kulturna priloga - kugyjev razred

DNIXIVŠ T I R I N A J S T

P R I L O G AJ U N I J 0 9

iiiiddddddDDDDDD RRRRRR UUUUUU ZZZZZZ IIIIII NNNNNN AAAAAAiiiiiidddddd

iiiiii nnn DDDDDD OOOOOO MMMMMM

K U L T U R A

Ob 10-letnici Kugyjevih razredov Slovenske gimnazije v Celovcu

Več jezikov, več zmag

GOTT

HARDT

KULT_priloga_23.indd 1 29.05.09 16:13

XIV ŠTIRINAJST DNI2

pa še touvodnik

k na-slovniciOb desetletni-ci Kugyjevih ra-zredov ZG/ZRG za Slovence v Ce-lovcu se prof. Olga Gallob, koordinatori-ca projekta Kugyjevih razredov in dobitni-ca posebne Volbanko-ve nagrade v šolskem letu 2008/2009, ve-seli uspehov in zado-voljstva svojih dijakov. Na fotografi ji je skupaj s sedmošolko Matejo Borotschnik iz Ladin v Rožu in s šestošolcem Luko Mletschnigom iz Želuč. Oba obiskujeta Kugyjev razred.

DNIXIVŠ T I R I N A J S T

P R I L O G Aj u n i j 0 9

iiddii OO

ddddddDDDDDD RRRRRR UUUUUU ZZZZZZ IIIIII NNNNNN AAAAAAiiiiiiiidddddddd

iiiiii nnn DDDDDDDD OOOOOO MMMMMM

K U L T U R A

Ob 10-letnici Kugyjevih razredov Slovenske gimnazije v Celovcu

Več jezikov, več zmag

gott

hardt

Ustvarjamo živo podobo šolske skupnostiVsako šolsko leto ima veliko obrazov: Z maturo – letos 47. generacije – je slovo učenk in učencev, ki so večji del svojega izobraževanja preživeli v šolskih klopeh ZG/ZRG za Slovence. Šolsko leto poteka vedno tudi ob zavesti, da so starši zaupali otroke naši ustanovi. Vsak šolski dan je del učenja – šolsko leto je kot projekt, ki ga v vsej odgovornosti – ob učnem spremstvu – izvede dijakinja/dijak. Šolsko leto je prav tako čas uspehov in zabave – kot tisti del našega vsakdanjika, ki nam daje moč in novo energijo z uspehi na glasbenem in športnem področju, na literarnem in govorniškem natečaju, pri pedagoškem delu (Volbankova nagrada Združenja staršev prof. Olgi Gallob). Šolsko leto je vedno ... nekaj posebnega, in to velja tudi za letošnje.

Matura kot zaključek gimnazijskega izobraževanja je potekala v vseh treh oblikah višje stopnje Slovenske gimnazije, v Kugyjevem razredu – jeseni 2008 je začela šolanje 10. generacija Kugyjevih dijakinj in dijakov –, v gimnazijskem razredu z italijanščino in v realnogimnazijskem razredu.

Matura se konča s slavnostno podelitvijo maturitetnih spričeval ob valeti in z maturantsko ekskurzijo po Sloveniji, ki je stalnica gimnazijskega programa od prve mature leta 1963. Prav taka stalnica je tudi šolska akademija. Leta 1966 je dr. France Cigan ob 8. akademiji – prvi sta sledila dva pevska koncerta, potem pa se je uveljavilo poimenovanje akademija – povedal, da mu je prišla zamisel »pravzaprav zaradi akademij na ljubljanski klasični gimnaziji, kjer je bil tak zaključen prikaz dela šole v gotovih predmetih že tradicija«, prvi ravnatelj dr. Joško Tischler pa je dodal: »tako moremo prikazati javnosti košček svojega dela na šoli. Vzgoja k skupnosti« da je eden od glavnih namenov, seveda pa tudi k medsebojnemu razumevanju v deželi in preko nje. Tem namenom služijo akademije do danes in bodo služile tudi v prihodnosti – in mislim, da smo kot šolska skupnost lahko ponosni na vrsto zaključnih prireditev od leta 1959 naprej. Vsebinsko se pri akademijah seveda pojavljajo jubilejni maturantski letniki, jubilejna leta ustanovitve šole, obhajanje zgodovinskih spominskih let, kot so obletnice osvoboditve in avstrijske državne pogodbe.

Šolska akademija pomeni posebno kvaliteto šolske skupnosti. Ta se izraža tudi v odnosu do zgodovine Slovenske gimnazije – in v pravo veselje mi je, da je letos izšel zbornik o simpoziju, ki smo ga bili lani posvetili prvemu ravnatelju, dr. Jošku Tischlerju.

Naj mi bo ob koncu še dovoljena zahvala vsem, ki ste prispevali in prispevate svoje k rasti naše izobraževalne ustanove. In še vabilo: na glasbeno prireditev muzikala The Lion King 25. in 26. junija 2009 – projekt ustvarjalnosti in povezovanja!

Miha Vrbinc ravnateljMuzikal »LION KING« pred premiero Zbor nižje stopnje ZG/ZRG za Slovence, zbor javne dvojezične ljudske šole 24 v Celovcu in učenci Glasbene šole so sredi priprav na premiero muzikala »LION KING«. Pri projektu sodelujejo tri zborovodje: Stanko Polzer, Edi Oraže in Barbara Sienčnik. Učenke Glasbene šole vodita Jozej Sticker in Natascha Konzilia. Za masko sta odgovorni Merje Platzer in Barbara Blössel. Režija in koreografi ja je v rokah Alenke Hain. Premiera muzikala »LION KING« bo v petek, 26. junija, ob 19. uri v Mladinskem domu v Celovcu.

Dvojezična trgovska aka-demija zmagala v virtual-ni igri z delnicami 2.A Dvojezične trgovske akademije (TAK) je eden izmed 300 razredov, ki so sodelovali na državnem tekmovanju RLB (deželna banka Raiffeisen). Šolarji so virtualno kupovali delnice in upali na dobre rezultate. Igra se je začela oktobra 2008 in se končala konec februarja. V ponedeljek, 11. maja, je RLB nagradila zmagovalce. Broker leta 2009 je postal Thomas Jonke iz BHAK1. TAK je zasedla prvo mesto na Koroškem in dobila nagrado v vrednosti 1000 evrov. Ker pa so postali tudi »Best School Investor 2009«, so dodatno dobili še 250 evrov.


XIV 3ŠTIRINAJST DNI

Vrnitev je bila boleča. Minilo je 60 let, a vseeno mu je bilo težko stopiti na kraj mučenja. Ponovno se je razbolela duša, ko je stopil skozi glavni

vhod z napisom: »Arbeit macht frei«. 10. avgusta 1944 so ga pripeljali v koncentracijsko taborišče Dachau. Takrat je bil star komaj 17 let. S karikaturami je ilustriral letake proti nacističnemu okupatorju, ki so jih izdajali prijatelji. Pokončna drža je umetniško nadarjenega mladinca pripeljala v zapor, naposled pa v koncentracijsko taborišče. Odtlej je bil številka in ne človek. Številka 91324. Človek tam ni bil nihče, najmanj nacistični poveljniki in rablji tretjega rajha. Le za las je ušel smrti, zato so ga zaprli v „stehbunker“, v katerem mnogi niso preživeli. V Dachauu je bilo takrat kar precej Slovencev – in celo v tistih težavnih razmerah so izdajali ilegalni list z naslovom »Razsvit«. In spet je bil Bogdan Borčič tako pogumen, da je ilustriral to „revijo“, ki so jo razširjali v smrtni nevarnosti. Drugi pa so v Dachauu ustanovili zbor, da bi peli slovenske pesmi proti nemškemu uničevanju in da bi drug drugega dvigovali iz strahu in obupa. Tam je tako rekoč nastal Slovenski oktet. Med pevci so bili Tone Ganter, Božo Grošelj in naš Foltej Hartman. Sredi taborišča sta jih dvigali slovenska beseda in pesem. Kultura ohranja človeštvo in naredi človeka za človeka. Bogdan Borčič je preživel. A bolečina duševnih ran mu še vedno kljuje v srcu. Prav ta mu je narekovala, da se je vedno znova lotil svoje bridke zgodovine in jo umetniško obdelal. Čisto drugače kot Zoran Musi�, ki je prav tako pretrpel Dachau. Pred petimi leti (26. maja 2004) so v Dachauu odprli razstavo njegovih del z naslovom »Zapornik 91324«, leto pozneje pa so jo pokazali v Slovenj Gradcu.Ena izmed teh slik bo zdaj ostala v Tinjah: v spomin tistim iz naše duhovniške skupnosti Sodaliteta, ki so postali žrtev ideologij 20. stoletja. Pet sobratov je prav tako trpelo v Dachauu, štirje so bili tam umorjeni, eden izmed njih je bil Anton Kutej. O Antonu Kuteju je v udobnih letih po vojni že pokojni sobrat rekel nekako takole: »Če bi bil bolj previden pri svojem govorjenju, nikdar ne bi prišel v Dachau.« In ker tak ni bil, je izgubil življenje.Značajno in pokončno so naši rajni sobratje po

stali pričevalci resnice, ki se ne da prilagoditi tokovom časa. Sicer je res skrajni čas, da smo tem našim mučencem odmerili dobro mesto v našem domu Sodalitete v Tinjah. Morda je prav zdaj pravi trenutek za to. Ko stopamo v leto duhovnikov, smemo naše mučence prositi, da bi ohranili to, za kar so oni morali darovati svoje življenje. Da bo na Koroškem še naprej živa božja beseda in slovenska kultura.

