ELEKTROINŠTALACIJE – SPLOŠNO

1.osnove elektroinštalacij v hiši2.elementi elektroinštalacij3.vrste elektroinštalacij4.načrtovanje elektroinštalacij5.svetlobne elektroinštalacije6.inteligentne elektroinštalacije

______________________________________________________________________

OSNOVE ELEKTROINŠTALACIJ V HIŠI

Električne inštalacije v stanovanjskih objektih pojmujemo kot nizkonapetostne elektroenergetske inštalacije. Napetost omenjenih elektroenergetskih inštalacij je 220 V (voltov – enota za napetost), moč električnega toka, ki ga prenaša pa najpogosteje 3 x 25 A (amperov – enota za jakost električnega toka) lahko pa tudi 3 x 35 A.

Podjetje za distribucijo električne energije nam preko razdelilnega omrežja in hišnega priključka dovaja električni tok. Priključek je sestavljen iz vodov in naprav nizke napetosti, preko katerega je odjemalčeva elektroinštalacija povezana z distribucijskim električnim omrežjem. Priključek ima zunanji in notranji del, zunanji priključek sestavljajo nadzemni vodi od distribucijskega omrežja do izolatorjev na odjemalčevem objektu, notranjega pa vodi na napravah, ki povezujejo zunanji priključek z odjemalčevo inštalacijo do števca.Osnovni gradbeni priključek naj priključi ustrezno elektrodistribucijsko podjetje, ki določa tudi tehnične pogoje za izgradnjo obeh delov priključka. Pri tem namesti elektroinštalacijsko omarico, v kateri so števec z glavnimi varovalkami, določeno število enofaznih in trifaznih vtičnic, naprava za zaščito pred previsoko napetostjo in prenapetostna zaščita. Glavne hišne varovalke so nameščene pod streho ali v kleti in so zaplombirane s strani distribucijskega podjetja.

Prostori posameznega stanovanja so skupinsko povezani na posamezne tokovne kroge. Razvrščanje v skupine je odvisno od potrebe po električni energiji v posameznem prostoru. Vsak tokovni krog mora biti opremljen z varovalko. Varovalka poskrbi, da posameznega tokovnega kroga ne preobremenimo. Napeljava namreč dopušča določeno obremenitev. Če ta naraste, se vodniki preveč segrejejo in lahko v skrajnosti celo zanetijo požar. Avtomatska izklopna naprava v varovalki preobremenjen tokovni krog pravočasno izklopi.

Števec registrira porabo električne energije, na podlagi stanja števca elektrodistribucijsko podjetje izstavlja račune za dobavljeno energijo. Vsak poseg v števec je zato prepovedan. Preko števne plošče kontroliramo ali števec ustrezno in pravilno deluje. Na čelni strani števca so zbrani in zapisani tehnični podatki, med njimi tudi število vrtljajev, ki jih naredi števna plošča za vsako porabljeno kilovatno uro (kWh).

Pri izdelavi električnih inštalacij je potrebna tudi ustrezna zaščitna ozemljitev. To je varnostni ukrep, s katerim preprečimo, da bi v objektu oziroma v gospodinjstvu prišlo do nesreče zaradi električnega toka. V gradbeno jamo že med samim betoniranjem položimo temeljno ozemljilo. Temeljno ozemljilo predstavlja pocinkan valjanec ali trak iz nerjavečega jekla, ozemljila pa so lahko žarkovno, obročno ali pentljasto oblikovana. Dolžina valjanca je odvisna od podložnega materiala temeljev oziroma vrste zemljišča, od katere je odvisna ponikalna upornost, ki se meri v omih in mora biti čim nižja. Z ustreznimi instrumenti lahko izračunamo omsko upornost zemlje in tako izračunamo ustrezno dolžino ozemljila.

