PREDGOVOR (OD LEWISA CARROLLA DO STOIKOV)

Delo Lewisa Carrella vsebuje vse, kar ugaja dananjemu bralcu: knjige za otroke, zlasti za majhne deklice, udovite, redke, ezoterine besede, mrene povezave, kode in dekodiranja, risbe in fotografije, globoko psihoanalitino vsebino ter enkratni logini in lingvistini formalizem. Toda poleg tega sodobnega ugodja vsebuje e nekaj drugega, igro smisla in nesmisla, nek kaotini univerzum [chaos-cosmos]. Poroko jezika in nezavednega smo vezali in praznovali e tolikokrat, da moramo sedaj tono ugotoviti, kaj ta pomeni pri Lewisu Carrollu, s im sta oba tu spet povezana in kaj praznujeta pri njem oziroma po njegovi zaslugi.Tu predstavljam serije paradoksov, ki tvorijo teorijo smisla. Ni teko pojasniti, zakaj je ta teorija neloljiva od paradoksov: smisel je neka neobstojea entiteta, celo z nesmislom stopa v zelo posebna razmerja. Izjemno mesto gre Lewisu Carrollu zato, ker je izpeljal prvi veliki pregled, prvo veliko uprizoritev paradoksov smisla, s tem da jih je enkrat zbral, drugi prenovil, nato spet iznael ali pripravil. Stoikom pa gre izjemno mesto zato, ker so sproili neko novo podobo filozofije, ki prekinja s predsokratiki, sokratsko filozofijo in platonizmom; in ta nova podoba je e tesno povezana s paradoksno vzpostavitvijo teorije smisla. Vsaki seriji tako ustrezajo liki, ki niso le zgodovinski, ampak tudi topini in logini. Doloene toke nekega lika v seriji napotujejo na druge toke nekega drugega lika, kakor na isti povrini: gre za skup problemskih konstelacij, ki jim ustrezajo meti kock, gre za zgodbe in kraje, za neko kompleksno mesto, neko zamotano zgodbo - in ta knjiga ne predstavlja ni drugega kot poskus napisati logini in psihoanalitini roman.V dodatku predstavljam pet e objavljenih lankov. Tujih povzemam v spremenjeni obliki, pri emer tema ostaja ista in razvija nekatere toke, ki so v predhodnih serijah le kratko nakazane (to zvezo vsaki oznauje opomba). Ti lanki so: 1) Renverser le platonisme, Revue de mtaphysique et de morale, 1967; 2) Lucrce et le naturalisme, Etudes philosophiques, 1961; 3) Klossowski et les corps-language, Critique, 1965; 4) Une thorie d'autrui (Michel Tournier), Critique, 1967; 5) Introduction la Bte humaine de Zola, Cercle prcieux du livre, 1967. Njihovim urednikom se zahvaljujemo, da so dovolili ta ponatis.

PRVA SERIJA PARADOKSOV: O ISTEM POSTAJANJU

Tako v Alici kot v knjigi V ogledalu imamo opravka z neko kategorijo zelo posebnih rei in sicer z dogodki, s istimi dogodki. Ko reem Alica raste, hoem rei, da postaja veja, kot je bila. Toda hkrati s tem postaja ona tudi manja, kot je sedaj. Seveda ni hkrati veja in manja. Toda hkrati to postaja. Sedaj je veja, prej pa je bila manja. Toda hkrati, v istem koraku, postajamo veji, kot smo bili, in se pomanjamo v primerjavi s tem, kar postajamo. Takna je hkratnost postajanja, katerega lastnost je, da se izmakne sedanjosti. Kolikor se izmika sedanjosti, postajanje ne trpi razdelitve niti razloevanja na prej in potem, na preteklost in prihodnost. Bistveno za postajanje je, da gre oziroma vlee v obeh smereh hkrati: Alica ne raste, ne da bi se manjala in narobe. Zdrava pamet [bon sens] ni ni drugega kot trditev, da gredo stvari vselej v eni smeri[footnoteRef:1], ki jo je mogoe doloiti, medtem ko paradoks trdi, da gredo v obeh smereh hkrati. [1: [Francoski izraz sens ima pri Deleuzu vseskozi dvojni pomen smisla in smeri.]]