Osebno sem zelo srečen, da nam je bil Bogdan Borčič pripravljen pomagati pri postavitvi verodostojnega spomenika. Še posebej mu smemo biti hva

ležni, da nam je izročil eno tistih slik, ki so mu osebno zelo dragocene. Priskrbel nam je tudi arhitekta table. Marko Deu je idejo razvijal in nam skupaj z Mijo Zrnec razvil svitek z imeni naših mučencev. Tako je iskra našla svojo pot. Kaj vidimo, kadar gledamo v svet ali občudujemo naravo? Kaj vidimo, ko si ogledujemo slike umetnikov? In kako gledajo umetniki, da vidijo, česar mi ne vidimo? »Če bi oči imele dušo, bi ti videl,« je zapisal Aristotel. Na steni velike tinjske galerije visijo fragmenti zapuščene ladjedelnice ob Vrbskem jezeru. S svojim prijateljem, umetnikom Petrom Krawagnjem se je sprehajal ob Vrbskem jezeru. Nekje pri Krivi Vrbi sta prišla mimo zapuščene ladjedelnice. In zdaj smemo gledati, kaj je Borčič videl. Ko sem si v ateljeju ogledoval te slike, sem se ustavil pri veliki rjavi in si misli: ta je prav sodobna prispodoba za našo deželo Koroško in avstrijsko državo. Pri nas usiha slovenska beseda, drugod pa mladinci napadajo nekdanje aretirance koncentracijskih taborišč. Državni poslanci so izvolili nemškonacionalno mislečega moža za 3. predsednika državnega zbora, ki javno zmerja in žali naše starejše brate Jude. Kot so nas prej imeli za titove komuniste, se ista miselnost pojavi v besedi „antifašistični levičarski terorist“. Rjava barva („koroškega gvanta“) in nacistična miselnost se vračata. Ko sem tako glasno mislil, me je Bogdan takoj zavrnil: »To ste pa videli vi!«Cerkev je neke vrste ladjedelnica. V naše cerkve prihaja vedno manj ljudi. Bodo v bližnji prihodnosti od Cerkve ostali le še fragmenti zapuščene ladjedelnice?

kratki valkratki valJože Valeško

Če bi oči imele dušo, bi ti videl Bogdan Borčič v Tinjah

Govor Jožeta Valeška ob odkritju spominske plošče duhovnikom mučenikom iz vrst Sodali-tete in namestitev Borčičeve slike v Domu v Tinjah v čet., 28. maja 2009.



osredki Pripravila J e r n e J a J e z e r n i k

Pri PravilaJerne Ja Jezernik

Kugyjev razred Deset let je minilo odkar se je na Slovenski gimnaziji uredniščila posebna pedagoška jezikovna inovacija

Šolsko leto 1999/2000 je bilo za Slovensko gimnazijo v Celovcu v marsičem prelomno. Tedanji ravnatelj dr. Reginald Vospernik je skupaj s svojimi sodelavci in znanst-venimi svetovalci uresničil posebno pedagoško jezikovno inovacijo v alpsko-jadranskem prostoru: sku-pina 28-ih dijakov in dijakinj iz dežel ob tromeji, iz Koroške, Slovenije in Furlanije, se je vpisala v pionirski Ku-gyjev razred in s tem začela udejan-jati vizijo čisto posebnega med- in večkulturnega projekta. Ta je dijake s strokovnostjo in z močno osebno zavzetostjo njihovih profesorjev po znanju zanesljivo, po duhu pa odpr-to in strpno izobrazil v več jezikih in kulturah. Tako kot je ob koncu 19. in na začetku 20. stoletja veliki alpinist, planinski pisatelj in po duhu sve-tovljan Julius Kugy ne glede na izid tvegal težavne vzpone v Julijce, tako so si pred desetimi leti drznili tvegati tudi sodobni celovški kugyjevci. In veste kaj, v užitek jih je gledati, kako zmagujejo še danes! Za svoj jutri. Na Koroškem. V Evropi. V svetu.

Desetletnica Kugyjevih razredov tudi na filmskem traku»Za profesorja ni lepše pohvale, kot so zadovoljne in navdušene izjave nekdanjih in sedanjih dijakov Kugyjevih razredov,« je prepričana prof. Olga Gallob, ki ima poleg poučevanja jezikov v rokah tudi vse koordinacijske niti tega nenavadnega jezikovnega projekta. Po dobrem desetletju, ko so si Kugyjevi razredi že pridobili veljavo in ugled – vsako leto se vanje vpisuje več nadobudnih dijakov, njihovi maturantje pa se s svojim bogatim znanjem jezikov brez težav uveljavljajo v vsakem študijskem okolju –, je režiser Miha Dolinšek na filmski trak posnel nekaj najbolj vznemirljivih in na moč spodbudnih zgodb. Najmlajši dijaki Kugyjevih razredov navdušeno pripovedujejo o tem, da se radi učijo tujih jezikov, da so bili ku

gyjevci tudi njihovi bratje in sestre in da se med sošolci zelo dobro počutijo. Le eden od njih, simpatični Matteo de Palo iz Devina v Italiji prizna, da je včasih tudi težko ... Dijaki višjih razredov pa seveda razpravljajo še o drugih vidikih svojega šolanja v Kugyjevem razredu. Praktično izpopolnjevanje v jezikih, za katere si želijo, da bi jih lahko nekoč uporabljali tudi v svojem poklicu, iskrena nova prijateljstva, ki jih je skoraj nemogoče razdreti, številni poučni izleti v tujino, uživanje gostoljubnosti v gostiteljskih družinah v treh obmejnih regijah in še bi lahko naštevali. Nina Zdouc, sicer tudi dobitnica zlatega Cankarjevega priznanja, opozori še na eno prednost: »Zdi se mi zelo pomembno, da so med nami tudi dijaki iz Slovenije in Italije, saj se tako ogromno nauči

Metulji z jeziki sosedov na svojih krilih že nosijo Evropo



osredki

Kugyjev razred Deset let je minilo odkar se je na Slovenski gimnaziji uredniščila posebna pedagoška jezikovna inovacija

Metulji z jeziki sosedov na svojih krilih že nosijo Evropo

mo tudi drug od drugega.« S sedmošolcem Damjanom Dovžanom iz Poljubelja pa je povezana čisto posebna zgodba o uspehu: »Znanje jezikov mi zelo koristi. Doma imamo podjetje, v katerem lahko že zdaj s pridom uporabljam tuje jezike. Poleg tega pa se ukvarjam še s kolesarjenjem. Tekmujem po celi Evropi in tudi tam si uspešno pomagam s svojim bogatim znanjem jezikov.«

»Zdaj že letijo!«Livio Autischer je v Kugyjevem razredu maturiral leta 2007. Ko je pred leti prišel s Trbiža na Slovensko gimnazijo v Celovec, je govoril samo italijansko. Zdaj pa zna štiri jezike in že študira politične vede v Trstu. Anja Bostjančič iz Koroške v Trgu študira socialno delo, toda prav v teh mese

cih opravlja prakso v Tanzaniji. Kugyjev razred ima v spominu kot kraj srečanja, učenja in tolerance. Nik Petek, maturant iz leta 2008, pa je Ljubljano in Celovec zamenjal za angleški Bristol. In za študij arheologije in antropologije: »Kugyjev razred mi je pomagal do spoznanja, kako ljudje različnih kultur živijo svoje vrednote. In to različnost sem se naučil spoštovati.«Da, da, bo že držalo – nekdanji maturantje Kugyjevih razredov počasi, a vztrajno in angažirano postajajo odločni soustvarjalci odprte, tolerantne, prijateljske in spoštljive Evrope. Takšne, ki šele postaja nova vrednota ...

