Oddelek za sociologijo

DIPLOMSKO DELO

LEA LIHTENVALNER

Maribor, 2009

Oddelek za sociologijo

DIPLOMSKO DELO

SPREMEMBE DRUŽINSKEGA

ŽIVLJENJA NA PODEŽELJU

Mentorica: Kandidatka:

red. prof. dr. Jana BEZENŠEK Lea LIHTENVALNER

Maribor, september 2009

ZAHVALA

Zahvaljujem se mentorici za pomoč in napotke pri pripravi diplomske

naloge.

Iskreno hvala mami za podporo, pomoč, razumevanje in potrpljenje.

Za vse pa hvala tudi Ivanu in babici.

IZJAVA O AVTORSTVU

Podpisana LEA LIHTENVALNER, rojena 26. oktobra 1984, študentka

Filozofske fakultete Univerze v Mariboru, smer SOCIOLOGIJA, izjavljam,

da je diplomsko delo z naslovom SPREMEMBE DRUŽINSKEGA

ŽIVLJENJA NA PODEŽELJU pri mentorici DR. JANI BEZENŠEK

avtorsko delo.

V diplomskem delu so uporabljeni viri in literatura korektno navedeni;

teksti niso prepisani brez navedbe avtorjev.

__________________________________

Maribor, 15. september 2009

POVZETEK

Živimo v času hitrih in neprestanih sprememb. Če hočemo v takem okolju

preživeti, moramo biti inovativni in se ves čas prilagajati spremembam v okolju.

Iz tega procesa ni izvzeto niti podeželje. Sodobni globalizacijski procesi ga silijo,

da se mora v njih vključiti oz. nanje reagirati, če noče postati nepomembno,

razvojno zaostalo in noče izgubiti lastne identitete (Barbič, 2005, str. 11).

Prilagajati pa se mora tudi podeželsko prebivalstvo, ki mora slediti spremembam

ter na njih reagirati, če hoče preživeti. Z diplomsko nalogo smo želeli ugotoviti,

kakšna je stopnja razvitosti podeželja, kako je z javno infrastrukturo in turistično

dejavnostjo, na kakšni razdalji sta najbližja pošta in večja trgovina, kako je s

poselitvijo kraja in koliko avtomobilov imajo vprašani pri hiši. Poleg tega so nas

zanimale nakupovalne navade vprašanih in predvsem spremembe družinskega

življenja na podeželju – s katero dejavnostjo pridobi družina največji del sredstev

za preživetje, koliko generacij živi v gospodinjstvu, koliko otrok imajo vprašani,

kako je z varstvom otrok, kako je z delitvijo nalog med partnerjema in kako

pomembno vlogo imajo stari starši pri vzgoji otrok. Zanimal nas je tudi način

preživljanja prostega časa na podeželju, ugotoviti pa smo želeli še, kako vprašani

ocenjujejo kvaliteto življenja na podeželju ter ali se strinjajo s trditvama, da je

podeželje najboljše okolje za bivanje in vzgojo otrok in da postaja podeželje tudi

dejansko vse bolj priljubljen kraj za bivanje in vzgojo otrok. Pri omenjenih

sklopih, razen pri prvem, petem, šestem in sedmem, v katerih želimo ugotoviti

stopnjo razvitosti podeželja, kvaliteto življenja na podeželju in priljubljenost

podeželskega okolja za bivanje in vzgojo otrok, preverjamo obstoj razlik glede na

starost, spol in stopnjo izobrazbe. Podatke smo zbrali z deskriptivno in kavzalno

neeksperimentalno metodo empiričnega pedagoškega raziskovanja. Ugotovili smo,

da je javna infrastruktura na podeželju v primerjavi s preteklostjo boljša, vendar

še ni najboljša. Še posebej si bo treba prizadevati postaviti turistično dejavnost na

višji nivo. Poseljenost ostaja nespremenjena in večina vprašanih ima doma dva

avtomobila. Najpogosteje hodijo po nakupih ženske, in sicer enkrat, dvakrat oz.

trikrat na teden. Prevladujoči dejavnosti na podeželju sta kmetijska dejavnost, pa

tudi delovno razmerje. Skoraj šestdeset odstotkov vprašanih je mnenja, da

izključno s kmetijsko dejavnostjo ne bi bilo mogoče preživeti družine. Več kot

polovica vprašanih živi v trogeneracijskem gospodinjstvu, skoraj polovica

vprašanih ima dva otroka in skoraj polovica vprašanih jih je vključila v vrtec.

Vloga ženske se je skozi leta spremenila in tako ženske danes, poleg

gospodinjskih opravil in vzgoje otrok, odločajo tudi o ključnih družinskih zadevah

in pomagajo preživljati družino. Prav tako pa se je spremenila tudi vloga moškega.

Moški danes odločajo o ključnih družinskih zadevah in preživljajo družino,

pomagajo tudi pri vzgoji otrok, včasih (vendar redko, v izjemnih situacijah) pa

opravljajo tudi gospodinjska opravila. Spremenila pa se je tudi vloga starih staršev,

ki pri vzgoji vnukov pomagajo le v izjemnih situacijah, z njimi se starši glede

vzgojnih zadev posvetujejo redko, vnuke pa čuvajo v največji meri vsaj trikrat na

teden, vendar pa je veliko tudi takih, ki vnukov sploh ne čuvajo. Vprašani se v

prostem času v največji meri ukvarjajo z otroki ali se z družino odpravijo na izlet,

na dopust pa gredo enkrat na leto. Kvaliteta življenja na podeželju se ocenjuje kot

dobra, čeprav je bila v preteklosti še boljša, zato večina meni, da je podeželje

najboljše okolje za bivanje in vzgojo otrok, prav tako pa se večina strinja tudi s

trditvijo, da postaja podeželje tudi dejansko bolj priljubljen kraj za bivanje in

vzgojo otrok.

ABSTRACT

We live in a time of sudden and constant changes. If we want to survive in such

an environment, we have to be innovative and constantly adapt to changes in the

environment. The countryside is no exception. Modern global processes are

forcing it to integrate or to react to them, if it does not want to become

unimportant, underdeveloped and does not want to lose its own identity (Barbič,

2005, str. 11). The rural population also has to adapt and keep up with the changes

and react accordingly if they want to survive. This diploma thesis researches the

development stage of the countryside, in particular its infrastructure, its tourist

activity, e.g. the vicinity of the nearest post office and store, the population

density, the number of cars owned, etc. Furthermore, we were interested in the

purchasing habits of the surveyed and, above all, in the changes in family life in

the countryside – which activity the family benefits from most (main means of

subsistence), how many generations live together in a household, how many

children the surveyed have, who looks after the children, how couples share

household and other tasks, as well as what role grandparents play in raising

children. We were also interested in the way the rural population spends its leisure

time; further we wanted to find out how the surveyed rate their quality of life in

the countryside, as well as if they agree with both statements that the countryside

is the best environment for living and raising children and that the countryside is

actually becoming increasingly popular especially for living and raising children.

The mentioned categories, except for the first, fifth, sixth and seventh, in which

we try to establish the development stage, the quality of life in the countryside and

the popularity of the countryside environment for living and raising children, have

also been cross-checked for difference in age, sex and education level. The data

were gathered by a descriptive and causal non-experimental method of empirical

pedagogical research. We came to the conclusion that the public infrastructure in

the countryside is better than in the past, although there is still room for

improvement. The tourist activity has to be brought to a higher level. The

population density remains unchanged and most of the surveyed families own two

cars. Mostly, women go shopping, i.e. once, twice or three times a week. The two

predominant activities in the countryside are the agricultural activity and the

employment relationship. Almost sixty per cent of the surveyed feel that

agricultural activity would not suffice to sustain their family. More than half of

the surveyed live in a three-generation household; almost half of the surveyed

have two children and almost half of the surveyed have children entered into

kindergarten. The role of women has changed over the years and so the women of

today, besides managing household chores and raising their children, make

decisions regarding key family matters and also help sustaining their families. At

the same time, the role of men has changed as well. The men of today address key

family matters and sustain their families, help raising the children, and sometimes

even (although still rarely, in exceptional circumstances) help with household

chores. Moreover, the role of grandparents has changed, as they only help raising

their grandchildren in exceptional circumstances, while parents rarely ask for their

advice; children are looked after up to three times a week at most, but a lot of

grandparents never look after their grandchildren. The surveyed mostly spend

their leisure time with their children or take their family on a trip; they go on

vacation once a year. The quality of life in the countryside is rated as good,

although the general opinion is that in the past it was even better. That is why

most surveyed think that the countryside is the best environment for living and

raising children, and most of them agree that the countryside is actually becoming

increasingly popular especially for living and raising children.

KAZALO

1 UVOD 1

2 TEORETIČNI DEL 3

2.1 Opredelitev podeželja in vasi 3

2.1.1 Podeželje nekoč 3

2.1.2 Podeželje danes 3

2.2 Novo razmerje med mestom in podeželjem 5

2.3 Opredelitev kmetije 6

2.3.1 Klasifikaciji kmetij po Kovačiču 6

2.3.2 Vitalne in odmirajoče kmetije 8

2.3.2.1 Odnos do kmetije 8

2.3.2.2 Odnos do kmečkega dela in poklica 9

2.3.2.3 Oživljanje odmirajočih kmetij in podeželja 9

2.4 Opredelitev družinske kmetije, kmečke družine in kmečkega

gospodinjstva 12

2.4.1 Spremembe v kmečkih gospodinjstvih 13

2.4.2 Funkcije družine 13

2.4.3 Tipi kmečkih družin v Sloveniji 14

2.4.3.1 Tip propadajoče tradicionalne kmečke družine 14

2.4.3.2 Tip vitalne tradicionalne kmečke družine 15

2.4.3.3 Tip vitalne demokratične kmečke družine 15

2.4.3.4 Razlike in podobnosti med vitalno tradicionalno in vitalno

demokratično kmečko družino 15

2.4.4 Problem nasledstva v kmečkih družinah 16

2.4.5 Organizacija dela v okviru kmečke družine 17

2.4.5.1 Delovni dan kmeta/kmetice 18

2.4.5.2 Delitev dela in odločanja v okviru kmečkega gospodinjstva 18

2.4.5.3 Delitev dela in odločanja v okviru kmečkega gospodarstva 20

2.4.6 Spremembe družinskega življenja 20

2.4.6.1 Zmanjševanje povprečnega števila članov in članic gospodinjstev 20

2.4.6.2 Naraščanje števila otrok, rojenih izven zakonske zveze 21

2.4.6.3 Zviševanje povprečne starosti matere ob otrokovem rojstvu ter ob

rojstvu prvega otroka 22

2.4.6.4 Upadanje števila živorojenih otrok na eno žensko 22

2.4.6.5 Upad števila porok 23

2.4.6.6 Upadanje razvez zakonskih zvez 23

2.5 Vloga ženske na podeželju 23

2.5.1 Življenje žensk na podeželju 23

2.5.1.1 Življenje žensk na podeželju nekoč 23

2.5.1.2 Življenje žensk na podeželju v času prehoda 24

2.5.1.3 Življenje žensk na podeželju danes 25

2.5.2 Tipologija opredelitve položaja kmečke ženske 26

2.5.3 Pomen ekonomske neodvisnosti in enakopravnosti žensk 27

2.5.4 Preobremenjenost podeželskih žensk 27

2.5.5 Kako uskladiti poklic in družino? 28

2.6 Vloga moškega na podeželju 28

2.6.1 Značilnosti starega očetovstva 28

2.6.2 Staro očetovstvo in družinska preobremenjenost žensk 29

2.6.3 Slabitev androcentrizma in novo očetovstvo 30

2.6.4 Očetova vloga pri otrokovem psihološkem razvoju 31

2.7 Otroci v podeželskem okolju 32

2.7.1 Položaj otroka v postmoderni 32

2.7.2 Vzgoja otrok 33

2.7.2.1 Vzgojni stili 34

2.7.3 Pomanjkljivosti življenja na podeželju 35

2.7.4 Prednosti življenja na podeželju 35

2.8 Vloga starih staršev na podeželju 35

2.8.1 Vloga starih staršev nekoč 35

2.8.2 Vloga starih staršev v času industrializacije 36

2.8.3 Vloga starih staršev danes 37

2.8.3.1 Stari starši in razvajanje 38

2.8.4 Stari starši in naša zakonodaja 38

2.8.5 Stari starši v sodobnem razvitem svetu 39

3 EMPIRIČNI DEL 40

3.1 Namen 40

3.2 Razčlenitev, podrobna opredelitev in omejitev raziskovalnega

problema v obliki ožjih raziskovalnih vprašanj, hipotez in spremenljivk 41

3.2.1 Raziskovalna vprašanja 41

3.2.2 Raziskovalne hipoteze 45

3.2.3 Spremenljivke 45

3.2.3.1 Izvori podatkov za spremenljivke 46

3.2.3.2 Preizkušanje odvisne zveze med spremenljivkami 47

3.3 Metodologija 48

3.3.1 Raziskovalna metoda 48

3.3.2 Raziskovalni vzorec 48

3.3.3 Postopek zbiranja podatkov 50

3.3.3.1 Organizacija zbiranja podatkov 50

3.3.3.2 Vsebinsko-metodološke značilnosti anketnega vprašalnika 50

3.3.4 Postopki obdelave podatkov 50

3.3.5 Rezultati obdelave podatkov in njihova interpretacija 51

3.3.5.1 Stopnja razvitosti podeželja 51

3.3.5.1.1 Javna infrastruktura v kraju, kjer živijo vprašani 51

3.3.5.1.2 Turistična dejavnost v kraju, kjer živijo vprašani 52

3.3.5.1.3 Razdalja do najbližje pošte in večje trgovine v kraju, kjer živijo

vprašani 53

3.3.5.1.4 Poselitev kraja, kjer živijo vprašani 54

3.3.5.1.5 Število avtomobilov, ki jih imajo vprašani pri hiši 55

3.3.5.2 Nakupovalne navade 56

3.3.5.2.1 Pogostost nakupov 56

3.3.5.2.2 Kdo hodi najpogosteje po nakupih 61

3.3.5.3 Spremembe družinskega življenja na podeželju 66

3.3.5.3.1 Preživljanje družine 66

3.3.5.3.1.1 Dejavnost, s katero pridobi družina največji del sredstev za

preživetje 66

3.3.5.3.1.2 Možnost preživetja družine izključno s kmetijsko

dejavnostjo 70

3.3.5.3.2 Število generacij v gospodinjstvu 74

3.3.5.3.3 Število otrok in varstvo otrok 78

3.3.5.3.3.1 Število otrok, ki jih ima vprašani 78

3.3.5.3.3.2 Varstvo predšolskih otrok 82

3.3.5.3.4 Vloga ženske 86

3.3.5.3.4.1 Ocena spremembe vloge ženske 86

3.3.5.3.4.2 Naloge, ki jih ženska opravlja v družini 90

3.3.5.3.5 Vloga moškega 97

3.3.5.3.5.1 Ocena spremembe vloge moškega 97

3.3.5.3.5.2 Naloge, ki jih moški opravlja v družini 101

3.3.5.3.6 Vloga starih staršev 108

3.3.5.3.6.1 Pomembnost vloge starih staršev pri vzgoji otrok 108

3.3.5.3.6.2 Pogostost posvetovanja s starimi starši glede vzgojnih zadev

114

3.3.5.3.6.3 Pogostost varstva oz. preživljanja prostega časa starih

staršev z vnuki 118

3.3.5.4 Prostočasne navade 125

3.3.5.4.1 Preživljanje prostega časa 125

3.3.5.4.2 Pogostost preživljanja dopusta vstran od doma 131

3.3.5.5 Kvaliteta življenja na podeželju 135

3.3.5.5.1 Ocena kvalitete življenja na podeželju 135

3.3.5.5.2 Mnenje o trditvi, da je podeželje najboljše okolje za bivanje in

vzgojo otrok 136

3.3.5.5.3 Mnenje o trditvi, da postaja podeželje vse bolj priljubljen kraj za

bivanje in vzgojo otrok 136

4 SKLEP 138

5 LITERATURA 147

6 PRILOGE 148

6.1 Anketni vprašalnik 148

1

1 UVOD

Živimo v času hitrih in neprestanih sprememb. Če hočemo v takem okolju

preživeti moramo biti inovativni in se ves čas prilagajati spremembam v okolju. Iz

tega procesa ni izvzeto niti podeželje.

Sodobni globalizacijski procesi silijo podeželje, da se mora v njih vključiti oz.

nanje reagirati, če noče postati nepomembno, razvojno zaostalo in noče izgubiti

lastne identitete. Razvita prometna infrastruktura, sodobne komunikacijske

tehnologije, pogosti stiki prebivalcev podeželja s prebivalci mest, v turistično

razvitih podeželskih krajih pa celo z obiskovalci iz drugih držav, omogočajo

samoumestitev posameznikov in podeželskih skupnosti v širši družbeni prostor

(Barbič, 2005, str. 11).

Na drugi strani pa predstavlja podeželje samo za prebivalce, ki živijo v njem,

okolje, ki se ves čas spreminja. V tem primeru je podeželsko prebivalstvo tisto, ki

se mora prilagajati in slediti spremembam ter na njih reagirati, če hoče preživeti.

To se najočitneje kaže v tem, da je kmetijstvo sicer še vedno tipična, vendar ne

edina, pa tudi ne prevladujoča gospodarska dejavnost podeželskih skupnosti.

Mnoge slovenske kmetije ne morejo preživeti zgolj s kmetijsko dejavnostjo in

zato je pridobivanje dohodka iz različnih dopolnilnih in dodatnih dejavnosti

ekonomska nujnost za njih. Podeželje postaja vse bolj prostor bivanja in dela ljudi,

ki se ukvarjajo z različnimi nekmetijskimi gospodarskimi dejavnostmi. Velikokrat

pa je podeželje zgolj prostor bivanja ljudi, ki so zaposleni zunaj kraja bivanja ali

so se na podeželje preselili po upokojitvi (Barbič, 2005, str. 11, 12).

Za pisanje tega diplomskega dela smo se odločili, ker smo opazili, da se je zaradi

vseh zgoraj naštetih sprememb na podeželju začela spreminjati tudi podeželska

družina. Spreminjajo se medsebojni odnosi, delitev dela, vzgoja otrok, dejavnosti

posameznih članov družine in celotna miselnost kmečkega prebivalstva.

Družinsko življenje na podeželju se spreminja do te mere, da postaja vse bolj

podobno mestnemu načinu življenja. S to nalogo želimo zato ugotoviti stopnjo

razvitosti podeželja in kako se je spremenilo družinsko življenje na podeželju –

kako se družine preživljajo, koliko članov štejejo in kako je z delitvijo dela znotraj

družine. Zanima nas, kakšna je kvaliteta življenja na podeželju in če postaja

življenje na podeželju dejansko vse bolj priljubljeno. Ugotoviti pa želimo tudi, če

sta se vlogi matere oz. očeta spremenili in kako se te spremembe odražajo v

2

vsakdanjih situacijah ter kakšno vlogo imajo stari starši v podeželski družini in

kako močno so vključeni v vzgojo vnukov.

V prvem delu želimo pokazati, kako se je podeželje spreminjalo skozi čas, kakšno

je razmerje med mestom in podeželjem, kako opredelimo kmetijo in kakšen je

odnos do kmetije in kmečkega dela ter kako je z odmirajočimi kmetijami. Nadalje

nas zanima, kakšna je razlika med družinsko kmetijo, kmečko družino in

kmečkim gospodinjstvom, kakšna je funkcija družine, katere tipe kmečkih družin

prepoznamo v slovenskem prostoru, s kakšnimi problemi se srečujejo kmečke

družine in kako je z organizacijo dela znotraj kmečke družine. Zanima nas tudi,

kako se spreminja družinsko življenje, kako se je skozi čas spreminjala vloga

ženske in moškega ter starih staršev na podeželju ter kakšno vlogo ima otrok na

podeželju.

V drugem delu pa želimo ugotoviti, kakšna je stopnja razvitosti podeželja – kako

je z javno infrastrukturo in turistično dejavnostjo, na kakšni razdalji sta najbližja

pošta in večja trgovina, kako je s poselitvijo kraja in koliko avtomobilov imajo

vprašani pri hiši. Poleg tega nas zanimajo nakupovalne navade vprašanih in

predvsem spremembe družinskega življenja na podeželju – s katero dejavnostjo

pridobi družina največji del sredstev za preživetje, koliko generacij živi v

gospodinjstvu, koliko otrok imajo vprašani, kako je z varstvom otrok, kako je z

delitvijo nalog med partnerjema in kako pomembno vlogo imajo stari starši pri

vzgoji otrok. Zanima nas tudi način preživljanja prostega časa na podeželju,

ugotoviti pa želimo še, kako vprašani ocenjujejo kvaliteto življenja na podeželju

ter ali se strinjajo s trditvama, da je podeželje najboljše okolje za bivanje in

vzgojo otrok in da postaja podeželje tudi dejansko vse bolj priljubljen kraj za

bivanje in vzgojo otrok.

3

2 TEORETIČNI DEL

2.1 Opredelitev podeželja in vasi

Ko govorimo o podeželju, mislimo na prostor bivanja in dela podeželskega

prebivalstva, z vasjo pa opredelimo skupnost vaščanov, ki v medsebojnem

sodelovanju sami oblikujejo notranjo hierarhično strukturo in rešujejo skupne

probleme (Barbič, 1991, str. 18).

Slovar slovenskega knjižnega jezika podeželje razume kot področje zunaj velikih

mest, vas kot manjše naselje, katerega prebivalci se ukvarjajo predvsem s

kmetijstvom, ki ga Slovar slovenskega knjižnega jezika opredeli kot gospodarsko

dejavnost, ki se ukvarja s poljedelstvom, živinorejo in sadjarstvom (SSKJ, 2002,

DZS, Ljubljana).

2.1.1 Podeželje nekoč

V preteklosti način prebivanja, dela in življenja ljudi na podeželju ni bil podvržen

velikim spremembam in neznankam, saj so bili stiki, ki so jih imela podeželska

naselja s širšim svetom, maloštevilni. Osnovna celica družbenega življenja je bila

patriarhalna, kmečka družina, ki je zadovoljevala skoraj vse potrebe svojih članov.

Prevladujoče naturalno gospodarstvo (kmetijstvo kot osnovna gospodarska

dejavnost) je namreč pomenilo samozadostnost in neodvisnost od dogajanja v širši

družbi. Položaj posameznika v družini in v kraju je bil v veliki meri ževnaprej

določen – v veliki meri je bil odvisen od spola, starosti in višine premoženja.

Vnaprej je bilo tudi znano, kateri od otrok bo prevzel posestvo in postal gospodar

družinske kmetije, na kakšen način bo obdeloval zemljo in katere kulture bo gojil

(Mlinar, 1973, str. 1-2).

2.1.2 Podeželje danes

Pojav industrializacije in urbanizacije je začel izpodkopavati temelje starega

naturalno-patriarhalnega družbenega reda. Prostorska izolacija in zaprtost ter

samozadostnost podeželske skupnosti sta se razbili in podeželje se je tesneje

povezalo z mestom. Prišlo je do povečane vertikalne in horizontalne družbene

4

mobilnosti ter do številnih prostorskih premikov prebivalstva (zaposlovanje

podeželske delovne sile). Osredotočenje prebivalstva v velikih mestih je ustvarilo

tržišče za kmetijske proizvode in tako je prišlo do prehajanja od kmetovanja kot

načina življenja h kmetovanju kot poklicni dejavnosti in načinu pridobivanja

finančnih sredstev (Mlinar, 1973, str. 2-3).

Zgolj od kmetijstva lahko živi le malo družin, saj samo kmetovanje ne more in

tudi dejansko ne zagotavlja kmetom socialne varnosti, ki jo daje delavcem

zaposlitev. Tako je precejšnjemu številu kmetov, predvsem tistim z mešanih

kmetij, obdelovanje zemlje neformalna dejavnost, s katero se ukvarjajo iz

tradicije, pa tudi zato, da si izboljšujejo življenjsko raven (Barbič, 1990, str. 140).

Mesta zagotavljajo velikemu delu prebivalcev podeželja delovna mesta, ki

omogočajo kombiniranje dohodkov iz kmetijstva z dohodkom iz zaposlitve.

Dohodek iz zaposlitve pomembno prispeva k višji življenjski ravni kmečkih družin,

hkrati z njim pa zaposleni iz mest prinašajo na podeželje in v kmečka gospodinjstva

nove informacije, vrednote in življenjske sloge ter tako pomenijo most med mestom

in podeželjem (Barbič, 1991, str. 21).

Vas in podeželje sta se v zadnjih desetletjih 20. stoletja temeljito spremenila.

Lahko rečemo, da prihaja do neke vrste prestrukturiranja ruralnosti oz. do izgube

nekdanje podobe in notranje strukture podeželja. Razvoj podeželja v

ekonomskem, socialnem in prostorskem smislu, razvoj komunalne, socialne,

izobraževalne in kulturne infrastrukture in mobilnost moderne družbe so

zmanjšali zaskrbljenost in okorelost, spremenili ustroj podeželskega prostora in

odpravili omejitve, vendar pa je prestrukturiranje podeželskih gospodarstev

pripeljalo do krize v kmetijstvu in ogrozilo podeželje v njegovi samostojnosti in

na tej osnovi v enakopravnem povezovanju z urbanimi območji (Barbič, 1991, str.

21).

Usmerjanje razvoja v nova območja vedno bolj kritično posega v krajino in

naravno ravnovesje. Tako preti nevarnost, da se bodo prvotne kvalitete vasi

izgubile: prejšnja preglednost se izgublja v območju novogradenj, s tem pa

razpada intenzivna povezava z naravo in krajino. Posebnost in večstranska

uporabnost se umakneta monotonim, enoličnim naseljem skoraj povsod enakega

videza s hišami, ki so si podobne in razvrščene v enakih razdaljah. Ceste so si

podobne, okolje tudi, pločniki so monotoni, prostora je premalo, namesto vrtov,

posajenih z drevesi, najdemo le plazeče zelenje, ker ga je zlahka negovati. Lahko

5

rečemo, da gre za prenos predmestja na vas (Heck po Glück in Magel, 1993, str.

61).

Vse skupaj pa je vplivalo tudi na mentaliteto prebivalstva, ki je še ostalo na

podeželju, saj je le-to relativno hitro pozabilo na tradicionalne načine

zadovoljevanja potreb, na oblike medsebojne pomoči in sodelovanja, na

prostočasne aktivnosti, temelječe na medsebojnih stikih in lastni ustvarjalnosti, in

začelo posnemati urbane vzorce življenja. Pomanjkanje časa za osebne stike je

osiromašilo vaške skupnosti in povzročilo osamljenost kmečkih družin, ki so se

začele vse bolj zapirati v lastne okvire (Barbič, 1991, str. 16). Rečemo lahko, da

se je podeželsko prebivalstvo odtujilo in izgubilo občutek pripadnosti (Glück in

Magel, 1993, str. 17).

Ničesar ni, kar ne bi več moglo nastati na vasi ali iz vasi navzven. Je pa res, da bi

bilo brez avtomobila življenje na vasi nemogoče, saj na podeželju manjka

prometna mreža (prometna veza od vasi do vasi, do trga, od vasi do zdravnika, do

pošte, do bližnje trgovine). Poleg tega je ob prehodu iz industrijske družbe v

informacijsko postalo jasno, da noben problem ne gre več mimo vasi: škodljive

snovi, smeti, hrup, kisel dež, oporečna voda, droge. Po novem v mestih npr. pijejo

boljšo vodo kot na vasi (Wieland po Glück in Magel, 1993, str. 24-25).

Da je slovensko podeželje ostalo poseljeno, gre tako zasluga tudi možnosti

vsakodnevnega prevoza od kraja bivanja v kraj zaposlitve. Povsem se praznijo

namreč samo območja s skromnimi prometnimi povezavami. Oddaljenost od

najbližjega mesta vpliva na pogostost stikov članov kmečke družine z mestom, ki

kmeta z njim povezujejo in mu olajšajo komunikacijo z urbanim okoljem (Barbič,

1990, str. 65, 67).

2.2 Novo razmerje med mestom in podeželjem

Ko govorimo o spremembah na podeželju, mislimo predvsem na odseljevanje

kmečkega prebivalstva na eni strani, na drugi strani pa se srečujemo s problemom

pritiska prebivalcev iz mest na podeželje (Makarovič po Barbič, 1991, str. 149).

Glavna razloga, zaradi katerih si vedno več meščanov želi na podeželje, sta slabi

življenjski pogoji v mestih (urbana prenaseljenost, hrup, prometni kaos,

dehumanizacija in posledično osamljenost ljudi) na eni strani ter relativna

ekološka čistost podeželskega prostora na drugi strani. Podeželje tako postaja

6

pretežno bivališče za drugje zaposlene prebivalce in kmetje na vasi so velikokrat v

manjšini (Heck po Glück in Magel, 1993, str. 58).

Podeželje je postalo prostor za oddih in rekreacijo mestnega prebivalstva, vaba za

turiste, preskrbnik z živežem ter zavetje, v katerem lahko živimo v soglasju z

naravo in ljudmi. Človek blaginje je namreč spoznal, da materialne dobrine in

napredek sama po sebi ne prinašata zadovoljstva in sreče. Išče si prostor, kjer čas

teče počasneje, kjer je mogoče spregovoriti tudi z neznancem (Ciraj po Glück in

Magel, 1993, str. 11). Na podeželju pa se kažejo tudi posebne možnosti za pravo

družinsko bivanje (lastna hiša z vrtom). Poleg tega je prednost vasi, da je majhna,

prostorsko pregledna naselitvena enota, neposredno povezana z naravo in krajino,

v kateri se prebivalci zlahka orientirajo in identificirajo z okolico (Heck po Glück

in Magel, 1993, str. 58).

2.3 Opredelitev kmetije

Slovar slovenskega knjižnega jezika kmetijo razume kot zemljišče s hišo in

gospodarskimi poslopji (SSKJ, 2002, DZS, Ljubljana).

2.3.1 Klasifikacije kmetij po Kovačiču

Za potrebe razvrščanja kmetij na slovenskem podeželju smo privzeli klasifikacijo

Kovačiča. Tako avtor kmetije razvršča kot:

o Čiste kmetije: vsi družinski člani v aktivni življenjski dobi delajo samo na

kmetiji ali so vzdrževani ali so zunaj kmetije zaposleni samo tisti družinski

člani, ki ne pripadajo jedru družine.

o Mešane kmetije: najmanj eden od proizvodno aktivnih članov jedra družine

dela samo na kmetiji in hkrati je najmanj eden od teh redno zaposlen zunaj

kmetije. Gre torej za gospodinjstvo, ki pridobiva dohodek iz kmetijstva in

nekmetijskih dejavnosti.

o Dopolnilne kmetije: vsi proizvodno aktivni člani družine so zaposleni zunaj

kmetije in delajo na kmetiji izključno v prostem času.

o Ostarele kmetije: vsi člani družine so starejši od 64 let in se še ukvarjajo s

kmetovanjem.

7

o Kmetijsko neaktivna posestva: to so gospodinjstva, ki posedujejo kmetijsko

zemljo, s kmetovanjem pa se ne ukvarjajo več. (Kovačič po Barbič, 1991,

str. 168)

Slovenski kmetje in slovensko podeželje se nepretrgoma spreminjajo. Majhnost

kmetijskih gospodarstev in možnosti za zaposlitev zunaj kmetijstva v bližnjih

mestih so povzročili preoblikovanje čistih kmetij v mešane in dopolnilne kmetije.

Velik delež podeželskega prebivalstva pa je prešel iz kmetijskega v nekmetijske

družbene sloje. Takšne družinske kmetije, ki v celoti pridobivajo dohodek od

dejavnosti zunaj kmečkega gospodinjstva, je treba posebej opredeliti bodisi kot

nekmetijske bodisi kot zgolj samooskrbno usmerjene kmetije (Barbič, 2005, str.

85).

Kovačič pa je glede na sposobnost preživetja kmetije le-te razvrstil kot:

o Razvojno sposobne kmetije so kmetije, ki so v dosedanjem obdobju

posodobile in intenzivirale pridelovanje, kakor tudi kmetije, ki imajo

primerne pridelovalne zmogljivosti in delovne moči ter kažejo razvojne

namere.

o Zastajajoče tržne kmetije so kmetije, ki niso naredile pomembnejših

tehnoloških premikov v dosedanjem obdobju, niti ne kažejo posebnih

razvojnih namenov v prihodnje, vendar pa obseg njihove pridelave prekaša

samooskrbne potrebe. Njihova proizvodnja je tržno pomembna. S

spremembo demografskega stanja pri delu teh kmetij se utegne spremeniti

tudi razvojna naravnanost.

o Za zastajajoče samooskrbne kmetije je mogoče predvideti dolgoročen obstoj,

vendar obseg njihove pridelave praktično ne presega potreb lastnega

gospodinjstva in ne kažejo interesa za izboljšanje kmetovanja.

o Nazadujoče kmetije so tiste, kjer sta predvsem starost in tudi strokovna

nerazgledanost vzroka predvidenega nazadovanja kmetije, tako v

tehnološkem pogledu kot z vidika intenzivnosti in obsega pridelovanja. S

spremembo demografskega stanja se utegne razvojna usmeritev pri delu teh

kmetij obrniti v pozitivno smer, sicer pa je velika verjetnost, da bo velika

večina teh kmetij nehala obstajati.

8

o Kmetije, ki usihajo, pa so tiste, ki bodo predvidoma v obdobju 10 let

prenehale obstajati kot proizvodne enote. (Kovačič po Barbič, 1991, str.

170)

2.3.2 Vitalne in odmirajoče kmetije

V drugi polovici 20. stoletja je začel delež kmečkega prebivalstva upadati.

Upadati pa je začelo tudi število kmečkih in kmečko-delavskih gospodinjstev. Te

tendence so prisotne v naši družbi tudi dandanes. Že od nekdaj se na našem

območju srečujemo z dvema skrajnostma, saj na eni strani srečujemo kmetije, za

katere je značilna gospodarska in populacijska rast, na drugi strani pa kmetije, ki

se spopadajo z gospodarskim in populacijskim odmiranjem (Makarovič po Barbič,

1991, str. 133-134).

2.3.2.1 Odnos do kmetije

Možnosti preživljanja so od kmetije do kmetije različne. Na eni strani so

perspektivne, vitalne kmetije, ki lahko v celoti ali v povezavi z drugimi viri

dohodkov zagotavljajo primerno življenjsko raven vsem članom družine. Take so

velike kmetije, ki imajo v lasti od osem do deset pa tudi več hektarjev

obdelovalne zemlje ali manjše kmečko-delavske kmetije, ki imajo v lasti od pet

do osem hektarjev obdelovalne zemlje. Poleg perspektivnih kmetij pa obstajajo

tudi neperspektivne manjše kmetije, ki imajo tri do osem in tudi manj hektarjev

obdelovalne zemlje. Na teh kmetijah se v celoti ali deloma preživljajo samo še

bolj ali manj ostareli starši, katerih otroci so se zaradi izobraževanja, zaposlitve ali

upadanja ugleda kmečkega poklica odselili in tako kmetija nima naslednika.

Takšne kmetije so obsojene na propad in bodo vsaj pogojno v prihodnosti

opuščene (Makarovič po Barbič, 1991, str. 134).

Navzočnost ene ali dveh vitalnih kmetij ali polkmetij v vaseh s prevladujočimi

odmirajočimi gospodarstvi vzbuja upanje v nadaljevanje življenja na vasi in celo

upanje v ponovno rast vasi. Gospodarje in gospodinje z vitalnih kmetij odlikuje

poleg silne delovne zagnanosti tudi vsestransko prizadevanje, da bi si zagotovili

zadovoljivo življenjsko raven. S tem dokazujejo, da se je mogoče s kmetijo ob

trdem delu tudi preživljati. Tudi zato se krepi stališče kmetov in kmetov-delavcev,

9

da je v primerjavi z zaposlitvijo kmetija bolj stalna, bolj trdna naložba in v

skrajnosti tudi edini možni vir preživetja (Makarovič po Barbič, 1991, str. 134).

Obdobja gospodarskih kriz, grozeča brezposelnost in napovedi odpuščanja

delavcev še krepijo podobna stališča.

2.3.2.2 Odnos do kmečkega dela in poklica

Družine kmetov in do neke mere družine kmetov-delavcev se preživljajo s

fizičnim delom na kmetiji. Na kmetijah se bolj ali manj dela ves dan. V poletnem

času se kmetje lotijo dela okrog četrte ure zjutraj in delajo do devetih ali celo

enajstih zvečer, v zimskem času pa se dan začne okrog šestih. Drugače pa je z

zaposlenimi kmeti. Le-ti vstajajo precej prej, saj morajo pred pričetkom službe

opraviti jutranje delo na kmetiji. Delo na kmetiji pa jih čaka tudi po zaključku

delovnega dneva v službi (Makarovič po Barbič, 1991, str. 138).

Različni kmetijski stroji so občutno olajšali kmečko delo, nadomestili večje

število delavcev in skrajšali trajanje posameznih del. Zaradi vsesplošnega

pomanjkanja delovne sile pa mora en sam človek, pa čeprav s pomočjo strojev,

opraviti veliko več dela kot prej, v kratko odmerjenem času, kar velja zlasti za

zaposlene kmete. Zato čutijo pritisk neprestane delovne obremenjenosti in

neprestano pomanjkanje prostega časa. To še v večji meri kot za zaposlene kmete

velja za zaposlene kmetice in matere. Resnično pomanjkanje časa vzbuja pri njih

občutek neprestane notranje napetosti, ki vodi v prekomerno in prezgodnjo

telesno in duševno izčrpanost. V želji, da bi bila tudi kmetija, ki nima

prevzemnika, še vedno obdelana, prizadevno delajo tudi gospodarji in gospodinje

na odmirajočih kmetijah. Nemalokrat se trudijo preko svojih moči, zato so zlasti v

poletnem času nekateri popolnoma izmučeni (Makarovič po Barbič, 1991, str.

138-139).

2.3.2.3 Oživljanje odmirajočih kmetij in podeželja

Edina rešitev za ohranitev manjših kmetij je v stalni, redni ali občasni zaposlitvi

poleg kmetovanja in z njo povezanimi rednimi ali občasnimi dohodki. To potrjuje

primerna življenjska raven družin z mešanih kmetij oz. družin kmetov-delavcev,

ki so imele možnost ali pa so si same poiskale možnost redne ali občasne

10

zaposlitve poleg kmetovanja. Med čistimi kmetijami pa so do neke mere izjeme le

tiste, ki imajo zagotovljene stalne dohodke od prodaje kmetijskih pridelkov (npr.

mleka, živine) ali druge občasne vire dohodkov (npr. od kmečkega turizma,

domače obrti, sezonske zaposlitve doma ali v tujini) (Makarovič po Barbič, 1991,

str. 144).

Posameznikom, (kmečkim) gospodinjstvom in podeželskim lokalnim skupnostim

so na voljo številne dejavnosti, v katerih se domačini lahko zaposlujejo, oz. iz

katerih lahko pridobivajo (dopolnilni) dohodek (Barbič, 2005, str. 20).

Še v nedavni preteklosti najbolj razširjena oblika dopolnjevanja dohodka iz

kmetijstva je bilo zaposlovanje članov kmečkih gospodinjstev zunaj kmetijstva,

kar je imelo za posledico naraščanje števila mešanih in dopolnilnih kmetij (Barbič,

2005, str. 25).

Splošno pomanjkanje delovnih mest, nezaposlenost, povečan interes za življenje v

naravnem okolju ter pestrost povpraševanja po pridelkih, izdelkih in surovinah pa

je spodbudil iskanje možnosti pridobivanja dohodkov znotraj kmečkega

gospodinjstva. Zato se vzpodbuja sonaravna pridelava živeža tako na podlagi

novih pridelovalnih tehnik kot z oživljanjem in dopolnjevanjem tradicionalnih

načinov pridelave in predelave kmetijskih pridelkov (Prav tam).

Kmečki turizem vsekakor pomeni eno od oblik dodatnega zaslužka, vendar bi

moral ostati v mejah kmečkega turizma ne pa kmečkega gostinstva (Makarovič po

Barbič, 1991, str. 145). Poleg dodatnega zaslužka pa ustvarja tudi pogoje za večje

razumevanje kmečkega dela in dela kmečke ženske pri nekmečkih prebivalcih,

povezuje mesto z vasjo in omogoča večji pretok informacij iz kmetij v mesta (Rus

in Rupena-Osolnik po Barbič, 1991, str. 159).

Kmetijska proizvodnja v Sloveniji je izredno pestra. Na območjih, kjer naravne

razmere omogočajo uporabo sodobnih tehnologij, prevladuje intenzivna kmetijska

pridelava. Na območjih, ki so manj primerna ali neprimerna za intenzivno

pridelavo (približno 75% vseh kmetijskih površin), pa prevladuje tradicionalno

kmetovanje ob uporabi sodobnih orodij. Obstoječe stanje je dobra podlaga za

ekološko kmetovanje, ki se je kot vrsta kmetijske proizvodnje začelo konec 80. let

prejšnjega stoletja, ko so se pojavile prve ekološke kmetije. Po letu 1997 pa se je z

ustanovitvijo Združenja ekoloških kmetov Slovenije ekološko kmetovanje začelo

pospešeno razvijati. Ekološka in integrirana kmetijska pridelava in predelava

kmetijskih pridelkov danes ponujata nove priložnosti kmečkim gospodinjstvom,

11

saj prihajajo prebivalci mest ekološke pridelke in proizvode večinoma kupovat kar

na dvorišče kmetije. Pogosto pa kmečka gospodinjstva svoje pridelke in

proizvode uporabljajo pri lastnih dopolnilnih dejavnostih, predvsem turizmu na

kmetiji ali drugih oblikah podeželskega turizma, kot so vinske ceste, turistične

poti, različne rekreacijske dejavnosti ter zabavne in kulturne prireditve na

podeželju (Barbič, 2005, str. 167).