Platon nas vabi, da loimo dve dimenziji: prvi, dimenzijo zamejenih in izmerjenih rei oziroma utrjenih lastnosti, naj so te stalne ali zaasne, bistveno je le, da poznajo zastanke, se pravi postanke, utrditve sedanjih momentov in pripisovanja subjektov: tak subjekt je pripisan tej velikosti, taka majhnost temu momentu. Drugi, neko isto postajanje brez mere, neko pravo noro postajanje, ki se nikoli ne ustavi in gre hkrati v obeh smereh, ki se izmika sedanjosti ter povzroa, da v hkratnosti neke nepokor-jene snovi preteklost in prihodnost, ve in manj, preve in premalo sovpadeta (topleje in hladneje gresta vselej naprej in nikoli ne obstaneta, medtem ko neka doloena koliina predstavlja zastanek, ki ne more naprej, ne da bi prenehal obstajati; mlaji postane stareji od najstarejega, in najstareji mlaji od najmlajega, toda tega postajanja ne zmoreta zaustaviti, kajti e bi ga dokonala, potem ne bi ve postajala, ampak bi bila...).[footnoteRef:2] [2: Platon, Fileb, 24 d, Pamienid, 154-155.]

To platonistino dvojnost dobro poznamo. Nikakor ne gre za dvojnost intelegibilnega in utnega, Ideje in materije, idej in teles. Gre za globljo, bolj skrito dvojnost, ki je zakopana v sama utna in materialna telesa: za podtalno dvojnost med tem, kar sprejema delovanje Ideje, in tem, kar temu delovanju uhaja. Ne gre za razloevanje med Modelom in posnetki, ampak med posnetki in simulakri. Materija simulakra je isto postajanje ali nezamejeno, kolikor se to izmika delovanju Ideje, se pravi, kolikor spodbija hkrati tako model kot posnetek. Izmerjene rei spadajo pod Ideje, toda mar ni izpod rei samih e ta nori element, ki vztraja in se podtakne pod red, ki ga vsiljujejo Ideje in ga rei sprejemajo? Celo Platon se sprauje, ali ni to noro postajanje v nekem posebnem razmerju do jezika: to je po mojem temeljni pomen Kratila. Nemara pa je to razmerje bistveno za jezik, kije kot nek tok besed, nek ponoreli govor, ki nenehno, ne da bi se ustavil, drsi prek tega, na kar napotuje? Nemara gre za dva jezika in dve vrsti imen, ena, ki designirajo zastanke in postanke in sprejemajo delovanje Ideje, in druga, ki izraajo gibanja oziroma nepokorjena postajanja?[footnoteRef:3] Ali pa gre kar za dve razloeni dimenziji, ki sta znotraj jezika kot takega, pri emer je ena vselej prekrita z drugo, eprav se tej drugi kar naprej podtika in vztraja pod njo? [3: Platon, Kratil, 437 in naprej. Ve o povedanem v Dodatku I.]

Paradoks tega istega postajanja, ki ima sposobnost izmikanja sedanjosti, ni ni drugega kot neskonna identiteta oziroma neskonna enakost dveh smeri hkrati, preteklega in prihodnjega, veraj in jutri, ve in manj, preve in premalo, dejavnega in trpnega, vzroka in uinka. Jezik je tisti, ki utrjuje meje (na primer trenutek, ko napoi preve), toda jezik je prav tako tisti, ki prehaja meje in jih zvraa v neskonno enakovrednost nekega nezamejenega postajanja (nikar ne drite oarjene grebljice predolgo, opekli se boste, ne reite pregloboko, krvaveli boste). Od tod sprevraanja, ki sestavljajo Aliine dogodivine. Sprevraanje med rastjo in pomanjan-jem: v kateri smeri, kam se sprauje Alica in e sluti, da gredo rei vselej v obeh smereh hkrati, tako da bo enaka ostala le e v nekem optinem triku. Sprevraanje med veraj in jutri, ki se vselej izogne sedanjosti: marmelado dobi veraj in jutri, toda nikoli danes. Sprevraanje med ve in manj: pet noi je petkrat bolj vroih kot ena sama, toda zato morajo biti tudi petkrat bolj hladne. Med dejavnim in trpnim: ali make jedo netopirje? je enako kot ali netopirji jedo make? Med vzrokom in uinkom: kaznovan si, e preden si naredil kaj narobe, krii, e preden te je kaj piilo, in postree si, e preden si kaj dobil.Vsa ta sprevraanja, kakor se pojavljajo v neskonni identiteti, imajo eno in isto posledico, in to je spodbijanje Aliine osebne identitete, izguba njenega lastnega imena. Izguba lastnega imena je dogodivina, ki se ponavlja skozi vse Aliine dogodivine. Lastno oziroma enkratno ime je namre zagotovljeno s trajnostjo nekega znanja. To znanje je uteleeno v obih imenih, ki designirajo zastanke in postanke, se pravi v samostalnikih in pridevnikih, s katerimi je lastno ime v nekem stalnem razmerju. Vsako lastno ime tako potrebuje Boga in svet v splonem. Toda ko se samostalniki in pridevniki zanejo topiti, ko glagoli istega postajanja potegnejo za seboj imena zastankov in postankov in vjezik vtihotapijo dogodke, tedaj jaz, svet in Bog izgubijo sleherno identiteto. Tak je preizkus znanja in recitiranja, v katerem se besede postavijo poprek, saj jih glagoli vleejo na stran, in ta preizkus Alici odvzame njeno identiteto. Kot bi imeli dogodki na voljo neko neresninost, ki se prek jezika prenaa na znanje in osebe. Osebna negotovost zato ni nek dvom, ki bi bil zunanji glede na dogajanje, ampak neka objektivna struktura samega dogodka, kolikor gre ta vselej v obeh smereh hkrati in v skladu s tema dvema smerema razkosa subjekt. Paradoks najprej pomeni iznienje zdrave pameti kot enkratne smeri, nadalje iznienje obiajne pameti [sens commim] kot podeljevalca utrjenih identitet.

