HABSBURŽAN I

V DEZELI KRANJSKEJI282 - I882.

SLAVNOSTEN SPISOB GODOVA\JI ŠESTSTOLETNICE OD ZDRUŽITVE KRANJSKE

ZEMLJE 7 AVSTRUO .

NA SVETLO DAL

KRANJSKI DEŽELNI ODBOR .

SPISA L

AUGUST DIMITZ.

LJUBLJANA

TISKARNA IG. V. KLEINMAYR & FED. BAMBERG.

1883 .

HABSBURZAN I

V DEZELI KRANJSKEJ1282

1882.

SLAVNOSTEN SPI S

OB GODOIANJI ŠESTSTOLETNICE OD ZDRUŽITVE KRANJSKE

ZEMLJE Z ASTRIJO.

NA SVETLO DAL

A N~IZ:I\15I~1 DFZFLNI ODBOR.

SPISA L

AUGUST DIMITZ.

LJUBLJAN A

TISKARNA IG. V . KLEINMAYR & FED . BAMBERG .

1883 .

TISKALA

IG . V . KLEINMAYR & FED . BAMBERG .

PAPIR

DELNIŠKE DRUŽBE «LEYKAM-JOSEFSTHAL» .

RISARIJE

HIŠTORIČNEGA SLIKARJA ANDREJA GROLLA.

.•/

•~~: •

Q je

V

~5v,~

dežela Kranjska vzpre-~ .i

\ . je1a

~ .veselo poročilo, da j o~ _ • ~ ~►.~-

Njegov o egovo cesarsko in kra-ljevo apostolsko Veličan-stvo=stvo Franc Jožef I . hočeosrečiti z Najvišjim Svo-jim

• .pohodom, da slav-

- ;.1 ,

nost šeststoletne združitveKranjske z Avstrijo podžezlom presvetle Habs-burške dinastije povelič az Najvišjo Svojo navzoč-

nostjo, spoznal je kranjski deželni odbor temu slovesnem uin imenitnemu dogodku pristojno, da se spomin na usod edežele Kranjske, na nje razširjanje, razcvitanje in prospehpod varstvom in zaščito svoje stare veleslavne vladarsk erodovine in nje tesne zveze z občo domovino opiše v zgodo-vinskej sliki .

Sklenil je zatorej izdati ta slavnostni spis, ki im aobsezati v primerno tesnem okviru natančno zgodovinsk opodobo presrčnega razmerja mej vladarjem in ljudstvo min njega blagovitih nasledkov, ki so pospeševali blaginj onaše dežele .

Kakeršna koli tudi je bila nje usoda v tej dolgotrajne jdobi, jedno je ostalo neizpremenjeno v veselih in tožni hdnevih : udanost dežele Kranjske presvetlej vladarskej hiš iHabsburškej in predragej Avstriji .

WD m

.

EŽELE Kranjske usoda je bila

°►~'

~~~=--:

nestanovitna in polna izpre -r

memb, predno se je združil az usodo Habsburške dinastije .Divja svobodo ilirskih prvo -selcev in Keltov, ki so se na -stanili v deželi ukrótil je svet

premaguJ óči Rimljan . Legije so pri -nesle s seboj plug, delale ceste,

gradile mesta, izdajale branilne za -kone in uvajale blagonrávje . Avgu-

stovi vojščáki so ustanovili na bregovih Ljubljanice naš oEmono. Bila je središče meščanskemu obrtu in višjem uduševnemu življenju, vozlišče cest od iztoka do zapada ,od juga do severa, branišče Ogleju in zaščita gorenjejSavskej dolini . Več nego 1i jeden pot se je tu sukal oorožje za svetovno gospodarstvo, več nego li jednega Ce -zarja so dale svetu panonske legije . Toda rimska oblas tse je razrušila, nemški rodovi, najprej iztočni Gotje i npotem Longobardje, nastopili so rimsko dédščino . Oboj iso 1e malo časa vladali tem krajem . Longobardje, odpoto -vávši v vabljive planjave italske, prepustili so (568.1 . )

deželo Obrom, in ti so prevzeli gospodarstvo v Slovencih ,ki so bili pridrli v južnoiztočne Alpe. Slovenski kmeto -valec je vzdihoval pod težko šibo divjega Obra in je n anovo oživel pod milejšo vlado Frankovo, kateri je zope tnaselil razvaline naše Emone. Divja konjiška krdela Ma-djarov so razsajala v desetem veku po naših krajinah.Otonova zmaga na Liškem Polji (Lechfeld) jih je (955 .1 . )

za vselej rešila teh zatiralcev, da so se mogli razvijati

I

brez vseh zaprék. Mnogobrojno bojevito nemško plemstvosi je zidalo svoje gradove okrog po gorah in soteskahv obrambo najjužnejšej krajini nemške države . Nemšk icerkveni poglavarji brižinski in briksenski so dobili v da rrazsežnih posestev od cesarjev Otona II . (973 . 1 . Loko) inHenrika II . (1004 . 1 . Bled), kateri so naseljevali ter po njihširili prosveto . Vladali so koroški vojvode, mili in pra-vični deželni gospodarji, tri sto let, dokler si ni mogočn iOtokar iz Češkega prisvojil dežele ter jej vladal zavolj održavne slabote brez vsega upora (od 1270 . do 1276 . l. )Toda v tem, ko njegova mogočna beseda ukazuje odLabe do Alp, prikaže se v razcepljenej nemškej držav izvezda prvega Habsburžana .

2

- C,~r-

'a~~~ ~~

~~

~

~~~L~~` .~►4r~

• ~,~

3

se je izročila grofu Majnhardu Tirolskemu. Kralj Rudolfje zdaj gospodáril tem deželam in oznanil po jedno-glasnem izreku na Dunaji zbranih stanóv 3 . dné decembr ameseca 1276. 1 . sv/oj deželni mir, ki je samohotju postavi lmejnik, branil slabótnika pred silo močnejšega protivnika ,utrdil pravo in zákon, svobodo in običaje dežel ter od-pravil cestnino in carino Otokarjevo, in s tem se j eprikupil novi deželni gospodar meščanom in plemstvu .Skóro se je imela poskusiti njih zvestoba. Kralja Otokarj avisoko-leteče misli so želele boja po vsej sili . Videlo seje, kakor bi htela sreča pomagati. Kralj Rudolf je bi lv novčnih stiskah. Iz Nemškega je dobival malo pomóči .Iz Kranjskega je privédel Ulrih Heunburški 200 bojnikov ,in tudi izmej onih 30o móž, ki jih je vodil grof Majn-hard Tirolski, bilo je, do malega, baje da največ kranj-skih vitezov. Tudi ko je dospela na pómoč četa ogerski hkonjikov, bila je Rudolfova bojna moč po broji doka jmanjša od češke. Toda Rudolfovemu vojstvu sta vladalasrčnost in zaupanje v Bogá . Sn, v katerem je po hudemboji premagal orel leva (habsburški orel češkega leva) ,vzbudil je, pravijo, kralju in njegovemu vojstvu trdnovero. Tako se je unel 26 . dné avgusta meseca 1278.1 .

odločilni boj na Moravskem Polji. Rudolf sam je zapo-vedoval na čelu vojnej trumi, v katerej so bili Kranjci .Na nobeno stran se ni htela nagniti zmaga, dokler j eni izdajalski pobég češke straže zaščitnice pod MilotoDjediškim razločil na dobro Rudolfu . Truplo ubitegaprotivnika reši Habsburžan sam, da se niso počenjal enespodobnosti ž njim. Po vsej pravici se imenuje dan naMoravskem Polji «rojstveni dan Habsburške Avstrije» .

Združeni so se borili tu Avstrijanci, Štajerci, Korošci i nKranjci, da se ubranijo tujemu gospodarstvu, in potrdili s oskupno zvestobo novemu knežjemu rodu s svojo srčno krvjo .

...<<u .:

4

Kar je pridobila močna roka, utrdila je kraljevamodrost. Deželni gospodar Koroškemu in Kranjskemuse je poprijel hitro svojih pravic in je sekularno in re-gularno duhovenstvo in tudi plemstvo teh dežel pozvalv Júdinov Grad (Judenburg), da se z vsemi posvétuje odeželskih stvaréh in jim naznani svojo voljo . Tu je tudivzprejel njih poklonstvo in prisego zvestobe ter urédi lupravo teh dežel, ki se je izročila grofu Majnhardu . D abi lepe dežele, ki jih je zopet pridobil svoj ej hiši, staln obile nje svojina in bi se tako pomnožila nje moč, izročilje kralj majnika meseca 1281 . 1 . svojemu najstarejšemusinu Albrehtu upravo Stajerskega, Kranjskega, Vindišk eKrajine in Pordenone (v Furlaniji) z naslovom državnegaupravnika in oblastnfka . V državnem zboru Norimberške m6 . dné julija meseca 1281 .1 . obnovil je deželni mir s 3 . dnédecembra meseca 1276, 1 ., ki je bil pri konci . Naposledje pritrdilo volilnih knezov tudi uresničilo srčne želj ekraljeve, da dobodeta njega sinova Albreht in _Rudolf

pridobljene dežele v fevd. Doslé se je sploh mislilo, dase je obema knezoma slovesno izročil fevd v državne mzboru Avgsburškem 27 . dné decembra meseca 1282 . 1 . ,

a zgodovinski se more dokazati, da se je to izročanj efevda moralo vršiti mej 17 . in 23 . dném decembra meseca ,kajti Rudolfov sin Albreht se je uže 24 . dné decembrameseca podpisal «vojvoda Avstrijanski in Štajerski, gospo dKranjske] in Krajini» . Proglasila se je izročitev fevda vpismu s 2 7 . dné decembra meseca 1282 .1 . Dva dni po-zneje je naznanil Rudolf ta državni dogodek, ki je imeltoli nasledkov, stanovom Avstrijanskim z ukazom do vse hstanovnfkov omenjanih dežel, da jim je biti pokornimvojvodama, novima gospodarjema . In ko je kralj Rudolf,spoznavši nepriličnost dvojnega vladarstva, proglasil hišn ired 1 . dné junija meseca 1283 . 1 ., po katerem je vojvoda

5

MD

Albreht sam, brez Rudolfa, ki mu je dati drugo name-stilo, imel biti vladar deželi avstrijanskej, štajerskej i nkranjskej, prisegli so (11 . dné julija meseca i 283 . 1 .) njihstanovi, držeč se tega hišnega zakona.

Takó je bil položen osnovni kamen moči Habs-burškej v Avstriji, in do tačas nestalna usoda teh deže lse je za vselej sklenila z usodo duševno krepkega i nvisoko hrepenečega vladarskega rodú . Ako tudi so do1335 .1 . grofje goriški, zvesti zavezniki Rudolfovi, imel ideželo kranjsko v zastavi, ker so mu bili dali na pósod o20 000 mark, vender s tem ni prestala zveza dédnih deže lz Avstrijo in državo in avstrijanskim vojvodam so s evedno dajale v fevd.

Prvi Habsburžan, «velik cesar col er človek », umrlje 15 . dné julija meseca 1291 . 1. in ostavil avstrijanskedežele pokojne znotraj in zunaj, kar je dosegel s svoji mblagim čutom za pravico in modrost, kajti ta čut je bi lnjemu največja slava .

Dné 4 . aprila meseca 1335 .1 . je umrl vojvoda HenrikKoroški brez otrók ; Koroško, Kranjsko in Krajine s oprišle zopet v oblast vojvodama avstrijanskima in štajer-skima ; Oton in Allbreizt, Avstrijanca, vzela sta v posestv oKoroško in Kranjsko . Oton, po starem običaji vzprejemš ipoklonstvo Korošcev na vojvodskem stolu v Krnske mGradu, potoval je na Kranjsko, kjer sta se oba vojvod ipriznala za deželna gospodarja. Deželni glavár Friderik(<<rler Freie von Suneck») bil je po vojvodi Otonu potrje nv svojej službi, z opominom, naj jo opravlja zmerno, pra-vično in neomahljivo . Potem se pripravita oba deželnagospodarja, da z orožjem v röci branita svojo dedščin oproti zahtevam kralja Jana Ceškega . V vojski, s kater oje vzpomladi 1336.1 . vojvoda Oton šel zoper Luksem-buržana v boj, bili so poleg Avstrijancev, Stajercev in

4► n

Korošcev tudi Kranjci . Pomirje g . dne oktobra meseca 1336 .

leta je končalo prepir, kralj Jan se je slovesno odpo-vedal vsem zahtevam, kar se tiče Koroškega, Kranjskegain Krajine . Oba vojvodska brata, zdaj brez vseh protiv-nikov gospodarja svojemu imetju, vzprejela sta slovesn opoklonstvo, vojvoda Oton v St . Vidi pri Zatičini, Albrehtv Ljubljani. Plemstvo v deželi, razvrščeno v «deželn egospode, viteze in hlapce», moralo je priseči novimadeželnima gospodarjema zvestobo, in za to sta oná njem upotrdila vse njegove pravice in svobóščine . Vojvoda Al-breht se 1338 .1 . v Gradci posvetuje s stanovi štajerskimi ,koroškimi in kranjskimi, kakó bi se za trdno določilodeželno pravo . V listini, katero je o tem vojvoda Albreh t14 . dne septembra meseca 1338 . 1 . izdal stanovom kranj-skim, nahajajo se določbe o varstvu pravice in poroštva ,kakó se imajo obravnavati in reševati pravdne stvari terkakó je kaznovati zločincev .

Po vojvode Otona zgodnjej smrti (17 . dne februvarj ameseca i 3 3 g. l .) vzel je vojvoda Albreht vladarstvo avstri-janskih dežel v svojo krepko in modro roko . V Ljubljan i(13 . dne julija meseca 1350. 1 .) potrdil je vojvoda Nem-škemu redu njega pismo in svobóščine, katere mu j epodelil Ulrih Koroški, njega deželno sodišče, oproščenj ecestnine in carine in pravico do zavetišča . Za vlade Albreh-tove so dobile puste šume Kočevske prvih naseljencevpo grofu Ortenburškem, ki je nastanovil tu v boji ujeti hFrankov in Turinžanov (od 1350 . do 1360 . 1 .), in v Želez -nikih so Italijani iz okolice Palmanuove (1348 .1.) napra-vili prve fuzine.

Naslednik Albrehtu, Rudolf IV ., imenovan utemelji"telj,ker je ustvaril toliko novega in prenovil toliko starega ,čegaver duh je hrepenel visoko in ki je bil najizobraže-nejši knez svoje dobe, prišel je uže 27 . dne marcija meseca

7

136o. 1 . v Ljubljano, kjer se mu je slovesno poklonil anaša dežela . V ta dan se je sešèl v našem stolnem mest uveleslaven zbor. Patrijarh oglejski, nadškof solnograški ,škofje brižinski, pasovski, krški, briksenski, chiemseeski ,lavantinski ; Majnhard, grof Tirolski, svak vojvodi, i nmnogo drugih plemenitašev starih in imenitnih rodovi nprišlo je vkupe, da se posvétujejo o važnih stvaréh, bod isi o zaščiti patrijarhata, katerega je tedaj silno stiskal arepublika beneška, ali o tem, da se imata patrijarhuvrniti gradova Postójina in Vipava, ki sta bila prej nje-gova last . Kar se tiče poslednje stvari, rešila se je drug oleto (1361 .1.) na korist vojvodi Rudolfu. Oglej pa jepričel boj zaradi nadaljnjih pravic, katerih je zahteva lpatrijarh Ljudevit de la Torre . Vojvoda Rudolf in njegovbrat Friderik sta s 4000 možmi prišla iz dolenje Krajin ena Kranjsko ter pridrla v Gorico in Furlanijo, kjer jim aje bila bojna sreča ugodna . V 21 . dan aprila meseca1362 . 1 . se je sklenilo pomirje, po katerem je polegdruzega patrijarh moral odpovedati se grádu v Loži ,žúpam Sv . Petra v Ljubljani in Kranji, ter podeliti fevdepatrijarške vojvodama .

S pogodbami je skrbel vojvoda Rudolf v svojej mo-drosti za to, da vzraste njegova hiša . Dčdna pogoc ba zGorico - s 2 7 . dné aprila meseca 1363 . 1 . - zavaroval aga je bodočih napadov na vse goriške lastnine, zavezao podedovanji z Luksemburžani in Ogri - z i o . dné febru-varja meseca 1364. 1 . - ustanovila je poznejše pravicehiše Habsburške do Ogerskega in Ceškega. V poroštvopogodeb so se slovesno izjavila mesta : Ljubljana (18 . dn éfebruvarja meseca), Kranj, Kamnik (18 . dné marcijameseca) in pozneje tudi Kostanjevica . Vrsta dédnih po-godeb je bila končana s pogodbo 6 . dné junija meseca1364.1., ki je v njej grof Albreht Goriški, kateremu sta

s

%et

pri delitvi (1272 .1 .) prišli v last graščini Metlika in gro-fija Istra (Pazin), temu ozemlju in grofiji goriškej vojvod eavstrijanske imenoval za dediče, ako umre brez otrok .

Naslov «vojvoda Kranjski» je vzprejel Rudolf 1364 .1 .namesto do tačas običnega naslova «gospod Kranjski» .Tisto leto, na binkoštno nedeljo, podelil je sodniku ljub-ljanskemu kriminalno sodišče o podložnikih Nemškegareda in župnika ljubljanskega . Dvignilo se je novo mest ona krškem otoku, katero je ustanovil Rudolf IV . 7 . dneaprila meseca 1365 .1., Rudolfovo . Vzprejelo je od njegasvojo občinsko upravo, svojo sodnjo oblast, svojo tržn oin obrtno svobodo, svoje davščine, oproščenje cestnine,ribárske, gozdne in pašniške pravice v okolici mihovski i nhmeljniški, in naposled sedež in glas v deželnem zboru .Obrtnost in trgovina sta kmalu povzdignili mesto .

Viharni so bili poslednji dnevi vladarjevi, ko je patri-jarh oglejski s furlanskimi plemenitaši, katere je bilo zel oponižalo dunajsko pomirje, dvignil orožje proti Rudolfu .V Ljubljani je tedaj bilo zbirališče vojvodskim trumam ,in mnogo srčnih Kranjcev je tačas prvič .vihtilo orožj epod avstrijanskim praporom. Zal, da je čakal nagel konecvisokodušnega Habsburžana . Umrl je v Milanu v 26 . letusvoje dobe (27 . dne julija meseca 1365 . l .) Pravično j evladal, mesta povzdigal z modrimi zakonili in olajšili pr idavščinah in z oproščevanjem davka za nove zgradbe ,ojačil in pomnožil je avstrijansko hišno moč in ustanovi l(12 . dne marcija meseca 1365 . l .) na Dunaji prvo vseuci-lišče, katero je mogočno vplivalo tudi na izobraževanj edrugih dežel .

Ko sta brata Albrelzi in Leopold prevzela vladar-stvo avstrijanskih dežel, trajal je še boj v Furlaniji .Kranjci so se junaški vojskovali za svojega deželnegagospodarja, zlasti vrlo so se vedli Ljubljanci, naskakuj e

9

Hasberško tvrdnjavo pri Planini, in mnogo srčnih boj-nikov je izgubilo tamkaj življenje . Za to je skazal vojvodaAlbreht ljubljanskemu mestu svojo prijaznivost, da j eje opróstil neke cestnine, katera je bila zeló na kvar onjegovej prevóznej trgovini . Z novim patrijarhom Mar-quardom se je po cesarjevem prizadetji sklenil mir. VLjubljani so (30 . dné oktobra meseca 13 70. 1 .) dognalimir pooblaščénci vojvodski, novčni mojster Ivan Ter-navski in plemenitaša republike beneške Leopold i nPantaleon Barbo .

