FILOZOFIJA NARAVE1. PREDSOKRATIKI; kaos in kozmos : kaos je prvotno stanje neurejenosti, ki pri filozofih preide v kozmos, harmonično celoto, urejeni red vsega, popolni red, ki je končen. Sicer poučujejo zelo intuitivno in predteoretsko, zemljo pojmujejo kot trdno, središčno in stalno, nebo pa je kot obok.

2.-5. PLATON, stvarjenje sveta in človeka v Timaju: stvarnik je demiurg, ki ustvarja dvoje: dušo in telesni (materialni) univerzum, oboje pa združi in poveže tako, dase središči pokrivata. Duša serazteza povsod in sicer od središča k obodu, vrti se sama v sebi in začne intelegibilno in večno življenje. Telo neba je vidno, duša je nevidna, deleži na umu, harmoniji, in predstavlja seme večnosti in nesmrtnosti- česar je deležen nato tudi človek, a ne v vsej njeni popolnosti, ker je notranjen šele od olimpskih bogov, ne neposredno od demiurga. Toliko je človek deležen popolnosti- delno. Demiurg pri stvaritvi poleg idej (po katerih dela posnetke) in materije potrebuje še horo, sprejemalko, posodo stvarjenja, ki pa je sama neustvarjena in večna (kot ideje). V njej se ideje realizirajo, sama hora pa združuje prostor in materijo! Človek je preplet smrtnega (telo) z nesmrtnim(duša)- duša je najboljše od ustvarjenega.

3. pojmovanje časa in večnosti v Timaju: demiurg je ustvaril stvarstvo kot podobo večnih bogov- a, da bi posnetek še bolj približal izvirniku, je hotel narediti veden sam univerzum. A ustvarjeno ne more imeti tega atributa v vsej popolnosti, tj.gibajočo se podobo večnosti (torej večno, a gibajočo se v skladu s številom) in jo imenoval čas. A najprej je bilo ustvarjeno nebo, šele potem meseci, leta,....Tudi preteklost in prihodnost sta ustvarjeni poti časa(zato ju ne moremo pripisati večnemu bitju!), obliki časa, ki posnema večnost. Čas in nebo sta bila ustvarjena skupaj.

4. pet platonskih teles pri demiurgovem stvarjenju sveta: dušo vnese v telo, ki sestoji iz Empedoklovih elementov, tj. ognja, zemlje, vode, zraka; dušo nato razprostre po vsem telesu univerzuma, čeprav sama obstaja pred telesom. Ko ju združi se središči pokrivata. Pazi, duša je večna, um je izven-časen, oboje dobi človek ob stvarjenju.

5. pojmovanje praprostora: Hora kot spremljevalka, dojilja bivajočega je nujna, ker stvarnik sam ne zadostuje. Hora deleži na intelegibilnem, sprva jo Platon pojmuje kot prostor in materijo, dalje jo enači samo s prostorom- torej je prostor (hora) dan, neustvarjen, večen, neuničljiv. Posoda stvarjenja.

6.-9. ARISTOTEL: (6.) pojmovanje gibanja in vzročnosti v Fiziki: gibanje je altruizacija potencialnega. Obstajajo 4 vrste gibanja: nastajanje in propad, rast, spreminjanje in lokomocija (prvotno gibanje, edino močno gibanje večnih strani ; rotacija kot najpopolnajša lokomocija). Gibanje je večno, 4 vrste so soodvisne s 4 kategorijami: substanco, kvantiteto, kvaliteto in spremembo kraja. Obstaja razlika med naravnim gibanjem, ki se nanaša na 4 elemente + eter in vsiljenim. Nebo kot eter je tisto, kar vedno teče (aithein) v večnosti časa. Obstajajo 4 vzroki gibanja kot altruizacije potencialnega: causa materialis (materialni), formalis, efficiens (učinkujoči) in causa finalis (smotrnostni).A kljub temu zagovarja v Fiziki svobodno voljo (indeterminizem!) in dopušča naključje in spontanost.. Vseeno je splošna značilnost narave njena teološkost.

7. prvi gibalec v Fiziki in Metafiziki: vse, kar je gibano, je gibano od nečesa, prvi gibalec pa je giban, a le od samega sebe. Obstaja nekaj, kar podeljuje gibanje drugemu in tudi sebi. Prvi gibalec je negiban (od česa zunanjega), večen, en sam, podeljuje pa gibanje vsemu ostalemu- večen je, ker je tudi samo gibanje večno in je princip gibanja za vse drugo.

1

8. pojmovanje prostora in časa v Fiziki in O nebu: prostor je notranja negibna meja tistega, kar vsebuje, tj. vesolja.Izven skrajnega oboda vesolja ni nobenega telesa, in ker je naše nebo edino (eno, edinstveno) in popolno, ni izven njega ničesar, niti prostora, niti praznine, niti časa. Čas je dejanjsko le v povezavi z gibanjem, glede na 'prej' in 'potem' gibanja rečemo, da je potekel čas. Čas je torej vrsta števila, mera gibanja glede na 'prej' in 'potem'- čas in gibanje se medsebojno določata, gibanje merimo s časom, čas glede na gibanje. Čas in gibanje se medsebojno označujeta.

9. argumenti proti aktualni (fizični) neskončnosti: neskončno se ne more gibati, ker bi vsak gib-premik trajal neskončno časa. Dejstvo pa je, da se nebesa vrtijo in dopolnijo svoje orbite v končnem času- v končnem času pa ni moč preiti neskončne poti. In , če bi bilo vesolje neskončno, bi moral biti tudi obod neskončen, torej tudi ploščina. To pa spet noi mogoče zaradi končnega časa gibanja.

10. EVKLIDSKA GEOMETRIJA-5 postulatov: (1) če sta A in B dve različni točki, obstaja premica, ki povezuje obe, (2) vsaka prema črta je del ene same neskončne preme črte, (3) če je A točke in r končna razdalja, obstaja en sam krog s središčem A in radijem r., (4) vsaka dva prava kota sta enaka., (5) aksiom o vzporednicah: skozi dano točko obstaja k dani premici ena sama vzporednica.

11. ARISTOTEL in PTOLOMEJ- GEOCENTRIZEM: Zemlja je središče vesolja, vsi ostali planeti (Sonce, Luna,...) se vrtijo okoli nje.Svet je končen. To idejo prevzame Cerkev-kršč: svet je ustvarjen in zato končen. Zemlja miruje, vsi ostali planeti pa krožijo okoli nje (ker je krožno gibanje pač najpopolnejše). Po Ptolomeju obdaja Zemljo, ki je središče vseh sfer, Sonce, Luna, zvezde in 5 takrat znanih planetov in sicer tako, da so na najbolj zunanji sferi zvezde nepremičnice.

12. KUZANSKI(1401-1464)- sovpadanje oboda in središča: svet je brezkrajen, tj. brez mej in brez natančnih strukturnih določitev. Potemtakem ne moremo zapopasti nedvoumnih in objektivnih predstave univerzuma , v prizadevanju po vedenju naposled dospemo do spoznanja našega končnega nevedenja. O človekovi lastni nevednosti ga pouči njegov lastni um, kajti preko njega zmore človek priti v stik z enotnostjo vseh nasprotij v neskončnosti. Človek se tako nahaja v stanju učene nevednosti (docta ignorantia). Univerzum je izraz Boga, ga predstavlja na svoj lasten način. Univerzum sam je troedini: enotnost neskončnosti, dejanja in povezujočega gibanja; vse troje je medsebojno odvisno in prisotno v vseh stvareh. V gibanju samem nikoli ne moremo najti fiksnega središča, ker se abs. Minimum ujema z abs, maximumom (središče se ujema z obodom). Obasta namreč zunaj niza končnih predmetov in se v tem ujemata. Središče je mišljeno kot metafizično, ki nepripada svetu (ni fizikalno). In ker je univerzum izraz Boga, sta tudi središče in obod (ujemajoča se) Bog. Mitološkim strukturam sveta idej izraža (na spreminjajoč način) popolnost Stvarnika.

13. KOPERNIK(1473-1543)- argumenti za HELIOCENTRIZEM: Zemlja kroži, ker bi bilo mirovanje računsko, središče je Sonce. Njegov svet je sferičen a končen: obstaja torej Sonce kot središče, okoli pa je materialne sfera. Kopernik še ni dokazal te trditve, to storita šele kasneje Kepler in Galilei (slednji dokaže točnost tetrditve s teleskopom). Glavni Kopernikov argument za heliocentrizem je njegovo načelo simplicitete. Izbere najenostavnejšo teorijo- Sonce v središču je negibno, ostali planeti krožijo okrog njega - s tem se Kopernik reši platonskih sfer in zvezde nepremičnice postavi kot druga, bolj oddaljena sonca. Vseeno pa njegov univerzum ostaja končen in sklenjen !! (popolnoma garazsredišči šele Bruno!) Vidni svet zvezd stalnic je neizmeren a ne že tudi neskončen in nasploh nam spoznsnje meje sveta ni dano. Kasneje obstoj sfere zvezd stalnic prekliče.

