalna stranka 7.972 0,75 % NSD - Nacionalna stranka dela 5.827 0,54 % ZA – Zel. alternativa Slo. – Zelena alternativa 5.602 0,52 % RZS – Rep. zveza Slo., Republikanci Slovenije 5.071 0,47 % KPS - Komunistična partija Slovenije 5.027 0,47 % KSU - Krščansko socialna unija 4.767 0,45 % SND - Slovenska nacionalna desnica 3.327 0,31 % DEUS-LZS – Domolj. enotna upokoj. stranka 2.025 0,19 % NS - Nova stranka 1.104 0,10 % NPS - Naprej Slovenija 886 0,08 % SED - Stranka enakopravnih dežel 541 0,05 %

Športna napoved 1996:7 parlamentarnih koritnikov (88,71%) in15 izven-parlamentarnih diskriminirancev (10,58%).

Dragi bralec, draga bralka, 113.344 je skupno število tistih, ki so naslednja štiri leta plačevali prispevke v državni proračun,

10

vendar iz te iste skupne državne blagajne politični programi po njihovih lastnih preferencah niso videli niti lipicanca (10 SIT).

Ob tem naj ponovimo, da so »bili v državni zbor izvoljeni« le kandidatke oziroma kandidati2 strank, ki so zbrale več kot 3,22% glasov. Kleptemeniti se je zmuznil skozi in volitve 1996 so zakoličile prihodnji razvoj slovenske politične pokrajine z novim političnim sistemom – plansko demokracijo. Plan pa je postajal vsebolj izrisan – v EU in NATO za vsako ceno.

2 Ali ni lepo videti te navidezne spolne uravnoteženosti...11

4.2. Liebigov zakon demokracije

V tem času sem imel 22 pomladi, za sabo dva letnika pravne fakultete, sedem mesecev slovenskih tabornikov (vojske), pa tudi politično zgodovino vsaj v smislu deškega opazovalca demonstracij na Roški, zasedbe Metelkove, organiziranja prireditev v Stari Ljubljani ob junijski osamosvojitvi in kar je bilo poleg rednega sledenja medijem podobnih aktivnosti. To je bilo tudi obdobje, ko se je že pričela masovna medijska EU in NATO propaganda in dokaj instinktivno (uporabljajoč rek lastna hvala se pod mizo vala) sem zaključil, da vsak sistem, ki potrebuje toliko reklame, ali podpore ni vreden ali pa celo pomeni določeno nevarnost, ki jo prekriva s Potemkinovimi fasadami.

Zato sem se po volitvah kljub dokaj neugodnim rezultatom, a zaradi simpatičnega programa, pridružil Novi stranki in bil od leta 1997 njen tajnik. Volilni program je spisal Samo Resnik, govoril pa je o levici, o stranki in državi kot servisu državljanov, o mirovništvu, o dobro izobraženih ljudeh in konec koncev o dobrem žuranju.

Stranki sem želel pripomoči s svojim ustavnim amaterstvom, ki pa ga je bilo potrebno nadgraditi s praktičnimi izkušnjami. Da bi lahko drugim predstavil probleme slovenskih izven-parlamentarnih strank in slovenske parlamentarne demokracije nasploh, sem večkrat uporabil naravoslovno primero Liebigovega zakona, temelja agrokemije.

Liebigov zakon minimuma pravi, da se rast rastlin zaustavi, če v sistemu zmanjka le enega samega elementa, čeprav je vseh ostalih dovolj na razpolago. Torej je vedno kritičen element, ki ga imamo v sistemu najmanj. S to teorijo je Liebig razložil osnovna pravila o prehranjevanju rastlin in pomen zadostne količine anorganskih elementov v zemlji za pravilno rast rastlin.3

3 http://sl.wikipedia.org/wiki/Justus_von_Liebig12

Moja politična modifikacija tega zakona pa pravi, da se da, sme in mora na enak način testirati tudi demokracijo in da je povsem mogoče skozi praktične analize poiskati in izpostaviti najnižje letve, ter z njihovim zviševanjem prisiliti elito k večji akumulaciji demokracije za celotno družbo.

V Sloveniji so namreč osnovni dolgoročni problemi gnitje elite in družbe navznoter, zaprtost parlamenta ter okostenelost požlahtenih položajev. Slovenski parlament se lahko obnaša arogantno do posameznih pobud in civilne družbe le zato, ker zunaj parlamenta ni dovolj ogrožujoče konkurence – govorimo o vsebinski letvi.

Drugi del problema je spodjedanje neposredne demokracije in referendumov kot temeljnih kamnov slovenske državnosti, v tem primeru govorimo o proceduralni letvi.

Referendumski način sprejemanja zakonov je namreč v neki Švici ne le povsem normalen način, dejansko moralno močno prevladuje nad parlamentarnim. V Sloveniji je oblast ljudstva sicer še vedno zapisana in branjena z Ustavo (3. člen):

Slovenija je država vseh svojih državljank in državljanov, ki temelji na trajni in neodtujljivi pravici slovenskega naroda do samo-odločbe.V Sloveniji ima oblast ljudstvo. Državljanke in državljani jo izvršujejo neposredno in z volitvami, po načelu delitve oblasti na zakonodajno, izvršilno in sodno.

Žalostno pa je, da moram(o) sodržavljanom zadnjih 10 let ponavljati eno in isto, tega “znanja” jim sistem namreč ne ponudi ne v osnovni ne v srednji šoli. Dokler se ne bo vsak državljan-posameznik zavedal pomena ustave in je ne znal tudi praktično uporabljati v vsakdanjih pravnih razmerjih, do takrat se bo lahko elita z nevedneži poigravala v svojo korist. V teh časih ne zadošča več le navadna pismenost, to so zgodbe prejšnjih

13

stoletij. Človek danes potrebuje še funkcionalno pismenost, pa ekonomsko, pravno, politično, medijsko … vse, kar omogoča resnično izravnavanje dostojanstva in dejansko enakopravnost med člani družbe.

Zgodbe o 3. členu Ustave s tem še ni konec. Zaradi velikanskih političnih potreb so tik pred referendumoma o EU in NATO-u spreminjali Ustavo tudi z vrinjenim 3.a členom. V njem so zapisali, da:

Pred ratifikacijo mednarodne pogodbe iz prejšnjega odstavka lahko državni zbor razpiše referendum. Predlog je na referendumu sprejet, če zanj glasuje večina volivcev, ki so veljavno glasovali.

Protidemokratično in državno-udarno je to, da si je elita zagotovila uspeh ne glede na udeležbo, kot je bil standard npr. pri plebiscitu za samostojnost in pri dotedanji referendumski zakonodaji4. Tudi če bi prišli na EU in NATO referenduma le 3 volivci, bi dva lahko premagala enega. Pravzaprav bi potrebovali le enega (mitičnega zadnjega) Slovenca, ki bi si sam izglasoval pot v sramoto. Ampak saj ni bilo prvič v zgodovini, da so bili Slovenci poraženi s plebiscitom in preštevanjem glasov.

Ko govorimo o Liebigovih letvah, je potrebno upoštevati oba konca palice. Kratke letve nam povzročajo probleme zaradi odtoka energije kolektiva, zaradi dolgih letev pa boli glava obkoritne klonirane elitneže, včasih pa cele imperije. Problem dolgih letev se namreč skriva v formuli »strah pred dobrim primerom« ali po angleško »fear of a good example«. No, saj ravno anglosaksonci pri nas vzpodbujajo natečaje »Dobre družbe« prek centralističnih NVO-jev, pa se na teh razpisih nikoli ne bodo znašli resnično dobri akterji, le zrežirane ali pa

4 Najbolj korektno je to degradacijo opisal prof. dr. Ivan Kristan v Državnem svetu: Večina in prag udeležbe na referendumu, 11.3.2002

14

neškodljive grupacije. Angleški prevod tudi zato, ker je dandanes na nivoju ZDA mogoče pokazati, kako globoko v psiho posameznika mora sekati velik sistem, če se mu hoče v podzavesti še vedno predstavljati kot najboljši možni. Kaj bi pomenilo za ZDA ali EU, seveda tudi za Kitajsko in Rusijo, kot celote, če bi njihovi prebivalci smeli dojeti, da je v resnici bolje živeti v manjših političnih skupnostih, ki delujejo kot sistemi raznolikih varnostnih komor, razporejenih po raznorodnih, medsebojno spoštujočih se političnih nišah, ne pa v kolektivno pobebavljenih homogeniziranih klavnicah duha in duše orwellovsko-huxleyanskega tipa?