Qb Vseh Svétih tistega leta sta vzprejela brata voj-vodska v Ljubljani poklonstvo kranjskih stanov. V tadan je vzprejelo mesto prvo svoje občinsko pravilo, p okaterem je sodnika smelo svobodno voliti dvanajst porót-nikov mestnega sveta.

V 1374.1 . je smrt Alberta IV . Goriškega zopet združil agrofijo Istersko, ozemlje ob Pivki, kolikor ga ni bilo be-neškega, in grad Metliko s Kranjskim . Tudi gorenji Krass Postójino vred, in ko so se pokorili gospodje Devinski ,dolenji Kras, sta se tedaj priteknila Kranjskemu . Pri glavnejdelitvi dežel 25 . dné septembra meseca 1379 . 1 ., po katerejse je vladarstvo Štajerskega, Koroškega, Kranjskega, Ti-rolskega in drugih južnih ozemeljskih delov avstrijanskihizročilo vojvodi Leopoldu, ustanovila se je mnogo veko vtrajajoča združitev teh dežel

Notranje Avstrije .Novi deželni knez se je skazoval ljubljanskim meš-

čanom mil in pravičen gospodar . Ljubljana je z dru-gimi mesti in kranjsko deželo vred pri poroki vojvode zVirido Milansko dalo poroštvo za zaženilo . Ko je bilomeščanom težkó, izpolnovati te dolžnosti, ker je 2 7 . dnéjunija meseca 1382 . 1 . ogenj razdejál mesto ter je objednem tudi povódenj napravila mnogo kvare, spozabi lse je deželni glavár Konrad Kreig v svojej pregorečnost i

I0

._,

toliko, da je prepovedal meščanom voliti svojega sodnika ,dokler ne plačajo zaženila. Toda vojvoda je branil svo-bodo meščanov ter ukazal Kreigu, naj jim pri volitvi n edela zaprék. Tudi je čuval mestne pravice, da ni pose-zalo plemstvo vánjo, in skrb mu je bila, da so se jednak orazdeljevale pravice in bremena meščanom, brez razločk astanú. Meščanom kamniškim je dal prvo pismo o njihsvoboščinah (9 . dné junija meseca 1382 . 1.), po kateremjim ni bilo pokornim biti nikomur nego li svojemu mest-nemu sodniku . Ko je viteški vladar padel v bitvi pr iSempachu (9 . dné julija meseca 1386 .1 .), kjer se je bori lnajbrž tudi mnogokateri junak iz notranjih avstrijanski hdežel, imel je vladarstvo notranjih avstrijanskih dežel voblasti Albreht III. Kako se je za njegovega vladarstv apovzdignila trgovina v Ljubljani, svedóči vojvode Albreht alistina z 9 . dné novembra meseca 1389.1., v katerej meš-čanom dovoljuje, da smejo tržiti z beneškim blago m(«Venediger Hab») in z vsem tržnim blagom («aller Kauf-mannschaft») ter voziti je na Dunaj in v vsa avstrijansk amesta in trge . Ob jednem je ukazal vojvoda deželnem uglavárju Haugu Devinskemu, naj zabrani kmetom trženje ,katero je bilo meščanom v kvaro . Na Kranjskem je zavlade Albrehtove cvetelo ne le gmotno blagostanje (po -roča se, da je bil dober kup zlasti živež 1387 . 1., takon . pr. se je dobilo po 14 jajec za jeden sold, in kokoš zadva solda), nego tudi duševni napredek . Kamnik je imelsvojo šolo, dä, celo mali ribniški trg. Tudi za višj oizobraženost domačih sinov se je skrbelo, o tem prič auže ime Leonardus de Carniola, ki je bil avgustinec,doktor sv . pisma in okoli 1388 .1 . fakultetni profesor nadunajskem 'ms-eučilz'šei .

Po smrti Albrehta III . je prišlo, izvzemši Avstrijo, zdrugimi deželámi vred v oblast tudi Kranjsko vojvod i

1 I

Viljemu, ker takó je bilo določeno v holenburški pogodb i(z 22 . dne novembra meseca i 395 . l.) Kakor je soditi, bi lje vojvoda nekako ob Vseh Svetih 1396.1 . V Ljubljani ,kjer je vzprejel poklonstvo, in v nedeljo po Vseh Sveti hje potrdil tu Nemškemu redu njegove svobóščine. Meš-čanstvu 1jubljanskemu vojvoda ni skazoval manjše milost iod svojih prednikov. Branil je njegovo samostojno sodnj ooblast in drvoséčne pravice do sosednjih logov . Duho-venstvu kranjskemu je potrdil (1399.1 .) njega stare svo-bóščine, zlasti kar se tiče duhovnih zapuščin, in za to j edalo duhovenstvo besedo, da hoče za vojvodo in njeg abrata in za vse prednike in naslednike praznovati v Ljub-ljani večno oblétnico v ponedeljek ali torek osmine p osv. Mihelu. V Ljubljani je praznoval vojvoda (io . l . )svoje svatovanje z Ivano, hčerjó Karla Malega Neapolj-skega. V 1405 .1 . je bival v Ljubljani tudi sovladar voj-voda Ernst . V 15 . dan julija meseca 1406 .1 . je umrl vojvodaViljem, dobrotljiv gospodar svojim deželam . Vojvodovabrata Leopold in Ernst sta prevzela po sklepu avstrijan-skih stanov nad Anižo in pod Anižo skupno vladarstvov tem, ko je bil Albreht še mladoléten. V Avstriji se j e

razvnel uničujóč meščansk boj zaradi prepirov, v kateri hsta živela vojvodska brata, toda ognil se je bil naš edežele. Smrt vojvode Leopolda (3 . dné junija mesecaI 41 1 . 1 .) je ustavila zmešnjave . Ernst Železni je prevzelpo dédnej pogodbi s Friderikom vladarstvo v Notranje jAvstriji . V 1414.1. je bival novi deželni gospodar v Ljub-ljani, kjer je potrdil privilegije bistriškemu samostanu .Novembra meseca tistega leta je prišel zopet na Kranjsko ,da je vzprejel poklonstvo stanov in da se je oglasil pr isvojej materi vojvodinji Viridi, ki je živela v tihej samotiv necem lovskem gradiči pri St . Lamberti poleg Zatičine .Ko so se 1416 .1 . Ogri pridrévili do Polhovega Gradca ,

I2

utrdilo se je ljubljansko mesto in vojvoda je dal naj -strožje povelje deželnemu glavarju, naj prisili v Ljubljan istanujóče plemenitaše k sodelovanju, kakor tudi, daimajo prelatje, samostani, župniki in kmetje pomagati pr izidanji z- dovažanjem kámena in apna, ter na drug način .A 6 . dné julija meseca 1418 . 1 . je potrdil mestu vse pra-vice in svobóščine, katere so mu podelili njegovi predniki .Dobil je meščanom pravico (9 . dné septembra meseca1418), da so smeli tržiti v Benetkah v Nemškéj trznic i(Fondaco dei Tedeschi) . Uže za vlade patrijarhov je bil ašola pri zujljanskej cerkvi sv . Nikolaja v Ljubljani, kateraje najbrž zavoljo časovnih neugodnostij propadla, tod aoživel jo je tistega (1418 .) léta vojvoda Ernst, ker so gaprosili za to meščani in župnik sv . Nikolaja. Ta šola jeobsezala najmenj trivij : gramatiko (latinščino), retoriko(stilistiko) in dialektiko (početke), morebiti tudi dele kvadri-vija : muziko, aritmetiko, geometrijo, astronomijo . Smatrat inam je zatorej to učilnico za prvo gimnazijo ljubljansko .

Vender ne samb stolno mesto, nego tudi mest apo deželi je njim v veselje vzel vojvoda v svojo skrb .Na prošnjo kamniških meščanov so se (3 . dné avgustameseca 1421 . 1.) po kmetih odpravile vse nove krčme te rse izdala prepoved, da stanovniki zunaj mest ne smej otržiti na kvaro meščanskim privilegijam. Mestu Kranjje vojvoda Ernst uže 1414.1. potrdil svoje privilegije te rmu 1423 . 1 . prepustil volitev mestnega sodnika.

V i o. dan junija meseca 1424.1. je umrl vojvoda vnajkrepkejše] moške] dobi, pravičen in odločen vladár .

Vojvode Ernsta sinova Friderik in Albreht sta bilanjegova dédiča. Váruh njima je bil Friderik IV ., doklerni Friderik dorastel (1438 .1 .) ter sam prevzel po smrt iFriderikovej (i4 . 1.) váruštva o Sigmundu, vojvode Fri-derika jedinem sinu . Ni turški boji, ki so se zdaj pričeli ,

I 3

ni boji s Celjani niso zavirali razvoja mest . Ljubljanskotrgovstvo se je širilo bolj in bolj, stopilo je v zvezo zReko, tjakaj se je vozilo železo Turjáčanov in zamenja-valo za ólje, smokve, mandeljne in bombaž. Toda tudimesta po deželi, kakor Loka, Kranj, Kamnik, so se pri-druževala temu trženju. Mestu Kostanjevici je potrdi lvojvoda Friderik st . (v 22 . dan julija meseca 1435 . 1 . )

njegove svobóščine in vojvoda Friderik ml. mu je podeli lv namestilo za nezgode, ki jih je prebilo v celjskem boji ,semenj v nedeljo po sv . Vidu. Tudi v tej dobi (1431 .1 . )

nahajamo Kranjca Andreas de Leibaco magistra na (Luna=skem vseu ilišči.

Prihajamo do dolge vladne dobe cesarja Friderika Iy(od 1439 . do 1493 . 1 .) Ako tudi je ves čas žvenketaloorožje v meščanskej vojski in v turških bojih, vender na mpodaje še sliko vednega kulturnega razvoja in zabeležilanam je dneve, na katere nas spomin še zdaj povzdiga,kažóč nam zvesto udanost in požrtvovalnost Kranjcev zasvojega rodovinskega deželnega gospodarja, kar je vedeltudi on po polnem ceniti in vračati .

V tem ko se je odpravil Friderik na cesarsko kro-nanje, prijel je Albreht za orožje, združivši se s česti-hlepnim Celjanom Ulrihom (1442 .1 .) Približala sta se Ljub-ljani, ki se je pod voditeljem Jurijem Apfaltrerjem tak ósrčno branila, da so se morali sovražniki v dan pre dKresom vrniti domóv, ne opravivši ničesar. Vojvodovibojniki so šli potèm pred Rudolfovo, katero se jim j eupiralo z jednako srčnóstjo. Kranj so dobili sicer v oblast ,a cesarski poveljnik Hartmann Turnski ga je zopet pri-bojeval. Povsodi se je morala umikati vojvodova vojska .Cesar Friderik je plačal zvestobo Ljubljancem, priznavš injih «joštenost, zvestobo in junaštvo» s tem, da jim j edal pravico, pečátiti z rudečim voskom ter da je potrdi l

14

njih mestne pravice in svobóščine (3 . dné avgusta mesec ai 442 . 1 .) Od tega obleganja se ima tudi izvajati počete ktakó nazivanih «Patidenk/zäztser», katerih gospodarji s ose tačas osobito junaški vedli ter so bili za tega del joproščeni hišnega davka in primščine, a plačevati jim j ebilo v znamenje podložnosti vsako leto po jeden krajcarmestnej blagajnici .

Da ostane spomin na to meščansko junaštvo, od -dajala se je ta davščina vsako leto o polunoči 30 . dnéseptembra meseca v vélikej dvorani mestne svetnice .

Ko se je bil sklenil mir z vojvodo Albrehtom, pri -kazal se je cesar v središči svojih zvestih dédnih dežel ,da vzprejme njih poklonstvo . Dospel je v Ljubljan opočetkom 1444.1 . Z mnogobrojnim izpremstvom in s svoji mtajnikom Enejem Silvijem Picolominijem ter jej je potrdi ldeželne pravice (vse listine o deželnih svobóščinah) i nsvobóščine mestom in samostanom. Potem je počastiltudi Kamnik s svojim pohodom ter potrdil temu cveto-čemu mestu (8 . dné februvarja meseca 1444.1 .) vse njegovesvobóščine, osobito njegovo svobodno sodnjo oblast .

Nove zmešnjave z upornim avstrijanskim plemstvomso dale Kranjcem zopet priliko, pokazati svojo lojalnost .Pridružili so se Štajercem in Korošcem pod voditeljstvomgrofa Schaumburškega, in ko sta voditelja upórnemu plem-stvu, Ulrih Celjski in Eytzing, oblegala cesarja v Neustadtu(1452 .1 .) in uže skóro htela naskokoma pridreti v mesto ,bil je nekov Kranjec (Vipavec), velikanski močni AndrejBauzukircher, ki je, drugi Horacij Cocles, malo ne sa mustavljal sovražnika, dokler se ni drugim bojnikom posre-čilo zapreti vrät. In ko je v prepiru o bogatej dédščinigrofovske vdove vojni glavár Jan Vitovec napadel cesarj av Cel ji, da je s težka ubegnil v gorenje-celjski grad ,tedaj se je zopet odkrila zvestoba Kranjcev .

15

MD

Poslali so mu na pomoč konjice in ljubljansko mest o40 pešcev. Brezuspešno je Vitovec osem dnij oblégal mestoin ko je moral oditi, potoval je cesar na zvesto mu Kranjsko,da od tam prežene sovražnika. Obkolil je Radovljico terjo odvzel Celjanom. Toda ko je bil cesar odšel na Ko-roško, pridrl je zopet Vitovec črez Trojanski Vrh, raz-dejál Loko ter se obrnil proti Radovljici, ki jo je Gašpa rLamberg srčno branil in napósled zažgal, da je dobilsovražnik v oblast same razvaline ; tudi se je moral pro-tivnik skóro umekniti po krvavem boji s črno vojskó ,ki se je bila sklicala. Tudi v boji z grofom Janom Go -riškim o grofijstvu ortenburškem, ki je bilo kós celjskedédščine, nosili so se Kranjci junaški, in takisto v pre-piru Friderikovem z Matijo Hunyadom o kroni ogerskej,za kar je poslal cesar v dan sv . Andreja 146o. 1 . dežel izahvalno pismo .

Naj častne] še izpričevalo o loj alnej zvestobi so dobil iKranjci, ker so prišli na pomoč, da se je bil otel cesar ,katerega so upórni Dunajčanje obkolili v svojem gradu .Dné 19 . novembra meseca 1462. 1 . je stala notranje-avstri-janska dopolnilna vojska pred dunajskim ozidjem in prvak ikranjskega plemstva : Črnorneljski, Turjaški, A5faltrer ,Gallenberg, Lamberg-, Ravbar, Paradajzar so bili mejonimi, ki so se moški nosili naskakujé Dunaj . Njih imenase blesté na večen spomin v listini z 12 . januvarja 1463 .

leta, v katerej cesar «popravlja» grb kranjskim stanovomza njih podporo (za belo barvo se je namestila zlata) .Turjaškim se je podelilo tem povodom dedno maršalstvoin cesarskemu vojnemu glavárju v Metliki, Andreju Hohien-ivarterju, delno stolništvo v kranjskej deželi in v Slo-venskej Krajini .

Ko se je cesar 1488. 1 . napotil na Nemško, da rešisvojega sina, ki je bil ujet v Brüggu, šlo je ž njim tudi

1 6

kranjsko plemstvo ter se takti skazalo, da je bilo v nece mdržavnem zboru javno pohvaljeno . V bodočem (1489.) letuprišel je cesar zopet v svojo zvesto kranjsko deželo inbival v Kamniku, kjer je potrdil mestu mnogo svoboščin ,mej njimi pravico, da je smelo izobčevati iz svojeg asodnega okraja, in v Ljubljani, kjer je ustanovil večn omašo na Gradu .

Veselejša slika se nam pokaže, ako pogledamo vnotranje ,življenje svoje domovine za cesarja Friderika . Naj-živahneje se je gibalo naše stolno mesto . Meščani tržijoz živino na Ggersko, z železom na Koroško, menjavaj oz Reko in Benetkami Mag-6 za blago. Njih obrtu so sedovoljevali mnogi priboljški, tako n . pr. krznárjem kar s edostaje tujih trgovcev s krznárskim blagom, katerim j ebilo plačevati za svoja kupila pristojbino in kateri nis osmeli kupavati kožúhovine menj od sto kosov . Mestnepravice Ljubljancev cesar Friderik potrdi in razširi . Skrbga je bila tržne svoboščine in kakó dobivati živila, po -množil je sejme in ukazal vsako leto voliti sodnika i nsvetnike izmej stotine najimenitnejših meščanov. Kakóje rastlo mesto v tej ugodnej dobi svedoči uže to, dase je 1484.1 . mestna zbornica s Starega Trga, kjer j estala na prostoru sedanje hiše štev . 4 (st. 167) od 1297 .leta, prestavila na sedanje mesto, katero je občilu mnog ougodnejše .

Mesta po deželi so bila v tej železnej dobi, zlasti vkrajih, turškim napadom na roki, pribežališča in središč av obrambo stanovnikom po ravnini . Dobila so poleg trd-njáv po cesarskej posebnej privolitvi tudi mestne praviceKočevje 1471 .1 ., Krško, višnja Gora in Loš 1477.1 .

Stanovska deželna ustava se je utrdila v tej dobisile in ker je bilo često treba sklicavati stanov na posvè to deželnih stvaréh, zlasti kakó bi se bilo braniti Turku .

17

111

1?eaelni odbori, ki so se zbirali največ na Štajerskem ,dajali so tudi priliko, da se je za trdno ukrenila mnog askupna določba, služeča v dobro notranjemu občilu .

Kar se tiče cerkvenih stvari, ima največji pomen ,da je cesar Friderik v listini s 6 . decembra 1461 .1 . zopetustanovil ljubljansko škojjstvo, ki je bilo propadlo obljudskem preseljevanji. Cesar, ki si je bil pridržal pred -stavno pravico, imenoval je prvim škofom svojega oskrb-nika miloščine, Sigmunda p1 . Lamberga, do tačas župnikav Šmartnem pri Kranji . Nova ustanovitev škofijstva j estorila konec zavisnosti dežele od duhovnega vladarstv av Ogleji, katero je zaradi oddaljenosti patrijarhovegasedeža imelo najslabše nasledke za duhovsko življenje .

Po cesarja Friderika smrti (1493 .1 .) je prišlo vladar-stvo lepih avstrijanskih dežel v roke mnogo obétnem upotomcu Habsburške hiše . Ognjevit je bil in hrepéneldovršiti kaj velicega uže deček Maksimilijan, veselil eso ga viteške umételjnosti in telesne vaje, boji in lov .V svojej mladosti je imel tovariša necega Kranjca, Vol -karta Turjaškega, in vindijskemu jeziku je učil bodočegavladarja Avstriji nekov vindijsk kmet, ki mu je prinaša l«nenavadnega» sadja, morebiti kak Vipavec ali Primorec .Zgodaj uže se je zaplé1 mladi cesarič v bojne prepire ,ko je privédel domov dédinjo Burgundsko in pridobi lNizozemlje, najbogatejšo trgovinsko državo evropsko . Ne-vstrašljiv in vztrajen je premagal protivnika in obrnivš izopet vso skrb na dom, utrdil je po pogodbi s kralje mVladislavom (novembra meseca 1491 .1 .) Habsburško dédn opravico do Ogerskega. Zopet so bile združene avstrijansk edežele v krepkej roki in svetleje nego li kedaj se j e

vzdigala Habsburška zvezda .Maksimilijanova doba je bila Avstriji tako rekoč

prehod iz srednjega veka v novo doba . On je bil «po -

Is

slednji vitez», kar se tiče moštvá, dušne plemenitosti inneomahljive srčnosti v svojem burnem življenji, vende rtudi ni bil slep in gluh o terjatvah svojih dnij, zahteva-jočih novega preobrazila in odprave zastarélih oblik . Onje v Avstriji prvi položil osnovni kamen urejenej clržavnejagavi, uvédši centralna mesta, tako nazivamo «občnokomoro» vsem dédnim deželam v Innsbruku (pozneje tak onazivano «dvorno komoro» finančnega ministerstva) in«novega vladarstva dolenje-avstrijanskim deželam» (takšn oskupno ime je nosilo zgornje in dolenje Avstrijsko, Sta-jersko, Koroško in Kranjsko) . Ustanovile so se tačastudi komore za vojáštvo in rudárstvo . Cesarjeve pre-uredbe so vplivale še na druge dežele . Obravnavali s oodbori na svojih shodih, ki jih je, se vé, največ sklica -vala turška sila, važne stvari, kako bi se bilo moči boljzdružiti in pridobiti državi večjo krepost .