14. BRUNO(1548-1600) neskončen in razsrediščen univerzum: Univerzum se giblje in spreminja brez meja in konca- v tem, kakor tudi v gibanju se kaže odličnost Boga, je znak

2

popolnosti. Bruno je sprejel kopernikansko astronomijo, novoplatonistično psihologijo Enega in zato ostal antični materialist. Vesolje, ki je neskončno in razsrediščeno je torej enako v vse smeri, enovito, pri tem pa zaobsega neskončno svetov. Neskončnost pomeni predvsem odprtost.

15.-16. KEPLER(1571-1630) zakoni gibanja predmetov (priredi Kopernikovo teorijo): planeti se ne gibajo po končnicah, temveč po elipsah. Prepričan pa je bil, da planeti krožijo okrog Sonca zaradi magnetnih sil (to teorijo kasneje razloži Newton).

16. kozmična harmonija: zavrne neskončnost univerzuma!! Astronomija je nerazdružljivo povezana z optičnimi zakoni, tj. astronomija mora svoje podatke prilagoditi temu, kar vidi. Naš svet je končen in votel. Tudi oddaljenost zvezd je končna, ker si neskončne razdalje med dvema telesoma niti ne moremo misliti. Svet vselej uteleša nek geometrični vzorec- posledica kozmična harmonija. Tu velja načelo zadostnega razloga, ki hkrati onemogoči tudi Boga.

17. GALILEO GALILEI(1564-1642) kot začetnik moderne astronomije: z uporabo teleskopa, dokaže kroženje (Kopernik) planetov okrog Sonca in tidi kroženje lun (Jupiter, Mesec,..) okrog planetov. Dokaže tudi enako pospeševalno hitrost teles, ne glede na njihovo maso(razlika nastopi le pri zračni upornosti, zato se zdi, dasvinec pada hitreje od peresa)- to teorijo o enaki pospeševalni hitrosti teles kasneje uporabi Newton. Po povedanem velja Galilei za začetnika današnjega, modernega pojmovanja gibanja teles, kar je tudi temelj sodobne astronomije.

18. DESCARTES(1596-1650) res extensa in njena vloga za moderno znanost: razsežna stvar združi prostor in materijo, iz nje se obenem umakne Bog- iz resextensa v res cogitus(dušo). S tem prehodom omogoči, da postane res extensa predmet znanosti, Bog pa se razodeva samo še duhovno. Prehod sam je za znanost pomemben iz tega razloga, ker se šele z njim (prehodom) znanost lahko omeji na stvari- vidne, zaznavne, na dejanske pojave in jih na nek način loči kot objektivne od vsega duhovnega-ki ima primes subjektivnosti.

19. LEIBNIZ(1646-1716) njegova polemika z Newtonom: zagovarja harmonijo univerzuma- planeti krožijo okrog Sonca harmonično. Skupaj s kartezijanci spada med predstavnike mehanskih hipotez. Zanika obstoj praznega prostora- materija obstaja vselej in povsod, ker je to nujnost narave, zato je tudi materija kot taka večna in neskončna- Newton mu na tem mestu ugovarja, da iz nujnosti sledi tudi uniformnost, tj. materija ne more biti raznolika in ne gibljiva, to pa je protislovno. Newton očita Leibnizu izmišljanje hipotez (zavrnitev praznega prostora, neskončnosti in nujnosti materije)- vse to je v nasprotju z dejstvi in odreče Bogu njegovo vlogo v svetu, s tem, ko vse podredi nujnosti narave. Božja moč in svoboda je tako postala omejena.

20.- 23. NEWTON razlaga gibanja nebesnih teles: telesa se vselej gibajo v prostoru (obstoj absolutnega prostora) in v času. V vesolju velja zakon gravitacije, ki privlači telesa med seboj (večja ko je masa in bližina teles, večja oz. močnejša je gravitacija). V skladu z gravitacijo težnost povzroča kroženje Meseca okrog Zemlje in kroženje Zemlje okrog Sonca. Po tem zakonu se privlačijo tudi zvezde, kar izključuje njihovo mirovanje in statičnost vesolja samega. V kratkem : telesa se medsebojno privlačijo s silo, ki je sorazmerna s kvantiteto njihovih mas in obratnosorazmerna s kvadratom razdalje med njimi- glede na to nenačbo se da gibanje teles predvideti.

21.zakoni gibanja in gravitacijski zakon: na gibajoče telo vselaj deluje neka sila- sila njegove teže (kar dokaže že Galilei), torej enakomerno pospešuje hitrost. Ta sila ne samo sproži gibanje nekega telesa, temveč hkrati deluje na telo kot sprememba njegove hitrosti. Prvi Newtonov zakon: telo se giblje tudi takrat, ko nanj ne deluje nobena sila- giblje se naravnost in z enakomerno hitrostjo. Drugi zakon: govori o tem, kaj se zgodi s telesom, ko nanj deluje druga sila:-telo pospešuje hitrost sorazmerno z jakostjo sile (tj. 2 krat večja sila = 2 krat večji

3

pospešek). Tretji zakon je gravitacijski: vsako telo privlači drugo telo s silo, ki je sorazmerna z maso drugega telesa. S tem zakonom razloži Galileijevo trditev, da telesa padajo enako hitro: na telo z dvakrat večjo maso deluje dvakrat večja gravitacijska sila. Četrti zakon: sila med telesoma je tem manjša, čim dlje naeazen sta – tu nastopi tudi ključna razlika z Aristotelom, ki je verjel v naravno stanje mirovanja.

22. 'hipotez si ne izmišljam'( Newtonov komentar): v 'hypothesis non fiugo' pravi, da ne gre fiktivna, fantazijska pojmovanja, ki bi ne bila izpeljana iz pojavov in bi ne imela temeljev v dejanskosti. Gravitacija ni hipoteza, je dejstvo.

23. absolutni prostor, čas in vloga Boga pri Newtonu: obstajata absolutni prostor in absolutni čas. Mogoče ja natančno izmeriti časovni interval med obema dogodoma, ki je enak ne glede na to, kdo meri. Čas je neodvisen in ločen od prostora. Prostor je stalno in nespremenljivo prizorišče, v katerem se dogajajo dogodki, ki pa na sam prostor, ki je absoluten ne vplivajo. Čas in prostor ostajata vseskozi ista, nespremenjena ne glede na dogodke, torej tudi večna. Oba sta nujno povezana z Bogom, ki je ućinkojoči- stvarnik in vladar nadsvetom, ki ga je ustvaril. Bog ni zunaj časa in prostora ampak je večen in neskončen, traja in je navzoč (čeravno sam ni čas ali prostor!)- s tem, ko obstaja vselej, večno in povsod, tvori tudi samo trajanje in prostor. Bog je vselej en in isti, vselej in povsod je pričujoč substancialno, ne le virtualno. On vsebuje in giblje vse stvari, po njem vse naravne stvari izvirajo iz njega, iz njegovih idej in volje, sam pa ni prizadet od njih. Čas in prostor (absoluta, resnična in matematična) določata vso naravo konceptov in entitet, sta realnost in sta objektivna. Prostor pri Newtonu ni enak kartezijanski razsežnosti!, je v telesih in telesa so v njem.

24. KANT(1724-1804) njegov transcendentalizem prostora in časa : kozmološke ideje rodijo antinomije, če si drznemo razum raztegniti preko meje izkustva (možnega). Vsaka od teh trditev najde pogoje svoje nujnosti v naravi uma, a povsem enako velja za njeno protislovno trditev- in ta zmota razširitve uporabe razumnih pojmov čez mejo možnega, izključi tradicionalno psihologijo kozmologije, ki je to spregledala. Prva antinomija: svet ima začetek v času in je prostorsko omejen / svet nima začetka v času in je brez mej, tj. prostorsko in časovno neskončen. Dokaže in zavrne obe in kozmološko vprašanje prenese s področja čistega uma na področje praktičnega uma . Izhaja iz evklidske geometrije realnega prostora in trdi, da v vesolju kot celoti načelno ni možno nobeno izkustvo ( Kanta dejansko zavrne šele Einstein ) . Geometrija opiše strukturo prostora, ne pa tudi ontološkega statusa. Kant obrne shemo: zdaj so stvari struktuirane po prostoru, ki je (enako čas) apriorna forma čutnosti. Omogočata spoznanje, ki je apriorno izkustvu, tj.neodvisno od njega in pred njim, v osnovi, tako da je izkustvo možno samo z njim. Sta pogoja možnosti umevanja in imata transcedentalno realnost ravno zato, ker sta nič, takoj ko abstrahiramo od pogojev možnega izkustva in ju obravnavamo kot stvari po sebi- vse, kar imenujemo za stvari, so v resnici predstave naše čutnosti.

