e-Župnijski utrip od svet´ga vida v letu 2013

Župnija Šentvid pri Stični 2013

Januar 2013

Beseda življenja

Spoštovani Za nami so praznični dnevi. Čarobni čas božiča se počasi umika vsakdanu. Veliko je bilo možnosti, da smo lahko ponovno spoznali koliko darov nam je Bog pripravil v svojem razodetju po Sinu. Ustvarimo si močen spomin na te dni. Iz njega črpajmo poguma za vse korake v pravkar začetem letu. Zberimo utrinke in doživetja božičnega časa in si jih medsebojno podarimo na znane načine. Tokratna beseda življenja nas vabi k usmiljenju. Svet bo drugačen, če bo v nas več usmiljenja iz ljubezni, več bo miru, več prijateljstva, več dobrega, več Njegovega veselja tudi v nas. Da bi se letos veliko brali, videli, slišali, razumeli … Farani za farane

Spletna stran župnije Šentvid pri Stični

Povezava do zadnje številke e-Župnijskega utripa: http://issuu.com/zupnijski.utrip/docs/e-zupnijski_utrip_5-2012

Posreduj tiskano Posreduj tiskano Posreduj tiskano Posreduj tiskano ---- povezuj svetove in generacijepovezuj svetove in generacijepovezuj svetove in generacijepovezuj svetove in generacije

Če nas s povratno elektronsko pošto ne obvestite, da ne želite prejemati naših elektronskih sporočil razumemo, da so naša sporočila pri vas dobrodošla. Če nimate nameščenega programa za branje PDF datotek, ga lahko brezplačno namestite s povezave:

http://www.adobe.com/products/acrobat/readstep2.html

Izdaja ekipa Župnijskega utripa v župniji Šentvid pri Stični. E-naslov: [email protected]

8. 1. 2013 Beseda življenja za januar 2013 1

Posreduj tiskano Posreduj tiskano Posreduj tiskano Posreduj tiskano ---- povezuj povezuj povezuj povezuj svetove in generacije svetove in generacije svetove in generacije svetove in generacije

Beseda življenja

Trden temelj

»Pojdite in se poučite, kaj pomeni: Usmiljenja hočem in ne daritve.« (Mt 9,13) »… Usmiljenja hočem in ne daritve.« Se spominjaš, kdaj je Jezus povedal te besede? Ko je bil pri mizi, so sedli nekateri cestninarji in grešniki z njim za mizo. To so opazili farizeji in rekli njegovim učencem: »Zakaj vaš učitelj jé s cestninarji in grešniki?« (prim. Mt 9,11). Jezus je slišal te besede in odgovoril: »Pojdite in se poučite, kaj pomeni: Usmiljenja hočem in ne daritve.« Jezus tu navaja stavek iz preroka Ozeja in to dokazuje, da mu je všeč misel, ki je v njem: po tem načelu se namreč sam ravna. Izraža, da je ljubezen pred vsako drugo zapovedjo, pred vsakim drugim pravilom ali predpisom. To je krščanstvo: Jezus je prišel povedat, da Bog hoče od tebe – v odnosu do drugih, mož in žena – predvsem ljubezen in da je bila ta Božja volja že razglašena v Svetem pismu, kakor kažejo prerokove besede. Ljubezen je za vsakega kristjana življenjski program, temeljni zakon njegovega delovanja, merilo njegovega ravnanja. Ljubezen mora vedno imeti prednost pred drugimi zakoni. Še več, ljubezen do drugih mora biti za kristjana trden temelj, na katerem lahko zakonito uresničuje vsako drugo načelo. »... Usmiljenja hočem in ne daritve.« Jezus hoče ljubezen in usmiljenje je eden izmed njenih izrazov. Jezus hoče, da kristjan živi tako predvsem zato, ker je Bog takšen. Za Jezusa je Bog predvsem Usmiljeni, Oče, ki ljubi vse, ki daje, da sonce vzhaja in da dežuje nad dobrimi in hudobnimi. Ker Jezus ljubi vse, se ne boji biti z grešniki in tako nam razodeva, kdo je Bog. Če je torej Bog takšen, če je takšen Jezus, moraš tudi ti gojiti enaka čustva.


8. 1. 2013 Beseda življenja za januar 2013 2

Posreduj tiskano Posreduj tiskano Posreduj tiskano Posreduj tiskano ---- povezuj povezuj povezuj povezuj svetove in generacije svetove in generacije svetove in generacije svetove in generacije

»... Usmiljenja hočem in ne daritve.« »… in ne daritve.« Če nimaš ljubezni do brata, Jezusu tvoje bogoslužje ni všeč. Ne sprejema tvoje molitve, udeležbe pri evharistiji, darov, ki jih morda daješ, če vse to ne prihaja iz tvojega srca, ki je v miru z vsemi, polno ljubezni do vseh. Se spominjaš tistih njegovih tako klenih besed iz govora na gori? »Če torej prineseš svoj dar k oltarju in se tam spomniš, da ima tvoj brat kaj zoper tebe, pusti dar tam pred oltarjem, pojdi in se najprej spravi s svojim bratom, potem pa pridi in daruj svoj dar« (Mt 5,23-24). Te besede ti povedo, da je češčenje, ki je Bogu najbolj všeč, ljubezen do bližnjega. Ta mora biti tudi temelj češčenja Boga. Če bi hotel kaj darovati svojemu očetu, medtem pa bi se jezil na brata (ali brat nate), kaj bi ti rekel oče? »Pomiri se z bratom, potem pa pridi in mi daruj, kar želiš.« A še nekaj več. Ljubezen ni le temelj krščanskega življenja, ampak tudi pot, ki pelje najbolj naravnost do občestva z Bogom. To pravijo svetniki, priče evangelija, ki so bili pred nami, to doživljajo kristjani, ki živijo svojo vero: če pomagajo svojim bratom, zlasti potrebnim, raste v njih pobožnost, zedinjenje z Bogom postaja močnejše, čutijo, da je vez med njimi in Gospodom. To daje največ veselja njihovemu življenju. »... Usmiljenja hočem in ne daritve.« Kako boš torej živel to novo besedo življenja? Ne delaj razlik med ljudmi, ki so s teboj v stiku, nikogar ne odrivaj, ampak vsem nudi, kar lahko daš, saj tako posnemaš Boga Očeta. Poravnavaj majhne ali velike spore, ki niso všeč nebesom in ti grenijo življenje, ne pusti, da sonce zaide – kakor pravi Sveto pismo (prim. Ef 4,26) – nad tvojo jezo na kogar koli. Če boš ravnal tako, bo vse, kar boš delal, všeč Bogu in bo ostalo v večnosti. Bodisi da delaš ali počivaš, se igraš ali učiš, bodisi da si s svojimi otroki ali spremljaš svojo ženo ali svojega moža na sprehod, bodisi da moliš ali se žrtvuješ ali opravljaš pobožnosti, ki so primerne tvojemu krščanskemu poklicu, vse, vse, vse bo snov za Božje kraljestvo. Raj je hiša, ki jo tukaj zidamo, tam pa v njej prebivamo. In zidamo jo z ljubeznijo.

Chiara Lubich

Februar 2013

Beseda življenja

Dragi prijatelji! V tem času tolikokrat vidimo ali doživljamo, bodisi v svojem okolju ali pa preko medijev, da je današnja družba pogosto ujeta v spone preračunljivosti, nasprotij in razdeljenosti, brezobzirnega boja in marsikdaj celo sovraštva, v mnoge stvari, ki vodijo proč od življenja. Tako za čas prvih krščanskih skupnosti kot za danes velja preprosto povabilo na »kraljevsko pot« z mnogoterimi učinki. Živeta ljubezen do bližnjega, h kateri nas spodbuja beseda življenja meseca februarja, je vse, kar potrebujemo za ozdravitev premnogih ran. Povabljeni smo v prvi osebi kot prinašalci tega zdravila, da bo jutrišnji dan za nas, našo župnijo, naš narod in svet drugačen. Kako univerzalna je ta pot in kakšni so njeni učinki pa se lahko seznanite tudi na župnijski domači strani ob predstavitvi naše sestre Veronike, ki deluje v Turčiji: http://sentvid-zupnija.si/s-veronika-nose/ Sodelavci Župnijskega utripa







4. 2. 2013 Beseda življenja za februar 2013 1

Posreduj tiskano - povezuj svetove in generacije

Beseda življenja

Kraljevska pot

»Mi vemo, da smo prešli iz smrti v življenje, ker ljubimo brate.« (1 Jn 3,14) Janez piše krščanskim skupnostim, ki jih je sam ustanovil, ko so te prišle v hude težave. Med njimi so se namreč začela širiti krivoverstva in zmotni nauki glede vere in nravnosti, vrh tega pa so morali kristjani živeti v poganskem okolju, ki je bilo trdo in sovražno evangeljskemu duhu. Apostol želi svojim pomagati, zato jim kaže korenito zdravilo: ljubezen do bratov, življenje po zapovedi ljubezni, ki so jo prejeli v začetku in v kateri vidi povzete vse zapovedi. Če bodo tako ravnali, bodo spoznali, kaj je »življenje«, to je, vedno globlje se bodo zedinjali z Bogom, izkusili bodo, da je Bog ljubezen. In zaradi te izkušnje bodo potrjeni v veri in bodo lahko kljubovali vsem napadom, zlasti v kriznih časih. »Mi vemo, da smo prešli iz smrti v življenje, ker ljubimo brate.« »Mi vemo…« Apostol se sklicuje na spoznanje, ki izhaja iz izkušnje. Kakor bi hotel reči: mi smo to doživeli, se tega

dotaknili z rokami. To so v začetku svojega spreobrnjenja izkusili kristjani, ki jim je on oznanil evangelij; namreč, da takrat, kadar uresničujemo Božje zapovedi, zlasti zapoved ljubezni do bratov, stopimo v življenje Boga samega. Toda ali današnji kristjani poznajo to izkušnjo? Gotovo vedo, da imajo Gospodove zapovedi praktičen namen. Jezus nenehno vztraja pri tem, da ni dovolj, če Božjo besedo poslušamo, temveč jo moramo uresničevati. To pa, česar večini ni znano – ker tega ne vedo ali pa poznajo le teoretično, to pomeni, ne da bi to izkusili – je ta čudoviti vidik krščanskega življenja, ki ga apostol na tem mestu osvetljuje. Takrat namreč, kadar živimo zapoved ljubezni, nas Bog popolnoma prevzame, nezamenljivo znamenje tega pa je tisto življenje, tisti mir, tisto veselje, ki nam ga daje okušati že na tem svetu. Vse se razsvetli, vse postane skladno. Ni več ločenosti med vero in

življenjem. Vera postane tista moč, ki prešinja in med seboj povezuje vsa naša dejanja.