Če bi bila zagotovljena čimbolj neposreden reden odkup in prodaja sezonskih

pridelkov (povrtnine, sadje), bi se lahko vsaj nekatere družine z manjših kmetij

preživljale izključno s kmetijstvom (Makarovič po Barbič, 1991, str. 146).

Tako kot ekološki živež je možno lokalno tržiti tudi različne izdelke (domačih)

obrti, bodisi kot spominke in embalažo za družinske proizvode bodisi kot

dekorativne ali kot uporabne predmete, izdelane ročno in iz naravnih materialov.

Posebna prednost tovrstnih dopolnilnih dejavnosti je v tem, da se je z njimi moč

ukvarjati takrat, ko ni kmetijskih/turističnih delovnih konic. Prav tako pa je

izdelovanje izdelkov domače obrti mogoče ponuditi kot del turistične ponudbe

kmetije, če se ta ukvarja s turizmom, ali pa kot del turistične ponudbe lokalne

skupnosti (Barbič, 2005, str. 35).

Vse te dejavnosti pa je potrebno prilagoditi dolgoročnemu skupnemu cilju

trajnosti oz. težnji po ohranjanju in varovanju okolja. Prav kmetje se največkrat

znajdejo v konfliktnem položaju. Kot pridelovalci živeža ravnajo kot poslovneži

(želijo pridelati čim več ob čim nižjih stroških). Da bi to dosegli, morajo

uporabljati sodobne tehnologije (težke kmetijske stroje, rudninska gnojila in

kemična sredstva za varstvo rastlin/živali pred boleznimi in škodljivci), kar je z

vidika varovanja okolja in ohranjanja naravnih virov močno vprašljivo. Kot

prebivalci podeželja pa kmetje tudi sami želijo živeti v neonesnaženem okolju in

tudi ohranjati lokalno naravno in kulturno dediščino (Prav tam, str. 39).

Znanstveniki so zato prepričani, da je treba upočasniti gospodarsko rast in skrbno

razmisliti o prihodnosti človeštva, saj so ogroženi tako obnovljivi kot neobnovljivi

viri človeškega obstoja. Tako je dilema »ali gospodarska rast ali varstvo okolja«

napačna in jo velja preoblikovati v »gospodarsko rast ob ohranjanju naravnih

virov in kulturne dediščine« (Barbič, 1991, str. 17).

12

2.4 Opredelitev družinske kmetije, kmečke družine in kmečkega

gospodinjstva

Murdock je opravil študijo z naslovom Družbena skupina, v kateri je preučeval

institucijo družine v vrsti različnih družb. Trdil je, da v vsaki družbi obstaja neka

oblika družine in na podlagi dokazov iz vzorca zaključil, da je družina univerzalna.

Družina je družbena skupina, za katero je značilno skupno bivanje, ekonomsko

sodelovanje in reprodukcija. Vključuje odrasle obeh spolov, med katerimi

najmanj dva vzdržujeta družbeno priznano seksualno razmerje, in enega ali več

otrok, lastnih ali posvojenih, ki živijo skupaj (Haralabos in Holborn, 2001, str.

325).

Tako je temeljna enota podeželske skupnosti družina/gospodinjstvo, zlasti

kmečko in mešano, ki je v nasprotju z drugimi gospodinjstvi hkrati proizvodna in

potrošniška skupnost (Barbič, 2005, str. 116).

Kot družinsko opredeljujemo vsako kmetijo, na kateri se s kmetijsko pridelavo

ukvarjajo člani kmečke družine ali kmečkega gospodinjstva ne glede na to, ali

pridobivajo dohodek samo s kmetovanjem ali tudi iz drugih dejavnosti. Gre torej

za socialno in gospodarsko skupnost, katere člani si delijo delovne in druge

obveznosti s ciljem ustvariti potreben dohodek in zagotoviti zadovoljevanje drugih

potreb svojih članov. Posebnost kmečke družine je predvsem v povezovanju

delovnega in bivalnega okolja. Drugače pa kmečka družina ali gospodinjstvo

ustvarja s kmetijsko dejavnostjo vsaj del dohodka bodisi v denarju, ki ga dobi s

prodajo pridelkov, bodisi v pridelkih za samooskrbo (Barbič, 1990, str. 13).

H kmečkemu gospodinjstvu se štejejo vsi člani, ki živijo in delajo na družinski

kmetiji ter trošijo skupaj vsaj del dohodkov, pa tudi materialni viri (zemljišča,

orodja, živali, semena, stroji in druga produkcijska sredstva). Člani kmečkega

gospodinjstva so lahko med seboj v bližnjem ali daljnem sorodstvu ali pa med njimi

sploh ni nikakršnih sorodstvenih vezi. Nasprotno pa kmečko družino tvorijo

bodisi le starši in njihovi otroci (monogamna družina) bodisi v družinski skupnosti

živi več generacij (stari starši, tete in strici, otroci in vnuki). O kmečki družini pa

govorimo tudi v primerih, ko gre za patriarhalno (razširjeno) družino (Prav tam,

str. 14).

Za kmečke družine je značilna tradicionalnost medsebojnih odnosov, ki mladim v

večini primerov ne ustreza. Starši do pozne starosti ne predajo kmetije

13

nasledniku/naslednici, hči/snaha se mora v vodenju gospodinjstva prilagoditi ali

celo podrejati materi/tašči in mlada monogamna družina zaradi življenja v

večgeneracijskem gospodinjstvu nima vedno ustreznih pogojev za razvijanje

intimnih odnosov med svojimi člani (Barbič, 1991, str. 25-26).

2.4.1 Spremembe v kmečkih gospodinjstvih

Kmečka gospodinjstva so se v zadnjih desetletjih številčno zmanjšala in se

generacijsko omejila na dve generaciji, praviloma na starše in neporočene otroke

(enodružinsko gospodinjstvo). Tretjina kmečkih gospodinjstev pa je bila še vedno

trogeneracijskih, kar je kazalo na živost tradicije, po kateri aktivni člani

gospodinjstva skrbijo za starejše. Vendar pa so se tudi na podeželju pod vplivom

urbanizacije začele generacijske vezi rahljati. Veča se bojazen starejših, da mladi

zanje ne bodo skrbeli, ko jim bodo popustile življenjske moči, zato neradi predajo

kmetijo naslednikom. Poleg tega je vse manj kmečkih otrok, ki želijo ostati na

kmetiji in vse več takih, ki jo želijo zapustiti (Barbič, 1990, str. 70).

V preteklosti je bilo na slovenskem podeželju zanemarljivo malo gospodinjstev,

ki so se poleg kmetijstva ukvarjale še s kakšno drugo gospodarsko dejavnostjo

(obrt, storitve). Z vstopom Slovenije v tržno gospodarstvo pa se je družinsko

podjetništvo oz. dejavnost drobnega gospodarstva veliko bolj razmahnilo (Barbič,

2005, str. 33).

2.4.2 Funkcije družine

Po Parsonsovem mnenju sta temeljni in nezamenljivi funkciji, ki sta skupni

družinam v vseh družbah in jih med vsemi družbenimi institucijami družine tudi

najbolje opravljajo. Ti dve funkciji sta primarna socializacija otrok in čustvena

stabilizacija odraslih. Primarna socializacija se nanaša na družinsko socializacijo v

zgodnjem otroštvu, pomeni pa predvsem ponotranjanje norm in vrednot, ki veljajo

v določeni družbi. Pri čustveni stabilizaciji odraslih pa je poudarek na čustveni

varnosti, ki jo zakonca dajeta drug drugemu (Barle – Lakota in drugi, 2006, str.

91).

Danes večina sociologov meni, da družine v razvitem svetu opravljajo

reproduktivno, socializacijsko, ekonomsko in čustveno funkcijo. Res je sicer, da

14

je vse naštete funkcije mogoče opraviti tudi zunaj družine, a v večini družb je

najbolj zaželeno, da jih opravljajo prav družine. To še posebej velja za

reproduktivno funkcijo, saj družbe tako najbolje nadzorujejo in uravnavajo spolno

aktivnost ljudi in rojstva otrok (Prav tam).

Preživetje družbe pa je povezano tudi s prenašanjem kulturnih vzorcev, družbenih

pravil, tradicije, znanj in veščin iz generacije v generacijo. Tak prenos ponavadi s

socializacijo opravljajo starši in drugi sorodniki, s katerimi živijo otroci. Za

uspešno socializacijo velja tista, v kateri so otroci ponotranjili temeljna družbena

pravila, norme in vrednote, a hkrati tudi razvili samostojno in kritično mišljenje

(Barle – Lakota in drugi, 2006, str. 91).

Za ekonomsko funkcijo družin lahko rečemo, da je pogosto spregledana in

podcenjena. Res je sicer, da je bila ekonomska funkcija družin v preteklosti

pomembnejša , saj so bile predvsem kmečke družine pomembne proizvajalne

enote. Vendar nikakor ni res, da so v modernih in sodobnih družbah družine le

enote porabe in da torej nimajo več ekonomsko produktivne funkcije (pozablja se

na družinsko in gospodinjsko delo) (Prav tam).

Od družine pričakujemo moralno, materialno in čustveno podporo in pomoč.

Mladi ljudje imajo v svojih družinah in predvsem v materah veliko čustveno

oporo, družine jih podpirajo in zaščitijo, kadar so v stiski in se z njimi veselijo,

kadar so zadovoljni in srečni (Barle – Lakota in drugi, 2006, str. 91).

2.4.3 Tipi kmečkih družin v Sloveniji

Število družinskih kmetij v Sloveniji se je od leta 1991 do leta 1997 zmanjšalo za skoraj

petino. Hkrati pa podatek o povečanju obsega kmetijskih zemljišč na kmetijo med

letom 1991 in letom 1997 kaže na to, da so vsaj del kmetijskih zemljišč

propadajočih ali že propadlih kmetij prevzele druge kmetije (Barbič, 2005, str. 277).

2.4.3.1 Tip propadajoče tradicionalne kmečke družine

Tip propadajoče tradicionalne kmečke družine označuje majhno število članov

gospodinjstva praviloma ene generacije. Če imajo otroke, o njihovi vzgoji odloča

kdorkoli ali gospodar. Če imajo te družine predšolske otroke, ti praviloma ne

obiskujejo vrtca, otroci med 15. in 19. letom pa ne poklicnih ali srednjih šol. Med

15

gospodaricami in gospodarji prevladujejo takšni, ki so brez lastnih dohodkov ali

prejemajo pokojnino. Gospodinjstva so skromno opremljena s predmeti trajne

potrošnje, o nakupih oz. investicijah pa praviloma odloča gospodar (Barbič, 2005,

str. 277). Takih kmetij dandanes skoraj ne zasledimo več.

2.4.3.2 Tip vitalne tradicionalne kmečke družine

Tip vitalne tradicionalne kmečke družine opredeljuje večje število članov, ki

pripadajo več generacijam vključno z generacijo starih staršev. Predšolski otroci

praviloma obiskujejo otroški vrtec, o vzgoji otrok pa se mož in žena dogovorita.

Vsaj del gospodaric ima lastne dohodke. Kmetija je dobro opremljena s kmetijskimi

stroji. Našteta značilnosti govorijo v prid vitalnosti tega tipa kmečke družine. Na

njeno tradicionalnost pa opozarjajo značilnosti, ki zadevajo nizko vključenost oz.

nevključenost otrok ustrezne starosti v višje/visoke šole, odločanje gospodarja o

zadevah kmečkega gospodarstva in gospodinjstva in izključna pravica gospodarja,

da hodi po opravkih (Barbič, 2005, str. 277).

2.4.3.3 Tip vitalne demokratične kmečke družine

Vse odločitve v tipu vitalne demokratične družine največkrat sprejemata mož in

žena skupaj ali se o njih dogovorijo vsi družinski člani. Podobno se družinski člani

obnašajo tudi v primeru, ko določijo, kdo bo stopil po opravkih. Tudi odločanje o

vzgoji otrok je stvar dogovora med možem in ženo ali vsemi družinskimi člani. Za

ta tip družine je značilna tudi največja vključenost otrok v poklicne/srednje in

višje/visoke šole (Barbič, 2005, str. 279).

2.4.3.4 Razlike in podobnosti med vitalno tradicionalno in vitalno

demokratično kmečko družino

Tip vitalne tradicionalne in tip vitalne demokratične kmečke družine druži socialna

vitalnost kmečke družine, opredeljena z večjim številom članov, pestro generacijsko

strukturo, pa tudi z dobro opremljenostjo gospodinjstva s predmeti trajne potrošnje.

Prav te značilnosti pa ločujejo oba vitalna tipa kmečkih družin od tipa propadajoče

tradicionalne kmečke družine (Barbič, 2005, str. 280).

16

Odločitve sprejema v vitalni tradicionalni družini praviloma gospodar, v vitalni

demokratični družini pa odločitve sprejemata bodisi mož in žena skupaj bodisi

vsi člani družine. Če vsi družinski člani ne sprejemajo odločitev, pa vsaj sodelujejo v

procesih odločanja. Enako je z opravki, ki jih v vitalni tradicionalni družini opravlja

praviloma gospodar, v vitalni demokratični družini pa bodisi mož bodisi žena ali

kak drug član gospodinjstva, če se tako dogovorijo (Prav tam).

Pričakovati pa je postopno »demokratizacijo« tudi tradicionalnih družin, saj se bo

sicer tudi v prihodnje malo deklet pripravljenih poročiti na kmetijo. Najmanj, na

kar bodo morale pristati tradicionalne kmečke družine, bo prepustitev odločanja o

zadevah znotraj posameznih področij življenja in dela tistemu članu/članici družine,

ki določeno področje vodi in opravlja tudi večino potrebnega dela. Dodatno k

temu pa bodo tradicionalne kmečke družine morale ženskam omogočiti izstop iz

zaprtosti v družinski krog vsaj s tem, da bodo šle tudi one po opravkih zunaj doma

(Barbič, 2005, str. 280).

2.4.4 Problem nasledstva v kmečkih družinah

Največji problem v kmečkih družinah je nasledstvo. Že v preteklosti je bilo

opaziti, da je bilo v Sloveniji vse več kmetij, ki niso imele naslednika. Kmečki

fantje težje najdejo žensko, ki bi se poročila na kmetijo. Vzrokov za to je več. Prvi

je lik kmetice same, ki ima na kmetiji in v gospodinjstvu velike obveznosti,

vendar je imela predvsem v preteklosti malo ali celo nič možnosti odločanja o

stvareh, ki jih je opravljala. Drugi vzrok je povezan z delitvijo dela med spoloma,

saj so ženske bile odgovorne predvsem za družino, gospodinjstvo in nekatera

kmečka opravila, medtem ko so opravki zunaj gospodinjstva bili rezervirani za

moške. Ključen vzrok pa je bila tudi pomanjkljiva komunalna, socialna in

kulturna infrastruktura na podeželju. To je omejevalo možnosti kmečkim ženam

za zadovoljevanje osebnih potreb in interesov, predvsem pa kmečkim otrokom ni

zagotavljalo enakih pogojev za razvoj (šolanje, vključevanje v športne, kulturne

in druge izvenšolske aktivnosti) (Rus in Rupena-Osolnik po Barbič, 1991, str.

155-156).

V zadnjih letih je bil na podeželju opazen razvoj in tako je večji del teh vzrokov

odpravljen. Veliko je bilo storjenega na področju zagotavljanja ekonomske

enakopravnosti kmetic z njihovimi partnerji v udeležbi pri skupnem dohodku od

17

kmetije, pa tudi v pridobivanju lastnega dohodka. Spremembe so opazne tudi v

procesih odločanja, ki zadevajo družino, gospodinjstvo in kmetijo. V teh procesih

so namreč ženske po večini kmetijah postale enakovredne partnerice. Vendar je

kljub vsemu pričakovati, da bodo kmečki fantje tudi v prihodnje težko dobili ženo.

Poglaviten vzrok za to je vse večje število (kmečkih) deklet, ki se šolajo za

nekmetijske poklice (Prav tam, str. 156).

Poleg tega ima način življenja in dela na družinski kmetiji svoje posebnosti, ki so

pripadnikom drugih družbenih slojev tuje in težko razumljive. Zato se na kmetijo

praviloma poročajo le mladi, ki so odraščali na kmetiji ali vsaj živeli na deželi in

dobro poznajo pomanjkljivosti in prednosti podeželskega življenja. V slovenski

družbi namreč še vedno prevladuje vrsta predsodkov o »trdem in umazanem delu«,

nizkem dohodku in o življenju brez dopusta in razvedrila (Barbič, 2005, str. 268).

Mladi, ki ostajajo v kmetijstvu, to počenjajo vse manj iz emocionalnih in vse bolj iz

ekonomskih razlogov. Sicer danes težko trdimo, da so razmere za kmetovanje

bistveno boljše, kot so bile pred desetimi leti, lahko pa trdimo, da so za

zaposlovanje zunaj kmetijstva bistveno slabše možnosti. Njihova odločitev o tem,

ali bodo ostali na kmetiji ali ne, pa je nedvomno v največji meri odvisna od

možnosti, da si ustvarijo družino in ji omogočijo kakovostno življenje, ki je v prvi

vrsti odvisno od razvitosti najrazličnejših infrastrukturnih omrežij, v katere je

konkretna podeželska skupnost umeščena (Prav tam).

2.4.5 Organizacija dela v okviru kmečke družine

Kjer so ženske tudi gospodarice in ne samo gospodinje, sta uveljavljena drugačna

organizacija dela in odnos do družine in kmetovanja kot tam, kjer so lastniki

posestva in gospodarji moški. Slovenski kmetje so v večjem številu pripravljeni z

ženo deliti lastništvo, kot pa ji odstopiti vlogo gospodarja, ki po tradiciji v

Sloveniji večinoma pripada moškemu (Barbič, 2005, str. 210). Tako žene

največkrat postanejo gospodarice kmetije šele po moževi smrti, čeprav so vse bolj

pogosti tudi primeri kmetij, na katerih se mož zaposli in žena postane gospodarica

kmetije (Barbič, 1990). Je pa res, da se ženska, če že prevzeme vlogo vodje

družine, nikakor ne sme umakniti iz javnega življenja, saj tam zastopa svoje

izkušnje in interese ter prepričanja in vrednote (Rus in Rupena-Osolnik po Barbič,

1991, str. 156).

18

2.4.5.1 Delovni dan kmeta/kmetice

Dolg delovni dan sodi med pogosto omenjene pomanjkljivosti kmečkega poklica.

To ne opozarja le na veliko delovno obremenjenost kmetov in kmetic, temveč tudi

na pomanjkanje prostega časa (Barbič, 2005, str. 212).

Dnevni ritem številnih kmetov/kmetic se nedvomno razlikuje od dnevnega ritma

pripadnikov drugih poklicnih skupin. Kmetje/kmetice vstajajo zgodaj, hkrati pa

gredo tudi zgodaj spat. V podobnem položaju kot kmetje so tudi delavci, ki so

bodisi zaposleni v podjetjih, ki začenjajo z delom razmeroma zgodaj (ob 6. ali ob

7. uri), bodisi so od delovnega mesta časovno oddaljeni za uro ali več. Velika

večina ne vstane pozneje kot do šeste ure zjutraj in gre spat do enajste ure zvečer

(Barbič, 2005, str. 213).

Količina časa, ki ga kmetje/kmetice porabijo za vsa delovna opravila, je pozimi

bistveno manjša kot poleti. Tako se pozimi za vsa delovna opravila porabi

povprečno dobrih 9 ur dnevno (od 7 do 11 ur). Povprečen čas, porabljen za vsa

delovna opravila poleti, pa znaša več kot 13 ur, kar je skoraj za štiri ure več kot

pozimi (Prav tam, str. 215).

2.4.5.2 Delitev dela in odločanja v okviru kmečkega gospodinjstva

Podatki raziskave iz leta 1991 so pokazali, da je bilo ukvarjanje z otroki v kmečkih

družinah še vedno predvsem opravilo matere oz. druge ženske v okviru

gospodinjstva, v tretjini kmečkih gospodinjstev pa je bilo ukvarjanje z otroki

zadeva vseh (ali nikogar). V vsakdanjih nakupih so največ sodelovali tisti, ki so

zaposleni in so opravili nakupe na poti v službo ali iz nje. Za večino zadev zunaj

gospodinjstva so tako skrbeli gospodarji. Za kmečke ženske, ki niso bile zaposlene, je

to pomenilo, da so bile prikrajšane za socialne stike zunaj gospodinjstva in tako

zaprte v krog družine, saj so moški praviloma opravljali tudi zadeve, ki so jih

delovno pokrivale ženske. Na srečo pa ni bilo zanemarljivo število gospodinjstev, v

katerih so poleg moža in žene skrb in odgovornost za skupne zadeve prevzemali v

medsebojnem dogovoru vsi člani kmečkega gospodinjstva. Tako je bila udeležba na

roditeljskih sestankih v približno enakih deležih odgovornost moža, žene oz.

19

skupna skrb obeh. Podobno je bilo tudi s skrbjo za denarne zadeve (Barbič, 2005, str.

218).

Še očitnejši pa je bil premik od individualne odgovornosti k sodelovanju vseh

članov gospodinjstva na področju odločanja, kar nedvomno kaže na demokratičnost

odnosov v številnih kmečkih družinah. V največjem številu gospodinjstev je bilo

namreč preživljanje letnega dopusta, nakup oblek, varčevanje, gradnja/adaptacija

hiše, investicije v gospodinjstvo in nakup avtomobila stvar dogovora vseh članov

gospodinjstva (Barbič, 2005, str. 219).

Tudi statistični podatki in rezultati družboslovnih raziskav nekaj let pozneje kažejo, da v

Sloveniji še vedno obstaja tradicionalna spolna delitev vlog in dela. Družinsko delo (skrb

in vzgoja otrok, skrb za starejše ljudi, gospodinjsko delo, sorodstveno delo, odnosno delo

itd.) še vedno v večini opravljajo ženske. Ob visokem deležu polno zaposlenih žensk

pomeni kombinacija službenih in družinskih obveznosti dvojno obremenitev (Vlada

RS, Urad za žensko politiko, 1997, str. 63).

Družinsko delo se z vidika ekonomskega vrednotenja dela kaže kot delo brez

ekonomske vrednosti, kadar ga opravljajo družinske članice v lastni družini, ter kot

podcenjeno servisno delo. Raziskave pa so pokazale, da so dela, ki jih v družini

opravljajo moški, bolj tehnične narave (popravila v stanovanju in zunaj njega),

velikokrat pa skrbijo tudi za denarne zadeve v družini. Ženske opravljajo bolj dela,

povezana s kuhanjem, pranjem, likanjem, pospravljanje, čiščenjem, torej dela, ki

sodijo med rutinska opravila. Glede nege, skrbi in vzgoje otrok je delitev dela

med partnerjema uravnotežena, čeprav večji del bremena še vedno pade na ženska

ramena (Prav tam).

Kljub še vedno neenakomerni porazdelitvi družinskih obveznosti med partnerjema,

pa pri nas zaznavamo tudi nekatere spremembe. Predvsem mladi zavračajo

patriarhalno pojmovanje družine, po katerem oče materialno preživlja družino, mati

pa skrbi za gospodinjstvo in otroke ter se zavzemajo za enakopravno delitev dela v

gospodinjstvu (Rener, Švab, 1996 po Vlada RS, Urad za žensko politiko, 1997, str.

63).

Tako se v mladih družinah moški bolj vključujejo v družinsko življenje, v delitev

gospodinjskega dela ter nego in vzgojo otrok. Še vedno pa je enakomerna delitev

dela v družini redka (Vlada RS, Urad za žensko politiko, 1995, str. 8).

20

2.4.5.3 Delitev dela in odločanja v okviru kmečkega gospodarstva

Medtem ko se opravila v kmečkem gospodinjstvu delijo na izrazito ženska in

moška, pa se opravila na kmetiji razvrščajo v tri skupine: v ženska, moška in

skupinska. Prej omenjena raziskava je pokazala, da so ženske v največjem številu

gospodinjstev skrbele za perutnino, krmile prašiče, molzle krave, obdelovale vrt in

čistile svinjak (Barbič, 2005, str. 219).

Med izrazito moška opravila pa se je uvrstilo kletarjenje, strojna in ročna košnja,

oskrba sadovnjakov, poljska opravila s stroji, sušenje sena s stroji, čiščenje hlevov in

krmljenje živine. Pri pobiranju sadja, ročnem sušenju sena, spravilu sena s travnikov,

siliranju, spravljanju sena, delu v vinogradu in ročnih poljskih opravilih pa so v

največjem številu kmečkih gospodinjstev sodelovali vsi člani (Barbič, 2005, str. 220-

221)

2.4.6 Spremembe družinskega življenja

V Sloveniji so v zvezi z družinami opazni predvsem trendi spreminjanja družinskih

struktur. Ti trendi so zelo podobni tistim, ki so že nekaj časa značilni za

zahodnoevropske države. Opaža se zmanjševanje povprečnega števila članov in

članic gospodinjstev, naraščanje števila otrok, rojenih izven zakonske zveze,

zviševanje povprečne starosti matere ob otrokovem rojstvu ter ob rojstvu prvega

otroka, upadanje števila živorojenih otrok na eno žensko, upad števila porok in

upadanje razvez zakonskih zvez (Vlada RS, Urad za žensko politiko, 1997, str. 45).

2.4.6.1 Zmanjševanje povprečnega števila članov in članic gospodinjstev

Povprečno število oseb, ki živijo v skupnem gospodinjstvu že od tridesetih let

prejšnjega stoletja, počasi pada. Po popisu 1991 se je ta številka ustavila na 3,1

člana oz. članici na gospodinjstvo (Vlada RS, Urad za žensko politiko, 1997, str.

45).

Število družinskih članov se zmanjšuje tudi v kmečkih družinah. V dobrih dveh

desetletjih se je skoraj prepolovilo. Je pa res, da imajo kmečke družine še vedno v

povprečju enega člana več, kot je povprečje za družine na območju Republike

Slovenije (Barbič, 2005, str. 207).

21

V Sloveniji je beležen tudi trend zmanjševanja števila otrok v družinah. To

število znaša po popisu iz leta 1991 1,3 otroka na eno družino. Podoben je tudi

podatek o številu živorojenih otrok na eno žensko, ki je znašal 1,29 otroka v letu

1995. Za primerjavo: leta 1980 je bilo to število 2,11 (Vlada RS, Urad za žensko

politiko, 1997, str. 46).

Zanimivo je, da najhitrejše upadanje rodnosti beležimo v prvi polovici 20.stoletja.

»Če za opis tega znižanja uporabimo celotno rodnost, ga lahko izrazimo takole:

ženske, rojene okrog leta 1875, so v povprečju rodile 4,7 otroka, njihove hčere 3,0,

njihove vnukinje 2,1 in njihove pravnukinje še samo 1,8 otroka.« (Slovensko

nacionalno poročilo 1994, za Mednarodno konferenco o prebivalstvu in razvoju,

Kairo 1994 po Vlada RS, Urad za žensko politiko, 1997, str. 46)

Tako kot v zahodnoevropskih državah tudi pri nas narašča število enostarševskih

družin (tudi na podeželju). Delež teh družin je po zadnjem popisu iz leta 1991 18%, v

zahodnoevropskih državah pa se ta delež približuje tretjini vseh družin (Rener, Švab,

1996:42 po Vlada RS, Urad za žensko politiko, 1997). Dodati je treba, da je izrazito

največ enostarševskih družin takšnih, v katerih živi mati z otroki (85,8 % vseh

enostarševskih družin) (Vlada RS, Urad za žensko politiko, 1997, str. 46).

2.4.6.2 Naraščanje števila otrok, rojenih izven zakonske zveze

V Sloveniji se vsako leto rodi več otrok neporočenim staršem. V devetdesetih letih

delež teh otrok narašča za približno en odstotek. Če upoštevamo še podatke o trendu

upadanja števila porok, lahko rečemo, da sklenitev zakonske zveze izgublja na

pomenu. To pa ne pomeni, da upada tudi pomen družine in družinskih vrednot. Več

raziskav je pokazalo, da ljudje pripisujejo družini velik pomen (Vlada RS, Urad za

žensko politiko, 1997, str. 47).

Mednarodna raziskava vrednot je pokazala, da ljudje med najpomembnejšimi

področji svojega življenja postavljajo družino na drugo mesto, takoj za poklicno

delo. Raziskava je tudi pokazala, da si ljudje želijo imeti po dva otroka (Černič

Istenič, 1995:71 po Vlada RS, Urad za žensko politiko, 1997, str. 47).

22

2.4.6.3 Zviševanje povprečne starosti matere ob otrokovem rojstvu ter ob

rojstvu prvega otroka

V zahodnoevropskih državah se starost partnerjev ob rojstvu prvega otroka

pomika nad 25. leto (Rener, Švab, I996 po Vlada RS, Urad za žensko politiko,

1997). V Sloveniji že dalj časa beležimo podoben trend pomikanja starostne meje

žensk ob otrokovem rojstvu navzgor. Tovrstni trend lahko pojasnimo z drugim

fenomenom podaljševanja otroštva oz. z vrinjanjem t.i. LAT faze med družino

orientacije in družino prokreacije. V tem kontekstu mladi navadno preložijo

odločitev za lastno družino na kasnejši čas. Te spremembe potrjujejo tudi

zviševanje starosti matere ob rojstvu prvega otroka ter pomikanje starostne

meje ob sklenitve zakonske zveze navzgor. Lahko bi rekli, da je fenomen

LAT faze v slovenskem kontekstu pogojen tudi z ekonomskimi problemi, ki

mladim predstavljajo oviro pri ustvarjanju lastne družine (npr. stanovanjski

problemi in brezposelnost) (Vlada RS, Urad za žensko politiko, 1997, str. 48-49).

2.4.6.4 Upadanje števila živorojenih otrok na eno žensko

Celotna rodnost v devetdesetih letih je počasi upadala: leta 1991 je bila 1,42, leta

1995 pa 1,29. Ta trend pa ni nov pojav, saj ga beležimo tudi v osemdesetih letih:

leta 1980 je bila celotna rodnost še 2,11, leta 1985 pa se je že spustila na 1, 68.

Zanimivo je gibanje stopenj rodnosti znotraj starostnih skupin, saj pokaže

pomikanje stopenj v višje starostne razrede. To z drugimi besedami pomeni, da gre

za trend pomikanja starostne meje matere ob rojstvu (prvega) otroka navzgor. Pari

se odločajo za otroke vedno kasneje v svojem življenju. Najvišja stopnja rodnosti je

od leta 1994 zabeležena v starostnem razredu 25 – 29 let in se je v letu 1995 v tem

razredu še povečala, medtem ko se je v starostnem razredu 20 – 24 znižala, oz. se

znižuje že od leta 1991. Na splošno lahko rečemo, da so najvišje stopnje rodnosti v

razredu od 25 – 29 let, povečujejo pa se tudi v naslednjih dveh razredih (30 – 34 ter

35 – 39), čeprav delež v slednji skupini ostaja glede na celoto majhen (Vlada RS,

Urad za žensko politiko, 1997, str. 50).

23

2.4.6.5 Upad števila porok

Sklenitev zakonske zveze izgublja na pomenu, kar pa ne pomeni upada pomena

družinskega življenja. Pluralizacijo družinskih oblik potrjuje tudi podatek o

upadanju števila sklenjenih zakonskih zvez. Ta trend v Sloveniji beležimo od leta

1992 (Vlada RS, Urad za žensko politiko, 1997, str. 50).

Če primerjamo podatke o starosti ženinov in nevest ob sklenitvi zakonske zveze,

ugotovimo, da se moški poročajo za približno eno starostno skupino starejši kot

ženske. Na splošno se poroča vse manj žensk in moških iz prve (15 – 19 let) in

druge (20 – 24 let) starostne skupine. Starostna meja se pomika navzgor, vendar je

med starostno skupino 25 – 29 let ter 30 – 34 očiten presek, kar pomeni, da se

večina parov poroči med letoma 25 – 29 (Prav tam).

2.4.6.6 Upadanje razvez zakonskih zvez

V Sloveniji smo beležili upad števila razvez zakonskih zvez od leta 1992. Ta upad

je bil do leta 1995 manjši, v letu 1995 pa je to število še bolj padlo. Razlika v

številu razvez med letoma 1994 in 1995 je bila 338. Eden izmed razlogov za trend

upadanja bi lahko bila neugodna ekonomska situacija v obdobju tranzicije in

socialnih sprememb (visoka stopnja brezposelnosti). Lahko rečemo, da si zakonski

pari razveze niso mogli privoščiti, saj enostarševska družina z otroki še težje preživi

kot pa družina, v kateri sta na voljo dva dohodka (Vlada RS, Urad za žensko

politiko, 1997, str. 52).

Ob tem je treba upoštevati še število sklenjenih zakonskih zvez. Število razvez

na 1000 sklenjenih zakonskih zvez je naraščalo vse do leta 1996, ko se je

koeficient izrazito zmanjšal (Prav tam).

2.5 Vloga ženske na podeželju

2.5.1 Življenje žensk na podeželju

2.5.1.1 Življenje žensk na podeželju nekoč

Po tradiciji zahodne kulture naj bi vlogo skrbnika, ki služi denar in skrbi za

preživetje žene in otrok, po poroki prevzel mož, žena pa naj bi skrbela za

gospodinjstvo in vzgajala otroke. Vzgoja za poroko kot institucijo, ki je ženski

24

zagotavljala eksistenčno varnost, družini pa premoženjske koristi in utrditev ali

izboljšanje družbenega položaja, je bila vgrajena v temelje vzgoje ženske. Vladalo je

prepričanje, da se mora ženska žrtvovati za družino in hkrati poosebljati idealno ženo

in mater. Odlike idealne žene in matere pa so pridnost, delavnost in neoporečno

moralno vedenje (Barbič, 2005, str. 191).

Tradicijo moža kot preskrbovalca družine pa so že v preteklosti kršile številne

ženske. Postale so sopreskrbovalke ali celo edine vzdrževalke družine. Nekatere so

v to prisilile objektivne okoliščine (mož ni dobil dela, z delom ni zaslužil dovolj za

preživetje družine), spet druge pa niso hotele biti vzdrževane osebe. Tako so

ženske poleg vloge žene, gospodinje in matere prevzele tudi vlogo delavke, torej

osebe, ki služi denar zase in za družino. Vendar pa v tistem času ženskam, posebej

še kmečkim, izobrazba ni bila dostopna, zato so največkrat lahko opravljale samo

delo gospodinje ali služkinje in vzgajale otroke. Taka usoda je doletela izključno

ženske nižjih slojev (Barbič, 2005, str. 191).

2.5.1.2 Življenje žensk na podeželju v času prehoda

Vzporedno z bojem zatiranih in brezposelnih pripadnikov delavskih slojev za

temeljne politične in socialne pravice so si tudi ženske zahodne civilizacije v drugi

polovici 19. in zlasti v 20. stoletju vsaj formalno priborile enake pravice kot moški.

Modernizacija je privedla do večjih možnosti za izobraževanje in pridobitev

poklica ter do možnosti za zaposlitev podeželskih žensk, kar je še dodatno

doprineslo k ekonomski in socialni emancipaciji podeželskih žensk (Barbič, 2005,

str. 192).

Težnja po ekonomski neodvisnosti in želja, da same odločajo o svojem življenju,

je kot motiv za ekonomsko emigracijo prišla do polnega izraza po drugi svetovani

vojni. Usmeritev socialistične Jugoslavije v industrializacijo, ki naj bi

tradicionalno agrarno spremenila v sodobno, na industrijskem razvoju temelječo

družbo, je botrovala tudi spreminjanju tradicionalnega, na ljudski kulturi

temelječega življenjskega sloga v moderen, delavski način življenja in z njim

povezan sistem vrednot (Prav tam, str. 199).

Zaposlovanje podeželskih žensk in deklet je pripeljalo do popolne spremembe v

tradicionalni miselnosti, ki je možnosti ženske videla le v poroki in ustvarjanju

družine, ter vodilo v novo, moderno miselnost, po kateri so tudi ženski

25

zagotovljene možnosti osebnega razvoja v poklicu in zaposlitvi. Mnogo žensk se

je tako odselilo iz vasi, kar je poleg drugih vzrokov ogrozilo obstoj celotnih vasi,

zlasti v odročnih gorskih območjih (Barbič, 2005, str. 200).

Od sedemdesetih let 20. stoletja je večina mladih deklet v Sloveniji po končani

osnovni šoli nadaljevala šolanje v poklicnih in srednjih šolah ali pa so se zaposlile

kot nekvalificirane delavke v tovarniških obratih, ki so se odpirali na podeželju

prav z namenom preprečiti izseljevanje in zadržati prebivalstvo v demografsko

ogroženih krajih. Družbena pomoč zaposlenim ženam je dosegla stopnjo, ko so

bili otroci preskrbljeni v jaslih in vrtcih ali so v času materine odsotnosti zanje

skrbele stare matere (Prav tam, str. 201).

Ženska populacija delavskega sloja socialistične družbe do 80. let prejšnjega

stoletja je tako večinoma izhajala iz podeželskih kmečkih družin. Ob urejenem

družbenem varstvu otrok, modernizaciji gospodinjstva (pralni stroji, hladilniki,

nato pomivalni stroji) in možu, ki je ob zaposleni ženi moral priskočiti na pomoč

tudi pri domačem delu, je ženskam uspelo učinkovito združevati vloge matere,

delavke in gospodinje (Barbič, 2005, str. 202).

2.5.1.3 Življenje žensk na podeželju danes

Za ženske na vasi je danes neodvisno od družbeno-ekonomskih značilnosti zelo

pomemben poklic in poklicno izobraževanje. Poklic ne predstavlja samo možnosti

izboljšanja materialne osnove, temveč ima večji pomen kot vir samozavesti in

samouresničitve, ker nudi dobre možnosti za stike z drugimi ljudmi. Daje pa tudi

možnost za oblikovanje in vzpostavitev partnerskih odnosov v družini

(Bauchenauer po Glück in Magel, 1993, str. 125) .

Vzroki sodobnega zaposlovanja podeželskih žensk so številni. Ekonomskim

razlogom se pridružujejo osebni razlogi. Ženske čutijo potrebo po lastnem denarju

za lastne potrebe, ki ga hočejo zaslužiti zunaj domačega gospodinjstva. Želijo pa

imeti tudi več stikov z drugimi ljudmi in si pridobiti nove izkušnje. Zlasti ženske

na podeželju imajo zelo malo priložnosti za aktivnosti zunaj kroga družine in

sorodnikov. Občasno delo zunaj doma pa jim omogoči zasebnost, saj se za krajši

čas odtrgajo od otrok, moža in morda tudi staršev (Barbič, 2005, str. 200).

V današnjem času se družini lahko kaj hitro zgodi, da zaposleni mož in oče izgubi

službo in ne dobi druge zaposlitve. Tako mora breme vzdrževalca družine prevzeti

26

ženska, ki ima v primeru dobre izobrazbe na trgu delovne sile tudi večje možnosti,

da dobi dobro službo (Prav tam, str. 204).

Večina zaposlenih žensk tako danes združuje v eni osebi vlogo matere, gospodinje

in delavke, nemalokrat obenem z vlogo žene uspešnega moškega ali z vlogo

družbeno angažirane intelektualke. Tako si na nek način preteklost in sedanjost

podajata roko. Današnja žena, mati in delavka se namreč z lahkoto poistoveti s

podeželskimi ženskami, ki so se zaposlovale kot služkinje in dojilje v bližnjih

mestih ali celo v tujini (Barbič, 2005, str. 192).

2.5.2 Tipologija opredelitve položaja kmečke ženske

Patricia O'Hara je leta 1998 opravila raziskavo, na podlagi katere ločuje štiri tipe

delovnih odnosov na družinski kmetiji glede na to, kako kmečke ženske same

opredeljujejo svoj položaj:

o delo za družinsko kmetijo: ženske so vključene v partnerstvo v vrsti opravil

in odločitev, kmetijo pojmujejo kot družinsko podjetje in kmetovanje kot poklic;

o pomočnica na kmetiji: ženske iz te skupine lahko prispevajo enako količino

dela kot tiste, ki »delajo za kmetijo«, so pa manj vključene v odločanje in imajo

slabši dostop do dohodka iz kmetije;

o ustvarjalka kmečkega doma: ženske iz te skupine so usmerjene predvsem v

dom in na voljo so, kadar je njihovo delo na kmetiji potrebno; glavni vir

dohodka in identitete je nekmetijski poklic in ženske iz te skupine o sebi ne

razmišljajo kot o kmeticah;

o kmečka ženska, zaposlena zunaj kmetije: vse ženske iz te skupine so odraščale

na kmetiji in so posebna in privilegirana skupina, saj se zaradi njihove

vključenosti v spoštovan poklic zunaj kmetije spreminja tako značaj

družinskega delovnega procesa kot tudi narava zakonskih odnosov; z

lastnimi dohodki imajo ženske namreč močnejše izhodišče, da izzovejo

moško nadvlado v medsebojnih odnosih.