25. ALBERT EINSTEIN - GRT (HAWKING): Fizikalni zakoni so enaki za vse opazovalce, na glede na to, kako se ti gibljejo (to velja že za Newtonove zakone gibanja)- tako vsi opazovalci razumejo isto hitrost svetlobe, ne glede na to, kako hitro se gibljejo. Iz tega sledi ista vrednost mase in energije, njuna sorazmernost: energija, ki jo ima telo spričo gibanja, poveča njegovo maso, s tem pa telo povečuje hitrost (E = m c2). Ta učinek je pomemben le pri telesih, ki se gibljejo s hitrostjo, ki je blizu svetlobni. To pomeni: čim bolj se hitrost telesa približuje svetlobi, tem hitreje narašča tudi njena masa in trja vedno več energije da poveča hitrost. Svetlobne hitrosti pa ne more nikoli doseči, ker bi njegova masa morala postati neskončna oz. , bi potrebovala neskončno veliko energije, da bi to hitrost doseglo. Edino svetloba in valovi brez mase se lahko gibljejo s svetlobno hitrostjo. Gravitacija je ukrivljenosz prostora in časa, ki jo povročita masa in enrgija v njem. HITROST SVETLOBE = razdalja, ki jo je prepotovala, deljena s časom, ki ga je za to potrebovala. Glede hitrosti se morajo strinjati vsi

4

opazovalci. A ker se ne strinjajo glede razdalje, se ne morejo strinjati niti glede časa (obrni načelo- na ta način RT zavrne teorijo o absolutnosti časa). Vsak opazovalec ima svojo uro in istemu dogodku vsak pripiše svoj čas in svoj položaj. Nobena mmeritev ni priviligirana in vse so v odvisnosti. – ČAS IN PROSTOR sta neločljivo povezana in medsebojno odvisna, tvorita enoto prostor-čas. Dogodek se zgodi na določeni točki v prostoru v določenem času, moč ga je opredeliti s 4 koordinatami ( 3 prostorske + 1 časovna ), med katerimi ni nobenega pravega razločka. 26. SVETLOBA (SVETLOBNI 'ETER') pred EINSTEINOM: (1) delček teorije svetlobe, tj. svetlobo tvorijo delci, (2) valovna teorija (17. stol.), (3) svetloba kot elektromagnetno valovanje ( Maxwell, 19. stol.), ki je predpostavljala medij za svetlobno širjenje – ETER, glede na katerega merimo svetlobne valove, ki potujejo s stalno hitrostjo. Hitrost svetlobnih valov je torej relativna glede na eter!- EINSTEIN pokaže, da je ETER NEPOTREBEN. 27. DILATACIJA ČASA & KONTRAKCIJA PROSTORA V SRT: Dilatacija časa: Opazovalec se giblje skupaj z idealno uro v smeri, ki je vzporedna ogledaloma ure – torej bo trdil, da ura miruje, ker ne more z nobenim eksperimentom dokazati, da se sam giblje. Mi, ki opazujemo od zunaj, bomo opazili premikanje ure. Dalje: za opazovalca mirujoča ura normalno deluje, ( svetlobni žarek skače od enega ogledala do drugega , za nas pa svetlobni žarek potuje v smeri gibanja opazovalca) – tako se bo sekunda, ki preteče temu opazovalcu zdela predolga, njemu pa naša, ker se bomo glede na njegov sistem odmikali. To pomeni: NI ENEGA PRAVEGA ČASA, ČAS JE VEDNO RELATIVEN glede na sistem. V gibajočem sistemu se upočasnijo vsi procesi (gibajoči se opazovalec se stara počasneje). Kontrakcija prostora: Če se sistem enakomerno giblje, se nam zdijo razdalje krajše, kot pa se zdijo opazovalcu v tem sistemu – on pa vidi naše razdalje krajše kot mi (astronavt, ki se oddaljuje od Zemlje ). V gibajočem sistemu se zdijo vsi objekti manjši (skrajšani). Vsi procesi v gibajočem sistemu se upočasnijo. 28. ' IDEALNA SVETLOBNA URA ': mirujoča v istem gravitacijskem polju kot hipotetični (idealni) opazovalec. Sestavljata jo dve vzporedni ogledali in svetlobni žarek, ki skače med njima. Vsakič, ko gre od enega do drugega štejemo za eno tiktakamje – en znak.(in ker svetloba potuje s konstantno hitrostjo, vse takšne ure kažejo isti čas)!!

29. ENAČBA E = m c2 : energija telesa je enaka masi pomnoženi s svetlobno hitrostjo na kvadrat. Če telo prejme energijo se njegova masa poveča in obratno-če odda energijo se masa manjša. Večja ko je masa telesa, težje telo povečuje hitrost – to je pomembno pri telesih, ki se gibljejo s hitrostjo blizu svetlobni. Čim bolj se hitrost približuje svetlobni, hitreje narašča masa, zato potrebuje vedno več energije, da povečuje hitrost – nikoli pa ne doseže svetlobne, ker bi potrbovalo neskončno energije, da bi dobilo neskončno maso. Vsako telo je torej omejeno s hitrostjo, ki je manjša od svetlobne.

30. RELATIVIZACIJA ČASA – ISTOČASNOST (SIMULTANOST) V RT: ni absolutnaga časa, ni absolutne simultanosti dogodkov. Relativizacija poteka kot (1) posledica medsebojnega gibanja sistemov in (2) kot posledica razlik v moči gravitacijskih polj, v katerih so sistemi. Dilatacija časa v SRT je posledica gibanja dveh inercialnih sistemov. Vsak opazovalec izmeri svoj čas glede na svoj sistem. V GRT se relativizacija časa prenese iz inercialnih tudi v pospešene sisteme!

31. EINSTEIN – MINKOWSKI ; pojem štirirazsežnega prostora- časa : 3 prostorske + 1 časovna dimenzija. Po Minkowskem nobeno telo nikoli ne miruje – vedno se giblje vsaj v času, če že v nobeni od prostorskih dimenzij. Na ravni metrike zato izenači 3prostorske dimenzije in časovno – tako dobimo prostor-čas, kakršen nastopa pri Einsteinu v RT. S SVETOVNICO ponazorimo linijo zgodovine delca v prostor-času, če predpostavimo, da

5

delec v vsakem trenutku zavzema eno točko v prostoru. V SRT je kontinuum prostora-časa raven, v GRT ukrivljen.

32. GEODETKA: najkrajša pot med dvema dogodkoma v prostoru –času. Če jo opazujemo v 4 dimenzijah GRT, potuje po ravni črti, nam (ki opazujemo dogajanje v 3 dimenz.) pa se zdi, da je pot ukrivljena. V splošnem je GEODETKA KRIVULJA, KI ZARISUJE NAJMANJŠO RAZDALJO MED TOČKAMA V PROSTORU, ki je lahko enodimenzionalen ali pa ga posplošimo/razširimo na več dimenzij (npr.4- kjer pa geodetka ni več premica, kot v evklidskem prostoru).

32. SVETLOBNI STOŽEC: površina v prostoru času, ki zaznamuje možne smeri sončnih žarkov, ki gredo skozi določen dogodek..Za vsak dogodek v prostor-času lahko skonstruiramo svetlobni stožec vseh možnih poti svetlobe, ki je bila oddana ob dogodku. Po SRT, ki zanemari gravitacijske učinke, so vsi svetlobni stožci enaki in kažejo v isto smer, ker je hitrost svetlobe enaka ob vsakem dogodku in v vsaki smeri! Svetloba se namreč širi podobno kot kolobarji v ribniku in tako zarisuje stožec. Obstajata torej pretekli in prihodnji stožec dogodka. Prihodnji stožec je svetloba, ki se širi od dogodka, pretekli stožec pa je skupek dogodkov, iz katerega svetlobni pulz lahko doseže dani dogodek.

32. DOGODEK: točka v prostoru-času, ki je določena s prostorom in s časom, tj.zgodi se v določenem prostoru in času. Mogoče ga je opredeliti s 4 koordinatami, 3 prostorskimi in 1 časovno (koordinacija teh je poljubna kot tudi merilo za čas).

32. SVETOVNICA: WORLDLINE, je pot točkastega telesa v času. Po Minkowskem telo nikoli ne miruje, vselej se giblje vsaj v času, četudi ne v prostoru (3 dimenzijah).

33. 5. EVKLIDSKI POSTULAT: če premica prečka dve premici in pri tem tvori notranja kota na isti strani, katerih vsota notranjih kotov je manjša od obeh pravih kotov, potem se bosta ti dve premici , če ju podaljšamo v neskončnost srečali na isti strani , na kateri sta kota manjša od pravih kotov.