0 najvažnejšem vprašanji se je posvétovalo na od-borovem shodu, ki ga je bil sklical cesar (koncem 1517.1 .)

v teles . Maksimilijan mu je razložil svoj velikanski črtež,kako bi se pognal Turek iz Evrope . Po tem načrtu bise bilo tri leta vojskovati v Evropi, Aziji in Afriki i npomagati bi imele izvestno vse evropske države. Todaavstrijanskih deželnih poslancev ni bilo moči pregovoriti ,da bi napadali z vojsko, združili so se naposled v Inns-

bruku (1518 . 1 .) o tem, da ustanové «skupni reci ob

obrambi», in ukrenili so končno tudi po cesarji sprožen ouredbo notranje uprave, postavivši «cesarskega dvorneg asvétnika» v Innsbruku in zastopnike vseh dolenje-avstrijan-skih dežel ter «vlado» poslednjim v Bruku na Muri. ZlastiKranjcem je obétal cesar na njih prošnjo, da jim poskrbi ocestah, postavi cestnih nadzornikov in čuvajev ter da ji mnapravi orožárno v Ljubljani, a stanove je opominal, najbr žmerč na baš okončani kmetski boj (1515 . 1 .), da jim je

rg

biti prijaznejšim s svojimi podložniki . Sklepi, katere 'soukrenili deželni poslanci v Innsbruku, vzprejeli so se vdeželne pravice drugih dežel in so bili podloga modernem udržavnemu yravu v Avstriji .

Pravica in red na mestu srednjeveškega samohotja ,povzdiga meščanske občestvenosti, umételjnosti in znanosti ,to je znamenje Maksimilijanovej vladi . Kakó je spoštova lcesar mesta, svedóčijo tudi njegove milosti, ki jih je skaza lnašemu stolnemu mestu. On mu je (15o1 .1.) dovolil sedežin glas v deželnem zboru poleg stanov, do tačas pri-vilegovanih, cesar mu je dal (1504.1.) pravico, da sm esvobodno voliti svojega župana, in s tem se je završilosamozakónje mestne uprave . Prvi takšnim načinom voljen ižupan je bil Hans Lanthieri,• pravico mestno o razsojanj iv sodnjih stvaréh je uredil cesar (1514.1.), izdavši sodnj ired. Zelo spešila sta se trgovina in obrt . Na Nemško inVlaško so tržili ljubljanski trgovci, katere so branile svo-boščine in cestna prinuda, da se jim ni bilo bati nikaceg atekmovanja . Tuj trgovec, naj je prišel od séverja ali juga ,smel je iti le skozi Ljubljano, Italijani so morali v Ljub-ljani odlagati svoje blago in so je smeli prodajati prvihšest tednov samb ljubljanskim meščanom . Ljubljana j eimela tačas samotržje za surovino (kožúhovino) . Imela j esvoje skladišče za vse blago, ki je dohajalo v Ljubljano .Tudi obrtniku je koristilo to olajšilo . Ko se je začelo vLjubljano privažati norimberško in drugo nemško blagó ,takoj je prepovedal cesarski ukaz dalnje uvažanje . Meš-čanski obrt po kmetih se je ustavil, ker je delal meščano mmnogo kvare .

Deželna samouj5ráva, ki je bila v rokah privilego-vanih stanov, izvzemši majhen del meščanstva — Ljubljan ain Kamnik sta imela zastopnike v deželnem zboru --dospela je za Maksimilijana na vrhunec svojega razvoja .

20

UI)

A stanovi so se pokazali kos svojemu nalogu, in plem-stvo se je mnogostransko trudilo, da je delalo čast svo-jemu preimoštvu z izredno delavnostjo, bodi si v koris tskupnosti, državi ali cerkvi. Tu spominamo le imen ,kakor n . pr . ; Sigmunda Ilerbersteina (porojenega v Vipavi148 6 .1 .), znanega državnika, potovalca in diplomata ; Kri-štof. Ravbarja, ljubljanskega škofa, vojnega komisarj acesarjevega v beneški vojski (od 1508 . do 1518 .1.), diplo-mata in dvornega maršala v cesarskem dvornem ostrogu ;Mavricija Purgstalla, ki je s Herbersteinom in s Kranj-cema 7urijem Turnskim in 7urijem Schnitzenbaaarnerjemsodeloval pri osnovi najstarejših diplomatskih razmér mejAvstrijo in Rusijo ; Krištofa Lamberga, čigar rojstvenigrad je stal pri Kamniku, jednega poslancev, kateri sose imeli pogajati o ženitvi Maksimilijanovej z Marijo Bur-gundsko, ki je v letih 1481 . in 1484 . pomagal pri pogajanj io pomirji z Matijo Korvinom in vzprejel pri cesarske mkronanji v Ahnu (1486 . l .) državno viteštvo ter je zavolj osvoje srčnosti junak kranjske národne pesni . Drugi Lam-berg, 7ožef, porojen v Orteneku 1489 .1 ., šel je uže mla-denič štirinajstih let z deželnim glavárjem štajerskim vvojsko na Bávarsko, bojeval se pozneje proti Benečano mter dospèl na stopinjo znamenitega državnika. Mej prvimisvetniki cesarjevimi, ki so bili okoli njega, nahajamo tudiKranjca Gregorja Slathonjo, najprej prošta, potèm škofadunajskega (od 1513 . do 1522 .1 .), ter 1514 .1 . cesarskegaglasbenega ravnatelja in jednega najizvrstnejših muzikov ;Pavla Obersteina, doktorja sv . pisma, kabinetnega tajnika ,ki ga je pozneje (1519 .1 .) pozval cesar v dvorno svet-ništvo (najvišjo vlado) ; barona Lenarta Ravbarja, najviš-jega dvornega maršala; Bernardina Ravniškega, družabnikadvornemu svetništvu, in Jakoba Durrshega, glavárja pa-zinskega .

21

Irt i

Za dóbe vladnih zmešnj~v po smrti Maksimilijanovej ,clókler nista nastopila dédščine njemu vnuka Karol in Fer-dinand, in katerim so bile jedro pritožbe o dosedanjejvišjej vladi (o starem «vladarstvu»), vedli so se kranjskistanovi mnogo zmerneje, nego li se je to godilo v dolenje jAvstriji, v središči vsemu gibanju . Kar se tiče pritožeb o«starem vladarstvu», bile so sicer vse dežele jedne misli ,toda Kranjci se niso dotikali vladarske pravice krónine,svoje okó so obračali le na to, kakó braniti deželo . V de-putaciji, ki so jo poslale dolenje-avstrijanske dežele po -klonit se španjskemu dvoru, bili so zastopniki kranjsk edežele Trojan Turjaški, vitez Jurij Schnitzenbaumer in Ni-kolaj Turnski. Pri vzprejemu v Barceloni so se Štajerc iprvi odpovedali sramotilni družbi dolenjih Avstrijancev ,v katerih imenu je doktor Mert Siebenburgar govori ldrzne, lojalnost žaleče besede . Ni dvojiti, da so se tudiKranjci pridružili izjavi Štajercev, vsaj takó je velevalo nji hnavodilo. Dné 16 . decembra meseca so bili poslanci po-slednjič pred kraljem . Trojan Turjaški je govoril v imen uKranjcev in kralj je dejal poslancem : «Ndéjezn se, dabodete, zvesti naši podlošniki, ostali pri nas . Dedno Vamhočem biti milostiv kralj in skóro pridem k Vam .» TrojanTurjaški je odgovoril, da bode našlo Njega Veličanstv ovedno pobožne in zveste podložnike v teh deželah . Na-pósled je segel kralj poslancem v róko, in ko jim jeizročil kardinal Mola daróve, bili so odpuščeni.

V tem se je bil kralj Karol uže poprijel vladarstv as svojo močno rokó. Mandat s 23 . julija 1519.1 . je iz-ročil upravo najvišjih dednih dežel cesarskej vladi v Avgs-burgu ter imenoval komisárje, kateri so imeli vzprejet ipoklonstvo avstrijanskih pokrájin . Kranjci so se poklonil i11 . dné julija meseca 1520 .1 ., potèm so prisegli komisárj ina deželne svobóščine, kar ni bilo po volji stanovom ,

„T~~ ;,~,~~~," ,-,

22

kateri so s prva zahtevali, da mora deželni gospodar prejpriseči na njih deželne svobóščine, predno se ima vršit ipoklonstvo .

Uže oktobra meseca 1519.1 . je postavil kralj Fer-dinand novi dvorni svèt, kateremu na čelu sta bila nje-gova soproga Ana in Peter Bonomo, tržaški škof. Mejsvétniki je bil tudi neki Kranjec Felicijan Petschacher(Pečahar), katerega so pozneje pozvali v dvorno in ra-čunsko kómoro .

V vseh zmešnjavah vladarstva kranjski stanovi nis opuščali v némar prevažne dezelne obrambe . Oni so prviizprožili misel o napravi hrvatske vojaške granite, proseč ikralja Ferdinanda (januvarja meseca 1520.1.), naj vzameHrvate, «te junaške ljudi», katerim se je vsak dan boje -vati za svojo domačo zemljo, na korist meji v svoj oslužbo in jih plačuje iz imetja St. Jurijevega, Rodiškega al iNemškega réda. Koliko bi bilo utegnilo hasniti, da se j evzprejel ta predlog! Razven tega so uredili stanovi ogle-duštvo, obstoječe v tem, da so čuvaji pešci in jahač inaznanjáli sovražnika, kadar je udaril čez mejo, predkaterim je narod svarilo tudi streljanje z visokih gorá .Ti so imeli razširjati prvo vest o prihodu Turkov. V Klanina Krasu sta morala biti zaradi tega vedno pripravljenadva konja, da se je najhitrejšim pótem raznašala novic av središče dežele . Razven tega je bilo določeno, da imatadva séla pešca tudi iz Klane tekati po jednej strani vJablanice, Prem, Senožeče, po drugej strani pa v Nov iGrad v Istri in Skeden. Kadar so dospeli takšni ogleduh ido gradóv in táborjev (utrjenih zavetišč, po največ cerkev) ,naznaniti je bilo to z dvema stréloma, in ko je došlo drug oporočilo, da je Turek uže stopil na domačo zemljo, spustit iso se morali trijé stréli ter se zapaliti po vrhéh kresovi ,vidni daleč na okrog . Stanovi so skušali pridobiti tržaško

23

mesto, da bi plačevalo primeren donesek za vzdrževanj edeželne obrambe, toda zaman, kajti cesar Karol je določil(1519 . 1 .), da se Tržačanje zaradi svoje neomahljive zve-stobe in udanosti do cesarske hiše kakor tudi zavolj otežkih izgub in stisk, katere jim je bilo prebiti v poslednjejitalijanskej vojski, némajo nikdar in nikakeršnim povádo mnadlegovati z davki in da se jim morajo čuvati njih star esvobóščine .

2 4

27

,~ r~. ~ _

~

ostrog krščanstvu. V njegov upòr je stavilo svojo poslednj onádejo . Obkolilo je Dunaj ó0000 mož . Mej njimi . so bili ,izimši nemško državno vojsko in krdelo junaških Spanjcev ,Avstrijanci iz vseh dežel . Dokaj nahajamo v njih Kranjceviz najstarejših rodov naše dežele : Hanza Kaeijanarja ,polkovnika lehke konjfce ; Nikolaja Turnskega, poveljnikakónjikom in pešcem in 200 Spanjcem, ki so se borili pravs starorimljansko srčnostjo ; Nikolaja Sehnitzenbaumerja,na čélu 16o kranjskim oklopnikom ; Hanzu Leisserja ,vahmistra in načelnika jezdečim strelcem ; Erazma Goričanain Hanza Ajfaltrerja, vojna svetnika ; Bernarda in Gas

Čehom ;parja Ličana, na čelu .7aneza 7urija Purgštal-skeb a, Krištofa Lamberga in Erazma Scheyrerja, stotnikapešcem, in še mnogo plemenitašev, ki so jezdili v boj .To navajanje pokaži, kako sposobni za boj so bili naš iKranjci in s kakšno gorečnostjo so prihiteli branit državn ostolno mesto. Najvažnejši nálog mej vsemi je bil usojenKacijanarju. Stal je s svojimi kánjiki blizu «Koroških vrat» .On in Nikolaj Salm sta krepko stala v bran trikratnem unaskoku dné g . oktobra, «kreekéje nego li Koroški stol,katerega so omajali sovražnikovi zodkozi» . Drugi dan j enapadel s svojo težko konjfco Nussdorf in mej njim insovražnikom je bilo pravo mesársko klanje . Poleg Kacija-narja se je nosil junaški Hans Apfaltrer in kralj ga j eimenoval za to mestnim glavárjem, pooblaščencem du-najskega mestnega svétništva in gradnikom . «Latinski»vojni tajnik (za latinsko dopisavanje) bil je v tej vojsk iLjuHljanec Peter Stern, ki je spisal o njej knjigo, dandanes uže zelo redko. Ko so se obsadniki po naskoku dn é14 . oktobra morali začeti neslavno umikati, zopet sta ji mKacijanar in drzni Weixelberger, tudi kranjsk plemenitaš ,obá načelnika lehkej konjfci, vsak dan pulila iz rok bogatplen in zajetnike .

2s

Kranjska ncirodna pesen poroča o tej obsadi dunaj-skej in kakó so se zakleli branitelji : «Pred lobod Tureknaše gtavé nego li ključe našega Dunaja, kjer stoluje

Ynas cesar» .

Ko se je bilo treba skóro neprestano braniti napado mOsmanov, ki so vedno naskakovali državne meje, imela je

dežela Kranjska, Štajerska in Koroška velik nálog ter j e

žrtvovala vedno mnogo blaga in krvi. Iz teh bojev so namv prvej vrsti zabeležena imena Sigmunda Weixelbergerja ,branitelja Mariboru (1532 .1 .) ; Hama Lenkoviča (v Baboč iI 5 5 6 ., v St. Heleni 1557.1 .), in Herberta Turjaškega, k isi je tu prislužil prve svoje ostroge .

Za cesarja Ferdinanda je pognalo tudi na Kranjskemkorenine silno gibanje, kateremu je dal povod drzovit ivitenberški menih .

Uže 1525 .1 . nahajamo o njem prve sledóve. Imenitnimožje vseh stanov so bili njegovi privrženci, a najbolj je j epospeševal ljubljanski stolni propovednik Primož Truber,(porojen 1508 . 1 . v Rášici pod Turjakom), kateri je, vesgoreč, začel prelagati sv . pismo na slovenski jezik, ki seje do tačas govoril, a ne pisal, ter je s tem položil osnovn ikamen slovenskej književnosti . Kralj Maksimilijan II ., pri-jatelj svobodnim mislim, bil mu je prijazniv podpiratelj .Navzlic mnogim overam se je širila reformacija, ker sojej bili zaščitniki kranjski stanovi, ter je blagodejno pospe-ševala materijalni in duševni prospeh v deželi . Kar sonajprej storili stanovi, bilo je, da so ustanovili evangeljskogimnazijo (1563 .1 .), katerej je bil voditelj Lenart Budina .V poslednjih dneh življenja cesarja Ferdinanda je bilo pro-testantom mnogo lože, ker cesar sam ni prikrival svojeg aprepričanja, da je potreba cerkvene reformacije . V zboru

tridentinskem so terjali njegovi poslanci, naj se poboljšaduhovenstvo, naj se sme pri obhajilu rabiti kelih in naj

29

se duhovniki smejo ženiti (o čemer so se toplo potezal itudi nemški škofje), naj se ustanavljajo šole za ubožc ei . t . d. Toda cerkveni zbor je zavrgel te terjatve. A cesarje poslal (s 14 . februvarja 1564 . l .) papežu pismo, v kateremzahteva, naj se brzo dovoli, da se sme rabiti kelih induhovenski zakon. Duhovenski zakon je papež brez oko-lišev odbil, a prvo prošnjo dovolil, in Ferdinand je (dné1 4 . junija 15 64 .1 .) poslal ukaz vsem škofom v svojih dédni hdeželah, da jim je rabiti po svojih cerkvah kelih.

Po smrti Ferdinandovej je bil No1raujej Avstrijigospodar nadvojvoda Karol. Predno je umrl njemu oča ,vzprejel je nadvojvoda osobno v Ljubljani poklonstvo(dné 28 . aprila i 5 64 . 1 .)

Versko vprašanje je bilo nadvojvodi vprašanje, bod eli vzdržal svojo oblast, kajti ako bi privolil koncesij prvemu,bati se mu je bilo napadov na politiškem polji . Ker je bilTruber osnóval protestantovski cerkveni réd, o katerem j emislil nadvojvoda, da poseza v njegove vladarske pravice ,prognali so Truberja (1565 .1 .) iz dežele. Vender se razšir-janju protestantizma po mestih in trgih ni mogel postavit ijez, ker so se stanovi le na videz upirali . A sploh ni kazalo,da bi se v takšnih časnih razmerah, in ker je vedno rastlanevarnost pred Turkom, ostreje izvrševala vladarska pra-vica na verskem polji. Presédati je jela stanovom polagomaobramba méj, ki se je prej plačevala z dohodki državnihgraščin in z državnimi novci, in katerej so neprestanožrtvovali sami blago in kri. V clez'elnein zboru v Bruku

na Muri (1578 .1 .), kjer so se zbrali poslanci vseh notranje-avstrijanskih dežel, zahtevalo se je od njih mnogo ve čnego li kedaj . Do tačas je cesar vedno dajal svojo pomo čv deželno obrambo, a sedaj je bilo o tem poravnati trošk edeželam samim. Odbori so bili voljni, da to store, todazahtevali so, naj se dovoli verska svoboda in da smej o

3 a

brez ovér opravljati svoje protestantovske verske obrede ,in dal jim je dné 9 . februvarja nadvojvoda ustno zagoto-vilo, naj uživa plemstvo s svojci vred versko svobodo ,a cerkvam in šolam v Gradci, Ljubljani, Celovci in Júdi-novem Gradu je ni siliti, niti ne meščanom po mestih i ntrgih, toda predikantov naj ne najemajo. Tudi je biti pro-testantom mirnim proti katoličanom . 0 tem zagotovilu s ostorili stanovi pismo, katero so izročili vojvodi, naj je pod -piše. Postavili so bili v pismo tako, da vojvoda potrjuj eto privolitev záse «in za svoje naslednike» . A ta pristave kje vojvoda baje da izbrisal ; tudi ni podpisal pisma, negoje to prepustil svojim svétnikom. Stanovi so bili ukazalizapisati ustne obravnave in poslali so natančne prepis ez 9 . februvarja 1578.1 . vsem deželam . To je mnogo ime-novano «hruško pomirje», podstava, na kalerej se je moglapravno vzdržati evangeljska cerkev v Notranjej Avstriji.

Toda predno so se bile urédile verske stvari, sestavil iso stanovi obrambni red, po katerem je vezala vojna dolž-nost plemstvo in 1judstvo . Privolili so 549 000 gld. na petlet za obrambo meje, in za Kranjsko se je odločilo od teg a94 000 gld. Ko so ostavili Bruk, dal jim je cesar sam sve-dočbo, da so storili več nego li prej kedaj, «da so s le mdokazali svojo zvestobo, pridobili si vedno slavo v vse mkrščanstvat ler dali led vzgled druó-im deželam, ki s oognju blizu» .

