dvoĹ˝ivke

7/15/2019 DVOĹ˝IVKE

http://slidepdf.com/reader/full/dvolivke 1/5

DVOŽIVKE (Amphibia) SLOVENIJE

Žabjo svatbo si večina ljudi predstavlja kot glasen regljajoč zbor žabjih samcev ob mlakah in

podobnih stoječih vodah v toplih spomladanskih dnevih in nočeh. Čez dan so najbolj glasne predvsem

vse tri vrste iz skupine zelenih žab: debeloglavka (Pelophylax ridibundus ), pisana žaba(Pelophylax lessonae ) in zelena žaba (Pelophylax kl. esculentus ). Zbori samcev zelene rege(Hyla arborea ) pa se ponoči lahko slišijo tudi več kilometrov daleč. To so le najglasnejši predstavnikizanimive skupine dvoživk oz. amfibij v strokovnem jeziku. Ime izhaja iz grške besede amphibium -dvojno življenje (dvo-živka), saj se v svojem življenju iz ličinke, ki živi v vodi in diha s škrgami,preobrazijo v odraslo žival, ki je sposobna življenja na kopnem ter za dihanje uporablja pljuča. VSloveniji živijo predstavniki devetnajstih vrst iz razreda dvoživk, ki jih ločimo na dve glavni skupini:repate krkone (Urodela) in brezrepe dvoživke ali žabe (Anura).

žaba iz skupine zelenih žab sekulja zelena krastača

Vse zgoraj omenjene vrste spadajo med anure. Najbližji sorodniki skupine zelenih žab so vrste izskupine rjavih žab. To so gozdne vrste, ki se ob vodi zadržujejo le v kratkem spomladanskem časuparjenja. Sekulja (Rana temporaria ) in rosnica (R . dalmatina ) sta splošno razširjeni po vsejSloveniji, le da je sekulja vezana bolj na hribovite in hladnejše predele, rosnica pa na nižinske in

toplejše. Barska žaba ali plavček (Rana arvalis ) živi pri nas predvsem v nižinah vzhodneSlovenije. Njen samček postane med svatovanjem živo moder, po svatovanju pa spet rjav. Najmanjšeobmočje pri nas naseljuje laška žaba (Rana latastei ), ena najblj ogroženih evropskih dvoživk, ki prinas živi samo v spodnjem delu Vipavske doline. Vsem je verjetno poznana navadna krastača (Bufo bufo ), ki jo velikokrat srečamo v bližini človeških bivališč ali pa na naših cestah. V spomladanihselitvah na mrestišča mnogokrat premagujejo tudi več kilometrov dolge razdalje, pri tem pa jeprečkanje cest marsikje zanje usodno in na takih odsekih cest redno prihaja do pravih pomorov. Njenabližnja sorodnica zelena krastača (Pseudepidalea viridis ) ima popolnoma drugačen načinživljenja, saj je pravi pionir med dvoživkami. Mreste namreč najraje odlaga v luže s kamnitim dnombrez vegetacije, zato jo velikokrat najdemo tudi v naseljih, blizu gradbišč ali v gramoznih jamah.Odlaga ga celo v rahlo slane (brakične) luže, ki nastanejo po dežju na slanih tleh blizu morske obale.Med rastlinjem luž in mlakic po vsej Sloveniji mnogokrat najdemo urha, katerega zvonki uu-uu poleti

pogosto tudi slišimo. Kot obrambo pred plenilci ima v koži po celem telesu izvodila strupnih žlez. Nasvojo strupenost opozori tako, da se refleksno vrže na hrbet in pokaže živo barvo trebuha. Pri nasživita dve vrsti: hribski urh (Bombina variegata ), ki ima trebuh rumeno-črn, in nižinski urh (B .bombina ), ki ima oranžnordeče-črnega. Prvi je zahodnoevropska vrsta, drugi pa živi bolj na vzhodu.Pri nas poteka meja med njunima arealoma v poplavni nižini Mure. Tukaj se urha uspešno križata,zato je Pomurje hibridna cona obeh vrst. Podobna cona je v Jovsih ob Savi. Prekmurje in vzhodnaŠtajerska skrivata še eno zanimivo vrsto, ki je značilna za vzhodoevropske ravnice - navadnočesnovko (Pelobates fuscus ). Ime je dobila po tem, da v nevarnosti oddaja vonj po česnu. Ta do 6cm velika žival živi zelo skrito življenje zakopana v mehka peščena tla, le ponoči se odpravi na lov, terspomladi do bližnje stoječe vode. Njena posebnost so ogromni paglavci, ki po velikosti daleč prekašajoodrasle živali: z repom vred lahko merijo do 18 cm. Ob preobrazbi se jim mesnati rep resorbira, truppa ostane nespremenjen in na kopno zleze žabica, dolga le 2-3 cm.