34. in 36. NEEVKLIDSKA GEOMETRIJA – REIMANNOVA SFERIČNA GEOMETRIJA : Razvoj neevklidskih teorij je pokazal, da lahko ta aksiom negiramo z OBSTOJEM VEČDIMENZIONALNIH PROSTOROV. RT za razlago potrebuje neevklidsko geometrijo, da lahko razloži ukrivljen prostor in svetlobne žarke, ki potujejo po krivuljah, ne po premicah.(neevklidsko geometrijo zagovarjata tudi GAUSS in LOBAČEVSKI). V ukrivljenem prostoru se delci gibljejo pospešeno po ukrivljenih črtah ( gibanje planetov po elipsah, kar je posledica ukrivljenosti prostora okrog Sonca, pra tem pa je tudi gravitacijska sila, ki deluje na ta planet, rezultat iste ukrivljenosti ).

DOKONČAJ!

35. INTRINZIČNO UGOTAVLJANJE (NE)UKRIVLJENOSTI PROSTORA: ukrivljene referenčne okvirje matematično opišemo z Gaussovimi koordinatnimi sistemi, v katrrih so ravne evklidsko-kartezijanske koordinate posplošene v poljubno ukrivljene koordinate. Evklidsko geometrijo zamenjajo neevklidske geometrije, tako da velja, da so vsi Gaussovi koordinatni sistemi bistveno ekvivalentni za formulacijo splošnih naravnih zakonov.

36. POZITIVNO IN NEGATIVNO UKRIVLJENI PROSTORI : Razen evklidskega 2D prostora sta še (1)- Reimann: sferični oz. pozitivno ukrivljeni 2D prostor in (2) hiperbolični- oziroma negativno ukrivljen 2D prostor. V (1.) se vzporednice nekje srečajo in seštevek kotov v trikotniku meri 540 stopinj. Takšen prostor se ukrivi sam vase in je kot tak končen. V (2.) se vzporednice razidejo, trikotniki imajo vsoto kotov manjšo od 180 stopinj- univerzum je neskončen. Po Einsteinu (zato, ker doda kozmološko konstanto) negativna ukrivljenost prosrora-časa uniči pozitivno, tako dobimo statično varianto vesolja-po Hubblovem odkritju

6

oddaljenosti galaksij to prekliče. Gauss, Lobačevski- neevklidske geometrije: samo zanikana oblika Evklidovega 5. postulata.

37. POMEN UKRIVLJENOSTI PROSTORA V RT: nastopi v GRT. Prostor deluje na telesa v njem in obratno- torej se tudi svetlobni žarki na svojih poteh ukrivljajo (geodetka), potujejo po 4 dimenzijah prostora-časa (v SRT-evklidski prostor raven), v GRT pa prostor ukrivljen-ta ukrivljenost prostora je odgovorna za gravitacijske pojave. Da se plenet giblje okrog Sonca po elipsi je kriva ukrivljenost prostora okrog Sonca; gravitacijska sila, ki deluje na planet, je rezultat te ukrivljenosti.

38. EINSTEINOVO 'NAČELO EKVIVALENCE'(primer z dvigalom in raketo): gre za ekvivalenco pospeška in gravitacije. Če svetlobni žarek vstopi v dvigalo, ki pospešuje, ga bo zapustilo na drugi strani v točki, ki je nekoliko nižje od vstopne, ker se je dvigalo dvignilo v (času, ko je svetloba potovala od enega konca dvigala do drugega. Enako bi opazili v mirujočem dvigalu v gravitacijskem polju - gravitacija ukrivi žarek. Pospešujoče dvigalo je kakor raketa v vesolju(kjer ni gravitacije); stoječe dvigalo v gravitacijskem polju je kot dvigalo na Zemlji. Za oba sistema – pospešenega brez gravitacije in nepospešenega z gravitacijo, valjajo isti fizikalni zakoni!!!

39. KROŽENJE PLANETOV – po razlagi Newtona in Einsteina:

Newton: Sonce in luna sta vezana z misteriozno silo, ki deluje skozi prostor in na daljavo (+jamstvo Boga). Gravitacija je vzrok za gibanje teles po krivuljah, ne premo-črtno. Telesa se gibljejo relativno glede na absoluten prostor- kroženje planetov. Gravitacija je pri tem matematična sila.

Einstein: obratno, gibanje ni določeno z gravitacijsko silo ampak z obliko prostora. Sonce kot akter, prostor okrog njega je ukrivljen in Zemlja na svoji poti okrog Sonca samo sledi svoji naravni črti poti (geodetka). Gravitacija je potemtakem izraz ukrivljenosti prostora (gravitacija = ukrivljenost prostora), ta pa je ukrivljen glede na mase in energije v njem.

40. NERELATIVNO V RT: fizikalni zakoni

41. PRINCIP RELATIVNOSTI: v vsakem inercialnem (enakomerno se gibajočem) sistemu veljajo isti fizikalni zakoni, mehanični in elektromagnetni. Vsi referenčni okvirji (gledišča možnega opazovalca) so fizikalno enakovredni, ni ni ti absolutnega okvirja niti priviligeranega – ni absolutnega prostora ali časa. To je princip za SRT. Za GRT velja 'splošni princip relativnosti', da je treba ukriviti referenčne okvirje neinercialnih gibanj (tj. pospešenih oz. gravitacijskih sistemov) – te ukrivljene okvirje opišemo z Gaussovimi koordinatnimi sistemi. Pri tem drži, da so vsi Gaussovski sistemi ekvivalentni za formulacijo splošnih naravnih zakonov.

41. PRINCIP GENERALNE KOVARIANCE: enačbe polja so lahko v komponentni obliki zapisane s poljubnim sistemom koordinat prostora-časa = enačbe gravitacijskega polja ostanejo nespremenjene ob poljubni Gaussovi transformaciji koordinat. Gre torej za kovarianco (v GRT) zakonov, tj.kovarianco, povezano z ukrivitvijo referenčnega okvirja ( ki ga merimo z Gaussovimi koordinatami ).

42. IZKUSTVENI DOKAZI ZA RT: odklon svetlobe ob Soncu, zaradi ukrivljenosti okrog njega (1919). Težnost Sonca, ki vpliva na planete, preusmeri oz. deluje na njihove krožnice – to so najprej opazili pri Merkurju (že pred letom 1915). Leta 1962 so dokazali tudi dilatacijo časa; čas poteka dozdevno blizu zajetnih teles – ura na tleh teče počasneje od tiste na stolpu. Večna ko je energija, večja je tudi frekvenca (št. svetlobnih valov na min): ko svetloba potuje navzgor po Zemljinem gravitacijskem polju, izgublja energijo in se njena frekvenca zato manjša – čas pa se daljša.

7

43. – 44. EINSTEIN IN NJEGOV ODNOS DO NJEMU SOČASNIH FILOZOFIJ : novokantovci – Cassirer; RT je kot približek Kantovi transcedentalni filozofiji, kovariance so kot apriorne forme pri Kantu. Vendar Kant zagovarja evklidski prostor, Einstein ga ne. Obstaja tudi logični pozitivizem (Caruap), ki je ravno nasproten novokantovcem.

45. EINSTEIN – PROSTOR IN POLJE: polje je povsod v prostoru - času (gravitacijsko polje), ni praznega prostora (prostora brez polja). Prostor-čas je le strukturna lastnost polja, noben prostor ni izpraznjen polja. Prostor nasproti tistemu, kar ga napolnjuje, nima ločenega obstoja (GRT). Če odmislimo gravitacijsko polje, ne ostane nobenega prostora. V SRT je prostor primerničelnega gravitacijskega polja (če gledamo s stališča GRT).

46. RELACIJSKE IN SUBSTANCIALNE TEORIJE PROSTORA – ČASA: (glej zvezek 31)

Newton: vse teorije absolutnega prostora in absolutnega časa dajejo videz substancialnosti. Relacijska teorija operira s 3D prostorom(?): oddaljenost ene točke od druge glede na 3 koordinate (poljubne). Možno je npr. Pot Sonca skozi prostor – čas prikazati v 2D sistemu. Prostor-čas še do GRT (tudi v SRT!) kot stalno (substancialno) prizorišče dogajanj, ki ostaja vseskozi nespremenjeno.

47. ODNOS RELATIVNOSTNA TEORIJA:KVANTNA FIZIKA : KLJUČNA RAZLIKA JE ŽE V POJMOVANJU RESNIČNOSTI : Einstein je newtonovec in naivni realist, tj.verjame, da objektove lastnosti obstajajo neodvisno od merjenja/opazovanja – merjenje je potrditev. Kvantna fizika pa računa ravno verjetnost (Einstein jo zavrne); ne more namreč določiti natančnega položaja in hitrosti delca v vsakem trenutku - načelo nedoločenosti dopušča določitev samo enega od obeh. Vseeno obstaja tendenca po združitvi obeh teorij (četudi sta po svojih predpostavkah nezdružljivi!)- (glej zvezek 2o!)