4. 2. 2013 Beseda življenja za februar 2013 2


»Mi vemo, da smo prešli iz smrti v življenje, ker ljubimo brate.« Ta beseda življenja nam pove, da je ljubezen do bližnjega kraljevska pot, ki nas pripelje k Bogu. Ker smo vsi njegovi otroci, mu ni nič bolj pri srcu kot to, da ljubimo brate. Z ničimer drugim mu ne naredimo večjega veselja kot z ljubeznijo do naših bratov. In ker nas bratovska ljubezen vodi do zedinjenja z Bogom, je neizčrpen vir notranje luči, je vir življenja, duhovne rodovitnosti in nenehnega prenavljanja. Preprečuje, da bi med krščanskim ljudstvom nastale rakave rane, okostenelost in stagniranje, skratka, povzroča, da »prehajamo iz smrti v življenje«. Kadar pa zmanjka ljubezni, vse ovene in umre. Tedaj razumemo, od kot tisti bolezenski znaki, ki so tako razširjeni v svetu, v katerem živimo: pomanjkanje navdušenja, idealov, povprečnost, zdolgočasenost, želja, da bi zbežali, izguba vrednot itd. »Mi vemo, da smo prešli iz smrti v življenje, ker ljubimo brate.« Bratje, o katerih govori apostol, so predvsem člani skupnosti, ki ji pripadamo. Če je res, da moramo ljubiti vse ljudi, je prav tako res, da se mora ta naša ljubezen začeti pri tistih, s katerimi običajno živimo, da bi se nato razširila na vse človeštvo. Misliti moramo torej predvsem na svojce, na sodelavce, na člane naše župnije, verskega združenja ali skupnosti, ki ji pripadamo. Ljubezen do bratov ne bi bila pristna in prav urejena, če se ne bi začenjala pri njih. Kjer koli že smo, smo poklicani snovati družino Božjih otrok. »Mi vemo, da smo prešli iz smrti v življenje, ker ljubimo brate.« Ta beseda življenja nam odpira neizmerne možnosti. Spodbuja nas k božanski pustolovščini krščanske ljubezni, katere sadovi so nepredvidljivi. Predvsem pa nas spominja, da je ljubezen do bližnjega odgovor, ki ga moramo dati temu svetu, v katerem priznavajo teorijo boja, zakon močnejšega, pametnejšega, tistega, ki je bolj brez predsodkov, in kjer se včasih vse zdi ohromelo zaradi materializma in sebičnosti. To je zdravilo, ki ga lahko ozdravi: Kadar namreč živimo zapoved ljubezni, se z njo ne okrepi le naše življenje, temveč si opomore vse okrog nas: je kot val Božje toplote, ki izžareva in se širi, prežema odnose med osebami, med skupinami in polagoma spreminja družbo. Odločimo se torej. Vsi imamo brate, ki jih moramo ljubiti v Jezusovem imenu, in sicer vedno. Bodimo zvesti tej ljubezni. In pomagajmo mnogim drugim, da ji bodo tudi oni. Tako bomo v svoji duši spoznali, kaj pomeni zedinjenje z Bogom. Naša vera bo poživljena, dvomi bodo izginili, ne bomo več poznali dolgočasja. Življenje bo polno, polno.

Chiara Lubich

1-2013 Kazalo:

Iz življenja župnije ............................................................................................................................... 1

Kako smo delali jaslice v župnijski cerkvi v Šentvidu 2012 ................................................... 1

Tradicionalno zbrani v Šentpavlu ................................................................................................ 3

Skupina Izvir med nami ................................................................................................................. 3

Božič s Šentviškimi slavčki ............................................................................................................ 4

Skupine predstavljajo .......................................................................................................................... 6

Veselje v sožitju ............................................................................................................................... 6

Župnijska Karitas v letu 2012 ........................................................................................................ 7

Gradimo dom ......................................................................................................................................... 9

Kako nastaja dom (8) ....................................................................................................................... 9

Bela kronika ......................................................................................................................................... 10

Solidarnost ob nesreči sokrajana ................................................................................................ 10

Približujemo ........................................................................................................................................ 12

Klop za šoferje? .............................................................................................................................. 12

Nošenje Marije v Hrastovem Dolu ............................................................................................. 13

Naš utrip ............................................................................................................................................... 13

Jaslice naših družin ........................................................................................................................ 13

Meñugorje, kraj za prošnje in zahvale....................................................................................... 14

Beseda življenja .................................................................................................................................. 15

Usmiljenje do vsakega .................................................................................................................. 15

Izdajajo sodelavci Župnijskega utripa župnije Šentvid pri Stični. E-naslov: [email protected]

15. 3. 2013 e-zupnijski utrip 1-2013 1


Iz življenja župnije

Kako smo delali jaslice v župnijski cerkvi v Šentvidu 2012

Župnijsko cerkev sv. Vida so letos krasile jaslice, ki smo jih naredili soseščani iz soseske sv. Petra iz Doba. Na izdelavo jaslic smo se začeli pripravljati že januarja, ko smo pospravljali jaslice, ki so jih naredili soseščani sv. Ane. Za nami pa je na vrsti soseska sv. Andreja – Sobrače. Odločili smo se, da v jaslice postavimo glavna prepoznavna znamenja naše soseske. Določene so bile posamezne zadolžitve, katere smo do konca izpeljali v zadnjem tednu pred božičem. 17 ustvarjalcev jaslic nas je tako prvi dan delalo do pozne noči. Vsak je prispeval delček svojega dela in ves trud je bil poplačan, ko smo tretji večer ugotovili, da smo z ustvarjanjem in tem, kar je nastajalo, zadovoljni. Simbole

naše soseske smo postavili v ozadje, v ospredje pa seveda bistvo božične noči – hlevček s sv. družino. Prepoznavna

znamenja naše soseske so seveda cerkev, tri kapelice, križi, brez avtoceste seveda ne gre in vsekakor veliko vode. Našo sosesko zaznamuje tudi veliko njiv, na katere pa tudi pri jaslicah nismo pozabili. Po uspešno

zaključenem »umetniškem« delu smo jaslice zakrili, saj naj bi se jaslice po starem običaju delale šele na sveti večer. Odkrili smo jih pred svetim večerom, vodi dodali še ribice in tako so bile jaslice pripravljene. Vsak opazovalec jaslic jih je verjetno presodil oziroma ocenil po svoje. Mi smo se potrudili in v njih pustili del sebe, posebej še David, ki je izdelal maketo Dobske cerkve, Rok z izdelavo kapelice v gozdu, Igor z izdelavo kapelice sredi vasi, Janez s svojo kapelico na njivah ter Nande, ki je izdelal križ.




Jaslice kot znamenje božiča, znamenje svetlobe in novega življenja so župnijsko cerkev krasile do svečnice. Takrat pa pride čas, da se umaknejo. Spet smo se zbrali soseščani sv. Petra in soseščani sv. Andreja ter v prijetnem druženju opravili vsak svoje delo. Bolj v šali smo ugotavljali, da medtem ko dobuci skoraj nismo imeli pomočnic, je v Sobračah ravno obratno. Pa vseeno, dobro smo sodelovali in po končanem delu nadaljevali v druženju in postrežbi, ki nam jo je pripravila Anica.

Jasličarji 2012 Fotografije predložili župnijski sodelavci.




Tradicionalno zbrani v Šentpavlu

V nedeljo, 23. decembra 2012, smo se v Šentpavlu, v podružnični cerkvi svetega Pavla, zbrali na že 11. tradicionalnem koncertu. Nastopali so Stiški kvartet ter pevec Rok Ferengja, baritonist Marko Kobal in Tomaž Plahutnik, moški pevski zbor Prijatelji in citrarka Eva Medved. Program je povezovala Darja Strah. Razveselili so nas z novimi in pa tudi že tradicionalnimi božičnimi pesmimi. Na koncertu smo uživali in vsi nastopajoči so si prislužili bučne aplavze. Po koncertu je sledilo druženje ob toplih in sladkih dobrotah.

Monika Primc

Skupina Izvir med nami

Obiskovalca svete maše ob desetih na eno od novembrskih nedelj je poleg oltarja presenetila razna odrska oprema, ki jo ponavadi vidimo na kakem koncertu, ne ravno v cerkvi. Seveda pa tam niso stali le mikrofoni in inštrumenti, temveč je za njih držalo sedem mladih ljudi in tonska mojstra iz župnije Videm-Dobrepolje, ki se imenujejo Glasbena skupina Izvir. Izvir je med mladimi kristjani široko poznan, saj ne nastopajo le v domači in okoliških župnijah, temveč večkrat sodelujejo pri svetih mašah tudi v bolj oddaljenih krajih, kamor jih povabijo na sodelovanje pri poroki, mladinski maši, navadni maši... Slednje se je prejšnji teden zgodilo tudi pri nas. V nedeljo smo bili tako priče ne samo maše z mladinskim priokusom, temveč pravega doživetja slavljenja preko glasbe. Čisti vokali, prepričljiva instrumentalna podlaga in odlične priredbe so besedila ritmičnih duhovnih skladb pripeljala ne samo do naših ušes, temveč do naših src, iz tam pa naprej v molitev. Tako je duhovna pesem dosegla svoj plemeniti in edinstveni namen. Skupini Izvir se za obisk v naši župniji iz srca zahvaljujemo in se veselimo naslednjega snidenja. Več o skupini Izvir si lahko ogledate na Facebook naslovu: https://www.facebook.com/pages/Glasbena-skupina-Izvir/145399605494554?ref=ts&fref=ts

Žiga Rojec




Božič s Šentviškimi slavčki

Čeprav smo že globoko vstopili v postni čas, pa se Šentviški slavčki še vedno z radostjo spominjamo lanskega božiča, ko smo pripravili tradicionalni božični koncert z gosti. Dolgotrajne priprave, ki so se začele že v predadventnem času, so se strnile v čudovit glasbeni dogodek, ki so ga z nami ob jaslicah doživeli naši domači, številni sofarani, gostje in mnogi drugi ljudje dobre volje. Božični koncert predstavlja za Šentviške slavčke vrhunec celoletnega dela in veseli nas, da se nam vsako leto na ta prav posebni dan pridruži vedno več poslušalcev. Tudi tokrat je bilo tako, saj je bila domača cerkev svetega Vida napolnjena do zadnjega kotička. Za poslušalce smo pripravili bogat program božičnih pesmi, med katerimi je bilo kar nekaj takšnih s posebnim – našim pridihom – bodisi je šlo za priredbo naše umetniške vodje Tanje Tomažič Kastelic bodisi za besedilo naše prijateljice Dragice Šteh.

Tako se je naše božično sporočilo mešalo z besedami veznega teksta in pesmimi bogatega in raznolikega programa, pri tem pa so nam prav dobro pomagali tudi naši gostje. S skupnimi močmi smo naredili praznični dan še lepši in bogatejši. Z nami so bili naši prijatelji, člani Ansambla Povratniki, ki so dokazali, da so odlični glasbeniki, in

lahko smo se prepričali, da je tudi zvok harmonike zelo lep v cerkvi. Še dva mlada in perspektivna glasbenika sta se predstavila ta večer; Eva Kovačič je že širše poznana kot odlična pevka in glasbenica, našega Gašperja Kastelica pa smo tudi že imeli priliko poslušati, ko je zaigral na violino. Brez osrednjega gosta pa sedaj že skorajda ne gre pri naših




koncertih. Letos je tako nastopil ob šentviških jaslicah legendarni Oto Pestner, ki je marsikomu še dodatno polepšal praznični dan. Veseli pa nas, da so se nam tudi tokrat med poslušalci pridružili gostje. Z nami sta bila župan Dušan Strnad, ki je redni obiskovalec naših koncertov, in pa nekdanji ravnatelj Glasbene šole Grosuplje Franc Korbar, ki je ob tej priložnosti lahko slišal tudi premierno izvedbo ene izmed skladb, ki jih je napisal.