27

2.5.3 Pomen ekonomske neodvisnosti in enakopravnosti žensk

Kmeticam gre posebna vloga v pridelavi živeža in ohranjanju poseljenosti

podeželja, vendar pa kmeticam tako v okviru gospodinjstva kot na kmetiji

prepogosto pripada le delo, odločajo pa predvsem kmetje. So pa se začela opažati

znamenja sodelovanja moža in žene ter drugih članov kmečkega gospodinjstva pri

delu in odločanju. Za dosego dejanske enakopravnosti je nujno, da kmetice o delu,

ki ga opravljajo, tudi (so)odločajo (Barbič, 2005, str. 233).

Gospodarsko samostojnost kmetic opredeljujemo kot prvi pogoj za njihovo

enakopravno partnerstvo v procesih odločanja tako v okviru gospodinjstva in

kmečkega gospodarstva kot v javnem življenju. Ekonomska samostojnost je temeljni

pogoj enakopravnosti, saj pomeni lasten vir dohodkov iz dejavnosti, ki jo kmetica

opravlja bodisi samostojno bodisi pri njej sodeluje. Ekonomska enakopravnost in

neodvisnost pomenita tudi priznanje in dejansko zagotovitev vseh socialnih pravic,

ki izvirajo iz dela. Poleg tega pa kmečke ženske v delu uresničujejo svoje interese in

doživljajo zadovoljstvo, same odločajo o svojem življenju, delo pa zagotavlja tudi

stike z ljudmi izven domačega gospodinjstva (Barbič, 2005, str. 233).

Zaradi različnih vlog, ki jih opravlja kmečka žena, pa so zanjo in za njeno družino

najbolj ustrezne takšne dodatne gospodarske dejavnosti, ki jih lahko opravlja na

domu ali v njegovi bližini, saj je tako zagotovljeno nemoteno družinsko življenje

(Prav tam, str. 234).

2.5.4 Preobremenjenost podeželskih žensk

Ženske, ki delajo na kmetiji, skrbijo za gospodinjstvo in vzgojo otrok ter so poleg

tega še zaposlene, delajo več kot čiste kmetice. Kmetica, ki se odloči za dodatno

zaposlitev oz. dodatno dejavnost, mora najprej racionalizirati ter specializirati delo

na kmetiji, oz. poenostaviti delovni proces. Od nje pa se poleg tega pričakuje, da

je glavna nosilke razvoja podeželja oz. posrednica med tradicionalnimi in

modernimi gledanji, včasih pa tudi voditeljica posestva. Ta združitev različnih

vlog velikokrat privede do preobremenjenosti zaposlenih mater (Bauchenauer po

Glück in Magel, 1993, str. 125-126) in posledično prihaja do psihičnih in fizičnih

posledic. Višji dohodek je sicer zagotovljen, zastavlja pa se vprašanje, če se s tem

dvigne tudi kakovost življenja. Če se ozremo na povprečni delovni čas kmečke

ženske, ki obsega približno 3.700 do 4.000 ur na leto in zaposlene ženske, pri

28

kateri je delavnik poleti daljši še za pet ur, potem lahko rečemo, da je cena za višji

dohodek res visoka (Rus in Rupena-Osolnik po Barbič, 1991, str. 154).

2.5.5 Kako uskladiti poklic in družino?

To vprašanje se v Sloveniji zastavlja in v praksi tudi rešuje že zelo dolgo, saj

je zlasti po drugi svetovni vojni odstotek žensk med zaposlenimi za poln

delovni čas naglo rasel in že v sedemdesetih letih dosegel skoraj polovico vseh

zaposlenih (Vlada RS, Urad za žensko politiko, 1995, str. 4).

Kljub temu da oba spola približno enako ocenjujeta pomembnost družine, pa

različno občutita privrženost družini. Pri ženskah gre za nadobremenjevanje,

medtem ko pri moških družina pogosto pomeni faktor razbremenjevanja in

pozitivni faktor za uspešno kariero. S tega vidika lahko razumemo, zakaj pri

moških prevladuje prepričanje o nezamenljivosti plačanega dela za družino. Na

drugi strani pa se predpostavlja, da je nekaj popolnoma normalnega, da če ženska

nima plačanega dela, da se potem pač lahko še vedno ukvarja z družino kot mati

ali žena, ki ima socialno varnost zagotovljeno preko zakonske ali partnerske

zveze (Vlada RS, Urad za žensko politiko, 1995, str. 14).

2.6 Vloga moškega na podeželju

2.6.1 Značilnosti starega očetovstva

V preteklosti je bila delitev vlog v družini povsem jasna. Ženska je skrbela za

vzgojo otrok in gospodinjstvo, medtem ko je bila glavna naloga očeta preskrba

družine, vloga pri skrbi za otroka pa je bila v glavnem posredna in definirana

skozi njegovo primarno funkcijo zagotavljanja finančne podpore družini in

čustvene podpore materi. Odsotnost in nasilnost sta bili bistveni potezi

slovenskega družinskega očeta 19. stoletja. Oče v tradicionalni družini je bil tako

glava družine, ki je ukazovala ženi in otrokom ter pričakovala brezpogojno

predanost in poslušnost. Pridevniki, ki so označevali ideal dobrega očeta, pa so

bili: strog, a blagohoten, moder, vendar pravičen, redkih besed, a neupogljive

volje (Zavrl, 1999).

29

Tradicionalni oče je imel močan vpliv na socializacijo spolne vloge, tako pri

sinovih kot pri hčerkah. Spodbujal je stereotipno spolno vlogo moškosti pri

sinovih in ženskosti pri hčerkah. Tako je pri hčerkah spodbujal prijaznost in

medosebne odnose pri interakciji ter zaviral njeno neodvisnost in razvoj

sposobnosti za reševanje problemov. Hkrati pa je pri sinovih spodbujal

neodvisnost in sposobnost za reševanje problemov ter zavračal njihovo čustvenost

(Prav tam).

2.6.2 Staro očetovstvo in družinska preobremenjenost žensk

Znotraj družinskega območja se ustvarjajo bodisi spodbude (pretežno še vedno za

moške) bodisi ovire (predvsem in univerzalno za ženske) za javno delovanje

(izobraževanje, poklicno delovanje, udeležba v političnem življenju, prosti čas) in

za uresničevanje načela enakih možnosti. Sestavine moškosrediščne kulture in

organizacije vsakdanjega življenja so še vedno navzoče. Ženskam je bila

zaradi biološke zmogljivosti rojevanja dodeljena primarna vloga matere in

gospodinje. In še danes se pogosto srečujemo s predstavami, da je javno

delovanje predvsem naloga moškega, domače delovanje pa naloga ženskega

spola (Jogan, 2001, str. 185).

Ženske so začele vstopati v javno sfero, ki je bila v preteklosti rezervirana za

moške, moški pa se v tako veliki meri ne vključujejo v zasebno sfero. Celo

brezposelni moški ne kažejo pripravljenosti, da bi se močneje vključili v domače

gospodinjsko delo in s tem prispevali k odpravi spolno neenakomerne

obremenitve. Tako so ženske še vedno bistveno bolj obremenjene z družinskimi

in gospodinjskimi deli kot moški, kljub temu da je večina žensk dejavna zunaj

doma. Za moške je še vedno v glavnem samoumevno, da so dolžni opraviti

»eno izmeno«, od žensk pa se pričakuje, da bodo opravile »dne izmeni«.

Delitev dela je tako nepravična in zato je nujno, da se ženske razbremeni

družinskih in gospodinjskih opravil oz., da se odgovornost bolj simetrično

razporedi med moške in ženske (Prav tam).

Pri odpravljanju nepravičnosti v delitvi dela med spoloma (tako na javnem kot v

zasebnem področju) nikakor ne zadošča leporečniško razlaganje, kako je

materinstvo prečudovito, skorajda nadnaravno in skrivnostno, kako so matere

zaradi tega posebej poklicane k žrtvovanju za to dolžnost, kako je družina

30

temeljna celica družbe itd.. Imperativ sodobne družbene urejenosti je postalo

omogočanje zaposlitve ženskam in moškim ter takšno družinsko življenje, v

katerem se bosta zasebna in javna sfera dopolnjevali. To pa je povezano z

ustvarjanjem novega očetovstva. Gre za to, da se odpravi očetovstvo (in moškost)

kot gospodovanje nad odvisnimi (ženo in otroki), da se odpravi oče kot patriarh

(Jogan, 2001, str. 188).

2.6.3 Slabitev androcentrizma in novo očetovstvo

20. stoletje so zaznamovali organizirani ženski boji za priznavanje tistih pravic,

ki so jih moški že imeli. Tako so se začeli rahljati temelji androcentrizma in

namesto »ženskega vprašanja« je v ospredje vedno bolj vstopalo »moško

vprašanje«, katerega ključna sestavina je ustvarjanje novega očetovstva (Jogan,

2001, str. 183).

Pod novim očetovstvom razumemo celoto tistih vlog (in delovanj), s

katerimi se moški kot oče neposredno vključuje v vsa dela (od gospodinjskega,

negovalnega, vzgojnega in emocionalnega), ki so nujna sestavina družinskega

življenja, brez katerih preprosto ne bi bilo mogoče ohranjevanje človeške vrste.

Opravljanje tovrstnih vlog zahteva razpolaganje s posebnimi osebnostnimi

lastnostmi in zmogljivostmi, ki so v nasprotju z androcentrično določenostjo

moškosti kot koncentrirane razumskosti, hladnosti, nečustvenosti, nasilnosti itd..

Novo očetovstvo je tako priučljivo in generacijsko prenosljivo le s praktičnim

delovanjem. Ponotranjenje pravil novega očetovstva in praktično uresničevanje

novega modela moškosti pa ni odvisno le od posameznikove volje in

pripravljenosti, temveč predvsem od institucionalne urejenosti, ki lahko

individualno (ne)tradicionalno usmeritev spodbuja ali jo zavira (Jogan, 2001, str.

184).

Nego in skrb za otroke je družba dolgo videla v tesni povezavi z ženskami,

zagotavljanje materialnega blagostanja družine pa je bila naloga moškega. Vendar

so številne družbene spremembe (npr. naraščajoče število zaposlenih žensk z

majhnimi otroki) prepričanje o spolni segregaciji starševskih vlog postavile pod

vprašaj. Časi, ko je lahko moški prišel domov in zaigral vlogo izčrpanega

moškega hranilca, se zvalil v naslanjač in mu je žena šla iskat copate, so izginili

pred mnogimi leti. Napredni očetje naj bi opustili zgledovanje po liku suverenega

31

patriarha, glave družine, ki ukazuje ženi in otrokom ter pričeli sodelovati pri negi

in skrbi za otroke in tako rešili težave, s katerimi se soočajo matere, ki so hkrati

zaposlene in odgovorne za otroke. Tako tradicionalni model očetovstva danes v

splošnem ni več zaželen. Oče, ki zasluži dovolj denarja tako, da je pogosto

odsoten z doma, velja danes za slabega očeta, saj zanemarja svoje otroke. Rečemo

lahko, da delovni oče zapušča sceno, na katero vstopa ljubeči oče (Zavrl, 1999).

Očetje definitivno posedujejo potencial za sodelovanje pri vzgoji otrok in so

sposobni izpolnjevati svoje starševske dolžnosti, ki zadevajo vsakdanjo nego in

skrb za otroke, pa naj gre za novorojenčke, dojenčke ali malčke. Današnji očetje

se s svojimi malčki sicer ukvarjajo mnogo več, kot so se očetje prejšnjih rodov,

vendar statistike še naprej ugotavljajo, da so očetje, ki prevzemajo enak delež pri

skrbi za otroke, še vedno redkost, še mnogo večja izjema pa so očetje, ki

zamenjajo vloge z materami in postanejo primarni skrbniki svojih otrok. Očetje

preživijo namreč z otroki precej manj časa kot matere. Čas pa, ki ga preživijo z

otroki, porabijo v drugačne namene kot matere. Očetje namreč pazijo otroke, se z

njimi igrajo, jih kaznujejo in jih učijo različnih spretnosti in vrednot, zapostavljajo

pa domača opravila, ki so povezana z vodenjem gospodinjstva (kuhanje,

pospravljanje, pomivanje) in fizično nego otrok (Coltrane, 1996, po Zavrl, 1999).

Gospodinjska opravila tako še vedno večinoma opravljajo izključno ženske (Zavrl,

1999).

Spremembe v miselnosti družbe pa se odražajo tudi v zadevah, ki so povezane z

nosečnostjo. Nosečnost danes ne pomeni več izkušnje, ki jo doživlja samo mati,

ampak se je v pogledu na nosečnost uveljavila starševska perspektiva, kar je

omogočilo, da smo se začeli zavedati, da tudi očetje v nosečnosti lahko sodelujejo

na več načinov. Ob tem, da svojim ženam nudijo pomoč in oporo, gredo tudi sami

skozi proces, ki jim odkriva, kaj omeni postati oče (Zavrl, 1999, str. 47).

2.6.4 Očetova vloga pri otrokovem psihološkem razvoju

V zadnjih desetletjih psihologi priznavajo prav očetovi vlogi vse večji pomen pri

otrokovem psihološkem razvoju. Oče, ki sodeluje pri vzgoji otrok in

gospodinjskih opravilih, ima odločilen pomen za razvoj otrokove ustvarjalnosti,

samostojnega udejstvovanja in splošne prilagodljivosti zahtevam stvarnosti ter za

razvoj otrokove socialne zrelosti. S tem pa vpliva tudi na kvaliteto družinske

32

zveze, saj razbremeni svojo ženo. Odtujen oče pa nima pravega vpliva na razvoj

otrokove osebnosti in zato zapusti v njem negotovost, zbeganost in prešibko

opredeljenost (Zavrl, 1999). Poleg tega se poveča nevarnost pretirane materinske

skrbi in prevelikega zaščitništva, ko so očetje zaposleni in prepustijo skrb za

otroke materam. Zmanjšan vpliv očeta znotraj družine pa se odrazi tudi na

zmanjšani očetovi avtoriteti, saj se na očeta več ne gleda kot na patriarha, ki naj bi

bil edini odgovoren za dobro svojih družinskih članov (Knjin, Mulder in

Tomassen, 1987, po Zavrl, 1999).

Ob vsem tem pa obstaja bojazen, da se pri otrocih ne bo razvila prava spolna

identiteta, če bodo zaradi sodelovanja očetov pri vzgoji otrok in gospodinjskih

opravilih razlike med očetom in materjo izginile. Vendar so raziskave na drugi

strani pokazale, da pomeni odsotnost očeta večje tveganje, da se bodo pri otrocih

kasneje v življenju pojavili različni problemi. Na kratko lahko rečemo, da ima

očetova visoka stopnja vključenosti v nekaterih okoliščinah pozitivne posledice, v

drugih pa negativne. Enako velja tudi za nizko stopnjo očetove vključenosti.

Uspešen oče je tako tisti, ki izvaja svojo vlogo v skladu s potrebami in normami

svojega sociokulturnega in družinskega konteksta (Zavrl, 1999).

2.7 Otroci v podeželskem okolju

Brez otrok ni družine, torej tudi kmečke ne. Po rezultatih iz leta 1991 si zelo nizek

odstotek kmečkega prebivalstva sploh ni želel otrok, izredno malo je bilo tudi

posameznikov, ki so si želeli samo enega otroka. V večini kmečkih družin so imeli

dva ali tri otroke in tudi večina mladih s podeželja, ki še niso imeli otrok, si je želelo

dva ali tri otroke. Vendar pa številčne kmečke družine v Sloveniji še niso izginile, saj

je imela skoraj vsaka deseta kmečka družina štiri otroke ali več. Sodeč po podatku,

po katerem si je skoraj polovica anketirancev želela vsaj štiri otroke, pa je bilo

mogoče sklepati, da bodo družine z več otroki tudi po letu 1991 ena od značilnosti

slovenskih kmečkih družin (Barbič, 2005, str. 255).

2.7.1 Položaj otroka v postmoderni

Na prehodu iz moderne v postmoderno se nista spremenili samo družina in vloga

moškega in ženske, ampak se je spremenil tudi položaj otroka. Prišlo je do tako

33

imenovanega pedocentrizma, saj je otrok postal središče družinskega in družbenega

dogajanja ter subjekt prava. Spremenila se je tudi njegova vloga, in sicer v elementu

protektivnega otroštva in podaljšanega otroštva oz. mladosti (Bezenšek, Zapiski

predavanj Sociologija družine 2005/2006).

Pri protektivnem otroštvu izhajamo iz dejstva, da želijo starši otroka zaščititi pred

nevarnostmi. Starši svoje otroke tako rekoč »zavijajo v vato« in tako se morajo

otroci sami naučiti reševati težave. (Prav tam)

Ker se obdobje izobraževanja podaljšuje, otroci kasneje stopajo na trg dela in tako

govorimo o podaljšanem otroštvu oz. mladosti. Po zaključenem študiju se veliko

mladih vpiše na podiplomski študij, saj ne dobijo primerne službe. S tem se

podaljšuje odvisnost od družine, pa tudi starševstvo se odloži. Meja rojevanja

otrok je vedno višja (prvo materinstvo pri osemindvajsetih letih in prvo

očetovstvo pri tridesetih letih), veliko mladih pa se za otroke sploh ne odloči

(Bezenšek, Zapiski predavanj Sociologija družine 2005/2006).

2.7.2 Vzgoja otrok

Vzgoji otrok se v zadnjih letih pripisuje vse večji pomen. To je »moderna« naloga,

kajti tradicionalno otroštvo v vasi je bilo zasnovano na željah odraslih in na

zahtevah podeželskih delovnih pogojev, ne pa na željah otrok (Bauchenauer po

Glück in Magel, 1993, str. 125).

Vendar je vzgoja otrok v današnjih časih zahtevna naloga. Otroci so zelo drugačni

od svojih staršev, ko so le-ti bili mladi. Preteklo je sicer petindvajset, trideset let,

toda v resnici je tako, kot da bi jih preteklo petdeset, šestdeset ali celo sto, ker se

je človeštvo v tem obdobju razvijalo zelo hitro. Razlog za to niso le bolj razvita

sredstva obveščanja, ampak tudi to, da otroci zaznavajo sodobno stvarnost s

posebno občutljivostjo, z lastno mentaliteto, ki gotovo ni taka, kakršna je bila

mentaliteta otrok pred leti. Svetovni problemi vedno bolj vstopajo v

posameznikovo življenje, vsaj na ravni informacij in zanimanja: svet se je

pomanjšal in človeštvo teži k temu, da postane skladna celota. Zato je pomembno,

da so starši otrokom stabilna, trdna točka in vedo otrokom vedno ponuditi rešitev

in pomoč, še posebej danes, ko je družina postala nekakšen hotel, kamor pridemo

jest in spat. Otroke je potrebno opazovati in poslušati ter jim dajati predvsem

ljubezen (Zanzucchi, 2008).

34

Zanimivo pa je, da je mladina svojim staršem zelo podobna – podobni so si v

stališčih, v vrednotah, v življenjskih strategijah, poslušajo podobno glasbo in volijo

enake stranke. Drugače rečeno, zdi se, kot da bi generacijski konflikt izginjal in

izgubljal svojo klasično formativno funkcijo. Poleg tega mladi stremijo k

zasebnosti, družini, intimi, partnerskemu življenju, miru, varnosti in zanesljivosti.

Pomen družine in partnerskega življenja je za mlade izjemno močan. Družina

(netradicionalni tip družine) oz. partnersko življenje je najpomembnejša

vrednota, starši, še posebej matere, pa so najpomembnejše osebe v življenju

mladih ljudi (Vlada RS, Urad za žensko politiko, 1995, str. 17-18).

2.7.2.1 Vzgojni stili

Nekoč je bil prevladujoči vzgojni stil avtokratski, v katerem je imel po navadi oče

nadrejeni položaj in se je do svoje žene in otrok obnašal kot do lastnine. Bil je

oblasten, nasilen, samovoljen in omejevalen. Komunikacija je bila enosmerna –

oče je dajal navodila, ki jih je celotna družina poslušno upoštevala in izpolnjevala.

Odnosi so sloneli na strahu, nenehnem podrejanju in nesamostojnosti. Razum,

aktivnost in ustvarjalnost otrok niso bili zaželeni (Pšunder, Zapiski predavanj

Pedagogika 2004/2005).

Danes pa prevladuje demokratičen vzgojni stil, ki je tudi najbolj učinkoviti. Med

člani družine vlada enakopravnost, kar se kaže tudi v načinu komuniciranja, saj je

komunikacija pri tem stilu dvosmerna in poteka med enakovrednimi partnerji.

Odnosi slonijo na medsebojnem spoštovanju. Starši razvijajo in spodbujajo

otrokovo samostojnost. Otrok je aktiven subjekt, ki sodeluje pri odločanju,

prevzema določene naloge in kar je najpomembnejše, sme biti ustvarjalen in sme

se motiti (Prav tam).

Poleg demokratičnega vzgojnega stila pa najdemo ponekod tudi anarhičen vzgojni

stil, v katerem vlada kaos. Postavljena niso nobena pravila. Velikokrat je otrok v

središčnem položaju in ima tako nadvlado nad ostalimi člani družine.

Komunikacija je neurejena, brez pravil. Okolje, v katerem vladajo anarhični

odnosi, ni optimalno za uspešno vzgojo otrok, saj jim je ponavadi vse dovoljeno

in tako se ne naučijo reševati težav in niso pripravljeni na življenje v družbi

(Pšunder, Zapiski predavanj Pedagogika 2004/2005).

35

2.7.3 Pomanjkljivosti življenja na podeželju

Večina kmečkega prebivalstva, vključenega v raziskavo iz leta 1991, je menila, da

so otroci s podeželja v primerjavi z mestnimi otroki prikrajšani. Podeželski otroci

naj bi imeli slabše možnosti za zunajšolske dejavnosti, slabše možnosti za

izobraževanje in varstvo, manj prostega časa in več dela, nižjo življenjsko raven,

prikrajšani naj bi bili za počitnice, bili naj bi manj samostojni, primanjkovalo naj

bi jim samozavesti, deležni bi naj bili manj pozornosti staršev in vzgojiteljev,

primanjkovalo pa naj bi jim tudi družbe in stikov z ljudmi (Barbič, 2005, str. 260-

261).

2.7.4 Prednosti življenja na podeželju

Vendar pa življenje na podeželju le ni tako slabo. Otroci s podeželja imajo namreč

večjo svobodo, sproščenost, več prostora za gibanje. Ves čas so v stiku z naravo

in živalmi, živijo v relativno čistem okolju, dihajo čistejši zrak kot otroci v mestu

in jedo veliko več domače hrane, ki je brez konzervansov, in zato so bolj zdravi.

Več dela tudi ni nujno nekaj slabega, saj si z delom vsak posameznik pridobi

delovne navade. Poleg tega imajo podeželski otroci v primerjavi z mestnimi otroki

še vedno več stika s starši in starimi starši, kar pomembno vpliva na kvaliteto in

uspešnost vzgoje (Barbič, 2005, str. 263).

2.8 Vloga starih staršev na podeželju

Ko človek postane stari oče ali stara mati, se mu odpre novo »poglavje« v

socialnih stikih: v njegov svet vstopi vnuk, majhen otrok, ki mu je čustveno zelo

blizu, ki pa vendarle ni njegov otrok, je otrok njegovega otroka. Odnos do vnuka

je povsem drugačen kot odnos do lastnega otroka. Razlika je v načinu doživljanja.

Starševska vloga je v veliki meri zaznamovana instinktivno, oblikuje jo

»starševski čut«. Tega pa sedaj, v odnosu do vnuka, ni (Žorž, 2006, str. 126).

2.8.1 Vloga starih staršev nekoč

V vseh patriarhalnih družbah so imeli moški ali natančneje očetje veliko moč in

oblast. Ta očetovska vloga se ni zaključila, ko je sin dobil svoje otroke, ampak je

36

njegov oče ostal na čelu družine, dokler ni onemogel. Skupaj z moškim pa je ta

podaljšana vloga moči pripadala tudi ženam. Stari očetje in stare matere so

ohranjali svojo pomembno vlogo v družini, tako v gospodarskih zadevah kot tudi

pri vzgoji vnukov, pri kateri so imeli odločilno besedo. To se je kazalo še posebej

na podeželju. Dokler so se naši predniki preživljali pretežno s kmetijstvom, je

namreč lastništvo kmetije določalo tudi moč, veljavo in ugled. Hišni gospodar

kmetije ni predal svojim otrokom, ko so odrasli ali se poročili, ampak šele na

smrtni postelji. Do takrat je odločal o vsem (Žorž, 2006).

Vloga starih staršev je bila pri vzgoji še veliko pomembnejša, kot se zdi. Šol ni

bilo, otroci so se učili in vzgajali ob svojih starših. Toda ti starši so bili v času, ko

so postali starši, na višku svoje življenjske moči in so le-to vlagali v delo, za

vzgojo pa jim je zmanjkovalo časa. Stari starši so imeli v nasprotju s starši več

časa, pa tudi več izkušenj in so lahko tako na vnuke prenesli več znanja (Žorž,

2006).

Vloga starih staršev je bila tako od nekdaj pomembna. Toda ta vloga je bila v

glavnem omejena na neposredno potomstvo, na otroke, ki so ostali doma na

kmetiji. Z otroki, ki so se odselili od hiše, so se vezi včasih povsem prekinile,

običajno pa so ostale le zelo ohlapne. Starši se niso preveč vmešavali v življenje

otrok, ki so se odselili, in tako je bila tudi vloga teh starih staršev v odnosu do

vnukov komaj opazna (niso se vmešavali v vzgojo) – in še to le v primerih, ko so

se otroci odselili v bližino doma (Prav tam).

2.8.2 Vloga starih staršev v času industrializacije

Razvoj industrije je prinesel veliko sprememb tudi v družinske odnose.

Najodločilnejše so se odnosi spreminjali v mestih, spremembe pa so bile opazne

tudi na podeželju. V mestu se je povečevalo število delovnih mest, katera so

zasedali tudi prebivalci podeželja, ki so si želeli izboljšati kvaliteto življenja in

postati ekonomsko neodvisni. Delež kmečkega prebivalstva se je začel naglo

zmanjševati. Velika družina se je pričela krčiti, kar je privedlo do sprememb

odnosov v družini – patriarhalni red ni bil več nekaj samoumevnega. Vse bolj se

je začel uveljavljati slog dvogeneracijske družine, družine, ki jo sestavljajo le

starši in otroci. Ekonomsko neodvisni mladi so si urejali življenje po svoje, pa

tudi svoje otroke so vzgajali po svoje, saj je zagovarjanje napredka in razvoja

37

pogojevalo stališča, da so stari starši zastareli, nazadnjaški, torej neprimerni za

vzgojo otrok. Stari starši so se tako čedalje bolj umikali iz življenja in vzgoje

otrok. Njihova vloga se je tako zmanjševala (Žorž, 2006).

2.8.3 Vloga starih staršev danes

Odnosi med starši in starimi starši pri vzgoji otrok so se močno spremenili. Nekak

splošen vzorec družinskega življenja je, da si mladi po poroki osnujejo

samostojno gnezdo. Na podeželju in v primestnih predelih, kjer mladi in stari

živijo v lastni družinski hiši, si uredijo ločene stanovanjske enote z ločenim

gospodinjstvom. Le redke so danes razširjene družine, v katerih živi v skupnem

gospodinjstvu več generacij (Žorž, 2006).

Raziskava Starši med delom in družino, ki jo je opravila Fakulteta za družbene

vede leta 2004 je postregla z nekaj zanimivimi podatki. Za kar 46% otrok je

varstvo v dopoldanskem času v celoti zagotavljal otroški vrtec. Na drugem mestu

pa so bili stari starši, ki so poskrbeli za 17% otrok in na tretjem starši sami, ki so

poskrbeli za 16% otrok. Za otroke do enega leta starosti so v glavnem (53%)

poskrbeli prav starši sami, 15% teh otrok pa so še vedno čuvali stari starši. V

starosti od enega do tretjega leta je 54% otrok bilo v otroških jaslih, kar za 25% pa

so poskrbeli stari starši. V starosti od treh do sedmih let je 54% otrok bilo v vrtcu,

12% pa v varstvu starih staršev. Toda stari starši so kar v 36% bili navedeni kot

druga možnost za varstvo otrok. Če seštejemo dejanski obseg varstva, ki so ga

opravili stari starši, in rezervni delež, pridemo do tega, da so bili stari starši

pomembna oblika varstva kar za 54% predšolskih otrok. Za popoldansko varstvo

pa so v veliki večini poskrbeli starši sami. Stari starši so bili tu prisotni le v 4%.

Toda tudi glede popoldanskega varstva so bili stari starši najpomembnejša rezerva

za 27% otrok (Prav tam).

Vendar imajo stari starši tudi v današnjem času v življenju vnukov posebno mesto.

Veliko otrok ima redne stike s svojimi starimi starši. Le-ti svojim vnukom nudijo

ljubezen, vedno si vzamejo čas zanje, jih razumejo, ščitijo in jih razvajajo ter jim

vedno prisluhnejo. Zato so stari starši zelo pomembni za razvoj svojih vnukov

(Žorž, 2006). Lahko rečemo, da je otrok, ki ima ob starših še ljubezen, zanimanje,

skrb in spoštovanje starih staršev, bogat otrok. Dedek in babica širita mrežo

dobrih ljudi v otrokovem svetu, od njiju se uči nečesa drugega, novega. Povežeta

38

ga s preteklostjo družine, z vedenjem in pripovedovanjem o tem, kako je bilo, ko

sta bila oče in mama majhna, deček in deklica (Čačinovič Vogrinčič po Žorž,

2006, str. 59).

2.8.3.1 Stari starši in razvajanje

Na splošno pravimo, da imajo stari starši nekaj več pravic do razvajanja svojih

vnukov. Kadar je razvajanje s strani starih staršev v mejah spoštljivega odnosa do

otrokovih staršev, takšno razvajanje ne škoduje. Tudi »dvojna merila«, »dvojna

pravila« ne škodujejo. Če npr. pri babici veljajo veliko blažja pravila kot pri mami,

če so stari starši veliko bolj popustljivi od staršev, to za otroka ni tako hudo –

dokler stari starši s svojo popustljivostjo in razvajanjem ne posegajo v avtoriteto

staršev. Otrok se relativno hitro nauči, da veljajo pri starih starših drugačna

pravila kot pri starših. Ko se enkrat tega nauči, začne tudi spoštovati: pri starih

starših se obnaša tako, kot oni zahtevajo ali dopuščajo, pri svojih starših pa spet

tako, kot starši to zahtevajo ali dopuščajo. Dolgoročno je to celo koristno, saj se

tako otrok nauči večje prilagodljivosti (Žorž, 2006, str. 87).

2.8.4 Stari starši in naša zakonodaja

Naša družinska zakonodaja, pa tudi zakonodaja s področja šolstva, socialnega in

otroškega varstva, starih staršev sploh ne omenja. Zakon o zakonski zvezi in

družinskih razmerjih, ki je bil dopolnjen v letu 2004, o starih starših sploh ne

govori , niti jih ne omenja, kaj šele, da bi kakorkoli določal njihove pravice in

dolžnosti. Niti v primeru smrti otrokovih staršev stari starši nimajo nobenih

zakonsko opredeljenih pravic, da o drugih primerih vzgojne nesposobnosti staršev

sploh ne govorimo. Zakon pa govori o rejništvu, o posvojitvah in o skrbništvu. Le

določba o skrbništvu pravi, da naj bo »otrokov skrbnik, če je mogoče, otrokov

sorodnik«. Stare starše lahko le slutimo znotraj skupine otrokovih sorodnikov.

Zakon o izvajanju rejniške dejavnosti določa v 7. členu: »Otrokov sorodnik je

lahko rejnik, če CSD ugotovi, da je to v otrokovo korist. Stari starši so šteti kot

otrokovi sorodniki, v isti ravni kot strici, tete, bratje in sestre.« To je tudi edina

izrecna omemba starih staršev v naši zakonodaji. Pa še tu so stari starši povsem

izenačeni z drugimi otrokovimi bližnjimi sorodniki (Žorž, 2006, str. 47).

39

2.8.5 Stari starši v sodobnem razvitem svetu

V zadnjem desetletju ali dveh smo priča nekakemu »prebujanju« starega

starševstva. Evropsko prebivalstvo se stara, saj se delež prebivalcev, starih nad 65

let povečuje in predstavlja okrog 15%. Pričakovana življenjska doba pa se je v

zadnjih dvajsetih letih povečala za kakih pet let. Ob porasti življenjskega

standarda, ob boljšem zdravstvenem varstvu in boljši izobrazbeni strukturi je v

populaciji starejših ljudi vse več življenjsko še aktivnih, celo v delovnem razmerju,

vse več takih, ki želijo zase v starosti doseči več, zagotoviti večjo kakovost

življenja v poznih letih. V zadnjih dvajsetih letih opažamo tako ustanavljanje

različnih združenj raznih veteranov, seniorjev, upokojencev in podobno. Znotraj

teh združenj, ali pa tudi povsem samostojno, so pričela delovati tudi združenja

starih staršev. Vse več pa je tudi strokovnih posvetov o starih starših in za stare

starše (Žorž, 2006).

Stari starši postajajo vse močnejša, vitalnejša skupina in se svoje moči tudi

zavedajo. Niso več nemočni »starci«, zaostali, nazadnjaški, togi in neprilagodljivi.

Stari starši so ljudje v polni življenjski moči, sodobni, ustvarjalni in imajo svoje

načrte. Mnogi se zavedajo, da so neuspešno opravili svojo starševsko vlogo in

želijo pomagati vsaj vnukom. Vendar nočejo biti več le zastonj brezpravne

»varuške« svojim vnukom, ampak hočejo tudi svoje pravice. (Prav tam)

Sklenemo lahko, da je danes veliko starih staršev, ki svojim otrokom in vnukom

delajo škodo, pa tudi takih, ki s svojo odprtostjo in pogumom odločno popravljajo

škodo, ki jo svojim otrokom povzročajo starši. Veliko je družin, kjer odnosi s

starimi starši tečejo bolj ali manj neobremenjeno, veliko pa je tudi družin, kjer so

odnosi s starimi starši močno skrhani, kjer nikakor ne tečejo uglajeno, kjer so

obremenjeni tudi s hudimi konflikti, lahko pa so celo povsem prekinjeni (Žorž,

2006).

40

3 EMPIRIČNI DEL

3.1 Namen

Sodobni globalizacijski procesi silijo podeželje, da se mora v njih vključiti oz.

nanje reagirati, če noče postati nepomembno, razvojno zaostalo in noče izgubiti

lastne identitete (Barbič, 2005, str. 11). Tako se je na podeželju spremenil način

življenja, kmetijstvo ni več edina oz. ključna dejavnost, posledično pa se je

spremenilo tudi družinsko življenje, ki čedalje bolj spominja na družinsko

življenje v mestnem okolju. Z diplomsko nalogo želimo ugotoviti:

- kakšna je stopnja razvitosti podeželja – kako je z javno infrastrukturo in s

turistično dejavnostjo, na kakšni razdalji sta najbližja pošta in večja trgovina,

kako je s poselitvijo kraja in koliko avtomobilov imajo vprašani pri hiši

(VPR.: 4, 5, 6, 7, 8);

- kakšne nakupovalne navade imajo vprašani (VPR.: 9, 10);

- kako se je spremenilo družinsko življenja na podeželju – s katero

dejavnostjo pridobi družina največji del sredstev za preživetje, koliko

generacij živi v gospodinjstvu, koliko otrok ima vprašani, kako je z

varstvom otrok, kako je z delitvijo nalog med žensko in moškim, kako

pomembno vlogo imajo stari starši pri vzgoji otrok (VPR.: 11, 12, 13, 14, 15,

16, 17, 18, 19, 20, 21, 22);

- kako je s preživljanjem prostega časa (VPR.: 23, 24);

- kako vprašani ocenjujejo kvaliteto življenja na podeželju (VPR.: 25);

- ali vprašani menijo, da je podeželje najboljše okolje za bivanje in vzgojo

otrok (VPR.: 26);

- kako vprašani ocenjujejo trditev, da postaja podeželje vse bolj priljubljen

kraj za bivanje in vzgojo otrok (VPR.: 27, 28).

Pri omenjenih sklopih, razen pri prvem, petem, šestem in sedmem, v katerih

želimo ugotoviti stopnjo razvitosti podeželja, kvaliteto življenja na podeželju in

priljubljenost podeželskega okolja za bivanje in vzgojo otrok, preverjamo obstoj

razlik glede na starost, spol in stopnjo izobrazbe.

41

3.2 Razčlenitev, podrobna opredelitev in omejitev raziskovalnega

problema v obliki ožjih raziskovalnih vprašanj, hipotez in

spremenljivk

3.2.1 Raziskovalna vprašanja

1. Kakšna je stopnja razvitosti podeželja?

1.1. Kako je z javno infrastrukturo v kraju, kjer živijo vprašani?

1.2. Kako je s turistično dejavnostjo v kraju, kjer živijo vprašani?

1.3. V kakšni razdalji imajo vprašani najbližjo pošto in večjo trgovino?

1.4. Kako je s poselitvijo v kraju, kjer živijo vprašani?

1.5. Koliko avtomobilov imajo vprašani pri hiši?

2. Kako pogosto hodijo vprašani po nakupih?

2.1. Ali se vprašani po pogostosti nakupovanja razlikujejo glede na starost?

2.2. Ali se vprašani po pogostosti nakupovanja razlikujejo glede na spol?

2.3. Ali se vprašani po pogostosti nakupovanja razlikujejo glede na stopnjo

izobrazbe?

3. Kdo je tisti, ki v družini hodi po nakupih?

3.1. Ali se vprašani v osebi, ki hodi po nakupih, razlikujejo glede na starost?

3.2. Ali se vprašani v osebi, ki hodi po nakupih, razlikujejo glede na spol?

3.3. Ali se vprašani v osebi, ki hodi po nakupih, razlikujejo glede na stopnjo

izobrazbe?

4. S katero dejavnostjo pridobi družina vprašanega največji del sredstev za

preživetje?

4.1. Ali se vprašani v dejavnosti, s katero pridobi njihova družina največji del

sredstev za preživetje, razlikujejo glede na starost?

4.2. Ali se vprašani v dejavnosti, s katero pridobi njihova družina največji del

sredstev za preživetje, razlikujejo glede na spol?

4.3. Ali se vprašani v dejavnosti, s katero pridobi njihova družina največji del

sredstev za preživetje, razlikujejo glede na stopnjo izobrazbe?

42

5. Kako vprašani ocenjujejo možnost preživetja družine izključno s kmetijsko

dejavnostjo?

5.1. Ali se vprašani pri oceni možnosti preživetja družine izključno s

kmetijsko dejavnostjo razlikujejo glede na starost?

5.2. Ali se vprašani pri oceni možnosti preživetja družine izključno s

kmetijsko dejavnostjo razlikujejo glede na spol?

5.3. Ali se vprašani pri oceni možnosti preživetja družine izključno s

kmetijsko dejavnostjo razlikujejo glede na stopnjo izobrazbe?

6. Koliko generacij živi v gospodinjstvu vprašanega?

6.1. Ali se vprašani po številu generacij, ki živijo v gospodinjstvu, razlikujejo

glede na starost?

6.2. Ali se vprašani po številu generacij, ki živijo v gospodinjstvu, razlikujejo

glede na spol?

6.3. Ali se vprašani po številu generacij, ki živijo v gospodinjstvu, razlikujejo

glede na stopnjo izobrazbe?

7. Koliko otrok ima vprašani?

7.1. Ali se vprašani po številu otrok razlikujejo glede na starost?

7.2. Ali se vprašani po številu otrok razlikujejo glede na spol?

7.3. Ali se vprašani po številu otrok razlikujejo glede na stopnjo izobrazbe?

8. Kako je z varstvom predšolskih otrok?

8.1. Ali se vprašani v varstvu predšolskih otrok razlikujejo glede na starost?

8.2. Ali se vprašani v varstvu predšolskih otrok razlikujejo glede na spol?

8.3. Ali se vprašani v varstvu predšolskih otrok razlikujejo glede na stopnjo

izobrazbe?

9. Kako vprašani ocenjujejo pravilnost trditve, da se je vloga ženske skozi leta

spremenila in da gospodinjska opravila in vzgoja otrok nista več izključno

nalogi ženske?

9.1. Ali se vprašani pri oceni pravilnosti trditve, da se je vloga ženske skozi

leta spremenila in da gospodinjska opravila in vzgoja otrok nista več

izključno nalogi ženske, razlikujejo glede na starost?

43

9.2. Ali se vprašani pri oceni pravilnosti trditve, da se je vloga ženske skozi

leta spremenila in da gospodinjska opravila in vzgoja otrok nista več

izključno nalogi ženske, razlikujejo glede na spol?

9.3. Ali se vprašani pri oceni pravilnosti trditve, da se je vloga ženske skozi

leta spremenila in da gospodinjska opravila in vzgoja otrok nista več

izključno nalogi ženske, razlikujejo glede na stopnjo izobrazbe?

10. Kako vprašani ocenjujejo, katere naloge opravlja ženska v njihovi družini?

10.1. Ali se vprašani pri oceni, katere naloge opravlja ženska v njihovi

družini, razlikujejo glede na starost?

10.2. Ali se vprašani pri oceni, katere naloge opravlja ženska v njihovi

družini, razlikujejo glede na spol?

10.3. Ali se vprašani pri oceni, katere naloge opravlja ženska v njihovi

družini, razlikujejo glede na stopnjo izobrazbe?