Prvi tak poskus je že Peurose/Hawkingova terija o začetnem stanju v singularnosti, ki jo dopušča SRT. 'Kvantna gravitacija' zaenkrat še nima prave oblike teorije: Kvantna mehanika ne more natančno izmeriti stanja sistema.

48. EINSTEIN: 'LJUBI BOG NE KOCKA' : Einstein zavrne kvantno mehaniko in predpostavko, da je možnih več verjetnih prihodnosti, več različnih izidov. Nedoločenosti ni!! Verjetnostna interpretacija je za Einsteina nedopustna: glede vesolja je kvantna mehanika še posebej negotova, in bolj ko je nek trenutek oddaljen, večja je negotovost in ni odvisna od sedanjega stanja vesolja (kot je to pri Newtonu).

49. DVOJNOST DELEC/VAL V KVANTNI FIZIKI (poskus z dvema režama) : Kvantni objekt se vede kot VAL, kadar je merjen in kot DELEC, kadar ni. Stanje je po Newtonu dejanski položaj v /ob nekem času, za Schrodingerja pa je stanje valovna funkcija, ki meri verjetnost, da ima delec v določenem trenutku določen položaj. Za Newtona sta položaj in moment 'prirojeni' lastnosti, ki sta takšni ob vsakem času (substancialna interpretacija). Kvant pa je sestavljen le iz informacije, ki nima otipljive snovne resničnosti (načelo nedoločnosti). Valovna funkcija matematično zaobjame vse lastnosti kvantnega objekta.

50. HEISENBERGOVO NAČELO NEDOLOČENOSTI : če delcu izmerimo eno lastnost, ne moremo obenem tudi druge. Dveh sorodnih lastnosti (npr. položaj in hitrost ) ne moremo izmeriti, niti dve lastnosti ne moreta imeti v istem trenutku trdno določenih vrednosti. Torej ne moremo točno predvideti, kaj se bo s sistemom dogajalo v prihodnosti – lahko le napovemo določene verjetnosti za določene izide.

51. KVANTNO STANJE IN VALOVNA FUNKCIJA ('Schrodingerjeva mačka') : mačka v škatli, v kateri je radioaktivni vir, ki sproži Geigerjev števec (verejetnost 50%), ta sproži mehanizem, ki razbije stekleničko s strupom in ubije mačko. Opazovalec mora odpreti škatlo, da zruši valovno funkcijo na eno izmed možnih stanj ( mrtva/živa mačka). VALOVNA FUNKCIJA JE MATEMATIČNI OBJEKT (ki se vede kot val), ZAOBJEMA PA VSE

8

LASTNOSTI KVANTNEGA OBJEKTA. Problem meritve : kje, kako, kdaj dejanje opazovanja (pogled v škatlo) zruši valoano funkcijo. Problem interpretacije pa : opredeliti naravo kvantnega objekta v nemerjenem stanju. Vprašanje pri mački je, kaj je sedaj sistem? – mačka z opremo in en opazovalec, ali je potreben še drugi opazovalec, da zruši valovno funkcijo prvega sistema, oz. še tretji opazovalec...Vsakič se tvori nov sistem z novo valovno funkcijo.

52. INTERPRETACIJE KVANTNE FIZIKE ('Kako resničen je resnični svet') :

(1) BOHR: ni nobenih lastnosti, če ni meritve. Dalje, vse lastnosti, ki jih merimo, so kontekstualne (odvisne od situacije merejenja). (kopenhagenska int.)

(2) INTERP. ZAVESTI (von Neumann, Schroder): kvantni sistem tvorita naprava in objekt , mero? pa postavimo kjerkoli – kaj j eresnično tako določi zavest, ki postavi to mero (vajenih lastnosti ni) (3) AUSTINSKA INTERPRETACIJA : bistvena je odločitev za merjenje (npr. položaja)- akt opazovanja je temeljni akt stvarjenja; noben fenomen ni fenomen, dokler ni opazovan. Opazovalec ustvari resničnost, kvantni objekti dobijo lastnosti šele z merejenjem. (4) INTERPRETACIJA DVOJNOSTI : Heisenberg: resničnost je povezava (vez je merjenje) potencialnega in aktualnega. Neizmerejeni svet je svet neuresničenega potenciala. (5) INTERPRETACIJA MNOGIH SVETOV : Everett: za vsako možno opazovanje obstaja posebno vesolje in vsako je enako resnično.Kvantni obj. isti kot pri Newmannu: sist.+napra. (6) KVANTNA LOGIKA : dovoljuje, da imajo tudi nemerjeni kvantni objekti določene lastnosti ob vsakem času. (7) KVANTNI POTENCIAL : kvantni objekt je delec s pridruženim pilotskim valom, ki mu nakazuje, kako naj se giblje. Val tako zaznamo po njegovih učinkih na delec – ni več stalne razlike val-delec. (8) TRANSAKCIJSKA : resničnost je valovna funkcija, ki potuje naprej in nazaj skozi čas.

IMAGINARNI ČAS : evklidsko predstavljen prostor-čas, v katerem ne ločimo prostora od časa.

LASTNI ČAS :merjen z imaginarno uro.

53. UNIVERZUM KOT ZNANSTVENI IN FILOZOFSKI PROBLEM :

Agazzi : kozmologija je področje (podpodročje) tradicionalne filozofije v skladu s kartezijansko ločnico, pa res extensa postane problem tudi za znanost, i se loti preučevanja s svojim prostopom. Hkrati pa filozofija noče prepustiti dela samo znanstvenikom. Znanstveno področje jima torej ostane skupno, se pa razlikuje njun pristop. Korak od filozofije narave naredimo, ko začnemo obravnavati naravo kot tako, kot globalno bitnost – to pa je področje filozofije in kozmologija je področje metafizike. Kozmologijo danes uvrščamo med znanosti, ker se ni razvijala povsem ločeno od naravoslovja in fizike. Četudi so tu kriteriji za objektivnosti (sicer veljavni za fiziko) oslabljeni, pa kozmologija v svoji teoretičnosti (spekulativnosti) vseeno ostaja znanstvena. Kozmologija lahko dokaže istovetnost regularnosti in zakonov glede dogajanja v univerzumu in to potem podvrže nomološki razlagi – s tem pa ne predpostavi apriornih zakonov univerzuma, ampak sam pojem univerzuma v naprej razume kot splošen konceptualni okvir. Sprejme določeno kontingenco našega univerzuma, a jo skuša vključiti v splošnejši okvir nujnosti.

54. EPISTEMOLOŠKI IN METODOLOŠKI PROBLEMI KOZMOLOGIJE :

kozmologija kot obravnava narave kot globalne bitnosti; pojmujemo jo kot sestavni del ali dodatek, razširitev filozofije narave. Kozmologija vselej znotraj filozofije/metafizike. Metodološko je (kot ostale humanistične znanosti) empirična, ne pa eksperimentalna –

9

preverljivost hipotez je šibkejša od eksperimenta, ni tolikšne objektivnosti in nomološkosti v predpostavkah in sklepanju. Nomološkost nastopi šele pri razlagi (glej 53).

55. KANTOVA KRITIKA KOZMOLOGIJE – PRVA ANTINOMIJA ČISTEGA UMA :

Kozmologijo umesti (poleg racionalne filozofije in teologije) znotraj metafizike – fizika naj raziskuje pojave, kozmologija svet ot celoto. Kozmološke trditve vselej sodijo v antinomije. Ker se ućimo preko izkustva, postavljamo trditve,ki jih izkustvo ne more potrditi. Ravno tu pa je mesto kritike tradicionalne kozmologije : sprogledovala je to epistemološko zmoto in raztegovala razumske pojme v uporabo, ki je presegla izkustvo. 1. ANTINOMIJA : teza, da ime svet začetek v času in je prostorsko omejen, antiteza: da ni začetka in je svet brez mej v prostoru in časovno neskončen. V splošnem ima Kant dve predpostavki: da je geometrija evklidska, in da v vesolju kot celoti načeloma ni možno izkustvo - GRT+neevklidske geometrije to seveda zavrnejo.

56. RAZLOGI ZA PREPOROD KOZMOLOGIJE V 20. STOL. :spet se stkejo vezi s filozofijo. Fizikalne teorije se razvijajo, dokazov in dejstev je vedno več – kozmologija poskuša sedaj nastopiti hermenevtično in interpretirati smisel velikih fizikalnih teorij, tj. razmotriti njh posledice ( ne pa tudi empirično preizkusiti le-te, to ni njena domena). Temelj interpretacij je doseči spoznanje. Moderna znanost si postavlja meje pri raziskovanju, kozmologija filozofije pa preizkuša to celoto kot implicitno ozadje, ki omogoča izkušnjo (ni možna njena neposredna empirična raziskava) in jo postavi v relacijo z njenimi deli.