DRUGA SERIJA PARADOKSOV: O UINKIH POVRINE

Stoiki pa so razlikovali dve vrsti rei: 1) Telesa z njihovimi napetostmi, fizinimi lastnostmi, njihovimi relacijami, delovanjem in utrpevan-jem, pa tudi stanja stvari, ki ustrezajo tem telesom. Ta stanja stvari, delovanja in utrpevanja so doloena z zmesmi teles. V skrajni meri obstaja neka enotnost vseh teles, ki jo povzroa nekaken Praogenj, kamor se telesa ponovno stekajo in od koder se razvijajo v skladu z njim lastno napetostjo. Sedanjost je edini as teles in stanj stvari. iva sedanjost je namre asna razsenost, ki spremlja delovanje in izraa ter meri delovanje dejavnega in utrpevanje trpnega. Toda v skladu z enotnostjo teles in v skladu z enotnostjo dejavnega in trpnega poela objema celotni univerzum neka koz-mina sedanjost: v prostoru obstajajo zgolj telesa, v asu zgolj sedanjost. Med telesi ni vzrokov niti uinkov: vsa telesa so vzroki, drugo glede na drugo, drugo za drugo. Medsebojna enotnost vzrokov se v razsenosti kozmine sedanjosti imenuje Usoda.2) Vsa telesa so vzroki drugo za drugega, drugo glede na drugo, toda vzroki esa so? Telesa so vzroki nekaknih rei, ki imajo povsem drugano naravo. Ti uinki niso telesa, ampak, tono reeno, netelesnosti. To niso fizine kvalitete in lastnosti, ampak logini oziroma dialektini atributi. To tudi niso rei ali stanja stvari, ampak dogodki. Zanje ne moremo rei, da obstajajo, ampak da se ohranjajo ali vztrajajo, saj imajo nek minimum biti, ki ne gre reem, ampak samo neki neobstojei entiteti. To niso samostalniki in pridevniki, marve glagoli. Netelesnosti niso nekaj, kar deluje ali utrpeva, ampak rezultati delovanja in utrpevanja, neobutljivo in nedostopno [impassibles] - neobutljivi rezultati. To niso ive sedanjosti, ampak nedoloniki: to je nezamejeni Aion, postajanje, ki se neskonno deli na preteklo in prihodnje in se vedno izmakne sedanjosti. Tako je potrebno as vselej zagrabiti dvakrat, po dveh dopolnjujoih, a izkljuujoih poteh: v celoti gaje treba zagrabiti kot ivo sedanjost teles, ki delujejo in utrpevajo neko delovanje, prav tako pa gaje treba v celoti zagrabiti kot instanco, ki jo je mogoe neskonno deliti na preteklo in prihodnje in je v netelesnih uinkih, ki izhajajo iz teles ter njihovega delovanja in utrpevanja. V asu obstaja le sedanjost, ki zbira in vpija vase preteklo in prihodnje; toda le preteklo in prihodnje vztrajata v asu in neskonno delita sleherno sedanjost. Tu ne gre za tri zaporedne dimenzije, ampak za dve hkratni branji asa.V svoji udoviti obnovi stoike misli pravi Emile Brhier takole: Ko skalpel preree koo, prvo telo na drugem ne povzroi nobene nove lastnosti, ampak nek nov atribut, biti prerezan. Atribut ne designira nobene dejanske kvalitete..., nasprotno, vselej je izraen z nekim glagolom, kar pomeni, da ni bivajoe [tre], ampak nain bivanja [tre]... Ta nain bivanja se nahaja, e tako reem, na sami meji, na sami povrhnjici bivajoega, in ne more spremeniti njegove narave: ni ne dejaven ne trpen, kajti utrpevanje bi e predpostavljalo neko telesno naravo, ki trpi neko delovanje. Je zgolj rezultat, uinek, ki ga ne moremo uvrstiti med bitja... (Stoiki loujejo) dve ravni bivajoega, kiju e nihe pred njimi ni tako radikalno loil: na eni strani je globoko in dejansko bivanje oziroma mo; na drugi raven nekih dejstev, ki se odvijajo na povrini bivajoega in ki tvorijo neko brezmejno mnogoterost netelesnih bitij.[footnoteRef:4] [4: Emile Brhier, La Thorie des incorporeb dans l'ancien stocisme, Vrin, Pariz 1928, str. 11-13.]