Kot govorijo sveti teksti o notranjih svetovih, čakrah, energetskih nivojih in kanalih ipd., je nasproti temu mikrokozmosu mogoče postaviti človekovo makro okolje in pogledati, kako posameznik živi na nivoju družine, prijateljev in sorodstva in kariere, lokalne skupnosti, regije, države, celine in planeta. Prav vse se da razumeti in razrešiti, če le se v probleme usmeri dovolj pozornosti. Če pa nekateri zavoljo lastnih koristi skrbijo neprestano le za to, da se ljudem pozornost usmerja na ne-umne, ne-spametne, ne-lepe in ne-dobre reči, potem je mogoče parazitske matrične kanale presekati le na nivoju posameznika

15

in mora vsakogar od nas posamično doleteti spoznanje, da smo sami krojači svojih dejanj, sami slikarjih svojih pogledov in sami igralci na svoje strune.

4.3. Zvok, luč, akcija !

Ko smo torej v Novi povezali hendikep izvenparlamentarnih strank, Zakon o političnih strankah, Državni zbor, Ustavo in Ustavno sodišče, se je na domu večnega kandidata za ljubljanskega župana, Blaža Svetka, na našo pobudo zbralo okoli 10 izvenparlamentarnih strank. Na podlagi tega sicer simpatičnega sestanka je nato le kvartet na Ustavno sodišče vložil pobudo za oceno ustavnosti finančnega praga, ki razlikuje med »velikimi« in »malimi« na podlagi vstopa v parlament. V kvartetu so bile: Nacionalna stranka dela, ki jo je zastopal predsednik Marjan Poljšak, Nova stranka, ki sem jo zastopal sam, Republikanci Slovenije, ki jih je zastopal Adolf Štorman in Stranka enakopravnih dežel, ki jih je zastopal Jožef Jarh. Oglejte si še enkrat lestvico 15-ih »osmoljencev« iz leta 1996 in razmislite o tem, kdo je takrat z dejanji potrdil svojo resnost, zrelost in kdo ne. Kakšni igralci so v politični igri le za ego ali za meglo in kdo razume vsaj temeljna politična vprašanja, tudi zlato pravilo dejanja – le po teh se bomo prepoznali.

Naj dodam, da je marsikatera zunajparlamentarna skupina ali posameznik vreden vsega spoštovanja, vsaj glede določenih dejanj. Kljub vsem analizam »levičarjev« o »desničarjih« sem zaradi preprostega dejstva, da je uspel, vedno spoštoval Matjaža Gerlanca, saj je zelo pripomogel – verjeli ali ne – k razvoju referendumske zakonodaje. Zaradi njegove pobude je na Ustavnem sodišču padel tedanji 10. člen Zakona o referendumu in ljudski iniciativi, ki je močno omejeval vrsto referendumskih vprašanj. Če bi ne bilo njega in sorodnih Republikancev, potem Slovenci (do) danes ne bi mogli razpisovati referendumov o:

16

• zakonih, od katerih je neposredno odvisno izvrševanje proračuna;

• zakonih za izvrševanje ratificiranih medn. pogodb;• zakonih, ki se sprejemajo po hitrem postopku, kadar to

zahtevajo izredne potrebe države, interesi obrambe ali naravne nesreče.

Mislim, da je več kot jasno, da bi se »izredne potrebe države« in »interesi obrambe« zlahka uporabili kot protiargumenti proti EU&NATO ter njim podobnim referendumom, tako da bi si elita še dodatno okrancljala masko legitimnosti (a maska vseeno ostane le maska).

Smešno, kajne? Tisti, ki naj bi najbolj ogrožali slovensko demokracijo, so jo pravzaprav najbolje branili. Kdo se je Gerlancu in Štormanu kdajkoli zahvalil za to obrambo ljudskega referenduma? Gospoda, hvala!5

Pobudo za oceno ustavnosti ZPolS smo tako skupaj predali »vrhovnemu varuhu«, nadzorniku pravice in ustavnosti, a ker le-tega ne nadzoruje nihče (quis custodet custodes?), se je tudi tukaj po malem sfižilo v neka nemška sechszigen. Večina sodb nemškega ustavnega sodišča, ki jih naši ustavni stRokovnjači uporabljajo na tem izredno občutljivem področju, je zaradi hitrosti informacijsko-mrežnega razvoja družbe 21. stoletja sicer še kredibilna v okvirih pravnih razprav, politično-razvojno pa so že za leseno žlico. Dojemanje diskriminacije in senzibilnost za enakost v družbi sta bila namreč v ZRN po drugi svetovni vojni na nivoju traktorjev.

Za potrebe ustavne pobude sem iskal tudi podatke o financiranju političnih strank po raznih koncih Evrope in mukoma dobil primerjave, da na Danskem politična stranka ali gibanje prejme iz proračuna 11 SIT na glas na mesec, v Franciji pa 5 SIT na glas na mesec. Ti dve državi sem navedel našim

5 Seveda pa se ne strinjam z napadi na južnjake, kaj čemo ... 17

ustavnim sodnikom tudi zato, ker tamkaj pač ne poznajo diskriminacije pri financiranju iz državnega proračuna.6 Ti podatki so žal zelo približni, saj je potrebno zaobiti marsikatero informacijsko in jezikovno oviro, veljajo pa za obdobje, ko je v Sloveniji na podlagi 23. člena ZpolS vsaka »pridna« stranka dobila približno 45 SIT na glas na mesec. Do volitev leta 2000, ko je bila zakonodaja spremenjena, se je začetna vsota 30 SIT dvignila na približno 50 SIT na glas na mesec (na lokalnem nivoju revalorizacije ni bilo), kar dejansko pomeni, da so bili – in so še vedno – naši partijski prašički eni najbolje gojenih na evropski celini. Kmetija, indeed! Mimo grêde, s prijateljem sva se vedno hihitala ob spominu na naslednjo izjavo: »Vi ste navaden kmet! Ampak veste, kaj je najbolj grozno? To, da je v Sloveniji beseda kmet žaljivka.« Ta biser pripada simpatičnemu odojku, ki mu je stara garda že odstopila nadzor nad aranžmaji, sodi pa med retorične trike volilnih kampanj, ki jim žal naivni ljudje v času štiriletnega rituala še preradi nasedajo.

Ah, kje smo ostali? Pri Ustavnem sodišču RS – v pobudi smo izpostavili 2., 3., 14. in 43. člen Ustave. Sodniškemu zboru je za jasen izgon diskriminacije iz Slovenije očitno zmanjkalo volje.U-I-367/96 | Uradni list RS, št. 24/99, z dne 11.3.1999 7:

V neskladju z Ustavo je, da prvi odstavek 23. člena Zakona o političnih strankah omejuje financiranje političnih strank iz državnega proračuna na stranke, katerih kandidatke oziroma kandidati so bili na zadnjih volitvah izvoljeni v Državni zbor.

Izločitev političnih strank, ki niso pridobile mandatov na volitvah v Državni zbor, iz državnega financiranja, pomeni nedopustno diskriminacijo teh strank in s tem poseg v enakost volilne pravice (43. člen Ustave).