11. Kako vprašani ocenjujejo pravilnost trditve, da se je vloga moškega skozi leta

spremenila in da preskrba družine ni več izključno naloga moškega?

11.1. Ali se vprašani pri oceni pravilnosti trditve, da se je vloga moškega

skozi leta spremenila in da preskrba družine ni več izključno naloga

moškega, razlikujejo glede na starost?

11.2. Ali se vprašani pri oceni pravilnosti trditve, da se je vloga moškega

skozi leta spremenila in da preskrba družine ni več izključno naloga

moškega, razlikujejo glede na spol?

11.3. Ali se vprašani pri oceni pravilnosti trditve, da se je vloga moškega

skozi leta spremenila in da preskrba družine ni več izključno naloga

moškega, razlikujejo glede na stopnjo izobrazbe?

12. Kako vprašani ocenjujejo, katere naloge opravlja moški v njihovi družini?

12.1. Ali se vprašani pri oceni, katere naloge opravlja moški v njihovi družini,

razlikujejo glede na starost?

12.2. Ali se vprašani pri oceni, katere naloge opravlja moški v njihovi družini,

razlikujejo glede na spol?

12.3. Ali se vprašani pri oceni, katere naloge opravlja moški v njihovi družini,

razlikujejo glede na stopnjo izobrazbe?

44

13. Kako vprašani ocenjujejo pomembnost vloge starih staršev pri vzgoji otrok?

13.1. Ali se vprašani pri oceni pomembnosti starih staršev pri vzgoji otrok

razlikujejo glede na starost?

13.2. Ali se vprašani pri oceni pomembnosti starih staršev pri vzgoji otrok

razlikujejo glede na spol?

13.3. Ali se vprašani pri oceni pomembnosti starih staršev pri vzgoji otrok

razlikujejo glede na stopnjo izobrazbe?

14. Kako vprašani ocenjujejo pogostost posvetovanja glede vzgojnih zadev s

starimi starši?

14.1. Ali se vprašani pri oceni pogostosti posvetovanja glede vzgojnih zadev

s starimi starši razlikujejo glede na starost?

14.2. Ali se vprašani pri oceni pogostosti posvetovanja glede vzgojnih zadev

s starimi starši razlikujejo glede na spol?

14.3. Ali se vprašani pri oceni pogostosti posvetovanja glede vzgojnih zadev

s starimi starši razlikujejo glede na stopnjo izobrazbe?

15. Kako vprašani ocenjujejo pogostost preživljanja prostega časa vnukov s

starimi starši?

15.1. Ali se vprašani pri oceni pogostosti preživljanja prostega časa vnukov s

starimi starši razlikujejo glede na starost?

15.2. Ali se vprašani pri oceni pogostosti preživljanja prostega časa vnukov s

starimi starši razlikujejo glede na spol?

15.3. Ali se vprašani pri oceni pogostosti preživljanja prostega časa vnukov s

starimi starši razlikujejo glede na stopnjo izobrazbe?

16. Kako vprašani preživljajo prosti čas?

16.1. Ali se vprašani v preživljanju prostega časa razlikujejo glede na starost?

16.2. Ali se vprašani v preživljanju prostega časa razlikujejo glede na spol?

16.3. Ali se vprašani v preživljanju prostega časa razlikujejo glede na stopnjo

izobrazbe?

45

17. Kolikokrat na leto se vprašani z družino ali s partnerjem odpravijo na dopust?

17.1. Ali se vprašani v pogostosti dopustov razlikujejo glede na starost?

17.2. Ali se vprašani v pogostosti dopustov razlikujejo glede na spol?

17.3. Ali se vprašani v pogostosti dopustov razlikujejo glede na stopnjo

izobrazbe?

18. Kakšna je kvaliteta življenja na podeželju?

18.1. Kako vprašani ocenjujejo kvaliteto življenja na podeželju?

18.2. Se vprašani strinjajo s trditvijo, da je podeželje najboljše okolje za

bivanje in vzgojo otrok?

18.3. Se vprašani strinjajo s trditvijo, da postaja podeželje tudi dejansko vse

bolj priljubljen prostor za bivanje in vzgojo otrok in kako se to odraža v

njihovem kraju?

3.2.2 Raziskovalne hipoteze

Hipoteze so izražene implicitno v obliki raziskovalnih vprašanj o odvisnih zvezah

oziroma razlikah.

3.2.3 Spremenljivke

1. starost,

2. spol,

3. stopnja izobrazbe,

4. javna infrastruktura,

5. turistična dejavnost,

6. razdalja do najbližje pošte in večje trgovine,

7. poselitev kraja,

8. število avtomobilov,

9. pogostost nakupov,

10. oseba, ki hodi najpogosteje po nakupih,

11. dejavnost, s katero pridobiš največji del sredstev za preživetje,

12. možnost preživetja družine izključno s kmetijsko dejavnostjo,

13. število generacij v gospodinjstvu,

46

14. število otrok,

15. varstvo predšolskih otrok,

16. spreminjanje vloge ženske,

17. naloge ženske, ki jih opravlja v družini,

18. spreminjanje vloge moškega,

19. naloge moškega, ki jih opravlja v družini,

20. pomembnost vloge starih staršev pri vzgoji otrok,

21. pogostost posvetovanja s starimi starši glede vzgoje otrok,

22. pogostost preživljanja prostega časa vnukov s starimi starši,

23. preživljanje prostega časa,

24. pogostost dopusta z družino ali s partnerjem,

25. ocena kvalitete življenja na podeželju

26. strinjanje s trditvijo, da je podeželje najboljše okolje za bivanje in vzgojo

otrok

27. strinjanje s trditvijo, da postaja podeželje tudi dejansko vse bolj

priljubljeno področje za bivanje in vzgojo otrok.

3.2.3.1 Izvori podatkov za spremenljivke

Podatke za vse spremenljivke smo dobili z anketnim vprašalnikom.

47

3.2.3.2 Preizkušanje odvisne zveze med spremenljivkami

Tabela 1: Pregled zvez med spremenljivkami po raziskovalnih vprašanjih Zaporedna številka

raziskovalnega vprašanja

Odvisne

spremenljivke

Neodvisne

spremenljivke

1.1 4

1.2 5

1.3 6

1.4 7

1.5 8

2.1 9 1

2.2 9 2

2.3 9 3

3.1 10 1

3.2 10 2

3.3 10 3

4.1 11 1

4.2 11 2

4.3 11 3

5.1 12 1

5.2 12 2

5.3 12 3

6.1 13 1

6.2 13 2

6.3 13 3

7.1 14 1

7.2 14 2

7.3 14 3

8.1 15 1

8.2 15 2

8.3 15 3

9.1 16 1

9.2 16 2

9.3 16 3

10.1 17 1

10.2 17 2

10.3 17 3

11.1 18 1

11.2 18 2

11.3 18 3

48

12.1 19 1

12.2 19 2

12.3 19 3

13.1 20 1

13.2 20 2

13.3 20 3

14.1 21 1

14.2 21 2

14.3 21 3

15.1 22 1

15.2 22 2

15.3 22 3

16.1 23 1

16.2 23 2

16.3 23 3

17.1 24 1

17.2 24 2

17.3 24 3

18.1 25

18.2 26

18.3 27

3.3 Metodologija

3.3.1 Raziskovalna metoda

Uporabili smo deskriptivno in kavzalno neeksperimentalno metodo empiričnega

družboslovnega raziskovanja.

3.3.2 Raziskovalni vzorec

Raziskovali smo na neslučajnostnem priložnostnem vzorcu 214 vprašanih moških

in žensk, ki živijo na podeželju v severovzhodni Sloveniji, in sicer v občinah

Gornja Radgona, Križevci pri Ljutomeru, Ljutomer, Ormož, Radenci in Središče

ob Dravi. Od tega je anketni vprašalnik izpolnilo 109 žensk in 105 moških.

49

Tabela 2: Število (f) in strukturni odstotki (f %) vprašanih po starosti

STAROST f f%

20 – 30 let 26 12,1

30 – 40 let 100 46,7

40 – 50 let 53 24,8

Nad 50 let 35 16,4

Skupaj 214 100,0

46,7 % vprašanih je starih med 30 in 40 let, 24,8 % med 40 in 50 let, 16,4 % nad

50 let ter 12,1 % med 20 in 30 let.

Tabela 3: Število (f) in strukturni odstotki (f %) vprašanih po spolu

SPOL f f%

Ženski 109 50,9

Moški 105 49,1

Skupaj 214 100,0

Anketni vprašalnik je izpolnilo 50,9 % žensk in 49,1 % moških.

Tabela 4: Število (f) in strukturni odstotki (f %) vprašanih po stopnji

izobrazbe

STOPNJA IZOBRAZBE f f%

Manj kot IV. stopnja 37 17,3

IV. ali V. stopnja 148 69,2

VI. ali VII. stopnja 27 12,6

VII/2. ali VIII. stopnja 2 0,9

Skupaj 214 100,0

V anketi je sodelovalo 69,2 % vprašanih s poklicno ali srednjo šolo, 17,3 %

vprašanih z manj kot IV. stopnjo izobrazbe in 12,6 % vprašanih, ki so zaključili

višjo šolo ali fakulteto, visoko šolo ali umetnostno akademijo. Samo dve vprašani

osebi pa imata magisterij ali doktorat.

50

3.3.3 Postopek zbiranja podatkov

3.3.3.1 Organizacija zbiranja podatkov

Najprej smo s pomočjo literature sestavili anketni vprašalnik in ga dali v pregled

mentorici, ki nam ga je odobrila. Po pregledu vprašalnika smo le-tega sondažno

uporabili in nato odpravili pomanjkljivosti in napake. Nato smo izvedli

anketiranje. Anketiranje je potekalo na podeželju aprila in maja 2009. Anketiranje

je bilo anonimno in je potekalo individualno.

3.3.3.2 Vsebinsko-metodološke značilnosti anketnega vprašalnika

Vsebinsko-formalna stran anketnega vprašalnika

Anketni vprašalnik vsebuje vprašanja o stopnji razvitosti podeželja, nakupovalnih

navadah, spremembah družinskega življenja na podeželju, preživljanju prostega

časa, kvaliteti življenja na podeželju in o trditvi, da je podeželje najboljše okolje

za bivanje in vzgojo otrok ter o trditvi, da postaja podeželje vse bolj priljubljeno

področje za bivanje in vzgojo otrok.

Vsa vprašanja, razen prvega, sedemindvajsetega in osemindvajsetega, so zaprtega

tipa.

Merske karakteristike anketnega vprašalnika

Veljavnost anketnega vprašalnika smo zagotovili z mentoričinim pregledom.

Zanesljivost anketnega vprašalnika smo zagotovili z natančnimi navodili in

enopomenskimi specifičnimi vprašanji.

Objektivnost anketnega vprašalnika smo zagotovili z zaprtimi tipi vprašanj, pri

katerih nismo mogli s subjektivnim presojanjem spreminjati informacij. V fazi

anketiranja pa smo pazili, da nismo vplivali na odgovore vprašanih – ankete smo

namreč dva dneva pustili pri njih, da so jih lahko v miru rešili.

3.3.4 Postopki obdelave podatkov

Odgovore na vprašanja odprtega tipa smo signirali in kategorizirali, kategorije pa

nato rangirali po pogostosti njihovega ponavljanja in tako urejene tabelarično

prikazali. Podatke, zbrane z vprašanji zaprtega tipa smo tabelarično prikazali z

51

navedbo absolutnih (f) in odstotnih frekvenc (f %). Zbrane podatke som obdelali s

programom SPSS. Uporabili smo deskriptivno in inferenčno statistiko. Za

preizkušanje odvisnih zvez med spremenljivkami pa smo uporabili 2 – preizkus.

3.3.5 Rezultati obdelave podatkov in njihova interpretacija

3.3.5.1 Stopnja razvitosti podeželja

3.3.5.1.1 Javna infrastruktura v kraju, kjer živijo vprašani

Tabela 5: Število (f) in strukturni odstotki (f %) vprašanih po oceni javne

infrastrukture v kraju, kjer živijo

JAVNA

INFRASTRUKTURA

f f%

a, d, e in f 149 69,6

a, b, d, e in f 6 2,8

a, c, d, e in f 5 2,3

a, d in e 9 4,2

d in e 6 2,8

d, e in f 5 2,3

Vse 34 15,9

Skupaj 214 100,0

Večina vprašanih (69,6 %) ima dostop do asfaltne ceste, vodovodnega in

električnega priključka, telefonskega priključka ter kabelske televizije in interneta.

Skoraj 16,0 % vprašanih se lahko poleg naštetega pohvali še s pločnikom in

kanalizacijo. 4,2 % vprašanih ima dostop do asfaltirane ceste, vodovodnega in

električnega priključka in telefonskega priključka. 2,8 % vprašanih ima vse, razen

kanalizacije, in prav tako število vprašanih ima samo vodovod, elektriko in

telefonski priključek. 2,3 % vprašanih ima vse, razen kanalizacije, enaki odstotek

vprašanih pa se lahko pohvali z vodovodom, elektriko, telefonskim priključkom

ter kabelsko televizijo in internetom, nima pa asfaltirane ceste, pločnika in

kanalizacije.

Sklenemo lahko, da javna infrastruktura na podeželju, kjer živijo vprašani, ni

najboljša. Vprašani si v največji meri želijo boljšo urejenost cestne infrastrukture

52

(asfaltirane ceste, pločniki, kolesarske steze, javna razsvetljava), menijo pa tudi,

da je skrajni čas, da se tudi v njihovem kraju uredi kanalizacijsko omrežje.

Nepojmljivo pa je dejstvo, da v času informacijske družbe kar nekaj stanovanjskih

hiš nima dostopa do kabelske televizije oz. interneta. Sicer je res, da se je stanje

na podeželju v primerjavi s preteklostjo izboljšalo, vendar še vedno ne dosega

standarda, ki je dandanes pričakovan.

3.3.5.1.2 Turistična dejavnost v kraju, kjer živijo vprašani

Tabela 6: Število (f) in strukturni odstotki (f %) vprašanih po oceni razvitosti

turistične dejavnosti v kraju, kjer živijo

TURISTIČNA DEJAVNOST f f%

Zelo dobro razvita 9 4,2

Dobro razvita 33 15,4

Razvita, vendar bi lahko bilo stanje boljše 100 46,7

Slabo razvita 42 19,6

Zelo slabo razvita 30 14,0

Skupaj 214 100,0

Malo manj kot polovica vprašanih (46,7 %) ocenjuje, da je turistična dejavnost v

kraju, kjer živijo, razvita, vendar še vedno obstaja možnost izboljšanja. Skoraj

petina vprašanih pa ocenjuje, da je turistična dejavnost v kraju slaba razvita. Po

ocenah 4,2 % vprašanih je turistična dejavnost zelo dobra in kar 14,0 %

anketiranih je prepričanih, da je zelo slabo razvita. Slednji podatek je skrb

vzbujajoč, saj se v zadnjem času vse bolj poudarja dejstvo, da je najprimernejša

dejavnost za razvoj podeželja ravno turistična dejavnost, s pomočjo katere se

lahko podeželje znebi negativnih predsodkov in izpostavi svoje pozitivne strani.

Iz tega lahko zaključimo, da si bodo ljudje na podeželju morali še posebej

prizadevati, da bodo turistično dejavnost postavili na višji nivo. Vendar pa bo za

to potrebno najprej urediti javno infrastrukturo, saj je turistična dejavnost v veliki

meri odvisna od le-te. Poleg tega na podeželju ljudje pogrešajo tudi kakšen

bankomat in restavracijo, primanjkujejo pa tudi prostočasnih oz. družabnih

dejavnosti (športne in kulturne – obujanje starih običajev), ki so za turiste

53

izrednega pomena. Velik problem pa predstavlja tudi javni promet, ki na

podeželju skoraj ne obstaja.

3.3.5.1.3 Razdalja do najbližje pošte in večje trgovine v kraju, kjer živijo

vprašani

Tabela 7: Število (f) in strukturni odstotki (f %) vprašanih po oceni razdalje

do najbližje pošte in večje trgovine v kraju, kjer živijo

RAZDALJA DO POŠTE IN VEČJE

TRGOVINE

f f%

V razdalji enega kilometra 32 15,0

V razdalji med enim in tremi kilometri 85 39,7

V razdalji med tremi in petimi kilometri 81 37,9

V razdalji med petimi in sedmimi kilometri 11 5,1

V razdalji več kot sedem kilometrov 5 2,3

Skupaj 214 100,0

Iz dobljenih empiričnih rezultatov lahko razberemo, da ima največji delež

vprašanih (39,7 % in 37,9 %) najbližjo pošto in večjo trgovino v razdalji med

enim in tremi kilometri oz. med tremi in petimi kilometri. 15,0 % vprašanih pa

ima pošto in večjo trgovino v oddaljenosti enega kilometra. Po eni strani tako

ugotavljamo, da so se večje trgovine in včasih celo nakupovalni centri preselili iz

mest na obrobje, v neposredno bližino podeželja, v čemer lahko vidimo pozitivno

stran, saj imajo tako prebivalci podeželja bližje do trgovine, po drugi strani pa to

še bolj obremenjuje okolje, tako zaradi večjega onesnaževanja kot zaradi

uničevanja velikih površin rodovitne zemlje. Po drugi strani pa uporabljajo

prebivalci podeželja, če želijo iti po nakupih oz. opraviti zadeve na pošti, zaradi

pomanjkanja javnega prometa najpogosteje avtomobile, kar posledično pomeni še

večje onesnaževanje okolja.

54

3.3.5.1.4 Poselitev kraja, kjer živijo vprašani

Tabela 8: Število (f) in strukturni odstotki (f %) vprašanih po oceni poselitve

kraja, kjer živijo

POSELITEV KRAJA f f%

Kraj je gosto poseljen 47 21,9

Kraj je redko poseljen 50 23,4

Kraj se prazni 12 5,6

Kraj se polni 22 10,3

Poselitev ostaja nespremenjena 83 38,8

Skupaj 214 100,0

Na osnovi dobljenih empiričnih rezultatov lahko razberemo, da skoraj 40,0 %

vprašanih ocenjuje, da ostaja poselitev v njihovem kraju nespremenjena, sledijo

vprašani, ki ocenjujejo, da je njihov kraj redko poseljen in nato osebe, ki so

ocenile, da je kraj gosto poseljen. Vzpodbudnih pa je tistih 10,3 %, ki kažejo na to,

da se podeželje polni, oz. da se ljudje priseljujejo na podeželje, oz. si mladi

ustvarjajo družine na podeželju. Če ostaja poseljenost nespremenjena, lahko to na

eni strani pomeni, da so ljudje zadovoljni s kvaliteto življenja na podeželju, lahko

pa to pomeni preprosto to, da so ljudje brez ambicij in zato ostajajo na podeželju.

Možni vzroki za redko poseljenost so lahko slaba javna infrastruktura,

pomanjkanje družabnih dejavnosti, slaba dostopnost do šol, trgovin in uradov ter

ponekod slaba razvitost podeželja nasploh. Ključen vzrok za gosto poseljenost oz.

priseljevanje na podeželje pa je lahko boljša kvaliteta življenja kot v mestu (bolj

zdravo okolje – čist zrak, več miru, manjše možnosti, da otroci zapadejo v slabo

družbo), pa tudi več stika z naravo in več prostora za gibanje.

55

3.3.5.1.5 Število avtomobilov, ki jih imajo vprašani pri hiši

Tabela 9: Število (f) in strukturni odstotki (f %) vprašanih po številu

avtomobilov, ki jih imajo pri hiši

ŠTEVILO

AVTOMOBILOV

f f%

Eden 23 10,7

Dva 133 62,2

Trije 41 19,2

Več 17 7,9

Nobeden 0 0,0

Skupaj 214 100,0

Več kot 60,0 % vprašanih ima pri hiši dva avtomobila, skoraj petina vprašanih pa

ima tri avtomobile. Tako stanje si lahko razlagamo z dejstvom, da po večini na

podeželju ni javnega prometa, tako da so prebivalci izključno odvisni od lastne

organizacije in lastnega prevoza. Poleg tega sta velikokrat tako mož kot žena

zaposlena in to največkrat na različnih lokacijah, kar privede do tega, da nujno

potrebujeta vsak svoj avtomobil. Ker se pa v zadnjem času vse več mladih

podaljšano izobražuje in obstoječa ekonomska kriza povzroča, da mnogo mladih

ne najde zaposlitve, ostajajo ti še naprej pod isto streho kot starši (»mama hotel«)

in so tako še naprej ekonomsko odvisni od njih. Tako je v družini še ena

polnoletna oseba, ki tudi potrebuje avtomobil in tako so pri hiši naenkrat trije

avtomobili in če je otrok več, še več avtomobilov.

Ničesar ni, kar ne bi več moglo nastati na vasi ali iz vasi navzven. Je pa res, da bi

bilo brez avtomobila življenje na vasi nemogoče, saj na podeželju manjka

prometna mreža (Wieland po Glück in Magel, 1993, str. 24-25).

56

3.3.5.2 Nakupovalne navade

3.3.5.2.1 Pogostost nakupov

Tabela 10: Število (f) in strukturni odstotki (f %) vprašanih po oceni

pogostosti nakupov

POGOSTOST NAKUPOV f f%

1x na teden 64 29,9

2x na teden 49 22,9

3x na teden 57 26,6

1x na mesec 16 7,5

2x na mesec 3 1,4

3x na mesec 5 2,3

Po potrebi 17 7,9

Vsaki dan 3 1,4

Skupaj 214 100,0

Skoraj 30,0 % vprašanih gre po nakupih enkrat na teden, sledijo tisti, ki

nakupujejo trikrat tedensko in dvakrat tedensko. 7,5 % vprašanih oseb je

odgovorilo, da opravi večji nakup enkrat mesečno in sedemnajst je takih, ki gredo

nakupovat takrat, ko jim v gospodinjstvu nekaj zmanjka. Malo pa je takih, ki

hodijo po nakupih vsak dan (1,4 %).

57

Tabela 11: Število (f) in strukturni odstotki (f %) vprašanih po oceni

pogostosti nakupov, glede na starost

1 STAROST Skupaj

9

20 – 30

let

30 – 40

let

40 – 50

let

Nad 50

let

POGOSTOST

NAKUPOV

1x na

teden

f 4 29 18 13 64

f% 15,4% 29,0% 34,0% 37,1% 29,9%

2x na

teden

f 8 20 12 9 49

f% 30,8% 20,0% 22,6% 25,7% 22,9%

3x na

teden

f 11 34 8 4 57

f% 42,3% 34,0% 15,1% 11,4% 26,6%

1x na

mesec

f 2 4 6 4 16

f% 7,7% 4,0% 11,3% 11,4% 7,5%

2x na

mesec

f 0 2 1 0 3

f% 0,0% 2,0% 1,9% 0,0% 1,4%

3x na

mesec

f 0 3 1 1 5

f% 0,0% 3,0% 1,9% 2,9% 2,3%

Po potrebi f 0 6 7 4 17

f% 0,0% 6,0% 13,2% 11,4% 7,9%

Vsaki dan f 1 2 0 0 3

f% 3,8% 2,0% 0,0% 0,0% 1,4%

Skupaj f 26 100 53 35 214

f% 100,0% 100,0% 100,0% 100,0% 100,0%

Izid 2 – preizkusa: 2 = 32,241 g = 21, P = 0,055

Na osnovi 2 – preizkusa ugotovimo, da lahko ničelno hipotezo (H0) obdržimo.

Torej ne obstaja statistično značilna razlika med pogostostjo nakupov in starostjo

vprašanih. Dvajset – do tridesetletniki hodijo po večini po nakupih trikrat ali

dvakrat na teden, trideset – do štiridesetletniki trikrat ali enkrat na teden, medtem

ko opazimo pri več kot štiridesetletnikov tendenco, da nakupujejo enkrat na teden.

58

Če analiziramo dobljene rezultate, tako ugotovimo še, da starejši vprašani v

primerjavi z mlajšimi vprašanimi hodijo redkeje po nakupih, vendar razlika ni

velika.

Izid je pričakovan, saj smo predvidevali, da bodo mladi pogosteje nakupovali kot

starejši, vendar razlika v pogostosti med njimi ne bo ekstremno velika. Dejstvo je

namreč, da starejši nakupujejo najpogosteje živila in ostale stvari, ki so potrebne v

gospodinjstvu, medtem ko mladi v večji meri nakupujejo stvari za lastno porabo

(kozmetiko, oblačila, obutev).

Tabela 12: Število (f) in strukturni odstotki (f %) vprašanih po oceni

pogostosti nakupov, glede na spol

2 SPOL Skupaj

9 Moški Ženski

POGOSTOST

NAKUPOV

1x na teden f 33 31 64

f% 31,4% 28,4% 29,9%

2x na teden f 25 24 49

f% 23,8% 22,0% 22,9%

3x na teden f 23 34 57

f% 21,9% 31,2% 26,6%

1x na mesec f 10 6 16

f% 9,5% 5,5% 7,5%

2x na mesec f 2 1 3

f% 1,9% 0,9% 1,4%

3x na mesec f 3 2 5

f% 2,9% 1,8% 2,3%

Po potrebi f 8 9 17

f% 7,6% 8,3% 7,9%

Vsaki dan f 1 2 3

f% 1,0% 1,8% 1,4%

Skupaj f 105 109 214

f% 100,0% 100,0% 100,0%

Izid 2 – preizkusa: 2 = 4,095; g = 7, P = 0,769

59

Kakor kaže rezultat 2 – preizkusa lahko ničelno hipotezo (H0) obdržimo.

Statistično značilna razlika med spolom in pogostostjo nakupov ne obstaja.

Anketirani moški sicer v največji meri ocenjujejo, da se hodi v njihovi družini po

nakupih enkrat na teden, medtem ko vprašane ženske ocenjujejo, da se hodi po

nakupih trikrat na teden. Drugače pa v oceni pogostosti nakupov ni večje razlike

med spoloma.

Izid je pričakovan, saj smo domnevali, da spol ne bo vplival na oceno pogostosti

nakupov, saj se ti izvajajo v družini ponavadi po določenem urniku ali ko zmanjka

določenih stvari v gospodinjstvu, na kar pa ne vpliva spol ocenjevalca, saj le-ta

preprosto oceni objektivno stanje.

60

Tabela 13: Število (f) in strukturni odstotki (f %) vprašanih po oceni

pogostosti nakupov, glede na stopnjo izobrazbe

3 STOPNJA IZOBRAZBE Skupaj

9

Manj kot

IV.

stopnja

IV. ali

V.

stopnja

VI. ali

VII.

stopnja

VII/2. ali

VIII.

stopnja

POGOSTOST

NAKUPOV

1x na

teden

f 13 42 9 0 64

f% 35,1% 28,4% 33,3% 0,0% 29,9%

2x na

teden

f 10 34 5 0 49

f% 27,0% 23,0% 18,5% 0,0% 22,9%

3x na

teden

f 4 41 10 2 57

f% 10,8% 27,7% 37,0% 100,0% 26,6%

1x na

mesec

f 8 8 0 0 16

f% 21,6% 5,4% 0,0% 0,0% 7,5%

2x na

mesec

f 0 3 0 0 3

f% 0,0% 2,0% 0,0% 0,0% 1,4%

3x na

mesec

f 2 3 0 0 5

f% 5,4% 2,0% 0,0% 0,0% 2,3%

Po

potrebi

f 0 14 3 0 17

f% 0,0% 9,5% 11,1% 0,0% 7,9%

Vsaki

dan

f 0 3 0 0 3

f% 0,0% 2,0% 0,0% 0,0% 1,4%

Skupaj f 37 148 27 2 214

f% 100,0% 100,0% 100,0% 100,0% 100,0%

Izid 2 – preizkusa: 2 = 36,678; g = 21, P = 0,018

61

V tem primeru lahko ničelno hipotezo (H0) zavrnemo; razlika v pogostosti

nakupovanja znotraj gospodinjstva glede na stopnjo izobrazbe je statistično

značilna. Več kot tretjina vprašanih, ki imajo zaključeno manj kot IV. stopnjo

izobrazbe, nakupuje enkrat tedensko. Prav tako 28,4% vprašanih, ki so končali

poklicno ali srednjo šolo, hodi po nakupih enkrat tedensko in 27,7 % trikrat

tedensko. Vprašani s VI. ali VII. stopnjo izobrazbe najpogosteje nakupujejo trikrat

tedensko ali pa enkrat tedensko, prav tako sta dve vprašani osebi, ki imata

zaključeni magisterij ali doktorat, ocenili, da nakupujejo v njihovi družini trikrat

na teden. Opazimo lahko, da se z višanjem stopnje izobrazbe viša tudi pogostost

nakupov.

Izid je pričakovan. Domnevali smo, da bo glede na stopnjo izobrazbe prihajalo do

razlik pri pogostosti nakupov. Eden od možnih vzrokov za redkejše nakupovanje

nižje izobraženih je lahko primanjkovanje materialnih dobrin (denarja). Praviloma

zaslužijo namreč višje izobražene osebe več in lahko tako pogosteje hodijo po

nakupih. Drugi vzrok pa je lahko poudarjanje zdravega načina življenja, ki ga v

večji meri poudarjajo višje izobražene osebe. Zdrava so npr. biološko pridelana

živila, ki so povečini tudi nekoliko dražja od živil, ki so pridelana v masovni

proizvodnji in si jih lahko zato privoščijo višje izobraženi. Poleg tega je npr.

najbolj zdravo sveže meso in ga je zato priporočljivo kupiti isti dan, kot ga

nameravaš porabiti in ga ne zamrzovati in uporabiti kasneje. Tudi tega se po

večini zavedajo višje izobraženi.

3.3.5.2.2 Kdo hodi najpogosteje po nakupih

Tabela 14: Število (f) in strukturni odstotki (f %) vprašanih po določitvi

osebe, ki hodi najpogosteje po nakupih

OSEBA, KI HODI NAJPOGOSTEJE PO

NAKUPIH

f f%

Moja partnerka 128 59,8

Moj partner 22 10,3

Moji/partnerjevi starši 7 3,3

Celotna družina 50 23,4

Otroci 1 0,5

Skupaj s partnerjem 6 2,8

Skupaj 214 100,0

62

Iz dobljenih empiričnih rezultatov lahko razberemo, da v družinah skoraj dveh

tretjin vprašanih oseb hodi po nakupih ženska, malo več kot 23% odstotkov

vprašanih pa je izjavilo, da pri njih hodi po nakupih celotna družina. Moški pa so

zadolženi za nakupovanje v dobrih desetih odstotkih družin, ki so bile zajete v

raziskavo.

Tabela 15: Število (f) in strukturni odstotki (f %) vprašanih po določitvi

osebe, ki hodi najpogosteje po nakupih, glede na starost

1 STAROST Skupaj

10

20 – 30

let

30 – 40

let

40 – 50

let

Nad

50 let

OSEBA, KI

HODI

NAJPOGOSTEJE

PO NAKUPIH

Moja partnerka f 13 68 29 18 128

f% 50,0% 68,0% 54,7% 51,4

%

59,8%

Moj partner f 3 10 6 3 22

f% 11,5% 10,0% 11,3% 8,6% 10,3%

Moji/partnerjevi

starši

f 4 3 0 0 7

f% 15,4% 3,0% 0,0% 0,0% 3,3%

Celotna družina f 6 19 14 11 50

f% 23,1% 19,0% 26,4% 31,4

%

23,4%

Otroci f 0 0 0 1 1

f% 0,0% 0,0% 0,0% 2,9% ,5%

Skupaj s

partnerjem

f 0 0 4 2 6

f% 0,0% 0,0% 7,5% 5,7% 2,8%

Skupaj f 26 100 53 35 214

f% 100,0% 100,0% 100,0% 100,0

%

100,0%

Izid 2 – preizkusa: 2 = 30,602; g = 15, P = 0,010

63

2 – preizkus nam pokaže, da lahko ničelno hipotezo (H0) zavrnemo. Statistična

razlika v določitvi osebe, ki hodi najpogosteje po nakupih, glede na starost,

obstaja. V družinah vprašanih, starih od trideset do štirideset let, v daleč

največjem deležu hodijo po nakupih ženske. Podobno je tudi v družinah vprašanih,

starih od štirideset do petdeset let. V polovici družin vprašanih, starih od dvajset

do trideset let, hodijo po nakupih partnerke, vendar pa so pri tej skupini pogosti

nakupovalec (v 15,4 %) tudi starši vprašanega ali njegove partnerice. V mnogih

družinah vseh štirih starostnih skupin pa hodi po nakupih celotna družina.

Izid ni pričakovan. Menili smo namreč, da bodo v družinah vprašanih, ki so stari

nad petdeset let, v večji meri otroci tisti, ki bodo najpogosteje hodili po nakupih.

Osebe, ki so starejše od petdeset let, so namreč velikokrat že upokojene in

mnogokrat ne zmorejo same opraviti vseh opravil. Medtem ko smo pri vprašanih,

ki so stari nekaj čez dvajset let, domnevali, da bodo najpogostejši nakupovalec

njihovi starši. To pa zato, ker se namreč v zadnjem času vse več mladih

podaljšano izobražuje in obstoječa ekonomska kriza povzroča, da mnogo mladih

ne najde zaposlitve. Tako ostajajo še naprej pod isto streho kot starši (»mama

hotel«) in so še naprej ekonomsko odvisni od njih. Mogoče smo pričakovali tudi,

da hodi v družinah s šoloobveznimi otroki (vprašani, stari od trideset do petdeset

let) po nakupih celotna družina in se tako otroke na konkretnem primeru učijo

racionalne porabe denarja.

64

Tabela 16: Število (f) in strukturni odstotki (f %) vprašanih po določitvi

osebe, ki hodi najpogosteje po nakupih, glede na spol

2 SPOL Skupaj

10 Moški Ženski

OSEBA, KI

HODI

NAJPOGOSTEJ

E PO NAKUPIH

Moja partnerka f 57 71 128

f% 54,3% 65,1% 59,8%

Moj partner f 15 7 22

f% 14,3% 6,4% 10,3%

Moji/partnerjevi

starši

f 4 3 7

f% 3,8% 2,8% 3,3%

Celotna družina f 25 25 50

f% 23,8% 22,9% 23,4%

Otroci f 1 0 1

f% 1,0% 0,0% 0,5%

Skupaj s partnerjem f 3 3 6

f% 2,9% 2,8% 2,8%

Skupaj f 105 109 214

f% 100,0% 100,0% 100,0%

Izid 2 – preizkusa: 2 = 5,966; g = 5, P = 0,310

Glede na rezultat 2 – preizkusa lahko ničelno hipotezo (H0) obdržimo. Ne

obstaja statistična razlika v določitvi osebe, ki hodi najpogosteje po nakupih,

glede na spol. Tako vprašani moški kot vprašane ženske v največji meri

ocenjujejo, da v njihovi družini najpogosteje hodi po nakupih ženska. Sledijo pa

družine, v katerih hodijo po nakupih vsi člani družine.

Izid je pričakovan. Domnevali smo, da se vprašani moški in vprašane ženske ne

bodo razlikovali pri določitvi osebe v njihovi družini, ki hodi najpogosteje po

nakupih. Spol vprašanih namreč ne vpliva na oceno; oceni se namreč neko stanje,

ki obstaja v družini, v kateri vprašana oseba živi.

65

Tabela 17: Število (f) in strukturni odstotki (f %) vprašanih po določitvi

osebe, ki hodi najpogosteje po nakupih, glede na stopnjo izobrazbe

3 STOPNJA IZOBRAZBE Skupaj

10

Manj

kot IV.

stopnja

IV. ali

V.

stopnja

VI. ali

VII.

stopnja

VII/2.

ali

VIII.

stopnja

OSEBA, KI

HODI

NAJPOGOSTEJE

PO NAKUPIH

Moja

partnerka

f 20 90 18 0 128

f% 54,1% 60,8% 66,7% ,0% 59,8%

Moj partner f 7 12 3 0 22

f% 18,9% 8,1% 11,1% 0,0% 10,3%

Moji/partnerj

evi starši

f 1 6 0 0 7

f% 2,7% 4,1% 0,0% 0,0% 3,3%

Celotna

družina

f 8 34 6 2 50

f% 21,6% 23,0% 22,2% 100,0% 23,4%

Otroci f 0 1 0 0 1

f% 0,0% 0,7% 0,0% 0,0% 0,5%

Skupaj s

partnerjem

f 1 5 0 0 6

f% 2,7% 3,4% 0,0% 0,0% 2,8%

Skupaj f 37 148 27 2 214

f% 100,0% 100,0% 100,0% 100,0% 100,0%

Izid 2 – preizkusa: 2 = 13,689; g = 15, P = 0,549

Iz 2 – preizkusa ugotovimo, da lahko ničelno hipotezo (H0) obdržimo. Razlika v

določitvi osebe, ki hodi najpogosteje po nakupih, glede na stopnjo izobrazbe ni

statistično značilna. V večini vprašanih družin hodi po nakupih najpogosteje

ženska. Je pa res, da pri vprašanih, ki imajo končano manj kot poklicno šolo, hodi

66

v kar 18,9 % po nakupih moški. To si lahko razlagamo z delitvijo dela znotraj teh

družin. Obstaja možnost, da je v teh družinah moški v delovnem razmerju, ženska

pa, kot nekoč, skrbi za gospodinjska opravila in vzgojo otrok. Tako zaradi

praktičnosti moški na poti iz službe stopi do trgovine in nabavi potrebne stvari.

Takšen izid smo delno pričakovali. Pričakovali smo, da bo pri nižje izobraženih

hodil po nakupih tudi moški in to zaradi zgoraj navedenega vzroka. Pričakovali pa

smo tudi, da bodo pri višje izobraženih v večji meri hodili po nakupih tudi

partnerji, saj smo domnevali, da je pri izobraženih enakopravno partnerstvo še

bolj poudarjeno in da tudi moški prevzamejo kakšno gospodinjsko opravilo. Ali

pa bodo pogostejši vsaj nakupi s celotno družino, saj se lahko otroci tako marsikaj

naučijo.

3.3.5.3 Spremembe družinskega življenja na podeželju

3.3.5.3.1 Preživljanje družine

3.3.5.3.1.1 Dejavnost, s katero pridobi družina največji del sredstev za preživetje

Tabela 18: Število (f) in strukturni odstotki (f %) vprašanih po določitvi

dejavnosti, s katero pridobi družina največji del sredstev za preživetje

PREVLADUJOČA PRIDOBITNA

DEJAVNOST

f f%

Kmetijska dejavnost 92 43,0

Turistična dejavnost 0 0,0

Delovno razmerje 111 51,9

Kmetijska dejavnost in delovno razmerje 11 5,1

Skupaj 214 100,0

Pri več kot polovici vprašanih je prevladujoča pridobitna dejavnost delovno

razmerje (zaposlenost v državni službi ali samostojna dejavnost), pri 43,0 %

vprašanih je to kmetijska dejavnost in pri 5,1 % kombinacija kmetijske dejavnosti

in delovnega razmerja. Zanimivo pa je, da se niti ena vprašana oseba ne preživlja

s turistično dejavnostjo.

67

Tabela 19: Število (f) in strukturni odstotki (f %) vprašanih po določitvi

dejavnosti, s katero pridobi družina največji del sredstev za preživetje, glede

na starost

1 STAROST Skupaj

11

20 – 30

let

30 – 40

let

40 – 50

let

Nad 50

let

PREVLADUJOČA

PRIDOBITNA

DEJAVNOST

Kmetijska

dejavnost

f 9 23 31 29 92

f% 34,6% 23,0% 58,5% 82,9% 43,0%

Delovno

razmerje

f 16 70 20 5 111

f% 61,5% 70,0% 37,7% 14,3% 51,9%

Kmetijska

dejavnost in

delovno

razmerje

f 1 7 2 1 11

f% 3,8% 7,0% 3,8% 2,9% 5,1%

Skupaj f 26 100 53 35 214

f% 100,0% 100,0% 100,0% 100,0% 100,0%

Izid 2 – preizkusa: 2 = 47,623; g = 6, P = 0,000

2 – preizkus nam pokaže, da lahko ničelno hipotezo (H0) zavrnemo. Statistična

razlika v določitvi dejavnosti, s katero pridobi družina največji del sredstev za

preživetje glede na starost obstaja. Več kot osemdeset odstotkov vprašanih, ki so

starejši od petdeset let, se preživlja izključno s kmetijsko dejavnostjo, medtem ko

je 70,0 % vprašanih, starih od trideset do štirideset let in 61,5 % vprašanih, starih

od dvajset do trideset let, v delovnem razmerju in tako preživlja sebe ali celo

celotno družino.

Izid je pričakovan. Predpostavljali smo, da bodo starejše generacije po večini

preživljale svojo družino s kmetijsko dejavnostjo in mlajše generacije z

zaslužkom iz delovnega razmerja. Mnogo starejših oseb dostikrat nima končane

niti osnovne šole in se zato niso mogli zaposliti, kjer bi hoteli. Poleg tega so

odraščali v času, ko je bilo delo na kmetiji cenjeno in ljudje niso imeli negativnih

predsodkov do njega in podeželja. Mlade generacije pa so odraščale oz. odraščajo

68

v času, ko se vse bolj poudarja pomembnost izobraževanja in tudi sami starši jih

vzpodbujajo, da se izobražujejo, da jim bo v življenju boljše, kot je njim. Rečemo

pa lahko tudi, da je v trenutni situaciji malim kmetom težko preživeti družino

izključno s kmetijsko dejavnostjo.