Toda kaj je bolj intimno, kaj je bolj bistveno za telesa od dogodkov kot rasti, pomanjati se, biti prerezan? Kaj hoejo rei stoiki, ko gostost teles zoperstavljajo netelesnim dogodkom, ki naj bi se odvijali samo na povrini, kot nekakna meglica v preriji (e manj kot meglica, kajti meglica je e neko telo)? V telesih, v globini teles obstajajo namre le zmesi: neko telo vstopi v drugo telo in z njim soobstaja v vseh njegovih delih, kakor kaplja vina v morju ali ogenj v elezu. Neko telo se umakne iz drugega telesa, kakor se tekoina umakne iz vaze. V splonem zmesi doloajo vsa kvalitativna in kvantitativna stanja stvari, kot na primer razsenosti neke celote, ali pa rdeo barvo eleza in zelenost drevesa. Toda tisto, kar hoemo rei z rasti, pomanjati se, postati rde, zeleneti, prerezati, biti prerezan, etc., je nekaj povsem drugega: ne gre ve za stanje stvari oziroma zmesi v globinah teles, marve za netelesne dogodke na povrini, ki so rezultat teh zmesi. Drevo zeleni...[footnoteRef:5] Genijalnost neke filozofije se meri najprej po tem, kakne so nove porazdelitve, ki jih je vsilila bitjem in pojmom. Stoiki so zartali oziroma povlekli mejo tam, kjer je pred tem ni nihe videl: v tem pogledu so premestili celotno polje refleksije. [5: Prim. Brhierjev komentar tega primera na str. 20.]

Stoiki so bili na tem, da na popolnoma nov nain razcepijo vzrono zvezo. To zvezo so pretrgali tako, da so na vsaki strani naredili eno enoto.Vzroke so napotili na vzroke in uveljavili neko vez med samimi vzroki (usoda). Uinke pa so napotili na uinke in z nekimi vezmi uinke povezali med seboj. Toda ne na enak nain kot vzroke: netelesni uinki nikoli ne delujejo kot vzroki drug drugega, ampak samo kot kvazi-vzroki, slede zakonom, ki nemara v vsakem primeru posebej izraajo relativno enoto oziroma zmes teles, od katerih so odvisni in ki so njihovi dejanski vzroki. Tako je svoboda ohranjena po dveh komplementarnih poteh: prvi znotraj usode kot vezi med vzroki, drugi v zunanjosti dogodkov kot vezi med uinki. Prav zato so lahko stoiki usodo zoperstavili nujnosti.[footnoteRef:6] Epikurejci so vzronost razcepili drugae, a prav tako ohranili svobodo: obdrali so homogeno vez med vzroki in uinki, to vez pa so prerezali glede na atomarne serije, katerih vzajemno samostojnost garantira clinamen, se pravi ne ve usoda brez nujnosti, ampak vzronost brez usode.[footnoteRef:7] V obeh primerih so se stvari lotili tako, da so zaeli vzrono zvezo rahljati, namesto da bi razloevali tipe vzronosti, kot sta storila Aristotel in Kant. To rahljanje pa nas vselej pripelje do jezika, kar pomeni, bodisi k obstoju nekega sklanjanja vzrokov, bodisi, kot bomo videli, k obstoju nekega spreganja uinkov. [6: O razlikovanju med notranjimi dejanskimi vzroki in zunanjimi vzroki, ki so med seboj povezani z omejenimi relacijami confatalia, glej Ciceronov spis De Jato, 9,13,15 in 16.] [7: Tudi epikurejsko pojmovanje dogodka je zelo blizu stoikemu: Epikur, Pismo Herodotu, 39-40, 68-73; in Lukrecij, De Rertim Natura, I, 449 in naprej, kjer Lukrecij analizira dogodek ugrabitev Tindarjeve here... in kjer zoperstavlja eventa (sunost-svoboda, ubotvo-bogastvo, vojna-mir) in conjuncta (dejanske od teles neloljive kvalitete). Ni videti, da bi bili dogodki tono to, kar je netelesno, pa vendar so predstavljeni kot nekaj, kar ne obstaja na sebi, kot neobutljivi, isti rezultati gibanja snovi oziroma delovanja in utrpevanja teles. Epikurejci najverjetneje niso uspeli razviti te teorije dogodka; nemara zato, ker sojo podredili zahtevam, ki jih postavlja homogena teorija vzronosti, in ker je bila preve odvisna od njihovega pojmovanja simulakra. Prim. Dodatek II.]