navadni močerad planinski pupek planinski močerad

Med drugo večjo skupino dvoživk - urodele - spadajo pupki in močeradi, ter seveda edini evropski jamski vretenčar - človeška ribica. Človeška ribica ali močeril (Proteus anguinus ) ima v favninaših dvoživk posebno mesto, tako zaradi svojega jamskega načina življenja, kot tudi zaradipomembne vloge v naravoslovni in kulturni zgodovini Slovenije. Leta 1986 pa so v Dobličici v Belikrajini našli črn osebek človeške ribice. Raziskovalci so kasneje ugotovili, da gre za novo podvrsto, ki

so jo zaradi obarvanosti poimenovali po »črnem parkeljnu« Proteus anguinus parkelj . Črnimočeril je tako naš endemit, saj je znan samo z dveh najdišč, na manj kot sto kvadratnih kilometrihbelokranjskega krasa. Na navadnega močerada (Salamandra salamandra ) naletimo predvsem vsvetlih listnatih in mešanih gozdovih po vsej Sloveniji, razen v ravnicah Pomurja. Zadržuje se blizuizvirov ali manjših gozdnih potokov, kamor samice odlagajo ličinke. Planinski močerad(Salamandra atra ) je popolnoma črn in pri nas živi predvsem v alpskem ter delno dinarskem svetunad 600 m nadmorske višine. Je edini, ki med našimi dvoživkami za razvoj ne potrebuje vode, zadoščamu že dovolj visoka vlaga. Samica namreč skoti 1-2 že preobražena mladiča, ki sta že popolnomaprilagojena na življenje na kopnem. Za vse tri vrste pupkov je značilno, da dejavni del leta preživijopredvsem v vodi, kjer se prehranjujejo in razmnožujejo, jeseni pa si poiščejo varna prezimovališča nakopnem. Svatujejo v vodi, kjer se se samčkom vzdolž hrbta razvije kožni greben kot glavni okras polegživahnih barv, s katerim poskušajo očarati samičke. Pupki so splošno razširjeni po vsej Sloveniji, razen

visoko v Alpah. Najpogostejši pri nas je navadni ali mali pupek (Lissotriton vulgaris ). Dolg je do11 cm, zgoraj rjav z značilnimi temnejšimi vzdolžnimi lisami, trebuh pa ima črno pikčast. Planinskipupek (Ichthyosaura alpestris ) je bolj prilagojen na življenje ostrejših pogojih, saj preživi najvišjev planinah, to je do približno 2000 m nadmorske višine, kjer so mu za razmnoževanje na razpolago šemanjše kotanje z vodo in napajališča za živino. Od drugih pupkov ga ločimo predvsem po enobarvnemoranžnem trebuhu. Pri nas živi še veliki pupek (Triturus carnifex ), ki je največja vrsta pupkov vEvropi. Zraste celo do 25 cm, toda večina osebkov doseže le kakih 18 cm.

PLAZILCI (Reptilia) SLOVENIJE

Plazilci so skupina, ki se je tekom evolucijskega razvoja dodobra prilagodila na kopenski način

življenja. Za svoj razvoj za razliko od dvoživk ne potrebujejo več vodnega okolja, saj so se pri njihrazvila trdolupinska jajca. Koža je prekrita z luskami, ki preprečujejo izhlapevanje in prav zaradi tegase morajo plazilci, ki rastejo celo svoje življenje, večkrat leviti. Svojo telesno temperaturo uravnavajo spomočjo okolja tako, da se izpostavljajo ali umikajo sončnemu sevanju. Zaradi pritalnega plazečeganačina premikanja, so pri nekaterih skupinah okončine povsem pokrnele. Kot izraziti plenilci sopomembni členi v samem vrhu prehranjevalnih spletov in so nujno potrebni za zagotavljanjenaravnega ravnovesja. V Sloveniji živi in se razmnožuje 21 avtohtonih vrst plazilcev, ki so danesvečinoma že precej ogrožene zaradi izgube primernih življenskih prostorov, zastrupljanja z različnimibiocidi, povožanja na cestah, namernega pobijanja in ostalega neodgovornega ravnanja človeka.