Ponašati se smejo Kranjci tudi z lepo pohvalo nad-vojvode Karla, da so se, «kakor v ? sapa iz svoje izkušnje ,nosili vselej srčno in viteški bolj od vseh drugih» . In res ,naši očaki so zaslužili to pohvalo, kar se je skazalo z avojvode Karla samega v bitkah pri Budoščici (dné 22 . sep-tembra i 5 7 5 .1 .), kjer je umrl junaške smrti Herbart Tur-jaški, pri Topoloviči (1578 . l .) v ?J očilski dolini (dné6 . oktobra 1584.1.) in v vsakdanjih posamičnih bojih na meji .

3

S protestantovsko vero, o katerej je nadvojvoda Karo lobétal stanovom, da jo hoče trpeti v deželi, uselilo se j ev našo domovino tudi svobodnejše clzcšeuno življenje, v vsemjavnem gibanji se kaže krepák vzlet in čvrst napredek. Užev deželnem zboru 1578.1 . so se združili stanovi vseh tre hdežel, da jednakomerno uredé cerkvene stvari, s katerim ije bilo po tedanjih časovih nazorih najtesneje združeno šol-stvo. Takó se je porodilo poleg cerkvenega sve/ništva tudiprvo šolsko svetništvo na Kranjskem . Načelnik cerkveni mstvarém, suuerintenclent (evangeljski škof), bil je vedn otudi izvrsten šolnik. Stanovi so podpirali učeče se Kranjc ez ustanovami. Ne le na bogoslovske fakultete, tudi v slo-veče srednje šole na Nemško, v Schulpforto, Bebenhausenin v nekatoliško šolo v Tubingo, so zahajali tačas Kranjci ,da bi dopolnovali izobraženost, katero so vzprejemali vljubljanski deželni šoli . Tej poslednjej šoli je bil po prve mrektorji Budini 15 66 .1 . namestnikom pozvan Dolenjec AdamBohorič, učenec Melanchthonov, ki je bil veščák v muzik iter je osobito pospešil cerkveno muziko - figuralno inkoralno . Ko se je Bohorič jel starati, stopil je 1582 .1 . nanjegovo mesto duhoviti pesnik in jezikoslovec NikoclemFrischlin, kateri je odprl latinskemu jezikoslovju nov pot ,a Bohorič zopet imejoč priliko, spiše prvo slovensko slov-nico («Arcticae horulae», Wittenberg i 5 8 4 . 1 .) . Toda tudiljudske šole niso pozabili. V Ljubljani so bile 1575 .1 . tr inemške ljudske šole ; imeli so jih tudi po mestih na deželi ,v Krškem, v Idriji, v Kranji, v Metliki, v Zužemperku, vKamniku in v Grnomlji . Kjer ni bilo dobiti učitelja, po-učeval je namesto njega evangeljski propovédnik . Saj j euže Truber pisal abecednike kmetskemu ljudstvu, žele lje, da bi se ljudstvo naučilo čitati, najprej se ve zató ,da bi moglo čitati sv. pismo. Tudi prvo tiskárno na Kranjstrem je ustanovila reformacija . Hanns lllannel, meščan

3 2

ljubljanski, bil je prvi tiskar (1575.1.), a ustaviti je moraluže 1580. 1 . svoje delo na povelje nadvojvode, ki se je ba lverske propagande . Toda v tujih deželah so se vedno brezzaprék tiskale slovenske knjige . Okoli 1546.1 . v Krškemporojeni Dalmatin, ki se je s podporo kranjskih stano vin vojvode Krištofa Württemberškega izobraževal v Beben-hausnu in Tubingi, dal je slovenskemu ljudstvu prvi po -

.polni prevod sv. jlisn a (1583.1 . V Wittenbergu natisne ns sodelovanjem kranjskega tiskarskega pomočnika Mravlje) .Tudi katoliškemu duhovenstvu je rabil ta prevod, da j ebesede sv. pisma izrekalo «prav kranjski», kajti sicer nibilo slovenskega sv. pisma .

Duševna povzdiga kranjske reformacijske dobe j evplivala tudi oživljajoč na razvoj deželnega sarnozak©nja .Stanovom se je videlo, da so jim silni dogodki vzvišal iveljavnost, in to so obračali deželi v prid. Završili so svoj oorganizacijo, postavivši poslanski odbor svojim eksekutiv-nim organom. Njih proračun je bil urejen, toda gledal ose ni na novce, kjer je bilo pospeševati obče koristnenamere ali utrjati deželno obrambo. V 1570.1 . so dovolil istanovi nadvojvodi za tega voljo 750000 gld. v jednajsti hletnih obrokih, a 1589.1 . so bili narastli letni troški z aobrambo meje uže na 73 000 gld. Vsako leto se je izplače-vala primerna vsota, da so se poravnavali dolgovi in obresti .Stanovi so urédili oskrbo ubožcev, postavivši ubožne očete,zdravstvo, nastavivši deželne zdravnike, in s tem, da soustanovili bolnice v Kamniku, Kranji in Rudolfovem, na -pravili primerne kvarantine in lazarete proti strašnej šibi,kugi . Skrb o j5ronetn so prevzeli stanovi in vlada . Prva

j5eŠ-j5oš1~z in j5rvct konjska j5oš~z (1573.1.) ustanovila se je

na vzpodbujanje vladino in stanovi so obe podpirali z let-nimi doneski . Nadvojvoda Karol je dal popraviti cesto

od Ljubljane do Trsta, črez Ljubelj je ukazal naredit i

33

pot (od 15 6 9 . do 15 70 . l .) in 1576.1 . cesto iz Gorice črezHrušico, katere proga se je bila potegnila v drugo me rod prejšnje . Pospeševalo se je tudi j5oljedflstvo, kajti po -stavil se je za Kranjsko ključar, ki je vina preiskaval injim določeval ceno. Posebno pozornost je obračal nadvoj-voda Karol na rudárstvo . V 1580. 1. je združil idrijskorudcirstvo, katero je bilo prej v rokah malo ne sami mzasobnikom, z lastjó deželnega gospodárstva . Da je rastloblagostanje v deželi, svedoči uže to, ker se je množil ostanovništvo ljubljanskega mesta po naseljencih iz nemški hdržavnih mest, in imovitost kaže potratno življenje, kajt ivsak dan so iz Italije privažali v mesto rib, sadja i n«morskih polžev» .

Vladarstvo naclvojvocl Ernsta in Maksa po nadvoj-vode Karla smrti (od 1590 . do 1596. 1 .) prokrčilo je po tpopolnemu prevratu v razmerah protestantizma, ki je podpokroviteljstvom stanov še vedno gospodoval nad dednim ideželámi . Obračalo je svoje okó na meščanstvo . Ako s epridobo meščanstvo zopet katolicizmu, imelo bi vladarstvoše jedno podporo v deželnem zboru, protestantovska verabi potem bila samó privilegij plemstvu, brez kórena vmestnem stanovništvu, v vedno krepkejšem meščanstvu .Da so se oddajale mestne službe katoličanom, s tem seje začel ta prevrat . Nadvojvodi Ferdinandu, ki je prevzelvladárstvo 1596.1., bilo je odločeno, da je završil pričet oprotireform, pri čemer je imel pomagalca meščan-skega sina Tonaža Chröna, 1597. 1 . imenovanega ljubljan -skim škofom, ki ga je podpiral jezuvitski reci, kateri seje bil tudi tistega leta naselil v Ljubljani . Škof Chrön j ebil rešitelj katoliškej cerkvi na jugu Avstrije in s tem j estoril cerkvenej stvari najvažnejšo uslugo . Da bi se pro-testantizem tukaj vzdržal, potem preti nevarnost samem uRimu, zveza s katoliško Avstrijo bi se pretrgala, prote-

3

IÄI f0

~4

stantovska propaganda bi imela svojemu delu široko polj e3 sosednih južno-slovanskih podunavskih deželah, in te jpropagandi bi zeló bila v pospéh hrvatsko-srbska knjiga .A kakor cerkev, takó isto je skrbela dinastija, da jej n evzemó oblasti deželnega gospodärstva evangeljski stanovi ,katere je morala smatrati ob jednem tudi za nasprotnikesvojej miči . Cerkvena in knežja sila sta se združili, d apobijeta skupnega protivnika .

Dné 22 . oktobra meseca 1598 . 1. se je izdalo povelje ,da se imajo prognati iz dežele vsi protestantovski pro-povédniki in učitelji . Dné 1 . novembra je vzel slovesno3 last škof Chrön bólnično cerkev sv . Elizabete, katerejso bili 40 let gospodarji protestantje . V prvej polovic inovembra meseca poslovili so se «predikantje» za vselej zmestom, kjer so se pred sedem in šestdesetemi leti prvi ččule besede o reformaciji s propovédnice v stolnej cerkvi .Takoj, ko se je proglasilo povelje o prognanstvu, zaprl eso se šole .

A vse te preizkušnje niso omajale lojalnosti in požrtvo-valnosti stanov . Do 1597 .1. so potrošili na obrambo hrvatsk emeje, katera se je nekako stikala z denašnjo karlovškoin banalno mejo, osem milijonov in pol v zlatu, in o d1597. do 1613 . I . so dali v to svrho 1699 000 g1d. Mnogoplemenitašev je moralo prodati svoje rojstvene gradove ,da jim je bilo möči storiti svojo domovinsko dolžnost .Vzdržati mejne trdnjave v Senji, Ogulinu, Otočci, naReki in obsado na ljubljanskem gradu bilo je od 16o 1 .1 .3 oskrb izročeno kranjskej deželi, katera je to leto pri -volila Petrinji 2000 srebernikov. Skóro je bilo poleg tehtroškov še pokladati žrtve za vojske zunaj dežele, o d1615 . do 1617. 1 . za vojsko z Benetkami, in od 1618.1 .

Češ/ oza vojsko s in Nemško. Boj z Benečani je privedelvojvodo samega v Ljubljano (dné 21 . novembra 1616 . I .) ,

35

kjer je osobno pričel deželni zbor, ki se je imel posvé-tovati o vojnih pripravah. Kranjsko je bilo samb nekakobojno pozorišče. Nemški križevnik Marquard Brdski inFabijan Semenič sta bila izvrstna poveljnika viteštvu i nsklicanej kmetskej vojski, srečna v četovanji in napadanji .Ko se je dognalo madridsko pomirje (dné 26 . septembra1617.1.), privolile so kranjski stanovi še 5 0 000 gld. do-neska vojnim troškom . In ko se je na Nemškem vne lbratomorski verski boj, žrtvovali so stanovi brez pomis-lekov imetje in kri. V 1622.1 . so se pomnožili deželn idolgovi uže na 330 000 gld., dné l o . junija 1631 . 1. soprevzeli stanovi vojnih in komornih dolgov Boo 000 gld .Vsakoletni vojni davek je vzrastel od 6o 000 gld. na8o 000 gld . Kranjsko se je storilo tudi v tej vojski vredn opohvale Ferdinanda I ., ki je dejal : «Kranjska je majhna ,toda ljuba deželica, katera more dati lepo število polkov-nikov, o stotnikih

ne g-ovorim . »Za vlade Ferdinanda III, in Ferdinanda IT .. (od

1637 . do i 65 7 . 1 .) olepšala se je Ljubljana z javnimi i nzasobnimi zgradami . V 1653.1. je ukazal mestni magistratpostaviti dva vodnjaka od mrámorja . V gosposkih úlica hse je 1642 .1 . dvignil «knežji dvor», kras ljubljanskem umestu, ki ga je sezidal umételjnosti ljubéči Volk Engelbreh tTurjaški v italijanskem zlogu. Slike na présno v starejvélikej dvorani svedočijo še sedaj, kakó so bili nekdajokrašeni ti prostori, v katerih so se tačas shajali prvak idružbenih krogov, kjer so šolske drame jezuvitske inčasih burke potujóčih nemških glumáčev zabavale rado -vedno množico. Knežji dvor je hranil tudi znamenit oknjižnico, katero je ustanovil njegov gospodar 1655 .1 .in v katerej so se nahajale najrazličnejše knjige, tiskovinein rokopisi . Škofijsko poslopje je razširil in olepšal ško fOton Puchheim, učen in bleščobo ljubeč mož .

3 6

Največja izprememba se je izvršila v šolstvu. Namesto nemških humanistov so prišli jezuvitje . Zavod, kje rso se vzgajali mladi plemiči in izobraževali ubogi mlade -niči za jezuvitski red, preustrojil se je v gimnazijo, kater aje imela uže 1636.1. 544 učencev, gotovo znamenito število,ako pomislimo, da je tačas Ljubljana imela l o 000 doI 2 000 stanovnikov .

Nadvojvoda Leopold, ki je po Ferdinanda III . smrt i(dné 2 . aprila 1657. 1 .) sédel na avstrijanski préstol, iz -voljen je bil cesarjem navzlic spletkam Francije (dné18 . julija r 65 8 . l .) To veselo naznanilo je praznovala tud inaša stolnica dné 31 . julija z zahvalno božjo službo i n«Tedeumom» jezuvitov, pri čémer so se razlegali raz Grad aStrelovi iz tridesetih topov in sto in dvajsetih dvocévk .Zvečer se je mesto razsvétlilo s šarovitimi svetilkamiin transparenti s podobami. Deželni glavár Volk Engel-breht Turjaški je jahal po ulicah in spremljalo ga j e50 kavalirjev . V drugo so sklenili stanovi, da cesarju zvoščilom vred poklonijo častno darilo 20 000 gld. Novideželni gospodar je hotel osobno vzprejeti poklonstvokranjske dežele, staroobfčni izraz zaveze mej ljudstvom i nvladarjem. Dné 7 . septembra r 66o.1 . je bil slovesni uho dv Ljubljano, kjer je cesar ostal do 15 . septembra. Poklonstv ose je vršilo z velikim bliščem dné 13 . septembra v škofij-skem poslopji po slovesnej velikej maši . Dné 15 . septembraje odpotoval cesar črez Vrhniko, Haasberg, Planino i nVipavo v Gorico, kjer je vzprejel poklonstvo, in dn é4 . oktobra se je vrnil v Ljubljano . Še le dné 8 . oktobraje ostavil cesar Ljubljano, potem ko je še z nadvojvod oViljemom peš vodil procesijo ob prenašanji svetih močijsv. Peregrina iz stolne cerkve k diskalceatom (kjer je seda jcivilna bólnica) in dné 6 . in 7 . oktobra zasliševal in delilmilosti .

37

)l0

Vladarstvu cesarja Leopolda se je bilo dokaj boriti ,da si vzdrži državno oblast . Treba je bilo vladoželjnostFrancije zavrniti v svoje meje in zmagati Turka . V vsehteh bojih so Kranjci vrlo pomagali . Ko je bilo 1675. 1 .iti na Francosko, šlo je v boj 1200 Kranjcev, mej njim ineki grof Karol Vajkard Purgštalski, ki je tistega leta ,polkovnik polku Nikolaja Lodrona, padel v bitki pr iKochersbergu blizu Strasburga . V boji pri sv . Gothardu(1664.1 .) skazoval se je s sijajnim junaštvom v navzočnost i1VIontcuculijevej, pod čegar prapori se je bojevalo mnog okranjskih plemenitašev, Kranjec baron Jurij Gottfried Lam-berg, komtur avstrijanskemu oddelku Nemškega križevni-škega reda, ki je bil cesarski major in ga je cesar za tojunaštvo 1667. 1. povzdignil v državnega grofa. Ko soTurki poslednjič z vso silo pridrli pred dunajsko zidovj e(1683 .1 .), dali so Kranjci v obrambo štajerske meje 400strelcev, katerim je bil poveljnik naš kronist Valvasor .Srčno so se tamkaj bili s požigálci Ogri in Turki . Častnadarila, z zlatom vezene mošnice z «zlatim dróbom», k iso jih dobili pri odhodu Valvasor in njega častniki, pri-čale so, kako hvaležna jim je bila štajerska dežela. Vvojski, katera je prihitela na pomoč Dunaju, nahajam otudi Kranjcev : neki Turjaški se imenuje adjutantom voj-vodu Lotrinškemu in mej boj niki, ki so padli pri obsadi ,neki major Gall Gallenfelski. Kranjec jezuvit, pater FriderikJelenčič, bil je ob tej obsadi dunajskej nemški propovédnik .Kakó se je utisnila v spomin ta zmaga nad Turki pre dDunajem, poje kranjska národna pesem («Pese t odDuneja ») .

Da se okoristijo pri slavnej zmagi, zložile so notranje-avstrijanske dežele l oo 000 gld. V 1684. L je pobiralo

kranjsko duhovenstvo turški davek po 20 kr. od loo gld .Diskalceati samf so plačali 3000 gld. papeževim komisar -

3 8

jem. Versko oduševljenje se je družilo z veselo bojevi -tostjo. Ko je stala cesarska vojska pred Budimom, postilase je Ljubljana ob kruhu in vadi (dne 1 . septembra 1686 .1 . )Slovesna procesija je šla k sv . Petru, prosit zmage krščan-skemu orožju . Dne 6. septembra sta prinesla dva kurirj aveselo oznanilo o zmagi Budimski . Princa Evgna Savoj-skega zmaga pri Zonti (169 7 .1 .) je osvobodila ogersk ozemljo (izimši Banat in Slavonijo), in karloviško pomirj e(dne 26 . januvarija 1699.1 .) je zagotovilo cesarju 3147 štiri -jaških milj pridobljenega ozemlja ter prognalo za vselejturški strah preko naših mej .

Cesar Leopold je še učakal pred svojo smrtjo (dn é5 . majnika 1705 .1.) zmage svojega orožja pri Hockstädlu(dne 12 . avgusta 1704.1.) Ta zmaga, katero sta dobilagenijaIna Evgen in Malborough, odvrnila je monarhiji pre-tečo nevarnost, ako tudi ni stvari končno rešila .

s

~` J

Ako pogledamo na Kranjsko v dobi Leopoldovej ,vidimo, da se je veselo povzdigalo in razvijalo . V Ljub-ljani je živelo bogato trgujoče meščanstvo, katero je po-šiljalo svoje sinove v tuje akademije in v visoke šolegraške in ingolstatske, in mnogobrojno svetovno izobra-ženo, umételjnosti 1jubéče plemstvo . Zlasti v Loki, Tržič iin na Vrhniki je cvela trgovina, in kmetski stanovniki s otovorili in vozárili s trgovskim blagom do Gradca, Dunaja ,Solnega Grada, Trsta in Gorice z obrtnim blagom, s tka-nino in pletnino, z usnjem in lesnino in z deželnimi pri-delki, kakor tudi jeklárske fužine v Javorniku, Plavži i nSavi s svojimi zdelki, ki so jih razpošiljale v Italijo inv druge dežele .

Ljubljani je potrdil cesar Leopold vse svoboščin edné 6. septembra 166o. l . Mestno svetništvo je bilo tedajrazpolovičeno v notranji in zunanji sv&. Notranji svt jeimel dvanajst maž, katere je volilo meščanstvo za vs e

39

življenje, a zunanjega, štiri in dvajset móž, skliceval j enotranji svèt iz meščanstva. «Ljudstvo» ali «občina», st oin jeden móž, volila je mestnega sodnika, toda županaje volil notranji svèt po glasovanji.