Minil je še en bogat večer pesmi in glasbe, nas pa je veselilo, da smo poslušalcem pričarali domače vzdušje in prinesli sporočilo božične noči v najlepši možni obliki – z božično pesmijo ob jaslicah. Seveda vsega tega ne bi bilo možno brez domače župnije in župnika Jožeta Grebenca, ki nam stoji ob strani in omogoči, da koncert leto za letom izvedemo v domači cerkvi. Da pa je bil koncert uspešno izpeljan, gre zahvala tudi Občini Ivančna Gorica, KS Šentvid, ZKD Ivančna Gorica, JSKD OI Ivančna Gorica, Mesarstvu Marinček Šentvid, podjetju Samastur, d. o. o., Šentvid, Akustiki Malnar in Radiu Zeleni val. Zahvaljujemo se tudi številnim našim prijateljem in sorodnikom, ki so tudi tokrat spremljali naše priprave na koncert in nam omogočili, da smo se po koncertu skupaj z obiskovalci še dolgo družili ob toplih napitkih in kopici domačih dobrot. Za nami je bil še en božič, sicer delaven a za nas že povsem običajen; dopoldan maša v kapeli Kliničnega centra, popoldan še zadnje priprave na koncert in zvečer čudovito doživetje ob jaslicah. Vstopili smo v leto 2013, v leto, ko bomo praznovali srebrni jubilej. Ovekovečili ga bomo v mesecu maju, in že sedaj vabljeni, da se nam pridružite pri praznovanju, ko se bomo zahvalili za 25 let prepevanja in ustvarjanja, ki je mnogim izmed nas izoblikovalo osebnost in življenje.

Matej Šteh, Foto: Gašper Stopar




Skupine predstavljajo

Veselje v sožitju

V Postojni je bil 19. in 20. oktobra 2012 seminar Karitas z naslovom Veselje v sožitju, katerega smo se udeležile štiri predstavnice naše Župnijske Karitas. Seminar smo pričeli z molitvijo rožnega venca in s sveto mašo v postojnski župnijski cerkvi svetega Štefana, nato smo delo nadaljevali z okroglo mizo na temo Medgeneracijska solidarnost v lokalnem okolju s predavatelji Natašo Urh, Blanko Knific, Tonetom Kladnikom in dr. Alojzijem Snojem. Poudarili so, da je bila nekoč medgeneracijska solidarnost samoumevna, danes pa moramo za ponovno oživitev te pomoči še veliko narediti. Župnija je idealni prostor za sodelovanje med ljudmi in naj bi bila odprta za vse. Vsi ljudje smo občestvo, božje ljudstvo, zato nihče ne sme biti zapostavljen ali zavržen. Vse generacije moramo delati tudi za skupnost, ne samo zase. Vsaka generacija je soodvisna od ostalih generacij in tega se moramo zavedati. Za mlade so starejši pogosto tabu tema, hkrati pa jih zelo potrebujejo. Pri vseh generacijah in med njimi je najbolj pomemben lep človeški odnos. V soboto se je program po jutranjem rožnem vencu in sveti maši nadaljeval s predavanjem dr. Karla Gržana z naslovom Od osebne sreče do medgeneracijskega osrečevanja. Gospod Karel je razdelil pot do sreče, ki lahko pripelje do medgeneracijskega osrečevanja, na : ♥ osebno srečo (Nam mora biti »fajn« v duši. Vzeti si moramo čas zase…) ♥ partnersko srečo - med člani družine (Ne se idealizirati, ampak se preraščati, se nadgrajevati. Drug drugemu poročati o vsem, ne bežati… ) ♥ generacijsko srečo (Družiti se morajo člani Karitasa, člani pevskega zbora, sošolci, prijatelji…) ♥ medgeneracijsko srečo (Ko si sam srečen, ko si srečen v družini, s partnerjem, ko ne bežiš od doma, ko se imaš generacijsko »fajn«, potem lahko skrbiš tudi za sobivanje generacij.) V nadaljevanju seminarja nam je Marko Čižman spregovoril o resničnem veselju, o razliki med veseljem in veseljačenjem. Pojasnil je, da so pogoji za srečo mirna vest, nič kompliciranja, sproščenost, humor, smeh, sposobnost videti vse drobne, lepe stvari, ki jih je ogromno… Dr. Janez Vodičar pa je spregovoril o tem, kako graditi odnose in kako živeti sožitje. Pravo sožitje se kaže v svetopisemski zgodbi o usmiljenem Samarijanu. Danes pa nas je veliko, vendar stopamo drug mimo drugega, mimo srca. Ljudje pa smo bitja odnosov. Komunikacije morajo biti pristne. Prihajati morajo iz srca. Narejen nasmeh, narejen odnos nič ne pomaga. Na druge ne smemo gledati kot na konkurenco ali kot da so nam odveč. Največja sreča je, če čutiš, da je nekdo s tabo zato, ker je rad s tabo, ne pa zato, ker mora biti. Komunikacija ne sme biti samo enostranska. Tudi mati Tereza je rekla: Jaz zmorem storiti nekaj, česar ti ne moreš. Ti zmoreš narediti nekaj, česar jaz ne zmorem. Oba skupaj pa lahko storiva ogromno.




Kako pa lahko komuniciramo z nekom, ki tega noče? Ne smemo biti vsiljivi. Dati mu moramo občutek, da ga slišimo, nikoli pa ga ne smemo pozabiti. Po končanih predavanjih smo imeli udeleženci seminarja delo v manjših skupinah, kjer smo si o temah, ki smo jih poslušali, izmenjavali mnenja, si pripovedovali svoje izkušnje in se medsebojno bogatili. V vseh predavanjih in pri našem delu v skupinah je bilo vseskozi v ospredju, koliko se vse slišano in povedano uresničuje v Karitasu in kaj od tega bo v njem zaživelo v prihodnje. Vse štiri udeleženke smo se notranje obogatile in to bogastvo že prenašamo v našo skupnost.

Jožica J.

Župnijska Karitas v letu 2012

Župnijska Karitas (ŽK) deluje v župniji že peto leto. Predsednik je že vseskozi župnik Jože Grebenc, po svojih močeh in zmožnostih pa mu pomaga še dvanajst članic in vse smo aktivne. Našim ljudem v stiski pomagamo predvsem v obliki hrane, ki jo prejemamo iz zalog Škofijske Karitas ter blagovnih rezerv EU. V letu 2012 smo iz blagovnih rezerv EU prejeli 1622 kg hrane, od Škofijske Karitas Ljubljana (ŠKL) 670 kg, to je skupaj kar 2300 kg hrane. V jeseni smo z vašo pomočjo zbrali 1400 kg ozimnice in vso hrano tudi razdelili med naše prejemnike. Preko akcij ŠKL pa pomagamo pri nabavi kurjave. V letu 2012 je tako kurjavo dobila ena družina in ena starejša oseba, ki živi sama. Staršem pomagamo pri nakupu šolskih potrebščin, pomoč pri plačilu položnic pa je tudi ena izmed oblik pomoči … Vsaka vloga, ki jo oddamo na ŠKL, mora vsebovati vsa dokazila o finančnem stanju družine ali posameznika ter priporočilo domače ŽK. Naši prejemniki radi vzamejo tudi pohištvo, včasih ga oddamo tudi družini, ki ne obiskuje ŽK, pa vemo, da jim bo pohištvo prav prišlo. Obleke pa žal ne sprejemamo. Ker pri delu na ŽK tudi ne gre brez denarja, se člani trudimo, da si pridobimo denarna sredstva s pripravo vsakoletnega dobrodelnega koncerta, vsako leto izdelujemo adventne venčke, vsako leto je na nedeljo Karitas 1/3 nabirke za ŽK, nekaj dotacije pa dobimo od Občine Ivančna Gorica. Vsa ta sredstva porabimo za ŽK. Potrebujemo jih za dokup hrane, predvsem mleka. Vsako leto v adventnem času obiščemo okrog 160 starejših oseb, starejših od 80 let, bolne in invalide in jih skromno obdarimo. Vsem starejšim od 70 let (teh je v župniji okoli 400) vsako leto pošljemo voščilnice v božično-novoletnem in velikonočnem času. Pomagamo pa tudi Miklavžu pri obdarovanju otrok iz socialno ogroženih družin.




Letos smo organizirali zbiranje pohištva, ozimnice in obleke za ljudi v Gorišnici na Dravskem polju, katerim ni prizanašala pobesnela Drava, ki je pustošila vse pred seboj. Zapolnili smo kar cel tovornjak. Finančno smo pomagali družini, kateri so ognjeni zublji uničili streho nad glavo in del stanovanja. V letu 2012 je na ŽK prihajalo 63 oseb. Od teh sta bili 2 osebi napoteni iz Centra za socialno delo, 13 oseb je rednih prejemnikov denarne socialne pomoči, 48 oseb pa živi s premajhno pokojnino, samo z enim osebnim dohodkom, matere samohranilke … Nekaterim osebam, če nimajo lastnega prevoza, hrano iz ŽK vozimo tudi na dom. Običajno so to starejše in bolne osebe. Za vsako osebo oz. družino pa moramo pridobiti tudi dokumentacijo, iz katere je razvidno finančno stanje osebe oz. družine, ter osebno prošnjo. Naši prejemniki in sodelavci pa morajo podpisati izjavo o varovanju osebnih podatkov. V letu 2012 je ŽK bila aktivna in je sodelovala pri: ♥ duhovna obnova dekanijskih Karitas na Škofljici, ♥ srečanje IV. arhidiakonata na Vrhniki, ♥ občni zbor Škofijske Karitas Ljubljana, ♥ predavanje Bogdana Žorža »Med trmo, samozavestjo in odgovornostjo«, ♥ srečanje s pomožnim škofom Antonom Jamnikom, ♥ na obisku smo imeli laiško misijonarko Tino Zajec, ♥ udeležili smo se dvodnevnega seminarja v Postojni z naslovom »Veselje v sožitju«, ♥ zbirali smo ozimnico, ♥ v adventu smo izdelovali adventne venčke, ♥ dobrodelni koncert v župnijski cerkvi v sodelovanju domačih pevskih zborov, ♥ v adventnem času smo v naši župniji obiskali osebe, starejše od 80 let, ter bolne in invalide, v kolikor smo jih poznali. Sodelavci ŽK se trudimo, da bi pomagali kar največjemu številu posameznikov in družin v stiski; vendar pa lahko delujemo le v okviru možnih sredstev in pogojev. Zavezujejo pa nas tudi predpisi in določila o delovanju Karitas, ki smo jih dolžni upoštevati. Vsem, ki nam kakor koli pomagate blažiti stiske, se najlepše zahvaljujemo. Kar koli storimo kateremu od ljudi v stiski, se bogato obrestuje v naših življenjih. Zato prisluhnimo klicu bližnjega in ne zapirajmo svojih src.

