O EU pogodbi

EUtropijaVzemimo demokracijo v svoje roke

Elena Peari

EVROPA, DALJNA IN SAMA

V eni svojih zgodb, K vpraanju zakonov, Kafka zapie sledee: Nai zakoni niso splono znani, saj so skrivnost majhne plemike skupine, ki ima oblast nad nami. Prepriani smo, da se teh starih zakonov natanno drijo, vendar pa je nadvse muno, e ti vladajo po zakonih, ki jih ne pozna Sicer pa lahko samo domnevamo, kakni so ti navidezni zakoni. Tradicija je, da obstajajo in da so zaupani plemstvu kot skrivnost, ve kot stara in zaradi starosti verodostojna tradicija pa to ni in ne more biti, saj narava teh zakonov zahteva tudi to, da ostaja skrivnost, kakni so Morda zakoni, ki jih tu poskuamo uganiti, sploh ne obstajajo. Je neka majhna stranka, ki zares tako misli in poskua dokazati, da se, e kak zakon obstaja, lahko glasi samo: Kar dela plemstvo, je zakon.

Na prvi pogled je videti, da Kafka govori o nekem davno minulem, predmodernem nainu delovanja zakonov, o asih, ko so bili zakoni stvar majhnega, vladajoega sloja, plemstva, oligarhije, ljudi, ki so imeli v rokah njihovo vzpostavljanje, razlago in uveljavljanje, ekskluzivno mo dostopa do njih in do njihove (pogosto brutalne) realizacije. Javna dostopnost zakonov je bila oteena ali kar praktino onemogoena, za ljudstvo so bili videti kot nedosegljiva skrivnost, o njih so lahko le ugibali in pekulirali, nazadnje so se morali zadovoljiti s tem, da je zakon pa tisto, za kar se odloi plemstvo, nanj pa ni mogoe vplivati, se z njim seznaniti ali ga spreminjati.

A na drugi pogled je jasno, da Kafka s svojimi teavnimi parabolami ne meri na neko odmaknjeno davnino, temve da meri s svojo puico v srce sedanjosti. Njegova diagnoza ne zadeva preteklega ancien rgime, s katerim smo razsvetljeno opravili, temve velja prav za moderni postrazsvetljenski as. V samem modernem in razsvetljenem delovanju zakona vztraja nekaj, kar se kae kot njegovo izmikajoe se skrivno jedro, do katerega ne moremo, ostajamo pred vrati postave, etudi so vsi zakoni vsakomur naeloma javno dostopni in sprejeti po demokratinih poteh, v demokratino izvoljenih zakonodajnih telesih. Do zakonov ne moremo, etudi pred vrati postave stoji le vratar, ki nikomur ne prepreuje vstopa in samo blago opozarja in odvraa. Zakoni pa navkljub svoji oficialni in zavajajoi javni podobi kaj hitro pokaejo drugi obraz samovolje, kaprice in nasilja.

Dolga zgodba o evropski ustavi, katere zadnja epizoda je za zdaj irski referendum, nadaljevanje pa e akamo, ima vse obrise zelo trivializirane razliice kafkovske parabole. e prva upodoba te ustave, ki je leta 2005 propadla z referendumi v Franciji in na Nizozemskem, je bila nemogoe tivo, ki mu e pravni strokovnjaki niso bili kos, nepregledna meanica ne prav jasnih pravnih nael in obskurnih tehnikalij, izza katerih je bilo mogoe slutiti monosti razlinih manipulacij, kolikor je lovek lahko v goavi sploh kaj razbral.

Zgodba o prvem odloanju o evropski ustavi je pouna. Kampanja za evropsko ustavo se je zaela z visoko javnomnenjsko podporo, ki je tako v Franciji kot na Nizozemskem segala ez 70 % v prid sprejetja ustave. Za evropsko ustavo so nastopile domala vse politine stranke, za kampanjo je imela drava in z njo vsa politina elita na voljo neizmerne koliine sredstev, kanalov, medijev in prostora. Nasprotniki so bili sprva res zreducirani na peico desnih nacionalistinih strank in skupinic ter na nekaj leviarskih grupacij, eni in drugi z zelo ibkim ali sploh nikakrnim parlamentarnim zastopstvom. V prid ustavi so nastopili nekateri najugledneji intelektualci, najbr najbolj izpostavljeno Jacques Derrida in Jrgen Habermas, tedaj najslavneja evropska filozofa, ki sta skupaj podpisala pismo apel. Kako se je torej moglo zgoditi, da je v tako neenakem boju zmagal David proti stokrat monejemu Goljatu? Kako je lahko prepriljiva javnomnenjska veina v estih mesecih docela splahnela in so nasprotniki dobili prepriljivih 55 % v Franciji in 63 % na Nizozemskem? Je mnoice popadla nenadna zaslepljenost? So se pustile naplahtati populizmu in demagogiji, so privreli na dan nacionalistini egoizmi? Dejansko se je zgodilo prav nasprotno. Najbr je najboljo diagnozo stanja podal kar najbolj kvalificirani govorec, Valry Giscard dEstaing, nekdanji francoski predsednik in ef ustavne komisije, ki je dokument pripravljala po francoskem referendumu je namre izjavil, da je francoska vlada naredila odloilno napako, ko je distribuirala predlog ustave v vsa francoska gospodinjstva. Ta prostoduna izjava, e en vrhunec politinega cinizma, v preprostih besedah pove, da je bil poglavitni razlog za zavrnitev ne nevednost ali strast, temve prav nasprotno, dobra obveenost. Dokler so ljudje o ustavi vedeli malo, se jim je naeloma zdela dobra ideja, ko pa so si imeli prilonost zadevo ogledati in med drugim videti ne le njeno latovino, temve dejansko oddaljevanje evropske oblasti od demokratine odgovornosti, tedaj jim je pobralo vsako voljo do takne Evrope. Nasprotno pa je mono narasla volja, da se taki Evropi postavijo po robu, kar pa ni bilo prav ni preprosto, nasproti dravni moi in etablirani politiki so bili potrebni neznanska mobilizacija mimo in izven vseh uteenih politinih kanalov, dejansko teako neplaano delo na terenu netetih entuziastov, velik demokratini angama, da so zaustavili to, kar so videli kot poguben proces. Ko so torej glasovali proti, so glasovali informirano. Nalo se je nemalo pravnih strokovnjakov, ki so prepriljivo pokazali, da ta dokument prinaa osamosvojitev in zmanjano odgovornost izvrne oblasti, jemanje pristojnosti nacionalnim parlamentom in nasploh nejasne opredelitve pristojnosti, ki dopuajo tevilne luknje. Mnoge politine analize pa so pokazale, da so vse ostale svoboine mono postavljene v okvir in osvetljavo danes poglavitnih pravic, namre pravice za prosti pretok kapitala, blaga, ljudi in storitev.

Njena druga verzija, Lizbonska ustavna pogodba, plod meetarjenja, barantanja in kompromisov znotraj peice politikov in pravnih ekspertov, je zadeve e poslabala, eprav je ostala v vseh bistvenih potezah ista kot referendumsko zavrnjena razliica in etudi so jo preimenovali v nekakno ustavno pogodbo. Stvar se je prelevila v e nekoliko bolj nepregledno goro papirja z mnoico kafkovsko zasukanih paragrafov, ki jih dejansko nihe pri zdravi pameti ne more prebrati, razumeti in prebaviti, in videti je, da to tudi ni njen namen. Tokrat so se po slabih izkunjah z ljudsko voljo modro odloili, da bodo odloitev sprejeli kar sami izvoljeni predstavniki ljudstva z glasovanjem, ob katerem so sami parlamentarci tako pri nas kot tudi drugod odkrito in prostoduno priznali, da besedila sploh niso prebrali. Dobesedno, vlada naj nam zakon, ki ga nihe ne pozna, tako neuko ljudstvo kot veina politikov pa naj bi slepo verjeli, da peica ekspertov e ve, kaj dela, in da to pone v na skupni blagor. Pri tem je nemara najbolj osupljivo, da se niti ne poskua ustvarjati vtisa, da gre za umno utemeljene zakone, nastale na podlagi javne diskusije. Politina racionalizacija je takna, da nas lahko spreletava srh: verjemite nam, nujno je, ni alternative, ni rezervnega scenarija, zaupajte nam, treba je. To, kar se skriva v sloviti angleki kratici TINA: there is no alternative. Vsakemu drugemu staliu je takoj pripisano, da izvira bodisi iz sebine strasti ali iz nevednosti. Skratka, zakon je, kar dela plemstvo.

Politika, kolikor je je mimo pregovarjanja peice voditeljev kaj bilo, se je zreducirala na eno samo vodilo in zapoved: kako prepreiti ljudsko glasovanje in participacijo. Kako omejiti, im bolj skrajati in preusmeriti monost javne diskusije. Ljudje so omejeni, ozkosrni in nespametni, in e je verjeti naemu zunanjemu ministru, ljudstva komaj akajo, da bi se ponovno podala v strelske jarke in drug drugemu prerezala vrat. Njegova izjava, da bi se Francozi in Nemci e zdaj gledali preko pukinih cevi, e bi bilo vse prepueno volji ljudstev, zanesljivo sodi v anale sramotnih politinih izjav. Kot da ne bi ljudi v doloenih traginih trenutkih prav manipulacije in egoistini imperialni interesi doloenih elit pognali v jarke, kjer so mnoino plaali s svojim ivljenjem za zablode svojih politinih elit. Kot da bi ljudi vodile le egoistine strasti in sla po krvi, pred imer da jih lahko obvarujejo le nesebine razsvetljene elite, sicer bi se med seboj poklali kot da ni bilo historino ravno nasprotno. A velika ustavna zamisel je na svojo er naletela v majhni lokalni ustavi, ki svojemu narodu nespametno nalaga, da je treba vitalne rei, kot je ustava, sprejeti na referendumu. Gre za vsega en odstotek evropskega prebivalstva, kot je posebej poudaril tedanji predsednik vlade v e eni sramotni izjavi in s tem hotel upraviiti klavrno udelebo na slovenskem referendumu o pokrajinah. Pozabil je le pristaviti, da se je zoper ustavno pogodbo odloila veina vseh evropskih volivcev, ki jih je kdo sploh kaj vpraal. Vpraali pa so vsega en odstotek.

Forma tega procesa zadeva smo njegovo vsebino, nain sprejemanja ustave e pria o njeni vsebini, torej o naravi demokratskih procesov, ki naj bi jih ustava doloala. Forma, ki se omejuje na dogovarjanje med politiki in eksperti in sprejemanje temeljnih dokumentov zaupa profesionalnim politikom, ki v parlamentih samo dvigujejo roke, skomigajo z rameni in priznavajo, da ne berejo in ne razumejo. Samo forma je sporoilo tega dokumenta, ivo znamenje sedanje odsotnosti politike. Nazorno kae strah pred participacijo, javno razpravo in jasnimi opredelitvami, zlasti pa izkljuevanje tistih, za katerih konsenz bi se bilo treba potruditi, kae celo opustitev vsakega poskusa doseganja konsenza in politine diskusije. Forma je zanikanje vsebine. A pri tem ne gre le za zgodbo o ustavi, ta je pokazatelj neke precej ire zagate sodobnih demokracij, v katerih se na iroko in samoumevno uveljavlja vladavina ekspertov. Edino eksperti vedo, za kaj pravzaprav gre, oni so nosilci tehnine, objektivne in nevtralne vednosti, nedostopne neukim, govorijo v imenu obega blagra, zgodovinske nujnosti in napredka. Hrbtna stran vladavine ekspertov je splona navelianost in depolitizacija, umanjkanje vsake volje za artikulacijo skupnih interesov, tako da je mogoe splono nezadovoljstvo in nelagodje nazadnje izraziti le z glasom proti, e ti je ta privilegij sploh dan.

Zato odklonilnega stalia, ki je prevladalo na irskem referendumu, ne gre tolmaiti kot zavrnitev Evrope v imenu ozkih, sebinih lokalnih interesov, temve prej kot zavrnitev take Evrope, kot jo razgrinja sama forma sprejemanja ustavne pogodbe. Irski ne je nemara predvsem zahteva po drugani in bolj inspirativni Evropi, po ve Evrope, a ne takne, kot se kae v latovini tega dokumenta in v njegovih eksekutorjih. Simptomatino je, da je velika veina parlamentarnih strank tako zdaj na Irskem kot pred leti v Franciji in na Nizozemskem tako reko enoglasno in z vsem medijskim pompom podpirala nekaj, kar je ljudski glas zavrnil. Ljudstvo je storilo, esar mu nihe ni poveril: svojo suverenost je vzelo resno. V trenutku, ko se je od njega priakovalo le aprobacijo in aklamacijo, ne pa odloanja, je zavrnilo smo formo, nosilko napane vsebine.