Kugyjev razred, kaj je že to?Pouk v Kugyjevih razredih poteka v jezikih vseh dežel ob tromeji: v slo

venščini, ki je glavni učni jezik, nadalje tudi v nemščini in italijanščini, vsako leto kot učni jezik tudi pri enem od predmetov – lahko pri matematiki, lahko pri zgodovini ... –, kot mednarodni sporazumevalni jezik pa je na predmetniku še angleščina. Prezahteven program, bi utegnili pomisliti, če ne bi bilo opaziti žara poučevanja in učenja. Zasluge za uspehe Kugyjevih razredov pa imajo poleg profesorjev gotovo tudi sedanji ravnatelj dr. Miha Vrbinc, jezikovni asistenti, starši, vzgojitelji v dijaških in mladinskih domovih, Slovenska študijska knjižnica z bralno značko, kulturna društva in drugi, ki bistveno dopolnjujejo pedagoškojezikovni koncept Kugyjevih razredov.

In kaj dela kugyjevce posebne? »Vsak prvi Kugyjev razred je v prvem tednu novega šolskega leta deležen posebne jezikovne kopeli z animacijami in igrami, ki zdaj že nekaj let poteka na Bistrici na Zilji. V njej se novopečeni kugyjevci v glavnem „potapljajo“ v italijanščino,« pojasni prof. Gallobova. Pravi magnet za dijake so tudi ekskurzije v tujino, izmenjave s številnimi partnerskimi šolami v Sloveniji in Italiji, spoznavanje življenja v gostiteljskih družinah dežel ob tromeji, jezikovni tedni italijanščine v Bibioneju in Lignanu, dobro počutje v razredu in v dijaškem domu ter široka paleta prostočasnih in kreativnih dejavnosti. Dijaki pa se počutijo dobro tudi zato, ker jih profesorji in tudi ravnatelj dejavno podpirajo v njihovih dejavnostih. Sedmošolko Matejo Borotschnik iz Ladin v Rožu, ki se uči kar šest jezikov, poleg slovenščine, nemščine, italijanščine in angleščine tudi latinščino in ruščino, še posebej navdušujeta italijanski jezik in kultura. »Pravzaprav nisem pričakovala, da se bom po sedmih letih naučila toliko italijanščine, ker se mi je zdel ta jezik zelo težak. Zdaj pa presenečena ugotavljam, da Italijane zelo dobro razu



osredki

mem in se z njimi suvereno pogovarjam.« Mateja, za katero so Kugyjevi razredi odlična kombinacija šole in življenja, mi potem pripoveduje še o nepozabnih izmenjavah z učenci partnerske šole v Osoppu, številnih potovanjih po Italiji, simpatičnih jezikovnih nesporazumčkih, nerazdružljivih prijateljstvih in načrtih za poklicno prihodnost, povezano z jeziki. Šestošolec Luka Mletschnig iz Želuč pa je pri svojih petnajstih letih na podlagi svojih izkušenj v Kugyjevem razredu že trdno prepričan, da Koroška ni edino središče sveta. »Vidim, da na Koroškem še danes nisi sprejet kot Slovenec. V svoji domovini se ne počutim doma, zato me vleče v svet. Kugyjev razred mi daje možnost, da bom to lahko tudi uresničil.« Morda v Sloveniji, morda v Italiji, najraje pa v angleško govorečem svetu.

Aktivno živeti v treh jezikih in kulturahProf. Olga Gallob, ki je letos od Združenja staršev na Slovenski gimnaziji za svo

je zavzeto pedagoško delo prejela posebno Volbankovo nagrado, poleg žara, ki je neizbrisljivo v njej, kugyjevce poučuje predvsem s svojim zgledom. »Jaz ves čas aktivno živim in delam v treh jezikih in treh kulturah, v odprtem Kugyjevem duhu. Morda me je v tem zaznamovala tudi izguba mojega partnerja alpinista, ki se je pred leti smrtno ponesrečil v gorah.« Toda težke preizkušnje rodijo moč za nove ideje. Prof. Gallobova se tako na primer z veseljem spominja julija 2008. Ob 150letnici Kugyjevega rojstva je na spominski slovesnosti v Trenti pred izbrano družbo predstavila Kugyjeve razrede Slovenske gimnazije. S povedanim je sprožila neustavljivi val zanimanja in navdušenja. »Za poslušalce je bilo to tako sveže in tako drugačno, da je močno odmevalo. V pozitivnem smislu. Ljudje so po predstavitvi prihajali k meni in hoteli izvedeti še več o Kugyjevih razredih.« – Ste zdaj med radovedneži tudi vi?

Prof. Olga Gallob, koordinatorica projekta Kugyjevih ra-zredov in dobitnica posebne Volbankove nagrade za zaslužno pedagoško delo: »Tudi moja otroka obiskujeta Kugyjev razred. Zato iz čisto osebne izkušnje vem, koliko zavzetosti potrebu-jejo starši, če na primer pri sebi doma gostijo učence iz dru-gih krajev in drugih dežel. Toda na ta način gotovo tudi veliko pridobijo, saj so v izmenjavah med partnerskimi šolami potem njihovi otroci tisti, ki uživajo gostoljubnost in tako izboljšujejo znanje jezikov, hkrati pa pri tem krepijo lastno identiteto.«

Kugyjevka Mateja Borotschnik (7.A): »Kugyjevi razredi so odlič-na kombinacija šole in ži-vljenja.«

Kugyjevec Luka Mletschnig (6.A): »Sam prihajam iz Ko-roške, iz Želuč, v pro-stem času pa zelo rad igram košarko s svoji-mi sošolci iz Slovenije in Italije.«

DESET LET KUGYJEVIH RAZREDOV SLOVENSKE GIMNAZIJE V CELOVCU

V ŠTEVILKAH289 dijakinj in dijakov iz Avstrije, Slovenije in Italije

70 projektov, ekskurzij, nastopov, predstavitev in jezikov-nih tednov

48 sej tima Kugyjevih razredov

40 enotedenskih srečanj s partnerskimi šolami iz Avstrije, Italije in Slovenije

28 večerov s starši

21 supervizij vodilne projektne skupine Kugyjevih razredov

15 razredničark in razrednikov

15 obiskov partnerske šole v italijanskem Osoppu

13 partnerskih šol

14 učiteljic asistentk in učiteljev asistentov

10 jezikovnih kopeli na Rebrci in na Bistrici na Zilji

8 jezikovnih tednov v Bibioneju in Lignanu

1 evropski pečat

1 šola: ZG/ZRG za Slovence v Celovcu

29 novih prijav za Kugyjev razred v šolskem letu 2009/10


obrobki

7ŠTIRINAJST DNI XIV

Suzana Rejak, doma v Sloveniji, je bila več let jezikovna asistentka za slovenski jezik na Višji šoli za gospo-darske poklice v Št. Petru. Svoje delo v Št. Petru je konec maja zaključila. Mnogo napora je vložila v spodbuja-nje literarne ustvarjalnosti dijakinj in dijakov. Kaj pravi Suzana Rejak o ustvarjalnem potencialu mladih in kaj o koroških Slovencih? Preberite!

Kako je mogoče dijake spodbuditi za zu-najšolsko ustvarjanje?Suzana Rejak: Potreben je sproščen, zabaven, inovativen ter motivirajoč pristop k pouku jezika ter prav tako tudi književnosti. Osebna dostopnost in obenem tudi zdrava distanca ter širina, kar se znanja tiče, in medsebojno povezovanje vsakdana in jezika, da dobijo občutek, da je jezik res živ in se tudi glede na rabo in zgodovino spreminja. Časi togosti in frontalnih predavanj so minili.