Ta nova dvojnost med telesi oziroma stanji stvari in netelesnimi uinki oziroma dogodki je filozofijo pretresla. Pri Aristotelu se na primer vse kategorije izrekajo v funkciji biti; razloevanje poteka v biti sami, in sicer med substanco kot prvim smislom, in drugimi kategorijami, ki se nanaajo nanjo kot akcidence. Nasprotno za stoike stanja stvari, kvantitete in kvalitete niso ni manj bivajoe (ali telesne) kot substanca. So del substance in se v tem pogledu zoperstavljajo nekemu dodatku k biti [extratre], ki ga predstavlja netelesno kot neka neobstojea entiteta. Najviji termin torej ni ve Bit, ampak Nekaj, aliquid, kolikor ta zajema tako bivajoe kot nebivajoe, tako eksistence kot insistence.5[footnoteRef:8] e ve, stoiki se lotevajo prve velike in radikalne sprevrnitve platonizma. Kajti e imajo telesa in njihova stanja stvari, kvantitete in kvalitete, vse znailnosti substance in vzroka, potem vse znailnosti Ideje padejo na drugo stran, na stran tega neobutljivega, sterilnega, neuinkovitega dodatka k biti, kije na povrini teles: idejno in netelesno ne moreta biti ni drugega kot neki uinek. [8: Prim. Plotin, VI, I, 25: predstavitev stoikih kategorij (in Brhier, str. 43).]