57. 3 GLAVNA KOZMOLOŠKA DEJSTVA V 20. STOL. :

(1) Hubble : rdeči premik dokazuje odmikanje galaksij; tj. raztezanje, širitev vesolja- bolj, ko je galaksija odmaknjena, hitreje se odmika

(2) Penrias / Wilson: odkritje prasevanja kot dokaz izotropnosti (tj. enakosti v vseh smereh) vesolja; žar zgodnjega vesolja (3) razmerje med helijem in vodikom, ki je enako v vseh delih našega vesolja – to potrjuje še dodatno teorijo v standardnem modelu vesolja

58. ODNOS KOZMOLOGIJA / FILOZOFIJA V ZGODOVINI IN DANES :

Kozmologija tradicionalno kot področje filozofije. Po Descartesu postane tudi del / predmet znanosti, ne le filozofije. Razmereje s filozofijo narave : tu postane kozmologija ( ko pojmujemo/proučujemo naravo kot glogalno bitnost ) del filozofije narave, oz. njen dodatek. Kozmologija po svojem področju vsekakor spada v filozofijo – po Kantu spada znotraj metafizike. Danes analitični pristop - obravnava celoto univerzuma v razmerju do delov, pri čemer sam pojem univerzuma ostaja bistveno filozofski- ( a sam problem univerzuma je še vedno tudi znanstven ).

59. SREDSTVA IN NAČINI OPAZOVANJA VESOLJA :

Hubblov teleskop, radar, standardni svetilniki (telesa z istim izsevom, npr. rumene zvezde;precej nezanesljivo), kefeide (spreminjajoče se in utripajoče zvezde), paralaksa (kot med dvema linijama, ki potekata iz različnih smeri proti isti točki, medsebojno oddaljenih 1 astronomsko leto, tj. razdalja od Zemlje do Sonca).

60., 63. ORIS & NASTANEK OSONČJA :

NOTRANJI PLANETI (Merkur, Zemlja, Mars, Venera) in zunanji (Jupiter, Saturn, Uran, Neptun, Pluton), vmes se nahaja pas asteroidov. Planeti krožijo okrog Zvezde – Sonca, sami nimajo lastne energije, tj. ne sijejo. Sonce povprečno svetla zvezda: Zvezde se združujejo v kopice oz. v galaksije – naša je Rimska (mlečna)cesta, ki je spiralna. Sonce je bolj na zunanjem delu. Premer spirale je približno 100 000 svetlobnih let. Nastanek: predpostavka oz. teorija big banga, stanja singularnosti, v katerem ne delujejo fizikalni zakoni. Po poku seje

10

začelo inflacijsko raztezanje : velikost se je podvojila v vsakem delcu sekunde, proizvedla pa je gladko in enotno vesolje na velikih razdaljah – s tem je ponovno trčenje onemogočeno. Vesolje se napolni iz skoraj nič, snov se tvori iz energije v obliki parov delec – antidelec; energijo dobi vesolje od gravitacijske energije ( zato negativna gravitacijska energija natančno uravnoveša pozitivno energijo snovi!!). Določena odstopanja od enakomerne gostote so vseeno obstajala: sprva minimalne razlike so se večale, kar je povzročilo, da se vesolje ponekod širi hitreje. Nam najbližja zvezda: Proxima Kentavra.

61. PARALAKSA : je metoda za opazovanje merjenje oddaljenosti zvevzd ( opaz. metodo nadgradijo ). Je kot, ki ga vidimo glede na ozadje iz dveh točk, medsebojno oddaljenih eno astronomsko leto. Uporabna je v radiju do 150 svetlobnih let od nas- ima torej omejeno uporabnost.

62. NAČIN MERJENJA RAZDALJ V SODOBNI ASTRONOMIJI / KOZMOLOGIJI : paralaksa, standardni svetilniki, radar, kefeide, nadgrajeni s Keplerjevimi zakoni, Newtonov gravitacijski zakon, RT, SPLOH MATEMATIČNO IN FIZIKALNO. Torej : opazovanje + matematika, fizika.

64. OSNOVE TEORIJE O ROJSTVU, ŽIVLJENJU IN SMRTI ZVEZD : Življenjski cikel : nastane, ko se začne velika količina plina sesdati sama vase zaradi lastne težnosti. Ko se krči, atomi plina trčijo drug ob drugega, plin sr zato segreva. V neki fazi je plin tako vroč, da se atomi vodika ne odbijajo več, ampak se zlijejo v helij. Pri tej reakciji se sprosti veliko energije – vročine, zvezda zasije. Plin se zaradi te vročine neha krčiti, tako da zvezda precej časa ostane v tem stabju ravnovesja : vročina jedrskih reakcij uravnoveša gravitacijsko privlačnost. A več ko ima zvezda ob svojem nastanku energije, prej izgori, zmanjka ( večja ko je zvezda, večjo vročino potrebuje, da uravnovesi svojo gravitacijo oz. tešnost) – ko ji goriva zmanjka, se začne ohlajati in krčiti – tu je ključna masa zvezde; glede na to ja lahko ( Chandraserjeva meja) 'smrt' zvezde črna luknja, nevtronska zvezda ali bela pritlikovka.

65. SUPERNOVA : sesutje eksplozija zvezde oz. njenih zunanjih plasti. Eksplozija je strahotna in s svojo svetlobo zasenči druge zvezde v galaksiji (ko je presežena Chandraserjeva meja največje možne mase stabilne hladne zvezde) sesuje vase in se zelo zgosti - v črno luknjo ali nevtronsko zvezdo.

65. NEVTRONSKA ZVEZDA : ima mejno maso, ki ima od enkrat do dvakrat večja od Sončeve. Tako zvezdo podpira odbojnost med nevtroni in protoni, ne pa med elektroni. Polmer znaša samo 20 km, a je gostota ogromna (več 100 mio ton/cm3).

65., 66. ČRNA LUKNJA – ORIS : Chandraserjeva meja : največja možne masa stabilne hladne zvezde, da še vzdrži svojo lastno težnost, potem ko ji poide gorivo. Ko se zvezda zmenjša, se snovni delci stisnejo drug k drugemu, zato imajo ( po Paulijevem izključitvenem načelu) zelo različne bitnosti – torej silijo vsak k sebi in zvezda teži k širjenju Zvezda obdrži stalen obseg z ravnovesjem med težnostjo in odbojno silo ( ki izhaja iz izključitvenega načela ) – vendar , odbojna sila ima omejitve : Chandraser ugotovi, da bi hladna zvezda z določeno maso ( 1,5 krat večjo od Sončeve ) ne mogla več vzdržati svoje lastne težnosti-tj. Chandr. Meja.

Če je masa pod to mejo zvezda enkrat neha krčiti in se ustali kot BELA PRITLIKAVKA (podpira jo izključ. Načelo oz. odbojnost elektronov v njeni snovi).

Drugi primer je NEVTRONSKA ZVEZDA (glej prej) z mejno maso.

Zvezde nad mejno maso: zvezda se krči, gravitacijsko polje se krepi, svetlobni stožci se upognejo navznoter – opazovalcu od daleč se zato zdi zvezda temnejša (ker svetloba vse težje zapušča zvezdo). Ko se zvezda skrči na kritično mero obsega, se stožci tako upognejo, da svatloba sploh ne more več uiti. Če svetloba ne more zapustiti zvezde, je tudi nič drugega ne more. Nastane niz dogodkov, prostora – časa, katerega svetloba nikoli ne zapusti in doseže ne

11

opazovalca – meje črne luknje so HORIZONT DOGODKOV : ta je enak oz. ustreza potem svetlobnih žarkov, ki jim ne uspe uiti iz črne luknje. Horizont dogodkov spušča telesa v črno luknjo, ne pa tudi ven. Horizont je ravno tista pot svetlobe prostoru-času, ki skuša uiti iz črne luknje, a ker to ne more, ne moreniti drugega. V črni luknji obstaja ( Penrose / Hawking ) SINGULARNOST, točka neskončne gostote in ukrivljenosti prostora- časa: v tej singularnosti odpovejo vsi fizikalni zakoni in tudi naša zmožnost predvidevanja.

!!! Dejstvo, da se masivne zvezde, ko izčrpajo svojo energijo, sesedejo vase, dokler ne dosežejo točke singularnosti, izhaja že iz SRT. Singularnost pomeni tudi konec časa in izjemno močno gravitacijo polja, ki potegne svetlobo nazaj vase, da ne more uiti. Če pa v črno luknjo pade kaka snov ali svetloba od zunaj, pa jo to polje sprejme in površina dogodkov horizonta se poveča ( po načelu entropije: neredse s časom veča; črna luknja ima končno entropijo, nerd oz. primanjkljaj vedenja o stanju).