Župnijska Karitas Šentvid pri Stični




Gradimo dom

Kako nastaja dom (8)

V 42. tednu leta 2012 in po 72-tih tednih, odkar se je pričela gradnja župnijskega doma, je z župnijskega dvorišča odstranjena varovalna ograja. Planke so varovale in omejevale. Z njihovo odstranitvijo je prostoru ob župnišču povrnjena svoboda gibanja, pogleda in zadrževanja. Naj ima to dejanje tudi simbolni značaj, ki na novo odpira prostor dialoga, sprejemanja in spoznavanja med nami. To so temeljne prvine, da naše občestvo raste in hiša Doma postane tudi naša potreba. Od novčiča do spomina Konec oktobra 2012 se je pred nami odstrla zunanja podoba stavbe župnijskega doma z izdelano fasado. Končno zunanjo podobo je objektu dal zaključni fasadni omet, ki je na objekt vnesel barve in poudaril posamezne detajle. Delni cilj na poti do uporabe objekta je tako dosežen. Omogočili so ga naši prispevki od zbiranja lesa in prostovoljni darovi, predvsem pa prihranki od denacionalizacije, s katerimi je bil pokrit glavni del stroškov dosedanje gradnje. Država je po večdesetletni neupravičeni »hrambi« vrnila prvotnim lastnikom oziroma njihovim dedičem odvzeto premoženje v naravi ali odškodninskih izplačilih. To v naši župniji gotovo predstavlja dediščino, ki se je v preteklosti prenašala iz roda v rod. V njej so male odpovedi, drobni novčiči vdov, podarjene posesti, zapuščine… Danes je pred nami v obliki stavbe v tretji podaljšani gradbeni fazi. Pretekli rodovi so nam zapustili trajen spomin.

Kaj in koliko našega pa bomo mi izročili prihodnjim generacijam? Tadej Koleša




Bela kronika

Solidarnost ob nesreči sokrajana

12.12.2012 natančno ob 12.00 je bila v gasilnem domu v Dobu pritisnjena SOS tipka, kar pomeni, da nekdo potrebuje pomoč. Pomoč je potrebovala družina Staneta Pšajda iz Podboršta št. 32. Gorela je stanovanjska hiša. Gašenje je steklo s pomočjo štirih gasilskih društev, in sicer domačega Dob, Radohova vas, Stična in Šentvid. Požar je bil pogašen, do mraka je bil delno odstranjen ožgan les in hiša za silo pokrita s ponjavo. Tiste dni je bil hud

mraz – okrog -15°C in kako bo s sanacijo, se ni še vedelo. V hiši je bilo popolnoma uničeno mansardno stanovanje in tako je prizadeta družina ostala brez vsega, kajti v hiši v nadstropju nižje, ki po požaru ni bil huje poškodovan, je ostala samo kuhinja. Še isti dan, v večernih urah, smo imeli organizacijski sestanek na temo pomoč prizadeti družini. Udeležili so se ga gasilci, krajani, predsednik KS Dob in podžupan občine Ivančna Gorica Tomaž Smole, ki je prizadeti družini obljubil pomoč, ki bo koordinirana preko KS. Naslednje jutro so se začele že prve aktivnosti, predvsem v treh smereh. Prva – zbiranje pomoči, priprava lesa za ostrešje in odstranitev ostankov ostrešja in poškodovanega zidu. Sledilo je postavljanje novega zidu in betonskih vezi. Takoj nato pa nameščanje lesa za ostrešje in v mraku, natančno 100 ur po požaru, je bila glavnina strehe že pokrita. Prizadeti družini tako ni bilo več potrebno skrbeti, kaj bo, če bo slabo vreme. V naglici in v vseh aktivnostih, ki so potekale, nismo šteli števila udeležencev, ki so sodelovali pri pomoči, ampak v soboto, ko smo bili najštevilnejši, nas je bilo preko 50. Če posplošimo, da je vsak dan sodelovalo preko 30 ljudi, ki so delali dobrih 8 ur, kolikor traja delovnik v teh dneh, to pomeni, da smo skupaj delali preko 1400 ur.




Pomoč prizadeti družini je bila dobro organizirana in usklajena s strani gasilcev PGD Dob, KS Dob in Občine Ivančna Gorica. Nesebično so prispevali les, materialna sredstva, hrano itd. številni krajani širšega okoliša, Župnijska Karitas Šentvid pri Stični, Organizacija Rdečega križa, številni obrtniki in ostali darovalci. Dobro smo se odzvali in pomagali sokrajanu ob hudi nesreči, ki ga je prizadela. Uspeli smo ne samo postaviti novo streho, ampak celo več – zamenjati tudi poškodovana okna in na novo napeljati elektriko. Ko smo postavljali zadnje strešnike na streho, smo se večkrat spraševali, kaj bi lahko bilo, če mraz po nesreči ne bi popustil in bi bila vsa gradbena dela nemogoča, kaj bi lahko bilo, če bi še dva dni deževalo. Tako pa se je vse lepo izteklo in vsi, ki smo sodelovali, smo bili zelo zadovoljni, še posebej pa Stane Pšajd, ki ves čas dela ni skrival hvaležnosti in presenečenja nad odzivom. Ob koncu del nam je še enkrat s solzami v očeh izrazil svojo hvaležnost in dodal, da ostaja naš večni dolžnik. Staneta kot sokrajana nismo dosti poznali, saj se je v našo sosesko priselil. Po naravi je miren in zelo delaven možakar, ljubitelj narave in zavzet čebelar. V družini je zaposlen samo on. Njegove skrbi so bile ob nesreči gotovo zelo velike. Mi pa smo še enkrat dokazali, da smo kljub vsem tegobam, s katerimi nas preizkuša življenje, še vedno ljudje z dušo in čutom za pomoči potrebnega. Še vedno smo pripravljeni deliti s tistimi, ki imajo manj kot mi, in pomagati tistim, ki so pomoči potrebni. In tako je prav, da ostanemo ljudje za ljudi. Ko se je novica o požaru pojavila v medijih, še posebej elektronskih, se istočasno pojavijo tudi komentarji. Enega, ki veliko pove o prizadetih v nesreči, navajamo: »glede na to, da komentirate čiščenje dimnika, vam moram kot njihova sovaščanka povedati, da ti ljudje nimajo niti za hrano, kaj šele za čiščenje dimnika. Kar vidite na sliki, je lastnik naredil čisto sam, stvari pa pobiral, kjer jih je dobil. Ves ta čas pa je z ženo živel v prikolici. Hrana je pri tej hiši




razkošje, ne pa nujna dobrina. Tako da tisti, ki jih obtožujete, da niso očistili dimnika, jim rajši skušajte pomagati s kakšnim kilogramom testenin ali pa čim drugim.« Svojo zahvalo pa je na poseben način izrazil tudi Stane. 2. januarja 2013 smo se zbrali pri zahvalni maši za vse dobrotnike ob požaru. Mašo je daroval župnik Jože Grebenc po namenu oškodovanca. Poudaril je pomembnost složnosti in sodelovanja, ki pri nesrečah pride močno do izraza. Slišali smo priliko, ko je oče priporočal svojim sinovom, naj ostanejo složni in povezani. Dejal jim je, naj mu vsak od njih prinese eno palico. Oče jih je skrbno povezal in ponudil sinovom, da jih zlomijo. Seveda niso zmogli. Šele, ko je oče palice ločil vsako zase in jim vrnil vsakemu svojo, naj jo zlomijo, so to brez težav naredili. To je zelo močna prispodoba, kaj predstavlja stari rek v »slogi je moč« in v veliko olajšanje je misel na upanje, da v nesreči nismo sami.

Silvo Škrabec v imenu PGD Dob

Približujemo

Klop za šoferje?

V tednu pred svečnico 2013 se je pred vhodom v našo cerkev pojavila klop. Gotovo je pri tistih, ki si podajamo kljuko cerkvenih vrat, zbudila razmišljanje ali celo vprašanje o njeni namembnosti in smislu. Že dolgo sedišča v cerkveni ladji zadostujejo tistim, ki se tedensko srečujemo. Morda pa je njen namen, da šoferji, ki čakajo na prevoze tistih, ki sodelujejo pri bogoslužju, lažje počakajo. Ali pa je ta klopca namenjena za tiste osebe, ki se približujejo ali pa žal tudi oddaljujejo iz župnijske sredine. Smrti in poroke, ki so oznanjani iz oglasne deske, so lahko informacije, ki močno pretresejo, za kar je človeku dobrodošla opora … Bolj kot ne so to le razmišljanja! Se pa tudi zgodi, da postane nekomu v cerkvi slabo ali, še huje, da nastanejo resne zdravstvene težave. Takrat je trdna opora, sedež ali morda celo ležišče za nekoga lahko dragocen pripomoček za lajšanje težav, tistim, ki pomagajo, pa zasilno terapevtsko sredstvo. Takšna drobna, a dragocena pridobitev je postala novo bogastvo za našo župnijo in farane. Vsi, ki pa so zaslužni za izvedbo kot skrbni in rahločutni gospodarji, večajo količino svojih dobrih del med nami. Bog povrni velikodušno v imenu tistih, ki jim bo pridobitev služila!

T




Nošenje Marije v Hrastovem Dolu

V Hrastovem Dolu v adventnem času ohranjamo zelo staro navado, ki nikoli ni bila prekinjena. To je devetdnevna pobožnost – potovanje Marije in Jožefa v Betlehem. Pred adventom se v vasi dogovorimo za devet hiš, kjer naj bi Marija prenočevala devet dni pred svetim večerom. Vsak večer Marijin kip, ki je hranjen v vaški cerkvi, prenoči v drugi hiši vse do svetega večera. Obred spremljajo cerkvene pesmi in molitve. Tudi letos smo izvedli ta običaj, fotografiji pa predstavljata ta dogodek pred 29 leti.

Ani Turk

Naš utrip

Jaslice naših družin

Družina Cencel iz Velenja Medvedovi iz Radanje vasi




Meñugorje, kraj za prošnje in zahvale

V začetku oktobra 2012 se nas je sedem deklet iz naše bližnje okolice pridružilo romarjem iz cele Slovenije v Meñugorje. Nekatere izmed nas so šle k Mariji v Meñugoje prvič in spraševale so nas, le kaj bomo počeli tam štiri dni. Tiste, ki smo bile že večkrat, pa smo vedele, da bo čas prehitro minil in da se bomo morale potruditi, da bomo obiskale vse kraje molitve in tišine. Že na avtobusu, kjer nas je sprejela prijazna voditeljica Tanja, smo se na Meñugorje pripravljali z molitvijo. V svojih srcih smo strnili svoje želje in zahvale, ki smo jih ponesli k Mariji. Še najbolj pa nas je povezovala prošnja za dva naša prijatelja, ki sta ravno v tistih dneh zvedela za zahrbtno bolezen. Prosile in zahvaljevale smo se na Crnici, hribu, kjer se je prvič prikazala Marija, in na Križevcu, hribu, kjer so domačini že pred mnogimi leti postavili velik križ, ob katerem so molili, prosili in se zahvaljevali. Opravile smo dobro spoved, ko imaš občutek, da si na novo zaživel, ko stopiš iz spovednice. Molili smo v cerkvi in pri kipu Vstalega, ki ga je izdelal Slovenec. Zelo lepi in nepozabni so bili večeri, ko smo po večerji strnile svoja doživetja, se še bolje spoznale in se veliko nasmejale. Upam, da ste razbrali, da je Meñugorje kraj molitve in milosti. Vsem tisočim in tisočim romarjem, ki prihajajo iz celega sveta in so mladi in stari, bolni ali zdravi, pomeni Meñugorje kraj, kjer lahko pozabijo vse tegobe, molijo in se priporočajo ter zahvaljujejo Mariji. Domov smo se vrnile polne novih moči, kot bi nam nekje na poti zamenjali baterije. Postale smo še boljše prijateljice, ki se vsak prvi petek v mesecu dobimo in molimo rožni venec. Seveda pa se kmalu zopet vrnemo k Mariji v Meñugorje.