6 Primerljivi podatki morda na: http://www.idea.int/publications/funding_parties/7 http://odlocitve.us-rs.si/

18

Zakonodajalec sicer lahko določi prag za pridobivanje sredstev iz državnega proračuna, vendar je lahko ta prag le tolikšen, da izloči iz državnega financiranja politične stranke, ki so predlagale liste, za katere se je na volitvah izkazalo, da niso imele realnih možnosti za pridobitev vsaj enega mandata. S tem namreč zakonodajalec preprečuje kandidiranje zgolj z namenom pridobivati sredstva iz državnega proračuna.

Odločitev je bila sprejeta poldrugo leto pred naslednjimi volitvami 2000, a je z njo Ustavno sodišče ob uzurpaciji oblasti s strani politične elite časovno usklajeno pridržalo vrečo diskriminacije in še samo pljunilo v obraz vsem malim in šibkejšim. In kje so bili vsa ta leta drugi dežurni branilci človekovih pravic ter borci za usmerjanje pozornosti javnosti? Še največji borci za človekove pravice na levici so bili na tem nivoju barvno slepi, nekdo mi je celo rekel, da se za male stranke ne gre zavzemati, saj le odžirajo glasove takratni ZLSD, torej reformirani Partiji. So se oglašali zapiti intelektualčki opozicijske desnice? So oni občutili takšno krivico, kot so jo čutili v svojih zgodovinskih travmah sami zase? Kaj pa raziskovalni in prepisovalni novinarji? Vsi po vrsti slepi, brez milosti, brez sočutja – in brez pameti. To namreč, kar se je zgodilo na političnem področju takrat, se je kot virus širilo naprej. Kot v stari modrosti iz nacistične Nemčije – če ne dvigneš glasu pravočasno takrat, ko zapirajo druge, boš slej ko prej prišel na vrsto tudi sam. Zato se danes mediji po nareku in plačilu politike raje ukvarjajo s fokusiranjem drugih, za politično elito manj »škodljivih« področij diskriminacije, kot so spol, vera, starost... Pri nas se to izpelje skozi projekte izbrisanih, Strojanov, homoseksualcev in podobne. V EU se to izpelje z npr. 80 milijoni evrov letno za projekt Diversity-Raznolikost, plačanih podjetju Media Consulta, z izpostavo tudi v Sloveniji. Želim poudariti, da so vsi ti našteti problemi resnično to, kar so – problemi. Stvar politične taktike in gumerabike pa je, kako se jih

19

lotiti. Ali morda tako, da reševanje prepuščamo tistim, ki so probleme v prvi vrsti ustvarjali, ali pa resnično dopustimo vstop celostno drugačnega političnega razmišljanja, ki bo v izhodišču presekalo z nepotrebnimi in umetnimi dilemami. Jasno je, da so Romi/Cigani pri nas »vredni« enako kot vsak prebivalec Slovenije. Jasno je, da vsakdo potrebuje streho nad glavo in osnovna finančna sredstva, če sploh želimo govoriti o enakopravnosti. Jasno je, da pri političnem razmišljanju ni več mogoče preslišati narave in ekologije, niti ne 5 milijard ljudi, revnejših od povprečnega Slovenca. Jasno je, da smo vsi skupaj hočeš-nočeš na istem planetu in da smo obsojeni ali pa blagoslovljeni z drug drugim.

Zato še enkrat. Za resnične premike je potrebna politična modrost in praksa skozi dejanja iskrenosti, sicer se nam bo prihodnost zmanipulirala v geslo: Vsi drugačni – ostali pa lačni!

4.4. Milenij se obrne

Leta 2000 je bila Nova stranka že ena vodilnih izvenparlamentarnih strank, saj ji je uspelo ne le preživeti, ampak se celo prebiti navzgor, navkljub finančno nemogočim pogojem. Čakali in dočakali smo nov ZpolS, protiustavno in od diskriminacije nabreklo skropucalo. Zakaj tako kritično? Enostavno, po »napeti debati«8, se je odvilo po pričakovanjih:

1. Državni zbor je izkoristil ponujeno priložnost in diskriminacijo ohranil, le da je prag prestavil na 1%. Če imaš v rokah vse vzvode oblasti, potem si lahko kot oblastnik miren tudi pri 1%, saj lahko z laboratorijsko natančnostjo meriš in določaš protiukrepe v slovenskem Trumanovem šovu9.

8 Državni zbor, 19. julija 2000, nadaljevanje 52. izredne seje9 Umetno vzgojeno protitelo se je na volitvah 2000 imenovalo SMS, na

volitvah 2004 pa sta mutirali še dve podvrsti – AS in SJN.20

2. Resnično največji udarec slovenski demokraciji pa se je primeril daleč od kamer, daleč od komentarjev in v istem zakonu. Skoraj briljantna pogruntavščina elite, kako si zagotoviti politično nesmrtnost, večne in neskončne vire financiranja iz državnega proračuna. Takih primerov bypassov v naši zakonodaji sploh ni malo, že prej smo omenili 3.a člen Ustave. Tu gre pa takole – namesto politične merske enote SIT/glas volivca/mesec (lahko jo poizkusno imenujemo »politični kredit«), so se parlamentarni elitaši v želji po finančni neodvisnosti svoje parazitske kaste od telesa svojega gostitelja – volilnega telesa – odločili za nov način določanja vsote denarja. Namesto da bi se stranke borile za vsakega volivca-proračunodajalca-državljana, saj bi vsak pozitivni glas zanje pomenil dodatna finančna sredstva iz proračuna, so sprejele sistem, v katerem se velikim strankam po kartelnem dogovoru sploh ni več potrebno boriti za večjo politično angažiranost sodržavljanov, ampak jim njihova pasivnost celo zelo ustreza. Spremenjeni 23. člen ZPolS se namreč v celoti glasi:

Stranke, ki so na zadnjih volitvah v državni zbor kandidirale svoje kandidatke ali kandidate, imajo pravico do sredstev iz državnega proračuna, če so v državi dobile najmanj 1% glasov volivcev in so svoje kandidatke ali kandidate kandidirale najmanj v 3/4 volilnih enot.

Če je na volitvah več strank predložilo skupno kandidatno listo, imajo pravico do sredstev iz državnega proračuna, če so v državi dobile najmanj 1,2% glasov (če sta skupno listo predložili dve stranki) oziroma najmanj 1,5% glasov (če so skupno kandidatno listo predložile tri ali več strank) in so svoje kandidatke ali kandidate kandidirale najmanj v 3/4 volilnih enot.

Stranke iz prvega in drugega odstavka tega člena so upravičene do 10% sredstev, namenjenih v proračunu za

21

financiranje političnih strank, v enakih deležih, do preostalih 90% sredstev pa so upravičene sorazmerno s številom glasov volivcev, ki so jih dobile v vseh volilnih enotah. Stranke, ki so predložile skupno kandidatno listo, si delijo sredstva, pridobljena na podlagi proporcionalne delitve, v skladu z medsebojnim sporazumom, če sporazum ni sklenjen, pa po enakih deležih.Sredstva, namenjena financiranju političnih strank v letu 2000, se določijo v proračunu Republike Slovenije in ne smejo preseči 0,017% bruto družbenega proizvoda, doseženega v letu 1998, v naslednjih letih pa ne smejo preseči navedenega odstotka bruto družbenega proizvoda v letu pred sprejetjem proračuna. Višino sredstev, ki pripadajo posamezni stranki, določi državni zbor na prvi seji po sprejetju proračuna.

Sredstva se strankam izplačujejo po dvanajstinah.