Kar so nam ponudili drugi, je po vsebini domala isto kot tisto, kar so ljudje prvi prepriljivo zavrnili. Vsebina je nekoliko prepakirana in iz ustave se je preimenovala v ustavno pogodbo, ki ima pravzaprav status mednarodne pogodbe. Kar so ponudili zdaj, je torej prav tisto, kar je bilo zavrnjeno, in edini nauk, ki so ga potegnili iz vsega, je v tem, da je treba na vsak nain prepreiti, da bi se ljudstvo seznanilo z novo ustavo in da bi o njej stekla javna diskusija, kaj ele glasovanje. Seveda smo v tej zadevi alostno vlogo odigrali prav mi, saj smo kot tedaj predsedujoi Evropski uniji zadevo poegnali prvi, za zgled drugim, in to s e manj diskusije in informiranja, kot so to storili drugod. Pa res nikjer niso pretiravali. Najbolj osupljivo pri vsem tem pa je dejstvo, da je vse skupaj potekalo brez kakrnega koli odpora, nasprotna stran kot da se ni nauila niesar, temve so jo popadli politina apatija, splona brezvoljnost in maloduje.

A nenadejani zastoj, ki ga je povzroil irski referendum, nemara odpira novo prilonost za premislek in delovanje, novo monost, prilonost, prostor za politino invencijo. Seveda eksperti takoj kliejo k tehninim reitvam, politiki pa pritiskajo, naj se nevednemu enemu odstotku ponudi e eno monost, da pride k pameti. Naj vendar politiki neke male deele disciplinirajo svoje ljudi, da bodo nehali delati zgago, sicer bo ogroen Napredek, in bojim se, da se utegne irska javnost nazadnje ukloniti pred izsiljevanji in asovnimi pritiski. A po drugi strani so se zaeli z vseh koncev Evrope dvigati glasovi intelektualcev in politinih gibanj, ki v nastali situaciji ne vidijo zaprtja, temve neko novo odprtje, novi trenutek za politiko. Predlogi so razlini, veliko jih zadeva monost skupnega evropskega referenduma v vseh dravah, ki bi ga bilo mogoe izvesti hkrati z evropskimi volitvami, in najbr bi bila to dale najbolja pot. Za letos je, al, ta monost zamujena, in zato se bodo na kratki rok iskale pragmatine reitve, seveda pod okriljem iste peice politikov in ekspertov. Vendar nas je evropskih dravljanov toliko skupaj, da se s tem skrpucalom ne moremo zadovoljiti in se sprijazniti z njegovo sramotno formo-vsebino, zato bi bilo treba e takoj zaeti premiljeno nartovati poteze za naslednje volitve ez pet let, zdruiti razline evropske iniciative, ki e obstajajo. Nemara je tu prilonost, da se Evropa prebudi iz svoje letargine vdanosti in pokae kakno iskro politinega duha. In da ne bo, v skladu z grkim mitom, po katerem je ta celina precej nesreno dobila svoje ime, vdano akala svojega bika.

Prav zato so tako dragocene refleksije Elene Peari, ene redkih, ki je v asu sprejemanja tega dokumenta dvignila svoj glas z jasno argumentacijo in pogumom, z lucidnimi in natannimi posegi, s polnim zavedanjem tega, kaj so implikacije sprejemanja takne ustave. Njeno pisanje razumem ne kot samotni glas v stvari, ki je tako ali tako izgubljena, temve kot nadaljevanje nekega boja, ki ga bomo nujno morali izbojevati. Evropa, kakrna se kae v tem temeljnem dokumentu, ki naj bi zaokroil dosedanje zdruevanje in postavil okvir za novo irjenje, ta Evropa po zaetnem zagonu in entuziazmu nad zdruevanjem, ki je obetalo nov zaetek, kae poteze letargije, depresije, neinventivnosti, prilaanja s strani elit, manjanja demokratskih pridobitev. Takna Evropa ne bo navdihovala nikogar. K temu je e zdaj, in e bo, nemalo pripomogla sedanja kriza, ki prej kae na to, da bodo stare in bogateje lanice pustile na cedilu nove lanice, da bo solidarnost naglo kopnela, vsakdo bo reeval predvsem sebe, iz vsega skupaj pa jo utegnejo najbolje odnesti prav tisti, ki so vso stvar zakuhali. A nemara je kriza, ekonomska in politina, dobila tolikne razsenosti, da se bodo morali radikalno postaviti pod vpraaj sami okviri, zato zapisi, ki so tukaj zbrani, ne pomenijo refleksije o preteklih dogodkih, temve predvsem ponujajo oroja in argumente za teavne ase, ki so pred nami. In predvsem, postavljajo se po robu sploni apatiji, mlanosti in malobrinosti. Te volje se moramo vsi skupaj uiti prav od glasu, ki prihaja s strani ene najbolj diskriminiranih skupin.

Videti je, da se zapisi Elene Peari dotikajo povsem divergentnih tem, na eni strani pretresajo evropsko ustavo in postopke njenega sprejemanja, nato pa nenadoma preidejo v pretresanje statusa hendikepiranih, v probleme njihove organiziranosti, odrinjenosti, pravic, predvsem pravice do samostojnega ivljenja. A kljuno je uvideti, da gre pri enem in pri drugem za isto zgodbo: za zgodbo tega, da se lovekove pravice merijo po pravicah do vkljuevanja v drubo in ne po izkljuevanju, da sta mnoino izkljuevanje evropskih ljudstev iz odloanja o svoji usodi in vsakodnevno izkljuevanje marginaliziranih in oigosanih skupin le dva pogleda, ki z razlinih koncev kaeta na isti problem. Zato je bilo kandidiranje Elene Peari za predsednico republike eno najbolj inspirativnih dejanj v zadnjih letih slovenske politike. V vsej radikalni preprostosti nas je postavilo pred kljuna vpraanja naega politinega prostora, postavilo nas je pred rob, kjer se politika vpisuje v telo, in opomnilo na to, da se politika, od svojih grkih zaetkov naprej, v svojem temeljnem pomenu dogaja tam, kjer se irijo meje monega in kjer se iri participacija v javnem ivljenju in upravljanju skupnih stvari. Nemara ne bomo nikoli videli prizora, o katerem je pisal Marko Zorko, namre sublimnega trenutka slovenske drave, ko bi Elena Peari la na obhod astne ete, a dejstvo, da je ta prizor vzniknil pred naimi kolektivnimi omi, je zanesljivo spremenilo nae politino in socialno obestvo.

Mladen Dolar

Tu, na tem mestu, e ritual zahval,

ki gredo v dar vsem, ki so me tako ali drugae podprli:

Duanu Rutarju, ki mi je vedno vzor.

Profesorju Mladenu Dolarju, ki me je poastil s svojim udovitim predgovorom.

Moji ekipi YHD za razumevanje in podporo, ko so mi misli uhajale onkraj plank YHD-ja. Klaudiji Poropat, Katarini Gorenc in Emilu Bohincu, ker me podpirajo in ohranjajo prizemljeno. Najbolj aktivistini gospodinji Martini Piska, ki je nestrpno priakovala vsako kolumno, in Rafaelu Zupaniu partizansko Rafu.

Blau Babiu, ki mi je pokazal, da zmorem iti preko svojih meja.

Janiju Severju, ki mi je nudil virtualni prostor na Vest.si.

Zahvala mojim asistentkam, ki so se v tem asu zvrstile in marljivo mojemu nareku sledile. Vem umetnicam in umetnikom za slikovno obogatitev knjige.

O EU-pogodbi14. januar 2008 POZIV K RAZPRAVI

Legitimnost nove evropske pogodbeDne 13. 12. 2007 sta na premier g. Janez Jana in zunanji minister g. Dimitrij Rupel v Lizboni podpisala t. i. Lizbonsko pogodbo, ki spreminja Pogodbo o Evropski uniji in Pogodbo o ustanovitvi Evropske skupnosti. Postopek ratifikacije le-te naj bi v posameznih dravah lanicah EU potekal v letonjem letu, predvidoma do oktobra. Slovenija eli biti kot predsedujoa drava prvega polletja pri tem vzgled in vzor, zato namerava kar se da pohiteti z ratifikacijo pogodbe, e v mesecu januarju, saj hoe tako izkazati vso zvestobo in poslunost velikim gospodarjem. Nekako se spodobi, da Slovenija kot predsedujoa kar hitro izpelje ta postopek, raunam na januarsko sejo, e bo elja po zgodneji izredni seji, pa tudi to, je pred nedavnim pojasnil g. Cukjati. Januarsko redno zasedanje Dravnega zbora se zane 28. januarja in kona 1. februarja.

Poslankam in poslancem je bilo gradivo razdeljeno e pred novoletnimi prazniki, a vpraanje je, e ga je sploh kdo prebral, ali bolje, ali je pogodbo kdo preuil, analiziral in ugotavljal tevilne pravne in strukturne razsenosti, ki jih bo prinesla na nacionalni ravni (v odnosu do pristojnosti nacionalnih institucij), na mednarodni ali transnacionalni ravni, na ravni udejanjanja neposredne demokracije in predvsem v odnosu do dravljank in dravljanov, ki bomo z ratifikacijo pogodbe avtomatino postali tudi dravljani EU. Dravljanke in dravljani Republike Slovenije o vsebini pogodbe ne vemo praktino ni, razen tistih kratkih notic v medijih, ki pa se po navadi omejujejo na golo povzemanje izjav in prilonostnih slavospevov o zgodovinskosti dogodka kljunih akterjev. Voditelji drav in vlad so soglasno potrdili nova pravila, ki urejajo obseg in nain delovanja Evropske unije v prihodnosti. Pri tem so upotevali politini, gospodarski in drubeni razvoj ter poskuali izpolniti elje in priakovanja Evropejcev. Lizbonska pogodba bo tako omogoila prilagoditev evropskih institucij in njihovih metod dela, okrepila bo demokratino legitimnost in utrdila temeljne vrednote Evropske unije. Kdo je nas, Evropejce in Evropejke, vpraal o naih eljah in priakovanjih, kdaj smo jih imeli monost predstaviti ali predlagati pobude k vsebini pogodbe, kako so oblikovalci Lizbonske pogodbe prili do njih, da nam jih sedaj poskuajo priarati?

Nihe ni el dlje in preko tega povrinskega in povrnega predstavljanja ter se z lastnim umom prepustil branju 287 strani vsebine, da bi se preprial, razumel in morda povzel kljune novosti ter spremembe, ki se nam obetajo. Oitno se zadovoljimo e s tem, da nam g. Barroso skupaj z drugimi vidnimi evropskimi politiki ob prikimavanju naih nacionalnih predstavnikov zagotovi, da je to edina prava pot in da bolje ne bi moglo biti. V Sloveniji ni bilo praktino nobene ire javne razprave na to temo, takne, kjer bi lahko ljudje izvedeli, vpraali, predlagali, razpravljali in dobili odgovore, ter tako vedeli in razumeli. Pravzaprav se vsa politina elita taknih razprav nartno in spretno izogiba in se jim izmika, verjetno iz bojazni in strahu, da bi se lahko poruile njihove hiice iz kart. A to je e ustaljena in preizkuena strategija, ko gre za temeljne odloitve, ki jih sprejema v imenu demokracije in nas dravljank in dravljanov , ter za tiste tako opevane nacionalne interese, za katere se lahko skrijejo vsakokratni interesi lobijev in elit. Ljudi se poskua odvrniti od aktivne participacije s tem, da se jih demoralizira, depolitizira, naredi brezbrine in nezainteresirane ter tako poskrbi, da se preve ne vmeavajo v stvari, ki zadevajo velike, mone, mogone, da pustijo in prepustijo Oblasti oblast, tudi ali predvsem nad samimi seboj. In tako se ljudje ne zavedajo, da je mo na njihovi strani. Bolj natanno mo imajo takrat, ko ne opazujejo nemono, kaj politine in gospodarske elite pono v njihovem imenu. S tem spoznanjem bi prisilili oblastnike, da odgovorno vrijo naloge v korist dravljank in dravljanov in jim sluijo, ne pa da z njimi in nad njimi gospodujejo.

Ravno pred kratkim sem vzela v branje knjigo Noama Chomskega, kjer sem dobila veliko izhodinih tok za priujoe razmiljanje in na mnogih mestih sem svoje misli prepoznala v njegovih besedah. Naslednji citat se mi zdi zelo zgovoren in e kako veljaven za obravnavano temo: Zelo pomembno je, da prebivalstvo odkrije, kaj nartujejo z njim. Napori Vlad in medijev, da bi vse skupaj drali pod preprogo, z izjemo obveanja njihovih domaih strank, so povsem razumljivi. Toda omejene ovire so bile e kdaj v preteklosti preseene z energino javno aktivnostjo, in tako je lahko tudi zdaj.

Lizbonska pogodba vzpostavlja stabilno institucionalno ureditev, ki prinaa laje in pregledneje odloanje, demokratien nadzor in spotovanje odloitev, sprejetih na ustrezni ravni. Dravljani bodo lahko bolje razumeli pristojnosti in razloge za ukrepe Evropske unije na doloenem podroju.