Helena K. ♥ Nepozaben in milosten trenutek je bil nočni pohod na Crnico. Tiha, mirna noč, z malo vetriča, sliši se samo naša molitev rožnega venca. Vau. Do srca ganljiva pa je bila tiha molitev pri kipu Marije, ki stoji na Crnici. Skratka Crnica ponoči še bolj nagovarja kot podnevi. Ana




♥ Človekovo bogastvo in sreča ni v prejemanju, temveč v razdajanju samega sebe za sočloveka, ki nas potrebuje. Rahel stisk roke, hvaležnost v očeh in nasmeh na ustnicah nam povedo, da smo ob pravem trenutku na pravem mestu. Vera

♥ Sicer pa je bilo romanje spoznavno, čudovito, čudežno, milosti polno in vsak dan bolj čutim posledice romanja. Samo pozitivne seveda. Vsakemu, ki hoče, z navdušenjem razlagam, kako je v Meñugorju in o sporočilih ter kako je važno, da se jih upošteva in izpolnjuje Marijina povabila. Tudi na

Kureščku sem končno bila in nisem vedela, da je tudi to kraj, kjer Kraljica miru v Sloveniji deli svoje milosti. Tatjana P. ♥ V Meñugorju sem bila prvič, toda ne zadnjič. Nepozaben je vzpon po kamenju na Križevec in Crnico. Lojzka

Fotografije povzete iz http://www.mladifest.com/ in Ana

Beseda življenja

Usmiljenje do vsakega

»Kdor izmed vas je brez greha, naj prvi vrže kamen vanjo.« (Jn 8,7) Medtem ko je Jezus učil v templju, so mu pismouki in farizeji pripeljali ženo, ki so jo zalotili pri prešuštvovanju, in mu rekli: »... Mojzes nam je v postavi ukazal take kamnati. Kaj pa ti praviš?« S tem so mu hoteli nastaviti past. Če bi se bil namreč Jezus izrekel proti kamnanju, bi ga bili lahko obdolžili, da se ne drži postave. Po tej so namreč morale neposredne priče krivde začeti metati kamenje na tistega, ki je grešil, ljudstvo pa jim je sledilo. Če pa bi bil Jezus potrdil smrtno obsodbo, bi bilo to v nasprotju z njegovim naukom o Božjem usmiljenju do grešnikov. Toda Jezus, ki se je sklonil in s prstom pisal po tleh, da bi jim tako pokazal svojo mirnost, se je potem vzravnal in jim rekel: »Kdor izmed vas je brez greha, naj prvi vrže kamen vanjo.«




Tožniki so se po teh besedah drug za drugim umaknili, z najstarejšimi na čelu. Učitelj se je obrnil k ženi in rekel: »Kje so? Te ni nihče obsodil?« »Nihče, Gospod,« je odgovorila. »Tudi jaz te ne obsojam. Pojdi in odslej ne greši več.« »Kdor izmed vas je brez greha, naj prvi vrže kamen vanjo.«

S temi besedami Jezus gotovo ne razodeva, da dopušča zlo, kot je na primer prešuštvovanje. Njegove besede: »Pojdi in odslej ne greši več« jasno povedo, kakšna je Božja zapoved. Jezus hoče razgaliti hinavščino človeka, ki se postavlja za sodnika grešne sestre, ne da bi priznal, da je sam grešnik. Tako s svojimi besedami poudarja znani

izrek: »Ne sodite, da ne boste sojeni; s kakršno sodbo namreč sodite, s takšno boste sojeni.« Jezus se s temi besedami obrača tudi na tiste, ki obsojajo druge, ne da bi bili za to poklicani in ne da bi upoštevali, da se je morda v srcu grešnika prebudilo kesanje. In jasno pokaže, kako ravna s tistimi, ki so pogrešili: z njimi je usmiljen. Ko so se tisti možje oddaljili od prešuštnice, »sta ostala v dvoje,« pravi Avguštin, hiponski škof, »beda in usmiljenje«. »Kdor izmed vas je brez greha, naj prvi vrže kamen vanjo.« Kako naj uresničujemo to besedo? Tako, da se pred katerim koli bratom ali katero koli sestro spomnimo, da smo tudi mi grešniki. Vsi smo grešili in tudi če se nam zdi, da nismo padli v velike grehe, se moramo vedno zavedati, da morda ne poznamo težavnih okoliščin, ki so druge zavedle, da so tako nizko padli in se na tak način oddaljili od Boga. Kako bi bili ravnali mi na njihovem mestu? Tudi mi smo včasih pretrgali vez ljubezni, ki naj bi nas povezovala z Bogom; nismo mu bili zvesti. Če Jezus, edini človek brez greha, ni vrgel prvega kamna v prešuštnico, tudi mi ne moremo tega narediti nikomur, kdor koli že je. Bodimo torej do vseh usmiljeni in borimo se zoper tiste vzgibe, ki nas ženejo, da bi brez usmiljenja obsojali; znati moramo odpuščati in pozabljati. Ne ohranjajmo v srcu ostankov obsodb in zamer, kjer se lahko kuhata jeza in sovraštvo, ki nas oddaljujeta od bratov. Vsakega glejmo, kakor da bi bil nov. Če bomo imeli namesto obsojanja in graje v srcu ljubezen in usmiljenje do vsakega, mu bomo pomagali, da začne novo življenje, in mu vsakokrat vlili poguma, da začne znova.

Chiara Lubich Lektoriranje: Marta Hrovat Prelom: Tadej Koleša Avtorji predloženih fotografij prevzamejo odgovornost za njihovo javno objavo. Prispevki odražajo mnenja in stališča njihovih avtorjev.

April 2013

Beseda življenja

Pozdravljeni. Preprosto in jasno sporočilo nam prinaša tokratna beseda življenja. Zaznamujmo velikonočni čas s potrpežljivostjo, strpnostjo in usmiljenjem v sredinah in skupnostih katerim pripadamo. Sporočite nam sadove živete Besede, spomine in doživljanje postnega časa, utrip vaših sosesk in župnije. Združili in razdelili jih bomo, da postanejo vir za medsebojno bogatitev vseh, ki nas prebirajo.

Župnijski utrip







4. 4. 2013 Beseda življenja za april 2013 1


Beseda življenja

Biti usmiljeni

»Ne vzdihujte, bratje, drug nad drugim, da ne boste sojeni.« (Jak 5,9) Da bi bolje razumeli besedo življenja, ki nam je predlagana za ta mesec, je treba imeti pred očmi okoliščine, ki so jo narekovale. To so bile pomanjkljivosti v tedanjih krščanskih skupnostih, na katere se obrača pismo apostola Jakoba. Šlo je za pohujšanje, socialne razlike, za sebično uporabljanje bogastva, izkoriščanje delavcev, skratka, svojo vero so kristjani izražali bolj z besedami kakor z dejanji. Vse to je povzročilo zamero in nejevoljo med njimi in nelagodnost v celotni skupnosti. »Ne vzdihujte, bratje, drug nad drugim, da ne boste sojeni.« Že v apostolskih časih se je torej dogajalo to, čemur smo tudi danes priča v naših skupnostih: največje težave, da bi živeli svojo vero, pogosto niso tiste, ki prihajajo od zunaj, to je od sveta, temveč tiste, ki prihajajo od znotraj: iz določenih okoliščin, ki se pojavljajo, in ravnanja naših bratov, ki ne živijo v skladu s krščanskim idealom. In to poraja neugodje, nezaupanje in strah. »Ne vzdihujte, bratje, drug nad drugim, da ne boste sojeni.« Toda če imajo vsa ta večja ali manjša protislovja in nedoslednosti svoj izvor v ne vedno razsvetljeni veri in še zelo nepopolni ljubezni do Boga in do bližnjega, kristjanov prvi odziv na to ne bi smel biti nepotrpežljivost in nestrpnost, ampak bi se moral odzvati tako, kakor nas uči Jezus. On zahteva od nas potrpežljivo čakanje, razumevanje in usmiljenje, kajti vse to pomaga, da se razvije tisto seme dobrega, ki je bilo vsajeno v nas, kakor razlaga prilika o ljuljki. »Ne vzdihujte, bratje, drug nad drugim, da ne boste sojeni.«


4. 4. 2013 Beseda življenja za april 2013 2


Kako naj torej živimo besedo življenja tega meseca? Postavlja nas pred težaven vidik krščanskega življenja. Tudi mi smo navzoči v raznih skupnostih (v družini, župniji, združenju, v delovnem okolju, v civilni družbi), kjer je na žalost lahko marsikaj, kar se nam ne zdi v redu: to so značaji drugih ljudi ter način njihovega gledanja in ravnanja, nedoslednosti, ki nas bolijo in v nas zbujajo zavračanje. To so torej mnoge priložnosti, da bi dobro živeli besedo življenja tega meseca. Namesto, da bi godrnjali ali obsojali – kakor bi nam narekovala skušnjava –, bomo strpni in razumevajoči; potem pa bomo – toliko, kolikor je mogoče – tudi bratovsko opominjali. Predvsem pa bomo krščansko pričevali in bomo na morebitno pomanjkanje ljubezni in zavzetosti odgovorili z večjo ljubeznijo in večjo zavzetostjo z naše strani.