Kdor torej nasprotuje samim političnim strankam in jim želi s svojo pasivnostjo, ali pa z voljenjem nestrankarskega kandidata oziroma nestrankarske liste, pokazati nestrinjanje ali prezir, s tem svojim dejanjem ne doseže prav nobenega finančnega učinka – njegov davkoplačevalski denar bo, ne glede na njegovo ravnanje po volitvah, še naprej tekel izključno k strankarsko organizirani politični kasti. Enako velja za volivce strank, ki so zbrale manj kot 1% glasov. Tudi denar teh volivcev bo iz proračuna tekel k politični konkurenci njihovih političnih vizij. Jasno, dokler se narod ne zbudi.

Hkrati s tem tektonskim posegom se je v vzporedni zakonodaji meja za vstop v parlament dvignila na 4%10. Na ta način je politična elita ustvarila dva praga in tri območja političnega financiranja. Najprej imamo območje neobstoja, tam do 1%. Potem se med 1% in 4% nahaja vmesno področje, kjer dobiš

10 http://www.stat.si/novice_poglej.asp?ID=35622

sredstva, ne pa medijske pozornosti, in nato ... strogo varovano območje večnih prihodkov in medijske pozornosti – Teater Ovcestrižnik. A pojdimo k beri leta 2000. Hrošča ni bilo, jesenski plodovi na volitvah pa so bili taki:

kandidatna lista št. glasov %

Liberalna Demokracija Slovenije 390.306 36,26Socialdem. Stranka Slovenije 170.228 15,81Združena Lista Socialnih Demokratov 130.079 12,08SLS + SKD Slov. Ljudska Stranka 102.691 9,54Nova Slovenija-Kršč. Ljud. Stranka 93.247 8,66Demo.Stranka Upokojencev Slovenije 55.634 5,17Slovenska Nacionalna Stranka 47.214 4,39Stranka Mladih Slovenije 46.674 4,34

Skupaj 1.036.073 volivcev, kar pomeni 96,25% pravilno oddanih glasov, financira praktično iste ekipe iz leta 1996, z dodanimi mladinci, tako da npr. leta 2002 sredstva dosežejo skupno višino 45,666.000,00 SIT na mesec11. Do leta 2007 se ta vsota – navkljub vse manjši udeležbi na volitvah in vse večji politični apatiji – »čudežno« poveča na 54.307.333,00 SIT ali v kvizlinški valuti 226.620,50 € mesečno. To v celem letu 2007 pomeni 2,7 milijona € ali 651,69 milijona SIT.In še seznam žrtev slovenske kakor-demokracije, l. 2000:

kandidatna lista št. glasov %Združ. Zeleni=Zel. Slo.+Zel. Alternativa 9.691 0,90Demokratska Stranka Slovenije 8.079 0,75Nova Stranka 6.338 0,59Glas Žensk Slovenije 4.745 0,44Naprej Slovenija 3.300 0,31Stranka Demokratske Akcije Slovenije 3.208 0,30Komunistična Partija Slovenije 1.945 0,18Deželna Stranka Štajerske 732 0,07Mojca 697 0,06Neodvisni kandidat - Planinšič Franc 518 0,05

11 http://zakonodaja.gov.si/rpsi/r09/predpis_ZAKO359.html23

Mirko Justin in skupina volivcev 404 0,04Peter-Črtomir Gorjanc 276 0,03Milan Robič in skupina volivcev 261 0,02Valter Skok in skupina volivcev 178 0,02izumitelj Hinko Stakne 75 0,01

Naj še enkrat osvežimo spomin – tistih 15 strank, ki skupaj zberejo 3,77% vseh pravilnih glasovnic od 40.447 volivk/volivcev, davkoplačevalk/davkoplače-valcev, državljank/ državljanov se tudi po mnenju najvišjega varuha ustavnih pravic s politiko ukvarja »zgolj zaradi keša« ... Nova stranka je v času suše močno napredovala, na tretje mesto izven parlamenta, ostali so hirali in odmirali.

V dogajanju pred volitvami 2000 in kasneje se tudi sicer skriva ključ za razumevanje tehnik elit. Za vsako ceno preprečiti najbolj nevarnim vstop v (ne)posvečene prostore, bodisi z mimikrijo, posnemanjem, bodisi z neposrednimi napadi, različic je nebroj. Osnovna podlaga je bil že opisani nov ZPolS, ki ni rešil ničesar, zapletel pa dodatno vse. Prva politična finta je bilo do-imenovanje SKD z Novo Slovenijo (katera Nova zdaj?), druga vstop bleferskega SMS na prizorišče (s pomočjo posojila Delavske hranilnice Semoličeve Zveze svobodnih sindikatov Slovenije v višini 100 tisoč mark), tretje spodnašanje Nove stranke pa je marca 2002 storilo podjetje, sedaj pod nadzorom nemškega kapitala, ki je marca izdalo rumeneče trobilo s popolnoma skopiranim logotipom Nove.

Še en trik se stalno ponavlja, umazano delo opravljajo merilci javnega mnenja. Nikoli ne boste pred sebe dobili spiska vseh (sedaj že 55) političnih strank, oziroma vseh tistih, ki kandidirajo, izmed katerih bi lahko odločali. Vedno vas bodo povprašali le o izbranih parlamentarnih izdelkih in s tem umetelno preusmerjali pozornost nanje.

Ko že govorimo o fokusu - največja zasebna televizija gre lahko zaradi načrtnega izpusta zasebnih medijev pri Zakonu o volilni

24

kampanji tako daleč, da je le od dobre volje in političnih kalkulacij samih urednikov odvisno, katere stranke bodo pripustili k javnim razpravam v času volilne kampanje. Malih, EU- in NATO-kritičnih ni bilo nikoli zraven.

No, Nova na svoji pravni poti ni odnehala in je še naprej vztrajala v pravnih zahtevah po enakopravni politični tekmi za volilne glasove in politične kredite. Že kmalu po sprejetju ZPolS 2000 smo ponovno vložili pobudo za oceno ustavnosti, tokrat v navezi z delno prebujeno Demokratsko stranko in Zelenimi Slovenije Dušana Puha, ki so si verjetno potiho obetali kakšno odškodninsko kombinacijo iz preteklosti. Odločitev US U-I-223/00 | Uradni list RS, št. 94/2002, z dne 24.10.2002, je le še en žebelj v krsto slovenske demokracije. US je sicer odpravilo prostorsko omejitev – diskriminacijo strank, ki ne nastopijo vsaj v ¾ volilnih enot – vendar je v ustavno-pravnem deliriju ponovno branilo nesprejemljive argumente za finančno diskriminacijo:

Omejitev financiranja političnih strank z določitvijo volilnega praga, izraženega v 1% veljavnih glasov, je prav tako v skladu z načelom sorazmernosti. Omejitev financiranja je nujna in brez nje ni mogoče doseči ustavno dopustnega cilja.Financiranje političnih strank bi izgubilo svoj smisel, če bi bilo mogoče sredstva iz državnega proračuna pridobiti zgolj s kandidiranjem kandidatov na volitvah. Politično stranko lahko ustanovi 200 državljanov (10. člen ZPolS). Politična stranka lahko predlaga kandidate oziroma liste kandidatov v volilni enoti ob podpori 50 ali 100 volivcev s stalnim prebivališčem v volilni enoti (43. člen ZVDZ). Glede na navedene pogoje se politična stranka lahko udeleži volitev, ne da bi imela kakršnekoli možnosti za uspeh na volitvah, tudi ne možnosti za dosego 1 % volilnega praga za financiranje. Ustavno sodišče je že v odločbi št. U-I-367/96 opredelilo, da je mogoče cilj, ki se zasleduje s financiranjem strank, doseči s postavitvijo volilnega praga. Iz navedenega zakonodajnega gradiva (stran 17) je razvidno, da je zakonodajalec preučil

25

tudi nekaj drugih možnosti financiranja strank, vendar jih je ocenil kot neustrezne (število članstva politične stranke, število strankinih teritorialnih enot). Zato Ustavno sodišče ponovno ugotavlja, da je volilni prag za pridobitev sredstev iz državnega proračuna primeren ukrep in da že navedenega cilja ne bi bilo mogoče doseči s kakšnim drugim ali milejšim ukrepom. Ukrep je tudi sorazmeren. Volilni prag (1 % volivcev) predstavlja le manjšo oviro za pridobitev sredstev iz državnega proračuna. Za politične stranke, ki na volitvah niso pridobile vsaj 1 % volivcev, se lahko šteje, da nimajo zadostne podpore volivcev, oziroma je njihova politična moč še neznatna. Zato je poseg v pasivno volilno pravico, ki nastaja zaradi navedene omejitve, v primerjavi z dosego cilja, ki ga želi doseči minimalen. Ker je postavitev volilnega praga (1 %) za pridobitev pravice do financiranja iz državnega proračuna v skladu z načelom sorazmernosti, je Ustavno sodišče ugotovilo, da določbi prvega in drugega odstavka 23. člena ZPolS v delu, po katerem imajo politične stranke pravico do sredstev iz državnega proračuna, če so dobile najmanj 1% oziroma 1,2 ? in 1,5 ? glasov volivcev, nista v neskladju z Ustavo (1. točka izreka).