Zelo dale smo od teh idilinih obljub, ob katerih se zdi, da bi nam vsem moralo biti bolje, laje in lepe. Stabilna institucionalna ureditev bo takna le za tiste, ki imajo oblast in bodo laje odloali o nas ter namesto nas, pri tem pa poskrbeli za ustrezen nadzor ljudi (zapleteni postopki in obsena birokracija, ki bo odvraala ljudi od aktivne, neposredne participacije in politinega aktivizma tega bodo seveda poimenovali demokratien). Odloitve Vrha bodo morale biti spotovane, saj bodo ustrezne ravni poskrbele za to in od nas zahtevale prilagajanje ter sprijaznjenje. Kako bomo dravljani vse skupaj (politiko in ukrepe) razumeli, pa je veliko vpraanje; oziroma ali se sploh eli, da bi razumeli, ali ni namen prav ta, da bi preprosto sprejeli in sprejemali. Vse se zdi tako, da ni zaeleno, da bi razumeli in spoznavali, ampak da bi se prepustili zavajanju in dezinformiranju. Potrebna je velika mera zbranosti, vztrajnosti in tudi kar nekaj pravnega razumevanja, da se sploh lahko prebijete skozi vse lene in priloene protokole, ki so sestavni del pogodbe. Mnogo lenov napotuje kar dalje na druge pravilnike in pravne akte. Ustava RS je v tem pogledu Prvo berilo za osnovno olo. Lizbonska pogodba je ne samo veliko dalja in obirneja, ampak tudi dokaj nepregledna in neposveenim teko razumljiva. Zato se postavlja vpraanje o legitimnosti ali upravienosti takne pogodbe, e je povpreen dravljan ne razume. Komu je pogodba namenjena, za koga je napisana, e ne za dravljanke in dravljane, ki bi iz nje morali znati razbrati svoje pravice in razumeti demokratinost postopkov ter ne nazadnje nain in monosti za soudelebo pri oblikovanju politik. Mar lahko sklepamo, da sta nepreglednost in slaba razumljivost Lizbonske pogodbe namerni, da se skozi nedostopen pravni argon uveljavlja politika manjinskih elit, predvsem pa vladavina kapitala? Kapital s poslovnimi strategijami svoja zaveznitva sklepa s politinimi elitami in pravnimi drubami, ki ga oskrbujejo s prikladnimi pravnimi interpretacijami, da se lahko izmuzne v pravnih prazninah ali zaobide in prikroji veljavno zakonodajo. Vse teje je kapitalu kljubovati z nekomercialnimi in demokratinimi silami in na trenutke se zdi to celo nesmiselno ter utopino. Tako kot pravi Robert W. McChesney: Neoliberalizem deluje ne samo kot ekonomski, ampak tudi kot politini in kulturni sistem Deluje najbolje, kadar obstaja formalna volilna demokracija, zato pa se prebivalstvo odvraa od informacij, dostopa in javnih forumov, ki so nujni za pomembno sodelovanje pri odloanju. Demokracija lahko dosega svoje uinke in namene le skozi aktivno participacijo dravljank in dravljanov, ki se povezujejo v razline organizacije in si v njih izmenjujejo mnenja, oblikujejo stalia ter uresniujejo interese. iva politina kultura potrebuje drubene skupine, knjinice, javne ole, sosedske organizacije, zadruge, javne prostore za sestanke, prostovoljne zveze in sindikate, da dravljanom ponudi oblike sestajanja, komuniciranja in vpliva na druge dravljane. Dravljani bodo prvi imeli tudi monost, da s podpisi enega milijona dravljanov iz ve drav lanic Evropsko komisijo neposredno spodbudijo, da pripravi pobudo v njihovem interesu na doloenem podroju pristojnosti EU. Pri tem ni znano, kaj oz. koliko pomeni iz ve drav in ali je to edini moni postopek ali nain za neposredno podajanje pobud in predlogov s strani civilne drube.

Kot pravi Chomsky, e ravna tako, kot da ni monosti za izboljanje, zagotavlja, da spremembe na bolje ne bo. Izbira je naa, izbira je vaa, opominja pisec uvoda v besedilo Chomskega, Robert W. McChesney. Mi pa lahko temu dodamo, da sta nai tudi dolnost in odgovornost. V kolikor ne bomo znali ali hoteli ustrezno ukrepati, bomo zato seveda morali nositi tudi vse posledice, ki bodo iz teh ne-dejanj izhajale.

Na spletnih straneh Vlade naletimo na tevilne trditve o tem, kaj vse novega in dobrega prinaa nova reformna pogodba, a ko jih le dobro premislimo in e seveda preberemo lene te pogodbe, ugotovimo, da so predvsem zavajajoe ali vsaj sum vzbujajoe. Prav zato ker so se nam vse dosedanje kratke predstavitve in poenostavljeni povzetki tevilnih novosti, ki naj bi jih pogodba prinaala, zdeli sumljivi, ali bolje, nas niso prepriali, smo se lotili podviga branja celotne pogodbe. In dejansko smo prili do ugotovitve, da so mnoge opevane novosti, izboljave in prednosti dale od obetajoega. Mogoe se rauna prav na to, da bo le malo tistih, ki bodo pogodbo dejansko prebrali, e manj pa tistih, ki jo bodo tudi razumeli. Tudi sama, eprav sem jo prebrala dvakrat, ne morem trditi, da jo razumem, ali e ve, da mi je vse jasno, saj je pogodba napisana dokaj nepregledno, mnogi leni so le premetani in pretevileni iz prejnjih dveh pogodb in veliko je takih lenov, ki za svoje razumevanje zahtevajo od bralca nadaljnje branje specifinih protokolov in drugih pravnih aktov. A vendarle lahko dobimo vtis, da ni in ne bo vse tako preprosto, kot se eli prikazati ter v kar se nas eli prepriati. Pozivam dravljanke in dravljane, da si vsaj pogledajo zajetnost pogodbe, e je e ne nameravajo prebrati, tako da bodo dobili vsaj minimalno predstavo, o em govorimo. Vsekakor si e na tej osnovni ravni teko zamiljamo splono uporabnost in prironost pogodbe za preproste, ali e hoete, povprene dravljane. Trditve, da Lizbonska pogodba prinaa bolj demokratino in preglednejo Evropo ter da poveuje uinkovitost institucij, so najmanj, kar lahko reemo neprepriljive. e se poveuje vloga Evropskega parlamenta, ki si za doloena podroja dodeljuje izkljuno zakonodajno pristojnost, se mora nujno, vsaj za te pristojnosti, vloga nacionalnih parlamentov proporcionalno zmanjati. Seveda se njegova vloga zmanjuje tudi na drugih podrojih, na katerih si pristojnosti delita z Evropskim parlamentom. Evropski parlament in Svet Evrope bosta poiljala v vednost in na znanje zakonske predloge nacionalnim parlamentom. Le-ti bodo torej izgubili svojo suvereno in avtonomno vlogo zakonodajalca in bodo postali nekakni servisi, posredniki, usklajevalci.

Tudi zagotovilo, da se bo poveala uinkovitost institucij, se zdi skoraj za lase privleeno. Vsak, ki se je poblie sreal, imel stik ali vpogled v delovanje razlinih EU-institucij in programov, ve, kakna ogromna birokracija stoji ali ivi za vsem tem. In seveda z birokracijo nujno povezani dodatni stroki administracije, prevajalcev, pravnikov, potnih strokov, nastanitev In ne nazadnje veliko na novo vzpostavljenih institucij, kontrol in raznih agencij, ki skrbijo za rpanje sredstev iz strukturnih skladov ter spodbujajo k skladnemu razvoju v skladu z evropskimi uredbami, direktivami, smernicami, priporoili. Lahko reemo, da je le vpraanje asa, kdaj bomo dravljanke in dravljani RS zaeli ugotavljati tevilne strukturne podobnosti, ki nas bodo asociirale na SFRJ, nad katere ureditvijo so prav dananji vodilni politiki imeli ostre kritike. e se vam trditev zdi neprimerna ali pretirana, lahko za ilustracijo povem droben praktien primer. S strani pobude EQUAL smo imeli dve leti financirano partnerstvo UFO (Union for Future Opportunities). Vedeli smo, da moramo na vseh uradnih dopisih, fasciklih, produktih partnerstva ter v pisarni oznaiti oz. napisati nae financerje. Tega smo se tudi dosledno drali, vsaj tako smo bili prepriani. A glej ga zlomka, e ob prvi zunanji kontroli so nam dali vedeti, da smo v hudem prekrku, ki nas posledino lahko tudi zelo veliko stane. Namre, na vseh fasciklih smo imeli le velik napis EQUAL, ne pa tudi rumenih EU-zvezdic. Ravno tako ni bilo zvezdic na stolih in mizah, ki smo jih kupili iz tega vira. Kar pa je bilo najhuje, je bilo dejstvo, da smo imeli logo EQUAL zgolj na vhodnih vratih v pisarno, in ne tudi v osrednjem prostoru pisarne, kjer bi morali imeti na vidnem mestu plakat EQUAL s pripadajoimi dvanajstimi zvezdicami, ki oznaujejo stare EU-lanice. Sprva smo mislili, da gre za alo ali nasvet, ki nam ga priporoajo, a sta nam revizorki dali vedeti, da gre za pomemben len pogodbe, ki ga gre dosledno upotevati, e hoemo ohraniti financiranje. Pri tem se mi je, ni slabega slute, porodila asociacija na ase, ko je v vsakem javnem prostoru morala viseti slika tovaria Tita.

Evropski parlament naj bi predstavljal nacionalne interese drav lanic oz. Evropski parlament sestavljajo predstavniki drav lanic. Na ta nain naj bi bil zagotovljen demokratien pristop in participacija prebivalstva posameznih drav lanic ter enakopravnost med njimi. Tudi e bi za hip lahko verjeli, e been pogled na sestavo Evropskega parlamenta, kjer ima Slovenija sedem predstavnikov, le Luksemburg jih ima manj, est, nasproti dravam, ki jih imajo 29, 27 , vzbudi dvom o enakopravnosti in enakovrednosti posameznih drav pri participaciji in odloanju. Jasno pa je tudi dejstvo, da evropski predstavniki, izvoljeni v posamezni nacionalni dravi, ne predstavljajo nacionalnih interesov, ampak da kot lani evropskih strank zastopajo in zagovarjajo stalia, naela in vrednote ter seveda tudi s tem povezane interese posameznih EU-strank znotraj EU-parlamenta. In kaj ne nazadnje sploh je nacionalni interes, kako se definira, kako in kdo ga doloa; ali je le prikladen konstrukt za mistifikacijo in prodajanje megle? Ko spoznamo, kdo definira nacionalne interese, lahko razumemo in ugotovimo, igavi so ti interesi, ali so dejansko interesi v korist vseh ali pa le nekaterih, ki so jih kot take poimenovali. Stranke v EU-parlamentu so le v manji meri primerljive z naimi strankami. Stalia in vrednote ter dinamika evropskih strank pa so za veino Evropejk in Evropejcev popolnoma neznani. O tem, kaj zastopajo in kaj ponejo nai EU-poslanci in poslanke v EU-parlamentu, smo se e spraevali in ostali brez odgovorov. A kakor koli obraamo, na koncu ugotovimo, da pravzaprav dravljanke in dravljani ne vemo niesar o tem, kako nai EU-poslanci v naem imenu, na na raun in dejansko namesto nas odloajo v Bruslju. Kaj pravzaprav pono tam? Ali ste kdaj zasledili kakno odprto razpravo med g. Pahorjem, g. Brejcem, g. Peterletom, go. Novak, go. Murko, g. Kacinom in go. Jordan Cizelj? Vemo, da niso predstavniki nacionalnih delegacij, ampak lani evropskih politinih skupin. Prav zato bi nas bili dolni e toliko bolj obveati, osveati in kdaj pa kdaj seveda kaj povpraati o tem, kakno Evropo si elimo. Podobno velja tudi za vladne predstavnike v Svetu ministrov, ki praktino odloajo kar mimo nas, postavljajo nas le pred izvrena, gotova dejstva. G. Pahor in g. Peterle, kot dva najbolj vidna ali medijsko izpostavljena med EU-poslanci, imata dovolj in preve dela na domai medijski sceni in v slovenski politini areni, da pozabljata kadar koli kaj povedati, poroati ali nas obveati o svojem poetju in sprejetih odloitvah v EU-parlamentu. Da sta EU-poslanca, pa jima pride prav in se spomnita le takrat, ko je to retorino primerno, da se sklicujeta na evropsko irino, ki jo premore njuna politika, in se pohvalita, koliko naredita za zastopanje in zavzemanje za uveljavitev nacionalnih interesov drave.