Chiara Lubich

Junij 2013

Beseda življenja

Spoštovani. Nova beseda življenja za mesec junij je med nami. Spodbuja nas, da pri delu za resnico in pravico ne pozabimo na ljubezen, ki ima moč, da nas dvigne nad skušnjavo, zamere in maščevanja. Za nami so številni dogodki, ki zaznamujejo sedanji in prihodnji utrip naše župnijske skupnosti. Izkoristimo vse razpoložljive možnosti, da smo povezani in lepoto doživetega delimo med seboj. Skupina romarjev iz naše okolice vabi, da se jim pridružite na romanju v Međugorje od 23. 6. do 26. 6. 2013. Za več informacij odgovori na to sporočilo. Do naslednjega snidenja lepo pozdravljamo. Sodelavci Župnijskega utripa







2. 6. 2013 Beseda življenja za junij 2013 1


Beseda življenja

Nikoli porušiti odnosa

»Če boste potrpežljivo prenašali, ko trpite, čeprav delate dobro, je to milost pred Bogom.« (1 Pt 2,20) »Če boste potrpežljivo prenašali, ko trpite, čeprav delate dobro, je to milost pred Bogom.« Apostol Peter svojim skupnostim osvetljuje, kako je treba pristnega evangeljskega duha prenesti v življenje, pri tem pa posebej upošteva razmere in življenjski stan, kateremu vsak pripada. Tu se obrača na sužnje, ki so se spreobrnili k veri in so morali – kakor vsi sužnji v tedanji družbi – prenašati nerazumevanje in povsem neupravičeno slabo ravnanje. Te besede pa veljajo tudi vsem tistim, ki morajo v katerem koli času in kraju prenašati nerazumevanje in krivice s strani svojih bližnjih, bodisi predstojnikov bodisi sebi enakih. »Če boste potrpežljivo prenašali, ko trpite, čeprav delate dobro, je to milost pred Bogom.« Tem apostol priporoča, naj ne podležejo nagonskemu odzivu, ki se lahko porodi v takih okoliščinah, temveč naj posnemajo Jezusovo ravnanje. Spodbuja jih celo, naj odgovorijo z ljubeznijo in naj tudi v teh težavah in nerazumevanju vidijo milost, to je priložnost, ki jo Bog dopušča, da bi dokazali pravega krščanskega duha. Tako bodo lahko z ljubeznijo pripeljali h Kristusu tudi bližnjega, ki jih ne razume. »Če boste potrpežljivo prenašali, ko trpite, čeprav delate dobro, je to milost pred Bogom.« Nekateri bi radi – izhajajoč iz teh ali tem podobnih besed – obtožili krščanstvo, da zagovarja pretirano podrejanje, ki naj bi uspavalo zavest in kristjane oviralo v boju proti krivicam. Vendar ni tako. Če Jezus zahteva od nas, da ljubimo tudi tiste, ki nas ne razumejo in z nami slabo ravnajo, tega ne dela zato, ker bi hotel, da bi postali neobčutljivi za krivice. Nasprotno: hoče nas naučiti, kako je mogoče zgraditi zares pravično družbo. To je mogoče tako, da širimo duha prave ljubezni in mi začenjamo ljubiti prvi.


2. 6. 2013 Beseda življenja za junij 2013 2


»Če boste potrpežljivo prenašali, ko trpite, čeprav delate dobro, je to milost pred Bogom.« Kako naj živimo besedo življenja tega meseca?

Tudi danes se nam pogosto dogaja, da nas drugi ne razumejo in z nami slabo ravnajo. Primerov je veliko: od neobzirnega ali osornega vedenja pa do zlonamernega obsojanja, nehvaležnosti, žalitev in pravih krivic. Tudi v vseh teh okoliščinah moramo pričevati o ljubezni, ki jo je Jezus prinesel na zemljo, o ljubezni do vseh, tudi do tistih, ki z nami slabo ravnajo. Beseda tega meseca od nas zahteva, da pri tem, ko upravičeno branimo pravico in resnico, nikoli ne pozabimo, da je naša

prva dolžnost – ker smo kristjani – ljubiti bližnjega, to pomeni imeti do njega tisti novi odnos, ki vsebuje razumevanje, sprejemanje in usmiljenje, kakršno je imel do nas Jezus. Tako kljub temu, da bomo branili pravico, ne bomo nikoli porušili odnosa in ne bomo nikoli podlegli skušnjavi, da bi zamerili ali se maščevali. Če bomo ravnali tako, kot orodje Jezusove ljubezni, bomo tudi mi zmožni pripeljati našega bližnjega k Bogu.

Chiara Lubich

Julij 2013

Beseda življenja

Dragi prijatelji Tokratna beseda življenja nas kliče k dejavni ljubezni in nam poda nekaj njenih značilnosti. Vsako naše tudi drobno dejanje narejeno iz resnične ljubezni nas napolni s srečo. Ta se pomnoži tudi v drugem in, če ne takoj, pa čez čas zanesljivo, izzove medsebojnost. Ko je resnično darovana, izzove čudeže, je nalezljiva in svet postaja drugačen. Delimo veselje preživetega počitniškega časa, naše izkušnje in doživetja drug z drugim. Župnijski utrip je kot naša skupna zbirna posoda, na razpolago, da sprejema in deli. S povabilom k medsebojnosti pozdravljajo sodelavci Župnijskega utripa.

Spletna stran župnije Šentvid pri Stični Arhiv objav Župnijskega utripa


Posreduj tiskano Posreduj tiskano Posreduj tiskano Posreduj tiskano ---- povezuj svetove in generacijepovezuj svetove in generacijepovezuj svetove in generacijepovezuj svetove in generacije Če nas s povratno elektronsko pošto ne obvestite, da ne želite prejemati naših elektronskih sporočil razumemo, da so naša sporočila pri vas dobrodošla.

Če nimate nameščenega programa za branje PDF datotek, ga lahko brezplačno namestite s povezave: http://www.adobe.com/products/acrobat/readstep2.html


2. 7. 2013 Beseda življenja za julij 2013 1


Beseda življenja

Zastonjska ljubezen do vseh

»Če ljubite tiste, ki ljubijo vas, kakšno priznanje vam gre? Saj tudi grešniki ljubijo tiste, ki nje ljubijo.« (Lk 6,32) Beseda življenja tega meseca je vzeta iz Lukovega evangelija. Je del tistega obsežnega poglavja Jezusovih izrekov, ki v Matejevem evangeliju ustreza govoru na gori. Kakor je znano, Jezus v tem poglavju opisuje zahteve Božjega kraljestva in značilnosti tistih, ki mu pripadajo. Ti se navdihujejo ob nebeškem Očetu in ga skušajo posnemati. Jezus v tej vrstici poziva svoje učence, naj v ljubezni posnemajo Boga Očeta. Če hočemo biti njegovi otroci, moramo bližnjega ljubiti tako, kakor ljubi On. »Če ljubite tiste, ki ljubijo vas, kakšno priznanje vam gre? Saj tudi grešniki ljubijo tiste, ki nje ljubijo.« Prva značilnost, po kateri se najbolj prepoznava ljubezen Boga Očeta, je njena popolna zastonjskost. Ta ljubezen je korenito v nasprotju z ljubeznijo sveta. Le-ta temelji na načelu “daj-dam” in simpatiji (ljubimo tiste, ki nas ljubijo ali so nam simpatični), ljubezen nebeškega Očeta pa je povsem nesebična. Ta ljubezen se daruje svojim stvarem, ne da bi bila odvisna od odgovora, ki ga prejme. V naravi te ljubezni je, da naredi začetni korak in dá vse, kar ima. Zato taka ljubezen zida in spreminja. Nebeški Oče nas ne ljubi zato, ker smo dobri, duhovno lepi in zato vredni pozornosti in naklonjenosti; ne, ravno nasprotno: prav s tem, ko nas ljubi, v nas ustvarja dobroto in duhovno lepoto milosti, tako da postanemo njegovi prijatelji in otroci.


2. 7. 2013 Beseda življenja za julij 2013 2


»Če ljubite tiste, ki ljubijo vas, kakšno priznanje vam gre? Saj tudi grešniki ljubijo tiste, ki nje ljubijo.«

Druga značilnost ljubezni Boga Očeta je njena vesoljnost. Bog ljubi vse brez razlike. Mera njegove ljubezni je v tem, da nima meje in mere. Razen tega ta njegova ljubezen ne bi mogla biti zastonjska in ustvarjalna, če ne bi bila popolnoma usmerjena tja, kjer je kakšna potreba ali praznina, ki jo je treba napolniti. Zato nebeški Oče ljubi tudi tiste otroke, ki so nehvaležni ali oddaljeni ali se upirajo; taki ga celo posebno privlačijo. »Če ljubite tiste, ki ljubijo vas, kakšno priznanje vam gre? Saj tudi grešniki ljubijo tiste, ki nje ljubijo.« Kako bomo torej živeli besedo življenja tega meseca? Tako, da bomo ravnali kot pravi otroci nebeškega Očeta, to je, da bomo posnemali

njegovo ljubezen, zlasti v značilnostih, ki smo jih našteli: da je ta ljubezen zastonjska in ljubi vse. Torej si bomo prizadevali, da bi ljubili prvi, z velikodušno, solidarno ljubeznijo, ki je odprta do vseh, posebno do tistih praznin, ki jih lahko najdemo okoli sebe. Prizadevali si bomo ljubiti z ljubeznijo, ki ni navezana na sadove. Trudili se bomo postati orodje Božje radodarnosti, da bodo tudi drugi deležni naravnih darov in darov milosti, ki smo jih od njega prejeli. Če nas bo vodila ta Jezusova beseda, bomo z novimi očmi in novim srcem gledali vsakega bližnjega, ki ga bomo srečali, in vsako priložnost, ki nam jo bo nudilo vsakdanje življenje. In kjer koli bomo delali (v družini, v šoli, v delovnem okolju, v bolnišnici itd.), nas bo ta beseda spodbujala, da bomo sejali ljubezen, ki je lastna Bogu in jo je Jezus prinesel na svet. To je edina ljubezen, ki je zmožna spremeniti svet.

Chiara Lubich

Avgust 2013

Beseda življenja

Dragi prijatelji Ljubezen je umetnost, ki se jo učimo vedno znova. Zato nova beseda življenja v teh vročih poletnih dneh prihaja med nas, da nam pomaga sprejemati in spreminjati čas v katerem se nahajamo. Do naslednjega snidenja vas pozdravljajo sodelavci Župnijskega utripa.



Posreduj tiskano Posreduj tiskano Posreduj tiskano Posreduj tiskano ---- povezuj svetove in generacijepovezuj svetove in generacijepovezuj svetove in generacijepovezuj svetove in generacije Če nas s povratno elektronsko pošto ne obvestite, da ne želite prejemati naših elektronskih sporočil razumemo, da so naša sporočila pri vas dobrodošla.

Če nimate nameščenega programa za branje PDF datotek, ga lahko brezplačno namestite s povezave: http://www.adobe.com/products/acrobat/readstep2.html


4. 8. 2013 Beseda življenja za avgust 2013 1


Beseda življenja

Ljubezen do bližnjega

»Celotna postava je izpolnjena v eni zapovedi, namreč: Ljubi svojega bližnjega kakor samega sebe.« (Gal 5,14) »Celotna postava je izpolnjena v eni zapovedi, namreč: Ljubi svojega bližnjega kakor samega sebe.« To je eden izmed izrekov apostola Pavla: kratek, čudovit, jedrnat, razsvetljujoč. Pove nam, na čem mora temeljiti krščansko ravnanje, kaj ga mora vselej navdihovati: ljubezen do bližnjega. Apostol vidi v izvrševanju te zapovedi popolno izpolnitev postave. Ta namreč pravi: ne prešuštvuj, ne ubijaj, ne kradi, ne želi … vemo pa, da tisti, ki ljubi, vsega tega ne počenja: kdor ljubi, ne ubija, ne krade …

»Celotna postava je izpolnjena v eni zapovedi, namreč: Ljubi svojega bližnjega kakor samega sebe.« Toda ljubezen ni le v tem, da se izogibljemo slabega. Kdor ljubi, je odprt za druge, hoče dobro in to tudi dela, se daruje drugim tudi do te mere, da za ljubljenega daruje življenje. Zato Pavel piše, da z ljubeznijo do bližnjega postavo ne le izpolnjujemo, temveč jo “v polnosti” uresničujemo. »Celotna postava je izpolnjena v eni zapovedi, namreč: Ljubi svojega bližnjega kakor samega sebe.« Če je vsa postava v ljubezni do bližnjega, potem moramo videti v drugih zapovedih sredstva, ki nas razsvetljujejo in vodijo, da znamo najti v zapletenih življenjskih položajih pot, da ljubimo druge; iz drugih zapovedi je torej treba znati razbirati Božje namene, njegovo voljo. On hoče, da smo pokorni, čisti, da se znamo odrekati, da smo krotki, usmiljeni, ubogi … zato, da bolje uresničujemo zapoved ljubezni. »Celotna postava je izpolnjena v eni zapovedi, namreč: Ljubi svojega bližnjega kakor samega sebe.« Lahko bi se vprašali: kako to, da apostol nič ne govori o ljubezni do Boga?