Tabela 20: Število (f) in strukturni odstotki (f %) vprašanih po določitvi

dejavnosti, s katero pridobi družina največji del sredstev za preživetje, glede

na spol

2 SPOL Skupaj

11 Moški Ženski

PREVLADUJOČA

PRIDOBITNA

DEJAVNOST

Kmetijska dejavnost f 46 46 92

f% 43,8% 42,2% 43,0%

Delovno razmerje f 54 57 111

f% 51,4% 52,3% 51,9%

Kmetijska dejavnost

in delovno razmerje

f 5 6 11

f% 4,8% 5,5% 5,1%

Skupaj f 105 109 214

f% 100,0% 100,0% 100,0%

Izid 2 – preizkusa: 2 = 0,097; g = 2, P = 0,953

Iz 2 – preizkusa ugotovimo, da lahko ničelno hipotezo (H0) obdržimo. Razlika v

določitvi dejavnosti, s katero pridobi družina največji del sredstev za preživetje,

glede na spol, ne obstaja. Opazimo, da je več kot polovica vprašanih moških in

vprašanih žensk v delovnem razmerju in tako preživlja svojo družino. Več kot

štirideset odstotkov vprašanih moških in vprašanih žensk pa svojo družino

preživlja s kmetijsko dejavnostjo.

Takšnega izida nismo pričakovali. Menili smo, da bo pri kmetijski dejavnosti

prišlo do večje razlike med moškimi in ženskami, in sicer v smislu, da bo večji

odstotek vprašanih moških preživljal svojo družino s kmetijsko dejavnostjo.

Emancipacija žensk v zadnjih desetletjih 20. stoletja je namreč pripomogla k temu,

da se je veliko število žensk zaposlilo in to se je obdržalo vse do danes.

69

Tabela 21: Število (f) in strukturni odstotki (f %) vprašanih po določitvi

dejavnosti, s katero pridobi družina največji del sredstev za preživetje, glede

na stopnjo izobrazbe

3 STOPNJA IZOBRAZBE Skupaj

11

Manj

kot IV.

stopnja

IV. ali

V.

stopnja

VI. ali

VII.

stopnja

VII/2.

ali

VIII.

stopnja

PREVLADUJOČ

A PRIDOBITNA

DEJAVNOST

Kmetijska

dejavnost

f 23 59 10 0 92

f% 62,2% 39,9% 37,0% 0,0% 43,0%

Delovno

razmerje

f 14 81 14 2 111

f% 37,8% 54,7% 51,9% 100,0% 51,9%

Kmetijska

dejavnost in

delovno

razmerje

f 0 8 3 0 11

f% 0,0% 5,4% 11,1% 0,0% 5,1%

Skupaj f 37 148 27 2 214

f% 100,0% 100,0% 100,0% 100,0% 100,0%

Izid 2 – preizkusa: 2 = 12,986; g = 6, P = 0,043

Na osnovi 2 – preizkusa ugotovimo, da lahko ničelno hipotezo (H0) zavrnemo.

Statistično značilna razlika v določitvi dejavnosti, s katero pridobi družina

največji del sredstev za preživetje, glede na stopnjo izobrazbe, obstaja. Kar

62,2 % vprašanih, ki imajo manj kot IV. stopnjo izobrazbe, preživlja svojo

družino s kmetijsko dejavnostjo. Odstotek takih, ki s kmetijsko dejavnostjo

pridobijo največji delež sredstev za preživetje, sorazmerno pada z višanjem

dosežene stopnje izobrazbe. Medtem ko je pri delovnem razmerju situacija

povsem nasprotna. Tako je npr. 54,7 % vprašanih z zaključeno poklicno ali

srednjo šolo v delovnem razmerju in tako preživlja družino.

70

Takšen izid smo pričakovali. Domnevali smo, da bo odstotek takih, ki s kmetijsko

dejavnostjo pridobijo največji delež sredstev za preživetje družine, sorazmerno

padal z višanjem dosežene stopnje izobrazbe, medtem ko bo odstotek vprašanih,

ki so v delovnem razmerju, rasel sorazmerno z višanjem dosežene stopnje

izobrazbe. Za nek poklic se začneš izobraževati, ker te le-ta zanima, zato je

logično, da se skušaš po zaključku šolanja tudi zaposliti na želenem področju.

3.3.5.3.1.2 Možnost preživetja družine izključno s kmetijsko dejavnostjo

Tabela 22: Število (f) in strukturni odstotki (f %) vprašanih po oceni

možnosti preživetja družine izključno s kmetijsko dejavnostjo

MOŽNOST PREŽIVETJA IZKLJUČNO S

KMETIJSKO DEJAVNOSTJO

f f%

Da 88 41,1

Ne 126 58,9

Skupaj 214 100,0

Skoraj 60,0 % vprašanih je prepričanih, da izključno s kmetijsko dejavnostjo ni

mogoče preživeti družine, medtem ko 41,1 % vprašanih ocenjuje, da je to mogoče.

Tako lahko potrdimo oceno Barbičeve, da lahko zgolj od kmetijstva živi le malo

družin, saj samo kmetovanje ne more in tudi dejansko ne zagotavlja kmetom

socialne varnosti, ki jo daje delavcem zaposlitev. Tako je precejšnjemu številu

kmetov, predvsem tistim z mešanih kmetij, obdelovanje zemlje neformalna

dejavnost, s katero se ukvarjajo iz tradicije, pa tudi zato, da si izboljšujejo

življenjsko raven (Barbič, 1990, str. 140).

71

Tabela 23: Število (f) in strukturni odstotki (f %) vprašanih po oceni

možnosti preživetja družine izključno s kmetijsko dejavnostjo, glede na

starost

1 STAROST Skupaj

12

20 – 30

let

30 – 40

let

40 – 50

let

Nad 50

let

MOŽNOST

PREŽIVETJA

IZKLJUČNO S

KMETIJSKO

DEJAVNOSTJO

Da f 10 36 25 17 88

f% 38,5% 36,0% 47,2% 48,6% 41,1%

Ne f 16 64 28 18 126

f% 61,5% 64,0% 52,8% 51,4% 58,9%

Skupaj f 26 100 53 35 214

f% 100,0% 100,0% 100,0% 100,0% 100,0%

Izid 2 – preizkusa: 2 = 2,762; g = 3, P = 0,430

Kot kaže rezultat 2 – preizkusa ničelno hipotezo (H0) obdržimo. Razlika v oceni

možnosti preživetja družine izključno s kmetijsko dejavnostjo, glede na starost, ni

statistično značilna. Ne glede na starost večji del vprašanih ocenjuje, da izključno

s kmetijsko dejavnostjo ni mogoče preživeti družine. Vendar pa kljub temu lahko

opazimo, da vprašani, stari od dvajset do trideset let in vprašani, stari od trideset

do štirideset let, za cca. deset odstotkov več ocenjujejo, da s kmetijstvom ni

mogoče preživeti družine, medtem ko vprašani, stari od štirideset do petdeset let

in vprašani, stari nad petdeset let, za kakih deset odstotkov več ocenjujejo, da je to

mogoče.

Izid je delno pričakovan. Tako kot smo predvidevali, da bodo starejše generacije

po večini preživljale svojo družino s kmetijsko dejavnostjo in mlajše generacije z

zaslužkom iz delovnega razmerja, tako smo tudi predvidevali, da bodo posledično

mlajše generacije v večji meri prepričane, da izključno s kmetijsko dejavnostjo ni

mogoče preživeti družine, medtem ko so starejše generacije prepričane, da je to

mogoče, saj se dejansko preživljajo s kmetijsko dejavnostjo. Vendar smo

pričakovali večjo razliko v rezultatih.

72

Tabela 24: Število (f) in strukturni odstotki (f %) vprašanih po oceni

možnosti preživetja družine izključno s kmetijsko dejavnostjo, glede na spol

2 SPOL Skupaj

12 Moški Ženski

MOŽNOST

PREŽIVETJA

IZKLJUČNO S

KMETIJSKO

DEJAVNOSTJO

Da f

44 44 88

f% 41,9% 40,4% 41,1%

Ne f 61 65 126

f% 58,1% 59,6% 58,9%

Skupaj f 105 109 214

f% 100,0% 100,0% 100,0%

Izid 2 – preizkusa: 2 = 0,052; g = 1, P = 0,819

Tudi v tem primeru lahko ničelno hipotezo (H0) obdržimo. Med vprašanimi ne

obstaja glede na spol statistično značilna razlika v oceni možnosti preživetja

družine izključno s kmetijsko dejavnostjo. Tako je skoraj šestdeset odstotkov

vprašanih moških kot skoraj šestdeset odstotkov vprašanih žensk mnenja, da s

kmetijsko dejavnostjo ni mogoče preživeti družine.

Izid je delno pričakovan, saj smo domnevali, da glede na spol verjetno ne bo

prišlo do večjih razlik v oceni možnosti preživetja družine izključno s kmetijsko

dejavnostjo. Vendar nismo bili zaradi prejšnjih domnev, da bo večji odstotek

vprašanih moških kot vprašanih žensk preživljal svojo družino s kmetijsko

dejavnostjo, v tem povsem prepričani.

73

Tabela 25: Število (f) in strukturni odstotki (f %) vprašanih po oceni

možnosti preživetja družine izključno s kmetijsko dejavnostjo, glede na

stopnjo izobrazbe

3 STOPNJA IZOBRAZBE Skupaj

12

Manj kot

IV.

stopnja

IV. ali

V.

stopnja

VI. ali

VII.

stopnja

VII/2. ali

VIII.

stopnja

MOŽNOST

PREŽIVETJA

IZKLJUČNO S

KMETIJSKO

DEJAVNOSTJO

Da f 21 58 9 0 88

f% 56,8% 39,2% 33,3% 0,0% 41,1%

Ne f 16 90 18 2 126

f% 43,2% 60,8% 66,7% 100,0% 58,9%

Skupaj f 37 148 27 2 214

f% 100,0% 100,0% 100,0% 100,0% 100,0%

Izid 2 – preizkusa: 2 = 6,699; g = 3, P = 0,082

Na osnovi 2 – preizkusa ugotovimo, da lahko ničelno hipotezo (H0) obdržimo.

Razlika med vprašanimi po oceni možnosti preživetja družine izključno s

kmetijsko dejavnostjo, glede na stopnjo izobrazbe, ni statistično značilna. Ocena,

da s kmetijsko dejavnostjo ni mogoče preživeti družine, narašča sorazmerno s

stopnjo izobrazbe vprašanih. Ravno obratno pa ocena, da je izključno s kmetijsko

dejavnostjo mogoče preživeti družino, sorazmerno pada, ko se izobrazba viša.

Vendar je razlika v odstotkih pri najnižje izobraženih vprašanih relativno majhna

in zato razlika ni statistično značilna.

Izid je pričakovan, saj smo domnevali, da bo prepričanje, da s kmetijsko

dejavnostjo ni mogoče preživeti družine, naraščalo sorazmerno s stopnjo

izobrazbe. Ravno obratno pa, da je izključno s kmetijsko dejavnostjo mogoče

preživeti družino, sorazmerno padalo, ko se bo stopnja izobrazbe višala. To pa

zato, ker je večina ljudi, ki so končali kakršnokoli šolo, zaposlenih in si tako ne

predstavljajo, da bi bilo mogoče preživeti družino izključno s kmetijsko

74

dejavnostjo. Medtem pa se vprašani, ki nimajo nobene izobrazbe, preživljajo s

kmetijsko dejavnostjo. Vendar pa smo pričakovali, da bo razlika med ocenama pri

slednjih občutno večja.

3.3.5.3.2 Število generacij v gospodinjstvu

Tabela 26: Število (f) in strukturni odstotki (f %) vprašanih po opredelitvi

števila generacij v gospodinjstvu

ŠTEVILO GENERACIJ f f%

Ena 9 4,2

Dve 84 39,3

Tri 121 56,5

Štiri 0 0,0

Skupaj 214 100,0

Iz dobljenih empiričnih podatkov je razvidno, da pri večini (56,5 %) vprašanih

živijo v gospodinjstvu tri generacije. Skoraj 40,0 % vprašanih pa živi v

dvogeneracijskem gospodinjstvu. V raziskovalni vzorec pa ni bila zajeta nobena

oseba, ki bi živela v gospodinjstvu s tremi generacijami skupaj.

Ti podatki delno potrjujejo rezultate raziskav, ki so pokazali, da so se kmečka

gospodinjstva v zadnjih desetletjih številčno zmanjšala in se generacijsko omejila

na dve generaciji, praviloma na starše in neporočene otroke (enodružinsko

gospodinjstvo), da pa je še vedno tretjina kmečkih gospodinjstev trogeneracijskih,

kar kaže na živost tradicije, po kateri aktivni člani gospodinjstva skrbijo za

starejše. Vendar pa se lahko strinjamo s trditvijo, da so se tudi na podeželju pod

vplivom urbanizacije začele generacijske vezi rahljati (Barbič, 1990, str. 70).

75

Tabela 27: Število (f) in strukturni odstotki (f %) vprašanih po opredelitvi

števila generacij v gospodinjstvu, glede na starost

1 STAROST Skupaj

13

20 – 30

let

30 – 40

let

40 – 50

let

Nad 50

let

ŠTEVILO

GENERACIJ

Ena f 0 2 3 4 9

f% 0,0% 2,0% 5,7% 11,4% 4,2%

Dve f 3 41 21 19 84

f% 11,5% 41,0% 39,6% 54,3% 39,3%

Tri f 23 57 29 12 121

f% 88,5% 57,0% 54,7% 34,3% 56,5%

Skupaj f 26 100 53 35 214

f% 100,0% 100,0% 100,0% 100,0% 100,0%

Izid 2 – preizkusa: 2 = 23,348; g = 6, P = 0,001

2 – preizkus nam pokaže, da ničelno hipotezo (H0) zavrnemo. Statistično

značilna razlika pri opredelitvi števila generacij v gospodinjstvu, glede na starost,

obstaja. Kar 88,5 % vprašanih, ki so stari od dvajset do trideset let, živi v

trogeneracijskem gospodinjstvu. Potem pa delež z naraščanjem starosti vprašanih

počasi pada, medtem ko delež gospodinjstev z dvema generacijama z naraščanjem

starosti vprašanih raste. Tako živi kar 54,3 % vprašanih, ki so stari nad petdeset

let, v gospodinjstvu z dvema generacijama.

Izid je delno pričakovan, saj smo domnevali, da bodo najmlajše generacije po

večini živele v gospodinjstvih s tremi generacijami. Ena možnost je, da imajo

sami že družino in živijo pri svojih oz. partnerjevih starših, druga možnost pa je,

da se še izobražujejo in živijo skupaj s starši in starimi starši. Odvisnost mladih od

lastnih staršev je vse večja. Še posebej v teh negotovih časih, ko je zelo težko

dobiti zaposlitev, pa tudi stanovanje. Vendar nas je vseeno malo presenetilo

dejstvo, da več kot polovica vprašanih živi v trogeneracijskem gospodinjstvu.

Znano je, da je velikokrat zelo težko živeti s starimi starši lastnih otrok. Vsaka

generacija je vzgojena v svojem duhu in zato med generacijami pogosto prihaja

do protislovij (še posebej glede vzgoje vnukov), ki nemalokrat privedejo do

konfliktov.

76

Tabela 28: Število (f) in strukturni odstotki (f %) vprašanih po opredelitvi

števila generacij v gospodinjstvu, glede na spol

2 SPOL Skupaj

13 Moški Ženski

ŠTEVILO

GENERACIJ

Ena f 4 5 9

f% 3,8% 4,6% 4,2%

Dve f 43 41 84

f% 41,0% 37,6% 39,3%

Tri f 58 63 121

f% 55,2% 57,8% 56,5%

Skupaj f 105 109 214

f% 100,0% 100,0% 100,0%

Izid 2 – preizkusa: 2 = 0,291; g = 2, P = 0,865

Iz 2 – preizkusa ugotovimo, da lahko ničelno hipotezo (H0) obdržimo.

Statistično značilna razlika pri opredelitvi števila generacij v gospodinjstvu, glede

na spol, ne obstaja. Tako vprašani moški kot vprašane ženske živijo v skoraj

60,0 % v gospodinjstvih s tremi generacijami, v dvogeneracijskih pa 41,0 %

vprašanih moških in 37,6 % vprašanih žensk.

Tak rezultat smo pričakovali, saj, kot smo že zgoraj napisali, je odvisnost mladih

od lastnih staršev v teh negotovih časih vse večja in vse več mladih, ne glede na

spol, živi relativno dolgo doma ali si celo ustvari lastno družino doma, pri starših.

77

Tabela 29: Število (f) in strukturni odstotki (f %) vprašanih po opredelitvi

števila generacij v gospodinjstvu, glede na stopnjo izobrazbe

3 STOPNJA IZOBRAZBE Skupaj

13

Manj kot

IV.

stopnja

IV. ali

V.

stopnja

VI. ali

VII.

stopnja

VII/2. ali

VIII.

stopnja

ŠTEVILO

GENERACIJ

Ena

f 4 4 1 0 9

f% 10,8% 2,7% 3,7% 0,0% 4,2%

Dve

f 21 50 13 0 84

f% 56,8% 33,8% 48,1% 0,0% 39,3%

Tri

f 12 94 13 2 121

f% 32,4% 63,5% 48,1% 100,0% 56,5%

Skupaj f 37 148 27 2 214

f% 100,0% 100,0% 100,0% 100,0% 100,0%

Izid 2 – preizkusa: 2 = 16,179; g = 6, P = 0,013

Na osnovi 2 – preizkusa lahko ničelno hipotezo (H0) zavrnemo. Statistično

značilna razlika pri opredelitvi števila generacij v gospodinjstvu, glede na stopnjo

izobrazbe, obstaja. Kar 56,8 % vprašanih, ki imajo manj kot IV. stopnjo izobrazbe,

živi v dvogeneracijskem gospodinjstvu, kar pomeni, samo z lastno družino ali s

starši. Medtem pa kar 63,5 % vprašanih s končano poklicno ali srednjo šolo živi v

trogeneracijskem gospodinjstvu. Zanimivo pa je, da se skupina vprašanih s VI. oz.

VII. stopnjo izobrazbe razpolovi na polovico, ki živi v gospodinjstvu z dvema

generacijama in polovico, ki živi v gospodinjstvu s tremi generacijami.

Izid smo pričakovali, ker po eni strani vemo, da večina šolajoče mladine živi v

času študija pri starših. Rečemo lahko, da so v veliki meri odvisni od njih. Po

drugi strani pa vemo tudi, da se tisti, ki nimajo nobene izobrazbe, hitreje

osamosvojijo kot tisti, ki imajo določeno izobrazbo. Zavedati pa se moramo tudi

trenutne situacije, ki vlada v slovenskem gospodarstvu in posledično na trgu dela.

Osebe, ki so končale poklicno ali srednjo šolo, dandanes težko dobijo službo, kar

78

pomeni, da so pogosto v veliki meri odvisne od staršev in njihovega dohodka (npr.

pokojnine). Za višje izobražene je situacija na trgu dela za odtenek boljša, s čimer

si lahko razložimo, zakaj se je ta skupina glede na odgovor razpolovila.

3.3.5.3.3 Število otrok in varstvo otrok

3.3.5.3.3.1 Število otrok, ki jih ima vprašani

Tabela 30: Število (f) in strukturni odstotki (f %) vprašanih po opredelitvi

števila otrok v družini

ŠTEVILO OTROK f f%

Nič 7 3,3

Eden 47 22,0

Dva 102 47,7

Trije 39 18,2

Več 19 8,9

Skupaj 214 100,0

Tabela nam pokaže, da ima skoraj polovica vprašanih (47,7 %) dva otroka, sledijo

starši, ki imajo enega otroka (22,0 %) in starši s tremi otroki (18,2 %). Več kot tri

otroke pa nima niti 10,0 % vprašanih oseb.

Tako je trend zmanjševanja števila otrok v družinah še vedno prisoten, tudi na

podeželju. To število je znašalo po popisu iz leta 1991 1,3 otroka na eno družino

(Vlada RS, Urad za žensko politiko, 1997, str. 46).

79

Tabela 31: Število (f) in strukturni odstotki (f %) vprašanih po opredelitvi

števila otrok v družini, glede na starost

1 STAROST Skupaj

14

20 – 30

let

30 – 40

let

40 – 50

let

Nad 50

let

ŠTEVILO

OTROK

Nič f 4 3 0 0 7

f% 15,4% 3,0% 0,0% 0,0% 3,3%

Eden f 11 24 8 4 47

f% 42,3% 24,0% 15,1% 11,4% 22,0%

Dva f 9 49 21 23 102

f% 34,6% 49,0% 39,6% 65,7% 47,7%

Trije f 2 16 15 6 39

f% 7,7% 16,0% 28,3% 17,1% 18,2%

Več f 0 8 9 2 19

f% 0,0% 8,0% 17,0% 5,7% 8,9%

Skupaj f 26 100 53 35 214

f% 100,0% 100,0% 100,0% 100,0% 100,0%

Izid 2 – preizkusa: 2 = 36,386; g = 12, P = 0,000

Na podlagi 2 – preizkusa lahko ničelno hipotezo (H0) zavrnemo. Statistično

značilna razlika v opredelitvi števila otrok v družini, glede na starost, obstaja. Dva

otroka ima kar 65,7 % vprašanih, ki so stari nad petdeset let in 49,0 % vprašanih,

ki so stari od trideset do štirideset let, medtem ko ima največji odstotek vprašanih

mladih, starih do trideset let, samo enega otroka. Ima pa tri otroke skoraj 30,0 %

vprašanih, starih od štirideset do petdeset let.

Takšen izid smo pričakovali, saj smo predvidevali, da bodo imeli mladi v

povprečju manj otrok kot starejši. To si lahko po eni strani razlagamo z dejstvom,

da si mladi zadnje čase relativno pozno ustvarjajo družine, oz. se ženske pozno

odločajo, da bodo imele otroka. Tako je nekaj povsem normalnega, če ženska do

tridesetega leta nima nobenega otroka ali mogoče le enega. Po drugi strani pa se

zaradi težkih razmer na trgu delovne sile in negotove situacije, v kateri se

nahajamo, število otrok na par, glede na pretekla leta, zmanjšuje. Starši namreč

želijo otrokom nuditi vse, kar le-ti potrebujejo, vendar to zaradi omenjene

80

situacije mnogokrat ni mogoče. Tako lahko posplošimo, da danes prevladujejo

družine z dvema otrokoma. Pri mlajših generacijah so trije ali več otrok prava

redkost, pri malo starejši generaciji pa se še tu in tam najde kakšna družina s tremi

otroki.

Tabela 32: Število (f) in strukturni odstotki (f %) vprašanih po opredelitvi

števila otrok v družini, glede na spol

2 SPOL Skupaj

14 Moški Ženski

ŠTEVILO

OTROK

Nič

f 4 3 7

f% 3,8% 2,8% 3,3%

Eden

f 25 22 47

f% 23,8% 20,2% 22,0%

Dva

f 48 54 102

f% 45,7% 49,5% 47,7%

Trije

f 18 21 39

f% 17,1% 19,3% 18,2%

Več f 10 9 19

f% 9,5% 8,3% 8,9%

Skupaj f 105 109 214

f% 100,0% 100,0% 100,0%

Izid 2 – preizkusa: 2 = 0,897; g = 4, P = 0,925

Iz 2 – preizkusa ugotovimo, da lahko ničelno hipotezo (H0) obdržimo. Razlika v

opredelitvi števila otrok v družini, glede na spol, ni statistično značilna. Največ

vprašanih, ne glede na spol, ima dva otroka, sledijo vprašani z enim otrokom in

nato vprašani s tremi otroki.

Izid je pričakovan, saj smo domnevali, da spol ne vpliva na odločitev, koliko

otrok bo kdo imel. Dejstvo je, da si mladi zadnje čase relativno pozno ustvarjajo

družine. Zaradi težkih razmer na trgu delovne sile in negotove situacije, v kateri se

nahajamo, se opaža, da se število otrok na par, glede na pretekla, zmanjšuje. Starši

81

namreč želijo otrokom nuditi vse, kar le-ti potrebujejo, vendar to zaradi omenjene

situacije mnogokrat ni mogoče. In vse to ni pogojeno s spolom.

Tabela 33: Število (f) in strukturni odstotki (f %) vprašanih po opredelitvi

števila otrok v družini, glede na izobrazbo

3 STOPNJA IZOBRAZBE Skupaj

14

Manj kot

IV.

stopnja

IV. ali

V.

stopnja

VI. ali

VII.

stopnja

VII/2. ali

VIII.

stopnja

ŠTEVILO

OTROK

Nič

f 2 3 2 0 7

f% 5,4% 2,0% 7,4% 0,0% 3,3%

Eden

f 6 34 6 1 47

f% 16,2% 23,0% 22,2% 50,0% 22,0%

Dva

f 17 70 14 1 102

f% 45,9% 47,3% 51,9% 50,0% 47,7%

Trije

f 8 28 3 0 39

f% 21,6% 18,9% 11,1% 0,0% 18,2%

Več f 4 13 2 0 19

f% 10,8% 8,8% 7,4% 0,0% 8,9%

Skupaj f 37 148 27 2 214

f% 100,0% 100,0% 100,0% 100,0% 100,0%

Izid 2 – preizkusa: 2 = 6,171; g = 12, P = 0,907

Kakor kaže rezultat 2 – preizkusa lahko ničelno hipotezo (H0) obdržimo. Med

vprašanimi v opredelitvi števila otrok v družini, glede na izobrazbo, razlika ni

82

statistično značilna. Okrog polovica vseh vprašanih, ne glede na izobrazbo, ima

dva otroka, sledijo pa tisti z enim otrokom in nato tisti s tremi otroki. Majhen

odstotek vprašanih pa nima nobenega otroka.

Pričakovali smo, da bo večina vprašanih, ne glede na izobrazbo, imela dva otroka

in da bo kar nekaj vprašanih z višjo izobrazbo imelo samo enega otroka. To pa

zato ker poleg službenih obveznosti velikokrat ni dovolj časa za otroke in se zato

posamezniki raje odločijo samo za enega otroka. Prav tako je bilo pričakovati, da

bo večji del vprašanih z nižjo izobrazbo imel več otrok kot del vprašanih z višjo

izobrazbo. Na žalost ima mnogo oseb, ki imajo nižjo izobrazbo ali le-te sploh

nimajo, več otrok, da so upravičene do višjega otroškega dodatka.

3.3.5.3.3.2 Varstvo predšolskih otrok

Tabela 34: Število (f) in strukturni odstotki (f %) vprašanih po opredelitvi

varstva predšolskih otrok

VARSTVO PREDŠOLSKIH

OTROK

f f%

Nimam predšolskih otrok. 72 33,7

Predšolske otroke sem vključil v vrtec. 103 48,1

Predšolske otroke pazijo stari starši. 20 9,3

Predšolske otroke pazi eden izmed

staršev.

19 8,9

Skupaj 214 100,0

Iz tabele je razvidno, da je skoraj polovica vprašanih svoje predšolske otroke

vključila v vrtec. V 9,3 % otroke pazijo stari starši in v 8,9 % eden izmed staršev.

33,7 % vprašanih pa doma nima predšolskih otrok.

Dobljeni rezultati se skoraj skladajo z rezultati raziskave Fakultete za družbene

vede iz leta 2004 Starši med delom in družino. Njihova raziskava je pokazala, da

je za kar 46 % otrok varstvo v dopoldanskem času v celoti zagotavljal otroški

vrtec. Na drugem mestu so bili stari starši, ki so poskrbeli za 17 % otrok in na

tretjem starši sami, ki so poskrbeli za 16 % otrok (Žorž, 2006).

83

Tabela 35: Število (f) in strukturni odstotki (f %) vprašanih po opredelitvi

varstva predšolskih otrok, glede na starost

1 STAROST Skupaj

15

20 – 30

let

30 – 40

let

40 – 50

let

Nad 50

let

VARSTVO

PREDŠOLSKIH

OTROK

Nimam

predšolskih

otrok.

f 6 13 25 28 72

f% 23,1% 13,0% 47,2% 80,0% 33,6%

Predšolske

otroke sem

vključil v vrtec.

f 14 67 18 4 103

f% 53,8% 67,0% 34,0% 11,4% 48,1%

Predšolske

otroke pazijo

stari starši.

f 4 13 2 1 20

f% 15,4% 13,0% 3,8% 2,9% 9,3%

Predšolske

otroke pazi eden

izmed staršev.

f 2 7 8 2 19

f% 7,7% 7,0% 15,1% 5,7% 8,9%

Skupaj f 26 100 53 35 214

f% 100,0% 100,0% 100,0% 100,0% 100,0%

Izid 2 – preizkusa: 2 = 68,959; g = 9, P = 0,000

Na osnovi 2 – preizkusa ugotovimo, da lahko ničelno hipotezo (H0) zavrnemo.

Torej obstaja statistično značilna razlika v opredelitvi varstva predšolskih otrok,

glede na starost. Otroke je v vrtec vključilo največ vprašanih, ki so stari od

trideset do štirideset let (67,0 %) in tistih, ki so stari manj kot trideset let (53,8 %).

Kar 80,0 % vprašanih, starih nad petdeset let, nima otrok, starih do šest let, prav

tako predšolskih otrok nima 47,2 % vprašanih, starih med štirideset in petdeset let.

Pri majhnem deležu vprašanih pa otroke pazijo ali stari starši ali starši sami.

Izid je pričakovan, saj smo predvidevali, da večina vprašanih, ki so stari nad

petdeset ali malo pod petdeset, nima več otrok, starih manj kot šest let. Malo je

namreč oseb, ki se po svojem štiridesetem letu odločijo, da bodo imele še enega

84

otroka. Če pa že imajo otroka pri teh letih, jih v manjši meri kot mlajše generacije

vključijo v vrtec, saj se sami posvetijo vzgoji. Mlajše generacije pa so skoraj

prisiljene vključiti otroke v vrtec, saj so same zaposlene, zaposleni pa so po večini

tudi stari starši, ki tako ne morejo paziti na vnuke.

Tabela 36: Število (f) in strukturni odstotki (f %) vprašanih po opredelitvi

varstva predšolskih otrok, glede na spol

2 SPOL Skupaj

15 Moški Ženski

VARSTVO

PREDŠOLSKIH

OTROK

Nimam predšolskih

otrok.

f 35 37 72

f% 33,3% 33,9% 33,6%

Predšolske otroke sem

vključil v vrtec.

f 51 52 103

f% 48,6% 47,7% 48,1%

Predšolske otroke pazijo

stari starši.

f 9 11 20

f% 8,6% 10,1% 9,3%

Predšolske otroke pazi

eden izmed staršev.

f 10 9 19

f% 9,5% 8,3% 8,9%

Skupaj f 105 109 214

f% 100,0% 100,0% 100,0%

Izid 2 – preizkusa: 2 = 0,243; g = 3, P = 0,970

Kakor kaže rezultat 2 – preizkusa lahko ničelno hipotezo (H0) obdržimo.

Statistično značilna razlika v opredelitvi varstva predšolskih otrok, glede na spol,

ne obstaja. Tretjina vprašanih moških in tretjina vprašanih žensk predšolskih otrok

nima, skoraj polovica vprašanih moških in skoraj polovica vprašanih žensk pa je

otroke, stare do šest let, vključila v vrtec.

Takšen izid smo pričakovali, saj spol ni ključen dejavnik, ki bi vplival na

odločitev za vključitev otrok v vrtec. Na to odločitev vplivata v največji meri

85

zaposlitev staršev otrok in zaposlitev starih staršev otrok. Dejavnika, ki lahko tudi

vplivata, pa sta lastno prepričanje o pravilnosti vključitve otrok v vrtec (tehtanje

prednosti in slabosti) in seveda otrok sam, njegove lastnosti.

Tabela 37: Število (f) in strukturni odstotki (f %) vprašanih po opredelitvi

varstva predšolskih otrok, glede na stopnjo izobrazbe

3 STOPNJA IZOBRAZBE Skupaj

15

Manj

kot IV.

stopnja

IV. ali V.

stopnja

VI. ali

VII.

stopnja

VII/2. ali

VIII.

stopnja

VARSTVO

PREDŠOLSKI

H OTROK

Nimam

predšolskih

otrok.

f 22 40 9 1 72

f% 59,5% 27,0% 33,3% 50,0% 33,6%

Predšolske

otroke sem

vključil v

vrtec.

f 8 78 16 1 103

f% 21,6% 52,7% 59,3% 50,0% 48,1%

Predšolske

otroke pazijo

stari starši.

f 1 18 1 0 20

f% 2,7% 12,2% 3,7% 0,0% 9,3%

Predšolske

otroke pazi

eden izmed

staršev.

f 6 12 1 0 19

f% 16,2% 8,1% 3,7% 0,0% 8,9%

Skupaj f 37 148 27 2 214

f% 100,0% 100,0% 100,0% 100,0% 100,0%

Izid 2 – preizkusa: 2 = 24,694; g = 9, P = 0,003

86

V tem primeru lahko ničelno hipotezo (H0) zavrnemo; razlika v opredelitvi

varstva predšolskih otrok, glede na stopnjo izobrazbe, je statistično značilna.

Skoraj 60,0 % vprašanih z manj kot poklicno izobrazbo nima predšolskih otrok,

kar 16,2 % pa otroke pazijo sami. Tako je le 21,6 % vprašanih z najnižjo

izobrazbo vključilo otroke v vrtec, medtem ko je ta odstotek pri višje izobraženih

bistveno višji, saj je skoraj šestdeset odstotkov vprašanih s VI. ali VII. stopnjo

izobrazbe vključilo svoje otroke v vrtec.

Izid je povsem pričakovan. Domnevali smo, da bodo najnižje izobraženi vprašani

otroke pazili sami, saj jih mnogo ni zaposlenih in se jim tako bolj splača, če

otroke ne vključijo v vrtec, kar pa seveda ni dobro za otroke. Razlog za rezultat,

da skoraj 60,0 % vprašanih z manj kot poklicno izobrazbo nima predšolskih otrok,

lahko iščemo v tem, da imajo te osebe relativno zgodaj otroke in tako po

tridesetem letu obiskujejo njihovi otroci že osnovno šolo. Povsem pričakovan pa

je tudi rezultat glede vključitve otrok v vrtec pri višje izobraženih, saj smo

domnevali, da bo odstotek vključenih otrok v vrtec naraščal sorazmerno z

višanjem izobrazbe vprašanih. Višje izobražene osebe so namreč po večini v

delovnem razmerju in zato same ne morejo paziti na otroke, veliko bolj pa se

zavedajo tudi pomembnosti vključitve otrok v vrtec za njihov razvoj.

3.3.5.3.4 Vloga ženske

3.3.5.3.4.1 Ocena spremembe vloge ženske

Tabela 38: Število (f) in strukturni odstotki (f %) vprašanih po oceni

pravilnosti trditve, da se je vloga ženske skozi leta spremenila in da

gospodinjska opravila in vzgoja otrok nista več izključno nalogi ženske

SPREMEMBA VLOGE ŽENSKE f f%

Da 193 90,2

Ne 21 9,8

Skupaj 214 100,0

Glede na dobljene rezultate smo ugotovili, da skoraj vsi vprašani (90,2 %)

ocenjujejo, da se je vloga ženske skozi leta spremenila in da gospodinjska

opravila in vzgoja otrok niso več izključne naloge ženske.

87

Tudi Barbičeva je v svojih knjigah zapisala, da je zaposlovanje podeželskih žensk

in deklet pripeljalo do popolne spremembe v tradicionalni miselnosti, ki je

možnosti ženske videla le v poroki in ustvarjanju družine, ter vodilo v novo,

moderno miselnost, po kateri so tudi ženski zagotovljene možnosti osebnega

razvoja v poklicu in zaposlitvi (Barbič, 2005, str. 200).

Tabela 39: Število (f) in strukturni odstotki (f %) vprašanih po oceni

pravilnosti trditve, da se je vloga ženske skozi leta spremenila in da

gospodinjska opravila in vzgoja otrok niso več izključno naloge ženske, glede

na starost

1 STAROST Skupaj

16

20 – 30

let

30 – 40

let

40 – 50

let

Nad 50

let

SPREMEMBA

VLOGE

ŽENSKE

Da f 24 91 48 30 193

f% 92,3% 91,0% 90,6% 85,7% 90,2%

Ne f 2 9 5 5 21

f% 7,7% 9,0% 9,4% 14,3% 9,8%

Skupaj f 26 100 53 35 214

f% 100,0% 100,0% 100,0% 100,0% 100,0%

Izid 2 – preizkusa: 2 = 0,931; g = 3, P = 0,818

2 – preizkus nam pokaže, da lahko ničelno hipotezo (H0) obdržimo. Statistična

razlika v oceni pravilnosti trditve, da se je vloga ženske skozi leta spremenila in

da gospodinjska opravila in vzgoja otrok niso več izključno naloge ženske, glede

na starost, ne obstaja. Večina vseh vprašanih, ne glede na njihovo starost, je

prepričana, da se je skozi leta vloga ženske spremenila. Sicer pa se opazi, da

vprašani, stari nad petdeset let, v zanemarljivo večji meri kot ostali menijo, da se

vloga ženske ni spremenila.

Izid je delno pričakovan. Domnevali smo namreč, da bo večina vprašanih ocenila,

da se je vloga ženske skozi čas spreminjala in da gospodinjska opravila in vzgoja

otrok danes niso več izključno naloge ženske, ampak te naloge opravljajo včasih

tudi moški. Vendar smo predvidevali, da bo še večji odstotek vprašanih, starih nad

88

petdeset let, ocenil, da se vloga ni spremenila. To pa zato ker v mnogih primerih

živijo njihove družine še na tradicionalen način s tradicionalno razporejenimi

spolnimi vlogami.

Tabela 40: Število (f) in strukturni odstotki (f %) vprašanih po oceni

pravilnosti trditve, da se je vloga ženske skozi leta spremenila in da

gospodinjska opravila in vzgoja otrok niso več izključno naloge ženske, glede

na spol

2 SPOL Skupaj

16 Moški Ženski

SPREMEMBA VLOGE

ŽENSKE

Da f 95 98 193

f% 90,5% 89,9% 90,2%

Ne f 10 11 21

f% 9,5% 10,1% 9,8%

Skupaj f 105 109 214

f% 100,0% 100,0% 100,0%

Izid 2 – preizkusa: 2 = 0,019; g = 1, P = 0,889

Iz 2 – preizkusa ugotovimo, da lahko ničelno hipotezo (H0) obdržimo. Razlika v

oceni pravilnosti trditve, da se je vloga ženske skozi leta spremenila in da

gospodinjska opravila in vzgoja otrok niso več izključno naloge ženske, glede na

spol, ni statistično značilna. Tako vprašani moški kot vprašane ženske

devetdesetodstotno ocenjujejo, da se je vloga ženske spremenila.

Izid smo delno pričakovali. Domnevali smo, da bo večina vprašanih ocenila, da se

je vloga spremenila, vendar smo pričakovali, da bodo mogoče vprašane ženske v

malo večji meri ocenjevale, da se vloga ni povsem spremenila in morajo še vedno

večino gospodinjskih opravil in vzgojo otrok opraviti same in jim moški pri tem

ne pomagajo.

89

Tabela 41: Število (f) in strukturni odstotki (f %) vprašanih po oceni

pravilnosti trditve, da se je vloga ženske skozi leta spremenila in da

gospodinjska opravila in vzgoja otrok niso več izključno naloge ženske, glede

na stopnjo izobrazbe

3 STOPNJA IZOBRAZBE Skupaj

16

Manj kot

IV.

stopnja

IV. ali

V.

stopnja

VI. ali

VII.

stopnja

VII/2. ali

VIII.

stopnja

SPREMEMBA

VLOGE

ŽENSKE

Da f 32 133 26 2 193

f% 86,5% 89,9% 96,3% 100,0% 90,2%

Ne f 5 15 1 0 21

f% 13,5% 10,1% 3,7% 0,0% 9,8%

Skupaj f 37 148 27 2 214

f% 100,0% 100,0% 100,0% 100,0% 100,0%

Izid 2 – preizkusa: 2 = 2,408; g = 3, P = 0,492

Glede na rezultat 2 – preizkusa lahko ničelno hipotezo (H0) obdržimo. Ne

obstaja statistična razlika v oceni pravilnosti trditve, da se je vloga ženske skozi

leta spremenila in da gospodinjska opravila in vzgoja otrok niso več izključno

naloge ženske, glede na stopnjo izobrazbe. Ne glede na stopnjo izobrazbe je

večina vprašanih ocenila, da gospodinjska opravila in vzgoja otrok niso več

izključno naloge žensk. Opazimo pa lahko, da se ta odstotek veča sorazmerno z

višanjem stopnje izobrazbe vprašanega.

Tudi ta izid je delno pričakovan, saj smo tudi v tem primeru domnevali, da bo

večina vprašanih, ne glede na njihovo stopnjo izobrazbe, ocenila, da se je vloga

ženske skozi čas spremenila. Vendar smo pričakovali, da bo mogoče odstotek

vprašanih z nižjo stopnjo izobrazbe, ki je prepričan, da se vloga ni spremenila, še

višji, kot je. To pa zato ker smo domnevali, da še vedno živijo v razmerah, kjer

vlada tradicionalna delitev dela med spoloma.