močvirska sklednica velebitska kuščarica kraška kuščarica

Glavata kareta - Caretta caretta je želva toplih in zmerno toplih morij, razširjena po vsemsvetu. V slovenskem morju jo večkrat opazijo ribiči, saj se po nekaj živali vsako leto zaplete v njihovemreže. Zaradi neprimernosti obale in drugih ekoloških dejavnikov pri nas ne odlaga jajc. Poleg nje staobčasni obiskovalki v severnem Jadranu še orjaška črepaha - Chelonia mydas in orjaškausnjača - Dermochelys coriacea . Močvirska sklednica - Emys orbicularis živi v stoječih in

počasi tekočih celinskih vodah z ne pregostim obrežnim rastlinjem po vsej Sloveniji, vendar jedandanes že precej redka in ogrožena. Najlažje jo je opaziti, med tem ko se sonči na obrežju, a jeizredno plaha in se že ob najmanjšem znaku za preplah požene v vodo. Ljudje jo neredko zamenjujejos precej bolj pogosto v naše kraje zanešeno popisano sklednico - Trachemys scripta , ki je precejbolj agresivna in poleg ostalega vztrajno izrinja močvirsko sklednico.

zelenec črnopikčasta kuščarica črnica

Slepec - Anguis fragilis je naš edini breznogi kuščar, ki je večkrat spregledan zaradi skriteganačina življenja. Najdemo ga na travnikih, gozdnih obronkih, živih mejah in malodane povsod, kjer sile najde dovolj rahlo podlago, da se lahko zarije vanjo. Kot ostalim v Sloveniji živečim kuščarjem setudi njemu, kot že njegovo ime pove, zlahka odtrga rep, ki se še nekaj časa po tem zvija ter s temodvrača pozornost morebitnega plenilca. Črnopikčasta kuščarica - Algyroides nigropunctatus jerazširjena zgolj na Primorskem, kjer večino dneva prebije skrita v grmovju in med kamenjem. V časuparjenja samci razkazujejo svoje živomodro obarvane vratove in ognjenooranžne trebuhe s čimerprepričujejo samice, da so prav oni tisti s katerimi se je vredno pariti. Pozidna kuščarica - Podarcis muralis je naša najpogostejša in najbolj razširjena kuščarica, ki jo najdemo na skališčih, meliščih,kupih kamenja, kamnitih zidovih, ob železniških tirih, pokopališčih in sploh povsod, kjer je le dovoljkamenja, po katerem zelo spretno plezajo, saj jim že najmanjše nepravilnosti podlage zadostujejo zaoprijem s svojimi krempeljci. Pogosto jih najdemo tudi v urbanem okolju, kjer je zaradi ugodnihživljenskih razmer neredko njihova gostota večja kakor v naravi. Kraška kuščarica - Podarcis melisellensis je gracilna kuščarica prisotna zgolj na Primorskem, kjer si za življenje izbira predvemkraške travnike porasle z redkim grmovjem. S svojo olivnozeleno ali rjavo barvo hrbta vzdolž kateregapotekata dve vzdolžni svetli progi, se z lahkoto skrije v šopih osušene trave na krasu. Primorskakuščarica - Podarcis siculus je za razliko od kraške kuščarice omejena na Obalo z zaledjem sflišnato podlago in jo v Sloveniji le izjemoma najdemo tudi na apnencu. Na prvi pogled podobna kraškikuščarici, se tudi sama zlahka zlije z okolico, kjer opreza za raznimi nevretenčarji. Martinček -Lacerta agilis , katerega ime mnogi ljudje nasplošno uporabljajo kar za vse kuščarice, ima po telesudobro razpoznaven vzorec svetlih s temnim obrobljenih peg. V zadnjem času številčnost martinčka vse



bolj upada in je razmeroma pogost le še v severovzhodnem delu Slovenije. Zelenec - Lacerta viridis in Zahodnoevropski zelenec - Lacerta bilineata sta naši največji kuščarici, ki ju je napogled težko razlikovati. Posledično je tudi razširjenost obeh vrst slabo poznana. Verjetno prav zaradivelikosti nekateri zmotno verjamejo, da je njun ugriz strupen. Pogosto se, kot tudi mnogi drugiplazilci, sončita na cestah, kjer ju zaradi tega večkrat najdemo povožena. Velebitska kuščarica -Iberolacerta horvathi na pogled dokaj podobna pozidni kuščarici, je omejena na nekatere gorate

predele Slovenije in Trnovski gozd. Za bivališče si izbira skališča, kamenišča, kupe kamenja, kamnitezidove, kjer najde dovolj za sončenje primernega prostora. Živorodna kuščarica - Zootoca vivipara živi predvsem v območjih z višjo nadmorsko lego, mraziščih in zamočvirjenih območjih, kjerprevladujejo nižje temperature in so nihanja temperature med dnevom in nočjo velika.