Na polji umeteljnosti in znanosti vidimo veselo ži-vahnost. Ivan Bertold p1 . Bern je ustanovil (1702 . L )«akademijo gosjodov jiiharzoiikou» («Academia Philo -Harmonicorum») po vzoru italijanskih akademij . Da bise gojila znanost z združenimi močmi, ustanovilo se je1693 .1 . prvo učeno društvo na Kranjskem, krščeno naime «Academia Operoforum», kateremu je bilo znamenj etrudoljubivo beróča bučela. Vsak družabnik se je zavezal,da izdá kako delo, primerno svojej nadarjenosti in svo-jemu pozivu. Mnogo družabnikov temu društvu si je pri -služilo s svojimi pisateljskimi deli lepo ime . Tudi za gojite vitalijanske poezije je bila početkom 18 . veka v Ljubljan iAcademia Emonia, podružnica rimskej akademiji «Arcadia» .Ker v Ljubljani od 1580. L, ko so prognali Mannlija, n ibilo tiskarja, pozvali so stanovi 1678.1 . tiskarja IvanaKrstitelja Mayerja iz Solnega Grada v Ljubljano .

Izmej pisateljev te döbe imenujemo najprej Valva-sorja, pisatelja dela «Ehre des Herzogthums Krain», IvanaLudovika Schöntebna, ki je pisal svojo «Carniolia antiqu aet nova», katere, žäl, ni završil (reza samb do 1.1000 poKristu), Ivana Gregörja Talničarja Talberškega, ki jesestavil ljubljanske letopise (Epitome chronologica) d o1704 .1., Ivana Danijela Erberga (Erberja), porojenega vKočevji, ki je, deželnega sodišča pisár in tajnik, zarad isvojih književnih zaslug bil povzdignen v plemstvo . Slo-veča zdravnika sta bila Marko Gerbec, družabnik cesarskejLeopoldinskej akademiji znanosti (Academia naturae curio-sorum), in Gregor Carbonarius (Voglar) Wiesenegg, telesnizdravnik Petru Vélicemu .

40

7ožefu I. je bilo usojeno le kratko življenje . V 1705 .1 .je prevzel vladarstvo in umrl uže dné i 7 . aprila 17 11 . 1 .Bil je kreposten, plemenit, vztrpljiv vladar. Jožefu brat, dotačas španjski kralj, sedel je na avstrijanski prčstol z ime-nom .Karla VI. On je končal vojsko o dédnem nasledstv us pomirjem v Rastatu in v Badnu (1714 .1.) Avstriji s oostala posestva v Italiji, Milan, Neapolj in Sardinsko, inpridobila je španjsko Nizozemlje .

Zelja cesarjeva, da bi utrdil svojo dinastijo, dala muje povód o načrtu novega reda dri de'dnem nasledstvuali takó nazivanej «pragmatičn] sankciji» (dné 19 . aprila1713 . l.) Po tej imajo biti dédne dežele vedno nerazdeljiv acelöta in dédno nasledstvo, ako izmrè moški rod, prehajajna ženskega. Stanovi nemških dédnih dežel so vzprejeli tanovi državni osnovni zakon brez ugovora, kranjski deželn izbor ga je odobril (dné 19 . junija 1720 . 1 .) z opomnjo, dasmatra «nerazrušno zlogo» monarhije za «najmodrejšouredbo, ki jo je vdihnil sa pa Bog» .

Karol VI. je bil poslednji avstrijanski vladar, ki j ena Kranjskem osobno vzprejel poklonstvo (dné 29 . avgusta1728 . l .) Ljubljansko mesto mu je posvetilo ob godovanj ipoklonstva mrdmorjev spomenik, njegovo doprsje v pri-ródni velikosti, katero je zdelal beneški mojster Fran Robb ain ki sedaj lepša predvežje mestnej dvorani . Znano je ,kakó so se povzdigale obrazovne umeteljnosti v Avstrij ipod zaščito Karla VI . Tudi na Kranjskem se nahajaj osledóvi te umételjne dobe . Ljubljana je zgradila tačas(1717 .1 .) na nóvo svojo mestno svetovalnico v italijanske mzlogu, v katerem so zidana malo ne vsa nova poslopja tist edobe. Vzrastla je stana cerkev (završena 1711 . 1 .) po črtež ijezuvita Andreja de Putteis (Pozzo), po katerem sta j ozgradila Benečan Fran .Bop'z bafius, ljubljanski meščan i nkamnosék, in Milanec Peter 7anni, ter jo je olepšal s

41

freskami Julij Qtglia iz Koma, učenec Marka Antonij aFranceschinija ; nemška križevniška cerkev (17 i 4 . l .) po črtežiDomenika Rossija iz Benetk, ki jo je dal zidati deželn ikomtur grof Gvidobald Starhemberški, slavni vojskovodjav španjskem boji o dédnem nasledstvu, in ki je po po-mirji s Francijo 1714.1 . umeknil se na svojo komendo vLjubljani, skrbel tu za svoje zdravje in živel znanosti m(do 1717 . 1 .) ; uršulinska cerkev (1718 . l .) v svojej pleme-nitej preprostosti, dostojen spomenik one umételjne dobe ;škofijski seminar (od 17o8 . do i 71 4 . 1 .) z lepimi, dobroohranjenimi freskami v knjižnici, čegar vrata je olepšal do-mači kamnosék Mislej z dvema velicima kipoma. Cerkvenaumételjpost je dajala posla darovitim slikarjem in kiparjem .V prvo vrsto spada Valentin Mencinger, porojen v Bohinj ipočetkom 18 . veka, ki se je izobraževal v Italijanih, mejposlednje uže imenovani Robba, čegar mojstersko del osta angelna na obhajilnem altarji v stolni cerkvi, iztesan aod kararskega mrámorja, in skulpture vélicega altarja vsv. Jakoba cerkvi s prekrasnim tabernakelj em od mnogo-bójnega italijanskega mrámorja .

Kakor na umételjnost, vplivala je tudi na izobraže-vanje vikših stanov Italija . Mladim plemičem so bila smoterpotovanja Bolonja, Rim, Parma in Modena, da so tamkajokončavali svoje študije na vseučiliščih in v jezuvitski hkolegijih . A prave ljudske šole za prvi pouk onih stanov ,katerim sreča ni podarila bogastva, ni bilo uže, odkar s orazgrajali viharji protireformacijske dobe, samb rudársk omesto Idrija jo je imelo, kajti država, lastnica bogati mrudnikom, skrbela je za telesne in dušne potrebe sta-novništva .

Na znanstvenem polji se je s svojimi deli najboljskazoval jezuvitski red . Otec Fran Brecherfeld, rojenjáLjubljanec, umrši v Kološi astronom kraljeve zvezdárn e

4 2

1 744 . 1 . («Compendium horographiae», v Gradci 1725 . l . ;

«Dissertatio de deviationibus pendulorum», Claudiopol i1742 . l.) Oton Bucelleni, porojen na Kranjskem dneI I . avgusta 1674 . l ., umrši v Gradci dné 16 . majnika i 7 5 2 .1 .

(nadaljevanje dela «Chronologia Sacra Ducatus Styriae» ,katero je pričel Pusch, v Gradci 1730 . l .) Otec Anton Erberg-,porojen v Dolu dné 12 . oktobra 1695 . l ., kancelarij gra-škemu vseučilišču («Topographia Ducatus Carinthiae etCarniolae», na Dunaj i 1728.1 ., in «Topographia Styriae») .Izmed nejezuvitov nam je imenovati politika Frana Albert aPelz/ offerja, barona Schönaua, graščáka Guttenavskega ,porojenega 1643 .1 ., sodnijskega prisednika in stanovskeg aposlanika, cesarskega svetnika, umršega v Rudolfove m17 10.1 . (Lacon Politicus, strictim doctrinam administranda eReipublicae, quam ajunt Politicam, complectens», v Avgs-burgu 1706 . l . ; «Arcanorum Status libri VIII .», Labaci 1709 ,

na novo tiskano v Frankfurtu 1710 . l .) Zdravnik, ki je slú ldaleč čez meje naše dežele, bil je doktor Ivan Zlatous tPollini, ; ostavil je v rokopisu delo o kranjskih slatinah .V slovenske] književnosti ni bilo uže sledú o navdušenost ireformatorjev ; Bohorič je bil pozabljen, njegova slovnicauže taka pošla, da je kapucinski gvardijan HIip5olyt 1715 .1.

mogel objaviti izpisek iz Bohoričeve : «Grammatica Latino-Germanico-Sclavonica» . Tudi je sestavil otec Hippoly tslovár («Dictionarium trilingue» ) . Ne menj važni za izobra-ženje poljedelstva so bili «kmetski koledarji», kateri sose začeli izdajati v Avgsburgu 1726 . l ., nazivani »Pratika »,po tistem oddelku starih koledarjev, kjer so bili zapisan idnevi, kedaj je najbolje, da se človek koplje, ali si cl ápuščati .

V materijalnih stvareh sploh se je bilo kranjskejdeželi mnogo zahvaljevati poslednjemu Habsburžanu . Onje v povzdigo trgovine in obrta ukazal narediti prve

43

umeé eljne ceste skozi Notranjo Avstrijo . Na Kranjskemso začeli delati cesté 1720.1 . in skóro potem, 1732 .1 . ,uravnavati Savo, tedaj važen povoden pot . Uže 1724 .1 .so pri Črnovčah postavili čréz-njo most. V Ljubljani, kjerje začel (1731) prvi saditi murve na Gradu Pierre Toussain tTabouret, ustanovila se je (1735 .1 .) prva továrna za svilo .

44

ASI je poslednja Habsburžanka ,Marija Terezija, nastopila via -darstvo v razburjenej dobi te rje bila takoj prisiljena začetidvojno vojsko, najprej s svojimpo deželah kopernečim sose -dom, potem pa s prestolnimpretendentom, vender ni nikol ipuščala v nemar svoje nakane ,

da prestvari Avstrijo s svojimi fevdalnimi, stanovskim isvoboščinami v moderno državo. S krepko rokó je prijel abogato nadarjena, značajna žena za vajeti vladarsta in už e1747.1. SO morali stanovi izročiti politiške in finančne stvar ideželno-gospodarskim oblastvom . Ustanovilo se je tak öimenovano «deželno-gospodarsko namestništvo in kömora »in njih organi «okrožna oblas1va» . Mogočno so vplival ane le na deželno policijo in zdravstvene stvari, na prome tin delanje cest, nego tudi zlasti na obrambo in povzdig o

oljerelskeaa stanu, katerega je smatrala cesarica z a«podstavo in največjo moč državino», in prvič se je kmet uolajšala tlaka in urbarska podložnost (1775 .1 .) Preosnovao zemijarini (1748.1.) merila je takó isto na olajšflo pod-ložnikom in da se pravično obremené graščaki . Oblas tstanov se je polagoma omejila v toliko, da so imeli sambbesedo v posvetovanji o davkih in o «deželnej ekonomiji» .

1 . novembrom 1763 .1 . se je izročila uprava o vsej No-tranjej Avstriji guberniju v Gradci . Ker je bila vlada tud iprevzela skrb za opremo in oskrbo vojske in za konjsk inábor, uredila in olajšala je to breme podložniku in o bjednem zagotovila državino korist ,

47

Ko je 1756 . 1 . Marija Terezija pričela boj s Prusom,

udeleževali so se kranjske dežele sinovi vseh slavnih dejan jna nemških in avstrijanskih bojiščih . Dva Kranjca sta s iprivojskovala red Marije Terezije, ki ga je ustanovil asama cesarica v najvišje plačilo vojaškim zaslugam (baro n_Hakso Rechóach pri Hochkirchu dné 14 . oktobra 1758 .1 . ,

baron Lovro Rafp pri obsadi Schweidnitza) .V sedemletnej vojski je naše stolno mesto mnogo

žrtvovalo, plačevalo je velike vojne davke in navzlic svojejznamenitej lastnini zabrčdlo v dolgove, ki jih je poplačal ostoprav v desetih letih .

Cesarica je zavarovala svoje dédne dežele s hul5erts-burški u pomirjem (dné 15 . februvarija i 7 6 3 .1 .) brez izgub edrugih dežel in potem je zopet obračala skrb na notranj ereforme. Skazala je ljudstvu neprecenljivo dobroto, ke rje oživila ljudsko šolo, ki je bila propala v vihri proti -reformacijske dobe . Pri tem je pomagal neki Kranjec ,Blaž Kumerdej, porojen v Bledu ; izročil je cesarici načrt ,kako bi se kmetje mogli učiti slovenskemu in nemškem učitanju in pisanju . V 1775 .1 . ustanovila se je tudi na Kranj-skem normala . Kumerdeja so pozvali v šolsko komisij oza Kranjsko. Posebnih zaslug o šolstvu si je nabral brižinsk igrajski glavár v Loki, grof Edling, porojen v Ajdovščini ,družábnik ljubljanske akademije «Operosorum» . Preloži lje na slovenski jezik bistveno vsebino «Metodike» i n«Mali katekizem» in 1777,1 . izdal svojo knjigo z naslovo m«Forderungen an SchulmeifLer und Lehrer der Trivial-fchulen» tudi v slovenskem jeziku .

Šola, ki je bila po svojih besedah slavnej cesaric i«srčno veselje», kazala je dobre uspehe, in 1776.1 . dobilje Kamnik ljudsko šolo, a 1778 .1 . se je pričela v Ru-

dolfovem . Tudi ljubljanskim uršulinkam je poslala cesaric agospodično Kohllöffel, da jih pouči o novej šolskej metodi .

úee

48

Ko so bili od j5ravili jezivizs/i récl (1773 .11 začeleso se reforme tudi po srednjih šolali . Določila se je natanč-nejša vzprejemna preizkušnja in poostrili se pogoji, pod ka-terimi je bilo komu priti v višje razrede. Predno je kdoprestopil iz (šestrazredne) gimnazije v modroslovje, napra-viti mu je bilo zrelostno preizkušnjo .

Materijalno korist je pospeševala razumna cesaricana vso moč. Trgovstvu je ustanovila prvo zastopstvo virb ovinske n svétništvu, ki je bilo nekamo jednako seda -njim trgovinskim zbornicam . Ljubljana je imela tačas svoj osvilárno in suknárno. Zlasti vlada je ze16 pomagala, dase povzdigne svilárstvo . Sémena in murv je dobival brez -plačno, kdor je hotel, podložnike so poučevali strokov-njaki in darovalo se je tudi orodje ter se kupovali pri -delani mešički po primernej ceni . Ta skrb je imela naj -lepši vspeh. Kraji na kranjskej meji blizu Reke, Gorice ,večji kos avstrijanske Istre in Vipava so se živili s svi-lárstvom, kateremu od 1776.1 . uže ni bilo treba vladn epodpore in ki je propadlo stoprav v vojskah s Francozi .

Cesarica je poskušala tudi uvesti nove stroke obrta.V 1763 .1 . ukazala je pošiljati dečke na Dunaj, da se uč érezóarslvu in 1764.1 . je poslala v Ljubljano učiteljico vzdelovanji čizek .

Ako je uže Karol VI. skrbel o vzboljšavi potov zaobčilo, storila je to še bolj Marija Terezija, ko je vzel aoskrbovanje cest stanovom iz rók. Postavil se je vodja ,kateremu je bilo izročeno nadzorovanje cest . Neki roják,Jožef Sche nert, porojen v Ljubljani 1752 .1., ki se j eizučil podvodnim stavbam na Holandskem 1769.1 ., bil j ekameralni inženir in cestni nadzornik na Kranjskem .Pridobil si je zaslug o uravnavanji Save in je postavilčrnóvški most, popravil zanemarjene ceste in napravilnovih, zlasti mej Postójino in Vrhniko .

49

))D

Velik vpliv je imela delavnost cesaričina na polje-delstvo . Ona je naj prva izprožila misel, naj se združij oločene moči. Takó so se osnovale prve poljedelske družbe .Naša je imela prvi svoj zbor pod imenom «poljedelskedružbe» dné 2 6 . oktobra 1767 .1 . in prvosednik mu je bildeželni glavár grof Henrik Turjaški. Skóro se je začelaveselo razvijati in pošiljati mej ljudi novine . «Sammlungnützlicher Unterrichte» v 3 . zvezkih, «Wöchentliches Kund-fchaftsblatt» (1775 .1.), in ustanovila je javno poljedelskošolo (1771 . 1 .) in davne stolice za mehaniko (1769 .1 .), kjerje jezuvit Gabrijel Gruber poučeval obrtnike . Župnik ko-mende sv . Petra pri Kamniku, P. P. Glavar, lastnik graščiniLanšpreški, uvel je na Kranjskem prvo mlatilnico, postaviluljnák za več nego 200 panjev, zasadil smrečja in j ezapustil delo o čebelarstvu v slovenskem jezici . Tudikmetske ljudi je vnémala poljedelska družba s svoji mvzgledom. Anton 9anša, preprost kmet iz Rodinj na dRadov1jico, bil je takó izvrsten čebelár, da je vzbudi lpozornost in so ga pozvali za učitelja čebelarstvu na Dunaj ,kjer je (v Avgartnu in pozneje v Belvederu) imel 1769.1 .javno čebelársko šolo . Ta dunajska čebelárska šola je dalapovod drugim takšnim zavódom v Wiener-Neustadtu, n aMoravskem in na Ceškem . A največjo dobroto je storilacesarica našej domovini, ko je pričela velikansko delo --usuševanje ljubljanskega barj . Po črteži trgovinskega svet-nika Fremonta se je usušila raván 700 000 štirijaški hsežnjev v obližji mestnem ob levem bregu Ljubljanice, z akar je žrtvoval domoljubivi tabačni in državni upravni kZore lllildheinski vse svoje imetje (od 1769 . do 1781) .Uže omenjanemu P . Gabrijelu Gruberju se je izročilo dalnj edelo, in napravil je 1762.1 . vodotóčno zatvórnico . Vodoto čali prekop, ki nosi njegovo ime, začeli so kopati 1773 .1. ,a delo ni šlo izpod rok, kakor se je pričakovalo, in 1777.1.

5 0

naročilo se je polkovniku baronu Siru jiju (Kranjcu), najje završi, kar je storil dné 25 . novembra 178(11 .

Znamenito je tudi, kakó se je povzdigala umételjnos tin znanost. Zabeležiti imamo najprej dve sloveči imen iprirodoslovcev. Obema je odkazal podróčje van Szvieten,telesni zdravnik cesaričin, ki je brezmerno dobrodejno vpli-val na avstrijansko šolstvo . Jeden je Hacgacei, drugi Sco-poli. Prvi, porojen 1739. 1 . V Le sCouqueti v Bretaniji, z asedemletne vojne zdravnik v avstrijanskej vojski, zahva-ljevati se je imel pokroviteljstvu van Swietnovemu, daso ga imenovali profesorjem anatomije, kirurgije in po-rodništva na ljubljanskem liceji . Preiskal je našo kranjsk odeželo v geologiškem oziru (Oryctographia Carniolica» .Lipsk od 1778 . do 1784 . 1 .) Drugi slavni mož je IvanAnton Scopoli, porojen v Fleimsthalu (na južnem Tirol-skem). Dobil je po van Swietnu fizikat v Idriji, kjer j epoučeval v botaniki 16 let, a živel v mnogih potrebah .Preiskaval je deželo in sad temu je delo «Flora Car-niolica» (176o.1.), pozneje je prišla na svetlo «EntomologiaCarniolica» (1763.1 .), katerej se je čudom čudil sam Linné .Na slovenskem književnem polji, ki je bilo od reforma-cijske döbe ledina, vzbujal je pater Marko Pohlin iz redadiskalceatov s svojimi mnogobrojnimi spisi večjo delavnost .Njegova kranjska gramatika, ako tudi ne dovršena, uča-kala je dvéh natisov, kar dovolj svedóči, kakó se je za-nimalo občinstvo za slovenščino . Vzbudilo se je čujstv oza poezijo, in r 780. 1. izšla je kranjska pesenska zbirk a«Pisanice» . A kar se dostaje obrazovne umételjnosti, po-našala se je Kranjska pred svetom s slovečimi imenikolájnarjev Frana Andreja Šege (porojenega v Rudolfovem1711 .1., umršega v Monakovem dné 6 . decembra 1787.1.) ,

njegovega mlajšega brata Jarneja in Šegovega netjaka i nučenca Bernarda Hribarnika (Bergerja) .