Kako ste na Višji šoli doživljali in odkri-vali ustvarjalni potencial dijakov?Rejak: Dijaki se zelo hitro pokažejo, sicer najprej sramežjivo in zadržano, kasneje pa zelo radi pokažejo svojo ustvarjalnost. Za slednje je potrebna neumorna spodbuda, nasvet, dobra beseda in strokovna podpora, da vedo, da si na njihovi strani in da si vesel njihovih del ter poklonjenega časa in da jih za trud tudi primerno nagradiš – kar se ocen tiče – in javno pohvališ, tako pred kolegi profesorji kot pred razredom.

Kaj bi dijakinjam in dijakom v Št. Petru zapisali v spominsko knjigo?Rejak: Naj ohranijo plemenitost v srcu, ljubezen do domovine, katerakoli že to je, delovnost in poštenost. Naj se zavedo, da so prijatelji zelo pomembni, in to ohranjajo. Naj tudi vedo, da vse znanje prav nič ne koristi, če ga ne podpira pošteno srce.Ker pa sem se sama z mladino precej ukvarjala, jo svarim pred katerokoli obliko odvisnosti, ki ne samo da razbije človeka kot porcelan, razbije tudi širšo skupnost in najpomembnejšo celico skupnosti – družino. Kako ste kot Slovenka iz Slovenije doži-veli koroške Slovence? Kaj je tisto, kar se da pri njih občudovati ali posnema-ti, in kaj tisto, kar jih ne dela ravno sim-patičnih?Rejak: Koroški Slovenci so kot slovenska narodna skupnost res specifika. Spoznala sem veliko ljudi, in med nekaterimi nami bo zagotovo ostala prijateljska vez, ki se bo mogoče lahko kdaj obrnila v smer medkulturnega sodelovanja, povezovanja in skupnih projektov.Občudovanja vredna je koroška angažiranost na področju kulture (zbori, gledališka dejavnost, razstave ...) ter njihova zavzetost za dosego svojih pravic.Moteče pa je mogoče to, da nekateri na Slovence še vedno gledajo malo zviška in nimajo radi občutka, da bi morali na področju slovenskega jezika (mediji, šolstvo) kaj izboljšati oziroma se pustiti poučiti. V tem jih »odlikuje« znana koroška trma ter samozadostnost.

WIRMI – šolsko glasilo, ki nikdar ni izšlo

Osemindvajset strani. To je grafično moderno, predvsem pa prikupno oblikovano šolsko glasilo. To je pestra vsebina z besedili udeležencev govorniškega natečaja, pesem o dvojezičnosti, nekaj duho-vitih besedil pa je samo navidezno duhovitih ... Kako je New York Times reagiral na podelitev nagrad nagrajencem govorniškega natečaja ob Tischlerjevi nagradi, pa ni le duhovito, temveč odlično!

Vsekakor: škoda, da Šolski »cajtng«, letnik II., št. 1., junij 2008 ni izšel. Tako je le malo ljudi ta časopis prebralo v elektronski obliki. Mentorica Suzana Rejak je v uvod-niku napisala: »Sedaj pa na veselo listanje s tresočimi se rokami in na, za vaše oči in dušo, zdravo branje.«

Nasvet, dobra beseda, strokovna podpora – tako je Suzana Rejak spodbujala mlade k ustvarjalnosti na Višji šoli v Št. Petru

»Da vedo, da si na njihovi strani

Pripravilv i n c e n c G o t t h a r d t



na svetlo dano

Pesmi

mlado

Moja postelja Zjutraj, ko vstanem,

je nikoli ne pospravim.

Med tednom mama jo pospravi,ker v šolo se odpravim.

Rada v njej ležim

in čas si preganjam,včasih pa tudi kaj lepega sanjam.

Skratka, v postelji mi je lepo,saj mi je v njej vedno prijetno

toplo.

LAURA KOŠIR, 3.AZG/ZRG zv Celovcu

(mentorica Maja Millonig-Kupper)

Golob hrepenenja Ljubezen,ki je odšla,

ni izgubljena ljubezen.

Je ptica,ki je odletela v nebo spomina,

kjer živi na vekomaj.

Živi,da ne pozabimo

na izvir sreče.

Ljubezen,ki nam pošilja

goloba hrepenenja.LIDIJA GLOBOKAR,

nekdanja učenka slovenske šole v Stuttgartu v Nemčiji, zdaj študentka v

francoskem mestu Aix-en-Provence

Ljubezen Kot sonce,

kot dež.

Kot mir,kot vojna.

Kot nasmeh,kot solze.

Lahko ti da vseali ti vse vzame.

Tudi če ni vedno sonca,potrebuješ jo.

LJUBEZEN.

LIDIJA GLOBOKAR

PravijoSo rekli, da je Zemlja plošča,

da vesolje kar naprej se veča,jaz rečem »škoda«, ti zakličeš »Kakšna sreča!«

Na pogled obe enaki, prva je povprečna,drugo rišejo v oblake,

a duša, pravijo, ostane večna.Brez vode roža oveni.

Pravijo, da kaktus bolje brez živi,ta bode in skeli, roža pa lepo diši ...

Ti vrtnica si, ki sladkó diši,a ko v snegu ti privzdignem krilo,

pokažeš trnje, narediš mi bolečino.

JAKA NOVAK, Višja šola za gospodarske

poklice v Št. Petru

Moja posteljaZjutraj, ko vstanem,

je nikoli ne pospravim.

Med tednom mama jo pospravi,ker v šolo se odpravim.

in čas si preganjam,včasih pa tudi kaj lepega sanjam.

Skratka, v postelji mi je lepo,saj mi je v njej vedno prijetno


KO LJUBITELJSTVO POSTANE ŽIVLJENJSKA NALOGApiše Vincenc Gotthardt


Na Slovenski gimnaziji si lahko ogledate razstavo likovnih del in umetniških izdelkov iz gline, ki so jo pripravili dijake gimnazije z Raven na Koroškem.

Pridna učenka V šoli pridno na prostoru sedi

in čaka, da zvonec zazvoni.Celo uro ne klepeta

in dobi ena plus ali dva.

Doma se je že cel popoldan učilain tudi domačo vajo je že naredila.

Učiteljica zelo vesela bo,ko ji bo ponosno povedala to.

Zvečer bo pa še pridno bralain se malo z družino poigrala.

Potem gre pa hitro spat,ker mora zjutraj zgodaj vstat’.

MIRJAM SADOVNIK 3.AZG/ZRG za Slovence v Celovcu


K objektom:







Z melodijo v ušesih Glasba spremlja me povsod,

z melodijo v ušesih grem na pot.Zgodaj zjutraj v avtu si radio vklopim,

da me glasba zbudi, preden v vlak vstopim.

Poslušam popevke, pop in rock,včasih pa take, da gre mami na jok.

Raje vidi, da vzamem kitaroin ji zaigram romanco pravo.

Pojem v zboru, ker glasba združuje,igram v orkestru, ker nas navdušuje.

Glasba mi vedno dela veseljeod ponedeljka tja do nedelje.

KATJA KOREN, 3.AZG/ZRG za Slovence v Celovcu
















Pripravila J e r n e J a J e z e r n i k

Moja domača vas: Sveče»Sveče, to je kraj, kamor smo se kot družina, v kateri je oče diplomat, mati pa mednarodno dejavna mezzosopranistka, vedno znova radi vračali, in sicer ne glede na to, kje smo živeli. Sveče, kjer imam staro mamo in najboljša prijatelja, so moja domača vas, oaza miru, domovina, dom,« ugotavlja Simon. A kmalu nato doda: »Ker pa je to vas s komaj tristo prebivalci, mi – kadar sem pač tam – kar hitro postane dolgčas.« Takrat z veseljem skoči v Celovec na klepet s prijatelji in znanci, se odpelje na obisk k očetu v Sarajevo, ki so mu v tej še vedno razboleni bosanski prestolnici zaupali mesto visokega predstavnika mednarodne skupnosti in posebnega predstavnika Evropske unije, ali pa oddrvi v Ljubljano na ogled kakšne zanimive kulturne prireditve in po drugih opravkih. »Po kakšnem tednu odsotnosti pa Sveče spet že močno pogrešam. Če je le mogoče, se vsaj za en dan v tednu vrnem domov, da si naberem moči za nove izzive.«

Vsrkavanje novih jezikov, mest, deželKo je bil oče kulturni ataše v Pragi, mama pa je zaradi svoje pevske kariere precej potovala po svetu, so malemu Simonu priskrbeli domačo varuško, od katere se je mimogrede naučil njene spevne materinščine. Prek nje je vzljubil Češko, zlato Prago. »Res sem ji globoko hvaležen za to, da me je naučila tega zame najlepšega slovanskega jezika. To je bilo eno najlepših daril v mojem življenju.«Starša, oče iz Sveč, mama pa iz slovenske begunske družine iz štirinajstmilijonskega Buenos Airesa, sta s svojim sinom doma govorila le slovensko. Tako se je Simon z nemščino srečal najprej v nemškem vrtcu v Pragi, pozneje pa na Bistrici v Rožu, kjer je obiskoval ljudsko šolo. Ko so se Inzkovi čez nekaj let preselili v avstrijsko prestolnico, pa se je naučil tudi malo dunajskega dialekta, ki se mu zdi nekaj simpatično posebnega. Sploh je bil Dunaj za Simona čisto posebna življenjska izkušnja: sredi živahnega velemestnega utripa je ugotovil, da mu manjkata – Koroška

in slovenščina. Ko se je potem vrnil na Koroško, se je vpisal na Slovensko gimnazijo v Celovcu in začel kot goba vsrkavati vse slovensko. Predvsem pa se je dejavno vključil v mladinsko kulturno, športno in politično delo.