G. Brejca ni nikjer zaslediti, tudi sestanek z njim je nemogoe dosei. Tudi g. Kacin o teh temah ne govori. Go. Mojco Drar Murko pa smo zadnje mesece videvali mono angairano v predsedniki kampanji g. Gasparija. Ostaneta nam e EU-poslanki ga. Romana Jordan Cizelj in ga. Ljudmila Novak, ki blestita v populistinem besedienju v oddaji Piramida. e le opazi njun nivo in stopnjo njunih argumentacij, ti postane nerodno in se ustrai, kaj govorita v EU-parlamentu. Mogoe je skrivnost v tem, da sta tam tiho in morata svoj molk in molenost nadoknaditi v domaih medijskih ovih. Ne glede na to, da je vseh sedem EU-poslank in poslancev lanov razlinih nacionalnih strank, pa jim je skupno to, da nihe o svojem delu ne govori oz. niesar ne pove. Kot bi bila funkcija EU-poslanca dober finanni vir, obstransko delo, ki omogoa leerno delovanje na drugih podrojih. Raunov jim ni treba polagati, dravljanke in dravljani od njih tega ne zahtevajo. Zakaj je temu tako, zna biti vpraanje zase.

e med predsedniko kampanjo mi je kmalu postalo jasno, da se o vsebini ter posledicah Lizbonske pogodbe preprosto noe govoriti. Vsaki, ko sem med sooenji naela to temo, je nastal molk ali pa so jo spretno obli, eprav so tirje kandidati bili ali pa bi morali biti veliko kompetentneji za govor na to temo od mene. Prav neverjetno se zdi, da obstaja tak medijski molk ali ignoriranje teh vpraanj, ko se po mojem mnenju hkrati toliko govori o veliko manj relevantni temi, kot je ekoloko-ribolovna cona, vsaj z vidika razsenosti in vpliva na demokratinost vsakdanjega ivljenja dravljank in dravljanov.

A kocka e ni padla in e vedno je as, da ne pade tako, kot bi eleli oblastniki. e so as, monost in prilonost, da se o vsebini in smiselnosti takojnega podpisa povpraa ljudi. Tiste, ki bomo neposredno utili vpliv posledic sprememb, ki ne obetajo monosti neposrednega vpliva na politiko. Zato pozivam intelektualce in intelektualke, aktiviste in aktivistke ter vse dravljanke in dravljane, naj zahtevajo, da se nam pove, kaj se namerava z nami. To so dolni storiti in v to jih moramo prisiliti. Preprosto ni vmesne poti, e noemo, da nas imajo za norca. Nujnost Lizbonske pogodbe29. januar 2008 eprav nas ne udi in presenea, pa smo po svoje na neki nain vseeno osupli nad medijskim molkom in sprenevedanjem, ki je tako sploen in vseobsegajo, da prav zato bode v oi in ga ni mo spregledati. Osupli smo nad molkom nad vsebino in nainom sprejemanja t. i. Lizbonske ali Ustavne pogodbe, ki se zdi, da je tako popolna, da ne potrebuje ire razprave in le aka, da bo v torek z manjim teatrom ratificirana s strani veine v DZ. In prav ta samoumevnost, neproblematinost, ki je le e proceduralne narave, prav ta vsesploni molk intelektualcev, angairancev, opozicije, liberalcev, demokratov, progresistov , drugae ali napredno misleih ter vseh, ki ivijo na raun, da se vedno oglaajo in delijo svoja mnenja, tudi ko za to ni nobene potrebe, so o tej ali na to temo tiho.Ali se bomo res pustili poniati in prepriati s strani vladnih uradnikov, ki nam dopovedujejo, da nima smisla izgubljati asa z branjem dolgega in nerazumljivega tiva, ki ga tako in tako ne bomo razumeli? Saj res, kaj bi tratili as in energijo, ko gre za stvari, ki so tako dale od nas, dale naemu izkustvu in razumevanju. e posebej sedaj, ko je naa prva skrb boj za ustavitev inflacije, za prepreevanje revine, za bolje plae delavk in delavcev in ko sta najpomembneji zunanjepolitini temi problem hrvake ribolovne cone ter vpraanje Kosova. Vse nateto se zdi bolj primarno, neposredno povezano z vsakdanjim ivljenjem ljudi, s tem, kako bodo prili skozi mesec, kot pa je pravniki peh, ki ga razumejo le posveeni, saj so ga ne nazadnje spisali sami, a deloval bo tudi na nas in za nas. Ljudje se ne zavedajo, kako usodno lahko na naa ivljenja vplivajo borzne pekulacije, za katere se zdi, da so le abstraktne igrice in govorice. Ne razumejo prav dobro, kako lahko nastane inflacija in kaj pomeni inflacijska spirala, s katero nas zadnje ase straijo. Kako perverzno, da je argument za nedvigovanje nizkih pla prav uinek nekontroliranega poveevanja inflacije, ki lahko vodi v ekonomski zlom. A vse to dejansko dri, deluje in uinkuje, zelo konkretno, zelo neposredno, kruto in neizprosno. Logika kapitala pa, se temu preprosto ree, takna, kot zna biti uinek Lizbonske pogodbe. Tako abstraktna, tako dale, tako nerazumljiva, a tako realna in dejanska. Na delu je le logika moi, ki je skladna in dopolnjujoa se s prejnjo. Na neki ravni so stvari pravzaprav zelo preproste, le uvideti jih je potrebno. Zato nam prav ta tabu, ki vlada nad razpravo o vsebini in razsenosti Lizbonske pogodbe, deluje simptomatino. In ker radi drezamo v simptome, smo se obregnili tudi v tega. Koliko ljudje razumejo, e sploh, da bo ta pogodba delovala nadustavno, predustavno in prekoustavno? Koliko ljudje razumejo, da se bodo vse pogosteje poutili nemone in opeharjene? Ne bodo razumeli, od kje vse to naraanje drubene razslojenosti, nianje praga revine in socialne izkljuenosti, ko pa gospodarstvo cveti in so ekonomski kazalci v vzponu. Za razumevanje revine, strukturnega nasilja in vseh vrst diskriminacije je treba poznati politino ekonomijo bogastva, kje, kako in zakaj se oblast in mo koncentrirata, ne nazadnje tudi skozi pravnoformalne okvire, kot je Lizbonska pogodba.

Vloga nacionalnega parlamenta29. april 2008 Minili so skoraj trije meseci od ratifikacije Lizbonske pogodbe s strani naih poslank in poslancev. Spraujemo se, ali so morda v tem asu e uspeli prebrati zavezujoo pogodbo, ki so si jo v naem imenu in namesto nas drznili podpisati. Kratke izjave za javnost takoj po zakljuku seje so jasno pokazale, da so se bolj ali manj na pamet nauili tistih est stavkov o vsebini pogodbe, ki so jih nali na spletnih straneh vladnega portala. A bili so seveda dale od vsebine in lenov v pogodbi.

e tega e niso storili, bi bilo morda zelo priporoljivo, da si v okviru svojih poslanskih skupin najamejo pravnega strokovnjaka, ki jim bo organiziral kratek teaj razumevanja in razlage pogodbe. Potem bodo morda tudi laje in bolj suvereno podali vsebino, spremembe ter posledice te pogodbe tudi svojim dravljankam in dravljanom. Tako isto mimogrede, da bomo vedeli in razumeli, kaj nas ima doleteti, e se jim seveda sploh zdi pomembno, vredno in smiselno ukvarjati se z nami. A tudi e bo odgovor negativen, je moj nasvet dobronameren. Pogodba namre predvideva novo vlogo nacionalnega parlamenta, ki nikakor ni veja, kot je preprianih veina poslank in poslancev, ampak povsem drugorazredna, servilna in marginalna v odnosu do EU-komisije oz. parlamenta. Nacionalni parlamenti bodo dejansko sprejemali vse predlagane zakone, a bodo bolj nekakni lektorji kot pa sooblikovalci politik, ki bodo odlono v pristojnosti EU, torej najmonejih lanic. Slovenski parlament, poslanke in poslanci bodo bolj podobni otrokemu vrtcu, ki pa bo dravljanke in dravljane stal veliko ve kot vsi ta pravi vrtci po Sloveniji skupaj.

Le za pokuino, 8.c len pogodbe doloa: Nacionalni parlamenti dejavno prispevajo k dobremu delovanju Unije, tako da: (a) jih institucije Unije obveajo in jim predloijo osnutke zakonodajnih aktov Unije v skladu s Protokolom o vlogi nacionalnih parlamentov v Evropski uniji; (b) skrbijo za spotovanje naela subsidiarnosti v skladu s postopki iz Protokola o uporabi nael subsidiarnosti in sorazmernosti; (c) v okviru obmoja svobode, varnosti in pravice sodelujejo v mehanizmih ocenjevanja izvajanja politik Unije na tem podroju v skladu s lenom 61c Pogodbe o delovanju Evropske unije ter so vkljueni v politini nadzor Europola in ocenjevanje dejavnosti Eurojusta v skladu s lenoma 69g in 69d navedene pogodbe; (d) sodelujejo v postopkih za spremembo Pogodb v skladu s lenom 48 te pogodbe;(e) so obveeni o pronjah za pristop k Uniji v skladu s lenom 49 te pogodbe;so udeleeni pri medparlamentarnem sodelovanju med nacionalnimi parlamenti in z Evropskim parlamentom v skladu s Protokolom o vlogi nacionalnih parlamentov v Evropski uniji.

Glede na to, da bodo v letonjem letu parlamentarne volitve in se stranke e prienjajo ukvarjati z vsebinami svojih programov in s tistim, kar nameravajo obljubljati, bi bilo modro, da si pogledajo, kaj so in do kje segajo njihove pristojnosti in zmonosti glede na podroja, ki jih Lizbonska pogodba pua v dometu nacionalnih politik. Seveda e bo Lizbonska pogodba sploh ratificirana s strani vseh drav lanic in bo dejansko prila v veljavo. e obstajata monost in upanje, da se to ne bo zgodilo. Velikega imperija nas bodo morda reili Irci, saj bodo, kot kae, edini, ki bodo z referendumom preverili voljo ljudi.

8.a len pogodbe pravi: Politine stranke na evropski ravni prispevajo k oblikovanju evropske politine zavesti in k izraanju volje dravljanov Unije. A kdo te stranke sploh pozna in kdo ve, kaj zagovarjajo ter koga zastopajo? Ali nam na ta vpraanja lahko odgovori g. Pahor, evropski poslanec, ki seveda e vedno prejema evropsko plao, eprav se zdi, da mu domai politini parket bolj dii? V evropskem parlamentu je eden od mnogih, neopazen, nepomemben in po niemer ne izstopa. Lahko bi spregovoril in povedal marsikatero zgodbico, ki bi razkrila nain sprejemanja odloitev na ravni EU, a tega ni priakovati. Nai politiki se namre napajajo prav s tem, da nam skuajo prodajati iluzijo, koliko smo vredni, koliko nas cenijo in v kolikni meri smo enakopravni ter enakovredni pri oblikovanju evropske politike.

Krinka militarizacije29. maj 2008 Nismo naivni in vsi se prav gotovo dobro zavedamo, da je bila EU ustanovljena s primarnim namenom uveljavljanja ekonomskih, gospodarskih in politinih interesov najmonejih drav lanic. Vpraanja demokratinosti delovanja evropskih institucij ali vpraanja, povezana s spotovanjem lovekovih pravic, e zdale niso med prioritetami oblikovalcev Lizbonske pogodbe.

e vedno vztrajamo pri branju, poskusih razumevanja in analizi vsebine Lizbonske pogodbe, prav na delu, ki je zelo obiren, kar nam daje slutiti, da je tudi pomemben. Zato si zaslui obravnavo. To je poglavje, ki govori o skupni zunanji in varnostni politiki. Pristojnost Unije na podroju skupne zunanje in varnostne politike zajema vsa podroja zunanje politike in vsa vpraanja, ki so povezana z varnostjo Unije, vkljuno s postopnim oblikovanjem skupne obrambne politike, ki lahko vodi do skupne obrambe. Unija bo imela operativno sposobnost, oprto na civilna in vojaka sredstva. Unija jih lahko uporablja pri misijah zunaj svojih meja za ohranjanje miru, prepreevanje konfliktov in krepitev mednarodne varnosti v skladu z naeli Ustanovne listine Zdruenih narodov. Za izvajanje teh misij se uporabijo zmogljivosti, ki jih zagotovijo drave lanice.

V tem delu se s tevilnimi leni konkretno spodbuja posamezne drave lanice, da razvijajo vojako tehnologijo in spodbujajo militarizacijo ter postopno izboljujejo svoje vojake zmogljivosti. Seveda vse iz varnostno-preventivnih razlogov ali kot humanitarno posredovanje z namenom ustavitve ali prepreevanja nasilja, terorizma in vojn. Tenje po skupni evropski vojski so vidne iz razlinih posrednih in neposrednih ukrepov, ki jih bodo drave lanice zavezane izvajati, ali pa bodo spodbude tako mamljive, da se jim ne bo dalo odrei, tudi za ceno dvigovanja kakovosti ivljenja dravljank in dravljanov ter demokratinih procesov ne.

Lizbonska pogodba definira Unijo kot posredno oz. predstavniko demokracijo, in to posrednost, ali e bolje, posredovanost, bomo ele imeli monost prav izkusiti v vseh njenih razsenostih, globini in dimenzijah. Znali se bomo v neskonnem labirintu neobvladljive birokracije, administracije in tavanja od institucije do institucije, in nobena ne bo zares pristojna. Izgubljali se bomo v lenih, dolobah, smernicah, uredbah in direktivah, v iskanju argumentov za dokazovanje svoje pravice. Mono dvomim, da bomo nad tem navdueni in da se bomo poutili kot aktivni dravljani. Predstavljali nas bodo poslanci v Evropskem parlamentu, katerega dela dravljanke in dravljani ne poznamo, tako kot ne poznamo strank v Evropskem parlamentu. Nai sedanji EU-poslanci o svojem delu v parlamentu praktino ne poroajo, pa tudi mediji jih o njihovem delu, dosekih in rezultatih ne spraujejo.