Na eni strani je nek fantomski »ustavno dopusten cilj« - preprečiti pridobivanje sredstev tistim političnim strankam, ki nimajo nobenih možnosti za uspeh na volitvah. Kakšen cilj je to, por favor? Po katerem členu ustave je zapovedano tovrstno preprečevanje? Mar ne govori 14. člen Ustave dovolj jasno o prepovedi politične diskriminacije? Mar ni eksplicite navedeno tudi politično prepričanje? Mar ni moj glas na volitvah enako vreden kot glas vsakega od nas? So mar to varčevalni ukrepi socialne države, katere elita razmetava z denarjem kot svinja z mehom? Ali se sploh še varčuje, če pa 0,017% BDP ostaja vedno enaka skupna vsota?

Na drugi strani imamo »objektivnega Zakonodajalca« (beri, parlamentarne strankarske elite), ki določi minimalne ukrepe in

26

minimalno poseže v pasivno volilno pravico ... tako, da politično in finančno zafučka razvoj kar 15-ih političnih strank 40.447-ih volivk/ volivcev, jih moralno povozi in jim dejansko sporoči, da so njihovi glasovi ničvredni. Poseg Ustavnega sodišča in Državnega zbora v pasivno volilno pravico je tako minimalen, kot je minimalen Bushev vojaški poseg v Iraku. Na volitvah 2000 ni niti ena izvenparlamentarna stranka dosegla vic med 1% in 4%, kjer bi lahko vsaj prevedrila hude čase.

Na koncu moramo priznati, da gre za bitko elite proti vsakršni konkurenci. Resnično žrtvovanje na oltarju virtualne demokracije.

4.5. Vrednost neprecenljivega

Mnogo premnogokrat sem slišal ljudi govoriti, da je politika kurba. To sporočajo ljudem le politični zvodniki, saj imajo od tega dvojno korist. Ljudem se v podzavest zažre slika umazanega početja, ki se ga je potrebno ogibati, politiki pa lahko svojo privatizirano »kurbo« še naprej prodajajo po svojih cenah.

Nekaj ljudi se je že v preteklosti zavedalo, danes pa je takih vse več, da je potrebno pri reševanju družbenih problemov aktivno sodelovati, če ne, gredo stvari, prepuščene sami sebi, le na slabše. Nova stranka na primer je v času svojega delovanja odpirala številna vprašanja in izpeljala veliko konkretnih akcij, ki so silile elite v pokrivanje lastnih lukenj. Bili smo eni redkih, ki smo odpirali vprašanja ob EnoUmju hkrati tudi artikulirali zahtevo po aktivni nevtralnosti Slovenije namesto povezav z militarističnim besnilom NATO zveze.

27

Magnetogram javne predstavitve mnenj "Slovenija pred vrhunskim zasedanjem zveze NATO v Pragi"12, dne 16. januarja 2002, ki jo je v Državnem zboru vodil Rudolf Petan, predsednik odbora za obrambo, je zabeležil naslednjo razpravo:

ANTON BEBLER, »nevladno« društvo Atlantski svet:.. .da so slovenski volivci na vseh svobodnih volitvah od leta 1999 vedno glasovali za stranke, ki so si javno prizadevale za vključitev Slovenije, to čimprejšno odločitev Slovenije za evroatlantske integracije in Nato. Hkrati so pogorele tudi na zadnjih državnozborskih volitvah vse tiste stranke, ki so izrecno nasprotovale vstopu Slovenije v Nato. Pogorela je Nova stranka. Pogorela je Komunistična partija Slovenije. In tako dalje in tako dalje. To je temelj legitimnosti te politike...

GORAZD DREVENŠEK, predsednik NOVE stranke:Trdite, da smo s parlamentarnimi volitvami izvolili stranke, ki ta proces podpirajo. Res je, ampak na volitvah debate o vstopu v EU in NATO enostavno ni bilo. Jaz mislim, da tudi iz enega čisto posebnega razloga, ker je bilo zelo malo kandidatov, ki so znali, mogli in upali govoriti o negotovosti vstopa v NATO in EU, kaj šele, da bi lahko odgovorili s kakršnimikoli jasnimi in konkretnimi vprašanji.

Bebler je bil predsednik Atlantskega sveta, umetne vladne tvorbe13, namensko ustvarjene tik pred referendumom, ki je iz proračuna Zunanjega ministrstva brez razpisa prejela 10.000,00 USD za organizacijo posveta vojaških stRokovnjačev na Bledu. Podobnih zgodbic je ogromno, ta družba je pod stalnim nadzorom. Mimogrede – ko to pišem, sem izvedel, da Urad Vlade za informiranje (orwellovski Urad za Resnico) na razpisu ponovno ni namenil nobenega denarja EU-kritičnim

12http://nato.gov.si/slo/slovenija-nato/javna-mnenja/magnetogram/

13 Takrat sta na pomoč priskočila tudi tRupel in Ivan Janša.28

organizacijam. Piše se leto 2007, Slovenija mora naslednje leto varno in nadzorovano prekrmariti predsedovanje EU. Odstopanja niso dovoljena, sužnji!

Nova stranka je na volitvah leta 2000 nastopila z največjim številom kandidatk v zgodovini Republike Slovenije14:

StrankeKandidati

št. vseh št. žensk%

ženskNova stranka 64 44 68,7ZLSD 87 29 33,3Glas žensk Slovenije 22 22 100,0LDS 83 21 25,3DeSUS 88 15 17,0Nova Slovenija NSi 87 14 16,0Stranka mladih Slovenije SMS 71 13 18,3Slovenska nacionalna stranka 59 12 20,3Demokratska stranka DS 77 11 14,2SDS 86 11 12,7Slovenska ljudska stranka 86 11 12,7Združeni zeleni 68 10 14,7Naprej Slovenija 42 9 21,4Dež. stranka Štajerske 14 5 35,7Stranka demokratske akcije 36 3 8,3Komunistična partija Slovenije 18 3 16,6Samostojni skupaj 7 1 14,2SKUPAJ 995 234 23,5Italijanska skupnost 1 0 0Madžarska skupnost 5 1 20,0VSI SKUPAJ 1001 235 23,4

Nova stranka je na teh volitvah uporabila dokaj žalostne sivo- oranžne plakate z geslom Njena vizija, lansirali pa smo tudi programsko točko z imenom »politika enakih možnosti«. To formulacijo nam je svetovala kandidatka z izkušnjami s Švedske.

14 Vir: Urad za žensko politiko - Podatki o kandidatih so povzeti po Javni objavi seznama potrjenih list kandidatov, Dnevnik 30.9.2000

29

Zakaj to razlagam? Zato ker se elita potiho odziva na vse dobre pobude, same akterje pa izriva na rob obstoja. Leta 1992 je bil ustanovljen Urad za žensko politiko kot samostojna strokovna služba Vlade Republike Slovenije. Leta 2001 so Urad za žensko politiko preimenovali v Urad za enake možnosti… Naključje?I don't think so. Not anymore.