Angažirani poznavalec evropskih manjšinKadar se mora Simon odločiti med dvema potema, se po navadi odloči za tisto, ki je najmanj običajna. Tako že zdaj ve, da si bo pri študiju mednarodnih odnosov v Ljubljani – poleg angleščine – kot tuji jezik izbral še španščino, pri očetu v Sarajevu pa se hoče naučiti še srbohrvaščine oz. bosanščine. Neobičajno pa je tudi njegovo živahno zanimanje za vse evropske manjšine. »Na njih se meri prava demokracija v Evropi,« je prepričan. Baski so sijajni ljudje, čeprav časopisi o njih pišejo manj prijetne reči, Bretonci v Franciji sploh niso priznani kot manjšina, Škoti so vztrajni in enotni v svojih prizadevanjih za neodvisnost, za svoje preživetje, koroški Slovenci pa ...

poglejmo čez plot

Ta pa res gleda čez plot!

Hja, če je pa res ... Ko zgovorne-mu devetnajstletniku živahnih oči

postavim tako preprosto vpra-šanje, kot je to, kje je doma, se

name usuje plaz doživetega na-števanja: Sveče, Buenos Aires,

Dunaj, Praga, Celovec, Ljubljana, Sarajevo. Domače pa se počuti

tudi med Katalonci, Baski, Breton-ci, Južnimi Tirolci, Škoti, Lužiškimi Srbi ... Ko bo jeseni v Ljubljani se-del v študentske klopi, bo gotovo eden najbolj razgledanih in izku-

šenih brucov mednarodnih odno-sov. – Smem predstaviti?

Simon Inzko.



Peter Fantur bo za dva dni v sep-tembru odpotoval v Schwanen-stadt v Gornji Avstriji. Tam bo član žirije mednarodnega nateča-ja za najboljšo otroško in mladin-sko knjigo. V teh dveh dneh bodo člani žirije izbrali najboljše pri-spevke na geslo »Skupaj živeti – vi pri meni in jaz pri vas«. Schwanen-stadt v Gornji Avstriji pa pomeni tudi to, da bodo med nagrajenimi prispevki v nemškem, italijanskem in angleškem jeziku tudi prispevki v slovenščini. Za ta del je odgovo-ren Peter Fantur, doma v Št. Jako-bu v Rožu.

Kako je Fanturja pot pripeljala v Schwanenstadt? Vse skupaj se je začelo s študijem v Salzburgu. Tam sta se v domu spoznala Michael Aichmayr in Peter Fantur. Fantur je študiral pedagogiko verouka, Aichmayr pa germanistiko. Oba sta doktorirala. Prijateljstvo med njima pa je ostalo trdno tudi po tem, ko sta se vrnila vsak v svoj domači kraj. Ko je Michael Aichmayr postal vodja literarnega natečaja v Schwananstadtu, je vedel le eno – literarni natečaj mora postati mednaroden. Ker je poznal Petra Fanturja, se je spomnil tudi slovenske narodne skupnosti. Prvi naslov, kako vključiti slovensko narodno skupnost na Koroškem in Slovenijo, je bil Peter Fantur. Leta 2005 je bilo prvo srečanje med županom in prijateljem Aichmayrom pri Fanturju doma. Od takrat je razpis za natečaj dvojezičen (nemškoslovenski), prvi prispevki pa so prišli z dvojezičnih šol na Koroškem. In z njimi tudi nagrade. Mlada Tatjana Igerc je ena od sodelujočih, ki žirije s svojim

sodelovanjem v preteklih letih ni prepričala le enkrat. Tako je literarni natečaj v Schwanenstadtu poleg italijanskega jezika vključil tudi slovenski jezik. To, kar še manjka, tako Fantur, je, da bi v Sloveniji našli partnerja, s katerim bi sodelovali. Toda čemu iskati, če pa to vlogo že od leta 2005 z velikim zadovoljstvom opravlja Peter Fantur! Ne le lansko leto, tudi že prej so avtorji iz Slovenije sodelovali v vseh kategorijah (od osnovnošolcev do odraslih) in za svoje ustvarjanje prejeli nagrade. Peter Fantur je z deležem slovenskih prispevkov zado

voljen. V letu 2008 je bilo od 122 prispevkov 38 slovenskih. Od teh jih je bilo 12 iz Koroške. Pri letošnjem razpisu pa se ponuja še ena novost – prispevek iz Libanona. V žiriji sodeluje član (upokojeni profesor), ki obvlada arabske jezike.

»Sicer nisem noben pisatelj. Slovensko pa znam. To je bil tudi vzrok, da sem prišel v žirijo!« – Tako o sebi skoraj zašepeta Peter Fantur. Pri tem pa je iz spomina črtal svoje obetavne literarne začetke pred več desetletji v glasilih Žetev in Pogovori. Pravi: »Občudujem vsakega, ki literarno ustvarja!« Pri tem pa pozablja na svoja nedokončana literarna besedila. Ocenil jih je po svojih literarnih merilih in jih odložil. »Včasih sem ustvarjal. To je bilo v prejšnjem stoletju, da, tisočletju.« Nasmehne se in kar tako mimogrede pove, da ima na ta dan še dva termina, ki jih mora kot svobodni novinar opraviti za koroški dnevnik Kleine Zeitung. Ime Peter Fantur je tam že trinajst let kakovostna blagovna znamka. Ne le njegovi prispevki, tudi njegove fotografi je govorijo o tem, tu piše in fotografi ra nekdo, ki novinarsko delo žlahtni s svojo ustvarjalnostjo. Pisanje je v življenju Petra Fanturja vedno igralo pomembno vlogo. »Ko je prišlo do spremembe v zasebnem življenju, je nastala velika praznina, ki sem jo napolnil z novinarskim delom.« Mimogrede naj omenimo še, da je Fantur član farnega predsedstva in član vodstva Regionalnega centra. Po poklicu je profesor verouka. Poučuje na trgovski akademiji v Beljaku. Tam poučuje tudi prosti predmet PR in slovenščino.

Mednarodni literarni natečaj Schwanenstadt v Gornji Av-striji letos že sedmič. Član ži-rije je koroški Slovenec

Peter Fantur. Slovenski prispevki so zaže-leni.