4. 8. 2013 Beseda življenja za avgust 2013 2


Ljubezen do Boga in do bližnjega si nista v nasprotju. Druga, to je ljubezen do bližnjega, je celo izraz prve, to je ljubezni do Boga. Ljubiti Boga namreč pomeni izpolnjevati njegovo voljo. In njegova volja je, da ljubimo bližnjega. »Celotna postava je izpolnjena v eni zapovedi, namreč: Ljubi svojega bližnjega kakor samega sebe.« Kako naj uresničujemo to besedo? Saj je jasno: tako, da ljubimo bližnjega; da ga zares ljubimo. To pomeni, da se mu darujemo, ne da bi kaj pričakovali. Tisti, ki uporablja bližnjega za svoje lastne namene, naj bodo še tako duhovni, kot je lahko lastno posvečenje, ne ljubi. Treba je ljubiti bližnjega, ne sebe. Toda nedvomno bo tisti, ki tako ljubi, resnično postal svet; bo »popoln kakor Oče«, ker bo izpolnil najboljše, kar more: Božjo voljo bo zadel v bistvo in jo uresničeval ter tako izpolnil postavo. Mar ne bomo ob koncu življenja sojeni edinole po tej ljubezni?

Chiara Lubich

September 2013

Beseda življenja

Dragi vsi nagovorjeni. Nova beseda življenja nas tudi v septembru spodbuja k pomnoženi, koreniti, predvsem pa konkretni in dejavni ljubezni. Tudi vsako najmanjše dejanje ljubezni je lahko nova luč za nas in svet okrog nas. Poletje se izteka in v toplih počitniških dneh smo verjetno doživeli marsikaj lepega. Župnijski utrip kot eden od izrazov našega župnijskega občestva je na razpolago, da naše tople, svetle in plemenite trenutke zbira in razdeljuje. Okrepimo in oblikujmo njegov glas za naše skupno dobro. Vabljeni! Naj bodo blagoslovljeni vsi novi septembrski začetki. Vaši sodelavci Župnijskega utripa.







1. 9. 2013 Beseda življenja za september 2013 1


Beseda življenja

Ljubiti z dejanji

»Otroci, ne ljubimo z besedo, tudi ne z jezikom, ampak v dejanju in resnici.« (1 Jn 3,18) To piše sv. Janez. Svoje skupnosti opozarja na nekatere vernike, ki so z besedami poveličevali vero v Jezusa, toda tej veri so manjkala dejanja. Še več, dejanja so imeli za nekoristna in odvečna, kakor da bi bil Jezus že napravil vse. Tako je bila njihova vera prazna in nerodovitna, ker je Jezusovo delo pustila brez neogibnega prispevka, ki ga on hoče od vsakega izmed nas. »Otroci, ne ljubimo z besedo, tudi ne z jezikom, ampak v dejanju in resnici.« Ljubiti v dejanju. Apostol pravi, da je prava vera tista, ki ima za dokaz to, da ljubi tako, kakor je ljubil in nas učil Jezus. Njena prva značilnost je torej konkretnost. Jezus nas ni ljubil z lepimi govori, ampak je hodil po svetu in delal dobro, ozdravljal vse, bil je popolnoma na voljo tistim, ki so prihajali k njemu – začel je pri najslabotnejših, najrevnejših in najbolj odrinjenih – in dal je svoje življenje za nas. »Otroci, ne ljubimo z besedo, tudi ne z jezikom, ampak v dejanju in resnici.« Ljubiti moramo, pravi apostol, ne samo v dejanju, ampak tudi v resnici. Krščanska ljubezen, ki se trudi kazati v konkretnih dejanjih, se želi navdihovati pri resnični ljubezni, ki jo najdemo v Jezusu; želi delati dejanja, ki so v skladu z njegovimi čustvi in njegovimi nauki. Ljubiti moramo torej na način in v meri, ki nam ju je pokazal Jezus. »Otroci, ne ljubimo z besedo, tudi ne z jezikom, ampak v dejanju in resnici.« Kako naj torej živimo besedo življenja tega meseca? Njeno sporočilo je še preveč jasno. To je klic k tisti krščanski pristnosti, pri kateri je Jezus tako vztrajal. Mar tega ne pričakuje tudi svet? Mar ni res, da hoče današnji svet videti prave pričevalce Jezusove ljubezni? Ljubimo torej v dejanju, ne z besedami. Začnimo s preprostimi uslugami, ki jih vsak dan od nas pričakujejo naši bližnji. In ljubimo v resnici. Jezus je vedno deloval v skladu z Očetovo voljo. Enako moramo tudi mi vedno delovati v skladu z Jezusovimi besedami. On hoče, da v vsakem bližnjem vidimo njega samega. Kar namreč naredimo za vsakega, ima on za storjeno sebi. Potem želi, da ljubimo druge kakor sami sebe in da se ljubimo med seboj tako, da smo pripravljeni drug za drugega dati življenje. Ljubimo torej tako, da bomo tudi mi Jezusovo orodje za zveličanje sveta.

Chiara Lubich

Oktober 2013

Beseda življenja

Dragi naslovniki! Mesec oktober nas nagovarja z novo besedo življenja. Ponovno smo povabljeni, da zaživimo enega od odtenkov ljubezni do bližnjega. Naj nas tokrat vzpodbudi misel, da prava ljubezen prevzame pobudo, ne čaka in ne odlaša. To gotovo najbolje vedo tisti, ki negujejo bolne in onemogle v domačem okolju. Več o negi na domu lahko spoznate na strokovnem tečaju v organizaciji Župnijske karitas. Informacije na http://sentvid-zupnija.si/portfolio/tecaj-nege-na-domu/ Čez dva meseca bo potekal misijon v naši župniji. Naj bo tudi živeta beseda življenja poleg molitve del naše priprave nanj. Poiščimo veselje, navdušenost, gorečnost v nas in, če tako čutimo, preprosto nevsiljivo morda z enim klikom posredujmo, povabimo in seznanjajmo. Jesen je čas, ko zbiramo raznovrstne sadove in jih shranjujemo. Kar pa doživimo, se najbolje ohrani, če se podeli. Zato vabljeni, da s svojim prispevkom postanete del Župnijskega utripa. Sodelavci Župnijskega utripa.







1. 10. 2013 Beseda življenja za oktober 2013 1


Beseda življenja

Dolg ljubezni

»Ne bódite nikomur dolžniki, razen če gre za medsebojno ljubezen; kdor namreč ljubi drugega, je izpolnil postavo.«(Rim 13,8) V prejšnjih vrsticah sveti Pavel govori o dolgu, ki ga imamo do civilne oblasti (pokorščina, spoštovanje, plačevanje davkov itd.), in poudarja, da mora tudi izpolnjevanje teh dolžnosti oživljati ljubezen. Vsekakor gre za lahko razumljiv dolg tudi zato, ker bi nas v primeru, da teh dolžnosti ne bi izpolnili, doletele kazni, ki jih predvideva zakon. Izhajajoč od tod, Pavel spregovori o drugem dolgu, ki ga nekoliko teže razumemo: to je dolg, ki ga imamo – v skladu z Jezusovim naročilom – do vsakega bližnjega. Ta dolg je medsebojna ljubezen z njenimi različnimi izrazi: velikodušnostjo, zaupanjem, medsebojnim spoštovanjem, iskrenostjo itd. »Ne bódite nikomur dolžniki, razen če gre za medsebojno ljubezen; kdor namreč ljubi drugega, je izpolnil postavo.« Ta beseda življenja nam predoča dvoje. Predvsem nam kaže ljubezen kot dolg, to je kot nekaj, ob čemer ne moremo ostati ravnodušni, kot nekaj, česar ne moremo odložiti; kot nekaj, kar nas spodbuja, priganja, nam ne da miru, dokler ga ne odplačamo. Kakor bi hotel reči, da medsebojna ljubezen ni nekaj “več”, sad naše velikodušnosti, kar bi mogli – dobesedno vzeto – opustiti, ne da bi nas doletele kazni, predvidene v zakonih. Ta beseda od nas nujno zahteva, da jo uresničimo, saj bi sicer zatajili svoje dostojanstvo kristjanov, ki jih je Jezus poklical, da bi bili orodje njegove ljubezni v svetu. Potem pa nam ta beseda pravi, da je medsebojna ljubezen gibalo, duša in cilj, h kateremu težijo vse zapovedi. Iz tega sledi, da se ne moremo – če hočemo dobro izpolnjevati Božjo voljo – zadovoljiti s hladnim in pravnim izpolnjevanjem njegovih zapovedi, ampak je treba vedno imeti pred očmi ta cilj, ki nam ga po njih kaže Bog. Tako na primer se ne bomo mogli – če hočemo dobro živeti sedmo Božjo zapoved – omejiti na to, da ne krademo, ampak se bomo morali resno truditi, da bi odpravili krivice v družbi. Le tako bomo dokazali, da ljubimo svojega bližnjega. »Ne bódite nikomur dolžniki, razen če gre za medsebojno ljubezen; kdor namreč ljubi drugega, je izpolnil postavo.«


1. 10. 2013 Beseda življenja za oktober 2013 2


Kako naj torej živimo besedo življenja tega meseca? Ljubezen do bližnjega, ki nam jo znova predlaga, ima nešteto odtenkov. Tu se bomo ustavili zlasti ob enem, za katerega se nam zdi, da nam ga na poseben način narekujejo te besede. Če je, kakor pravi sveti Pavel, medsebojna ljubezen dolg, bo treba imeti ljubezen, ki ljubi prva, kakor je do nas naredil Jezus. To je torej ljubezen, ki prevzame pobudo, ki ne čaka, ki ne odlaša. Tako torej ravnajmo v tem mesecu. Skušajmo ljubiti prvi vsakega, ki ga srečamo, mu telefoniramo, pišemo ali z njim živimo. In naša ljubezen naj bo konkretna, taka, ki zna razumeti, opozarjati, ki je potrpežljiva, vztrajna, velikodušna. Opazili bomo, da bo naše duhovno življenje naredilo kvaliteten skok, da ne omenjamo veselja, ki nam bo napolnilo srce.