belouška kobranka navadni gož

Belica - Hierophis gemonensis je pri nas dokaj redka in prav tu dosega severno mejo svojerazširjenosti. Poznanih je le nekaj najdišč s Primorske. Črnica - Hierophis viridiflavus je izrednohitra, povsem črna kača, ki se z lahkoto povzpne tudi v krošnje dreves in pogosto se na njenem

jedilniku znajdejo poleg malih sesalcev tudi ptiči. Smokulja - Coronella austriaca , človeku sicerpovsem nenevarna predstavnica gožev, ima na glavi in po hrbtu vzorec zaradi katerega jopremnogokrat zamenjujejo z gadom, od katerega se med drugim razlikuje tudi po gladkih hrbtnihluskah in okrogli zenici. Iz strahu in zaradi nepoznavanja jo ljudje večkrat povsem neupravičeno

pobijejo. Navadni gož - Zamenis longissimus je mogočna kača, ki je človeku že od nekdaj buriladomišlijo in ga navsezadnje najdemo celo v simbolu slavnega zdravilca Eskulapa. Večkrat se zadržujev bližini človeških bivališč, saj tam najde dovolj miši in voluharic s katerimi se v glavnem prehranjuje, vsenikih pa pogosto najde tudi primerno toplo mesto za gnezdenje. Progasti gož - Elaphe quatuorlineata je naša najdaljša kača enostavno prepoznavna po štirih vzdolžnih progah na hrbtu, kilahko dosega celo dolžino poldrugega metra. V Sloveniji je redek, saj je bil do sedaj opažen le nanekaj najdiščih v Slovenski Istri. Belouška - Natrix natrix je naša najpogostejša in najbolj razširjenakača. Najdemo jo v potokih, rekah, mlakah, jezerih in celo v večjih lužah, kjer si kot izvrstna plavalkalovi dvoživk, rib in vodnih nevretenčarjev. Kadar se čuti ogroženo se brani s pihanjem, smrdljivimiizločki, včasih pa se obrne na hrbet, na široko razpre usta iz katerih pomoli jezik in se naredi mrtvo ters tem skuša pretentati plenilca. Kobranka - Natrix tessellata po videzu, strupenosti in življenskihnavadah prav nič ne spominja na kobro. Bolj je podobna svoji sorodnici belouški, le da je še zaspoznanje boljša plavalka in se prehranjuje pretežno z ribami. Mačjeoka kača - Telescopus fallax

je ime dobila zaradi pokončne zenice. V Sloveniji je izredno redka in je pri nas verjetno sploh ne bosteopazili. V Istri namreč dosega severno mejo razširjenosti in je tudi sicer aktivna predvsem po mrakuter zaradi tega manj opazna.



smokulja navadni gad modras

Modras - Vipera ammodytes , pri nas najbolj razširjen predstavnik družine gadov, ima na hrbtucik-cak vzorec in na koncu gobca značilno prifrknjeno konico, zaradi katere bi ga le stežka zamenjali skatero drugo v Sloveniji živečo kačo. Kot tudi ostale kače ima v naravi pomembno vlogo priuravnavanju številčnosti malih sesalcev. Navadni gad - Vipera berus je bolj hladnoljubna vrsta odmodrasa in ga najdemo predvsem v gorah in hladnejših območjih. V Sloveniji lahko ponekod najdemo

tudi povsem črne predstavnike, katerih temno telo bolje vpija sončno toploto. Ob srečanju s človekomse vselej umakne, le v primeru, ko res ne najde izhoda, se brani s sikanjem in grizenjem. Laški gad -Vipera aspis je veliko bolj razširjen v sosednji Italiji. Pri nas je redek in je bil do sedaj opažen le vskrajno severozahodnem goratem predelu Slovenije.

dvoĹ˝ivke

Documents