Isti Urad je leta 2001, s pomočjo »borke« Sonje Lokar, ki je preko Soroševe Odprte družbe iz Budimpešte koordinirala projekte tudi za Slovenijo, organiziral poseben tečaj za ženske v politiki. Ko sem za to izvedel iz medijev, sem seveda povprašal na Uradu, zakaj Nova ni dobila vabila na tečaj, ko pa je vendar imela največ ženskih kandidatk. Odgovor je bil enostaven – veste, mi smo povabili le parlamentarne stranke… In tak odgovor od urada, ki nam je ukradel ime in naj bi se boril proti diskriminaciji. Ko se s politiko ukvarjate dovolj časa, ugotovite, koliko projektov je dejansko iskrenih in koliko jih je v medije pripuščenih zaradi dogovorne ekonomije. Znane osebnosti, medijem ljubi politični analitiki, meritve javnih mnenj, vsakodnevna poročila, vsi skupaj so prepleteni v klobčič gordijskih razsežnosti.

Leta 2003 sem iz Nove izstopil zaradi raznosmernih pritiskov, stranka pa je morala biti kmalu nato (finančno!) izbrisana. A mojega delovanja v smeri enakopravnosti ni bilo konec. Leta 2005 sem zaradi novega Zakona o enakih možnostih še enkrat poskusil na Uradu za enake možnosti:

Urad za enake možnostiTržaška 19a1000 Ljubljana

Ljubljana, 13.10.2005

ZADEVA: Rešitev politične diskriminacije

30

Zakon o političnih strankah in Zakon o volilni kampanji povzročata naslednje kršitve temeljne človekove pravice do enakopravnega sodelovanja v političnih procesih in soodločanju:

1. NE financira se političnih strank, ki ne zberejo enako ali več kot 1% glasov.

2.NE financira se nestrankarskih skupin, posameznikov/ posameznic, in podobnih političnih akterjev, s čimer se preprečuje in diskriminira oblikovanje strankam alternativnih možnosti.

3. NE povrne se finančnih sredstev za kampanjo (enakovrstna diskriminacija kot pri 1. in 2.)

4. Politične stranke se financirajo v višini 0'017% BDP, kar pomeni, da je vsota fiksirana, ne glede na UDELEŽBO na volitvah (le-ta je v zadnjih letih padla za več kot 10%). Da bi 1 GLAS ENEGA VOLIVCA IMEL ENAKO VREDNOST, bi morali urediti financiranje tako, kot je bilo v prejšnjem ZpolS (npr. 40 SIT/glas). Volivec/volivka ima PRAVICO, da s svojo ODTEGNITVIJO glasu NIKOMUR ne nakloni/določi fin. sredstev.

Pričakujem hitro in logično reševanje primera

Blaž Babič

-- I --

VLADA REPUBLIKE SLOVENIJEUrad za enake možnosti

Številka: UEM - 0921-26/2005-2

Datum: 8.11.2005

31

Spoštovani g. Babič,

prejeli smo vaš dopis, v katerem se sklicujete na diskriminacijo, ki naj bi jo povzročala Zakon o političnih strankah in Zakon o volilni kampanji, in sicer iz razlogov, ker niso financirane politične stranke, ki ne dosežejo najmanj 1% glasov; niso financirane nestrankarske skupine, posamezniki/ posameznice in podobni politični akterji; niso povrnjena finančna sredstva za kampanjo in ker je vsota financiranja fiksna, ne glede na udeležbo na volitvah.

Zagovornica načela enakosti, ki deluje v okviru Urada za enake možnosti, v skladu z Zakonom o uresničevanju načela enakega obravnavanja (ZUNEO, Uradni list RS, št. 50/2004) obravnava primere domnevne diskriminacije zaradi spola, starosti, invalidnosti in zdravstvenega stanja, jezika, rase ali etničnega porekla itd. na katerem koli področju družbenega življenja, kot npr. na področju zaposlovanja, delovnih razmerij, vzgoje in izobraževanja, socialne varnosti, dostopa do dobrin in storitev.

Zakon razlikuje med dvema oblikama diskriminacije, in sicer neposredno in posredno. Neposredna diskriminacija obstaja, če je oseba zaradi določene osebne okoliščine bila, je ali bi lahko bila v enakih ali podobnih situacijah obravnavana manj ugodno kot druga oseba. Posredna diskriminacija obstaja, če na videz nevtralne določbe, merila ali ravnanje v enakih ali podobnih situacijah ali pogojih postavljajo osebo z določeno osebno okoliščino v manj ugoden položaj kot druge osebe, razen če te določbe, merila ali ravnanja objektivno upravičujejo legitimni namen in če so sredstva za dosego tega cilja primerna in potrebna.

Zagovornica obravnava samo primere, v katerih je fizična oseba ali skupina oseb zaradi kakšne svoje osebne okoliščine diskriminirana pri uveljavljanju svojih pravic ali obveznosti. Zagovornica pa ne obravnava primerov morebitne diskriminacije pravnih oseb, kamor sodijo tudi politične stranke, saj takšne pobude ne sodijo v njeno pristojnost. Zaradi tega v skladu z drugim odstavkom 12. člena ZUNEO, ki določa, da zagovornica ne obravnava pobud, iz katerih očitno

32

izhaja, da ne gre za kršitve prepovedi diskriminacije, vaše pobude ne bo obravnavala.

Lepo vas pozdravljamo,Tatjana StrojanZagovornica

Vlada RS, Urad za enake možnosti, Tržaška 19/a, 1000 LjubljanaTelefon: 01 478 8460 // Telefaks: 01 478 84 71uem@gov.si // http://www.uem-rs-si

Pa zdaj vlecite kalkulacije ob tej »neočitni« diskriminaciji. Lep pozdrav, zagovornica vlade.

4.6. Dan današnji

Bojda demokracija neustavljivo napreduje na vseh frontah (iraški, afganistanski, iranski, balkanski…), zato si lahko ogledamo to »izboljšano« stanje pri nas danes, poldrugo desetletje po uporabi osamosvojitvene formule zahodne demokracije.

Na podlagi še-vedno-diskriminatornega Zakona o političnih strankah (ZpolS, Uradni list RS, št. 62/94, 70/2000 in 51/02) je danes v Sloveniji favoriziranih in iz skupnega državnega proračuna polno financiranih deset (10) političnih strank, od tega sedem (7) v parlamentu ter tri (3) izven njega (AS, SJN, SMS), kar šestnajst (16) političnih strank oziroma političnih opcij pa je v svojem politično-družbenem razvoju onemogočenih. Med šestnajsterico so tudi trije samostojni kandidati (Brecelj, Svanjak, Hudobivnik), ki že zaradi truda zaslužijo omembo.

Politična kakor-elita majhne Slovenije lahko še naprej vzpostavlja samo sebe, se obnavlja in reciklira izključno na račun žrtvovanja majhnih in nepomembnih, ne glede na to, da

33

mi Slovenci in Slovenke še kako krvavo potrebujemo vsakega, ki sploh še želi in zmore trezno razmišljati.

Volitve 2004 kažejo naslednjo podobo:

številoskupnoštevilo

št. strank

% vseh volivcev

%glasov

sredstva €, letno

vseh volivcev

1.634.402 100,00 2.719.445

pravilnih glasov

968.772 23+3 60,65 100,00 100,00%

PS 855.090 7 52,31 88,27 89,81%PIPS 74.284 3 4,54 7,67 10,19%DIPS 39.398 13+3 2,41 4,05 0,00%

PS = parlamentarne strankePIPS = privilegirane izvenaparlamentarne strankeDIPS = diskriminirane izvenparlamentarne stranke

Namreč, sedem večpartijsko-diktaturnih političnih strank/ programskih opcij, ki nato naslednja štiri leta kroji usodo celotne države, je dobilo podporo le še 52,31% vseh volivcev, kar pomeni 88% tistih, ki so pravilno oddali glas.