V maternemV maternem o skupnem

7. MeDnARoDni nATeČAJ ZA nAJbolJŠo oTRoŠko in MlADinSko knJiGo 2009

Skupaj živeti – vi pri meni in jaz pri vasNatečaj: Dela naj bodo napisana v maternem jeziku ali pa dvo- oziroma večjezično (v jezikih, ki se govorijo v alpsko-jadranskem prostoru)Rok za oddajo: do petka, 19. junija 2009, do 12. ureNagrade za naslednje kategorije: 1. osnovna šola (ljudska šola) 2. osnov-na šola (glavna šola/nižja stopnja gi-mnazije) 3. srednja šola, poklicna srednja šola, strokovna srednja šola, gimnazija 4. višja šola, višja strokov-na šola, izobraževalna ustanova za učitelje, univerza 5. odrasliPodrobnejše informacije: glej razpis na www.schwanenstadt.at Kontaktna oseba za slovenske pri-spevke: Peter Fantur, 9184 St. Ja-kob/Št. Jakob 174 b, telefonska številka: 0676-3879806, e-mail: [email protected]

Peter Fantur o literarni nagra-di Schwanenstadt: »Nagrada Schwa-nenstadt je lahko majhna odskočna deska za literarno ustvarjanje. Morda bo čez ka-kih deset ali dvajset let v literarnem sve-tu alpsko-jadranskega prostora zaslovel nekdo, ki je bil za svoje prve literarne ko-rake nagrajen prav s to nagrado.«

jeziku življenjuPripravilv i n c e n c G o t t h a r d t



Prve vroče poletne dni smo že preživeli, ne bo več dolgo, pa se bomo veselili dopusta.In kaj, prosim Vas, bi bil dopust, tisti »dolce far nien te«, kot pravijo Italjani, brez lepe, zanimive, vznemirljive knjige, s katero se človek odpravi na potovanje, ne da bi se pri tem premaknil za milimeter? Če ne bomo brali, nas bo pobralo, je vedno rad modroval vodja Mohorjeve založbe v Celovcu Franc Kattnig, ki je desetletja kot lev zagovarjal tezo, da založba brez kakovostne literature in sodobnih avtorjev ni vredna svojega imena.Nič ne bom polemiziral – ampak to sem prijatelju preprosto dolžan. Allora! Ni sveta brez literature! Zato malo pobrskajmo in poglejmo, kaj bi lahko vtaknili v popotniško ali počitniško torbo. Vodnika naj nam bosta dva literarna dogodka, ki sta resnično izjemna.Prvi datum naj bo 23. junij, dan pred godom sv. Janeza Krstnika. In sicer za vsakogar, ki na ta večer še

ni doživel pravega ljudskega praznika, ko se večstoglava, če ne večtisočglava množica ljubitejev sodobne slovenske literature zbere pod Cankarjevim vrhom na Rožniku nad Ljubljano, da bi bila priča izboru najboljšega slovenskega romana, ki je izšel v pretekli sezoni. Podelitev nagrade »kresnik« je – in to govorim iz lastne izkušnje – najlepši ljudski praznik umetniške besede daleč naokrog.Strokovna žirija v Cankarjevi sobi izbira med petimi najboljšimi romani. Medtem se radovedneži veselijo kakovostnega kulturnega programa in – golaža, ki mu daleč naokrog ni para. Med letošnjimi fi nalisti, ki so praviloma prišli v izbor, sta dva romana, na katera bi rad posebej opozoril. Prvi je roman »Drevo brez imena« Draga Jančarja, ki je doslej kot zmagovalec v sprevodu vil že dvakrat prižgal kres pred cerkvijo. Po fabulativni ravni se je Jančarju znova posrečil roman, poln poezije, poln namigov, ki merijo v srčiko slovenske duše. Še posebej pretresljiv pa je tudi zaradi tega, ker je prišel med

ogrizkiVtihotapljena literatura v počitniško-popotniške torbe

piše Horst Ogrisfeinigovi moli & duri

So orgle po naših cerkvah prav uglašene?

Tako kot nas izziva tako imenovana kriza tudi drugje, tako sta tudi petje in glasba v cerkvi nekaj, kar je podvrženo spremembam. Vzemimo naše slovenske cerkvene pesmi. Le nekaj je starodavnih, večina pa iz devetnajstega in iz prve polovice dvajsetega stoletja. Imamo mnogo lepih melodij, ne pa toliko globokih besedil. Kar imamo vsaj v ostankih, je ljudsko petje, ki ni enoglasno, temveč ponekod celo tudi štiriglasno. In tu smo že pri prvem problemu. Avstrijsko šolani organisti in cerkveni glasbeniki vsaj po mojih izkušnjah ne vedo nič o tej večglasni ljudski tradiciji in tudi na Koroškem učijo enoglasni model, kot ga uporabljajo t. i. Nemci, ko prepevajo iz molitvenika in pesmarice Gotteslob. Včasih imaš občutek, kot da nekateri na Koroškem samo čakajo, da bi slovenska pesem onemela ...

Imamo veliko število, če ne že ogromno število Marijinih pesmi, primanjkuje pa nam pesmi, katerih besedila se nenehoma napajajo iz biblijskih virov. In če so nekateri skladatelji (npr. Jože Trošt) že napisali precej takih skladb, pa te preprosto še ne krožijo med ljudstvom.

Nadalje so tu izzivi na svetovni oz. evropski ravni. Mnogi se nismo mogli navdušiti za tako imenovano disonantno glasbo, in ko prebiram cerkvene glasbene revije iz tujine, vidim, da tudi drugim ni lahko. Morda bi se dalo ta problem opisati drugače: če disonance nimajo svoje podlage v skladbi sami in v zgodbi, ki jo skladba opisuje, potem se nam take disonance po navadi zdijo neprimerne, če že ne odvečne. Morda samo skladatelj čuti tako ostro, našim čustvom pa se ne posreči, da bi mu sledila. V zvezi s tem so tudi orgle – posebno nove orgle – v zadnjih treh desetletjih uglaševali na t. i. neobaročen način. Danes vemo, da prave, originalne baročne orgle po navadi niso zvenele tako ostro in hkrati krhko. Vse kaže, da so le nekateri projicirali tak zvok v tedanji čas. Nekateri visoki registri, ki so intonirani neobaročno, delujejo celo kot ostra igla. Šele počasi humaniziramo tudi zvok orgel.

A n d r e j Fe i n i g

Iščimo odgovore na eksistenčna vprašanja!

Podelitev nagrade »kre-snik« je – in to govo-rim iz lastne izkušnje – najlepši ljudski praznik umetniške besede daleč naokrog.



„Pisatelj, snemalec fi lmov ter strokovnjak za spolnost

Oswalt Kolle (80) je že v šestdesetih letih prejšnjega stoletja izdal knjigo z naslovom »Dein Mann, das unbekannte Wesen« (Tvoj mož, neznano bitje). Meseca maja je predaval na Dunaju. Osrednja vsebina njegovega predavanja pa se še zmeraj glasi: kako z moškimi in ženskami.

Tudi Gerti Senger se že desetletja nedeljo za nedeljo v »pisani izdaji bulvarskega tiska« trudi, da bi nas končno vendar za daljši čas pripeljala skupaj. Vendar sama priznava, kako težko naj bi bilo doseči ta cilj.

»Ženske in moški se ne ujemamo« se je glasil naslov časnika Der Spiegel, podnaslov pa je bil »Boj med spoloma«. Henryk Modest Broder je dal svojemu članku naslov »Zmagoviti brodolom ženskega gibanja«.

Celo Sigmund Freud s svojimi besedami ni zadel, ko je rekel, »da je edini kulturni uspeh žensk tkanje in pletenje, to pa ima svoj izvor v pokrivanju genitalij«. Nekatere ženske so upravičeno neprijetno prizadete.

Takšno omalovaževanje žensk, napake moških, je za olimpijsko zmagovalko Elfriede Jelinek, pravilno seveda »Nobelovo nagrajenko za literaturo«, enajstmetrovka. To priložnost je tudi enkratno uporabila. Petru Huemru je na Freudovo trditev odgovorila takole: »Prepričana sem, da je treba izvor vseh kulturnih tehnik iskati pri ženskah. Zdaj so dognali, da je treba tudi izvor jezika pripisati praženski in da se je jezik iz roda v rod prenašal po ženski liniji. Obstajajo matematični modeli, ki to ponazarjajo: zmogljivost jezika, skladiščenje, ki je privedlo do trgovanja, to pa do jezika. Da je bilo skladiščenje nazadnje delo žensk, se pri tem pozablja.«

Če je res, da so moški tisočletja radi hodili le na lov in zbirali hrano, družino pa so hranile, varovale in preživljale ženske – Marija Hedenik iz Velinje vasi meni, da to misel potrjujemo mi moški s tem, da še vedno radi pečemo na žaru, toda samo meso in to »zunaj«, na vrtu –, potem bo treba v vsa predstavništva izvoliti polovico žensk, v fi nančna predstavništva pa celo 60 odstotkov.

„gregejevi citati

“

Kulturne tehnike, vse v rokah enega spola?