90

3.3.5.3.4.2 Naloge, ki jih ženska opravlja v družini

Tabela 42: Število (f) in strukturni odstotki (f %) vprašanih po opredelitvi

nalog, ki jih ženska opravlja v družini

NALOGE ŽENSKE f f%

Gospodinjska opravila 3 1,4

a, b in c 20 9,3

a, b in e 39 18,2

a, b, c in d 35 16,4

a in b 22 10,3

a, b in d 15 7,0

a, b, c in e 64 29,9

a, b, d in e 5 2,3

b in e 2 0,9

b, c in d 2 0,9

b, c in e 1 0,5

a, b, c, d in e 3 1,4

b in d 3 1,4

Skupaj 214 100,0

Skoraj 30,0 % vprašanih ocenjuje, da ženska v njihovi družini vzgaja otroke,

opravlja gospodinjska opravila, odloča o ključnih zadevah, pomembnih za celotno

družino, in je poleg tega še v delovnem razmerju in tako pomaga preživljati

družino. Z 18,2 % sledijo vprašani, ki so izjavili, da ženska opravlja vsa našteta

opravila, razen odločanja o ključnih zadevah in s 16,4 % vprašani, pri katerih

ženska vzgaja otroke, opravlja gospodinjska opravila, odloča o ključnih zadevah,

ki so pomembne za celotno družino in s kmetijsko dejavnostjo preživlja, oz.

pomaga preživljati družino. Obstajajo pa tudi družine (10,3 %), v katerih ženska

skrbi izključno za gospodinjska opravila in vzgojo otrok.

Sklenemo lahko, da večina zaposlenih žensk danes v eni osebi združuje vlogo žene,

matere, gospodinje in delavke. Na področju odločanja je očiten premik od

individualne odgovornosti k sodelovanju vseh članov gospodinjstva, kar

nedvomno kaže na demokratičnost odnosov v številnih kmečkih družinah (Barbič,

2005, str. 192, 219).

91

Tabela 43: Število (f) in strukturni odstotki (f %) vprašanih po opredelitvi

nalog, ki jih ženska opravlja v družini, glede na starost

1 STAROST Skupaj

17

20 – 30

let

30 – 40

let

40 – 50

let

Nad 50

let

NALOGE

ŽENSKE

Gospodinjska

opravila

f 0 0 0 3 3

f% 0,0% 0,0% 0,0% 8,6% 1,4%

a, b in c f 4 9 2 5 20

f% 15,4% 9,0% 3,8% 14,3% 9,3%

a, b in e f 4 23 8 4 39

f% 15,4% 23,0% 15,1% 11,4% 18,2%

a, b, c in d f 2 10 19 4 35

f% 7,7% 10,0% 35,8% 11,4% 16,4%

a in b f 3 6 4 9 22

f% 11,5% 6,0% 7,5% 25,7% 10,3%

a, b in d f 1 7 7 0 15

f% 3,8% 7,0% 13,2% 0,0% 7,0%

a, b, c in e f 10 40 12 2 64

f% 38,5% 40,0% 22,6% 5,7% 29,9%

a, b, d in e f 2 3 0 0 5

f% 7,7% 3,0% 0,0% 0,0% 2,3%

b in e f 0 0 1 1 2

f% 0,0% 0,0% 1,9% 2,9% 0,9%

b, c in d f 0 0 0 2 2

f% 0,0% 0,0% 0,0% 5,7% 0,9%

b, c in e f 0 1 0 0 1

f% 0,0% 1,0% 0,0% 0,0% 0,5%

a, b, c, d in e f 0 1 0 2 3

f% 0,0% 1,0% 0,0% 5,7% 1,4%

b in d f 0 0 0 3 3

f% 0,0% 0,0% 0,0% 8,6% 1,4%

Skupaj f 26 100 53 35 214

f% 100,0% 100,0% 100,0% 100,0% 100,0%

Izid 2 – preizkusa: 2 = 96,876; g = 36, P = 0,000

92

Na osnovi 2 – preizkusa ugotovimo, da lahko ničelno hipotezo (H0) zavrnemo.

Statistično značilna razlika v opredelitvi nalog, ki jih ženska opravlja v družini,

glede na starost, obstaja. Najvišja odstotka vprašanih v njihovi skupini, 38,5%

vprašanih, starih od dvajset do trideset let, in 40,0 % vprašanih, starih od trideset

do štirideset let, ocenjujeta, da ženska pri njih doma vzgaja otroke, skrbi za

gospodinjska opravila, odloča o ključnih zadevah in je v delovnem razmerju ter

tako pomaga preživljati družino. Za skoraj 20,0 % nižji je delež tistih, ki so stari

od štirideset do petdeset let in se strinjajo s to oceno, pri vprašanih, starih nad

petdeset let, pa je ta odstotek nižji za več kot trideset odstotkov. Kar 35,8%

vprašanih, starih med štirideset in petdeset let, pa ocenjuje, da je njihova naloga

poleg vzgoje otrok, gospodinjskih opravil in odločanja o ključnih zadevah družine

še kmetijska dejavnost.

Izid je delno pričakovan. Pričakovali smo namreč, da bodo mlajše generacije v

večji meri ocenjevale, da je poleg tradicionalnih ženskih vlog njihova naloga tudi

odločanje o ključnih zadevah družine, poleg tega pa, da so tudi v delovnem

razmerju, medtem ko bodo starejše generacije v večji meri ocenjevale, da njihove

ženske poleg odločanja o ključnih zadevah, vzgoji otrok in gospodinjskih

opravilih, opravljajo še kmetijsko dejavnost in tako pomagajo preživljati družino.

To pa zato, ker je večji del mlajše generacije zaposlen v državni službi ali se

ukvarja s samostojno dejavnostjo, velik del starejše populacije pa se ukvarja še s

kmetijsko proizvodnjo. Presenetil pa nas je rezultat, da skupno v 18,2%

gospodinjstev ženske ne soodločajo o ključnih zadevah, ki zadevajo celotno

družino in posledično tudi njih. Poleg tega smo pričakovali, da bo pri starejši

generaciji v večji meri kot pri mlajši generaciji prisotna ocena, da ženska skrbi

izključno za vzgojo otrok in gospodinjska opravila, saj je ta populacija v veliko

primerih že upokojena.

93

Tabela 44: Število (f) in strukturni odstotki (f %) vprašanih po opredelitvi

nalog, ki jih ženska opravlja v družini, glede na spol

2 SPOL Skupaj

17 Moški Ženski

NALOGE

ŽENSKE

Gospodinjska opravila f 2 1 3

f% 1,9% 0,9% 1,4%

a, b in c f 12 8 20

f% 11,4% 7,3% 9,3%

a, b in e f 15 24 39

f% 14,3% 22,0% 18,2%

a, b, c in d f 18 17 35

f% 17,1% 15,6% 16,4%

a in b f 11 11 22

f% 10,5% 10,1% 10,3%

a, b in d f 6 9 15

f% 5,7% 8,3% 7,0%

a, b, c in e f 32 32 64

f% 30,5% 29,4% 29,9%

a, b, d in e f 3 2 5

f% 2,9% 1,8% 2,3%

b in e f 2 0 2

f% 1,9% 0,0% 0,9%

b, c in d f 1 1 2

f% 1,0% 0,9% 0,9%

b, c in e f 0 1 1

f% 0,0% 0,9% 0,5%

a, b, c, d in e f 1 2 3

f% 1,0% 1,8% 1,4%

b in d f 2 1 3

f% 1,9% 0,9% 1,4%

Skupaj f 105 109 214

f% 100,0% 100,0% 100,0%

Izid 2 – preizkusa: 2 = 8,839; g = 12, P = 0,717

94

2 – preizkus nam pokaže, da lahko ničelno hipotezo (H0) obdržimo. Ne obstaja

statistično značilna razlika v opredelitvi nalog, ki jih ženska opravlja v družini,

glede na spol. Tako opazimo, da ne glede na spol, vprašani v okrog trideset

odstotkih ocenjujejo, da je tradicionalna vloga ženske v njihovi družini ob vzgoji

otrok in gospodinjskih opravilih razširjena še na odločanje o zadevah družine in

pomoč preživljanja družine z zaposlitvijo v državni službi ali samostojno

dejavnostjo. Kar 22,0 % vprašanih žensk (7,7 % več kot vprašanih moških) pa

pogreša pri svojih nalogah možnost, da bi soodločale o ključnih zadevah, ki so

pomembne za družino.

Izid je pričakovan. Domnevali smo namreč, da spol ne bo vplival na to oceno, saj

je moral vprašani oceniti obstoječe stanje pri njih doma. In ker naj bi bila ta ocena

objektivna, ne moremo pričakovati, da bi prišlo, glede na spol, do večjih

odstopanj.

95

Tabela 45: Število (f) in strukturni odstotki (f %) vprašanih po opredelitvi

nalog, ki jih ženska opravlja v družini, glede na stopnjo izobrazbe 3 STOPNJA IZOBRAZBE Skupaj

17

Manj kot

IV. stopnja

IV. ali V.

stopnja

VI. ali

VII.

stopnja

VII/2. ali

VIII.

stopnja

NALOGE

ŽENSKE

Gospodinjska

opravila

f 2 1 0 0 3

f% 5,4% 0,7% 0,0% 0,0% 1,4%

a, b in c f 5 14 1 0 20

f% 13,5% 9,5% 3,7% 0,0% 9,3%

a, b in e f 6 27 5 1 39

f% 16,2% 18,2% 18,5% 50,0% 18,2%

a, b, c in d f 7 22 6 0 35

f% 18,9% 14,9% 22,2% 0,0% 16,4%

a in b f 6 15 1 0 22

f% 16,2% 10,1% 3,7% 0,0% 10,3%

a, b in d f 4 11 0 0 15

f% 10,8% 7,4% 0,0% 0,0% 7,0%

a, b, c in e f 3 48 12 1 64

f% 8,1% 32,4% 44,4% 50,0% 29,9%

a, b, d in e f 1 4 0 0 5

f% 2,7% 2,7% 0,0% 0,0% 2,3%

b in e f 0 1 1 0 2

f% 0,0% 0,7% 3,7% 0,0% 0,9%

b, c in d f 1 1 0 0 2

f% 2,7% 0,7% 0,0% 0,0% 0,9%

b, c in e f 0 0 1 0 1

f% 0,0% 0,0% 3,7% 0,0% 0,5%

a, b, c, d in e f 1 2 0 0 3

f% 2,7% 1,4% 0,0% 0,0% 1,4%

b in d f 1 2 0 0 3

f% 2,7% 1,4% 0,0% 0,0% 1,4%

Skupaj f 37 148 27 2 214

96

f% 100,0% 100,0% 100,0% 100,0% 100,0%

Izid 2 – preizkusa: 2 = 38,215; g = 36, P = 0,369

Na osnovi 2 – preizkusa ugotovimo, da lahko ničelno hipotezo (H0) obdržimo.

Statistično značilna razlika v opredelitvi nalog, ki jih ženska opravlja v družini,

glede na stopnjo izobrazbe ne obstaja. Kar 44,4 % vprašanih z doseženo VI. ali

VII. stopnjo izobrazbe in 32,4 % vprašanih s IV. oz. V. stopnjo izobrazbe ocenjuje,

da njihove ženske vzgajajo otroke, skrbijo za gospodinjska opravila, odločajo o

ključnih družinskih zadevah in so v delovnem razmerju, s pomočjo katerega

pomagajo preživljati družino. Vendar pri kar 18,5 % vprašanih, ki so dosegli VI.

ali VII. stopnjo izobrazbe, ženske ne odločajo o ključnih družinskih zadevah.

Izid je nepričakovan, saj smo domnevali, da se med višje izobraženimi vprašanimi

ne bo znašel niti eden, pri katerem ženska ne odloča o ključnih zadevah, ki

zadevajo celotno družino in tako tudi njo samo. Domnevali smo namreč, da so

višje izobraženi ljudje liberalnejši, da bolj stremijo k enakopravnosti med

partnerjema in da so ženske tudi bolj emancipirane in želijo sodelovati tudi pri

takih zadevah. Drugače pa smo pričakovali, da bo delež tistih žensk, ki so poleg

vseh opravil znotraj družine še v delovnem razmerju, bistveno večji pri višje

izobraženih vprašanih.

97

3.3.5.3.5 Vloga moškega

3.3.5.3.5.1 Ocena spremembe vloge moškega

Tabela 46: Število (f) in strukturni odstotki (f %) vprašanih po oceni

pravilnosti trditve, da se je vloga moškega skozi leta spremenila in da

preskrba družine ni več izključno naloga moškega

SPREMEMBA VLOGE MOŠKEGA f f%

Da 175 81,8

Ne 39 18,2

Skupaj 214 100,0

Več kot štiri petine vprašanih je prepričanih, da se je vloga moškega skozi leta

spremenila in da preskrba družine dandanes ni več izključna naloga moškega.

20. stoletje je čas, v katerem so se začeli rahljati temelji androcentrizma in je v

ospredje vedno bolj vstopalo »moško vprašanje«, katerega ključna sestavina je

ustvarjanje novega očetovstva, pod katerim razumemo celoto tistih vlog (in

delovanj), s katerimi se moški kot oče neposredno vključuje v vsa dela (od

gospodinjskega, negovalnega, vzgojnega in emocionalnega), ki so nujna sestavina

družinskega življenja, brez katerih preprosto ne bi bilo mogoče ohranjevanje

človeške vrste (Jogan, 2001, str. 183-184).

98

Tabela 47: Število (f) in strukturni odstotki (f %) vprašanih po oceni

pravilnosti trditve, da se je vloga moškega skozi leta spremenila in da

preskrba družine ni več izključno naloga moškega, glede na starost

1 STAROST Skupaj

18

20 – 30

let

30 – 40

let

40 – 50

let

Nad 50

let

SPREMEMBA

VLOGE

MOŠKEGA

Da f 22 83 43 27 175

f% 84,6% 83,0% 81,1% 77,1% 81,8%

Ne f 4 17 10 8 39

f% 15,4% 17,0% 18,9% 22,9% 18,2%

Skupaj f 26 100 53 35 214

f% 100,0% 100,0% 100,0% 100,0% 100,0%

Izid 2 – preizkusa: 2 = 0,760; g = 3, P = 0,859

Kot kaže rezultat 2 – preizkusa ničelno hipotezo (H0) obdržimo. Razlika v oceni

pravilnosti trditve, da se je vloga moškega skozi leta spremenila in da preskrba

družine ni več izključno naloga moškega, glede na starost, ni statistično značilna.

Ne glede na starost je večina vprašanih prepričanih, da se je vloga moškega

spremenila. Iz tabele pa lahko razberemo, da je pri vprašanih, ki so stari nad

petdeset let, odstotek takih, ki ocenjujejo, da se vloga ni spremenila, nekoliko višji

kot pri ostalih starostnih razredih. Opazno je, da se nestrinjanje s trditvijo viša

sorazmerno z višanjem starosti.

Takšen izid smo pričakovali. Domnevali smo namreč, da bo večina vprašanih

ocenila, da se je vloga moškega skozi čas spreminjala in da preskrba družine ni

več izključno naloga moškega, ampak si to nalogo po večini danes deli z žensko.

Prav tako smo mislili, da se bo nestrinjanje s trditvijo višalo sorazmerno z

višanjem starosti – mogoče smo pričakovali celo malo višji odstotek nestrinjanja

pri zadnjih dveh starostnih razredih. Starejše generacije namreč so in ponekod še

vedno živijo v skladu s tradicionalnimi načeli.

99

Tabela 48: Število (f) in strukturni odstotki (f %) vprašanih po oceni

pravilnosti trditve, da se je vloga moškega skozi leta spremenila in da

preskrba družine ni več izključno naloga moškega, glede na spol

2 SPOL Skupaj

18 Moški Ženski

SPREMEMBA

VLOGE MOŠKEGA

Da f 78 97 175

f% 74,3% 89,0% 81,8%

Ne f 27 12 39

f% 25,7% 11,0% 18,2%

Skupaj f 105 109 214

f% 100,0% 100,0% 100,0%

Izid 2 – preizkusa: 2 = 7,760; g = 1, P = 0,005

V tem primeru lahko ničelno hipotezo (H0) zavrnemo. Med vprašanimi v oceni

pravilnosti trditve, da se je vloga moškega skozi leta spremenila in da preskrba

družine ni več izključno naloga moškega, glede na spol, statistično značilna

razlika obstaja. S trditvijo se strinja kar 89,0 % vprašanih žensk in 74,3 %

vprašanih moških.

Takšen izid je bil pričakovan, saj smo domnevali, da bo večina vprašanih ocenila,

da se je vloga moškega spremenila. Pričakovali smo, da se bodo vprašane ženske

s trditvijo nekoliko bolj strinjale kot moški, saj opažajo, da same vse pogosteje

pripomorejo k preživetju družine. Moški pa tega ne opazijo, oz. si zaradi lastnega

ponosa tega nočejo priznati.

100

Tabela 49: Število (f) in strukturni odstotki (f %) vprašanih po oceni

pravilnosti trditve, da se je vloga moškega skozi leta spremenila in da

preskrba družine ni več izključno naloga moškega, glede na stopnjo

izobrazbe

3 STOPNJA IZOBRAZBE Skupaj

18

Manj kot

IV.

stopnja

IV. ali V.

stopnja

VI. ali

VII.

stopnja

VII/2. ali

VIII.

stopnja

SPREMEMBA

VLOGE

MOŠKEGA

Da f 28 120 25 2 175

f% 75,7% 81,1% 92,6% 100,0% 81,8%

Ne f 9 28 2 0 39

f% 24,3% 18,9% 7,4% 0,0% 18,2%

Skupaj f 37 148 27 2 214

f% 100,0% 100,0% 100,0% 100,0% 100,0%

Izid 2 – preizkusa: 2 = 4,318; g = 3, P = 0,229

Na osnovi 2 – preizkusa ugotovimo, da lahko ničelno hipotezo (H0) obdržimo.

Razlika v oceni pravilnosti trditve, da se je vloga moškega skozi leta spremenila

in da preskrba družine ni več izključno naloga moškega, glede na stopnjo

izobrazbe, ni statistično značilna. Ne glede na izobrazbo je večina vprašanih

ocenila, da se je vloga spremenila. Odstopanja med izobraževalnimi razredi niso

prevelika, vendar se opazi, da se strinjanje s trditvijo sorazmerno povečuje z

višanjem izobrazbe vprašanih in obratno, da se nestrinjanje s trditvijo zmanjšuje

sorazmerno z njenim višanjem.

Izid je delno pričakovan, saj smo domnevali, da bo večina vprašanih, ne glede na

njihovo stopnjo izobrazbe, ocenjevala, da se je vloga ženske skozi čas spremenila.

Vendar smo pričakovali, da bo mogoče odstotek vprašanih z nižjo stopnjo

izobrazbe, ki ocenjuje, da se vloga ni spremenila, še večji, kot je. To pa zato ker

smo domnevali, da še jih vedno veliko živi v razmerah, kjer vlada tradicionalna

delitev dela med spoloma.

101

3.3.5.3.5.2 Naloge, ki jih moški opravlja v družini

Tabela 50: Število (f) in strukturni odstotki (f %) vprašanih po opredelitvi

nalog, ki jih moški opravlja v družini

NALOGE MOŠKEGA f f%

a, c in d 29 13,6

c in d 38 17,8

a, c, d in e 15 7,0

a, b, c in e 38 17,8

a, c in e 28 13,1

a, b, c in d 19 8,9

c, d in e 10 4,7

c in e 25 11,7

b, c in d 5 2,3

b in d 1 0,5

a, b, c, d in e 5 2,3

b, c in e 1 0,5

Skupaj 214 100,0

Iz tabele lahko razberemo, da enaka deleža vprašanih (17,8 %) ocenjujeta, da

moški v njihovi družini odloča o ključnih družinskih zadevah in s kmetijsko

dejavnostjo preživlja družino, oz. sodeluje pri vzgoji otrok, pomaga pri

gospodinjskih opravilih, odloča o ključnih zadevah, ki so pomembne za družino in

je zaposlen in tako pomaga preživljati družino. Sledijo vprašani, ki ocenjujejo, da

moški pomaga pri vzgoji otrok, odloča o ključnih zadevah in se ukvarja s

kmetijsko dejavnostjo (13,6 %) in vprašani, ki ocenjujejo, da pomaga pri vzgoji

otrok, odloča o ključnih zadevah in je v delovnem razmerju (13,1 %). 11,7 %

moških pa samo odloča o družinskih zadevah in je zaposlenih v državni službi ali

se ukvarja s samostojno dejavnostjo.

Tudi druge raziskave so pokazale, da ženske še vedno v večji meri kot moški

opravljajo gospodinjska opravila. Glede nege, skrbi in vzgoje otrok pa je

delitev dela med partnerjema bolj uravnotežena, čeprav večji del bremena še

vedno pade na ženska ramena. Vendar pa kljub še vedno neenakomerni porazdelitvi

družinskih obveznosti med partnerjema, pri nas zaznavamo nekatere spremembe.

Predvsem mladi zavračajo patriarhalno pojmovanje družine, po katerem oče

102

materialno preživlja družino, mati pa skrbi za gospodinjstvo in otroke ter se

zavzemajo za enakopravno delitev dela v gospodinjstvu (Vlada RS, Urad za žensko

politiko, 1997, str. 63).

Tabela 51: Število (f) in strukturni odstotki (f %) vprašanih po opredelitvi

nalog, ki jih moški opravlja v družini, glede na starost

1 STAROST Skupaj

19

20 – 30

let

30 – 40

let

40 – 50

let

Nad 50

let

NALOGE

MOŠKEGA

a, c in d f 5 4 13 7 29

f% 19,2% 4,0% 24,5% 20,0% 13,6%

c in d f 3 5 11 19 38

f% 11,5% 5,0% 20,8% 54,3% 17,8%

a, c, d in e f 3 9 2 1 15

f% 11,5% 9,0% 3,8% 2,9% 7,0%

a, b, c in e f 2 31 5 0 38

f% 7,7% 31,0% 9,4% 0,0% 17,8%

a, c in e f 6 19 2 1 28

f% 23,1% 19,0% 3,8% 2,9% 13,1%

a, b, c in d f 3 7 7 2 19

f% 11,5% 7,0% 13,2% 5,7% 8,9%

c, d in e f 1 7 2 0 10

f% 3,8% 7,0% 3,8% 0,0% 4,7%

c in e f 2 15 6 2 25

f% 7,7% 15,0% 11,3% 5,7% 11,7%

b, c in d f 1 0 3 1 5

f% 3,8% 0,0% 5,7% 2,9% 2,3%

b in d f 0 1 0 0 1

f% 0,0% 1,0% 0,0% 0,0% 0,5%

a, b, c, d in

e

f 0 1 2 2 5

f% 0,0% 1,0% 3,8% 5,7% 2,3%

b, c in e f 0 1 0 0 1

f% 0,0% 1,0% 0,0% 0,0% 0,5%

Skupaj f 26 100 53 35 214

f% 100,0% 100,0% 100,0% 100,0% 100,0%

103

Izid 2 – preizkusa: 2 = 108,908; g = 33, P = 0,000

Kakor kaže izid 2 – preizkusa lahko ničelno hipotezo (H0) zavrnemo. Statistično

značilna razlika v opredelitvi nalog, ki jih moški opravlja v družini, glede na

starost, obstaja. Kar 54,3 % vprašanih, starih nad petdeset let, ocenjuje, da moški

pri njih odločajo o ključnih družinskih zadevah in se ukvarjajo s kmetijstvom. Pri

štirideset – do petdesetletnikih je ta odstotek 20,8 % in pri trideset – do

štiridesetletnikih le 5,0 % ter pri mlajših od trideset let 11,5 %. Medtem pa 31,0 %

vprašanih, starih med trideset in štirideset let, ocenjuje, da moški v njihovi družini

sodeluje pri vzgoji otrok in gospodinjskih opravilih, odloča o ključnih družinskih

zadevah in je poleg tega še v delovnem razmerju.

Izid je pričakovan, saj smo domnevali, da bodo vprašani, ki so stari med trideset

in štirideset let, v največji meri sodelovali predvsem pri vzgoji otrok, če že ne

vedno tudi pri gospodinjskih opravilih, saj ima ravno ta starostna skupina še

šoloobvezne otroke, poleg tega pa so bili že delno vzgajani v duhu sodobnih načel,

po katerih naj bi bila zakonca enakovredna partnerja pri vseh opravilih, medtem

ko so bile starejše generacije vzgajane v tradicionalnem duhu, ki zagovarja

tradicionalno delitev dela, po kateri moški nima v kuhinji in pri vzgoji kaj iskati.

Poleg tega pa ima ta starostna skupina po večini že odrasle otroke, pri katerih

vzgojno delo ni več potrebno.

104

Tabela 52: Število (f) in strukturni odstotki (f %) vprašanih po opredelitvi

nalog, ki jih moški opravlja v družini, glede na spol

2 SPOL Skupaj

19 Moški Ženski

NALOGE

MOŠKEGA

a, c in d f 15 14 29

f% 14,3% 12,8% 13,6%

c in d f 18 20 38

f% 17,1% 18,3% 17,8%

a, c, d in e f 8 7 15

f% 7,6% 6,4% 7,0%

a, b, c in e f 21 17 38

f% 20,0% 15,6% 17,8%

a, c in e f 12 16 28

f% 11,4% 14,7% 13,1%

a, b, c in d f 10 9 19

f% 9,5% 8,3% 8,9%

c, d in e f 5 5 10

f% 4,8% 4,6% 4,7%

c in e f 11 14 25

f% 10,5% 12,8% 11,7%

b, c in d f 1 4 5

f% 1,0% 3,7% 2,3%

b in d f 1 0 1

f% 1,0% 0,0% 0,5%

a, b, c, d in e f 3 2 5

f% 2,9% 1,8% 2,3%

b, c in e f 0 1 1

f% 0,0% 0,9% 0,5%

Skupaj f 105 109 214

f% 100,0% 100,0% 100,0%

Izid 2 – preizkusa: 2 = 6,442; g = 11, P = 0,842

Na osnovi 2 – preizkusa lahko ničelno hipotezo (H0) obdržimo. Statistično

značilna razlika v opredelitvi nalog, ki jih moški opravlja v družini, glede na spol,

ne obstaja. Tako ženske kot moški ocenjujejo, da moški najpogosteje odločajo o

105

ključnih družinskih zadevah in s kmetijsko dejavnostjo preživljajo družino, oz.

sodelujejo pri vzgoji otrok, pomagajo pri gospodinjskih opravilih, odločajo o

ključnih zadevah, ki so pomembne za družino in so zaposleni in tako pomagajo

preživljati družino. Sledita pa oceni, da pomagajo pri vzgoji otrok, odločajo o

ključnih družinskih zadevah in se ukvarjajo s kmetijsko dejavnostjo, oz. so v

delovnem razmerju.

Izid je pričakovan. Domnevali smo namreč, da spol ne bo vplival na to oceno, saj

je moral vprašani oceniti obstoječe stanje pri njih doma. In ker naj bi bila ta ocena

objektivna, ne moremo pričakovati, da bi prišlo glede na spol do večjih odstopanj.

106

Tabela 53: Število (f) in strukturni odstotki (f %) vprašanih po opredelitvi

nalog, ki jih moški opravlja v družini, glede na stopnjo izobrazbe 3 STOPNJA IZOBRAZBE Skupaj

19

Manj

kot IV.

stopnja

IV. ali

V.

stopnja

VI. ali

VII.

stopnja

VII/2. ali

VIII.

stopnja

NALOGE

MOŠKEGA

a, c in d f 5 22 2 0 29

f% 13,5% 14,9% 7,4% 0,0% 13,6%

c in d f 14 20 4 0 38

f% 37,8% 13,5% 14,8% 0,0% 17,8%

a, c, d in e f 1 13 1 0 15

f% 2,7% 8,8% 3,7% 0,0% 7,0%

a, b, c in e f 3 30 4 1 38

f% 8,1% 20,3% 14,8% 50,0% 17,8%

a, c in e f 3 20 5 0 28

f% 8,1% 13,5% 18,5% 0,0% 13,1%

a, b, c in d f 1 12 5 1 19

f% 2,7% 8,1% 18,5% 50,0% 8,9%

c, d in e f 2 8 0 0 10

f% 5,4% 5,4% 0,0% 0,0% 4,7%

c in e f 4 18 3 0 25

f% 10,8% 12,2% 11,1% 0,0% 11,7%

b, c in d f 2 1 2 0 5

f% 5,4% 0,7% 7,4% 0,0% 2,3%

b in d f 1 0 0 0 1

f% 2,7% 0,0% 0,0% 0,0% 0,5%

a, b, c, d in e f 1 4 0 0 5

f% 2,7% 2,7% 0,0% 0,0% 2,3%

b, c in e f 0 0 1 0 1

f% 0,0% 0,0% 3,7% 0,0% 0,5%

Skupaj f 37 148 27 2 214

f% 100,0% 100,0% 100,0% 100,0% 100,0%

107

Izid 2 – preizkusa: 2 = 43,164; g = 33, P = 0,111

V tem primeru lahko ničelno hipotezo (H0) obdržimo. Ne obstaja statistično

značilna razlika v opredelitvi nalog, ki jih moški opravlja v družini, glede na

stopnjo izobrazbe. Ne glede na izobrazbo vprašani ocenjujejo, da moški

najpogosteje odločajo o ključnih družinskih zadevah in s kmetijsko dejavnostjo

preživljajo družino, oz. sodelujejo pri vzgoji otrok, pomagajo pri gospodinjskih

opravilih, odločajo o ključnih zadevah, ki so pomembne za družino in so

zaposleni in tako pomagajo preživljati družino. Vendar vseeno obstaja manjša

razlika med razredi, saj 37,8 % vprašanih z najnižjo stopnjo izobrazbe ocenjuje,

da moški v njihovi družini izključno odloča o ključnih zadevah in se ukvarja s

kmetijsko dejavnostjo. Medtem pa lahko ugotovimo pri vprašanih, ki imajo VI. oz.

VII. stopnjo izobrazbe, da moški pri njih v 18,5 % pomagajo pri vzgoji in

gospodinjskih opravilih ter odločajo o ključnih družinskih zadevah in se ukvarjajo

s kmetijsko dejavnostjo, oz. pomagajo pri vzgoji, odločajo o ključnih zadevah in

so v delovnem razmerju.

Izid ni povsem pričakovan, saj smo menili, da bo izobrazba vplivala na oceno.

Domnevali smo, da bo veliko večji del višje izobražene populacije, ki je bila

vključena v raziskavo, v večji meri ocenjeval, da moški pri njih sodelujejo tako

pri vzgoji otrok kot pri gospodinjskih opravilih. Domnevali smo namreč, da so

višje izobraženi ljudje liberalnejši, da bolj stremijo k enakopravnosti med

partnerjema in da moški želijo razbremeniti ženske. Menili pa smo tudi, da bodo

nižje izobraženi vprašani ocenjevali, da moški pri njih po večini ne sodelujejo pri

vzgoji otrok in gospodinjskih opravilih, ampak so zadolženi za opravila, ki so

tradicionalno moška – torej preskrba družine in določanje o bistvenih zadevah.

108

3.3.5.3.6 Vloga starih staršev

3.3.5.3.6.1 Pomembnost vloge starih staršev pri vzgoji otrok

Tabela 54: Število (f) in strukturni odstotki (f %) vprašanih po oceni

pomembnosti vloge starih staršev pri vzgoji otrok

POMEMBNOST VLOGE STARIH STARŠEV PRI

VZGOJI

f f%

Starih staršev ni (so umrli)/njihova vloga ni pomembna 20 9,3

Zelo pomembna 7 3,3

Pomembna 21 9,8

Enakovredno partnerstvo s starši 53 24,8

Pomagajo samo v izjemnih situacijah 79 36,9

Ne pomagajo 34 15,9

Skupaj 214 100,0

Iz tabele je razvidno, da pri 36,9 % vprašanih stari starši pomagajo pri vzgoji

otrok samo v izjemnih situacijah, pri skoraj četrtini vprašanih obstaja med starši in

starimi starši enakovredno partnerstvo pri vzgoji otrok in pri 15,9 % vprašanih

stari starši sploh ne pomagajo pri vzgoji otrok.

Razvoj industrije je prinesel veliko sprememb tudi v družinske odnose.

Ekonomsko neodvisni mladi so si urejali življenje po svoje, pa tudi svoje otroke

so vzgajali po svoje, saj je zagovarjanje napredka in razvoja pogojevalo stališča,

da so stari starši zastareli, nazadnjaški, torej neprimerni za vzgojo otrok. Stari

starši so se tako čedalje bolj umikali iz življenja in vzgoje otrok. Njihova vloga se

je tako zmanjševala in to se je ohranilo vse do danes (Žorž, 2006).

109

Tabela 55: Število (f) in strukturni odstotki (f %) vprašanih po oceni

pomembnosti vloge starih staršev pri vzgoji otrok, glede na starost

1 STAROST Skupaj

20

20 – 30

let

30 – 40

let

40 – 50

let

Nad 50

let

POMEMBNOST

VLOGE

STARIH

STARŠEV PRI

VZGOJI

Starih staršev ni

(so

umrli)/njihova

vloga ni

pomembna

f 0 2 5 13 20

f% 0,0% 2,0% 9,4% 37,1% 9,3%

Zelo pomembna f 0 3 2 2 7

f% 0,0% 3,0% 3,8% 5,7% 3,3%

Pomembna f 5 13 2 1 21

f% 19,2% 13,0% 3,8% 2,9% 9,8%

Enakovredno

partnerstvo s

starši

f 10 29 10 4 53

f% 38,5% 29,0% 18,9% 11,4% 24,8

%

Pomagajo samo

v izjemnih

situacijah

f 9 42 20 8 79

f% 34,6% 42,0% 37,7% 22,9% 36,9

%

Ne pomagajo f 2 11 14 7 34

f% 7,7% 11,0% 26,4% 20,0% 15,9

%

Skupaj f 26 100 53 35 214

f% 100,0% 100,0% 100,0% 100,0% 100,0%

Izid 2 – preizkusa: 2 = 55,522; g = 15, P = 0,000

2 – preizkus nam pokaže, da ničelno hipotezo (H0) zavrnemo. Statistično

značilna razlika v oceni pomembnosti vloge starih staršev pri vzgoji otrok glede

na starost, obstaja. Nihče od vprašanih, starih od dvajset do trideset let, se ni

opredelil, da starih staršev nima več, se pa je tako opredelilo 37,1 % vprašanih,

110

starih nad petdeset let. Pri kar 38,5 % vprašanih, starih med dvajset in trideset let,

obstaja v družini glede vzgoje otrok enakovredno partnerstvo med starši in starimi

starši. Z višanjem starosti pa se ta odstotek sorazmerno niža za deset odstotkov.

Samo v izjemnih situacijah pa pomagajo stari starši pri vzgoji otrok 42,0 %

vprašanim, starim od trideset do štirideset let in 37,7 % vprašanim, starim od

štirideset do petdeset let.

Izid je pričakovan, saj smo domnevali, da bodo glede vzgoje otrok bolj odvisne od

pomoči starih staršev mlajše generacije. Le-te so namreč zaposlene in zato včasih

težko uskladijo svojo službo in varstvo otrok, dostikrat pa tudi težko gredo po

otroke v vrtec in zato to vlogo velikokrat prevzamejo stari starši, ki potem pazijo

na vnuke do prihoda staršev. Tako smo pričakovali, da bodo odstotki pri oceni, da

imajo stari starši pri vzgoji otrok pomembno vlogo, ali da so celo enakovredni

partnerji s starši, padali sorazmerno z višanjem starosti in da bo odstotek

vprašanih, katerim stari starši priskočijo na pomoč samo v izjemnih situacijah,

najvišji pri vprašanih, starih od trideset do petdeset let, ki so še sicer v delovnem

razmerju, vendar imajo že več izkušenj in se vedo bolj znajti ali pa imajo nekatere

otroke že tako velike, da lahko ti pazijo svoje brate oz. sestre in gredo po njih v

vrtec ali šolo.

111

Tabela 56: Število (f) in strukturni odstotki (f %) vprašanih po oceni

pomembnosti vloge starih staršev pri vzgoji otrok, glede na spol

2 SPOL Skupaj

20 Moški Ženski

POMEMBNOST

VLOGE

STARIH

STARŠEV PRI

VZGOJI

Starih staršev ni (so

umrli)/njihova vloga ni

pomembna

f 10 10 20

f% 9,5% 9,2% 9,3%

Zelo pomembna f 5 2 7

f% 4,8% 1,8% 3,3%

Pomembna f 10 11 21

f% 9,5% 10,1% 9,8%

Enakovredno

partnerstvo s starši

f 28 25 53

f% 26,7% 22,9% 24,8%

Pomagajo samo v

izjemnih situacijah

f 35 44 79

f% 33,3% 40,4% 36,9%

Ne pomagajo f 17 17 34

f% 16,2% 15,6% 15,9%

Skupaj f 105 109 214

f% 100,0% 100,0% 100,0%

Izid 2 – preizkusa: 2 = 2,455; g = 5, P = 0,783

Iz 2 – preizkusa ugotovimo, da lahko ničelno hipotezo (H0) obdržimo.

Statistično značilna razlika v oceni pomembnosti vloge starih staršev pri vzgoji

otrok, glede na spol, ne obstaja. Tako vprašani moški kot vprašane ženske v

največji meri ocenjujejo, da jim stari starši pomagajo pri vzgoji otrok samo v

izjemnih situacijah, sledijo vprašani, ki ocenjujejo, da so s starimi starši glede

vzgoje otrok enakovredni partnerji. Relativno majhnemu odstotku vprašanih stari

starši pri vzgoji otrok sploh ne pomagajo, najmanjši delež pa ocenjuje, da je vloga

starih staršev zelo pomembna.

112

Takšen rezultat smo pričakovali, saj ocena pomembnosti vloge starih staršev pri

vzgoji otrok po našem prepričanju ni odvisna od spola vprašanih. Ne glede na to,

če ocenjuje moški ali ocenjuje ženska, se oceni realno stanje, ki obstaja v družini

in če stari starši ne pomagajo pri vzgoji vnukov, se od vprašanih tudi pričakuje, da

bodo to objektivno ocenili.

Tabela 57: Število (f) in strukturni odstotki (f %) vprašanih po oceni

pomembnosti vloge starih staršev pri vzgoji otrok, glede na stopnjo izobrazbe 3 STOPNJA IZOBRAZBE Skupaj

20

Manj

kot IV.

stopnja

IV. ali

V.

stopnja

VI. ali

VII.

stopnja

VII/2. ali

VIII.

stopnja

POMEMBNOST

VLOGE STARIH

STARŠEV PRI

VZGOJI

Starih staršev

ni (so

umrli)/njihova

vloga ni

pomembna

f 10 8 2 0 20

f% 27,0% 5,4% 7,4% 0,0% 9,3%

Zelo

pomembna

f 3 4 0 0 7

f% 8,1% 2,7% 0,0% 0,0% 3,3%

Pomembna f 1 16 4 0 21

f% 2,7% 10,8% 14,8% 0,0% 9,8%

Enakovredno

partnerstvo s

starši

f 3 45 4 1 53

f% 8,1% 30,4% 14,8% 50,0% 24,8%

Pomagajo

samo v

izjemnih

situacijah

f 10 57 11 1 79

f% 27,0% 38,5% 40,7% 50,0% 36,9%

Ne pomagajo f 10 18 6 0 34

f% 27,0% 12,2% 22,2% 0,0% 15,9%

Skupaj f 37 148 27 2 214

f% 100,0% 100,0% 100,0% 100,0% 100,0%

113

Izid 2 – preizkusa: 2 = 34,741; g = 15, P = 0,003

Na osnovi 2 – preizkusa lahko ničelno hipotezo (H0) zavrnemo. Statistično

značilna razlika v oceni pomembnosti vloge starih staršev pri vzgoji otrok, glede

na stopnjo izobrazbe, obstaja. Kar 40,7 % vprašanih s VI. ali VII. stopnjo

izobrazbe in 38,5 % vprašanih s IV. ali V. stopnjo izobrazbe ocenjuje, da jim stari

starši pri vzgoji pomagajo le v izjemnih situacijah. Vendar pa 30,4 % vprašanih z

zaključeno poklicno oz. srednjo šolo goji s starimi starši pri vzgoji otrok odnos

enakovrednega partnerstva, medtem ko je ta odstotek pri najnižje in višje

izobraženih vprašanih dosti nižji. Pri vprašanih z najnižjo stopnjo izobrazbe je

27,0 % takih, pri katerih so stari starši že umrli, 27,0 % takih, ki jim stari starši pri

vzgoji pomagajo le v izjemnih situacijah in prav tako 27,0 % takih, ki jim stari

starši pri vzgoji sploh ne pomagajo.

Ta izid nas ni presenetil, saj smo domnevali, da bo pri najnižje izobraženih

vprašanih potreba po pomoči starih staršev pri vzgoji najnižja. Ti vprašani so

velikokrat brezposelni ali se ukvarjajo s kmetijsko dejavnostjo in lahko tako po

večini sami pazijo na otroke, ko le-ti pridejo iz vrtca oz. šole in tako ne

potrebujejo pomoči staršev, medtem ko je potreba po tem pri zaposlenih osebah

veliko večja. Še posebej se kaže pri tistih z zaključeno poklicno ali srednjo šolo,

saj le-ti mnogokrat delajo v kaki tovarni, trgovini oz. drugi službi, ki zahteva

občasno tudi delo v popoldanskem času. Nekateri vprašani s končano višjo ali

visoko šolo ali fakulteto pa si lahko vsaj malo prilagajajo delovni čas, zato so

nekoliko manj odvisni od staršev kot vprašani s IV. ali V. stopnjo izobrazbe.