Zato se zdi e kako pomembno in kljuno vpraanje, kako bomo dravljanke in dravljani lahko vplivali na vpraanja varnosti, obrambe, ali bolje, kako se bosta ti dve besedi lahko zlorabljali glede na interese in potrebe gospodarskih in politinih elit. Nam je kdo povedal, da nas poleg nacionalne in Natove aka e ena vojaka struktura? Niso bile propagandne besede o zdruevanju in povezovanju Evrope prav mir, sodelovanje, medkulturni dialog in podobne sopomenke, ki opisujejo soitje, ne pa militarizacije? Ni mehanizmov in ni varovalk, ki bi prepreevali zlorabe. A e sam namen dodatne militarizacije, novih vojakih struktur in sistemov je dovolj zgovoren, kam nas peljejo. Pri tem ni potrebe po moraliziranju, ampak se ve, da gre za strateke interese.

Oitno e nismo ozavestili, da nas bodo neposredno predstavljali poslanci v Evropskem parlamentu. Morda pa tega ljudje sploh ne vedo. Kako bi le vedeli, ko pa nihe ne govori o vsebinah, spremembah in novostih, ki jih bomo ob sprejetju pogodbe dolni sprejeti. Saj so drugi tako hoteli in odloili za nas ter namesto nas. Spomnimo se le na domae obrambne afere, ko se zdi, da gospodje kupujejo najrazlinejo vojako opremo s tako lahkoto, kot bi kupovali igrae. In prav za igrake gre! Kdo potrebuje vso to opremo, oklepnike? Saj res, kdo ve, kam je izginila vojaka bolninica, kdo se igra z njo? Z vso opremo, ki bi lahko koristila v drugih bolninicah. Pri tem je obudovanja vreden g. Karel Erjavec, ki poizkua igrati resnega obrambnega ministra in je pri tem e komien, v prostem asu pa se prelevi v zagovornika najibkejih skupin, upokojencev in v borca za socialne pravice. Kot bi ivel v dveh paralelnih svetovih!Lizbonska pogodba aktivno spodbuja drave lanice k poveevanju izdatkov za vojake aktivnosti in h krepitvi sodelovanja med Unijo in Natom, nadalje omogoa ustanavljanje nekaknih vojakih nadskupin monejih ali naprednejih drav lanic, ki kaejo veji interes za tesneja in moneja vojaka partnerstva. Odloitve, ki se bodo sprejemale znotraj teh partnerstev, se ne bodo delile z drugimi lanicami. Drave lanice, ki glede vojakih zmogljivosti izpolnjujejo vija merila in so sprejele veje medsebojne obveznosti, vzpostavijo stalno strukturo v okviru Unije. Za razmejitev pristojnosti Unije velja naelo prenosa pristojnosti. Za izvajanje pristojnosti Unije veljata naeli subsidiarnosti in sorazmernosti. Vsak, ki vsaj malo razume pravni argon, ve, da gre za piramidalno strukturo, za hierarhijo, kjer odloajo tevilneji, veji, moneji, ki postanejo e moneji in nepremagljiveji.

Drave lanice se zavezujejo, da bo Unija lahko razpolagala z njihovimi civilnimi in vojakimi zmogljivostmi za izvajanje skupne varnostne in obrambne politike. Ustanovi se Evropska obrambna agencija z namenom razvoja obrambnih zmogljivosti, raziskav, nabave in oboroitve, ki bo imela pristojnosti ugotavljanja operativnih potreb, vzpodbujanja ukrepov za njihovo izpolnjevanje, izvajala bo ukrepe, ki so potrebni za krepitev industrijskih in tehnolokih temeljev obrambnega sektorja. Visoki predstavnik Unije, ki ga imenuje Evropski svet, bo vodil skupno zunanjo in varnostno politiko ter skupno varnostno in obrambno politiko.In pri vsem tem nam gre dobesedno na smeh, ko naletimo na naslednje stavke: Vsak dravljan ima pravico sodelovati v demokratinem ivljenju Unije. Odloitve se sprejemajo kar najbolj odprto in v kar najtesneji povezavi z dravljani. Institucije na ustrezen nain dajejo dravljanom in predstavnikim zdruenjem monost izraanja in javne izmenjave mnenj glede vseh podroij delovanja Unije. Institucije vzdrujejo odprt, pregleden in reden dialog s predstavnikimi zdruenji in civilno drubo. Odziv obrambe

22. julij 2008

REPUBLIKA SLOVENIJA MINISTRSTVO ZA OBRAMBO Kabinet ministra

tevilka: 093-54/2008-% Datum: 4. 7. 2008

EMBED Photoshop.Image.11 \s

EMBED Photoshop.Image.11 \s

EMBED Photoshop.Image.11 \s

EMBED Photoshop.Image.11 \s Spotovana gospa Elena Peari,zahvaljujem se vam za razmiljanje, v katerem izraate zaskrbljenost zaradi razvoja skupne evropske zunanje in varnostne politike, kot jo opredeljuje Lizbonska pogodba. Dovolite pa mi, da nanizam nekaj dejstev, ki me utrjujejo v preprianju, da je Lizbonska pogodba enako koristna in potrebna za vse lanice evropske skupnosti.

Eden izmed vzrokov, ki so vodili do ustanovitve institucij, iz katerih se je razvila dananja Evropska unija, je bila elja prepreiti, da bi se morije prve in druge svetovne vojne e kdaj ponovile. Seveda ni mogoe trditi, da je odsotnost vseevropske vojne v zadnjih 60 letih zgolj in samo posledica oblikovanja evropskih povezav, ni pa mogoe zanikati, da so te povezave dejavnik stabilizacije.

Iz vaega pisma je mogoe razbrati razoaranje nad predstavniko demokracijo, kakrno danes poznajo drave lanice EU, kjer naj bi bil glas manjih lanic skoraj neviden. Mislim, da je treba upotevati, da ima pri pomembnih odloitvah, ki se v Svetu Evropske unije sprejemajo s soglasjem vseh drav lanic, tudi najmanja lanica monost, da dejansko onemogoi sprejem odloitve, ki ji mono nasprotuje. To si je mogoe razlagati tudi kot dokaz, da imajo majhne drave lanice mo, ki jo v tradicionalnih mednarodnih odnosih nikoli ne bi imele.

Poglavje o varnostnem in obrambnem delu Lizbonske pogodbe je res obseno, vendar predvsem zato, ker se je zakonodajalec, zaradi specifinosti podroja urejanja, s podrobno opredelitvijo elel izogniti morebitnim nejasnostim in napanemu razumevanju, tako v dravah lanicah kot tudi med predstavniki civilne drube. Povsem nepredstavljivo je namre, da bi evropska druba z dolgo demokratino tradicijo, kjer je civilni nadzor nad vojako organizacijo eden od najpomembnejih elementov, lahko sprejela kakrno koli vojako poseganje v civilno sfero in podpirala militarizem v smislu razumevanja pojma, kot ga razlaga Slovar slovenskega knjinega jezika: tenja po prevladi vojake miselnosti, vojakih interesov v politiki ali sistem v dravni upravi, v katerem odloajo vojake osebnosti. e zlasti zato, ker so Lizbonsko pogodbo sprejeli najviji civilni predstavniki drav lanic, potrditi pa jo morajo vse drave lanice, veinoma v svojih parlamentih.

Verjetno se strinjate, da je velika veina dravljanov drav lanic Evropske unije prizadetih, ko vidi trpljenje ljudi zaradi hudih naravnih nesre. Prav tako so zgroeni, da lahko lokalni vojskovodje in njihove milice izsiljujejo celotne narode in drave ter nekaznovano izvajajo genocid nad nedolnim prebivalstvom. Ob takih primerih upravieno zahtevajo, da nekdo nekaj ukrene. Ta nekdo pa so lahko le ustrezno izurjene in opremljene varnostne institucije, na primer vojska ali andarmerija.

Zato trditev, da je humanitarno posredovanje z namenom ustavitve ali prepreevanja nasilja, terorizma in vojn zgolj krinka za militarizacijo, ne zdri. e analiziramo sestave oboroenih sil drav lanic Evropske unije, trende opremljanja njihovih oboroenih sil in izkunje, Vojkova cesta 55, 1000 Ljubljana Telefon: 01 471 19 25, telefaks: 01 471 19 78, www.mors.si, Identifikacijska t. za DDV: (SI) 47978457, M: 5268923, TRR: 01100-6370191114

1/2

pridobljene v mirovnih in humanitarnih operacijah v zadnjem desetletju, se jasno pokae, da se sodobne vojske evropskih drav opremljajo prav za humanitarne in mirovne naloge.

Vtem kontekstu je treba razumeti tudi uporabo oklepnikov, saj kot sestavni del konvoja e zgolj s svojo prisotnostjo odvraajo lokalne milice, da bi napadle mirovne sile in nevladne organizacije, ki dostavljajo humanitarno pomo. Pomenijo sredstvo za varen premik mirovnikov, humanitarnih delavcev in civilnih strokovnjakov skozi obmoja, posejana z minami in neeksplodiranimi ubojnimi sredstvi. Helikopterji lahko v zelo kratkem asu dostavijo ve ton hrane, vode, zdravil, otorov in drugih prepotrebnih sredstev na obmoje, ki so ga prizadeli potres, poplava ali kakna druga naravna nesrea. Prav tako pa odloilno sodelujejo pri gaenju naravnih poarov nad nedostopnimi obmoji ali pa reujejo begunce iz potapljajoega olna v nevihtni noi.

Vojaka sredstva, opremljena za uporabo tudi v najtejih razmerah, ter ustrezno izurjeni in usposobljeni vojaki so, v nasprotju s civilnimi ponudniki storitev, pripravljeni za delovanje v zelo kratkem asu. In as pogosto pomeni reena ivljenja. Zato potrebujemo ustrezno vojako opremo in ustrezno izurjene ter usposobljene vojake. Mogoe mirovne operacije res niso delo za vojake, ampak e vedno jih nihe drug ne zna in ne zmore bolj uinkovito izvesti. Takna je resninost sodobnega sveta.

Vprimerjavi s stanjem, kakrno je bilo ob razpadu Jugoslavije v zaetku devetdesetih let, ko je Evropska skupnost lahko poslala zgolj nekaj opazovalcev, ki niso mogli nikogar zaititi pred grozotami vojne, so sedanje zmogljivosti Evropske unije za humanitarno posredovanje in mirovne operacije neprimerno veje. Te so se razvile iz zavedanja v civilni drubi in politiki, da se podobe iz nekdanje Jugoslavije ne smejo ve ponoviti.

Potrditev, da je primarni namen oblikovanja skupne evropske obrambne politike ta, da bi Evropa stabilnost in mir lahko pomagala zagotoviti tudi drugje po svetu, je vidna iz njenega sedanjega delovanja na kriznih ariih. Afrika mir zdaj vsekakor zelo potrebuje in Evropska unija je tam prisotna s finanno pomojo in strokovnjaki, ki sodelujejo z lokalnimi prebivalci. Kolikor mogoe varne razmere za njihovo delo pa jim zagotavljajo vojaki, oklepniki in helikopterji drav lanic EU. Soudeleba ve drav lanic pa pomeni tudi to, da se stroki taknih operacij porazdelijo, in zato ni zgolj ena drava lanica, ki eli nekaj ukreniti za reitev krize, nagrajena e z izredno velikimi stroki, ki bi jih morala kriti sama.

Naj zakljuim s preprianjem, da je prav monost odkrite razprave in jasnega izraanja razlinih mnenj ena izmed temeljnih vrednot sodobne demokratine evropske drube, zato se vam e enkrat zahvaljujem za vae razmiljanje.

Lep pozdrav,

Poslano:

naslovniku. Vloeno:

v zbirko dokumentarnega gradiva Kabineta ministra.

O usodi demokracije12. junij 2008 Ta teden gre zares in za resnico, odloa se o prihodnosti Evrope, o usodi Demokracije. Na Irskem bo namre v etrtek, 12. junija, referendum o Lizbonski pogodbi.Nismo vraeverni in verjamemo, da bo petek 13., dan po referendumu, lep in sonen dan, saj bodo dan prej dravljani Irske zamajali legitimnost evropskih struktur, za katere je e sedaj jasno, da dravljankam in dravljanom niso dostopne, saj z njimi upravljajo nedotakljive politine in gospodarske elite.

Irska je edina drava lanica EU, ki si je upala in si dovolila izvesti referendum, na katerem bo svojim dravljanom omogoila izrekanje in izkazovanje politine volje ter uveljavljanje temeljnih ustavnih pravic. Za ali proti Lizbonski pogodbi, preimenovani EU-ustavi. Za razliko od ostalih drav lanic, v katerih nam je bila ta osnovna dravljanska pravica onemogoena, odvzeta, zanikana.