163ulviP,

uri n

5 1

Cesar 7ozef II, je nadaljeval delo, katero je pričelanjegova visokodušna mati . Rešil je kmeta vezij nevoljstva .Na cerkvenem polji je storil največje delo s svojim toleranč-nim ediktom, ki je dal jednake državljanske pravice vse mveram (1781 .1 .) Mnogo se je obsojal cesar Jožef, ker jeodpravil samostane . Cesar je želel samb zmanjšati silnoštevilo samostanov in odpraviti one, kateri niso koristil iobčnej blaginji . Odpravljali so se samostani polagoma, i nsicer na Kranjskem i 7 8 2 ., 1784 . in 1786.1 . Imetje odprav -ljenih samostanov je prišlo v verski zaklad ter se upotreb -ljalo v korist dušnemu oskrbništvu .

Normalka si je za človekoljubivega cesarja krepk ópomagala .

~ Ljubljanski magistrat je odprl v Trnovem dv é~~ .začetni šoli in zidal tamkaj šolsko poslopje. Nekdanj ifrančiškanski samostan se je priredil za normalko in gim-nazijo . V mestih po deželi so se množili učenci, v Idrij i

fil' %' n . pr. od 6o na 320 . Ljubljanska gimnazija je dobila 1781 .1 .nov učni načrt, po katerem je bila predpisana v pete mrazredu deželna in Habsburška domača zgodovina . Modro-slovska fakulteta, zavolje neke jezuvitske spletke odprav-ljena 1785 .1., ustanovila se je 1788 .1 . zopet na, prošnj oknezoškofa in stanov po načrtu, primernem razvoju znanosti .

Povzdigi duševnega življenja so se pridruževale tud iznanosti . Akademija « OOeroforum» je praznovala 1781 .1 .svoj prčrod. Grof Edling jej je bil glava. Družba je vzbujal aposnemanje s svojimi znanstveno delujočimi družábniki .Anton Linhart nam je poklonil prvi po virih in kritičn osestavljeni oddelek naše deželne zgodovine («Verfuch einerGefchichte Krains und der übrigen füdlichen Slaven Öfter-reichs» . V Ljubljani 1788 . in 179I .1 . pri Egru, dva zvezka) .Deželno prirodopisje je bogatil profesor Hacquet z na-daljevanjem svojih publikacij (1782 .1. : «Plantae alpinaeCarniolicae») . Kmetski sin Jurij Vega (porojen v Zagorici ,

5 2

v moravškej fari) je nastopil pot svoje slave za cesarj aJožefa, topničarski častnik, z delom «Mathematifche Vor-lefungen» in s svojimi po vsem svetu slovečimi «Loga-rithmentafeln» . Tudi slovenska književnost se je oživila .Mladi frančiškan pater Marcel Vodnik je objavil prveposkušnje svojega pesniškega talenta v «Pisanicah», ki ji hje pošiljal mej ljúdi pater Marko Pohlin od z 779 . do1781 .1 .

Prvo večje delo novoslovenske književnosti je pre-vod sv . pisma, ki ga je oskrbel Jurij 9aielj, tudi družabnikOperosorum (1784.1 . )

Národno-gospodarske stvari je pospeševala polje-delska družba, podpirajóč risársko šolo za umételjnike inobrtnike, katero je bil začel inženir Sckemerl, in šolo za5rrlce (1785 .1 .) ; delila je tudi preme je za panjeve, za nasa-janje murv in da bi se širilo pridelovanje krompirja .

Tudi tisku in gledališču je bilo vzvišano duševnoživljenje v korist. Ustanovili sta se dvé novi tiskarni,prvo je ustanovil Ignacij Alojzij pl . Kleinmayr (1782.1 . )in stoji še sedaj, drugo Ignacij 1A7erk (1789 . l .) Slovenskogledališče ima svoj početek v 1789.1. Linhart je pisa ligre (prevode iz nemščine in francoščine), diletantje i znajboljših društvenih krogov so bili igralci .

Cesar Jožef je začel prvi snemati našemu stolnemumestu srednjeveški opas, osvobodil je je prekópov inobzidja . Podrla so se frančiškanska in špitalska vrata ,napravili se široki, lepi prostori . V mestu sta tačas cve-tela trgóvstvo in obrt, izvažalo se je železo, delale s esuknárne . Ljubljansko strelsko društvo je bilo 1789.1 .

prvič središče južno-avstrijanskemu strélstvu . Na javnostreljanje dné 2 . julija tistega leta so poslale sosednedežele Štajerska, Koroška in Tirolska svoje zastopnike .1lleš anskej straži Ljubljancev, ki se je bila ustanovila uže

53

3 16 . veku, dohajale so za vlade cesarja Jožefa mnog emilosti . Mestni glavár je dobil zlato svetinjo, straža pušk ein častniki pravico, da so smeli nositi cesarski «porteépée» .Ta meščanska straža je opravljala garnizijsko službo, kada rni bilo vojakov, v podežélnih boléznih in pri požárih .

Dvakrat je počastil cesar Jožef naše stolno mesto ssvojo navzočnostjo . Ker se je sam imenoval «prvegadržavnega uradnika», videl je časih rad na svoje oči, kak óse izvršujejo njegove naredbe . Dné 20 . marcija 1784. 1 .je prišel cesar, gredóč iz Italije, v Ljubljano, ustavil s e3gostilni «zum wilden Mann» (poleg mestne svetoválnice)in po kratkem oddihu je šel z grofom Frank-Kinskym ,z generalom Werkheimom in okrožnim glavarjem baronomTaufrerjem pogledat v meščansko bólnico, v vojaško ból-nico in vojaško sirotišče in k uršulinkam . Potem se je vrnil3gostilno na obed in je vzprejel mnogo prošenj . Zvečerob 6 . uri je zaslišaval vsakoga . 0 polu 8 . uri zvečer jepočastil cesar veselico, ki jo je napravilo plemstvo pr igrofu Alojziji Turjaškem . Drugi dan se je peljal v stoln ocerkev, kjer ga je vzprejel škof grof Herberstein ; obiskalje tudi frančiškansko in št . jakobsko cerkev, ogledal kaznil-nico in vojaško kosárno ter skazal čast svoje pozornost iše zbirki prirodnin (obstoječej večinoma iz mineralij in 4000

rastlin) in anatomičnemu gledališču profesorja Hacqueta .Popoludné ob 3 . uri je odpotoval blagi vladár na Dunaj ,zapustivši povsod za seboj spomine svoje dobrote .

Za cesarjevim pohodom so prišle hitro kakor vsele jpotrebne naredbe . Uže iz Ljubljane je poslal cesar spo-menico deželnemu poglavarju grofu Khevenhüllerju in i zGradca mu je pisal (dné 28 . marcija) svojeročno pismo .Izrazil je svojo nejevoljo o slabej cesti mej Razdrtim inPostájino in zapovedal, da jo ima popraviti, kdor je tem ukriv. Ukazal je, naj se zopet prične usuševati močvirje ,

54

kar se do tedaj ni delalo dovolj oprézno in strokovnjaški .Odločil je, da je samostane obutih in bosih avgustino vodpraviti ter ukazal, naj se preméstijo usmiljeni bratje i zTrsta v Ljubljano, da vzprejmó v oskrbo bólnico : Praznisamostan klarisaric je prestvaril v vojaško bólnico in vvojaški vzgojevalni závod domačega polka grofa Turn-skega, kakor tudi v vojaški oskrbni urad . S kaznjenci jeukazal ravnati ostreje, starim ljudem dati na izvoljo, da,ako to želijo, stopijo iz ubožnice ter uživajo potem usta -nove. Tudi je ukazal, da je skrbeti za najdence .

Drugič je prišel cesar na Lo1loet v Ljubljano dné3 . marcija 1788.1 . Obiskal je bólnico, novo vojaško ból-nico in vojaški vzgojevalni závod ter bil z vsem zelózadovoljen . Potem je ogledaval nekdanji frančiškanskisamostan, ki se je imel prestrojiti za šole (sedanje gim-nazijsko poslopje) in je dolgo govoril o tem z inženirje mSckeme;slom, uže imenovanim, ter potlej še le šel v svoj eostajalfšče «zum wilden Mann», kjer je še zaslišaval . Drugojutro ob 4 . uri je potoval v Trst .

Osvojitev Belega Grada po Lavclonu (dné 9 . oktobra

1789 .1 .) v turškem boji (od 1788 do 1789 .1 .), kjer je padlomnoga srčnih Kranjcev ter se skazovalo s svojim junaštvo mdomače plemstvo, bila je poslednja kaplja veselja v kup itrpljenja cesarjevega, ki je, prehitevajóč svoj vek, mora lvideti, kakó je izpodletela mnoga njegovih namer o pro-spéhu in blaginji . A položil je vender mnogikateri kamenbodočemu mogočnemu in svobodnemu državnemu poslopju ,želel in ustvaril mnogo dobrega, in po vsej pravici so s ena njegov spomenik, ki so mu ga postavili na Dunaj i1807 . 1 ., smele zapisati besede : «Saluti zublicae vixit noncliu seti 1otus! »

Cesar Leopold II, naslednik vélicemu Jožefu, vlada lje v Toskani modro in srečno 25 let . Omečil je v nekoliko

55

trdóst prejšnjega postavodajstva, a zatajil ni njegovihnačel . Podelil je zopet stanovom v davčnih in finančni hstvaréh samoupravo, kakeršno so imeli za Marije Terezije .Pritožbe o jožefinskej davčnej in urbarskej uredbi je reši ls tem, da je zopet uvedel staro davčno zistemo, tod apodložniki so se jej siloma upirali in morala jih je vlad apomiriti ter graščakom ukazati, naj lepo ravnajo s svojim ipodložniki .

Y

Menj se je oziral cesar na želje duhovenstva. Ško-fovski seminari so ostali pod nadzorstvom državne oblasti ,ki je uredila pouk, določila, kakovih svojstev treba uči-teljem, in ukazala klerikom delati preizkušnje na vseučiliščihali licejih . Poostrilo se je nadzorstvo o cerkvenej imovin iin vlada je izrekla brez vseh ovinkov, da se ni nadejati ,da bi se kedaj zopet odprle odpravljene opatije in samo -stani. V poučnih stvaréh se je moglo izvestno smatrat iza napredek, da so se uvéd1e učiteljske skupščine ter sezdružile v «šolski zbor», ki je zagotovil učiteljem vpli vna šolstvo. Tudi ustanovitev ljubljanske licejalne biblijotek e(1791 .1 .) je delo cesarja Leopolda .

Cesar ni ponavljal starega običaja, da bi vzpreje ldédno poklonstvo, ker to uže ni imelo nikacega pomena ,toda skazal je našej deželi dvakrat srečo, da jo je obiskalbrez vsega blišča, in takó isto si je prepovedal vsakeršn opočast, rekóč : «da želi potovati po svojih deželah ne -opazovan ter naznanjati podložnikom svojo navzočnos tjedino s skazovanjem dobrot tu in tam, kjer mu j emöči .» Prvič je pozdravilo naše stolno mesto vladarj adné 24 . avgusta 1790 . 1 ., ko je potoval v Reko. Dné16 . marcija 1791 . 1 . je prišel cesar Leopold zopet v Ljub-ljano, da se snide z neapoljskim kraljem, in izpremljal iso ga nadvojvode Ferdinand, Karol in Leopold . Po želj ikraljevej je napravil knez Ivan Adam Turjaški medvedj i

56

MD ü

lov na posestvu grofa Jožefa Turjaškega na Igu . Poslednji čje videla Ljubljana vladarja dne 14 . julija 1791 .1., ko seje vračal potujoč iz Italije .

Za Leopolda II . je razsajala še vedno turška voj,ska .Kranjec grof Kajetan Lichtenberg si je zaslužil ob naskokuna utrjeni ostrog pri Kalafatu (dne 26 . junija 1790. 1 .) vi-teški križ Marije Terezije reda . Domači polk grofa Turn-skega je bil na bojišči tri leta (od 1787 . do 17 9 0 . 1 . )

Stoprav 24 let star se je Leopolda II . naslednik, nje-gov najstarejši sin Franz II., zaplel s Francijo v vojsko ,ki je potem divjala s kratkimi prestanki po Evropi četrt-nico veka. Prisilili so ga, cla je napovedal vojsko, Jakobin ina Francoskem, osvete željni emigrantje in sebičnost Ru-sije. Omenjati hočemo le po večem najvažnejših stranjjtega boja, v kolikor se tiče tudi naše domovine, in pre-mišljevati, kakóv mu je bil vpliv na nje usodo .

Nadvojvode Karla junaška podoba se sveti izmejvseh : pri Neerwindnu si je mladi vojskovodja ovil prv ivojni lovor okoli čela . Rešil je 1793 . 1 . Nizozem1je svojihstiskalcev, a naš domači polk se je udeleževal zmagoviti hbojev generala Wurmserskega ob gorenjej Reni, kjer jeslavno zapovedoval našemu topničarstvu Vega ter si na-skakuje trdnjavo Louis pridobil Terezijin reti. Srčno sose bojevali naši Kranjci 1795 .1. V lombardskej vojski .Slaven je bil vojni pohod na Nemškem 1796 .1. pod po-veljništvom darovitega vojskovodje nadvojvode Karla ,pod katerim je bil izvrsten bojnik naš Vega, kadar se j epomikala vojska proti Lani ter podila sovražnika v beg ,za kar ga je pohvalil najvišji vojni poveljnik . Zvezda slavemladega Korzikana Bonaaarteja, ki se je začela blesteti ,zasukala je vojno srečo v Italiji na korist republiki (zmag epri Montenotti, pri Millesimu in Lodu in podája Mantove) .Uže se je bila umaknila avstrijanska vojska za Piavo in

57

Bonaparte je čakal mej Brento in Piavo s 43 000 vojakov ,da pridere črez Alpske predéle v srce avstrijanskej mon-arhiji . Nadvojvoda Karol, katerega je pozvala renskavojska, hitel je v Italijo . Dné 11 . februvarija 1797.1 . pri-šedši v Koneljan, ukaže, naj se umakne vojska za Talj-ment, in potem brž odpotuje na Dunaj naznanit cesarju ,kakova je stvar. Dné 17 . februvarija dospè na svoje mpotovanji proti Dunaju v Ljubljano in se ustavi v gostiln i«zum wilden Mann» . Meščanska straža z godbo je prišl apred njegovo stanovanje, na trgu se je gnétlo ljudstv oglava do glavé in vzklikalo : « Živel cesarič Karol !» Nad -vojvoda se je prikazal na oknu ter se zahvalil . Razvnetoljudstvo je vriskalo : «Dolgo živi cesarič Karol!» Zvečerso mesto razsvétlili . V gledališči, kamor cesarič ni mogelpriti, kajti premočno ga je bilo utrudilo potovanje - odKodrojpa do Ljubljane se je vozil brez prestanka - pel oje domoljubno oduševljeno občinstvo cesarsko himno, ka-terej je zložil národni pesnik Vodnik v slovenskem jezik udostavek :

Terka 11a711 Francoz na vrata ,Dobri Frone za nas skrbi,

Pošje svojá n ljub 'ga brata,

Kord rešit nas hiti.

Z nazzzi sta estrajška orla,

Preznagujta veko»ulj i

Var' Bog- Fronca, varuj Korla,

Srečo, zllrazje Bog- jim' rlaj !

Nadvojvoda je zapustil drugo jutro mesto in ljudstv omu je klicalo v slovó : «Živel naš Korel, on bodi na šLavdon!» Odgovoril je : «Z Bogom, ljubi moji! Da s ezopet vidimo! »

Vojska 1797 .1 . iztekla je, žàl, nesrečno . Na Kranjskoso prvič prišli Francozi, in mnogo hujšega bi še bil a

5 8

.~()~- ~ f̀ •-~

morala prebiti naša zemlja, da ni general Bernadottc(pozneje Karol XIV ., kralj Švedom) lajšal nje trpljenj e

i. -,

s svojo pravicoljubivostjo in zmernostjo .Francoski vpliv je izpodkopal nemško državno ustavo ,

prvi konzul Bonaparte (dné 18 . majnika 1804 . L) vzprejelcesarski naslov, zato sklene cesar Franc, da zavrli prag -matično sankcijo, združitev Avstrije, zaradi česar (dn é

avgusta 1804. 1 .) vzprejme naslov dednega cesarja

avstrz ànskeb a a ter s tem nemškemu navideznemu cesar-stvu nasproti postavi čvrsto, lepo bodočnost imejoč eavstrijansko cesarstvo . Avstriji je bilo treba združiti vs esvoje moči, da se stavi v bran francoskemu posezanj uv svoje pravice. Dné 9 . avgusta i 805 .1 . je pristopila tretjej

Švedsko ,zavezi, ki jo je sklenila Angleška z Rusko in in sköro so pokazale trume, brez prestanka na Lašk o

potujóče, mér, kjer se je imel vneti boj . V Ljubljani j e1 ! namesto garnizije, katerej je bilo došlo povelje na od -

hod, uže dné 6 . septembra prevzel stražo meščanski od-delek (grenadirji in strélci) . Dné 25 . septembra je izdalcesar Franc svoj vojni manifest . Zàl, da je hitro pomi-kanje Francozov proti osamljenim Avstrijancem prouzro-čilo ulmsko katastrofo, kapitulacijo 23 000 mož in 59 topov(dné 18 . oktobra 1805 . 1 .), in v Italiji je nadvojvoda Karoldobil sijajno zmago pri Kaldijeri (od 29 . do 31 . oktobra )malo ne samo, da reši vojno čast in zavaruje vrnite vvojske. V tej bitvi je dobil naše dežele sin, SigmundNovck, stotnik Hohenlohe-Bartensteinovemu pehotnem upolku štev . 26, JVAtrift Terezije križ. V bojnem poročiluje pohvalil nadvojvoda njegovo vedenje in imenoval gaje na bojišči majorjem .

Dné 22 . novembra je na povratku došel nadvojvod aKarol z vsem svojim generalnim štabom v Ljubljano i ndné 24 . novembra je odpotoval proti Celji . Skóro so ostavil e

59

tudi poslednje cesarske čete Kranjsko, da se umaknej ona Štajersko, Hrvatsko in Ogersko . Deželni poglavár Traut-mannsdorf je uže dné 20 . novembra poslal javne blagaj-nice in arhive v Zagreb, da jih reši . Zopet so prihajal iFrancozi črez Postójino, kjer je vse bégalo pred njih terjat -vami, in pridrli so v Ljubljano (dné 28 . novembra). Sedajstiskanja in kontribucij ni bilo ni konca ni kraja . Izprazni lje sovražnik vse občinske blagajnice in na povelje Masse-novo bi bila imela kranjska dežela plačati tri milijone, z akar so, v talbo, zaprli nekatere veljavne meščane . DnéII . decembra je došel Massena v Ljubljano in se j eustavil v škofijskem poslopji. Premirje, ki se je sklenil op0 bitvi treh cesarjev (pri Avsterlitzi), osvobodilo je sicertalnike, toda odpravilo ni vojnega davka, krvavo žulé-čega našo deželo . Po požúnskem pomirji je Massen azapustil Ljubljano dné 4 . januvarija 18o6. 1 . potem, ko jebil še sam záse izžmél 50 000 golil . Z glasnim veseljemso Ljubljanci pozdravljali vračajóče se avstrijanske čet ein slovesno jih je vzprejemalo stanovništvo .