Vsaka črna luknja seva delce – ni popolnoma črna; s tem se njena masa in velikost zmanjšujeta; črna luknja tako na koncu izsesa samo sebe in preneha obstajati, izhlapi. To omogoča načelo nedoločenosti: dovoljuje delcem, da na kratko razdaljo prepotujejo hitreje od svetlobe.

(1) pod mejo: bela pritlikavka

(2) na meji: nevtronska zvezda

(3) nad mejo: črna luknja

67. ZANI MIVOST ČRNIH LUKENJ ZA KOZMOLOGIJO :

za teorijo poenotenja; preobrne pojmovanje časa.

68. GALAKSIJE IN KVAZARJI – POGLED V GLOBINO VESOLJA :

Kvazarji svetlejši od galaksij (vsak tako kaže rdeči premik), so pa zelo oddaljeni in zelo majhni (najbližji je dlje kot 1 milj. Svetlobnih let)

Galaksije : 70% je spiralnih (tudi naša), nekaj elipsoidnih in sferičnih (ki so največje in verjetno najstarejše) in tretje, kiso nepravilnih oblik, te so verjetno najmlajše. Galaksije se združujejo v jate in superjate; na lokalni ravni pa so medesbojno manj oddaljene kakor zvezde. Galaksije se sestojijo iz zvezd.

69. FENOMEN 'GRAVITACIJSKEGA LEČENJA' :

masivni objekti delujejo v določenih primerih kakor leča in proizvedejo več enakih podob istega oddaljenega izvora svetlobe – npr.Kvazarja, ki ga vidimo v petih slikah v resnici pa gre za 4 identične podobe / odslikave enega samega. Lečenje je ukrivljanje žarka ob objektu ( ukrivljen prostor-čas zaradi mase oz. energije objekta; gravitacija; Walsh Dennis, 1979

70. SAŠO DOLENC: VOZLI PROSTORA, ČASA IN PROSTORA – ČASA: Črna luknja kot skrajni primeri ukrivljenosti prostora – časa, v okolici katerih se dogajajo pojavi (časovni stroji). Časovno potovanje v prihodnost se dogaja, vzrok zanj je SRT (čas gibajočega teče hitreje od mirujočega)- torej je, da bi prišli v prihodnost, potrebna samo dovolj hitra raketa in en krog po vesolju; hitreje ko bo šla, bolj v prihodnosti bomo, ko se vrnemo na Zemljo. Vozel prostora-časa bi pomenil časovni stroj – tj. sklenjeno časovno svetovnico. Prostor – čas je mogoče zavozljati tako. Da ga najprej ukrivimo, potem pa še zavrtimo v vozel Drugi učinki so črvine = vozli v prostorskem delu prostor-časa. Einstein in Rosen pokažeta (izRT), da lahko črna luknja predstavlja povezavo dveh oddaljenih delov prostora preko Einstein-Rosenovega mesta. A tak prehod je bil odprt le kratek čas – razen, če dodamo elzotično materijo v luknjo (ta ravna ukrivljen prostor; običajna materija ga krivi), vendar očitno je treba zavozljati še v

12

času, da bi dobili časovni stroj. En vhod črvine pustimo na Zemlji, drugega pošljemo na potovaje v prihodnost, in ko se vene, smo zavozlali črvino tudi časovno.

71. HUBBLOV ZAKON – RAZTEZANJE VESOLJA : Že Friedman pokaže, da je tudi Einsteinov model RT združljiv s tezo o širitvi vesolja. Hubble je meril oddaljenosti galaksij s posredno metodo; svetlost zvezde je odvisna od njene svetlosti in oddaljenosti – potrebujemo torej svetilnost, da bi dobili oddaljenost. Meril je tako frekvence svetlobe –nižje so blizu rdečega spektra, telo, ki, se oddaljuje od nas, ima nižjo frekvenco. Hubble je odkril, da se spekter večine galaksij nagiba k rdeči, tako, da je velikost rdečega premika sorazmerna z oddaljenostjo galaksije- torej: dlje, ko je gakaksija, hitreje se od nas odmika. S tem je Hubble dokazal raztezanje vesolja: razdalja med galaksijami narašča.

72. OPREDELITEV NAŠEGA VESOLJSKEGA HORIZONTA : razdalja od horizonta je maximalna razdalja, ki jo svetloba lahko prepotuje ( s hitrostjo c ) od časa nastanka vesolja do danes. d = c.t ( t današnji čas ) Do horizonta d lahko vidimo torej tiste objekte, od katerih je svetloba že pripotovala do nas. Logično je, da se razdalja do horizonta povečuje!! D se širi.

73. KAKO OCENJUJEMO STAROST VESOLJA : Planckov čas 10-43 – s je meja , pod katero čas izgubi pomen kot ureditveni glede posameznih dogodkov. Po big bangu se vesolje širi in ohlaja (vse, kar je vroče se stem širi in hladi). Starost vesolja je odvisna od modela v njegovem razvoju - tudi predpostavljeni big bang ne pomeni, da je starost končna. Planckov čas ne zadostuje popolnoma, ker moramo k starosti prišteti tudi obdobje, ko (čas) še ni imel pomena; torej ni najbolj smiselno govoriti o točki začetka vesolja, prapoku, času 0. Sama mera za starost vesolja je zato Hubblov čas ( Hubblova konstanta še ni natančno določena; Hubblov čas je obratna vrednost Hubblove konstante Ho ) približno 10. miliard svetlobnih let ( 10 9); 15.krat 10na9potenco let!! Hubblova konstanta – tempo raztezanja vesolja (razmerje med hitrostjo oddaljevanja in njihovo oddaljenostjo).

74. STANDARDNI MODEL RAZLAGE NASTANKA VESOLJA – TEORIJA 'PRAPOKA': trenutek singularnosti, nesk. Velike gostote snovi in ukrivljenosti prostor-časa. V takšni situaciji prenehajo veljati vsi fizikalni zakoni. Pok se ne širi v prostor ampak povzroči, da se sam prostor širi, razteza s tem, ko se ohlaja. Lokalnega centra širjenja ni, prapok se zgodi povsod, zato še danes njegov ostanek, tj. prasevanje, ki prihaja do nas izotropno, tj. iz vseh smeri enako. Vesolje, ki se širi, daje slutiti obstoj nekega začetka, singularnost je možna iz RT – prostor-čas naj bi se začel s singularnostjo in končal s singularnostjo velikega treska ali pa s sing. Znotraj črne luknje. Ob samem prapoku ima vesolje nično velikost in je neskončno vroče; s širjenjem temperatura pada. A sam prapok (ni fizikalnih zakonov!!) ne more vplivati na našo napoved prihodnosti – prapok in čas pred njim lahko damo v oklepaj, ker nimata vpliva na to, kar vidimo danes. Prapok pa vseeno omeji prostor-čas, je njgov začetek.

75. PROSTOR-ČAS V RAZVOJU VESOLJA : ob prapoku je ukrivljenost prostora-časa neskončno velika; in ker sta masa in energija v vesolju vselej pozitivni, gravitacijska sila med njma pa privlačna, je prostor-čas posledično vedno pozitivno ukrivljen; tj. navznoter. Masa in energija torej ukrivljata prostor-čas. V začetni fazi je imelo vesolje povsod enako temperaturo;-tj. se je enakomerno širilo, inflacijsko raztezalo. V SRT sta prostor-čas kot nespremenljivo prizorišče; v GRT postaneta dinamična; telo vpliva na njuno ukrivljenost in ona dva na telo, kar pomeni, da se spreminjata skupaj z vesoljem.

76. ODNOS SEVANJE / SNOV V ZGODNJEM VESOLJU : (glej tudi 77) V začetni- inflacijski dobi razvoja vesolja, se je snov tvorila iz energije v obliki parov delec-antidelec. Energijo (sevanje ) dobi vesolje od gravitacijske energije, zato ima vesolje negativno gravitacijsko energijo, ki natančno ustreza pozitivni energiji snovi.

77. LOMI SIMETRIJ V ZGODNJEM VESOLJU : - ena sila se loči od drugih. Prvi lom označuje Planckov čas: takrat se od ostalih sil loči gravitacija. Drugi lom prelomi med

13

gravitacijo in močno jedrsko silo, tretji prelomi še s šibko jedrsko silo – takrat pride do materializacije delcev, sevanje se pretvori v delce ( energija v maso E = mc2 popol. Pretvorljivo). Danes je tako večina energije ujeta v snovi, v zgodnjem vesolju pa je bilo obratno. Šele v kozmičnem času 10 na četrto, pa pride do popolne prevlade snovi ned sevanjem – kar ne pomeni, da prej niso obstajali delci!!! Nastali so že v 1. sekundi.