V vseh lanicah EU, ki so doslej podprle preimenovano EU-ustavo, so glasovali le v svojih parlamentih, dravljani in dravljanke teh lanic za odloanje o tem vpraanju nismo dobili prilonosti. e ve, drave lanice so naravnost zarotniko, druga za drugo glasovale in ratificirale vrhovno politino-ustavno pogodbo. A ta pogodba ni le precejnja neznanka za laike, ampak tudi za veino politikov in strokovnjakov. In e enkrat huje glede te teme velja vsesploen medijski molk. Mnoina obila kritikom in druganim interpretom pogodbe ne pustijo do besede in jim ne dajo glasu.

Le e ste dovolj radovedni, vztrajni in razmiljate s svojo glavo, se boste znali dokopati tudi do tistih informacij, mnenj in kritinih pogledov, ki vam jih prikrivajo, zamegljujejo in onemogoajo dostop do njih. Spletne strani so e edina monost, kjer lahko dobimo relevantne in pomembne informacije o tem, kaj nam grozi z Lizbonsko pogodbo. V angleini (v Sloveniji pozivi NVO-jev proti EU al niso preiveli) si lahko veliko preberete na spletnem naslovu: www.teameurope.info.

V Sloveniji se je za tiste, ki smo hoteli razpravo, razmislek in kritino analizo, sama ratifikacija konala jako klavrno. Bilo je veliko praznih in nepotrebnih besed z e vnaprej doloenim izidom. Kakopak, gospodarji vedo, kako ravnati s hlapci.

Pojavila se je zgolj ena samcata in osamljena civilna pobuda proti takni politini samovolji. Prila je iz drutva Hervardi, ki pa je bila zaradi njihovega nacionalsocialistinega predznaka in s tem povezanih predsodkov v medijih vsebinsko skoraj povsem prezrta, pomembnost tega dejanja pa je bila izniena. Pobuda za presojo ustavnosti prepreitve razpisa ratifikacije Lizbonske pogodbe e aka na vrstni red na Ustavnem sodiu. Glede na to, da se tam za zmanjevanje sodnih zaostankov uporablja predvsem strategija iskanja proceduralnih napak in lukenj, ne pa dejanska vsebinska in stvarna presoja ustavnosti in zakonitosti ravnanj, ni veliko upanja, da bi v kratkem ugotovili tisto, kar je oem oitno.

Kakna oblika demokracije se nam obeta v prihodnje? Demokracija, ki bo taka le v zlorabi imena; demos-kratein namre pomeni vladavina ljudstva. Kot alternativo se nam prodaja posredna demokracija, kjer dobimo zastopnike, za katere ne bomo vedeli, kako nas zastopajo. Vse bo ponovno postavljeno stran od nas in tam se bo oblikovalo politike, tam se bo odloalo in odloilo. Mimogrede vladavina in oblast ljudstva sta e vedno zapeateni v 3. lenu nae domae ustave, pa ravno posredni politiki poskrbijo, da se neposredna politika ne more uveljaviti.

Torej nas tako v EU sami kot v slovenski EU akajo zgolj vladavine gospodarskih in politinih elit ter ponovni vzpon birokratizacije in militarizacije, saj se omenjene elite lahko le na ta nain vzdrujejo ter ohranjajo in seveda obvarujejo tudi pred nami, drugimi, druganimi, kritino misleimi. Za takne oblike sistemov obstajajo druga imena, demokracija ni eno izmed njih.

e evropski ustavi prvi ni uspelo in je bila demokratino zavrnjena v dveh dravah lanicah EU, v Franciji in na Nizozemskem, se za publiko trik bolj spretno, premiljeno in strateko nartovano ponovi tako, da se besedilo nove pogodbe minimalno spremeni, maksimalno pretevili in e vnaprej izkljui dravljanke in dravljane, da bi imeli monost izraziti svoja mnenja, svojo voljo, svoja hotenja.

e to dejstvo smo povzroa skrbi in vzbuja strah, kako pravzaprav nimamo nobenega vpliva in veljave, kako nepomembni smo za nae vlade, ki si nas lastijo ter si dovoljujejo jemati pravico, da govorijo in odloajo v naem imenu.

Zakaj se evropski politiki bojijo vpraati za mnenje ljudi, ki jih bo Lizbonska pogodba zadevala in zavezovala? Ali ne verjamejo in niso prepriani, da je vsebina pogodbe dejansko taka, da bodo dravljanke in dravljani EU z njo zadovoljni, da bodo eleli iveti v takni Evropi, kjer so prioritete vse prej kot spotovanje lovekovih pravic, ohranjanje in razvoj socialne drave?

Nacionalne ustave bodo v mnogih pogledih le e dodatek in okrasek.

Slovenski politiki so majhni po moi in ubogi v duhu. Klanjajo se imperialnim gospodarjem, ki se jim skuajo pokazati kot pridni hlapci. Za nagrado bodo dobili dobre slubice in nekaj dolarjev. Kaj pa narod? Ta naj ostane zadaj, ljudje naj bodo mirni in posluni, zadovoljujejo naj se z gigamarketi in s televizijskimi nanizankami. V prihodnosti nas aka trd boj. Poniglave politike bo treba odsloviti in na njihovo mesto postaviti nove, bolje, pravineje. Ker elimo demokracijo, bodo v prihodnosti politiki skromni predstavniki naroda; te bodo ljudje z vijo zavestjo in skladno z moralnimi naeli zamenjali vsaki, ko bo kdo hotel delovati po svoje in slede lastnemu narcisizmu. V resnici je izbira zelo preprosta: prihodnja drava bo socialna in pravina ali pa je sploh ne bo.11 Svetujem vam e ogled naslednjih videoposnetkov: MEP Exposes The EU Lisbon Treaty (http://www.youtube.com/watch?v=8Kr0Foq3CQE&feature=related) in END OF NATIONS EU Takeover & the Lisbon Treaty (http://www.youtube.com/watch?v=9p9VC_P3Gf8&feature=related).Ljudstvo je reklo NE!16. junij 2008 Ljudstvo na Irskem je reklo NE Lizbonski pogodbi, podobno kot je leta 2005 ljudstvo Francije in Nizozemske reklo NE vsebinsko zelo podobni Ustavni pogodbi, ki je doivela le nekaj slogovnih in lektorskih popravkov. Prav gotovo bi ljudstvo e v marsikateri dravi lanici reklo NE, e bi nam le bilo dano in dopueno, da se imamo monost odloiti in izraziti. Pa se nam je to namenoma onemogoilo.

Evropski politiki si kar dovolijo sprenevedati se in ignorirati voljo ljudstva, izraeno na enem najbolj demokratinih monih nainov, z referendumom. Poskuajo minimalizirati dogodek in razvrednotiti izid referenduma na Irskem, govorijo le o zastoju in e snujejo ter kujejo strategijo in narte za nadaljnjo politino prevaro, ki bi jih kar najhitreje pripeljala do zastavljenih ciljev. Seveda, vse za dobro dravljank in dravljanov Unije. Oitno se sami ne zavedamo, kaj vse dobrega nam prinaa Lizbonska pogodba: uinkoviteje institucije in bolje funkcioniranje EU, tako zelo, da jim moramo kar slepo verjeti in zaupati, ko se odloajo tudi proti nai volji in namesto nas.

Tudi tistim, ki do sedaj niso razumeli in vedeli, za kaj gre, ter vsaj minimalno uporabljajo svoje sive celice in um, bi sedaj moralo biti povsem jasno, ali pa bi se jim moral vsaj vzbuditi sum, da se nam poskua vsiliti reim. Reim in njemu lastno ideologijo, ki za demokracijo, voljo ljudstva nima prostora drugae kot zgolj v demagogiji in skozi njo.Demokracija se noe udejanjati in uveljavljati, ker bi lahko ogrozila ali spodnesla prav te, ki e imajo mo in oblast ter ju hoejo obdrati. Kako bi si sicer lahko razlagali, da elijo evropski politiki nemoteno nadaljevati z ratifikacijo Lizbonske pogodbe v preostalih osmih dravah lanicah, kot da se ni dogodilo ni pomembnega, kot da gre le za droben spodrsljaj in napako? Napako, ki jo bo v etrtek v Bruslju irski premier moral pojasniti svojim EU-kolegom, da bodo skupaj nali reitve, da jo popravijo in odpravijo.

Prav tu, na tem primeru in s tovrstnim ravnanjem, kaejo vodilni politiki EU in nai predstavniki svojo totalitarno logiko razmiljanja in delovanja, ki ne dopua sprememb, druganosti, volje ljudstva in ki na svoji poti ne tolerira nobenega NE. Zato jih je rezultat presenetil in, kot smo sliali premiera ter predsedujoega Svetu Evrope Janeza Jano, razoaral, saj nanj, prepriani v absolutno zmago svoje politine volje in samovolje, niso raunali.

Za ljudi mora biti takno ravnanje dovolj mono svarilo, opozorilo in vzpodbuda, da se mu zoperstavijo, upirajo in uprejo, preden bo prepozno. Preden nam odvzamejo vse monosti in mehanizme, da to lahko storimo. Evrope se torej noe oblikovati skupaj z njenimi dravljankami in dravljani, po nai meri in v skupno korist ljudi, ki v njej sobivamo, ampak nam hoe biti vsiljena s strani ekonomskih in politinih elit. Prastari izziv politike30. junij 2008 Predsedujoi Evropskemu svetu in na premier g. Janez Jana je imel prejnji teden vrsto opravkov, govorov in zahval ob koncu predsedovanja Slovenije. Iz njega kar vrejo fraze in stavki navduenja, hvale in samohvale o uspenosti slovenskega predsedovanja in sinergiji v EU, ki bojda dela udee. Le da jih vsi ne vidimo ali pa jih ne znamo prepoznati, morda zato, ker nismo posveeni.

Ob stavkih, ki jih g. Jana v svojem monotonem slogu kar stresa iz rokava in se pri tem velikokrat niti ne zave, kaj pove in sporoa, skoraj osupnemo. Popestritev slike v EU- parlamentu je bila rumena kravata; morda mu pri izbiri pomaga g. Rupel, ki se na kravate spozna.

Kaj bi bili malenkostni, e si pri tolikem delu sem ter tja sposodi kakno prispodobo, citat ali celo del starega, zavrenega govora eminentnega politika. Vidimo, da v drugem asu in prostoru, za razline ljudi lahko isti govor za dosego svojega namena uinkuje prav tako dobro ali e bolje. Ljudi zgrabi v elodcu in jih stisne pri srcu, identificirajo se z izreenim, kot bi bilo prav vse napisano samo zanje; tako preprosto deluje ideologija. Besede kroijo, ideje tudi, in politiki nas morajo nekako slepiti, preslepiti, zavajati in zavesti; tja, kamor elijo, da bi prili, in kjer bi verjeli v to, kar hoejo. In res, pono vse, da bi jih posluali in jim zaupali.Minilo je est mesecev, kako hitro, se zdi, toliko hrupa in dima, pa e je slovensko predsedovanje zgodovina. Mi pa se skuamo spomniti: Kaj e?

Sedaj se vsi trudijo, da bi nas prepriali, kaj vse je bilo doseeno in kako uspeni smo bili, saj hvalijo nas vsi. Rad bi se iskreno zahvalil premieru Jani in njegovi ekipi, ki so opravili izredno delo s predanostjo, politino in intelektualno potenostjo, potrpeljivostjo in profesionalnostjo, je poudaril predsednik Evropske komisije Jose Manuel Barroso. Pa predsednik Evropskega parlamenta Hans-Gert Pttering, ki je predsedovanje ocenil kot odlino in kot eno najprijaznejih. Kaj ve bi si sploh smeli eleti? Pokazali in dokazali smo, kako znamo biti pridni, posluni, ubogljivi, zvesti gospodarjem in sposobni delati po navodilih. Vse to brez dresure, ker imamo avtocenzuro.

V Evropskem parlamentu nas je g. Jana ob svojem zakljunem govoru ponovno presenetil s svojo neverjetno izjavo, ki si zaslui nae pozornosti in razmisleka predvsem zato, ker je tako pronicljiva in skoraj vredna filozofske razprave. Moramo se zavedati, da ne gre za krizo Lizbonske pogodbe ali za krizo Evrope in EU na splono. Mislim, da gre za prastari izziv vsake politike, odkar ta obstaja, odkar je politika prizadevanje za skupno dobro. Slutiti je, da se g. Jana pri iskanju novih idej sedaj napaja e kar v Jungovih arhetipih. Veliko nam pove o retoriki in demagogiji, ki jo evropski politiki ne obvladajo prav dobro, a jo kljub temu s pridom uporabljajo. Vzrona zveza je celo obratna, kar pomeni, da postane uspeen politik na evropski in mednarodni ravni predvsem tako, da obvlada retoriko in demagogijo politinega zamegljevanja. Govoriti veliko in povedati im manj. Nai vsakdanji problemi, tegobe, dileme in teave ter morebitna vpraanja se tako zdijo nepomembni in povsem drugotnega pomena v primerjavi s stratekim vpraanjem zunanje in varnostno-obrambne politike. Inflacija, vse teji poloaj dravljank in dravljanov EU, krize v mnogih panogah ter okoljski in energetski problemi so videni in posledino reevani predvsem v lui te optike in tovrstne demagogije. Ko se jo razkrije in razkrinka, ne ostane ni, ali bolje, vidni in obutni so le interesi posameznih elit.