Temeljno ozemljilo mora tudi izenačevati potencial v objektu, kar pomeni, da skrbi za varno izvedbo medsebojnih elektrotehniških povezav kovinskih delov v objektu. Ta je še posebej pomembna v prostorih s povečano nevarnostjo, kot sta kopalnica in pralnica. Za zaščito pred previsoko napetostjo v objektu je v električni omarici nameščeno FID stikalo, ki deluje na diferenčni tok med fazo in ničlo, ki se pojavi ob okvari na posamezni električni napravi. Mehanizem odklopne naprave prekine tokokrog, če se pojavi omenjena razlika v toku. Občutljivost stikala je v stanovanjskih objektih FI diferenčni tok 0,300 A, v prostorih s povečano nevarnostjo pa 0,03 A. Večina električnih naprav ima kovinske okrove in dele. Če se v notranjosti aparata gola tokovodna žica dotakne kovinskega okrova, steče po njem električni tok. Tok tako imenovanega okrovnega stika ima tendenco po najugodnejši možni poti odteči nazaj v zemljo in je lahko v določenih okoliščinah za človeka smrtno nevaren. Zato morajo biti vsi kovinski okrovi ozemljeni, kar dosežemo tako, da jih povežemo s tretjim vodnikom v trožilni priključni vrvici, ki odvaja napačno speljan tok.

ELEMENTI ELEKTROINŠTALACIJ

Vodnik je temeljni element elektroinštalacij. Gre za posamezne izolirane žice, ki jih nato med seboj povežemo s plaščem v kabel. Presek vodnika je odvisen od potreb oz. moči porabnikov električne energije; za razsvetljavo se uporabljajo vodniki preseka 1,5 mm², pri linijah za moč 2,5 mm², za močnejše porabnike moči pa 4 do 6 mm². Električni kabli so na voljo v različnih barvah, odvisno od vrste kabla, in sicer:

svetlo siva: zaščitni vodnik, enosmerni tokokrog; rdeča: pozitivni pol, enosmerni tokokrog; temno modra: negativni pol, enosmerni tokokrog; svetlo modra + črna: dvožilni kabel, izmenični tokokrog 220 V, 50 Hz; rumeno-zelena + svetlo modra + črna: trižilni kabel, izmenični tokokrog 220 V, 50 Hz; rumeno-zelena + svetlo modra + rjava + črna: štirižilni kabel, izmenični tokokrog 220 V, 50 Hz; rumeno-zelena + svetlo modra + rjava + črna + : petžilni kabel, izmenični tokokrog 220 V, 50

Hz; črna z belimi številkami: večžilni kabli, pri čemer je št. 1 ničla, ostale pa napajalni vodi, žile z

višjimi številkami krmilni in regulacijski vodi, najvišje številke pa signalni vodi.V primeru, da vode polagamo po stenah in stropih z dovodi od zgoraj jih je priporočljivo namestiti z uporabo oklopljenih kablov ali z zaščito inštalacij s kovinskimi prevodnimi mrežicami. Priporočljivejše je polaganje vodov v izolacijo pod plavajočimi podi. Pri polaganju v liti beton ali pod tlake moramo paziti, da pustimo ustrezen prostor (odmik) za morebitna vrtanja.

Razdelilnik je omarica, v kateri so nameščene varovalke. Vgradimo ga na dostopno mesto, na višino meter in pol od tal. Za večje stanovanjske objekte je priporočljivo za vsako gospodinjstvo namestiti poseben razdelilnik z ločenim merjenjem porabljene električne energije.

Varovalke varujejo tokokroge pred preobremenitvami in kratkimi stiki. Za sodobne elektroinštalacije se uporabljajo avtomatske varovalke, ki imajo avtomatske inštalacijske odklopnike.

VRSTE ELEKTROINŠTALACIJ

V grobem ločimo:

nizkonapetostne elektroenergetske inštalacije: namenjene so napajanju električnih naprav in razsvetljavi;

informacijske inštalacije: so inštalacije za telefon, protivlomno in protipožarno zaščito, klimatizacijo, računalniške mreže,…