Chiara Lubich

November 2013

Beseda življenja

Dragi prijatelji Besede Stopamo v mesec november, ki je v prvih dneh posvečen spominu na tiste naše drage, ki so svoj tek tukajšnjega življenja že dokončali. Pred nami pa je nova beseda življenja, ki nas tokrat usmerja k bližnjemu prek kreposti dobrosrčnosti, usmiljenja in odpuščanja. Vzamemo jih lahko tudi kot eden od načinov, ki nam pomaga, da se lažje približamo in nagovorimo nekoga iz naših življenjskih sredin. Odgovorni smo, da ponesemo glas bližajočega se župnijskega misijona vsem, ki jih srečujemo. V izzivu, veselju in pričakovanju časa in dogodkov, ki prihajajo, vas pozdravljamo sodelavci Župnijskega utripa.







1. 11. 2013 Beseda življenja za november 2013 1


Beseda življenja

Bolj bratski, bolj solidarni

»Bodite drug do drugega dobrosrčni in usmiljeni ter drug drugemu odpuščajte, kakor je tudi vam Bog milostno odpustil v Kristusu.« (Ef 4,32) Ta življenjski program je konkreten in bistven. Že samo ta bi zadoščal, da bi ustvarili drugačno družbo, ki bi bila bolj bratska in solidarna. Vzet je iz obsežnega načrta, ki ga je apostol predlagal kristjanom v Mali Aziji. V tistih skupnostih so dosegli “mir” med Judi in pogani, med ljudstvoma, ki predstavljata človeštvo in sta bili dotlej razdeljeni. Edinost, ki nam jo je daroval Kristus, je treba vedno oživljati in udejanjati s konkretnim ravnanjem v družbi, ki ga v celoti navdihuje medsebojna ljubezen. Od tod navodila, na čem naj temeljijo naši odnosi: »Bodite drug do drugega dobrosrčni in usmiljeni ter drug drugemu odpuščajte, kakor je tudi vam Bog milostno odpustil v Kristusu.« Dobrosrčnost – hoteti dobro drugega. To pomeni “postati eno” z njim, približati se mu tako, da smo popolnoma prazni sebe, svojih koristi, svojih idej, številnih predsodkov, ki nam zamegljujejo pogled, da bi nase sprejeli njegove težave, njegove potrebe, njegovo trpljenje in z njim delili njegove radosti. To pomeni stopiti v srce tistih, ki se jim približamo, da bi razumeli njihovo miselnost, njihovo kulturo, njihovo izročilo, tako da nekako postanejo naše; da bi resnično razumeli, česa potrebujejo, in bi znali dojeti tiste vrednote, ki jih je Bog položil v srce vsakega človeka. To skratka pomeni živeti za tistega, ki je ob nas.

Usmiljenje – sprejeti drugega takega, kakršen je in ne kakršnega bi radi, da bi bil: z drugačnim značajem, z našimi političnimi nazori, z našim verskim prepričanjem in brez pomanjkljivosti ali načinom ravnanja, ki nas tako jezi. Ne, treba je razširiti srce, da bo moglo sprejemati vse v njihovi različnosti, v njihovi omejenosti in revščini.


1. 11. 2013 Beseda življenja za november 2013 2


Odpuščanje – videti drugega vedno novega. Tudi v najlepših in vedrih skupnostih, v družini, v šoli, na delu, ne manjka trenutkov trenja, razhajanj in sporov. Pride do tega, da drug drugemu vzamemo besedo, da se izogibamo srečanju, da nam ne bi bilo treba govoriti, ko se v srcu zakorenini pravo sovraštvo do tistega, ki ne misli tako kot mi. Močno in zahtevno je prizadevanje, da skušamo videti brata in sestro vsak dan, kot bi bila nova, prenovljena, in se prav nič ne spominjamo žalitev, ki smo jih doživeli, temveč vse prekrijemo z ljubeznijo, s popolnim odpuščanjem našega srca. Tako posnemamo Boga, ki odpušča in pozablja. Potem ko dobrosrčnosti, usmiljenja in odpuščanja ne živijo le posamezniki, temveč vsi skupaj in je vse to medsebojno, prideta resnični mir in edinost. In kakor je treba v zakurjeni peči od časa do časa podrezati v žerjavico, da je ne prekrije pepel, tako moramo od časa do časa namenoma poživiti medsebojno ljubezen in naše odnose z vsemi, da bi jih ne prekril pepel brezbrižnosti, toposti in sebičnosti. »Bodite drug do drugega dobrosrčni in usmiljeni ter drug drugemu odpuščajte, kakor je tudi vam Bog milostno odpustil v Kristusu.« To naravnanost je treba prenesti v dejstva, v konkretna dejanja. Jezus sam je pokazal, kaj je ljubezen, ko je ozdravljal bolne, ko je nahranjal množice, ko je obujal mrtve, ko je apostolom umil noge. Dejanja, dejanja – to pomeni ljubiti. Spominjam se matere neke afriške družine, kako je trpela, ko je njena hčerka Rosangela izgubila oko. Bila je žrtev nekega nasilnega dečka. Ta jo je ranil s palico in se še kasneje norčeval iz nje. Nobeden od staršev tega dečka se ni opravičil. Molk in nezmožnost odnosa s to družino sta ji grenila življenje. »Potolaži se,« je rekla Rosangela, ki je odpustila, »saj imam srečo, ker vidim na drugo oko!« »Nekega jutra,« pripoveduje Rosangelina mama, »je mati tistega dečka poslala nekoga pome, ker se je slabo počutila. Moj prvi odziv je bil: “Glej, sedaj prosi za pomoč mene, čeprav ima veliko sosedov, prav mene, po vsem tem, kar nam je storil njen sin!” Toda takoj sem se spomnila, da ljubezen nima pregrad. Pohitela sem v njeno hišo. Odprla mi je vrata in mi onesveščena padla v roke. Pospremila sem jo v bolnišnico in ostala ob njej, dokler zdravniki niso poskrbeli zanjo. Čez teden dni,

ko so jo odpustili iz bolnišnice, je prišla k meni domov, da bi se mi zahvalila. Sprejela sem jo z vsem srcem. Zmogla sem ji odpustiti. Sedaj je odnos z njo kakor prej, še več, čisto nov je.« Tudi naš dan se lahko napolni s konkretnim, ponižnim in razumnim služenjem, ki je izraz naše ljubezni. Videli bomo, kako se okoli nas širita bratstvo in mir.

Chiara Lubich

December 2013

Beseda življenja

Spoštovani nagovorjeni Za nami je mesec november, ko smo se trudili poglobljeno živeti medsebojno ljubezen s krepostmi dobrosrčnosti, usmiljenja in odpuščanja. Pred nami je decembrska beseda življenja, ki nas v času, ko polni pričakovanja stopamo v advent, opogumlja, naj si v medsebojni ljubezni ne postavljamo meja, ampak naj odpremo srce v vsem do vseh. V teh dneh se v župniji odvija misijon. Številni dogodki nam dajejo možnost, da se srečamo, utrdimo našo skupnost in poglobimo našo osebno vero. Priložena zloženka s programom naj nas ponovno spomni in vzpodbudi, da si v tem hitrem tempu vzamemo nekaj časa za našo duhovno rast. Vsem želimo blagoslovljen čas misijona, ki naj nas dobro uvede v skrivnosti adventa in božičnega časa. Poiščimo načine, da si izmenjamo naša darila – sadove rasti medsebojne ljubezni in naše povezanosti. Sodelavci Župnijskega utripa.







1. 12. 2013 Beseda življenja za december 2013 1


Beseda življenja

Preobilna ljubezen

»Vam pa naj Gospod nakloni rast in preobilje v ljubezni, s katero ljubite drug drugega in vse.« (1 Tes 3,12) Te besede so eno izmed izražanj, ki so domača svetemu Pavlu. Z njimi izreka voščilo in hkrati prosi Gospoda, naj nakloni njegovim skupnostim posebne milosti. Tukaj za Tesaloničane prosi za milost medsebojne ljubezni, ki vedno bolj raste in jih vedno obilneje napolnjuje. To ni prikrit očitek, kakor da bi v njihovi skupnosti medsebojne ljubezni ne bilo, ampak bolj vabilo, naj upoštevajo zakon, ki je lastnost ljubezni same, to je, da nenehno raste. »Vam pa naj Gospod nakloni rast in preobilje v ljubezni, s katero ljubite drug drugega in vse.« Če ljubezen, ki je središče krščanskega življenja, ne napreduje, to vpliva na celotno kristjanovo življenje, postane mlačno in sčasoma lahko ugasne. Ni dovolj, da smo v luči razumeli zapoved ljubezni do bližnjega, in tudi ne, da smo v navdušenju občutili njene spodbude in polet na začetku našega spreobrnjenja k evangeliju. Treba si je prizadevati za njeno rast in jo ohranjati vedno živo, dejavno in delujočo. In to se bo zgodilo, če bomo znali z vedno večjo pripravljenostjo in velikodušnostjo sprejemati razne priložnosti, ki nam jih življenje sleherni dan ponuja. »Vam pa naj Gospod nakloni rast in preobilje v ljubezni, s katero ljubite drug drugega in vse.« Za svetega Pavla bi morale imeti krščanske skupnosti svežino in toplino prave družine. Razumljiv je torej apostolov namen, da jih opozarja na nevarnosti, ki jim najpogosteje grozijo: individualizem, površnost, povprečnost. Toda sveti Pavel hoče preprečiti še drugo veliko nevarnost, ki je tesno


1. 12. 2013 Beseda življenja za december 2013 2


povezana s prejšnjo: to, da bi se udobno prepustili urejenemu in mirnemu življenju, ki pa je zaprto samo vase. Sveti Pavel hoče odprte skupnosti, ker je za krščansko ljubezen značilno, da ljubi brate po veri in je hkrati na poti k vsem drugim, da občuti težave in potrebe vseh. Prav krščanski ljubezni je lastno, da zna sprejeti katero koli osebo in graditi mostove, tako da zaznava, kar je pozitivnega, in združuje svoje lastne želje in prizadevanja za dobro z vsemi, ki kažejo dobro voljo. »Vam pa naj Gospod nakloni rast in preobilje v ljubezni, s katero ljubite drug drugega in vse.« Kako bomo tedaj živeli besedo življenja tega meseca? Tako, da bomo tudi mi skušali rasti v medsebojni ljubezni znotraj naših družin, našega delovnega okolja, naših skupnosti ali cerkvenih združenj, župnij itd. Ta beseda zahteva od nas preobilno medsebojno ljubezen, to je ljubezen, ki zna preseči povprečno mero in razne ovire, ki izhajajo iz naše prikrite sebičnosti. Dovolj bo, če pomislimo na določene vidike krščanske ljubezni (strpnost, razumevanje, medsebojno sprejemanje, potrpežljivost, pripravljenost za služenje, usmiljenje z resničnimi in domnevnimi pomanjkljivostmi našega bližnjega, delitev gmotnih dobrin itd.), da odkrijemo mnogotere priložnosti, da bi jo živeli. Če bo našo skupnost prevevalo to ozračje medsebojne ljubezni, je jasno, da se bo njena toplina nezadržno širila na vse. Tudi tisti, ki še ne poznajo krščanskega življenja, bodo začutili njegovo privlačnost in zlahka, skoraj se ne bodo tega zavedali, jih bo potegnilo vanj do te mere, da se bodo začutili del iste družine.

Chiara Lubich

e-Župnijski utrip od svet´ga vida v letu 2013

Documents