Tudi ali predvsem zato nam je potrebno vsiliti Lizbonsko pogodbo in zdi se, da bo postal vsak nain za izpolnitev te naloge dopusten in legitimen. Zato ni niti sledu o pogovoru in dialogu z dravljankami in dravljani EU, ki bi morda hoteli drugane temelje evropskega povezovanja in sodelovanja. Ni monosti za alternativne oblike skupne Evrope, ki bi vsebovala demokratine institucije. In prav zato je skrajni as, da te monosti in prilonosti zanemo ustvarjati sami, dravljanke in dravljani.

O civilnem dialogu5. julij 2008 Nevladne organizacije predstavljajo tretji steber drube, poleg javnega in dravnega. Vendar je vsakomur jasno, da vloga in poloaj NVO v odnosu do drugih dveh stebrov ni enakovreden in enakopraven partner ter sogovornik pri oblikovanju in sprejemanju politik. e posebej ne pri dostopu do finannih virov oz. podpori, ki bi jo to podroje moralo biti deleno; sistemsko in dolgotrajno. Da bi se lahko dolgorono razvijalo in nemoteno opravljalo svoje naloge, izpolnjevalo svoje smotre ter uresnievalo paleto ciljev, ki si jih postavijo razline NVO.

Gre za to, da NVO oz. drutva niso le interesna zdruenja posameznikov ali skupin, ki sledijo zgolj svojim interesom, ampak jih zelo veliko opravlja dejavnosti in storitve javnega pomena in znaaja, delujejo torej v javnem interesu in so nepogreljiva dopolnitev dravnim institucijam ter javni mrei programov in storitev. Za laje komuniciranje in intenzivneji dialog je drava na vsakem podroju vzpostavila reprezentativne, nekakne nadorganizacije, ki predstavljajo posamezno interesno podroje NVO.

Te organizacije dobivajo vse veja pooblastila in vse predstavnike ter pogajalske pristojnosti. Moramo pa se vpraati, kakna je njihova uinkovitost v odnosu do tistih, ki naj bi jih zastopale in v korist katerih naj bi delovale?

Kaj je z njihovo pogajalsko mojo in neodvisnostjo, ali niso le neuinkoviti posredniki, s katerimi drava hitro opravi in se pri tem izgovori, da je izpolnila svoje obveze dialoga s civilno drubo?

Veliko se govori o spodbujanju civilnega dialoga med vlado in NVO ter o razvoju nevladnega sektorja. Temu so namenjena tudi znatna finanna sredstva tako iz evropskih strukturnih skladov kot tudi iz prorauna RS, ko pa poskuamo ugotoviti uinke ali poiskati rezultate teh silnih prizadevanj, da bi se vzpostavila dialog in komunikacija, ko pogledamo na razvojne korake NVO, ni mogoe opaziti nobenega konkretnega premika. Projekt Identifikacija ciljnih projektov za sofinanciranje NVO-sektorja iz strukturnih skladov EU v obdobju 20072013 je npr. namenjen prav podrobneji opredelitvi podprogramov, ki bodo natanneje opredelili program in v praksi kasneje razpise za projekte. Projekt so skupaj oblikovala tri glavna zdruenja in mree NVO, ki delujejo na vsedravni ravni Center nevladnih organizacij Slovenije, Zdruenje drutvenih organizacij Slovenije in Zveza slovenskih ustanov. S skupnim pristopom k oblikovanju razvojnih programov, potrebnih za celoten sektor, smo tako izkljuili monost neusklajenega delovanja, emur bo namenjeno 13,4 milijona evrov.

NVO imajo v praksi dejansko vse manj posluha s strani drave, kaj ele monosti za dialog. Dialog namre poteka v dveh smereh, med enakovrednimi in enakopravnimi partnerji, za kar prav gotovo ne gre pri odnosu med NVO in vlado. Vse ve je pravnoformalnih zahtev, ki se postavljajo kot pogoj za pridobitev finannih sredstev, torej se od NVO zahteva vse veja profesionalizacija in strokovnost, hkrati pa se ne nudi nobenih finannih monosti, da bi se ta zahtevnostna stopnja podpirala. Vse ve je tudi administrativno-raunovodskih zahtev, ki jim moramo zadostiti in jih izpolnjevati. Ni pa sistemskih in trajnih virov, ki bi omogoali izpolnjevanje in doseganje teh standardov, ki jih mnogokrat ne uspejo dosei niti institucije v javni mrei. Dober primer dejstva, da delamo korake nazaj, je nova davna politika, ki NVO, ki izvajajo storitve javnega znaaja in so v veliki veini zgolj projektno in namensko sofinancirane, izenauje s pridobitno dejavnostjo. Smiselno se je vpraati, kakno vlogo, e sploh kakno, je pri tem odigral CNVO, in zakaj je ni, e je ni, glede na to, da je v obdobju predsedovanja, kot kae ali se nam hoe zgolj tako prikazati, vzpostavil pomembne komunikacijske vezi z vlado in s posameznimi ministrstvi.

Vzpostavil naj bi se odnos sodelovanja in tako pogosto omenjanega civilnega ter socialnega dialoga. Ni me sram priznati, da e vedno ne razumem, kaj pravzaprav pomeni civilni in socialni dialog. Da bi si prila s tem na jasno, sem se udeleila nekaj dogodkov, ki so v svojem naslovu obljubljali dialog in razmiljanje o odnosu med civilno drubo in vlado. Pa sem dobila vtis, da gre za besede brez prave vsebine, e manj pa za dejanske uinke. Na teh dogodkih je bil program praviloma zastavljen tako, da do dialoga ni moglo priti oz. je zanj vedno zmanjkalo asa. Naeloma se poslua in morda postavi kakno kraje vpraanje. Razprava, izmenjava mnenj in polemika so nezaelene in strateko onemogoene, tako da po nekaj urah posluanja odide domov ves izrpan in se sprauje, emu si vztrajal in kaj si izvedel. e se ponovno vrnemo k dialogu med vlado in NVO, ki ga je do doloene mere vodil predstavnik CNVOS, vsaj vlada si ga je kot takega izbrala, se lahko vpraamo, kakni so uinki 6-mesenega sodelovanja v asu EU-predsedovanja?

Glede na to, da e dobrega pol leta prek e-pote obveam in naslavljam dopise, pobude in pronje razlinih vsebin in podroij na vse pomembne dravne institucije, politino srenjo ter nevladne organizacije, zadolene za civilni dialog z vlado, pa ni skoraj nobenega odziva, upravieno sklepam, da ni resne namere, interesa in politine volje, da se dialog vzpostavi in poteka v obeh smereh. Zaveza vlade, da se obvezno posvetuje in uskladi predlog zakona, ki ga polje v obravnavo s predstavniki NVO, dri zgolj na papirju.

Imeli smo e neposredno izkunjo, ko je vlada lano napisala, da gre za usklajen predlog, pa nismo dobili niti pisnega odgovora na nae tehtne predloge, kaj ele, da bi se kdo z nami usklajeval, se pogovarjal ali upoteval predlagane argumentacije. Pred asom je bila praksa INFO CNVOS, da so objavljali povzetke in povezavo na celotno izjavo za javnost, predlog ali druge dopise posameznih lanic CNVOS, namenjene javnosti. Ta dobra praksa, ki bi lahko imela tudi zelo pozitivne uinke, se je ukinila. Torej, dialog ne poteka v obe smeri, ampak zgolj od zgoraj navzdol, in temu, seveda, ni ve mo rei dialog. To sta enostransko usmerjena komunikacija in delovanje financerjev ter tistih, ki doloajo vsebino in obseg relevantnih politik. CNVOS ne izpolnjuje dovolj svoje mediacijske vloge in vloge zastopnika ter zagovornika skupnih ali obih interesov nevladnega sektorja. Ne gre kriviti zgolj CNVOS in druge podobne sogovornike, ki so bili izbrani za to vlogo ali so se postavili v vlogo predstavnikov NVO, ampak gre resno razmisliti o angamaju in dejavnosti samih NVO, ki nismo sposobni, ne znamo ali ne zmoremo izoblikovati konkretnih in skupnih ciljev ter smernic razvoja, h katerim bi stremeli in bi z njimi nastopali v odnosu do vlade ali proti njej. Mlada ivljenja v domovih za ostarele 17. julij 2008 Danes posveamo pozornost tistim mlajim hendikepiranim osebam, ki e vedno ivijo v domovih za stareje obane, ker dobesedno nimajo druge izbire in monosti. To so posameznice in posamezniki, stari od 20 do 60 let, ki v te domove nikakor ne sodijo, a so bili vanje nameeni, ker potrebujejo 24-urno pomo. Po liniji najmanjega odpora, ustaljeni praksi in po defaultu logike socialnih delavcev je zanje najbolje in celovito poskrbljeno v domovih za ostarele.

50. len Zakona o socialnem varstvu doloa, da morajo imeti domovi ob vkljuitvi mlajih invalidnih oseb ustanovljene posebne enote (oddelke). Ta len se gladko ignorira, tako s strani samih domov starejih obanov kot resornega ministrstva in socialne inpekcije, ki se pretvarja, kot da tega lena ni.

V Sloveniji obstaja le en dom starejih obanov, in sicer DSO Beigrad, kjer je poseben oddelek, Oddelek mlajih invalidov. V drugih domovih pa so posamezniki s statusom invalida najvekrat nameeni na t. i. negovalne oddelke, kjer so skupaj z najbolj onemoglimi in nepokretnimi starostniki. Dogaja se, da jih z izgovorom, da primanjkuje kadrov, ob vikendih ne dvignejo iz postelje, tako da so, e nimajo zunanje pomoi, obsojeni dva dni preleati v postelji. Verjetno ni potrebno veliko razlagati, kakno je lahko tako ivljenje.

Oddelek mlajih invalidov v DSO Beigrad je bil ustanovljen v zaetku 70-ih let in je e vedno velik ponos gospoda utaria, predsednika Drutva distrofikov Slovenije (to je le ena od njegovih tevilnih funkcij). e je taken oddelek lahko v tistih letih bil pomemben doprinos za bivanje mlajih hendikepiranih oseb, ki potrebujejo stalno fizino pomo, saj drugega ni bilo oz. je bilo vse drugo veliko slabe, je danes taken oddelek povsem anahronistien in primeren le za kraje bivanje, dokler se posamezniku ne uspe osamosvojiti. Zanimivo je dejstvo, da o tem, kdo lahko pride na oddelek, odloa prav g. utari. V predhodnem statutu DSO je bilo celo posebej zapisano, da posamezniki pridobijo priporoilo Drutva distrofikov Slovenije. Ta nezakoniti poseg, vpliv na javno institucijo, je bil iz sedanjega statuta odpravljen, a neformalno e vedno deluje. Ko smo na to dejstvo opozorili socialno inpekcijo, saj ni bila upotevana akalna lista prosilcev za vstop v dom, je le-ta ugotovila, da ni bilo ni narobe in pri tem citirala len neveljavnega statuta, ki je Drutvu miino in ivno obolelih, sedanjega DDS, omogoal, da favorizira upravience do namestitve. Toliko o strokovnosti in uinkovitosti te institucije. G. utari sam nikoli ni ivel v tem domu eprav bo kmalu e dovolj zrel, da bi vanj sodil , ker mu to preprosto ni potrebno, saj ima nego in oferje e dolga leta v celoti plaane s strani drutva. Vse tisto, esar drugim s podobnimi potrebami ne priznava, onemogoa in eli celo odsvetovati. A varno in toplo bivanje v domu priporoa lanom, predvsem mlajim, ki jih prepriuje, naj nikar ne gredo ivet v svoje stanovanje, le zakaj, ko pa imajo tu vse udobje, celo vrata se jim odpirajo na senzor.

Ta oddelek e ve let obasno obiskujem iz osebnih razlogov, ker so tu iveli ali e ivijo moji prijatelji, in iz slubenih, ker je na oddelku tudi nekaj naih uporabnikov. Zato sem dokaj dobro seznanjena s stanjem in z razmerami, ki se e slabajo, in preprosto ne morem ve mole opazovati. V preteklosti sem e veliko pisala o razmerah, v katerih ivijo mlaji hendikepirani po domovih, a sem pri tem posploevala in nisem poimensko izpostavljala posameznih institucij. O najrazlinejih nedopustnih ravnanjih smo v YHD opozarjali tudi ministrstvo ter druge pristojne institucije, pa ni. Odpravijo te z dopisom, razmere pa ostanejo enake ali se celo e poslabajo, saj so tisti, ki so osumljeni izdaje informacij, deleni dodatnih pritiskov in ikaniranja.