78. OD KOD IN ZAKAJ 'PRASEVANJE' IN KAJ JE 'HORIZONT FOTONOV' : prasevanje ni iz časa +0 ampak iz časa 3x10 na peto oz. 10 na šesto let – šele takrat postane vesolje transparentno in lahko začne svetloba potovati. FOTON = KVANT SVETLOBE; horizont je torej omejen s časom transparentnosti. Prasevanje je posledica, učinek prvotnega stanja vročine oz. prapoka. Dokažeta ga Penrias/Wilson : nebo seva izotropno. Prasevanje je mikrovalovno sevanje ozadja – močno ohlajena sled velikega poka.

79. ZAKAJ NEUSTREZNOST 'STACIONALNEGA MODELA' VESOLJA : ker ne zna razločiti sevanja izza naše galaksije. Predpostavljeno je stalno, nespremenljivo sevanje – proti temu govori Hubblov dokaz raztezanja vesolja in inflacijska teorija. Tudi homogenost in izotropnost nista razložljivi na ta način. Ta teorija ne predpostavlja singularnosti.

80. 'TEORIJA INFLACIJE' V KOZMOLOGIJI : raztezanje vesolja na začetku: velikost vesolja se je podvojila v vsakem delčku sekunde. Proizvedla je vesolje, ki je gladko in enotno na velike razdalje in preprečila ponovno trčenje. Napolnila je vesolje iz nič. Kasneje je singularno prišlo do določenih odstopanj od homogene gostote. Danes, ko te gostotne razlike niso več minimalne (ker so se z inflacijo večale) kaže, kot neenakomerno širjenje vesolja na nekaterih delih. Inflacija napolni standardni model nastanka vesolja. Poglavitno pri njej : da izravna prostor (razlike v njem). S to sicer še nedokazano teorijo je moč razložiti tudi homogenost in izotropnost.

81. PRVE 3 MINUTE : problem prvotnega stanja. Četudi RT dopušča stanje singularnosti, pa je možno, da prvotnega stanja prostor-čas sploh ni bilo. Vprašanje je predvsem ali je bil kozmični čas vseskozi tudi dogodkovno homogen, tj. ali je bila gostota kozmičnih dogodkov vseskozi enaka. Standardni model to zanika: v začetnih obdobjih je bila večja kot kasneje. Torej bi lahko rekli, da so bile prve 3 minute zelo dolge – fizikalni čas je torej tekel mnogo hitreje v zgodnjemvesolju in se postopoma upočasnjuje. V takšnem merilu bi bilo vesolje neskončno staro!! Pazi, lastni čas je merjen z idealno uro, ki miruje v istem gravitacijskem polju kot opazovalec. Lastni čas je oblika newtonovskega absolutnega časa, je torej lokalno omejen in zavajajoč.

Inflacija: lomi simetrij – nastanek elementarnih delcev, nastanek atomskih jeder, formiranje zgodnjih makrostruktur, razdružitev sevanja in snovi – začetek elektromegnetnega sevanja.

82. RAZLAGA NASTANKA PRVOTNIH KOZMIČNIH STRUKTUR : ob prapoku galaksije na kupu, gostota ukrivljenosti prostor-časa neskončna. Elementarni delci so kvarki (sestavljajo proton in nevtron) – po kvantni mehaniki so vsi delci lahko valovi. Torej lahko tudi svetlobo in gravitecijo (in sploh vse v naravi) opišemo kot delce z lastnostjo SPINom (ki opiše, kako je delec videti iz različnih smeri). Tako lahko ločimo snovne delce in silonosne : te delimo dalje na 4 kategorije : (1) gravitacijsko silo čuti vsak delec, glede na svojo maso oz. enrgijo. Ta sila je najšibkejša. (2) elektromagnetna sila deluje med elktrično nabitimi delci (npr. elektroni in kvarki), lahko pa je odbojna ali privlačna. (3) šibka jedrska in (4) močna jedrska sila.

83. MOŽNI 'SCENARIJI' BODOČEGA RAZVOJA VESOLJA :

3 modeli znotraj GRT :

(1) Friedmanov : končno število galaksij v končnem vesoljskem prostoru – takšno vesolje se bo sesulo vase; sklenjeno .

14

(2) Odprto : prostor-čas ni močno ukrivljen (je manj), št. galaksij neskončno, celotna masa enakomerna. Raztezanje nima konca, dokler vsem zvezdam ne zmanjka goriva, nove pa se ne morejo več izoblikovati. Postopoma se vsa snov razgradi.

(3) Med zaprtostjo in odprtostjo : ukrivljenost 0, geometrija evklidska; tretji model najbližje inflacijski teoriji, ki zahteva, da vesolje koleba med komaj zaprtim in komaj odprtim.

Povsem možni so vsi 3 modeli (na podlagi podatkov o rdečih premikov spektrov).

84. POJEM BOGA STVARNIKA V SODOBNI KOZMOLOGIJI : v moderni dobi prevlada popolno kopernikansko načelo : ni priviligirane lokacije v vesolju, vse so enakovredne, vesolje je homogeno in izotropno. Kopernik, še bolj pa Bruno dece-tralizirata univerzum, torej izrineta iz njega tudi Boga. Tudi Newton (čeprav še dopusti Boga in absolutni prostor in čas) utrdi načelo o enakovrednosti opazovalcev – to Kopernikovo načelo prevladuje še danes v fiziki in astronomiji, medtem ko se kozmologija na epistemološki ravni vprašuje po pogojih našega videnja in spoznavanja vesolja – antropično načelo daje zdaj človeku ( ne več Bogu!) 'privilegirano' pozicijo opazovalca, mislečega subjekta.

85. 'DOBRO UBRANO VESOLJE' : (članek!) Well tuned; če bi bilo v svojih parametrih la za malenkost drugačno, bi ne mogle nastati galaksije, življenje se nebi razvilo, niti osnovni delci ne. Kaj omogoča takšno ubranost ? Če zavrnemo možnost božjega načrta in srečnega naključja, ponuja tretjo možnost antropično načelo (glej pod antropično načelo 88. -list).

86. 'UČINEK OPAZOVALNE SELEKCIJE' : ne poznamo drugih svetov, vseeno pa jih teoretično predpostavimo : ta predpostavka mnoštva svetov mi omogoči razlago 'srečnega naključja', da sem tukaj, da mislim, opazujem. Vedno je predpostavljeno mnoštvo svetov (četudi samo teoretično pozananih).

87. ENO VESOLJE ALI MNOŠTVO VESOLIJ :

(1) Mnoštvo pred katerim ni vzročne zveze, kar je fizično možno znotraj našega univerzuma, nastalega s prapokom. Obstaja več horizontov, ki se ne prekrivajo – kavzalno ločene regije, torej so možna tudi tako ločena vesolja.

(2) Linde : že ob inflaciji so nastala mnoga vesolja, ne le eno-naše. Kavzalna nepovezanost + razlike v snovi, silah,...a z istimi fizikalnimi zakoni – če bi šlo za drugačne različne valove, bi bila ta vesolja za nas nemisljiva.

(3) Singularnosti, črne luknje koz vrzeli v prostor-času.

(4) Teorija kozmičnih ciklov, ki so nanizani oz. določeni z nihanji med prapokom in pratikom.

(5) Mnoštvo vzporednih kvantnih stanj ( Schrodinger), ki obstajajo pred zrušitvijo valovne funkcije, tj. pred posredovanjem opazovalca (+ Everetova različica).

88. 'ANTROPIČNO NAČELO' :

predpostavki : učinek opazevalčeve selekcije, mnoštvo svetov. ŠAN : ' naš položaj v vesolju je nujno priviligiran v smislu, da je združljiv z našim obstojem kot opazovalcev'; ŠAN govori o prostorski in časovni lokaciji v vesolju; po njem mora biti vesolje dovolj staro, da se mi kot opazovalci razvijemo v njem. Nanaša se torej na našo, človeško lokacijo.

MAN : 'naš univerzum mora imeti take lastnosti, da je v njem možen nastanek opazovalcev na neki njegovi razvojni fazi'. Princip je tu isti, le da MAN zadeva celoten univerzum. Ker ni kriterija za razlikovanje svetov od regij, lahko ŠAN nadomestimo z MAN. MAN ima intuitivno večjo vrednost : mislim, torej svet takšen je. Človek ne ustvari pogojev sam, so pa

15

ti ustrezni pogoji (dobra ubranost!) logična posledica tega, da smo mi tukaj, vprašujoči se v ubranosti vesolja – razlog ubranosti je tu v epistemologiji, na fizikal. smislu! Obe različici pravita : če bi vesolje ne bilo ubrano, mi ne bi mogli biti kot opazovalci tukaj; 'AN' kot eksplikativno načelo.

Kritika : AN uporablja druge svetove, neznane, da bi pojasnilo zanano, naš svet – mnoštvo svetov je nedokazljiva predpostavka 'AN' -a.

89. (glej 84-88)

90. 'UGANKA VESOLJA IN NJENA REŠITEV' :

16