Vedno posezanje francoskega cesarja v nje pravic eprisili Avstrijo, da stopi oborožena na noge, sicer bi j outegnil ponižati Napoleon v svoje deželno poglavarstv oali namestno kraljestvo . V nadvojvodi Ivanu se je vzbudil avélika misel o deželnej hrambi . Dné g. junija i 8o8 . 1 . j eizšel uže patent o sestavi «deželne 1 rambe» . Nadvojvodaje potoval sam po deželah, da pospeši novo organizacijo .Dné i . julija 18o8 . 1 . je bil v Ljubljani navzočen pr islavnostnem s1Yeljai2ji, napravljenem njemu v počastilo ,in pristrélil si je dobitek . V ta dan je izšel tudi ukaz, kak óje sestavljati deželno hrambo, in ki ga je podpisal on te rdvorni komisár Saurau. Dné 4 . julija se je pričel nábor .Po vsej deželi se je javilo domoljubivo navdušenje . Pr ižrébanji so rudárji iz ~eleznikov prosili komisijo, naj raz-

a

6a

((~~~»

meče listke po zraku. Vzklikali so : «Nobeden list ne razsojajo nas, mi bodemo služili svojemu ljubljenemu cesarju sam idrage volje!» . Takó so storili tudi idrijski rudárji . V Ljub-ljani so se oborožili studentje . Vodnik, od 18o6 . 1 . četniduhovnik meščanskim grenadirjem, pisal je v Collinove mduhu «Pesni za brambovce» . Vzbujal je v navdušenemogovoru «Slovencem» slavne spomine o turških bojih, kak óso premagali Hasan pašo pri Sisku, opominal, da treb aodločilnega boja, ako se hoče vzdržati Avstrija, in kakóvasramota je, nositi tuji jarm. Prvi prostovoljci, 37 2 mož,prišli so iz postójinskega okraja dné 16 . julija 18o8 . 1 . vLjubljano z vojno godbo . Hitro so se dopolnovala krdela,mnogih prišlecev celo ni bilo možno vzprejeti . Januvarij a1809.1 . se je završila organizacija kranjske deželne brambe ,ki so jo razvrstili v sedem bataljonov . Dné 4 . aprila jihje ogledal nadvojvoda Ivan in je izdal dnevno povelj eo blagoslovljenji zastave notranje- avstrijanskih deželni hbrambovcev, ter izrekel, da so ustanovili deželno hramb odomovinska ljubezen, sovraštvo do tujega tiranstva, živ očujstvo svoje moči in prava staro-avstrijanska zvestoba . Dn é

Šolske m 3oaprila je blagoslovil škof Kavčič na trgu za -stavo drugemu ljubljanskemu bataljonu . Cesarica jej j ebila poslala dragocen trak s svojim najvišjim imenom.

Ko je bil nadvojvoda Karol 6 . aprila izdal navdušen odnevno povelje ter v njem dejal : «Svoboda Fvró5ina je5riibežala hod naše zastave,» in ko se je bil razglasil pozi v

nemškemu narodu, v katerem je poudarjal, da je stvarAvstrijina tudi stvar Nemčije, pričele so se vojne operacije .Notranje-avstrijanska armada in ž njo domača polka Simb-schen in Reisky in jeden del kranjskih deželnih bram-bovcev (drugi je ostal za posadko po gorskih sotéskah )pridobili so si pod vodstvom nadvojvode Ivana zmage pr iPordenonu, Sacilu in Fontani freddi (dné 15 . in 16 . aprila) .

1,m n

bc

Nadvojvoda. sam je poročal kranjskim stanovom o zmag ipri Sacilu. Ljubljana se je silno veselila . Toda žàl, vojn idogodki v Nemčiji so se zasukali na slábo in umeknit ise je bilo treba črez Piavo . Deveti armadni oddelek banagrofa Gyulaya (brigadi Splenyijeva in Gavisinijeva) posla lse je na Kranjsko, kjer so utrdili Razdrto, Logatec i nLjubljano v hranišča. Dné 15 . majnika je došel ban vLjubljano. Grad in Golovec sta se utrdila. Trdnjávicista dobili v posadko slab bataljon Simbschnov, bataljo nkranjskih deželnih brambovcev in štiri kompanije Slujncev .Poveljništvo trdnjávic se je izročilo fml . Moitellu, starcu, kije slul za izvrstnega vojaka, in mestni poveljnik je bilplacmaj or Francoz Lefebvre.

Prvi udarec sovražnikov sta čutili trdnjávici predélsk ain malboretska. Prva je padla dné 17 ., druga dné 18 . maj-nika, toda obé stoprav po slavnej hranitvi. Trdnjávicev Razdrtem, v Podvelbu in v Logatci je vzelo po juna-škem uporu peto francosko armadno krdelo l\Iacdonaldovo .Kranjski in tržaški deželni brambovci so se pri Razdrtemsrčno bojevali in združeni s pešci odbili sovražni napad(dné 17 . majnika) . Fml. Zachu ni bilo moči misliti, da otmeRazdrto, in pomeknil se je črez Ljubljano po dolenjskejcesti v Smarije . Posadka v Razdrtem se je morala po -dati, 2000 ujetnikov so odvedli na Francosko, častnikeoprostili na t{moško besedo» .

Macdonald se je bližal, da plane na Ljubljano . Stari,slabotni poveljnik trdnjávic se je dal premotiti izdajic iLefebvru in se je podal, ako tudi mesto ni še bilo po polne mobdano ter so bile blizu banove čete . Dné 22 . majnikase je kapitulacija podpisala. Posadka se je temu branilaz orožjem v róci in le s pripomočjo Francozov in Itali-janov jo je bilo možno premagati in umiriti . Jeden delSlujncev, inž njim mnogo častnikov, ušel je k Gyulaye-

6z

vemu krdelu. Po padci Ljubljane so bili Francozi gospo-darji Gorenjskega . Avstrijanskemu krdelu Stojčevičem uso prišli za hrbet in odprli maršalu Marmontu pot vNotranjo Avstrijo. Dné 31 . majnika je ostavil Reko inkrenil na cesto črez Lipo in Postóiino proti Ljubljani ,kamor je došel 2 . junija, da tu dožene svojo zvezo zitalijansko armado .

S padcem Ljubljane so bile velike vojne operacij ekončane. Toda dežela ni še bila pomirjena. Ljubljanaje izdala poziv o črnej vojski, katera se je uredila dné12 . majnika. Prepozno se je sklicala, da bi odbila so -vražni napad in razcepila se je potem ter v posamezni hčetah napadala in plénila . A ljudstvo zlasti po Gorenj-skem je bilo zeló razburjeno in francoskej armadi je pre-tila nevarnost takó, da je ljubljanski poveljnik genera lGuetard obétal, da ukaže postreliti one, «ki se bod ozbirali ob sklicevanji francoske čete v orožje, da kaž óveselje o vrnitvi avstrijanske armade s svojim ponašanje mali kakor koli si bodi» . Ko so Francozi ob premirji izter-javali vojni davek z največjo strogostjo, zgrabili so kmetj epo Dolenjskem in Notranjskem orožje in še dné 5 . oktobrajih udari 5000 do Hudega, dve poštni postaji od Ljubljane ,kjer so preiskali poštni voz, ujeli jednega francoskeg ačastnika in pretrgali zvezo z Ljubljano. Plenjenje in pa-ležina sta bili usodepolna nasledka tega brezupnega boja ,katerega je ustavil škof Kavčič . Sckönbrunsbo pomirje(dné 14 . oktobra 1809 . 1 .) ločilo je Kranjsko od máterinedežele Avstrije, ter se uvrstilo «ilirskim provincijam», se -stavljenim iz prepuščenih delov ozemlja .

Dogodki 1813.1., jednodušni upor Nemčije proti tu-jemu gospodarstvu in zveza pruskega, ruskega in avstri-janskega vladarja so privedle tudi našo domovino zope tv rnáterino naročje Avstriji, potem ko je bilo naše stoln o

63

mesto od dné 31 . septembra do dné 5 . oktobra pozoriščeposlednjega boja mej posadko na Gradu in avstrijanski mkrdelom generala Fölseisa . Dan danes še hrani spomi nna to streljanje v mesto hiša štev. To v Frančiškanski hulicah, na katere čélu se vidi vzidana bomba. Dné 5 . ok-tobra 1813 .1 . se je podala francoska posadka, kajti n iimela živeža in topničarji so se uprli . Ko se je zvedelata vesela novica, privrélo je tako dolgo nemirno in stra-homa živeče ljudstvo iz hiš, razsvetlili so mesto in naj -ubožnejša predmestna hišica blestela je v svetlobi, radostn emnožice so bili polni ulice in trgi, povsod si videl živ-ljenje in veselje, tako nam popisuje mož omenjane dob eta spomina vredni dan rešitve tujega gospodarstva .

Sklenitev .prvega pariškega pomirja (dné 3o . maj-nika 1814.1.), katero je Avstriji vrnilo ilirske provincije ,praz,novalo je naše veselo gineno stolno mesto s tridnevnimgostovanjem dné l o ., 11 . in 12 . ju1ija 1814.1 . V prvi danje slovesno prijezdil poslanec s pismom o pomirji in iz-premljalo ga je 24 postilijonov ter raz Grada pozdravljalogrmenje topov . Izročil je naznanilo najprej dvornemu komi-sárju grofu Saurauvu, ki so ga bili poslali urédit zope tpridobljene provincije, potem fcm. baronu Lattermannu,glavnemu poveljniku. Pel se je Tedeum mej streljanjempušek in na Gradu so sto in dvajsetkrat zagrmeli topovi .V mestnej dvorani sta mej primerno slovesnostjo vzprejel idve meščanski nevesti vsaka po 1 oo gold. za opravo,obdarovali so se ubožci in ranjeni vojaki ; o poludné j ebil obed pri deželnem poglavarji in meščani so pogostiličastnike na strelišči ; tudi 2000 možém izmej vojske se j edalo kruha in mesá. Popoludné je bilo javno streljanje ,zvečér igra v gledališči in naposled razsvetljava po mestu .V drug dan se je napravila ljudska veselica v necem log una levem bregu Ljubljanice . Prišlo je bilo k tej veselic i

64

36 kmetskih parov, in sicer po 12 parov iz Gorenjskega ,Dolenjskega in Notranjskega, vsi v národnej noši in zgodci. Tudi je 24 otrok izvršilo pantomimo s plesom insliko, kažočo venčanje cesarjevega kipa. Po Ljubljanici s eje vozilo brodovje, 18o čolnov, in vrnilo se v mesto šele ob I 1 . uri po noči. V tretji dan se je završilo javnostreljanje, na katero so bili došli tudi gostje iz Tirolskeg ain pri katerem si je pristrélil vse dobitke ljubljanski puška rVolk Schläfer ; javen bal v gledališči in društven bal zavišjo gospodo v reduti sta sklenila vrsto svečanostij .

Dné 11 . julija se je Tedeum pel tudi po vseh farahna deželi. Dné 4 . oktobra '8'4.1 . pa so slovesno priseglizvestobo poslanci graščakov, mestni lri, tržnih in vaških občin ,in ko se je vrnil cesar iz Pariza, šla je deputacija na Dunaj ,da izrazi vesele čute hvaležnosti in zvestobe, kateri pol-nijo vsa srca, ker je usoda vse v srečo obrnila .

«Dejanska ljubezen do ljudstva» znači vlado Franca I .Očetna skrb o blaginji ljudstva pokazala se je na Kranjske muže prvo leto po pomirji, kajti cesar Franc I . je oživi l«poljedelsko clrušbo», ki je bila propadla za francosk evlade. (Najvišji sklep s 2 7 . septembra 18 i 4.1 .) Pod imenom«kmetijske drušbe» našla je pokrovitelja nadvojvodo Ivana,vspešno uže delujočega v sosednej štajerskej deželi, i nprvega svojega voditelja, velicega obrtnika in ljudskegaprijatelja, visokodušnega barona Sigmunda Zoisa .

Leta 1820 . je dobila družba nova pravila. Posebnoskrb je imel cesar o podjetji v zdravstvenem in národno-gospodarskem oziru ze16 važnem za Ljubljano in nje oko-lico, ki se je zvrševalo uže mnogo desetletij, a vender š enikakor ni bilo zvršeno . To podjetje je bilo ususevanjeljubljanskega močvirja, ki se je pričelo uže za MarijeTerezije in obetalo dober vspeh. V mehkej zimi 18 21 .1 . ,

ko je cesar bival s svojo soprogo v Ljubljani, vozil s e

65

je svetli vladar malo ne vsak dan v obližje močvirskegasvetá. Pogledujé na širno in pusto ravnn, spoznal je cesa rtakoj, da treba pomoči . Uže dné 20 . majnika tistega letaso se storili prvi koraki, kajti vladar je bil ukazal posvéto-vati se o stvari z dvornim stavbinskim svetnikom Jožefo mSchemerlom, vitezom Leitenbaškim, našim rojakom. Dela ,pričeta 1823.1 ., ogledal je uže 1825 .1 . cesar sam. Stoj èčpoleg mostú črez Cesarski Graben (Gruberjev prekop) n amestu, kjer sedaj vidimo spomenik, imejóč pred sebo jv

v

v

r

i

icrtez močvirskega sveta, in posvetuje se, kako usušit imočvirje, dejal je cesar, s prijaznim nasmehom kažoč naStudenec, od koder se slikovito dviguje kvišku Ižansk igrad : « Res, leeó bi bilo, ko bi se moglo ao rine-le vasikar naravnost vo,7iti .» Te besede so segle v srce, inpožrtvovalnost onih, ki so bili udeleženi te stvari, kakortudi delavnost župana Hradeckeg-a, uresničili sta cesar-jevo misel . Pet let potem (junija meseca 18 3o.1.) bil jecesar Franc prijetno iznenádejan, ko se mu je bilo možn opeljati s svojim sprémstvom po trdno nadelanej cesti vravnej meri, kamor je tačas kazal. Iz te dobe se na mje ohranil spomin o cesarjevej blagosrčnosti . Cesar, ogle-dujé hiše novih naseljencev na barji, vpraša kar nepri-čakovano, od kod dobivajo ti 1judje pitne vode Ko s emu je odgovorilo, da jim je hoditi ponjo četrt ure dale čv Ljubljanico in jo zatorej pijó mlačno in kalno in dabi se lahko napeljal oddaljen potok, a tega ni možnozvršiti, ker ni novcev, podaril je dobrotni vladar takojpotrebno vsoto iz svoje blagajnice ter ukazal, ubogi mnaseljencem neutegoma pomagati, kar se je tudi zvršilo .Leta 1832 . sta slavni vladar in njegova soproga zope tosrečila naše stolno mesto s svojo navzočnostjo . Na novoje cesar natančno ogledal, kako se usuša močvirje, in vozi lse je po vseh cestah in potih, izrazujé svoje zadovoljstv o

66

o napredku tega dela. Drugo leto potem sta prišla po -gledat močvirskega svetá usuševanje presvetli nadvojvodaIvan in Njega ekscelencija državni in konferenčni ministe rgrof Kolovrat.

Na mestu, kjer je nekdaj stal cesar s svojo presvetl osoprogo, motrèč pusti močvirski svet in obetajoč svoj opomoč za usušilo, postavil se je preprost spomenik v po -dobi granitnega obeliska, katerega so slovesno odkril idné 17 . avgusta 1829.1 . Tri štirijaške milje rodovitne zemlj ese je tako pridobilo obdelovanju .

Iz 1829 .1 . je zabeležiti naprave, katere delavnost j esezala daleč črez naše državne meje, in to je ustanovite vLe000ldinskega društva, v spomin Nje Veličanstvu po-kojnej brazilijanskej cesarici Leopoldini, porojenej nad -vojvodinji avstrijanskej, umršej v Ameriki . Temu pobož-nemu društvu je nálog, da podpira katoliške misijone vsevernej Ameriki . Naša rojaka Baraga (od 183o . 1 .) inPirc (od i 8 3 S . 1 .) sta verske in civilizatorične namene te hmisijonov pospeševala s požrtvovalno in res apostolsk odelavnostjo zlasti v Indijanih ob Gorenjih Jezerih in vpuščavah na meji kanadskej .

Mogočno je vplivala na razvoj obrca in rokodelstv adunajska politehnika, katero je ustanovil cesar Fran c1815 .1 . in ki jo je sezidal naš rojak Schemerl. Ljubljanaje dobila svojo prvo obrtno in rokodelsko šolo po Naj -višjem sklepu z 22 . januvarija 1818.1 .

Kakó se je po skrbnej delavnosti vladinej budil duhpridnosti in varčnosti, ki sta podstava gospodarskemunapredku, svedoči ljubljanska hranilnica, katera se jeustanovila 182o.1., druga v Avstriji, in ki je pričela svoj edelo z bilanco 16 000 gld . Sedaj ima milijone v prometuin posebno blagodejno pospešuje gospodarstvene razmerev našej deželi .

67

WD

Pod pokroviteljstvom Franca I . se je ustanovil 1831 .1 .(dné 4 . oktobra) deželni muzej s pripomočjo kmetijsk edružbe in po neutrudljivem naporu grofa Franca Hohen -wartha, znanega pisatelja o národno-gospodarskih stvaréh .Iz tega starega kranjskega rodú je zabeleženo v letopisihavstrijanskih ime še druzega slovečega rodovinca, grofaSigmunda Antona (porojenega na Kolovci dné 2 . majnika1730.1 ., umršega nadškofa dunajskega v 18201), kateregaso bili postavili 18o6. 1. na ččlo avstrijanskemu šolstvu .

Cesar Franc je podal Avstriji nov državljanski zakonik(1811 .1 .), katerega sestavljati je pomagal tudi naš roja kdr. Tomaž Dolinar, sloveči učitelj cerkvenemu in zakón -skemu pravu, kateremu je cesar skazoval največjo milos tin ga pospeševal v znanstvenih stvaréh . Druzega našegarojaka, Antona Pflegerja viteza Wertenavskega (porojenegadne 2 4 . marcija 1748 .1. V Železnikih, umršega dné 2 7 . maj -nika 1820.1.), poslavil je vladar za njegove zasluge, ki s ijih je pridobil učitelj pravosodja in praktičen pravdnik, zviteškim redom in z naslovom pravega tajnega, državneg ain konferenčnega svetnika, kateremu so se izročali naj -važnejši državni opravki v znamenje cesarskega zaupanja .

Kar se tiče slovenske književnosti, zabeležiti je z avlade cesarja Franca delovanja uže omenjanega národneg apesnika hodnika, ki je poučeval kmeta s svojo «Pratiko »(od 1795 . do 1797 .1 .), z «Lublanskimi novicami», prvi mpolitičnim listom slovenskim (od 1797 . do 1 Boo. l .), in spésnimi («Pesmi za pokušnjo», 18o6 . l .), in ki je zapusti lnedovršen slovar, a kmetskih roditeljev sin Kopitar(porojen v Repnjah dné 23 . avgusta 1780 . l ., umrl dné11 . avgusta 1844.1 ., prvi váruh dvornej knjižnici) izda l

j e prvo kritično-historično slovensko slovnico («Grammati kder flavifchen Sprache in Krain, Kärnten und Steiermark» ,180o . l .) ter se skóro s svojimi deli povzdignil v vrst o

68

prvih slavistov . Tudi vlada je pospeševala te hvalevredneknjiževne težnje in ustanovila na ljubljanskem liceji stolicoslovenskega jezika (1 8 16 . 1 . )

Kakó zeló je bilo cesarju Francu do tega, da s enatančneje seznani s svojimi zvestimi narodi in občuje žnjimi po svojej prisrčnej navadi, svedočijo njegovi zapo-redni prihodi na Kranjsko. Razven uže omenjanih potovje prišel cesar v našo deželo še 1816.1. (od dné 19 . do22 . majnika) in 1818 .1 . (od dné 14 . do 16 . aprila) s cesaric oKarolino Avgusto. Dné 16 . majnika 1816.1 . obiskal je po-kojni vladar Postojinsko jamo in dné 17 . avgusta 1819.1 .

ogledaval ta priródina čudesa cesarič in poznejši cesa rFerdinand I ., potem, ko je bil od dné 13 . do 16 . avgustav Ljubljani ter je obiskal rudársko mesto Idrijo in s evozil po staroslavnem Cirkniškem jezeru .