114

3.3.5.3.6.2 Pogostost posvetovanja s starimi starši glede vzgojnih zadev

Tabela 58: Število (f) in strukturni odstotki (f %) vprašanih po oceni

pogostosti posvetovanja s starimi starši glede vzgojnih zadev

POGOSTOST POSVETOVANJA S STARIMI STARŠI f f%

Starih staršev ni (so umrli) 20 9,3

Vedno 5 2,3

Pogosto 31 14,5

Redko 102 47,7

Nikoli 56 26,2

Skupaj 214 100,0

Podatki v tabeli nam pokažejo, da se skoraj polovica vprašanih (47,7 %) glede

vzgojnih zadev redko posvetuje s svojimi starši. Kar 26,2 % vprašanih se z njimi

nikoli ne posvetuje in samo pri 2,3 % vprašanih je to nekaj normalnega,

vsakodnevnega. Zmanjševanje pomena starih staršev se tako kaže tudi pri

pogostosti posvetovanja z njimi glede vzgojnih zadev.

Tabela 59: Število (f) in strukturni odstotki (f %) vprašanih po oceni

pogostosti posvetovanja s starimi starši glede vzgojnih zadev, glede na starost 1 STAROST Skupaj

21

20 – 30

let

30 – 40

let

40 – 50

let

Nad 50

let

POGOSTOST

POSVETOVANJA S

STARIMI STARŠI

Starih staršev

ni (so umrli)

f 2 2 4 12 20

f% 7,7% 2,0% 7,5% 34,3% 9,3%

Vedno f 0 3 1 1 5

f% 0,0% 3,0% 1,9% 2,9% 2,3%

Pogosto f 7 15 5 4 31

f% 26,9% 15,0% 9,4% 11,4% 14,5%

Redko f 12 54 28 8 102

f% 46,2% 54,0% 52,8% 22,9% 47,7%

Nikoli f 5 26 15 10 56

f% 19,2% 26,0% 28,3% 28,6% 26,2%

Skupaj f 26 100 53 35 214

f% 100,0% 100,0% 100,0% 100,0% 100,0%

115

Izid 2 – preizkusa: 2 = 34,958; g = 12, P = 0,000

Na podlagi 2 – preizkusa lahko ničelno hipotezo (H0) zavrnemo. Statistično

značilna razlika v oceni pogostosti posvetovanja s starimi starši glede vzgojnih

zadev, glede na starost, obstaja. Tako se redko s starimi starši posvetuje 54,0 %

vprašanih starih od trideset do štirideset let, sledijo s 52,8 % vprašani, stari od

štirideset do petdeset let in s 46,2 % vprašani, mlajši od trideset let. Medtem se

pogosto posvetuje s starimi starši 26,9 % vprašanih, mlajših od trideset let, le

15,0 % vprašanih, starih od trideset do štirideset let in še manj vprašanih, starejših

od štirideset let. Vprašani, starejši od trideset let, se glede vzgojnih zadev v večji

meri kot vprašani, mlajši od trideset let, sploh ne posvetujejo s svojimi starši.

Izid je delno pričakovan, saj smo predvidevali, da bodo mladi starši čutili večjo

potrebo po posvetovanju glede vzgoje otrok kot starejši, izkušeni starši. Ko prvič

postaneš oče ali mati, si namreč rahlo negotov, saj se znajdeš v povsem novi

situaciji, ki je ne poznaš in takrat ti nasvet staršev veliko pomeni. Vendar pa z leti

postane vzgoja rutinski postopek in zato ob rojstvu drugega, tretjega otroka ne

čutiš potrebe po tem, da bi ti starši pomagali, saj se že sam dobro znajdeš glede

vzgojnih zadev. Vendar pa nas je presenetilo, da je na splošno potreba po

posvetovanju s starimi starši glede vzgojnih zadev relativno nizka pri vseh

starostnih skupinah.

116

Tabela 60: Število (f) in strukturni odstotki (f %) vprašanih po oceni

pogostosti posvetovanja s starimi starši glede vzgojnih zadev, glede na spol

2 SPOL Skupaj

21 Moški Ženski

POGOSTOST

POSVETOVANJA

S STARIMI

STARŠI

Starih staršev ni

(so umrli)

f 10 10 20

f% 9,5% 9,2% 9,3%

Vedno f 3 2 5

f% 2,9% 1,8% 2,3%

Pogosto f 13 18 31

f% 12,4% 16,5% 14,5%

Redko f 52 50 102

f% 49,5% 45,9% 47,7%

Nikoli f 27 29 56

f% 25,7% 26,6% 26,2%

Skupaj f 105 109 214

f% 100,0% 100,0% 100,0%

Izid 2 – preizkusa: 2 = 1,043; g = 4, P = 0,903

Iz 2 – preizkusa ugotovimo, da lahko ničelno hipotezo (H0) obdržimo. Razlika v

oceni pogostosti posvetovanja s starimi starši glede vzgojnih zadev, glede na spol,

ni statistično značilna. Največji odstotek vprašanih žensk in moških se s starimi

starši otrok posvetuje redko, sledijo pa tisti, ki se s starimi starši otrok sploh ne

posvetujejo.

Izid ni pričakovan, saj smo domnevali, da bo pri oceni pogostosti posvetovanja s

starimi starši glede vzgojnih zadev prišlo do razlik glede na spol. Pričakovali smo,

da bodo vprašane ženske v večji meri kot vprašani moški ocenjevale, da se

posvetujejo s svojimi starši glede vzgojnih zadev. To pa zato, ker so ženske tiste,

ki so v večji meri kot moški zadolžene za vzgojo otrok.

117

Tabela 61: Število (f) in strukturni odstotki (f %) vprašanih po oceni

pogostosti posvetovanja s starimi starši glede vzgojnih zadev, glede na

stopnjo izobrazbe

3 STOPNJA IZOBRAZBE Skupaj

21

Manj

kot IV.

stopnja

IV. ali

V.

stopnja

VI. ali

VII.

stopnja

VII/2.

ali

VIII.

stopnja

POGOSTOST

POSVETOVANJA

S STARIMI

STARŠI

Starih

staršev ni

(so umrli)

f 10 7 3 0 20

f% 27,0% 4,7% 11,1% 0,0% 9,3%

Vedno f 1 2 2 0 5

f% 2,7% 1,4% 7,4% 0,0% 2,3%

Pogosto f 3 24 3 1 31

f% 8,1% 16,2% 11,1% 50,0% 14,5%

Redko f 11 79 12 0 102

f% 29,7% 53,4% 44,4% 0,0% 47,7%

Nikoli f 12 36 7 1 56

f% 32,4% 24,3% 25,9% 50,0% 26,2%

Skupaj f 37 148 27 2 214

f% 100,0% 100,0% 100,0% 100,0% 100,0%

Izid 2 – preizkusa: 2 = 25,162; g = 12, P = 0,014

Kakor kaže rezultat 2 – preizkusa lahko ničelno hipotezo (H0) zavrnemo. Med

vprašanimi v oceni pogostosti posvetovanja s starimi starši glede vzgojnih zadev

je razlika glede na stopnjo izobrazbe statistično značilna. Največji delež vprašanih

z najnižjo stopnjo izobrazbe (32,4 %) se s starimi starši otrok nikoli ne posvetuje

glede vzgojnih zadev, nekoliko manj (29,7 %) pa se jih posvetuje redko. Več kot

polovica vprašanih s končano poklicno ali srednjo šolo (53,4 %) se posvetuje

redko, 24,3 % nikoli in 16,2 % pogosto. Pri vprašanih s končano višjo ali visoko

šolo ali fakulteto se jih 44,4 % redko posvetuje, 25,9 % nikoli in 11,1 % pogosto.

118

Izid ni pričakovan, saj smo domnevali, da bodo potrebo po posvetovanju v

največji meri občutili najnižje izobraženi. Razlog za to bi lahko bilo pomanjkanje

določenih splošnih znanj, ki olajšajo vzgojo otrok. Nadalje smo pričakovali, da se

bodo visoko oz. najvišje izobraženi vprašani v še manjši meri kot vprašani z

doseženo IV. ali V. stopnjo izobrazbe posvetovali s starimi starši glede vzgojnih

zadev. Po drugi strani, pa bi bil rezultat verjetno drugačen, če ne bi bili najnižje

izobraženi vprašani v večini starejši od štirideset let. Tako ne bi imeli praktičnih

izkušenj in bi verjetno potrebovali kakšen nasvet staršev. Presenetljivo pa je

dejstvo, da posvetovanje s starimi starši otrok glede njihove vzgoje med

vprašanimi ne glede na starost, spol ali stopnjo izobrazbe na splošno ni preveč

priljubljeno.

3.3.5.3.6.3 Pogostost varstva oz. preživljanja prostega časa starih staršev z vnuki

Tabela 62: Število (f) in strukturni odstotki (f %) vprašanih po pogostosti

varstva oz. preživljanja prostega časa starih staršev z vnuki

POGOSTOST VARSTVA OZ. PREŽIVLJANJA

PROSTEGA ČASA STARIH STARŠEV Z VNUKI

f f%

Starih staršev ni (so umrli)/varstvo oz. preživljanje prostega

časa starih staršev z vnuki nima nekega določenega urnika

20 9,3

3x tedensko 59 27,6

2x tedensko 26 12,1

1x tedensko 19 8,9

3x mesečno 4 1,9

2x mesečno 6 2,8

1x mesečno 33 15,4

Nikoli 46 21,5

Vsak dan 1 0,5

Skupaj 214 100,0

Iz tabele je razvidno, da pri 27,6 % vprašanih stari starši pazijo na vnuke trikrat

tedensko, pri 21,5 % nikoli, pri 15,4 % enkrat mesečno in 12,1 % vprašanih

dvakrat na teden ter pri 8,9 % enkrat tedensko.

Iz dobljenih rezultatov lahko potrdimo, da imajo stari starši kljub vsem

spremembam tudi v današnjem času v življenju vnukov posebno mesto. Veliko

119

otrok ima redne stike s svojimi starimi starši. Le-ti svojim vnukom nudijo

ljubezen, vedno si vzamejo čas zanje, jih razumejo, ščitijo in jih razvajajo ter jim

vedno prisluhnejo. Zato so stari starši zelo pomembni za razvoj vnukov (Žorž,

2006). Lahko rečemo, da je otrok, ki ima ob starših še ljubezen, zanimanje, skrb

in spoštovanje starih staršev, bogat otrok (Čačinovič Vogrinčič po Žorž, 2006, str.

59).

Tabela 63: Število (f) in strukturni odstotki (f %) vprašanih po pogostosti

varstva oz. preživljanja prostega časa starih staršev z vnuki, glede na starost

1 STAROST Skupaj

22

20 – 30

let

30 – 40

let

40 – 50

let

Nad 50

let

POGOSTOST

VARSTVA OZ.

PREŽIVLJANJA

PROSTEGA

ČASA STARIH

STARŠEV Z

VNUKI

Starih staršev ni

(so

umrli)/varstvo oz.

preživljanje

prostega časa

starih staršev z

vnuki nima

nekega

določenega

urnika

f 2 4 4 10 20

f% 7,7% 4,0% 7,5% 28,6% 9,3%

3x tedensko f 11 30 9 9 59

f% 42,3% 30,0% 17,0% 25,7% 27,6%

2x tedensko f 5 16 2 3 26

f% 19,2% 16,0% 3,8% 8,6% 12,1%

1x tedensko f 4 13 2 0 19

f% 15,4% 13,0% 3,8% 0,0% 8,9%

3x mesečno f 0 4 0 0 4

f% 0,0% 4,0% 0,0% 0,0% 1,9%

2x mesečno f 2 2 2 0 6

f% 7,7% 2,0% 3,8% 0,0% 2,8%

1x mesečno f 1 16 14 2 33

f% 3,8% 16,0% 26,4% 5,7% 15,4%

Nikoli f 1 14 20 11 46

f% 3,8% 14,0% 37,7% 31,4% 21,5%

Vsak dan f 0 1 0 0 1

f% 0,0% 1,0% 0,0% 0,0% 0,5%

Skupaj f 26 100 53 35 214

f% 100,0% 100,0% 100,0% 100,0% 100,0%

120

Izid 2 – preizkusa: 2 = 71,510; g = 24, P = 0,000

Na osnovi 2 – preizkusa ugotovimo, da lahko ničelno hipotezo (H0) zavrnemo.

Torej obstaja statistično značilna razlika v pogostosti varstva oz. preživljanja

prostega časa starih staršev z vnuki, glede na starost. Trikrat tedensko pazijo stari

starši na svoje vnuke pri 42,3 % vprašanih, mlajših od trideset let, pri 30,0 %

vprašanih, starih od trideset do štirideset let, pri 25,7 %, starejših od petdeset let in

pri 17,0 % vprašanih, starih med štirideset in petdeset let. Trend padanja opazimo

tudi pri odgovoru, da stari starši pazijo na vnuke dvakrat oz. enkrat na teden.

Razmerje pri odgovoru, da stari starši sploh ne preživljajo prostega časa z vnuki,

oz. jih ne pazijo, pa je drugačno, saj je tako izjavilo kar 37,7 % vprašanih, starih

od štirideset do petdeset let, 31,4 % vprašanih, starejših od petdeset let in 14,0 %

vprašanih, starih od trideset do štirideset let.

Izid je pričakovan, saj smo domnevali, da bodo vnuke stari starši najpogosteje

pazili, oz. z njimi preživljali prosti čas pri vprašanih, mlajših od trideset let in bo

pogostost potem sorazmerno z višanjem starosti vprašanih padala. Do rahle

razlike pri zadnjih dveh skupinah pa je prišlo verjetno zaradi tega, ker so mnogi

vprašani, starejši od petdeset let, že stari starši in niso povsem razumeli vprašanja

in so ocenjevali, kako pogosto sami pazijo na vnuke. Pričakovali pa smo tudi, da

bo največji odstotek vprašanih iz zadnjih dveh starostnih skupin ocenjeval, da

vnukov stari starši sploh ne pazijo več. Njihovi otroci so namreč po večini že

odrasli ali/in dovolj stari, da varstva več ne potrebujejo.

121

Tabela 64: Število (f) in strukturni odstotki (f %) vprašanih po pogostosti

varstva oz. preživljanja prostega časa starih staršev z vnuki, glede na spol

2 SPOL Skupaj

22 Moški Ženski

POGOSTOST

VARSTVA OZ.

PREŽIVLJANJA

PROSTEGA

ČASA STARIH

STARŠEV Z

VNUKI

Starih staršev ni (so

umrli)/varstvo oz.

preživljanje

prostega časa starih

staršev z vnuki

nima nekega

določenega urnika

f 10 10 20

f% 9,5% 9,2% 9,3%

3x tedensko f 27 32 59

f% 25,7% 29,4% 27,6%

2x tedensko f 15 11 26

f% 14,3% 10,1% 12,1%

1x tedensko f 9 10 19

f% 8,6% 9,2% 8,9%

3x mesečno f 1 3 4

f% 1,0% 2,8% 1,9%

2x mesečno f 4 2 6

f% 3,8% 1,8% 2,8%

1x mesečno f 16 17 33

f% 15,2% 15,6% 15,4%

Nikoli f 23 23 46

f% 21,9% 21,1% 21,5%

Vsak dan f 0 1 1

f% 0,0% 0,9% 0,5%

Skupaj f 105 109 214

f% 100,0% 100,0% 100,0%

Izid 2 – preizkusa: 2 = 4,163; g = 8, P = 0,842

Kakor kaže rezultat 2 – preizkusa lahko ničelno hipotezo (H0) obdržimo.

Statistično značilna razlika v pogostosti varstva oz. preživljanja prostega časa

starih staršev z vnuki, glede na spol, ne obstaja. Iz tabele je razvidno, da tako

vprašani moški kot vprašane ženske v največji meri (25,7 % in 29,4 %) ocenjujejo,

122

da stari starši pri njih pazijo na vnuke trikrat tedensko, sledijo vprašane ženske

(21,1 %) in vprašani moški (21,9 %), pri katerih stari starši sploh ne pazijo na

vnuke, oz. z njimi ne preživljajo prostega časa.

Izid je pričakovan. Domnevali smo namreč, da glede na spol ne bo prišlo do

razlike v oceni pogostosti varstva oz. preživljanja prostega časa starih staršev z

vnuki. Pogostost varstva otrok namreč ni odvisna od spola vprašanih. Ne glede na

to, če ocenjuje moški ali ocenjuje ženska, se mora oceniti realno stanje, ki obstaja

v družini in če stari starši ne pazijo na vnuke, se od vprašanih pričakuje, da bodo

to objektivno ocenili.

123

Tabela 65: Število (f) in strukturni odstotki (f %) vprašanih po pogostosti

varstva oz. preživljanja prostega časa starih staršev z vnuki, glede na stopnjo

izobrazbe 3 STOPNJA IZOBRAZBE Skupaj

22

Manj

kot IV.

stopnja

IV. ali

V.

stopnja

VI. ali

VII.

stopnja

VII/2.

ali VIII.

stopnja

POGOSTOST

VARSTVA OZ.

PREŽIVLJANJA

PROSTEGA

ČASA STARIH

STARŠEV Z

VNUKI

Starih staršev ni

(so

umrli)/varstvo oz.

preživljanje

prostega časa

starih staršev z

vnuki nima

nekega

določenega

urnika

f% 9 8 3 0 20

f 24,3% 5,4% 11,1% 0,0% 9,3%

3x tedensko f% 3 45 10 1 59

f 8,1% 30,4% 37,0% 50,0% 27,6%

2x tedensko f% 3 21 2 0 26

f 8,1% 14,2% 7,4% 0,0% 12,1%

1x tedensko f% 4 13 2 0 19

f 10,8% 8,8% 7,4% 0,0% 8,9%

3x mesečno f% 0 4 0 0 4

f 0,0% 2,7% 0,0% 0,0% 1,9%

2x mesečno f% 1 4 1 0 6

f 2,7% 2,7% 3,7% 0,0% 2,8%

1x mesečno f% 2 26 4 1 33

f 5,4% 17,6% 14,8% 50,0% 15,4%

Nikoli f% 15 26 5 0 46

f 40,5% 17,6% 18,5% 0,0% 21,5%

Vsaki dan f% 0 1 0 0 1

f 0,0% 0,7% 0,0% 0,0% 0,5%

Skupaj f 37 148 27 2 214

f% 100,0% 100,0% 100,0% 100,0% 100,0%

124

Izid 2 – preizkusa: 2 = 36,286; g = 24, P = 0,051

V tem primeru lahko ničelno hipotezo (H0) obdržimo; razlika med vprašanimi,

glede na stopnjo izobrazbe, v oceni pogostosti varstva oz. preživljanja prostega

časa starih staršev z vnuki ni statistično značilna. Pri 40,5 % vprašanih z najnižjo

stopnjo izobrazbe stari starši vnukov sploh ne pazijo, oz. z njimi ne preživljajo

prostega časa, medtem ko je med vprašanimi, s končano poklicno oz. srednjo šolo

in vprašanimi, s končano višjo ali visoko šolo oz. fakulteto ta odstotek bistveno

nižji (17,6 % in 18,5 %). Trikrat tedensko pa so stari starši zadolženi za varstvo

vnukov pri 37,0 % vprašanih s VI. ali VII. stopnjo izobrazbe, pri 30,4 %

vprašanih s IV. ali V. stopnjo izobrazbe in pri le 8,1 % vprašanih z najnižjo

stopnjo izobrazbe.

Izid je delno pričakovan. Domnevali smo, da bo pri najnižje izobraženih

vprašanih potreba po varstvu oz. preživljanju prostega časa starih staršev z vnuki

najnižja. Ti vprašani so namreč velikokrat brezposelni ali se ukvarjajo s kmetijsko

dejavnostjo in lahko tako po večini sami pazijo na otroke, ko le-ti pridejo iz vrtca

oz. šole in tako ne potrebujejo pomoči staršev. Medtem pa je potreba po tem pri

zaposlenih osebah veliko večja, še posebej pri tistih z zaključeno poklicno ali

srednjo šolo, saj le-ti mnogokrat delajo v kaki tovarni, trgovini oz. drugi službi, ki

zahteva občasno tudi delo v popoldanskem času. Nekateri vprašani s končano

višjo ali visoko šolo ali fakulteto pa si lahko vsaj malo prilagajajo delovni čas,

zato so nekoliko manj odvisni od staršev kot vprašani s IV. ali V. stopnjo

izobrazbe. Vendar pa je pri vprašanih s končano srednjo ali poklicno šolo in

vprašanih, ki so študirali, relativno veliko takih, katerim stari starši ne pomagajo

pri varstvu, prav tako pa se ne razlikujejo niti pri odgovoru, da stari starši pazijo

na vnuke trikrat na teden.

125

3.3.5.4 Prostočasne navade

3.3.5.4.1 Preživljanje prostega časa

Tabela 66: Število (f) in strukturni odstotki (f %) vprašanih po opredelitvi

preživljanja prostega časa

PROSTI ČAS f f%

Šport 7 3,3

Vključenost v društvo 10 4,7

Ukvarjanje z otroki 49 22,9

Izleti z družino 17 7,9

Nimam prostega časa 32 15,0

b, c in d 19 8,9

c in d 39 18,2

a in b 5 2,3

a, c in d 18 8,4

a, b, c in d 14 6,5

a in d 3 1,4

Klepet s prijateljico 1 0,5

Skupaj 214 100,0

Iz dobljenih rezultatov lahko razberemo, da se 22,9 % vprašanih v svojem

prostem času ukvarja z otroki, 18,2 % vprašanih se poleg ukvarjanja z otroki

odpravi še na kakšen izlet z družino in kar 15,0 % vprašanih prostega časa nima.

7,9 % vprašanih se poda na izlet z družino, 6,5 % vprašanih pa ima popolnoma

zapolnjen prosti čas, saj se ukvarjajo s športom, so vključeni v društvo/-a,

ukvarjajo se z otroki in gredo občasno z družino na izlet. Relativno malo

vprašanih pa se ukvarja samo s športom.

126

Tabela 67: Število (f) in strukturni odstotki (f %) vprašanih po opredelitvi

preživljanja prostega časa, glede na starost

1 STAROST Skupaj

23

20 – 30

let

30 – 40

let

40 – 50

let

Nad 50

let

PROSTI

ČAS

Šport f 1 2 2 2 7

f% 3,8% 2,0% 3,8% 5,7% 3,3%

Vključenost v društvo f 1 2 2 5 10

f% 3,8% 2,0% 3,8% 14,3% 4,7%

Ukvarjanje z otroki f 9 23 9 8 49

f% 34,6% 23,0% 17,0% 22,9% 22,9%

Izleti z družino f 1 4 10 2 17

f% 3,8% 4,0% 18,9% 5,7% 7,9%

Nimam prostega časa f 0 13 8 11 32

f% 0,0% 13,0% 15,1% 31,4% 15,0%

b, c in d f 3 8 6 2 19

f% 11,5% 8,0% 11,3% 5,7% 8,9%

c in d f 5 26 7 1 39

f% 19,2% 26,0% 13,2% 2,9% 18,2%

a in b f 1 2 1 1 5

f% 3,8% 2,0% 1,9% 2,9% 2,3%

a, c in d f 2 9 5 2 18

f% 7,7% 9,0% 9,4% 5,7% 8,4%

a, b, c in d f 1 10 2 1 14

f% 3,8% 10,0% 3,8% 2,9% 6,5%

a in d f 1 1 1 0 3

f% 3,8% 1,0% 1,9% 0,0% 1,4%

Klepet s prijateljico f 1 0 0 0 1

f% 3,8% 0,0% 0,0% 0,0% 0,5%

Skupaj f 26 100 53 35 214

f% 100,0% 100,0% 100,0% 100,0% 100,0%

Izid 2 – preizkusa: 2 = 54,219; g = 33, P = 0,011

2 – preizkus nam pokaže, da lahko ničelno hipotezo (H0) zavrnemo. Statistična

razlika v opredelitvi preživljanja prostega časa, glede na starost, obstaja. V svojem

127

prostem času se z otroki v največji meri ukvarjajo vprašani, stari do trideset let

(34,6 %), sledijo vprašani, stari od trideset do štirideset let (23,0 %), vprašani,

stari nad petdeset let (22,9 %) in vprašani, stari med štirideset in petdeset let

(17,0 %). Poleg ukvarjanja z otroki pa so izleti z družino najpomembnejši za

vprašane, stare od trideset do štirideset čet, sledijo vprašani, mlajši od trideset let

in šele nato vprašani stari, od štirideset do petdeset let. Vprašani, ki so uvrščeni v

zadnjo starostno skupino, pa v kar 31,4 % ocenjujejo, da prostega časa sploh

nimajo.

Izid je pričakovan. Domnevali smo, da se bodo vprašani, mlajši od trideset let, v

največji meri v prostem času ukvarjali z otroki, saj so to leta, ko se po navadi

mladi pari odločijo za naraščaj in je potem otrok središče njihovega življenja.

Poleg tega smo domnevali, da se bodo z otroki v najmanjši meri ukvarjali

vprašani, stari od štirideset do petdeset let, saj so pri teh letih njihovi otroci po

večini že odrasli. Pričakovati je bilo tudi, da se bo druga starostna skupina poleg

ukvarjanja z otroki v prostem času odpravila z družino na izlete, saj so otroci že

dovolj stari in potovanja z njimi niso več tako naporna. Rahlo nas je presenetil

samo rezultat, da se vprašani, stari nad petdeset let še več ukvarjajo z otroki kot

vprašani, stari od štirideset do petdeset let, vendar si to lahko razlagamo z

dejstvom, da so v teh letih velikokrat sami stari starši in se zato več ukvarjajo z

vnuki in ne z lastnimi otroki. Pričakovan pa je bil tudi odgovor, da najstarejša

generacija v največji meri prostega časa nima. Pogosto je namreč slišati, da ima

dan za njih premalo ur, da bi morali postoriti še to in ono, da poleg vseh

obveznosti nimajo časa niti za lastne vnuke itd.

128

Tabela 68: Število (f) in strukturni odstotki (f %) vprašanih po opredelitvi

preživljanja prostega časa, glede na spol

2 SPOL Skupaj

23 Moški Ženski

PROSTI

ČAS

Šport f 4 3 7

f% 3,8% 2,8% 3,3%

Vključenost v društvo f 8 2 10

f% 7,6% 1,8% 4,7%

Ukvarjanje z otroki f 20 29 49

f% 19,0% 26,6% 22,9%

Izleti z družino f 8 9 17

f% 7,6% 8,3% 7,9%

Nimam prostega časa f 19 13 32

f% 18,1% 11,9% 15,0%

b, c in d f 13 6 19

f% 12,4% 5,5% 8,9%

c in d f 8 31 39

f% 7,6% 28,4% 18,2%

a in b f 3 2 5

f% 2,9% 1,8% 2,3%

a, c in d f 10 8 18

f% 9,5% 7,3% 8,4%

a, b, c in d f 11 3 14

f% 10,5% 2,8% 6,5%

a in d f 1 2 3

f% 1,0% 1,8% 1,4%

Klepet s prijateljico f 0 1 1

f% 0,0% 0,9% 0,5%

Skupaj f 105 109 214

f% 100,0% 100,0% 100,0%

Izid 2 – preizkusa: 2 = 30,913; g = 11, P = 0,001

Iz 2 – preizkusa ugotovimo, da lahko ničelno hipotezo (H0) zavrnemo. Razlika v

opredelitvi preživljanja prostega časa, glede na spol, je statistično značilna.

Vprašane ženske se v največjem odstotku (28,4 %) v prostem času ukvarjajo z

129

otroki in gredo na izlet z družino, poleg tega lahko opazimo, da se ženske v večji

meri ukvarjajo z otroki kot moški. Moški pa se v večji meri kot ženske vključujejo

v društva in več se jih je opredelilo, da nima prostega časa.

Izid smo pričakovali, saj smo menili, da bodo vprašane ženske v večji meri kot

vprašani moški ocenjevale, da se v prostem času ukvarjajo z otroki ali ga preživijo

z družino na skupnih izletih, medtem ko bodo moški v večji meri vključeni v

društva in bodo ocenjevali, da nimajo prostega časa. To zadnje je posledica

vsesplošnega prepričanja, da moški zaradi naporne službe nimajo dovolj časa zase.

Zanimivo pa je, da ženskam uspeva uskladitev službe in družine in imajo poleg

tega še občutek, da imajo prosti čas.

130

Tabela 69: Število (f) in strukturni odstotki (f %) vprašanih po opredelitvi

preživljanja prostega časa, glede na stopnjo izobrazbe

3 STOPNJA IZOBRAZBE Skupaj

23

Manj kot

IV.

stopnja

IV. ali V.

stopnja

VI. ali

VII.

stopnja

VII/2. ali

VIII.

stopnja

PROSTI

ČAS

Šport f 1 5 1 0 7

f% 2,7% 3,4% 3,7% 0,0% 3,3%

Vključenost v društvo f 6 4 0 0 10

f% 16,2% 2,7% 0,0% 0,0% 4,7%

Ukvarjanje z otroki f 9 33 7 0 49

f% 24,3% 22,3% 25,9% 0,0% 22,9%

Izleti z družino f 5 10 2 0 17

f% 13,5% 6,8% 7,4% 0,0% 7,9%

Nimam prostega časa f 9 18 4 1 32

f% 24,3% 12,2% 14,8% 50,0% 15,0%

b, c in d f 2 13 4 0 19

f% 5,4% 8,8% 14,8% 0,0% 8,9%

c in d f 1 34 4 0 39

f% 2,7% 23,0% 14,8% 0,0% 18,2%

a in b f 0 4 1 0 5

f% 0,0% 2,7% 3,7% 0,0% 2,3%

a, c in d f 2 15 1 0 18

f% 5,4% 10,1% 3,7% 0,0% 8,4%

a, b, c in d f 1 10 2 1 14

f% 2,7% 6,8% 7,4% 50,0% 6,5%

a in d f 1 1 1 0 3

f% 2,7% 0,7% 3,7% 0,0% 1,4%

Klepet s prijateljico f 0 1 0 0 1

f% 0,0% 0,7% 0,0% 0,0% 0,5%

Skupaj f 37 148 27 2 214

f% 100,0% 100,0% 100,0% 100,0% 100,0%

131

Izid 2 – preizkusa: 2 = 39,622; g = 33, P = 0,198

Glede na rezultat 2 – preizkusa lahko ničelno hipotezo (H0) obdržimo. Ne

obstaja statistična razlika v opredelitvi preživljanja prostega časa glede na stopnjo

izobrazbe. 24,3 % vprašanih z najnižjo izobrazbo se v prostem času ukvarja z

otroki, enak odstotek pa ocenjuje, da prostega časa sploh nima. Prav tako se

vprašani s VI. ali VII. stopnjo izobrazbe v največji meri (25,9 %) v prostem času

ukvarjajo z otroki, v enakem odstotku (14,8 %) pa ocenjujejo, da nimajo prostega

časa, oz. da so vključeni v društvo, se ukvarjajo z otroki in gredo z družino na

izlet, oz. se ukvarjajo z otroki in gredo na izlet z družino. Podobno se vprašani s

srednjo ali poklicno izobrazbo v 23,0 % v prostem času ukvarjajo z otroki in

gredo na izlet z družino, oz. se v 22,3 % ukvarjajo izključno z otroki.

Izid je pričakovan. Domnevali smo, da stopnja izobrazbe ne bo vplivala na

preživljanje prostega časa. Otroci so, ne glede na izobrazbo staršev, v družini v

središču pozornosti in starši se trudijo, da vsaj svoj prosti čas preživijo z njimi.

Danes namreč zaradi napornega urnika starši preživijo s svojimi otroki manj časa,

kot se je to dogajalo v preteklosti. Poleg tega želijo starši svojim otrokom pokazati

čim več, zato je bilo pričakovati, da bodo pogosti način preživljanja prostega časa

poleg ukvarjanja z otroki tudi izleti z družino.

3.3.5.4.2 Pogostost preživljanja dopusta vstran od doma

Tabela 70: Število (f) in strukturni odstotki (f %) vprašanih po oceni

pogostosti preživljanja dopusta vstran od doma

DOPUST f f%

1x na leto 121 56,5

2x na leto 44 20,6

3x na leto 13 6,1

Več kot 3x na leto 5 2,3

Nikoli 31 14,5

Skupaj 214 100,0

Na osnovi dobljenih podatkov, prikazanih v tabeli, je razvidno, da več kot

polovica vprašanih (56,5 %) preživi dopust vstran od doma enkrat na leto, 20,6 %

132

vprašanih ga preživi dvakrat na leto in kar 14,5 % vprašanih si dopusta noče ali ne

more privoščiti.

Tabela 71: Število (f) in strukturni odstotki (f %) vprašanih po oceni

pogostosti preživljanja dopusta vstran od doma, glede na starost

1 STAROST Skupaj

24

20 – 30

let

30 – 40

let

40 – 50

let

Nad 50

let

DOPUST 1x na leto f 13 62 26 20 121

f% 50,0% 62,0% 49,1% 57,1% 56,5%

2x na leto f 11 18 11 4 44

f% 42,3% 18,0% 20,8% 11,4% 20,6%

3x na leto f 1 9 3 0 13

f% 3,8% 9,0% 5,7% 0,0% 6,1%

Več kot 3x na

leto

f 0 3 2 0 5

f% 0,0% 3,0% 3,8% 0,0% 2,3%

Nikoli f 1 8 11 11 31

f% 3,8% 8,0% 20,8% 31,4% 14,5%

Skupaj f 26 100 53 35 214

f% 100,0% 100,0% 100,0% 100,0% 100,0%

Izid 2 – preizkusa: 2 = 29,816; g = 12, P = 0,003

Na osnovi 2 – preizkusa ugotovimo, da lahko ničelno hipotezo (H0) zavrnemo.

Statistično značilna razlika v oceni pogostosti preživljanja dopusta vstran od doma,

glede na starost, obstaja. Kar 62,0 % vprašanih, starih od trideset do štirideset let

in 57,1 % vprašanih, starejših od petdeset let, preživlja dopust vstran od doma

enkrat na leto, sledijo s 50,0 % vprašani, mlajši od trideset let in z 49,1 % vprašani,

stari od štirideset do petdeset let. Dvakrat na leto se na dopust odpravi 42,3 %

vprašanih iz prve starostne kategorije in 20,8 % vprašanih iz tretje starostne

kategorije. Dopusta pa si ne privošči kar 31,4 % vprašanih, starih nad petdeset let.

Izid je pričakovan. Domnevali smo, da gre večina vprašanih, ne glede na starost,

na dopust enkrat na leto. To pa zato, ker so po večini vsi vprašani zaposleni ali se

ukvarjajo s kmetijsko dejavnostjo in je narava obeh dejavnosti takšna, da redko

133

dopušča, da bi lahko šli večkrat na leto na dopust. Prav tako so otroci skozi leto v

šoli. Imajo sicer štiri enotedenske počitnice med šolskim letom in ene dolge

počitnice čez poletje in po večini se družine ravno takrat odpravijo na daljši

dopust (npr. dva tedna). Pri mlajših generacijah smo pričakovali, da bodo šle na

dopust pogosteje, kar se je tudi izkazalo za pravilno. Prav tako pa smo menili, da

se starejši vprašani ne odpravijo na dopust vsako leto. Pričakovan je bil trend, da

se družine, ki imajo otroke, torej vprašani, ki so stari od dvajset do petdeset let, že

zaradi otrok pogosteje odpravijo na dopust.

Tabela 72: Število (f) in strukturni odstotki (f %) vprašanih po oceni

pogostosti preživljanja dopusta vstran od doma, glede na spol

2 SPOL Skupaj

24 Moški Ženski

DOPUST 1x na leto f 58 63 121

f% 55,2% 57,8% 56,5%

2x na leto f 23 21 44

f% 21,9% 19,3% 20,6%

3x na leto f 7 6 13

f% 6,7% 5,5% 6,1%

Več kot 3x na leto f 2 3 5

f% 1,9% 2,8% 2,3%

Nikoli f 15 16 31

f% 14,3% 14,7% 14,5%

Skupaj f 105 109 214

f% 100,0% 100,0% 100,0%

Izid 2 – preizkusa: 2 = 0,532; g = 4, P = 0,970

2 – preizkus nam pokaže, da lahko ničelno hipotezo (H0) obdržimo. Ne obstaja

statistično značilna razlika v oceni pogostosti preživljanja dopusta vstran od doma,

glede na spol. Iz dobljenih podatkov je razvidno, da gre ne glede na spol več kot

polovica vprašanih na dopust enkrat na leto, več kot dvajset odstotkov dvakrat na

leto in da si več kot štirinajst odstotkov vprašanih dopusta ne privošči.

Izid je pričakovan. Domnevali smo namreč, da glede na spol ne bo prišlo do

razlike v oceni pogostosti preživljanja dopusta. Pogostost dopustov namreč ni

134

odvisna od spola vprašanih. Ne glede na to, če ocenjuje moški ali ocenjuje ženska,

se mora oceniti realno stanje, ki obstaja v družini in če se družina odpravi samo

enkrat na leto na dopust, se od vprašanih pričakuje, da bodo to objektivno ocenili.

Tabela 73: Število (f) in strukturni odstotki (f %) vprašanih po oceni

pogostosti preživljanja dopusta vstran od doma, glede na stopnjo izobrazbe

3 STOPNJA IZOBRAZBE Skupaj

24

Manj

kot IV.

stopnja

IV. ali

V.

stopnja

VI. ali

VII.

stopnja

VII/2.

ali VIII.

stopnja

DOPUST 1x na leto f 20 90 11 0 121

f% 54,1% 60,8% 40,7% 0,0% 56,5%

2x na leto f 3 29 10 2 44

f% 8,1% 19,6% 37,0% 100,0% 20,6%

3x na leto f 1 8 4 0 13

f% 2,7% 5,4% 14,8% 0,0% 6,1%

Več kot 3x

na leto

f 0 4 1 0 5

f% 0,0% 2,7% 3,7% 0,0% 2,3%

Nikoli f 13 17 1 0 31

f% 35,1% 11,5% 3,7% 0,0% 14,5%

Skupaj f 37 148 27 2 214

f% 100,0% 100,0% 100,0% 100,0% 100,0%

Izid 2 – preizkusa: 2 = 31,964; g = 12, P = 0,001

Na osnovi 2 – preizkusa ugotovimo, da lahko ničelno hipotezo (H0) zavrnemo.

Statistično značilna razlika v oceni pogostosti preživljanja dopusta vstran od doma,

glede na stopnjo izobrazbe, obstaja. Iz podatkov lahko razberemo, da se največji

del vprašanih v vseh štirih kategorijah na dopust odpravi enkrat na leto, vendar je

pri vprašanih z doseženo VI. ali VII. stopnjo izobrazbe nižji kot pri vprašanih z

manj kot IV. oz. IV. ali V. stopnjo izobrazbe. Opazimo lahko, da se delež

vprašanih, ki gredo na dopust dvakrat oz. trikrat na leto, viša sorazmerno z

135

višanjem stopnje izobrazbe. Odstotek vprašanih, ki ne gre na dopust niti enkrat na

leto, pa se sorazmerno z višanjem stopnje izobrazbe niža.

Izid je pričakovan, saj smo domnevali, da stopnja izobrazbe vpliva na pogostost

preživljanje dopusta vstran od doma. Eden izmed pomembnih razlogov za to je

finančni aspekt. Višje izobraženi vprašani več zaslužijo in si tako lažje privoščijo

dopust s svojo družino večkrat na leto, medtem ko mnogo vprašanih z najnižjo

izobrazbo nima denarja niti za en dopust na leto.

3.3.5.5 Kvaliteta življenja na podeželju

3.3.5.5.1 Ocena kvalitete življenja na podeželju

KVALITETA ŽIVLJENJA NA PODEŽELJU f f%

Zelo dobra 19 8,9

Dobra 86 40,2

Še vedno dobra, vendar v preteklosti boljša 87 40,7

Slaba 21 9,8

Zelo slaba 1 0,5

Skupaj 214 100,0

Iz rezultatov lahko razberemo, da 40,7 % vprašanih ocenjuje, da je kvaliteta

življenja na podeželju še vedno dobra, vendar menijo, da je bila v preteklosti še

boljša. Prav tako malo več kot štirideset odstotkov vprašanih ocenjuje, da je

kvaliteta življenja dobra. Vprašani cenijo na podeželju predvsem čisti zrak in

dejstvo, da je na podeželju manj prometa in hrupa kot v mestu, kar pomeni, da

živiš v mirnem, manj stresnem, torej bolj zdravem okolju. Vprašani vidijo

prednost tudi v nižji stopnji kriminalitete in manjši dostopnosti do drog, kar

pripomore k temu, da otroci težje zapadejo v slabo družbo kot v mestu. Poleg tega

so otroci v neposrednem stiku z naravo in imajo tako boljši odnos do nje. Imajo pa

tudi več prostora za gibanje. Zaradi vsega naštetega pa se lahko tudi starši veliko

bolj posvečajo otrokom in jih vzgajajo na malo drugačen način.

Vendar pa moramo opozoriti, da še vseeno 9,8 % vprašanih ocenjuje, da je

kvaliteta življenja na podeželju slaba. Moti jih predvsem dejstvo, da imajo otroci

na podeželju manj možnosti za obšolske dejavnosti, poleg tega pa je dostopnost

slaba tudi do trgovin in uradov. Tako je, če živiš na podeželju, avtomobil nujno

136

potreben. Poleg tega se tudi življenje na podeželju spreminja in postaja vse bolj

podobno življenju v mestu. Tako ni več medsebojnega druženja in pomoči med

vaščani, kot je bilo nekoč.