Glede na izvedbo električnih inštalacij pa le te delimo v naslednje skupine:

inštalacije pod ometom in v ometu: inštalacije, ki se izdelajo že ob sami gradnji objekta, še preden se izdela zaključni ometni sloj;

inštalacije nad ometom: vgrajujemo jih predvsem v vlažne prostore, kjer mora biti električna inštalacija napeljana s plastičnimi vodniki na ustreznih skobah;

inštalacije v votlih stenah: delimo jih na gorljive in negorljive, od vrste inštalacije pa je odvisna tudi vrsta materiala, ki ga uporabimo za izvedbo električne inštalacije. Sistem je primeren za suhomontažno gradnjo;

inštalacije v betonu: se nameščajo že v začetnih fazah gradnje objekta; inštalacijski kanali: niso uporabljivi za stanovanjske prostore, pogosto pa se uporabljajo v

industrijski gradnji; inštalacije z neizoliranimi vodniki: se v stanovanjskih objektih uporabljajo zgolj za

nizkonapetostne sisteme kot npr. halogenske svetilke in podobne naprave.Pri tem morajo biti elektroinštalacije izvedene v skladu z veljavnimi predpisi iz projekta elektroinštalacij. Pozorni moramo biti na to, da so nizkonapetostne doze vsaj 5 cm oddaljene od visokonapetostnih doz (220V). V istem tokokrogu ne moreta biti povezana dva napetostna nivoja, razen v primeru, da je med njima nameščena pregradna stena. Električne inštalacije nameščamo v gibljive cevi, da so kasneje zamenljive. Vsi električni izvodi morajo vsebovati zaščitni vodnik, ki predstavlja tretjo žilo v trožilnem električnem vodu.

NAČRTOVANJE ELEKTROINŠTALACIJ

V stanovanjskih prostorih uporabljamo določene standarde glede števila izvodov in vrste vtičnic.

V sobah in spalnih prostorih je priporočljiv eden ali dva izvoda za razsvetljavo, odvisno od velikosti prostora. Priporočljivo število vtičnic je dve do štiri. Odločimo se lahko tudi za napeljavo za avdio-video tehniko, ki pa naj bo ločena od drugih tokokrogov za moč, saj se zanje uporabljajo varovalke drugega tipa.

V kuhinji morajo biti vtičnice nameščene vsaj v višini pol metra od nivoja iztoka vode in odmaknjene za pol metra vstran. Za zaščitene vtičnice (s pokrovčki ali pri napravah, stalno priključenih na omrežje) je potrebna razdalja 0,3 m. Za priključke naprav v kuhinji uporabljamo enofazne vtičnice in trižilne izvode pri šibkejših napravah kot so hladilniki in mikrovalovne pečice, enako velja navadno za vgradne pečice, steklokeramična plošča je navadno prirejena za dvofazni priklop. Močnejši termični porabniki zahtevajo najmanj petžilni dovod iz razdelilnika (npr. električni štedilnik). Dolžina priključnega kabla za termične porabnike je lahko največ 2 metra od fiksnega priključka.

Kopalnice in sanitarne prostore štejemo med prostore s povečano nevarnostjo pred naključno previsoko napetostjo dotika. Vsi porabniki morajo biti zato napajani preko FID stikal z diferenčnim tokom 0,03 A ali preko kratkostičnih zaščitnih stikal z diferenčnim tokom 0,03 A. Stikala morajo biti nameščena na zunanji strani prostorov, obvezno je izenačevanje potenciala. Ločimo tri cone:

cona 0: prostori iz katerih izteka voda in ne smejo biti opremljeni z električnimi vodi; cona I: je nad prostorom cone 0; cona II: prostor okoli cone I v polmeru 0,6 metra, kjer lahko namestimo električne uporabnike, ki

pa morajo biti priključeni preko fiksnega priključka z izvodom na spodnji strani in s stopnjo zaščite pred vdorom IP 55;

cona III: prostor, oddaljen 2,4 metra od cone I, kjer se lahko na ustrezno višino nameščajo vtičnice s pokrovčki;

zunaj cone III veljajo običajna pravila za nameščanje elektroinštalacij.Ob gradnji je treba načrtovati tudi nekatere dodatne elektroinštalacije, četudi jih tisti trenutek še ne nameravamo izvesti. Sama namestitev bo namreč bistveno lažja in tudi bistveno cenejša, kot, če se zanje odločimo naknadno. Mednje štejemo npr. električni daljinski pogon garažnih in vrtnih vrat, vrtno razsvetljavo, vtičnice za električne kosilnice,… Podobno velja za informacijske elektroinštalacije. Za kasnejšo izvedbo ali dokončanje vseh omenjenih inštalacij pustimo v ali pod ometom prehodne cevi z ustreznimi dozami in razvodnicami.