V Domu starejih obanov Ljubljana Beigrad so v upravi tega doma zaposleni: dve socialni delavki, psihologinja, obasno e vedno prihaja nekdanja psihologinja, sedaj v pokoju, pomonik direktorja in direktor s tajnico ter administrativni del uprave, za zunanjo dejavnost. Fizino od drugega loveka povsem odvisni ljudje potrebujejo zlasti fizino pomo negovalnega osebja, upravni kader pa v niemer ne prispeva k lajanju tegob in s tem h kakovosti ivljenja. Za nas bi bil velik doprinos veja kapaciteta negovalnega in strenega osebja, saj so sedanji standardi in normativi okleeni na skrajni minimum. Zgoraj omenjeno osebje odira delovna mesta in kruh mnogo bolj pomembni in produktivni delovni sili. Na tem mestu se razmere sprevrejo v zaarani krog. Vrijo se pritiski na tisto delovno silo, ki nam je najpotrebneja in najbolj v pomo.

Zakaj toliko akanja na bioloko potrebo, pomo pri umivanju ter drugih nujnih opravilih, ki jih sami ne zmoremo? Za najosnovneje stvari se moramo dobesedno boriti. Pripomba, ki sem jo sliala od negovalke enemu od stanovalcev, je bila, da se bo moral kar navaditi hoditi na veliko potrebo ne takrat, ko ga bo tialo, ampak takrat, ko bo za to doloen as.

Dejstva, da so zaposleni v instituciji zaradi stanovalcev samih, in ne narobe, se ne upoteva. Danes, v asu kapitalistinega sistema, je lovek kot posameznik v domovih za stareje ljudi le e tevilka, s katero se kuje dobiek, pomemben je samo kapital. To potrjuje tudi okantna izjava ene od oseb uprave doma: Ne zanima nas, kaj potrebujete, zanima nas, koliko plaate. Sedanji sistem je zopet zabredel nazaj v as zgodovine, vendar na prefinjen in dokaj pretkan nain. Ni pomembno ivljenje loveka, ivljenje, ki temelji na individualnih potrebah in eljah, in ne na omejitvah. Za sodobnimi zidovi, ki se navzven bohotijo z vsem bliem, se skriva vsa notranja beda, ki se odraa v vegetiranju ljudi. alosti dejstvo, da v teh institucijah osebe z nazivom socialni delavec, ki naj bi oznaeval humanitarni poklic, skrbi zlasti to, kako od posamezne oskrbovane osebe zagotoviti im ve sredstev instituciji. Socialni/e delavci/ke so proizvedeni za manipuliranje z ljudmi, da jih pomirijo. Veina hendikepiranih, ki ivi v domovih za ostarele, je bila v te institucije nastanjena, ne da bi pri tem imeli kakrno koli monost izbire. Tja so jih namestili po uteeni praksi, po logiki inercije in liniji najmanjega odpora. To velja predvsem za hendikepirane, ki potrebujejo vejo fizino pomo, eprav lahko v domovih najdemo tudi precej takih ljudi, ki ne potrebujejo veliko asistence pri svojih vsakodnevnih opravilih, vendar se na tak nain reuje t. i. socialni problem. Vekrat se kot socialni problem definira nekaj, kar je posledica ekonomske narave ali izhaja iz neustreznih druinskih razmer.

Na neki nain se socialni in drugi strokovni delavci zavedajo, da je napotitev mlajih hendikepiranih oseb v domove za ostarele neprimerna reitev, a je po drugi strani e najlaja in pravzaprav definitivna. Osebe, ki so nastanjene v domovih, so v nekem smislu zapeatene, saj se jim na tak nain odvzame tudi ekonomske monosti za spremembo stanja. Oseba mora za stroke nameniti vsa sredstva iz naslova tuje nege in pomoi in 90 % pokojnine ali dohodka, e ga ima, v nasprotnem primeru ta dele pokriva CSD. Osebi ostane le minimalna vsota, ki jo upravieno lahko imenujemo epnina. Saj drugega ne potrebujejo, za vse je poskrbljeno. S tako vsoto realno ni mogoe, da oseba kar koli prihrani ali nartuje. Tudi e je oseba zaposlena, ji ob upokojitvi vzamejo pokojnino za plaevanje doma. Tako osebe, predvsem mlaje, tudi ko imajo izobrazbo oz. poklic, ki bi ga lahko opravljale, niso motivirane za zaposlitev, saj v vsakem primeru veji del dohodka namenjajo za osnovno oskrbo v domu. Naj omenimo, da se dodatne storitve plaujejo posebej, npr. dodatno umivanje (oseba ima pravico do umivanja enkrat na teden), sprehodi in spremstva.

Danes mi od skupne prejete vsote, katere znesek je 478.23 EUR, od tega prejemam dodatek za pomo in postrebo v znesku 220.72 EUR ter nadomestilo Ministrstva za delo, druino in socialne zadeve, vsota tega je 257.51 EUR, ostaja za prosto razpolaganje le epnina v viini 90 EUR. Ta ne zadoa niti za najnujneje ivljenjske potrebe, kot so: potrebine za osebno higieno, umivanje las, obleka, tevilke za osebno garderobo, ki jo perejo v pralnici doma, ter ivanje teh tevilk na osebno garderobo, obutev, frizer.

Do danes ni nikakrne obrazloitve s strani pristojnih, zakaj se smiselno ne uporablja namenskega vira Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije (ZZZS), imenovanega zdravstvena nega, ki se na raun posameznika avtomatino izplauje DSO. Vsota znaa najmanj 490.42 EUR in ni povsem jasno, kakne storitve so vanjo vkljuene, saj sta nega in zdravstvena nega pogosto neloljivi pri osebah, ki potrebujejo pomo pri vseh osnovnih ivljenjskih opravilih.

Na podlagi rauna, ki ga izstavlja DSO Beigrad, je uprava priela kot nadstandard zaraunavati tudi uporabo osebnega hladilnika in kabelske televizije. Namestili so tudi klimo, od katere ravno tako dodatno sluijo; ne glede na to, koliko asa je v uporabi, etrt ure ali ves dan, je cena ista. Tudi ivanje oz. vzdrevanje osebnega perila, ki ga pri pranju in negi strgajo ali povsem uniijo, raunajo k strokom oskrbnine, ravno tako umivanje las. Vsoto odtegujejo kar od t. i. epnine. Stanovalci so praviloma nezadovoljni in se pritoujejo predvsem nad hrano, ki je primerneja za stareje in ljudi na dieti. Umivanje je enkrat tedensko, dodatno umivanje si morajo stanovalci plaati sami. Tudi sprehodi izven doma se plaujejo na uro, kar pa si osebe ne morejo ravno pogosto privoiti; e nimajo sorodnikov ali prijateljev, ki bi jih obiskovali (kar ni redko), ne morejo nikamor. Tako gredo ven le, ko imajo razne zdravnike preglede in obiske, saj jih takrat odpeljejo z reevalcem.

V zadnjem obdobju uvajajo e nova organizacijska pravila, ki zahtevajo dodatna opravila za negovalno osebje, za stanovalce pa vedno manj monosti za najosnovneje loveke potrebe. Osebje bo kmalu ve slubenega asa potroilo za organizacijo, za razpravljanje in pisarjenje raportov kot pa za delo z ljudmi. V raport se zapisujejo zelo osebni in intimni podatki, o tem, kolikokrat se kdo obrne, gre na stranie Tega, koliko asa posamezna oseba aka na potrebno fizino pomo, pa si nihe nikamor ne zapisuje. Za vsako potrebo se aka od nekaj minut pa tudi do dve uri in ve, tudi za najmanjo stvar, npr. kozarec vode. Kadar se zgodi, da se negovalka prikae po nekaj minutah, je velika srea. Koliko asa bo nekdo zapravil za akanje, ni mono predvideti. as posameznega stanovalca, najsi bo stareji ali mlaji, za upravo doma ni pomemben. Tu loveka prisilno obsodijo na golo vegetiranje. Posameznik nima vpliva na svoje ivljenje, je povsem onemogoen, saj nima nikakrne monosti organizirati se in udejanjati svoje narte, ivljenjske cilje in ambicije. Uvedli so tudi priporoilo, do katere ure je treba iti spat, diktira se, kdaj smemo na bioloko potrebo, kdaj naj bi si umili glavo, oz. to opravilo skoraj ni ve mono.

e ve, izjavili so celo, naj zmanjamo svoje potrebe. Torej, naj me ne umivajo, naj me ne dvignejo s postelje, mi postelje ne posteljejo, me ne postreejo z obroki in po konanem obroku ne odnesejo posode z ostanki hrane izpred mene, mi ne dajo piti, mi ne omogoijo, da opravim fizioloke potrebe. Naj me ne okopajo vsaj enkrat tedensko, me ne obleejo, ko odhajam obasno tudi v hladnem obdobju izven doma, in ne sleejo, ko se vrnem, ter me zveer ne dajo v posteljo, ali kdaj pa kdaj tudi podnevi, ko zdravstvene teave obutim v tolikni meri, da mi ne dopuajo sedenja na voziku. Praviloma na njem sedim ves dan, tudi pozno v no, da nadomestim vsaj delek tistega, kar izgubim v dnevu in esar mi ni bilo dano uresniiti. Glede na opisane razmere me iz dneva v dan vse bolj utesnjuje bojazen, kaj mi bo prinesel prihodnji dan.

Prostori, v katerih bivamo, so oieni vse manj kakovostno in vse redkeje, tudi ves mesec ne, saj nimamo istilke. Nikolikokrat doivimo nepredvidljive spremembe in odloitve, ki nas zadevajo in o katerih s strani uprave nismo obveeni. Obravnavajo nas, kot da smo e dementni, v skladu s prenovo oddelka, ki je la v smeri te namembnosti. S taknimi eksperimenti nam odvzemajo osnovne lovekove pravice in dostojanstvo. Vse manj imamo potrebne pomoi in s tem vse manj pravic, stroki oskrbnine pa so vse viji.

Posameznik v domu je oropan temeljnih lovekovih pravic pri osebnem odloanju in vplivu na svoje ivljenje. Diskriminacija se kae tudi tako, da je oropan zasebnosti in dostojanstva. Tu se as ustavi, ni prihodnosti in s tem perspektive. Zgreeno je e v sami osnovi sistema, da se ljudi, ki so e polni ambicij, pospravi v institucije, kot so domovi starejih obanov, in se jim tako zapeati ivljenje.

Lahko se sklicujemo na ustavno ureditev, na 14. len, ki doloa, da so v Sloveniji vsakomur zagotovljene lovekove pravice in temeljne svoboine, in na 34. len, ki doloa, da ima vsakdo pravico dostojanstva in varnosti; pa kaj nam to pomaga ali spremeni. Za tiste, ki so obsojeni na takno ivljenje, to ne pomeni prav veliko, e posebej ne, ker se sistemsko vri in spodbuja.

Na koncu dodajamo odstavek, ki smo ga nali na spletnih straneh Drutva distrofikov Slovenije in je dokaz zastarelosti storitev ter nedopustnosti politike, ki se e vedno izvaja na tem podroju. V zahodnoevropskih dravah je kaj takega nepredstavljivo.

Drutvo je doslej uspelo razviti tri specifine oblike bivanja za distrofike. To so: oddelek mlajih invalidov v Domu starejih obanov Ljubljana Beigrad, est posebej adaptiranih samskih sob v Nastanitvenem centru ika in tri bivalne enote neodvisnega ivljenja invalidov v novonastalem Beigrajskem dvoru in v Mariboru. Prva oblika je namenjena tistim, ki so v svojem biolokem ritmu 24 ur povsem odvisni od fizine pomoi drugih ljudi, druga tistim, ki si delno lahko e sami pomagajo, in tretja naraajoemu tevilu mladih distrofikov, ki tudirajo ali se zaposlijo v Ljubljani in Mariboru ter obasno ali stalno potrebujejo pomo drugega loveka.

Miren spanec, Evropejci!21. julij 2008 Francoski predsednik Nicholas Sarkozy se je danes namenil obiskati Irsko, kjer se bo pogovarjal z irskim premierom Brianom Cowenom, o em drugem kot kako pretentati voljo ljudstva. Ni kaj, pred seboj ima pomembno nalogo, da rei, kar se sploh e da reiti od trohneega trupla Lizbonske pogodbe. Obnaa se samozadostno, avtokratsko in avtoritarno, saj prav to od njega kot deurnega predsedujoega priakujejo evropske elite, ki so stavile in zastavile vse, svojo mo in oblast, na uveljavitvi Lizbonske pogodbe. A kaj, ko to pone s tistim francoskim armom, ki zapeljuje, oara in nasmeje, da se mu skoraj nasede. Treba mu je priznati, da je njegov slog nekaj povsem drugega kot slog Janeza Jane. EU-politiki so se preprosto odloili: Irci nimajo druge izbire, kot da ponovijo referendum in se tokrat odloijo PRAVILNO.

V EU-demokraciji se naeloma spodbuja dialog, sprejema civilne pobude, upoteva mnenja in eli debato, a samo, dokler je vse v okviru in znotraj priakovanega, v mejah, ki so vnaprej zartane, doloene in dopustne. Dokler se ne vprauje po temeljnih predpostavkah, dokler se ne spodkopava in razkriva ideologije, ki prikriva oblastna razmerja moi. Dokler se ne vzpostavi dvoma v demokratinost zastavljenih procesov in procedur, vpraanje jasnosti in transparentnosti delovanja EU-institucij, uinkovitosti, koristnosti in pravinosti le-teh, v odnosu do dravljank in dravljanov EU.

J