Mimogrede, če verjamete statistikam, potem je leta 2004 na volišča prišlo 140 volivk in volivcev, pa sploh ni oddalo listka. Dosti bolj je zaskrbljujoč podatek, da je število volivk in volivcev, ki bojda še vedno oddajajo neveljavne, neberljive volilne lističe – bilo kar 22.351 oziroma več kot 2,26% udeležencev. Sicer izboljšava izpred 10 let, ampak vseeno... znak razvoja slovenske funkcionalne in politične pismenosti. Sistem očitno še naprej ne le tolerira, ampak celo vzpodbuja take pojave.Oglejte si naslednji graf:

34

Financiranje pol. strank 2007

0

50.000

100.000

150.000

200.000

250.000

300.000

SD

S

LDS

SD

NS

i

SLS

SN

S

DeS

US

AS

SJN

SM

S

politična stranka

št.

gla

so

v v

oli

lce

v

0

0,5

1

1,5

2

2,5

3

3,5

4

4,5

€ /

gla

vo

št glasov

€ / glavo

Če ste glasovali za SMS, potem je vaš glas danes vreden okrogle 4€, če pa ste volili zmagovalce časa, pa vaš glas vaši stranki prinese le 2,7€ letno, seveda vse iz našega skupnega proračuna. Če je vaša stranka dobila manj glasov kot SMS, oziroma manj kot 1%, ne prejme iz skupnega proračuna nič. SMS je danes najbolj privilegirana politična stranka v državi. Kaj je ponudila volivkam in volivcem? Neuspešen zakon o brezplačnih vrtcih. Kaj je ponudil SJM? Palme v Kopru. Kaj je ponudil AS? TV zabavljaštvo. Torej tri dokaj neresne stranke plačane izvenparlamentarne opozicije prepričajo 4,54% vseh volivcev, kar pomeni slabih 8% tistih, ki so oddali glas, pa za to prejmejo okroglih 14% vseh sredstev, ki so na podlagi rezultatov na volilni borzi namenjena delovanju političnih strank. In kar neverjetnih šestnajst (16) različnih majhnih in alternativnih političnih opcij, ki se trudijo preživotariti naslednja štiri leta izven medijske blagovoljnosti, prepriča 2,41% VSEH volivk in volivcev,

35

kar pomeni 4,05% tistih, ki so glasovali. To je mimogrede tudi PRAG ZA PRIDOBITEV ENEGA MANDATA. No, njih se vehementno izloči in se jim pove, da se oni ukvarjajo s politiko »le zaradi keša«...

Pa to še ni vse! Za ceno ene diskriminacije, dobite paket. Zakon o volilni kampanji vzpostavlja celo serijo razlikovanj v škodo šibkejših. V šestem poglavju (21. do 24.b člen) so nastavljeni dodatni »obrambni pragovi«. Povrnjen denar za volilno kampanjo dobijo le tisti organizatorji (beri: stranke z močnim aparatom), katerih liste na državno-zborskih volitvah v posamezni volilni enoti presežejo 6 % ali pa v celotni državi 2 % glasov. Pri volitvah za predsednika RS se stroški kampanje povrnejo le tistim organizatorjem, katerih kandidat preseže10 %. Občine (beri: občinske politične elite) lahko za lokalne volitve samovoljno določijo pravila igre financiranja. Mar lahko kdo s čisto vestjo in zdravim razumom razloži, kako to, da v eni taki mali deželi velja toliko različnih pravil in zakaj se iz skupnega proračuna brez sramu financira samo velike, iz prejšnjega sistema ali pa iz RKC podprte partije? Že prej omenjena dodatna medijska diskriminacija je zagotovljena v 5. členu istega zakona. Ta je dvojno sladka. Najprej zato, ker v tretjem odstavku govori le o javnih glasilih v pretežno javni lasti in torej načrtno izpušča zasebne medije, torej vse, ki niso del ekipe RTV Slovenija.

Informativno-politična javna glasila v pretežno javni lasti morajo zagotoviti vsem organizatorjem volilne kampanje enake pogoje za objavljanje volilnih propagandnih sporočil.

Drugi, zasebniki, lahko svobodno konkubinirajo s prinašalci velikih naročil, male pa zapodijo od bogato obložene mize. Druga cvetka je še slajša in omogoča kreativno manipulacijo, saj lahko namreč uredniki vseh javnih glasil:

36

…predvidijo posebne termine ali prostor za politične stranke, ki so že zastopane v državnem zboru ali v občinskih svetih oziroma za politične stranke, ki še niso zastopane v državnem zboru ali v občinskih svetih…

In če se temu ne reče diskriminacija, potem res več ničesar ne razumem. Tako stanje je posledica dolgoročnega in sistematičnega so-delovanja in številnih vzvodov politične moči, od samih parlamentarcev, ki si krojijo lastna oblačila, in vseh močnejših političnih strank, do političnih in pravnih stRokovnjačev ter nenazadnje celo samih varuhov prava in pravičnosti, ki ne le, da ne zmorejo dovolj pokončnosti za presekanje s starim načinom razmišljanja, ampak 14. členu Ustave navkljub pravno aplavdirajo politični diskriminaciji in njenemu nadaljevanju. Tri izvenparlamentarne stranke so deležne t.i. pozitivne diskriminacije, a kar njim koristi, škodi vsem skupinam izven parlamenta. Te tri stranke so postavljene kot obrambni nasip rdeče-črne oblasti proti resničnim novim načinom političnega delovanja in razmišljanja.Človek je veličastno bitje še neodkritih potencialov, posamezniki in družbe pa morajo, namesto zadnja-leta-trajajočega zastoja v razvoju boljših rešitev, skupaj oblikovati orodja za resnično, učinkovito, pravičnejše in modrejše urejanje medsebojnih odnosov. Zaščite morajo biti deležni v prvi vrsti majhni in šibkejši, saj se v njih skrivajo preštevilni zakladi življenja. Zmanjšanje diskriminacije bo eliti sicer odneslo drobec umetnega raja, a bo vsem skupaj prineslo nova kakovostna spoznanja in nam v 21. stoletju omogočilo kvantne preskoke na bolje.Nasvidenje v naslednji knjigi, morda o referendumih in neposredni demokraciji.

Do takrat pa

Mir, Ljubezen in Kreativnost.

37

5. ZAKLJUČEK

Evropska skupnost je leto 2007 razglasila za leto enakih možnosti. Tudi mi smo del Evrope in problematika enakosti je tudi slovenska problematika. Avtorji v tej knjigi opozarjamo na tri taka področja: na probleme z neenakostjo med invalidi/hendikepiranimi, na neenakost med verskimi skupnostmi in na neenakost pri financiranju političnih strank. Teh treh področij ne izpostavljamo zato, ker bi mislili, da so edina problematična. Nasprotno. Problemi z neenakimi možnostmi v naši državi so tako različni, pogosti in številni, da se ni mogoče izogniti vprašanju o ozadju, torej o tem, kaj jih vzpostavlja, vzdržuje, poganja.