G r e g e j K r i š t o f

slovenske bralce pred odkritjem grozot novih groznih jam, kjer ležijo pobiti nedolžni. Drugi roman v deseterici izbranih pa je roman Gorana Vojnovića »Čefurji, raus!«, ki brez vsakega sramu in v šokantno lepem žargonu pripoveduje o rasističnih zametkih današnjih slovenskih purgarjev zoper južnjake, čefurje. Že dolgo slovenski družbi ni nihče pod nos podtaknil tako neusmiljenega zrcala, kot je to s šarmom mladosti storil Goran Vojnović. 23. junija, v kresni noči, bomo izvedeli, ali je eden od teh romanov res tudi zmagal. Ne glede na to sta oba romana več kot vredna branja, saj odpirata vrata v tolmune slovenske psihe. Znan je tudi že letošnji dobitnik nagrade vilenica. Prireditve ob podelitvi bodo letos potekale od 2. do 6. septembra v Trstu. Nagrado bo prejel tržaški germanist in romanopisec Claudio Magris. S svojo prvo knjigo –uspešnico »Lontano da dove – il mito habsburgico« – (Daleč od

kod – habsburški mit ) je svojčas odprl novo dimenzijo razmišljanja o Srednji Evropi, ki jo je dokončno nadgradil z refl eksivnim romanom »Danubio« (Donava). Kdo sem? Od kod prihajam? Kam grem? O teh treh fi lozofskih in za vsakega človeka usodnih vprašanjih govorijo knjige, ki sem vam jih hotel z navedenimi avtorji vtihotapiti v vašo popotniškopočitniško torbo. Prepričan sem, da vam bodo v korist in veselje.Če pa boste s seboj vzeli katere druge knjige, katerih producenti so resnobni literati, vam ne bom zameril.Po počitnicah se lahko dobimo ob kozarcu vina – in že danes se grem stavit, da bomo ob čtivu, ki smo ga usvojili, sproščeno razpravljali prav o vprašanih, ki sem jih pravkar zabeležil.Stavim tudi, da ne bomo prišli do defi nitvnega zaključka.Tako bo tudi prav, ker bo s tem potrjeno, da smo živa bitja, ki imajo več potreb kakor zgolj preživetje.

ogrizki piše Horst Ogris

Iščimo odgovore na eksistenčna vprašanja!



N OVO N A K N J I Ž N I P O L I C I

kibicZ B A D L J I V I P R I G R I Z K I

didD R U Z I N A i n D O M

dD R U Z I N Aid

i n D O M

mohorjeve družbe celovecp r i l o g a

U r e d n i c a : G a b i F r a n k

N o v o p r i M o h o r j e v i

Mohorjeva založba, Krščan-ska kulturna zveza in Narodo-pisni inštitut Urban Jarnik so izdali literarno-publicistični zbornik o Vinku Poljancu.

Duhovnik Vinko Poljanec je zaznamoval življenje koroških Slovencev, posebej v Škocjanu, kjer je bil dve leti kaplan in 30 let župnik. Bil je duhovnik z dušo in telesom, izvrsten pevec, nadarjen pridigar in razumen katehet, kot je v spremni besedi h knjigi zapisal Janko Zerzer. Farani so ga ljubili, kakor je on ljubil svojo faro. Razdajal je s polnimi rokami: podpiral je dijake, šolske sestre, revne domačine in druge. V celovškem zaporu je zapisal v naslovu omenjeni stavek, v zapor so ga spravili nacisti. Knjiga Vinko Poljanec – literarnopublicistični zbornik so predstavili v rojstnem kraju duhovnika – v Destrniku. Knjigo sta predstavila s koroške strani Nužej Tolmajer – predsednik Narodopisnega inštituta Urban Jarnik – in zgodovinar Avguštin Malle, ki je v knjigi osvetlil Poljančevo delo kot deželnozborski poslanec in zgodovinska ozadja.Ob 70letnici smrti duhovnika in deželnozborskega poslanca Vinka Poljanca so Krščanska kulturna zveza, Slovenski narodopisni inštitut in društvo Urban Jarnik in Mohorjeva založba izdali zbornik o duhovniku, ki je na Koroškem tako zaznamoval duhovno, kulturno in politično življenje. Poljančevo delovanje je daleč presegalo meje škocjanske župnije. V okviru narodne skupnosti se je udejstvoval na skoraj vseh področjih: kot politik je bil dve mandatni dobi slovenski poslanec v koroškem deželnem zboru, kot gospodarstvenik je zastopal koroške Slovence v deželnem kmetijskem svetu in v Koroški kmetijski zbornici. Bil je predsednik Slovenske krščanskosocialne zve

Poljančeva oporoka: »Ljubi, sočustvuj in pomagaj!«AlenkA RebulA

Globine, ki so nas rodileVsakokrat, ko se občutljiv odrasli človek zazre v oči majhnega otroka, začuti, da se tiho premaknejo globine, v katerih spi spomin. Očarajo nas zavzetost, pronicljivo vživetje in dialektika – razpostavljanje nasprotij, logika krožne vzročnosti in neredko prav biblična dikcija. Avtorica se izrecno zavzema najprej za notranje

samoprečiščenje vzgojiteljev, šele nato za spreminjanje postopkov ravnanja z otrokom. »Otroci nas vabijo v prerojenje.« Občudovanja vredno delo, za katerega bi želel, da bi ga prebirale generacije staršev in vzgojiteljev, da bi znali omogočiti naravno dozorevanje. 306 strani, ISBN: 978-3-7086-0468-8, 17,90 evra

SAbine DillneR

Piratinja Življenje Granie O 'Malley Na zmajevih krilih je nova zbirka, namenjena najstnikom, ter prinaša življenjske zgodbe in dogodivščine mladostnikov tako iz preteklosti kakor iz sedanjosti. Na krilih mladosti je pogled na svet iskriv, poln pričakovanj in načrtov, včasih zaznamovan tudi s tesnobo in negotovostjo. Vsak nov naslov v zbirki bo napeta in doživeta zgodba,

pravzaprav kar druženje z vrstniki, ki vam bodo odstirali nove svetove, vas navduševali, pa tudi usmerjali nazaj k vam samim. Irska, 16. stoletju: Vodja enega izmed klanov, O' Malley, nima nobenega moškega potomca, ampak le hčerko Granio. Morje neizmerno privlači dekle. Ko je stara 15 let, sme tik pred poroko s človekom, ki ji nikakor ni všeč, še enkrat na svojo ladjo. Ta jo ponese daleč od Irske, nazaj pa pride Grania z dvema ladjama. Tako je rojena piratinja. 279 strani, Zbirka: Na zmajevih krilih 1, ISBN: 978-3-7086-0402-2, 25,90 evra

niko kuppeR

Modest – GosposvetskiObiski pri starih starših so bili za malega Sama vedno zelo zabavni. V veliki hiši ob jezeru sta mu ded in babica uredila celo lastno spalnico. Ded, upokojeni zgodovinar, mu je od nekdaj pripovedoval zanimive zgodbe iz preteklosti. Samo je bil navdušen nad zamislijo in je komaj čakal, kdaj bo lahko spet prišel na obisk k dedku in babici. Ni mu bilo treba dolgo čakati, saj so imeli konec naslednjega

tedna njegovi starši nujne opravke ter so prosili stare starše, če bi spet popazili na Sama. »Ravno prav,« se je oglasil dedkov odgovor po telefonu, »saj bomo tako lahko prav 31. marca obiskali Gosposvetsko polje.« Samo je bil nekoliko razočaran, ko so namesto na grad pripeljali do velike cerkve. Dedek mu je razložil, da Krnski grad, na katerem so vladali karantanski knezi, ne stoji več. 28 strani, Kamenčki zgodovine, 2. knjiga, ISBN: 978-3-7086-0376-6, 16,50 evra



kibicZ B A D L J I V I P R I G R I Z K I

didD R U Z I N A i n D O M

dD R U Z I N Aid

i n D O M

mohorjeve družbe celovecp r i l o g a

N OVO N A K N J I Ž N I P O L I C I

Poljančeva oporoka: »Ljubi, sočustvuj in pomagaj!«

ze za Koroško. Močni osebnosti tega duhovnika je posvečen zbornik, ki ga je pripravil Miran Dolgan. Zbornik je razdeljen na dva dela. V prvem delu – umetniškem delu – so zbrana besedila Ksaverja Meška, Metoda Turnška in nekaj Poljančeve esejistike. V drugem delu – publicističnem delu – so objavljeni časopisna besedila Poljanca in Turnška, tretji del pa vsebuje zgodovinske razprave in eseje, ki z novimi dognanji osvetljujejo Poljančevo življenje in delo. Avguštin Malle je obravnaval obdobje od 5. 7. 1921 do 6.11. 1923 in sicer Poljančevo delo v 12. Zakonodajni periodi, ter predstavil zgodovinsko ozadje. Knjiga vsebuje tudi veliko slikovnega gradiva, umetniške stvaritve, fotografije oseb in krajev ter preslikave pomembnih dokumentov.Predstavitev knjige, sveto mašo in šmarnice je olepšal Moški pevski zbor iz Škocjana, ki že dolgo nosi njegovo ime. Predstavitve so se udeležili tudi številni gostje: domačin državnozborski poslanec Franc Pukšič, nekdanji minister za šolstvo in sedanji poslanec v državnem zboru Milan Zver, predsednik Kluba koroških Slovencev v Ljubljani in zvesti spremljevalec koroških Slovencev ter Dolfej Picej st. z Žamanj, ki je Vinka Poljanca osebno še poznal, saj je bil njegov veroučitelj.