3.3.5.5.2 Mnenje o trditvi, da je podeželje najboljše okolje za bivanje in vzgojo

otrok

PODEŽELJE NAJBOLJŠE ZA VZGOJO OTROK f f%

Da 198 92,5

Ne 16 7,5

Skupaj 214 100,0

Kljub mnogim spremembam, ki jih je podeželje doživelo v zadnjih desetletjih, se

skoraj vsi vprašani (92,5 %) strinjajo s trditvijo, da je podeželje najboljše okolje

za bivanje in vzgojo otrok. Razlogi za to so identični razlogom, ki dokazujejo, da

je kvaliteta življenja na podeželju dobra. Na podeželju je še vedno zrak čist, poleg

tega je na podeželju manj prometa, posledično manj hrupa in posledično je

omogočeno življenje v mirnem, manj stresnem, torej bolj zdravem okolju. Tudi

stopnja kriminalitete je v primerjavi z mestom nižja, prav tako je težje priti do

drog. Oboje pripomore k temu, da otroci težje zapadejo v slabo družbo kot v

mestu. Poleg tega imajo otroci več prostora za gibanje in so v neposrednem stiku

z naravo, kar vpliva na boljši odnos do nje. Zaradi vsega naštetega pa se jim tudi

starši lahko veliko bolj posvetijo in jih vzgajajo na drugačen način (ne poudarjajo

samo materialnih dobrin).

3.3.5.5.3 Mnenje o trditvi, da postaja podeželje vse bolj priljubljen prostor za

bivanje in vzgojo otrok

PODEŽELJE VSE BOLJ PRILJUBLJENO f f%

Da 180 84,1

Ne 34 15,9

Skupaj 214 100,0

Tako kot vsaka stvar ima tudi podeželje svoje prednosti in svoje slabosti, vendar

prve prevladajo nad drugimi, zato se kar 84,1 % vprašanih strinja s trditvijo, da

137

postaja podeželje tudi dejansko vse bolj priljubljeno področje za bivanje in vzgojo

otrok. To se kaže predvsem tako, da se mladi ne izseljujejo s podeželja več tako

pogosto, kot je bilo to v preteklosti, ko so se zaradi službe selili v mesta.

Posledično si na podeželju vse več mladih pospešeno ustvarja družine. Na

podeželje pa se priseljujejo tudi vse več posameznikov in ponekod celo družin. V

zadnjem času pa je opazen tudi trend priseljevanja tujcev in starejših generacij, ki

so se upokojile in si želijo mirno življenje na podeželju.

Glavna razloga, zaradi katerih si vedno več meščanov želi na podeželje, sta slabi

življenjski pogoji v mestih (urbana prenaseljenost, hrup, prometni kaos,

dehumanizacija in posledično osamljenost ljudi) na eni strani ter relativna

ekološka čistost podeželskega prostora na drugi strani. Podeželje tako postaja

pretežno bivališče za drugje zaposlene prebivalce in kmetje na vasi so velikokrat v

manjšini (Heck po Glück in Magel, 1993, str. 58).

138

4 SKLEP V raziskavi, ki je zajela 109 žensk in 105 moških, ki živijo na podeželju v

severovzhodnem delu Slovenije, in sicer v občinah Gornja Radgona, Križevci pri

Ljutomeru, Ljutomer, Ormož, Radenci in Središče ob Dravi, smo ugotovili, da je

podeželje sicer bolje razvito kot v preteklosti, vendar bi bilo lahko stanje še veliko

boljše, saj infrastruktura v mnogih vaseh ne dosega standarda, ki je dandanes

pričakovan. Tako ima večina vprašanih dostop do asfaltne ceste, vodovodnega in

električnega priključka, telefonskega priključka ter kabelske televizije in interneta.

Je pa res, da si veliko vprašanih želi boljšo urejenost cestne infrastrukture

(asfaltirane ceste, pločniki, kolesarske steze, javna razsvetljava), menijo pa tudi,

da je skrajni čas, da se tudi v njihovem kraju uredi kanalizacijsko omrežje.

Nepojmljivo pa se nam zdi dejstvo, da v času informacijske družbe kar nekaj

stanovanjskih hiš nima dostopa do kabelske televizije oz. interneta. Poleg javne

infrastrukture pa bi bilo treba izboljšati tudi turistično dejavnost. Čeprav je le-ta

na nekaterih predelih podeželja razvita, obstaja še vedno možnost izboljšanja, na

nekaterih predelih pa turizem sploh ni razvit. Slednji podatek je skrb vzbujajoč,

saj se v zadnjem času vse bolj poudarja dejstvo, da je najprimernejša dejavnost za

razvoj podeželja ravno turistična dejavnost, s pomočjo katere se lahko podeželje

znebi negativnih predsodkov in izpostavi svoje pozitivne strani. Iz tega lahko

zaključimo, da si bodo ljudje na podeželju morali še posebej prizadevati, da bodo

turistično dejavnost postavili na višji nivo. Vendar pa bo za to potrebno najprej

urediti javno infrastrukturo, saj je turistična dejavnost v veliki meri odvisna od le-

te. Na podeželju pa ljudje pogrešajo tudi prostočasne oz. družabne dejavnosti

(športne in kulturne – obujanje starih običajev), ki so za turiste izrednega pomena.

Velik problem pa predstavlja tudi javni promet, ki na podeželju skoraj ne obstaja.

Ta ugotovitev pa je tudi eden ključnih razlogov za podatek, da ima več kot

šestdeset odstotkov vprašanih pri hiši dva avtomobila in skoraj petina vprašanih

kar tri. Ugotovili smo tudi, da so se večje trgovine in včasih celo nakupovalni

centri preselili iz mest na obrobje, v neposredno bližino podeželja, v čemer lahko

vidimo pozitivno stran, saj imajo tako prebivalci podeželja bližje do trgovine, po

drugi strani pa to še bolj obremenjuje okolje, tako zaradi večjega onesnaževanja

kot zaradi uničevanja velikih površin rodovitne zemlje. Tako uporabljajo

prebivalci podeželja, če želijo iti po nakupih, oz. opraviti zadeve na pošti, zaradi

139

pomanjkanja javnega prometa najpogosteje avtomobile, kar posledično pomeni še

večje onesnaževanje okolja. Poselitev podeželja ostaja po večini nespremenjena,

kar lahko na eni strani pomeni, da so ljudje zadovoljni s kvaliteto življenja na

podeželju, lahko pa to pomeni preprosto tudi to, da so ljudje brez ambicij in zato

ostajajo na podeželju. Možni vzroki za redko poseljenost pa so lahko slaba javna

infrastruktura, pomanjkanje družabnih dejavnosti, slaba dostopnost do šol, trgovin

in uradov ter ponekod slaba razvitost podeželja nasploh. Ključni vzrok za gosto

poseljenost oz. priseljevanje na podeželje pa je lahko boljša kvaliteta življenja kot

v mestu (bolj zdravo okolje – čist zrak, več miru, manjše možnosti, da otroci

zapadejo v slabo družbo), pa tudi več stika z naravo in več prostora za gibanje.

Nakupovalne navade na podeželju so različne. Skoraj trideset odstotkov vprašanih

hodi po nakupih enkrat na teden, sledijo tisti, ki nakupujejo trikrat ali dvakrat na

teden. Starost in spol vprašanih ne vplivata na pogostost nakupov. Sicer mlajše

generacije nakupujejo pogosteje kot starejše, vendar razlika ni ekstremno velika.

Po pričakovanjih pa na nakupovalne navade vpliva stopnja izobrazbe vprašanih.

Nižje izobraženi vprašani nakupujejo redkeje kot višje izobraženi vprašani.

Verjeten razlog za to je lahko primanjkovanje materialnih dobrin (denarja).

Praviloma zaslužijo namreč višje izobražene osebe več in lahko tako pogosteje

hodijo po nakupih. Drugi vzrok pa je lahko poudarjanje zdravega načina življenja,

ki ga v večji meri poudarjajo višje izobražene osebe. Zdrava so npr. biološko

pridelana živila, ki so povečini tudi nekoliko dražja od živil, ki so pridelana v

masovni proizvodnji in si jih lahko zato privoščijo višje izobraženi. Poleg tega je

npr. najbolj zdravo sveže meso in ga je zato priporočljivo kupiti isti dan, kot ga

nameravaš porabiti in ga ne zamrzovati in uporabiti kasneje. Tudi tega se po

večini zavedajo višje izobraženi. Po nakupih pa hodijo še vedno najpogosteje

ženske. Presenetljivo pa smo ugotovili, da na to, kdo hodi najpogosteje po

nakupih, v veliki meri vpliva starost. Menili smo, da bodo v družinah vprašanih,

ki so stari nad petdeset let, v večji meri otroci tisti, ki bodo najpogosteje hodili po

nakupih. Osebe, ki so starejše od petdeset let, so namreč velikokrat že upokojene

in mnogokrat ne zmorejo same opraviti vseh opravil. Pri vprašanih, ki so stari

nekaj čez dvajset let, pa smo domnevali, da bodo najpogostejši nakupovalec

njihovi starši. To pa zato, ker se namreč v zadnjem času vse več mladih

podaljšano izobražuje in obstoječa ekonomska kriza povzroča, da mnogo mladih

ne najde zaposlitve. Tako ostajajo še naprej pod isto streho kot starši (»mama

140

hotel«) in so še naprej ekonomsko odvisni od njih. Mogoče smo pričakovali tudi,

da hodi v družinah s šoloobveznimi otroki (vprašani, stari od trideset do petdeset

let) po nakupih celotna družina in se tako otroke na konkretnem primeru uči

racionalne porabe denarja. Po pričakovanjih pa spol in stopnja izobrazbe nista

dejavnika, ki bi vplivala na to, kdo v družini hodi najpogosteje po nakupih.

Zanimalo pa nas je tudi, če in kako se je na podeželju spremenilo družinsko

življenje. Ugotovili smo, da je prišlo do dokaj velikih sprememb. Eden izmed

podatkov, ki to potrjuje, je že ta, da več kot polovica vprašanih pridobi največji

del sredstev za preživetje z zaposlitvijo v državni službi ali s samostojno

dejavnostjo. S kmetijsko dejavnostjo pa družino preživlja nekaj več kot štirideset

odstotkov. Opazimo lahko, da starejše generacije po večini preživljajo svojo

družino s kmetijsko dejavnostjo, mlajše generacije pa z zaslužkom iz delovnega

razmerja. To je bilo pričakovati, saj so mlajše generacije odraščale, oz. odraščajo

v času, ko se vse bolj poudarja pomembnost izobraževanja, medtem ko so starejše

generacije odraščale v času, ko je bilo delo na kmetiji še cenjeno in ljudje niso

imeli negativnih predsodkov do njega in podeželja. Poleg tega pa mnogo starejših

oseb nima končane niti osnovne šole. Tako tudi izobrazba vpliva na prevladujočo

pridobitno dejavnost. Po pričakovanjih odstotek vprašanih, ki s kmetijsko

dejavnostjo pridobi največji delež sredstev za preživetje družine, pada sorazmerno

z višanjem dosežene stopnje izobrazbe, odstotek vprašanih, ki družino preživlja z

zaslužkom, ki ga pridobi v delovnem razmerju, pa raste z višanjem dosežene

stopnje izobrazbe. Ne glede na starost, spol ali stopnjo izobrazbe pa je skoraj

šestdeset odstotkov vprašanih mnenja, da izključno s kmetijsko dejavnostjo ne bi

bilo mogoče preživeti družine. Takšen rezultat smo tudi pričakovali.

Ugotovili smo tudi, da pri večini vprašanih še vedno živijo v gospodinjstvu tri

generacije, sledijo vprašani, ki živijo v dvogeneracijskem gospodinjstvu. Do

razlik pri številu generacij v gospodinjstvu prihaja glede na starost in stopnjo

izobrazbe. Domnevali smo, da bodo najmlajše generacije po večini živele v

gospodinjstvih s tremi generacijami. Ena možnost je, da imajo sami že družino in

živijo pri svojih oz. partnerjevih starših, druga možnost pa je, da se še

izobražujejo in živijo skupaj s starši in starimi starši. Odvisnost mladih od lastnih

staršev je namreč vse večja, še posebej v teh negotovih časih, ko je zelo težko

dobiti zaposlitev, pa tudi stanovanje. Vendar nas je vseeno malo presenetilo

dejstvo, da več kot polovica vprašanih živi v trogeneracijskem gospodinjstvu.

141

Pričakovali pa smo tudi, da bo stopnja izobrazbe vplivala na število generacij, saj

vemo, da večina šolajoče mladine živi v času študija pri starših. Rečemo lahko, da

so v veliki meri odvisni od njih. Po drugi strani pa vemo, da se tisti, ki nimajo

nobene izobrazbe, hitreje osamosvojijo kot tisti, ki neko izobrazbo imajo.

Zavedati pa se moramo tudi trenutne situacije, ki vlada v gospodarstvu. Osebe, ki

so končale poklicno ali srednjo šolo, dandanes težko dobijo službo, kar pomeni,

da so pogosto v veliki meri odvisne od staršev in starih staršev ter njihovega

dohodka (npr. pokojnine). Za višje izobražene je situacija na trgu dela za odtenek

boljša, s čimer si lahko razložimo, zakaj se je ta skupina glede na odgovor

razpolovila (skoraj polovica živi v dvogeneracijskem gospodinjstvu, druga

polovica pa v trogeneracijskem).

Število otrok se je na podeželju v primerjavi s preteklostjo zmanjšalo, saj ima

danes skoraj polovica vprašanih dva otroka, sledijo pa vprašani, ki imajo samo

enega otroka. Starost seveda vpliva na število otrok. Predvidevali smo, da bodo

imeli mladi v povprečju manj otrok kot starejši. To si lahko po eni strani

razlagamo z dejstvom, da si mladi zadnje čase relativno pozno ustvarjajo družine,

oz. se ženske pozno odločajo, da bodo imele otroka. Po drugi strani pa se zaradi

težkih razmer na trgu delovne sile in negotove situacije, v kateri se nahajamo,

število otrok na par zmanjšuje. Starši namreč želijo otrokom nuditi vse, kar

potrebujejo, vendar to zaradi omenjene situacije mnogokrat ni mogoče. Tako

lahko posplošimo, da danes prevladujejo družine z dvema otrokoma. Pri mlajših

generacijah so trije ali več otrok prava redkost, pri malo starejši generaciji pa se še

tu in tam najde kakšna družina s tremi otroki. Vzpodbuden pa je podatek, da je

skoraj polovica vprašanih svoje predšolske otroke vključila v vrtec. Do razlik je

prišlo po pričakovanjih glede na starost in doseženo stopnjo izobrazbe vprašanih.

Predvidevali smo namreč, da večina vprašanih, ki so stari nad ali malo pod

petdeset, nima več otrok, starih manj kot šest let. Malo je oseb, ki se po svojem

štiridesetem letu odloči, da bo imelo še enega otroka. Če pa že imajo otroka pri

teh letih, jih v manjši meri kot mlajše generacije vključijo v vrtec, saj se sami

posvetijo vzgoji. Mlajše generacije pa so skoraj prisiljene vključiti otroke v vrtec,

saj so same zaposlene, zaposleni pa so po večini tudi stari starši, ki tako ne morejo

paziti na vnuke. Prav tako smo pričakovali, da bodo najnižje izobraženi vprašani

otroke pazili sami, saj jih mnogo ni zaposlenih in se jim tako bolj splača, če

otroke ne vključijo v vrtec, kar pa seveda ni dobro za otroke. Razlog za rezultat,

142

da skoraj šestdeset odstotkov vprašanih z manj kot poklicno izobrazbo nima

predšolskih otrok, pa lahko iščemo v tem, da imajo te osebe relativno zgodaj

otroke in tako po tridesetem letu obiskujejo njihovi otroci že osnovno šolo.

Povsem pričakovan pa je bil tudi rezultat glede vključitve otrok v vrtec pri višje

izobraženih, saj smo domnevali, da bo odstotek vključenih otrok v vrtec naraščal

sorazmerno z višanjem izobrazbe vprašanih. Višje izobražene osebe so namreč po

večini v delovnem razmerju in zato same ne morejo paziti na otroke, veliko bolj

pa se zavedajo tudi pomembnosti vključitve otrok v vrtec za njihov razvoj.

Spremenila se je tudi vloga ženske. Več kot devetdeset odstotkov vprašanih

ocenjuje, da gospodinjska opravila in vzgoja otrok niso več izključno naloge

ženske. Skoraj trideset odstotkov vprašanih ocenjuje, da ženska v njihovi družini

vzgaja otroke, opravlja gospodinjska opravila, odloča o ključnih zadevah,

pomembnih za celotno družino in je poleg tega še v delovnem razmerju in tako

pomaga preživljati družino. Z 18,2 % sledijo vprašani, pri katerih ženska opravlja

vse našteta opravila, razen odločanja o ključnih zadevah in s 16,4 % vprašanih, pri

katerih ženska vzgaja otroke, opravlja gospodinjska opravila, odloča o ključnih

zadevah, ki so pomembne za celotno družino in s kmetijsko dejavnostjo preživlja,

oz. pomaga preživljati družino. Obstajajo pa še tudi družine, v katerih ženska

skrbi izključno za gospodinjska opravila in vzgojo otrok. Naloge, ki jih ženska

opravlja v družini, se spremenijo glede na starost vprašanih, ne pa glede na spol in

stopnjo izobrazbe. Pričakovali smo, da bodo mlajše generacije v večji meri

ocenjevale, da je poleg tradicionalnih ženskih vlog njihova naloga tudi odločanje

o ključnih zadevah družine, poleg tega pa, da so tudi v delovnem razmerju,

medtem ko bodo starejše generacije v večji meri ocenjevale, da njihove ženske

poleg odločanja o ključnih zadevah, vzgoje otrok in gospodinjskih opravil,

opravljajo še kmetijsko dejavnost in tako pomagajo preživljati družino. To pa zato,

ker je večji del mlajše generacije zaposlen v državnih službah, ali se ukvarja s

samostojno dejavnostjo, velik del starejše populacije pa se ukvarja še s kmetijsko

proizvodnjo. Presenetil pa nas je rezultat, da skoraj v dvajsetih odstotkih

gospodinjstev ženske ne soodločajo o ključnih zadevah, ki zadevajo celotno

družino in posledično tudi njih. Poleg tega smo pričakovali, da bo pri starejši

generaciji v večji meri kot pri mlajši generaciji prisotna ocena, da ženska skrbi

izključno za vzgojo otrok in gospodinjska opravila, saj je ta populacija v veliko

primerih že upokojena. Še bolj pa smo presenečeni, da stopnja izobrazbe ni

143

vplivala na rezultat. Domnevali smo namreč, da se med višje izobraženimi

vprašanimi ne bo znašel niti eden, pri katerem ženska ne odloča o ključnih

zadevah, ki zadevajo celotno družino in tako tudi njo samo. Domnevali smo, da so

višje izobraženi ljudje liberalnejši, da bolj stremijo k enakopravnosti med

partnerjema in da so ženske tudi bolj emancipirane in želijo sodelovati tudi pri

takih zadevah. Drugače pa smo pričakovali, da bo odstotek tistih žensk, ki so

poleg vseh opravil znotraj družine še v delovnem razmerju, bistveno večji pri

višje izobraženih vprašanih.

Spremenila pa se je tudi moška vloga. Tako se več kot osemdeset odstotkov

vprašanih strinja s trditvijo, da preskrba družine dandanes ni več izključna naloga

moškega. Pričakovano se je nekoliko več vprašanih žensk kot moških strinjalo z

omenjeno trditvijo. Ženske namreč opažajo, da same vse bolj pripomorejo k

preživetju družine, medtem ko moški tega ne opazijo, oz. si tega zaradi lastnega

ponosa nočejo priznati. Enaka deleža vprašanih (17,8 %) sta ocenila, da moški v

njihovi družini odloča o ključnih družinskih zadevah in s kmetijsko dejavnostjo

preživlja družino, oz. sodeluje pri vzgoji otrok, pomaga pri gospodinjskih

opravilih, odloča o ključnih zadevah, ki so pomembne za družino in je zaposlen in

tako pomaga preživljati družino. Sledijo vprašani, ki ocenjujejo, da moški pomaga

pri vzgoji otrok, odloča o ključnih zadevah in se ukvarja s kmetijsko dejavnostjo

in vprašani, ki ocenjujejo, da pomaga pri vzgoji otrok, odloča o ključnih zadevah

in je v delovnem razmerju. Še vedno pa obstajajo moški, ki izključno odločajo o

družinskih zadevah in so zaposleni v državni službi ali se ukvarjajo s samostojno

dejavnostjo. Tako kot se spreminjajo naloge ženske, glede na starost vprašanih, ne

pa glede na spol in stopnjo izobrazbe, se spreminjajo tudi naloge moškega.

Rečemo lahko, da smo domnevali, da bodo vprašani, ki so stari med trideset in

štirideset let, v največji meri sodelovali predvsem pri vzgoji otrok, če že ne vedno

tudi pri gospodinjskih opravilih, saj ima ravno ta starostna skupina še šoloobvezne

otroke, poleg tega pa so bili že delno vzgajani v duhu sodobnih načel, po katerih

naj bi bila zakonca enakovredna partnerja pri vseh opravilih. Starejše generacije

pa so bile vzgajane v tradicionalnem duhu, ki zagovarja tradicionalno delitev dela,

po kateri moški nima v kuhinji in pri vzgoji kaj iskati. Poleg tega pa ima ta

starostna skupina po večini že odrasle otroke, pri katerih vzgojno delo ni več

potrebno. Spet pa nas je presenetilo, da na oceno ni vplivala izobrazba.

Domnevali smo namreč, da bo veliko večji del višje izobražene populacije, ki je

144

bila vključena v raziskavo, v večji meri ocenjeval, da moški pri njih sodelujejo

tako pri vzgoji otrok kot pri gospodinjskih opravilih. Mislili smo, da so višje

izobraženi ljudje liberalnejši, da bolj stremijo k enakopravnosti med partnerjema

in da moški želijo razbremeniti ženske. Nadalje smo menili, da bodo nižje

izobraženi vprašani ocenjevali, da moški pri njih po večini ne sodelujejo pri

vzgoji otrok in gospodinjskih opravilih, ampak so zadolženi za opravila, ki so

tradicionalno moška – torej preskrba družine in določanje o bistvenih zadevah.

Pomen pa so izgubili tudi stari starši, saj pomagajo v veliki meri le še v izjemnih

situacijah ali pa se je njihova vloga spremenila, saj so velikokrat tudi enakovredni

partnerji s starši otrok. Na oceno je vplivala starost vprašanih. To smo tudi

pričakovali. Domnevali smo, da bodo glede vzgoje otrok bolj odvisne od pomoči

starih staršev mlajše generacije. Le-te so namreč zaposlene in zato včasih težko

uskladijo svojo službo in varstvo otrok, dostikrat pa tudi težko gredo po otroke v

vrtec in zato to vlogo velikokrat prevzamejo stari starši, ki potem pazijo na vnuke

do prihoda staršev. Prav tako je po pričakovanjih na oceno vplivala tudi stopnja

izobrazbe. Domnevali smo namreč, da bo pri najnižje izobraženih vprašanih

potreba po pomoči starih staršev pri vzgoji najnižja. Ti vprašani so velikokrat

brezposelni ali se ukvarjajo s kmetijsko dejavnostjo in lahko tako po večini sami

pazijo na otroke, ko le-ti pridejo iz vrtca oz. šole in tako ne potrebujejo pomoči

staršev. Medtem pa je potreba po tem pri zaposlenih osebah veliko večja, še

posebej pri tistih z zaključeno poklicno ali srednjo šolo, saj le-ti mnogokrat delajo

v tovarni, trgovini oz. drugi službi, ki zahteva občasno tudi delo v popoldanskem

času. Nekateri vprašani s končano višjo ali visoko šolo ali fakulteto pa lahko vsaj

malo odločajo o delovnem času, zato so nekoliko manj odvisni od staršev kot

vprašani s IV. ali V. stopnjo izobrazbe.

Tako ni presenetil rezultat, da se s starimi starši glede vzgoje otrok starši redko

posvetujejo. Na rezultat sta vplivali starost vprašanih in njihova stopnja izobrazbe.

Pričakovali smo sicer, da bodo mladi starši čutili večjo potrebo po posvetovanju

kot starejši, izkušeni starši, vendar je potreba po posvetovanju relativno nizka pri

vseh starostnih skupinah. Prav tako smo pričakovali, da bodo potrebo po

posvetovanju v največji meri občutili najnižje izobraženi in da se bodo visoko oz.

najvišje izobraženi v najmanjši meri posvetovali s starimi starši. V splošnem pa

smo lahko sklenili, da ne glede na spol, starost in stopnjo izobrazbe posvetovanje

s starimi starši ni preveč priljubljeno.

145

Ko pa gre za varstvo vnukov oz. preživljanje prostega časa z njimi pa je slika

malo drugačna. Največji del vprašanih je namreč ocenil, da stari starši pazijo na

vnuke trikrat tedensko, sledijo vprašani, pri katerih stari starši sploh niso

zadolženi za varstvo vnukov in vprašani, pri katerih stari starši na otroke pazijo

enkrat mesečno in dvakrat na teden. Na rezultat je vplivala starost vprašanih. To

smo tudi pričakovali, saj smo domnevali, da bodo vnuke stari starši najpogosteje

pazili, oz. z njimi preživljali prosti čas pri vprašanih, mlajših od trideset let in bo

pogostost potem sorazmerno z višanjem starosti vprašanih padala. Pričakovali pa

smo tudi, da bo največji odstotek vprašanih iz zadnjih dveh starostnih skupin

ocenjeval, da vnukov stari starši sploh ne pazijo več. Njihovi otroci so namreč po

večini že odrasli ali dovolj stari, da varstva več ne potrebujejo. Tako kot pri oceni

pomembnosti vloge starih staršev smo tudi tu domnevali, da bo pri najnižje

izobraženih vprašanih potreba po varstvu oz. preživljanju prostega časa starih

staršev z vnuki najnižja. Ti vprašani so namreč velikokrat brezposelni ali se

ukvarjajo s kmetijsko dejavnostjo in lahko tako po večini sami pazijo na otroke,

ko le-ti pridejo iz vrtca oz. šole in tako ne potrebujejo pomoči staršev. Medtem pa

je potreba po tem pri zaposlenih osebah veliko večja. Vendar pa smo ugotovili, da

je pri vprašanih s končano srednjo ali poklicno šolo in vprašanih, ki so nekaj

študirali, relativno veliko takih, katerim stari starši ne pomagajo pri varstvu, prav

tako pa se ne razlikujejo niti pri odgovoru, da stari starši pazijo na vnuke trikrat na

teden.

Ugotovili smo tudi, da se vprašani v svojem prostem času v največji meri

ukvarjajo s svojimi otroki, ali se odpravijo z družino na izlet. Obstajajo tudi taki

posamezniki, ki prostega časa sploh nimajo. Zanimiv pa je tudi podatek, da se s

športom ukvarja zelo malo ljudi. Preživljanje prostega časa se razlikuje, glede na

starost in spol. Tako smo ugotovili, da se vprašani, mlajši od trideset let v največji

meri v prostem času ukvarjali z otroki. To smo pričakovali, saj so to leta, ko se po

navadi mladi pari odločijo za naraščaj in je potem otrok središče njihovega

življenja. Prav tako se je uresničila naša domneva, da se z otroki v najmanjši meri

ukvarjajo vprašani, stari od štirideset do petdeset let, saj so pri teh letih njihovi

otroci po večini že odrasli. Pričakovan pa je bil tudi odgovor, da najstarejša

generacija v največji meri prostega časa nima. Pogosto je namreč slišati, da ima

dan za njih premalo ur, da bi morali postoriti še to in ono, da poleg vseh

obveznosti nimajo časa niti za lastne vnuke itd.. Prav tako je razlika v preživljanju

146

prostega časa žensk in prostega časa moških. Ženske so v večji meri kot moški

ocenjevale, da se v prostem času ukvarjajo z otroki ali ga preživijo z družino na

skupnih izletih, medtem ko so moški pričakovano v večji meri vključeni v društva

in so ocenjevali, da nimajo prostega časa. To zadnje je po našem mnenju

posledica vsesplošnega prepričanja, da moški zaradi naporne službe nimajo dovolj

časa zase. Zanimivo pa je, da ženskam uspeva uskladitev službe in družine in

imajo poleg tega še občutek, da imajo prosti čas.

Glede preživljanja dopusta je bilo po pričakovanjih ugotovljeno, da se več kot

polovica vprašanih na dopust odpravi enkrat na leto. Mlajše generacije se v

primerjavi s starejšimi generacijami na dopust odpravijo večkrat. Starejši vprašani

se namreč na dopust ne odpravijo vsako leto. Prav tako se večkrat na dopust

odpravijo višje izobraženi vprašani. Razlog za to vidimo v višjem zaslužku, ki

omogoči večkratno preživljanje dopusta nekje vstran od doma.

Zaključimo lahko z ugotovitvijo, da je kvaliteta življenja na podeželju še vedno

dobra, vendar je bila v preteklosti še boljša. Vprašani cenijo na podeželju

predvsem čist zrak in dejstvo, da je na podeželju manj prometa in hrupa kot v

mestu, kar pomeni, da živiš v mirnem, manj stresnem, torej bolj zdravem okolju.

Vprašani vidijo prednost tudi v nižji stopnji kriminalitete in manjši dostopnosti do

drog, poleg tega so otroci v neposrednem stiku z naravo in imajo tako boljši odnos

do nje. Imajo pa tudi več prostora za gibanje. Vendar pa ima tudi podeželje temno

plat. Otroci na podeželju imajo npr. manj možnosti za obšolske dejavnosti,

dostopnost do trgovin in uradov je tudi slaba, prav tako pa v primerjavi s

preteklostjo ni več medsebojnega druženja in pomoči med vaščani. Moramo pa

povedati, da se kljub mnogim spremembam, ki jih je podeželje doživelo v zadnjih

desetletjih, skoraj vsi vprašani strinjajo s trditvijo, da je podeželje najboljše okolje

za bivanje in vzgojo otrok. Tako postaja podeželje tudi dejansko vse bolj

priljubljeno področje za bivanje in vzgojo otrok. Mladi se ne izseljujejo s

podeželja več tako pogosto in si na podeželju pospešeno ustvarjajo družine. Na

podeželje pa se priseljujejo tudi vse več posameznikov in ponekod celo družin.

147

5 LITERATURA

o Aries, P. (1991). Otrok in družinsko življenje v starem režimu. Ljubljana:

ŠKUC: Znanstveni institut Filozofske fakultete.

o Barbič, A. (1990). Kmetov vsakdan. Položaj in prihodnost družinskih kmetij

na Slovenskem. Ljubljana: Cankarjeva založba.

o Barbič, A. (1991). Prihodnost slovenskega podeželja. Prostor, prebivalci,

gospodarske dejavnosti. Novo mesto: Tiskarna Novo mesto Dolenjska

založba.

o Barbič, A. (2005). Izzivi in priložnosti podeželja. Ljubljana: Fakulteta za

družbene vede.

o Barle-Lakota, A., Počkar, M., Novak-Fajfar, B. in drugi (2006). Sociologija.

Učbenik za 280-urni predmet sociologije v 4. Letniku gimnazijskega

izobraževanja. Ljubljana: DZS.

o Bezenšek, J. (2005/2006). Zapiski predavanj pri predmetu Sociologija

družine.

o Glück, A. in Magel, H. (1993). Podeželje – vrt prihodnosti. Nove možnosti.

Komenda: Glavarjeva družba.

o Haralambos, M. in Holborn, M. (2001). Sociologija, teme in pogledi.

Ljubljana: DZS.

o Jogan, M. (2001). Seksizem v vsakdanjem življenju. Ljubljana: Znanstvena

knjižnica Fakulteta za družbene vede.

o Vlada Republike Slovenije, Urad za žensko politiko (1995). Skladnost

družinskega in poklicnega življenja. Ljubljana: Vlada Republike Slovenije,

Urad za žensko politiko.

o Vlada Republike Slovenije, Urad za žensko politiko (1997). Položaj žensk v

Sloveniji v devetdesetih. Poročilo Urada za žensko politiko za obdobje 1990

– 1995. Ljubljana: Vlada Republike Slovenije, Urad za žensko politiko.

o Zanzucchi, A.-M. (2008). Biti mati: velika umetnost. Ljubljana: Novi svet.

o Zavrl, N. (1999). Očetovanje in otroštvo. Ljubljana: Znanstveno in

publicistično središče.

o Žorž, B. (2006). Stari starši in njihovo vzgojno poslanstvo. Celje: Društvo

Mohorjeva družba: Celjska Mohorjeva družba.

148

6 PRILOGE

6.1 Anketni vprašalnik

ANKETNI VPRAŠALNIK

Tema: SPREMEMBE DRUŽINSKEGA ŽIVLJENJA NA PODEŽELJU

Sem absolventka sociologije na Filozofski fakulteti Univerze v Mariboru in pri

predmetu sociologija družine pripravljam diplomsko nalogo na temo Spremembe

družinskega življenja na podeželju. Prosim vas, da izpolnite spodnji vprašalnik, ki

je anonimen; rezultate bom uporabila samo za namen diplomske naloge.

1. Starost (odgovor napišite na črto): ___________________

2. Spol (obkrožite črko pred ustreznim odgovorom):

a) moški

b) ženski

3. Stopnja izobrazbe (obkrožite črko pred ustreznim odgovorom):

a) I. in II. stopnja (osnovna šola ali manj)

b) III. stopnja (krajše izobraževanje – USO)

c) IV. stopnja (poklicna šola)

d) V. stopnja (srednja šola)

e) VI. stopnja (višja šola – I. stopnja)

f) VII. stopnja (fakulteta, visoka šola, umetnostna akademija)

g) VII./2 stopnja (specializacija ali magisterij)

h) VIII. stopnja (doktorat znanosti)

149

4. Kako je z javno infrastrukturo v vašem kraju? Imate možnost dostopa do:

(možnih je več odgovorov; obkrožite črko pred ustreznimi odgovori)

a) asfaltirane ceste,

b) pločnika,

c) kanalizacije,

d) vodovodnega in električnega priključka,

e) telefonskega priključka,

f) kabelske televizije in interneta.

5. Kako je s turistično dejavnostjo v vašem kraju? (obkrožite črko pred ustreznim

odgovorom)

a) Je zelo dobro razvita.

b) Je dobro razvita.

c) Je razvita, vendar bi lahko bilo stanje boljše.

d) Je slabo razvita.

e) Je zelo slabo razvita.

6. V kakšni razdalji imate najbližjo pošto, večjo trgovino, …? (obkrožite črko

pred ustreznim odgovorom)

a) V razdalji enega kilometra.

b) V razdalji med enim in tremi kilometri.

c) V razdalji med tremi in petimi kilometri.

d) V razdalji med petimi in sedmimi kilometri.

e) V razdalji več kot sedem kilometrov.

7. Kako je s poselitvijo vašega kraja? (obkrožite črko pred ustreznim

odgovorom)

a) Moj kraj je gosto poseljen.

b) Moj kraj je redko poseljen.

c) Moj kraj se prazni – vse več ljudi se izseljuje.

d) Moj kraj se polni – vse več ljudi se priseljuje.

e) Poselitev v mojem kraju ostaja nespremenjena.

150

8. Koliko avtomobilov imate pri hiši? (obkrožite črko pred ustreznim

odgovorom)

a) Nobenega.

b) Enega.

c) Dva.

d) Tri.

e) Več.

9. Kako pogosto hodite po nakupih? (obkrožite črko pred ustreznim odgovorom)

a) 1x na teden

b) 2x na teden

c) 3x na teden

d) 1x na mesec

e) 2x na mesec

f) 3x na mesec

g) Drugo (odgovor napiši na črto):___________________

10. Kdo hodi najpogosteje po nakupih? (obkrožite črko pred ustreznim

odgovorom)

a) Jaz.

b) Moj partner.

c) Moji starši.

d) Celotna družina.

11. S katero dejavnostjo pridobite največji del sredstev za preživetje? (obkrožite

črko pred ustreznim odgovorom)

a) S kmetijsko dejavnostjo.

b) S turistično dejavnostjo.

c) Sem v delovnem razmerju (sem prijavljen/-a kot samostojni podjetnik oz.

sem zaposlen/-a v državni službi).

151

12. Bi bilo mogoče preživeti družino izključno s kmetijsko dejavnostjo?

(obkrožite črko pred ustreznim odgovorom)

a) Da.

b) Ne.

13. Koliko generacij živi v vašem gospodinjstvu? (obkrožite črko pred ustreznim

odgovorom)

a) Ena (sam/-a s partnerjem/partnerko).

b) Dve (samo moja družina – starša in otroci ali moja družina in družina

mojega ali moževega/ženinega brata/sestre).

c) Tri (moja družina in moji ali moževi/ženini starši ali moja družina, moji ali

moževi/ženini starši in družina mojega ali moževega/ženinega brata/sestre).

d) Štiri (otroci, starši, stari starši in prastari starši).

14. Koliko otrok imate? (obkrožite črko pred ustreznim odgovorom)

a) Nič.

b) Enega.

c) Dva.

d) Tri.

e) Več.

15. Otroke, stare do šest let (obkrožite črko pred ustreznim odgovorom):

a) sem vključil/a v vrtec.

b) pazijo stari starši.

c) pazim sam/a ali moj/a mož/žena.

d) pazi nekdo drug (npr. sosedi, sorodniki, …).

16. Menite, da se je vloga ženske skozi leta spremenila in da gospodinjska

opravila in vzgoja otrok nista več izključno naloga ženske? (obkrožite črko

pred ustreznim odgovorom)

a) Da.

b) Ne.

152

17. Katere naloge opravlja ženska v vaši družini? (možnih je več odgovorov;

obkrožite črko pred ustreznimi odgovori)

a) Vzgoja otrok.

b) Gospodinjska opravila.

c) Odločanje o ključnih zadevah, ki so pomembne za družino.

d) S kmetijsko dejavnostjo preživlja/m družino.

e) Je/sem zaposlena v državni službi (je/sem v delovnem razmerju) in tako

pomaga/m preživljati družino.

f) Drugo (odgovor napišite na črto): ________________________________.

18. Menite, da se je vloga moškega skozi leta spremenila in da preskrba družine ni

več izključna naloga moškega? (obkrožite črko pred ustreznim odgovorom)

a) Da.

b) Ne.

19. Katere naloge opravlja moški v vaši družini? (možnih je več odgovorov;

obkrožite črko pred ustreznimi odgovori)

a) Vzgoja otrok.

b) Gospodinjska opravila.

c) Odločanje o ključnih zadevah, ki so pomembne za družino.

d) S kmetijsko dejavnostjo preživlja/m družino.

e) Je/sem zaposlen v državni službi in tako pomaga/m preživljati družino.

f) Drugo: _____________________________________________________.

20. Kako pomembno vlogo imajo v vaši družini stari starši pri vzgoji otrok?

(obkrožite črko pred ustreznim odgovorom)

a) Zelo pomembno; zaradi mnogih obveznosti prevzamejo celotno

odgovornost za vzgojo.

b) Pomembno; zaradi mnogih obveznosti prevzamejo velik del

odgovornosti za vzgojo.

c) Pri vzgoji otrok sodelujem s starimi starši (smo enakovredni partnerji).

d) Pomagajo pri vzgoji otrok samo v izjemnih situacijah.

e) Sploh ne pomagajo pri vzgoji otrok.

153

21. Se glede vzgojnih zadev kdaj posvetujete s svojimi starši? (obkrožite črko

pred ustreznim odgovorom)

a) Da, vedno.

b) Da, pogosto.

c) Da, ampak redko.

d) Ne, nikoli.

22. Kako pogosto stari starši pazijo na vnuke oz. z njimi preživljajo prosti čas?

(obkrožite črko pred ustreznim odgovorom)

a) Vsaj 3x tedensko.

b) Vsaj 2x tedensko.

c) Vsaj 1x tedensko.

d) Vsaj 3x mesečno.

e) Vsaj 2x mesečno.

f) Vsaj 1x mesečno.

g) Nikoli.

23. Kakšna je kvaliteta življenja na podeželju? (obkrožite črko pred ustreznim

odgovorom in ga utemeljite)

a) Zelo dobra; _________________________________________________.

b) Dobra; ____________________________________________________.

c) Še vedno dobra, vendar je bila v preteklosti boljša

___________________________________________________________.

d) Slaba; _____________________________________________________.

e) Zelo slaba; _________________________________________________.

24. Menite, da je podeželje najboljše okolje za bivanje in vzgojo otrok? (obkrožite

črko pred ustreznim odgovorom in ga utemeljite)

a) Da; _______________________________________________________.

b) Ne; _______________________________________________________.

154

25. Imate občutek, da postaja podeželje tudi dejansko vse bolj priljubljen kraj za

bivanje in vzgojo otrok? (obkrožite črko pred ustreznim odgovorom)

a) Da.

b) Ne.

26. Kako se to odraža v vašem kraju? (obkrožite črko pred ustreznim odgovorom)

a) V moj kraj se priseljuje vse več ljudi iz mest.

b) Mladi se več ne izseljujejo tako pogosto.

c) Mladi si pospešeno ustvarjajo družine v domačem okolju.

d) Drugo: ____________________________________________________.

Hvala za sodelovanje in lep dan še naprej!