Naš pristop smo poimenovali za »fraktalnega«, ker smo hoteli opozoriti na pojav, da tisto, kar se v zvezi z enakostjo zalomi na enem področju, postane zelo podobno mentaliteti, pravilom, poteku in učinkom, ki se dogajajo na nekem povsem drugem področju, nakar se enaka struktura ponavlja na tretjem področju, pa na četrtem in tako dalje. Zakaj enak vzorec pri tako različnih vprašanjih? Ali ni primerjava področij telesne in socialne oviranosti, verjetja v neko transcendenco ter regulacije finančnih dotacij političnim strankam nekaj takega kot jabolka, arašidi in krompir? Ali ne gre za neprimerljiva področja, ki imajo povsem različne probleme, različna pravila, skupine, zgodovino, storitve in različne deleže javne pozornosti? A vendar - slovenska država, ki združuje vse te različnosti, je več kot navadna košara. Je posoda z notranjo strukturo, ki je tako sestavljena, da se vse, kar vržemo vanjo, po nekakšni inerciji vedno razporedi po različnih nivojih. Samo nekatera jabolka, nekateri arašidi in samo določen krompir pade povsem na dno, večina se jih ujame nekje v vmesnem delu posode, samo nekateri pridelki pa pristanejo zgoraj. Zato je taka posoda od zunaj videti lepa, na vrhu so lepo zloženi kosi, medtem ko se od znotraj - iz dna - širi vonj po gnilobi. Je torej problem v neenakem položaju različnih stvari, ki so vržene v posodo, je problem v strukturi same

38

posode, mogoče v kakovosti tistih vsebin, ki padejo na dno, ali pa je problematično pričakovanje, da bi moralo vse, kar stresemo v posodo, ostati na vrhu?

Ko smo prejšnji sistem – posodo - zamenjali z današnjo, kapitalistično, smo se poslovili od končne enakosti. Socializem smo opustili, ko je postalo očitno, da ni mogoče vseh skupin, še manj vsakega posameznika, postaviti niti obdržati na isti ravni. Ljudje smo različni po sposobnostih, interesih, vrednotah, zaslugah, željah, torej je nemogoče, da bi na cilj pritekli vsi hkrati v isti vrsti. Ker bi končna enakost bila nepravična, se zato med različnimi ljudmi in skupinami pravičnost lahko uveljavlja le skozi enakost možnosti. Šele, če so startne možnosti različnih tekmovalcev - velikih in majhnih, hitrejših in počasnejših, prizadevnih in manj prizadevnih - zares enake, šele takrat so končne neenakosti pravične, sicer pa niso. Pravila, ki omogočajo takšno tekmo, imenujemo formalna ali pravna enakost. Vsakomur je jasno, da brez formalnih pravil ni enakopravne tekme, manj jasno pa je, da zgolj pravila niso dovolj. Na primer: recimo, da v imenu enakopravnosti sprejmemo zakon, ki vsem, tako bogatim kot revnim, prepoveduje krajo kruha, prosjačenje in spanje pod mostovi. Naj bo tak zakon še tako dosledno sprejet po demokratični poti in se izvaja še tako dosledno za vse državljane, je očitno, da je nastal samo zaradi zaščite interesov bogatejših in da je uperjen izrecno proti najrevnejšim, čeprav uporablja nediskriminatorno terminologijo. Skratka, formalna oz. pravna enakopravnost - če se vzpostavlja v razmerah neenakih možnosti – deluje kot ideologija, s katero se privilegiji elit povzdignejo v status legitimnosti. Gre za isti mehanizem, ki na različnih področjih stopnjuje enak problem: neenakost možnosti. V kakšnem smislu?

…..........

39

Tretji del knjige nastavlja zrcalo politiki. Na podlagi diskriminatorne zakonodaje o financiranju političnih strank je danes v Sloveniji favoriziranih in iz skupnega državnega proračuna polno financiranih deset političnih strank, od tega sedem parlamentarnih in le tri neparlamentarne. Ostalih šestnajst političnih strank (oz. kolektivno organiziranih političnih alternativ), ki so prav tako z udeležbo na volitvah prepričale opazen delež volilcev, da so jim zaupali svoj glas, pa je razvojno onemogočenih, vsaj v smislu materialne osnove njihovega delovanja. Zakaj so sistemsko favorizirane samo ene politične stranke, druge pa ne, čeprav so politični akterji v javnosti deležni najnižje stopnje zaupanja (podobno kot kleriki RKC) in kljub temu, da moramo prav vsi davkoplačevalci preko proračuna plačevati financiranje različnih političnih strank, tako večjih kot manjših, levih kot desnih, oblastvenih in opozicijskih, bolj uspešnih in manj uspešnih? Kako razumeti uzakonjeno delitev finančnih sredstev, s katero je na (zadnjih) volitvah bilo kar dobre štiri odstotke oddanih volilnih glasov - namenjenih šestnajstim političnim strankam - sistemsko izključenih iz financiranja tistih, ki so jim bili ti glasovi podeljeni. Hkrati pa se vsi drugi glasovi volilcev, ki so volili ostalih deset političnih strank, štejejo kot merilo za financiranje teh desetih strank. Zakaj imajo eni glasovi volilcev priznano (sorazmerno) finančno težo, drugi glasovi volilcev pa prav nikakršne? Se s takim sistemom demokracija v Sloveniji krepi ali krni? Je res najbolj učinkovito, da se razvoj demokracije pospešuje samo s financiranjem manjšine največjih strank, ali pa bi bilo bolje, da se finančno stimulira tudi večina manjših strank? Ali ni res, da tudi manjše stranke predstavljajo alternativo obstoječim politikam? Glavni splošni ugovor, ki se sklicuje na »varčevanje«, pravi, da si država ne more privoščiti, da bi proračunsko financirala vse politične akterje glede na prejeto število glasov. A ta ugovor je za lase privlečen. Kajti ravno obstoječi sistem, kjer je delež proračuna, namenjen financiranju političnih strank, vsakoletno fiksiran, sistemsko preprečuje vsakršno varčevanje. Če si hipotetično predstavljamo situacijo, kjer bi na volitvah

40

nastopali samo ena ali dve politični stranki, tudi v tem primeru bi za njuno financiranje šel povsem enak odstotek proračuna kot pa v primeru, če se jih na volitvah pojavi desetkrat več. Diskriminatorno financiranje ni uvedeno zaradi podpore političnemu pluralizmu, ampak zaradi statusnega zapiranja etabliranih političnih elit, da v majhni Sloveniji lahko še naprej vzpostavljajo same sebe. Ko se v političnem prostoru na račun inovacije favorizira retencija političnih elit, takrat narašča volilna abstinenca in mogoče velja tudi obratno. Ne pozabimo, da bo temeljni problem nadaljne demokratizacije Slovenije vse manj odvisen od izbora te ali one politične stranke, programa ali osebe, vse bolj pa od motivacije ljudi, da se o tem sploh sprašujejo.

Mala dežela vélike diskriminacije je knjiga, ki je nismo mogli tako razširiti, da bi zajela vsa področja diskriminacij. Zato izpostavljamo samo tri področja. Tega nismo naredili zaradi naivnosti, ker bi mislili, da bo bolje. Zavedamo se, da gre pri obravnavanih vprašanjih za probleme manjšin, ki so že s tem, ker sploh so - ker obstajajo - deležne manjše pozornosti. Kar nekako samoumevno se zdi, da se manjšinskim vprašanjem podeljuje obroben status, saj ne gre za probleme večine - tudi to razumemo. A ne odobravamo. Proti temu protestiramo iz dveh razlogov. Najprej zato, ker nikakor ni nujno, da postane manjšina tudi marginalizirana zato, ker je manjšina. Ne pozabimo, da marginalizacija ni nič drugega kot ime za situacijo tistih, ki so trajno izključeni iz dostopa do dobrin na večih, življenjsko pomembnih področjih. Zato neenakost možnosti ne sme postati samoumevna. In drugič, ker v sodobnih družbah vsako izključevanje podlega principu snežne kepe. Inertnost izključevanja je v tem, da se nikoli ne konča pri tistih, kjer se začne, ampak gre naprej. Ko večina marginalizira manjšino, ponavlja isti princip dalje, znotraj sebe. Šele razumevanje tega principa je prvi pogoj, da mu ne podležemo. V tem je bistvo, nič drugega nismo hoteli povedati.

41