Dné 2 . marcija 1835 .1 . so izgubili avstrijanski narodj ecesarja Franca I., vladarja, ki jih je ljubil in katerega s oljubili tudi oni v srečnih in nesrečnih dnéh . Njemu nasled-nik je bil Ferdinand i, katerega po vsej pravici imenuj ezgodovina s pridevkom «Dobrotljiveg » . Po izkušenemsvetu državnikov, ki so bili pomoč njegovemu očetu, sukal ose je državno življenje v starih mejah in vladal je mi rdo vihárnega 1848 .1 . ter veselila se tudi naša dežela nje-govega blagoslova v obilej meri . Dné 23 . septembra 1842 .1 .smo videli v svojej sredi Njega cesarsko visokost nadvoz-

votlo Franca Karla, ki je bil prišel prometu izročat prv ika,i eniti most črez Ljubljanico, in kateri nosi njegovoime. Dné 1 . septembra 1844.1 . počastila sta Ljubljano cesarFerdinand in cesarica Marija Ana ter ostala tu do dné4 . septembra. Njiju cesarski veličanstvi so spremljali Nje-gova cesarska visokost nadvojvoda Ivan, domači, dvorn iin državni kancelar knez Metternich, državni in konferenčn iminister grof Fran Kolovrat-Liebsteinsky, dvornej komor i

69

prvosednik baron Kübeck in fcm . grof Laval Nugent.Tretjo obrtno in rokodelsko razstavo notranje-avstrijan-skega obrtnega in rokodelskega društva, katere so se bil eudeležile Štajerska, Koroška in Kranjska ter gorenj aAvstrija in kamor je v čast deželi poslalo 195 Kranjcevsvoje zdelke, obiskal in pohvalil je vladar, kateri je, kako rse zná, posebno se zanimal za obrt in sam imel zbirkoobrtnih predmetov, ki so jo pozneje razpostavili v poli -tehničnem zavodu .

Obče koristen humanitaren zavod, prva oskrbovalnicaza male otroke, odprl se je dné 4 . novembra 1835 .1 . nagodovni dan cesarice Karoline Avguste, porojene cesaričineBavarske, izgubivše 2 . marcija tistega leta svojega cesar-skega soproga, in ki si je postavila veden spomin v Avstrij iz uvajanjem teh naprav, katerim je bila pokroviteljica i nki so krčile pot otročjim vrtom nove dobe .

Notranje-avstiijanskim deželam ostane nepozabljivo,kar jim je storil nadvojvoda Ivan . Domač na avstrijanski hplaninah, je ljubil njih stanovnike in skrb o njih blaginji m uje bila glaven nalog njegovega življenja . Ne poredkoma jebil pokrovitelj kranjskej kmetijskej družbi, prvosednik v nj eletnih zborih ter je preprosto in prijaznivo občeval z vsacimdružabnikom. Osnoval je v 1837 .1 . društvo v pospeh obrt ain rokodelstva, v 1842.1 . rudarsko-geognostično društvo z aNotranjo Avstrijo . V 1843.1 . je ustanovil nadvojvoda, k ije uže 1812 .1. razpisal darilo za pojasnjevanje sredovešk ezgodovine in zemljepisa Notranje Avstrije, zgodovinsk odruštvo notranje-avstrijansko, katero se je pozneje raz -cepilo v provincijalna društva ter je tem načinom dal opodlago preiskavanju avstrijanskih provincijainih zgodo -vinskih virov, in dné 2 . februvarija 1848 .1 . je tudi nadvojvodaIvan slovesno otvoril akademijo znanostij, katera se j ebila osnovala po cesarskem pismu s 30 . majnika 1846.1 .

70

Cesarja Ferdinanda doba, ko sta še nemško obra-zovanje in gojitev slovenskega deželnega jezika združenadelala, kaže nam vesel razvoj obéh življev . «Kranjskacelica» 11j1 Kastelca je bila prvi slovenski pesniški almanah(183o.1 .) Fran 'Preširen, prvi in doslé jedini pesnih, ki sesmé staviti vzpóred temenjákom drugih narodov, vzraste lje v teh dneh . (Poez~je», 1847 . l .) V 1843 . 1. ustanovljenikmetsko-gospodarski list «Novice », katerim je bil postavlje nurednik kmetijske družbe tajnik dr. .7an. Bleiweis, vzbujaleso naposled, preskakujé ozke meje strokovnjaškega lista ,v narodu domoljubno zavest.

Februvarska revolucija 1848 . l ., ki je prekopicnilaprestol Orleanov, javila je svoje vplivanje tudi po drugi h

W

državah. Cisto, idejalno je bilo prvo veselje dunajski hdogodkov meseca marcija, v katerih je avstrijanskimnarodom poklonila roka Ferdinanda Dobrotljivega drago -ceni dar ustave, toda prava svoboda se doseže le z resnimdelom, in tako se je izpremenilo lepo mladostno kopr-nenje po svobodi s primesjo revolucijonarnega življa vpust chaos krvavega spora in veleizdajskega pohota p osamostojnosti . Pač je mogel tačas domoljubiv pesnik vzkli-kati avstrijanskej vojski : « V ostrogo Tvojem je Avstrija ,pni drugi srno le razvaline .» Nekatere mesece potem j epridobil Radeckega meč uporno Italijo, na Dunaji je ugasni lposlednji plamen, ki ga je bila zanetila stranka prevrat-nikov, in v tem, ko je Ogerska dvigala bojno orožje prot ipostavnemu svojemu kralju, odpovedal se je cesar Ferdi-nand prestolu, na katerega je sedel po odpovedi svojegaslavnega očeta nadvojvode Franca Karla mladostni cesarje vnetjak Franc .7ožef (dné 2 . decembra 1848 .1 .) Manifes tob nastopu vladarstva je obetal «blagotvoren prerod i npremlajenje vse monarhije na podlagi istinite jednako-pravnosti vsem narodom v državi in zjednáčbo vse h

7 1

državnih meščanov pred zakonom, takisto tudi združite vvseh dežel in narodov monarhije v jedno veliko državo» ,to ima biti zvezda vodnica vladarju v izvrševanji svoji hvladarskih dolžnostij . Najprej je bilo treba zadušiti vstane k3 Italiji in na Ogerskem, in sreča je bila ugodna orožj ucesarjevemu, ki je uže cesarič v bojnem ognji pod Ra-deckega vodstvom skazoval svojo mladostno srčnost . Prišlaso tožna leta. Italijanske provincije so se ločile bolj potujem vplivu nego li iz svoje moči od države, tod avse te bridke preizkušnje niso potrle duhá mlademu vla-darju, ki mu je vedno dajala nove srčnosti vdanost i nzvestoba njegovih narodov in ki je vsegdar premagova ludarce usodine družèč vse kreposti državinega središča3 jedno celoto. Tako je prišla po izgubi Lombardije(1859 . 1 .) oktoberska diploma (dné 20 . oktobra 18 6o. L) ,

katera je osnovala ustavne vladne forme v Avstriji, i nfebruvarska ustava (dné 26 . februvarija 1861 .1.), ki jih j e3zmislu skupnega zastopstva vseh dežel stanovito utrdila.Po izgubi Benetk so se izdale državne osnovne postavedné 21 . decembra 1867 . 1 . in pob oa~ba z O ersko, s katerose je zopet utrdila stara ustava tega kraljestva ter s edo dobra zagotovil njegov notranji mir . Takó je cesarFranc Jožef v svojej modrosti in visokodušnosti vse mnarodom svoje države odprl pot do svobodnega gibanj ain razvoja, in celo strankarski boji naših dnij nam nemorejo motiti trdnega prepričanja, da tudi ti potihnejo vzadovoljstvo vsem strankam, da se bode država vednokrepkeje razvijala v blaginjo vsem narodom naše krasn evelike domovine. Naj so si mnenja še tako nasprotna ,jedno čujstvo vender le druži vse stranke, čujstvo zve-stobe do rodne vladarske hiše in hvaležnost o velikanskejpovzdigi duševnega in materijalnega življenja pod vlad o

Y

• vnašega prevzvisenega cesarja .

7 2

. ~ C),- _ _(z~ hč

4-

Pisati bi nam bilo zgodovino o prerodu skupn eAvstrije, ako bi hoteli natančno osvetliti nje razvoj, apoudarjati moremo samo najvažnejše dogodke, kolikor s etičejo naše domovine .

Uže cesar Franc I . je po pridobitvi Ilirije kranjskimstanovom vrnil njih Imenje . Cesar Franc Jožef, kateremu s eKranjsko poleg drugih kronovin ima zahvaljevati o svojejpopolnej samoupravi (patent s 26 . februvarija 1861 .1 .), po -kazal je s privolitvijo odškodninske glávnice 700 000 gld .za deželni zaklad, ki naj se vzame v dvorne kómoreupravo (zakon s 17 . marcija 1869 .1 .), kakó v čislu muje gaslo njegovega pradeda : «Justitia regnorum funda-mentum . »

Za národno gospodarstvo najvažnejši sklep držav -nega zastopstva 1848 .1 ., v zakonu s 7 . septembra 1848.1 .izrečena odprava podlóžniške vezi in zjednáčba zemljiščain tál, uresničil se je po vsem stoprav . s cesarskim pa-tentom 4 . marcija 1849.1 ., kateri določa, kakó se je možnoodkupiti, a privolitev državne subvencije zakladu za de-želno razbremenilo, po 175 000 gld. vsako leto od 1875 .do 1895 .1 ., ter odveza dolgá 195461 gld., ki se je bi lnaredil z državnimi posojili, dajanimi do konca 1874.1 .(zakon z 8 . majnika 1876 . l .), olajšala sta kranjskej dežel iizpolnovanje njenih dolžnostij .

Da se završi veliko delo osvobojenja zemljiških po-sestnikov, proglasil je cesarski patent s 5 . julija 1853 .1 .odpravo vzprejemnih pravic in slanosti, poslednjih bre-men, ki sta préčili povzdigo poljedelstva . S tem so bil ikončani zlasti na Kranjskem sto in stoletni prepiri . Od-prava fevdne vezi (zakon z 12 . majnika 1869 . 1 .) strla j eposlednje sredoveške okóve . Uredba zemljiškega davkanapósled (zakon s 24 . majnika 1869 . l .), ki se je sklenila sto -prav lansko leto, ustanovila je mero dolžnosti do državnega

73

zaklada tako, da se ne more kranjska pritoževati o preob-kladanj i . Ako računamo po 22,7 odstotkov, znižal se j es tem Kranjskej davek do boo 000 gld .

Vedno se je tudi pod pokroviteljstvom Franca Jožefa I .pospeševalo veliko podjetje o usuševanji ljubljanskegamočvirskega svetä. Od 186o . do 1867 . 1 . se je s poglobo-čenjem in uravnavo Ljubljanice in Gruberjevega prekop adoseglo toliko, da ob povódnji nastopa voda za 1,26 metrovniže. V rešitev tega težavnega naloga se je storil važenkorak z deželnim zakonom s 23 . avgusta 1877.1. Močvirsk iodbor, osnovan po tem zakonu, do konca 1879 .1 . ni iz -vršil samo mnogih dél, tičóčih se trebljenja in uravnavanj av dolžini dveh milj in pol, nego sklical je tudi zbor naj-izvrstnejših veščakov, ki je povedal dné 20 . majnika 1880 .1 . ,kaj in kako misli o stvari . Za sestavo črteža, kako usušit imočvirje, in za tehnična dela prej v to potrebna, dovolil oje ministerstvo poljedelstva 16 000 gld. iz zaloge za močvir-sko usušilo ter vzprejelo dotično ponudbo civilnega inže-nirja Ivana pl. Podhagskega, ki je začel v poletji 1881 .1 .

Ako se ozremo na najvažnejše pospešilo gospodarskeblaginje, na ceste za občenje, vidimo, kako imajo vse'elezne ceste, ki se razprézajo po Kranjskej deželi, zahva-ljevati svoj postanek vladnej dobi našega premilostivegacesarja .

Južne železnice črta Celje-Ljubljana se je izročil aobčenju septembra meseca 1849 . V navzočnosti Njega ce-sarske visokosti gospoda nadvojvode Albrehta. Za njo seje dné 26 . julija 1857 .1. v navzočnosti Njegovega Veli-čanstva cesarja otvorila po premaganih silnih težavah čre zljubljansko barje potegnena železnica od Ljubljane d oTrsta, prvega avstrijanskega pristanišča . Zveza s planin-skimi železnicami po koncesiji ljubljansko-trbiške železnic e(zakon z 9 . julija 1868 .1 .) otvorila je gorenjskim fužinam i n

74

obrtnikom nova tržišča in vedno množečim se tujini pot-nikom Savsko dolino s svojim bogastvom prirodinih lepot .Proga železne ceste St . Peter-Reka naposled je privedlanaš obrt v dotiko tudi s tem vedno živahneje se razvija-jočim pomorskim krajem .

«Podlaga svobodnej državi je svobodna občina» . Tudita je na Kranjskem vzprejela svojo uredbo po občinske m

r

""~~ '

redu za Kranjsko s 17 . februvarija 1866.1 . in po občinske m~ statutu ljubljanskem z junija 1$ o . 1 . Naše stolno mesto

se ima zahvaliti Najvišjemu potrdilu posojila znašajočeg ajeden in pol milijona (zakon s 25 . aprila 1873.1 .) o pri-pomočkih, da si je zagotovilo mnogo materijalnih in du-ševnih potrebščin.

Velikanska naprava c. kr. tabacne glavne tovarne(Najvišji sklep s 27 . julija i 8 71 . 1 .) ponuja mestu mnog okoristij, ki jih donaša živahnejše občenje in povpraševanj e

r ::

po delavnih močeh ; letos dela v njejj šest parnih strojevinin 1764 ljudij .

Menj vazna tudi ni v znožji Alp slikovito stoječemustaremu mestu Kamniku c . kr. tovarna za smodnik, pravblizu njega pozidana 1853 1., velikanska naprava, vzor pri -vatnim takšnim stavbam in izobraževališče bodočim tovar -

I

niškim voditeljem ter zavod za izvrševanje topničarskihposkušenj .

Ako pogledamo, kako so se gojili duševni interesi,pokaže se nam, da se je od 1848 .1 . prerodilo šolstvo pomožeh kakeršni so bili Feuchtersleben, Exner in Bonitz, •pokaže se nam, kako se je povzdignila srednja šola i nprimerno večjim potrebam industrije in obrtnosti razširil az novo osnovano realko (1851 .1 .) Gimnaziji v Kočevji i nKranji in višja realka v Ljubljani imajo tem večjim po-trebam zahvaliti svoj postanek . Ljudski šolski zakon s1 4 . majnika 1869.1 . in pripravnice za učitelje in učiteljic e

75

so blagovita podlaga občej ljudskej izobraženosti, zlast ijednemu delu stanovništva, kmetstvu, katero naj na tempoti do gospodarske svobode združuje ž njo še duševn osvobodo .

Kakor naš cesar in gospodar, čegar mila roka otir aobilo sólz, skrbi o blaginji naše zemlje tudi naša deželn amati prevzvišena cesarica Elizabeta, katero svetlo im enosi Elizabetina Minica za otroke in ki je na vojsk i1859 .1, ranjene vojake v našem mestu okrepila s svoj oljubeznivo tolažbo .

Naše stolno mesto, ki je bilo ob vojskah naše dób etolikrat prehodišče vojnim krdelom, potujočim na italijan-ska bojišča, imelo je često zaželeno priliko, pokazati svoj osimpatijo armadi, v katerej služi toliko domačih sinóv .Zapóred je Ljubljano doletela sreča, da je pozdravila vsvojej sredi s slavo venčanega prema alca pri Custozzi,Njega cesarsko visokost nadvojvodo Albrehta, in junaškistarec feldmaršal grof Radecky je prišel ž njo v osobnodotiko . Spomnivši se počastila, ki se mu je bilo tu ska-zalo, in idilske lepote naše okolice, pisal je dné 18 . junija1851 . 1 . stanovom kranjskim, tedanjim gospodarjem Pod -turnske graščine (Tivolija) : «Iz posebne ljubezni do vrl ekranjske dežele in do ljubljanskih stanovnikov, vedno zvestovdanih Najvišjej cesarskej hiši, mislim se tamkaj naseliti» .Njega c . kr. apostolsko Veličanstvo, kateremu se je bil anaznanila ta želja, kupilo je grad Podturen in blagovolil oprepustiti ga feldmaršalu ter njega soprogi v užitek navse življenje. Dné 1 . majnika 1852 . 1 . prevzel je maršalgrad, ukazal ga postrójiti in olepšati njega okolico s poslopj iin vrtom. Ko je to zaselje 1856.1. vrnil cesarju v poses tin je Njega Veličanstvo blagovolilo je zopet prepustit istanovom, pridobilo si je naše stolno mesto ta najmičnejš ikraj naše okolice, katerega posebno skrbno lepša v zabav o

7 6

vsem prijateljem priródinim . Svoje spoštovanje do maršalaRadeckega je izjavilo naše stolno mesto uže 1852 .1., pode-livši mu častno meščanstvo, in 186o.1 . s tem, da je posta-vilo v središči «Zvezde» častitákovo bronasto doprsje ,katero je ulil sloveči mojster Fernkorn .

Poroko Njega cesarske visokosti presvetlega cesar-jeviča Rudolfa z Nje kraljevo visokostjo belgijsko kra-ljičino Štefanijo pozdravljali so vsi avstrijanski narodje sprisrčnim veseljem kot pomenljivo poroštvo o bodočnost iAvstrije . Kranjska dežela je bila toli srečna, da je dn é8 . majnika 1881 izrekla presvetlemu žéninu in nevesti p odeputaciji svoje ponižno voščilo . V praznovanje veseleg adogodka je sklenil občni zbor kranjske hranilnice dn é3 . majnika 18 81 .1 ., da podari 1 oo 000 gld. v zidanje deželnega muzeja, ki ima hraniti vse znanstvene zbirke kranjskedežele, in Njega c . kr. apostolsko Veličanstvo premilostiv inaš cesar dovolil je najmilostiveje, da se sme imenovat ipo Njega cesarskej visokosti presvetlemu cesarjeviču t adeželni muzej Rudolphinum v stalen spomin na letošnj ešeststoletno godovanje .

Uže v prvem desetletji cesarovanja našega prevzviše-nega vladarja je bilo naše stolno mesto takó srečno, d aje slovesno pozdravilo Njega in presvetlo cesarico . To sobili nepozabljivi dnevi od 17 . do 20 . novembra 1856.1 .Zopet osreči prevzvišeni vladar svojo zvesto kranjsk odeželo s svojim pohodom, in kar se redko pripeti, slu -čajno so dnevi, kadar nas bode osrečil cesarski pohod ,prav tisti, kakor je 1814.1 . kranjska dežela v svojem stol -nem mestu praznovala mirov god, god nove združitve ssvojo materino deželo Avstrijo !

Cista in domoljubiva rádost, katera je navduševal anaše očete, posvetila bode tudi to godovanje ter j eizpremenila v praznik mirú, mirú, o katerem se nam j e

77

zahvaljevati modremu gospodarstvu našega prevzvišeneg avladarja . Sest vekov je minolo, odkar je prvi Habsburžan ,ustanovitelj znirzi «v brezvladnej, strašnej dobi», prinese lblagoslov mirú, utrdilo pravnega stanja in državljansk eblaginje! Kakeršna koli je bila usoda minolih vekov, vveselih in tožnih dnéh sta se družila národ in dinastija ,mejsobojno se podpirajoč in vzdržujoč! Ta lepa srčn azveza nam je porok o bodočnosti Avstrije . Vladaj cesarFranc Jožef še mnogo let modro in srečno, dinastija Habs-burško-Lotrinška gospodári še veke in veke srečnim i nzadovoljnim národom

73