SVETLOBNE ELEKTROINŠTALACIJE

Za svetilna telesa poznamo različne načine vezanja elektroinštalacij. Najpogostejši so:

vklop in izklop: je najpogostejši vezalni način, omogoča ga navadno stikalo, s tem, da spaja ali prekinja enega izmed tokovodnikov;

paralelno vezanje: v tokovni krog, ki ga spajamo ali prekinjamo z enim samim stikalom, je vezanih več svetilk hkrati;

serijsko vezanje: k stikalu vodimo tri vodnike, od treh žarnic enega svetila lahko tako sveti le ena ali vse tri hkrati;

menjalni vezalni način: uporabljamo ga, kadar želimo vklopiti ali izklopiti svetilo poljubno z enega ali drugega mesta, npr. na stopnišču, hodniku;

zaporedno vezanje: žarnice povežemo med seboj zaporedno v tokovnem krogu, razen če izpade ali pregori ena žarnica, ugasnejo vse, če je vsak žarnični okov opremljen s kontaktnim mostičem, ki v primeru, da pregori ena žarnica, premosti defektno mesto.

Osvetljenost prostora je odvisna od načina osvetljevanja in od moči uporabljenih svetil ter svetlobne učinkovitosti, razdalje svetila, zasenčenja svetila in usmerjanja. Izhajajoč iz tega določamo vrsto svetila, moč in namestitev. V splošnem velja načelo, da osrednje nameščene močnejše svetilke nadomeščamo z več manjšimi svetilkami ali skupinami svetil. Bolje je načrtovati kakšen priključek več kot premalo.

INTELIGENTNE ELEKTROINŠTALACIJE

V bivalnem okolju se srečujemo z vedno večjim številom električnih naprav in sistemov, od katerih vsak opravlja svojo nalogo. Pri tem vsak sistem deluje drugače, drugačne so zahteve za napajanje in upravljanje. Klasična elektroinštalacija je za tako množico naprav in funkcionalnosti preobsežna in težje obvladljiva, za uporabnika pa manj varna, saj razdrobljen sistem električnih inštalacij povečuje medsebojne vplive, verjetnost napake in požarno ogroženost.

Inteligentna elektroinštalacija je novost, pri kateri se upravljanje in nadzor izvaja po enotnem vodilu. Sistem je razdeljen v napajalni del, preko katerega se porabniku dovaja energija in krmilni del, preko katerega se porabniku zagotovi možnost krmiljenja. Elemente sistema sestavljajo senzorji, ki posredujejo informacijo in aktuatorji, ki glede na posredovano informacijo izvedejo določeno nalogo. Sistem zmanjšuje stroške porabe energije in stroške delovanja in je okolju prijaznejši. Dodatno prednost predstavlja prihranek pri začetni naložbi zaradi lažjega projektiranja in manjšega števila vodnikov, kar dodatno povečuje tudi požarno varnost. Priklop novih naprav je enostaven, saj jih preprosto priklopimo na isti vodnik. Funkcije sistema inteligentne elektroinštalacije so:

upravljanje notranje in zunanje osvetlitve, bodisi lokalno po posameznih prostorih ali časovno glede na količino dnevne svetlobe v posameznem delu dneva;

daljinsko vodenje in nadzor naprav kot so računalnik, televizor, internet, telefon,…; upravljanje ogrevanja, klimatizacije in prezračevanja, ločeno po prostorih v objektu; javljanje protivlomnih in protipožarnih sistemov; nadzor prisotnosti in pristopa v objekt ter prikaz stanja odprtosti vrat in oken; nadzor konice električne energije.Naložba je pri inteligentnih elektroinštalacijah za približno 30 % višja od naložbe za izvedbo klasičnih elektroinštalacij in se pri nekoliko večjih objektih povrne že v nekaj letih.