Vinko Poljanec: Literarno-publicistič-ni zbornik, 200 strani, ISBN: 978-3-7986-0459-6, 25 evrov

Foto: opetnik

Oporoka (napisano v ječi) Iskreno ljubim svojo očetnjavo, a ne sovražim nobenega drugega naroda. Izobraženost, bogastvo, moč, slava so pri različnih narodih različne, a vsi imajo srce, ki je pokorno poklicu človeškemu: »Ljubi sočustvuj in pomagaj!« Zahvalim Božjo previdnost za vse, kar mi je naklonila in kar še mi nakloni. Ni lepšega, kakor če človek pokleka tudi v sreči pred svojega Boga, ki skrbi za vse. V nesreči poklekne marsikdo in priznava, da je Bog. Zdrave, krepke duše se Boga spominjajo tudi v sreči. Bog tepe, kogar ljubi, in za prestano trpljenje nagradi stotero. Kar stori, vse prav stori. Za veseljem pride križ, dež za soncem. Ako bi zmeraj sonce sijalo, bi pokala zemlja. Če bi bilo zmeraj veselje, bi se prevzeli ljudje in bi izginila poštenost, kakor roža, če ji ne prilivaš. Bog nam pošilja nezgode, da nas čisti, skrbi, da vzraste novo življenje.

Vinko Poljanec se je rodil 26. marca 1876 v Sv. Urbanu pri Ptuju. Kmečki rojstni dom ga je navdušil za kmečki stan. Bližina farne cerkve je prevzela njegovo srce, da je postal duhovnik. V gimnazijo je hodil na Ptuju in v Celju. Bil je družaben, dober pevec, priden in pobožen. V bogoslovju v Celovcu je bil Poljanec med prvimi, že po tretjem letniku je bil posvečen v mašnika 19. julija 1900. Novo sveto mašo je pel v domači farni cerkvi. Že v bogoslovju je bil vnet govornik, dober katehet. Svojo kaplansko službo je začel v nemškem Guttaringu. Leta 1901 pa je že prišel v Škocjan za kaplana k takratnemu župniku Alojzu Ledvinki. V Škocjanu so novega kaplana takoj vzljubili, ker je tako razločno in poljudno pridigoval in otroke lepo učil v šoli, kjer pa je veliko zahteval, znal je pridobiti mlada srca in ogreti za krščanski nauk. Dve leti je kaplanoval v Škocjanu, potem pa prišel za provizorja v Št. Jurij pri Vinogradih, kjer je bil pet let župnik. Sooskrboval je faro Šmarjeta pri Telenbergu. Tu se je začel zanimati za gospodarstvo, priporočal je kmetom, kako si naj pri gospodarstvu izboljšajo to in ono. Vsi so ga spoštovali, ker je bil duša duhovniškega delovanja ter gospodarskega napredka in prosvetnega življenja. Leta 1908 se je vrnil kot župnik v Škocjan. Imel je okoli 700 shodov po raznih krajih, s svoji vnetimi govori je prevzemal poslušalce, v vsak govor pa je vlil verskega duha. Posebej pri srcu so mu bili otroci in družine. Postal je deželnozborski poslanec, ker je za pomoči potrebne želel doseči več. Pomagal je dijakom, študentom, za gradnjo Doma v Tinjah je veliko prispeval.

Nacistično preganjanje je leta 1938 Poljanca spravilo v ječo, najprej v Pliberku, nato v Celovcu. Veliko je pretrpel in komaj stopil iz vlaka v Kamnu, še na bolniški postelji je blagoslavljal farane in dobro pripravljen stopil pred večnega Sodnika 25. avgusta 1938 v 63. letu starosti. Pogreb je bil veličasten, prišli so se poslovit tudi iz Roža in z Zilje, našteli so nad 80 duhovnikov. V nagrobni kamen župnika Vinka Poljanca v Škocjanu je vklesano »Značaj kakor čisto zlato«.

Vir: Naši rajni duhovniki, Celovec 1968



Dolge noge + dolga pamet = kenguru matematike

Dolge noge + dolga pamet = kenguru matematike

pokaži jez ik PriPravilaJerneJa Jezernik

Marko Zandonella

V vrtcu je najraje igral šah. Pri štirih letih je že znal seštevati, odštevati in množiti, kot dijak Kugyjevih razredov pa se je v zadnjih letih na tekmo-

vanjih izkazal za enega najboljših mladih matematikov na Koroškem. Tako se ne gre čuditi, da je kraljica znanosti že v najstniških letih

Marka Zandonello okronala za – »kenguruja matematike«.

Vsako leto se več milijonov učenk in učencev po vsem svetu udeleži posebnega tekmovanja z naslovom »Kenguru matematike«. Njegov namen je, da bi – ne glede na talent – v vsakem mladem človeku vzbudilo žilico za matematiko. »Tako lahko marsikdo odkrije ali poglobi veselje do kraljice znanosti, ki je povrhu vsega še osnova vsakega tehničnega napredka, pa tudi zakoni narave

so zapisani v jeziku matematike,« je prepričan profesor matematike na Slovenski gimnaziji dr. Niko Ottowitz.

Med dijaki ZG/ZRG je že nekaj let med najboljšimi »kenguruji matematike« tretješolec Marko Zandonella

iz Celovca. Obiskuje Kugyjev razred, ker ga zanimajo jeziki. Še bolj pa ga

privlačita logika in matematika. Že v vrtcu je znal igrati šah. Pri štirih letih se je zaljubil v seštevanje, odštevanje in množenje. V ljudski šoli so mu bile vse matematične naloge prelahke.V gimnaziji njegovi matematični testi pri prof. Kramerjevi redno dosegajo najvišje možno število točk, čeprav se zanje večinoma uči tako, da pomaga snov razlagati svojim sošolcem. Nove matematične pojme dojame bliskovito, zato se pri pouku matematike večkrat dolgočasi. Ali pa razmišlja o tem, kako bi se še bolje pripravil na tekmovanje »Kenguru matematike«, ki se ga je doslej udeležil že trikrat. Enkrat je bil tretji, enkrat drugi, leta 2008 pa je zasedel celo prvo mesto. In tako postal najboljši »kenguru matematike« na Koroškem v svoji starostni kategoriji. In peti najboljši matematik v celi Avstriji. Olala, kdo bi si mislil, da gre matematika kengurujčkom tako dobro od rok, hopla, od nog ...

Ker ima Marko poleg dolge pame-ti tudi dolge noge, se kot matematik v košarkarski ekipi najbolje počuti v dresu številka 13. Ali pa 7. Kajti to so magična števila, pravljična števila. In večinoma prinašajo srečo. Dokazano, pravi Marko. Dokazano, pravim sama. Ko se najin pogovor o matematiki izteče, se namreč po naključju srečava še v Slovenski študijski knjižnici. Knjige o Eragonu, ki jih je Marko prebral že v nemščini, si je zaželel zdaj prebrati še v slovenščini. Sumljivo, sumljivo – kot da bi bil tale naš Marko hotel postati še »kenguru« slovenščine ...naš Marko hotel postati še »kenguru« slovenščine ...

IMPRESUM: Štirinajst dni je mesečna kulturna priloga cerkvenega časopisa Nedelja. Lastnik in izdajatelj: Ordinariat krške škofije. Slovenski dušnopastirski urad. Uredila Jerneja Je-zernik in Vincenc Gotthardt. Glavni urednik: Hanzi Tomažič; lektorirala Jerneja Jezernik. Tel. (0463) 54 5 87 35 20, [email protected] / [email protected]. Tisk: Mohorjeva Celovec


kulturna priloga - kugyjev razred

Documents