Posledice tega so izjemno pomembne. Kajti pri Platonu seje v globini teles, v globini zemlje, odvijala neka prikrita debata med tem, kar se podreja delovanju Ideje, in tem, kar se temu delovanju izmika (med posnetki in simulakri). Odmev te debate utimo v Sokratovem vpraanju: Ali ima vse svojo Idejo, celo dlaka, umazanija in blato - ali pa obstaja nekaj, kar se Ideji vselej in trdovratno izmakne? Toda to nekaj pri Platonu ni bilo nikoli dovolj skrito, potlaeno in potisnjeno v globino teles, dovolj potopljeno v ocean. Zdaj pa se vse ponovno dviguje na povrje. To je rezultat stoikega dela: nezamejeno se spet vzpenja. Noro postajanje ali nezamejeno postajanje ni ve neko ozadje, ki godrnja, ampak se vzpenja na povrino stvari in postaja neobutljivo. Ne gre ve za simulakre, ki uhajajo v ozadje in se povsod vrivajo, ampak za uinke, ki stopajo na plan in se odigravajo na njihovem mestu. Vsekakor so to uinki v vzronem smislu, pa tudi zvoni, optini ali jezikovni uinki, pa tudi dosti manj, ali dosti ve, kajti v njih ni ni telesnega, saj niso ni drugega kot ideje same... Kar je neko uhajalo Ideji, seje sedaj vzpelo na povrje, in to je netelesna meja teles, ki sedaj reprezentira vso mono idejnost, potem ko je ta oropana svojega vzronega in duhovnega uinkovanja. Stoiki so odkrili uinke povrine. Simulakri niso ve podtalni uporniki, ampak uspejo uveljaviti svoje uinke (ki bi jih lahko, ne glede na stoiko terminologijo, imenovali fantazme). Najbolj skrito je postalo najbolj oitno in vsi odslueni paradoksi postajanja se morajo sedaj odeti v mladostna oblaila, to pa je prava transmutacija.Nezamejeno postajanje tako postane idejni, netelesni dogodek, z vsemi svojimi znailnimi sprevrnitvami prihodnosti in preteklosti, dejavnega in trpnega, vzroka in uinka. Prihodnje in preteklo, ve in manj, preve in premalo, e in e ne: neskonno deljivi dogodek je vedno oboje hkrati, vselej je to, kar seje zgodilo in kar se bo zgodilo, toda nikoli to, kar se dogaja (prerezati pregloboko in premalo globoko). Dejavno in trpno: ker je sam neobutljiv, ju dogodek lahko odlino izmenjuje, saj ni niti eno niti drugo, ampak njun skupni rezultat (prerezati-biti prerezan). Vzrok in uinek: ker so dogodki vedno le uinki, zlahka vstopajo v funkcijo kvazivzrokov oziroma v vselej sprevrnljm razmerja kvazi-vzronosti (rana in brazgotina).Stoiki so ljubitelji paradoksov, in tudi izumitelji. Treba je le prebrati udoviti Hrizipov portret, ki ga na nekaj straneh podaja Diogen Laertski. Morda bi morali rei, da se stoiki posluujejo paradoksov na povsem nov nain: kot orodja za analizo jezika in hkrati kot naina za sintezo dogodkov. Dialektika je pri njih prav znanje o netelesnih dogodkih, kakor se ti izraajo v propozicijah, in o vezeh med dogodki, kakor se te izraajo v razmerjih med propozicijami. Dialektika ni ni drugega kot umetnost spreganja (prim, confatalia, ali serije dogodkov, ki so odvisni drugod drugega). Jezik pa je tisti, ki hkrati postavlja meje in prestopa utrjene meje: tako vsebuje izraze, ki svoj obseg nenehno premeajo in omogoajo sprevrnitev vezi v neki obravnavani seriji (na primer preve in premalo, mnogo in malo). Dogodek je koekstenziven s postajanjem in samo postajanje koekstenziv-no z jezikom; paradoks je v svojem bistvu sorites ali verini sklep, se pravi serija vpraalnih propozicij, ki jo, slede logiki postajanja, tvorita zaporedno dodajanje in odvzemanje. Vse se vri na meji stvari in propozicij. Hrizip ui: Kadar nekaj ree, gre to prek tvojih ust; e torej ree voz, se skozi tvoja usta odpelje voz. Ta raba paradoksov je enakovredna le e tisti, ki jo poznata na eni strani zen-budizem, na drugi angleki in ameriki non-sense. Najgloblje je na eni strani kar tisto neposredno, na drugi pa je tisto neposredno v jeziku. Paradoks se kae kot iznienje globine, kot sploi tev dogodkov na povrini, kot razgrnitev jezika vzdol te meje. Humor je taka umetnost povrine, v nasprotju s staro ironijo, ki je umetnost globin ali viin. e sofisti in ciniki so iz humorja naredili filozofsko oroje zoper sokratsko ironijo, toda s stoiki je humor dobil svojo dialektiko, svoje dialektino naelo in svoje naravno mesto, svoj isti filozofski pojem.To delo, ki so ga zaeli stoiki, je za lastno rabo nadaljeval Lewis Carroll. Ali, bolje reeno, za lastno rabo se gaje znova lotil. V celotnem Carrollovem delu gre zgolj za dogodke, kolikor se ti razlikujejo od biva-joega, rei in stanj stvari. Res je, zaetek^Jice (ves prvi del) je e namenjen iskanju skrivnosti dogodkov in nezamejenega postajanja, ki ga ti prinaajo, v globini zemlje, v vodnjakih in zajjih luknjah, ki se kar naprej votlijo in poglabljajo, kot zmes teles, ki vstopajo druga v drugo in soobstajajo. Toda bolj ko v zgodbi napredujemo, bolj se gibanje v globino in izmikanje umika drseemu gibanju vstran, iz leve v desno in iz desne v levo. ivali globin postanejo drugotnega pomena in se umaknejo likom na kartah, ki so brez debeline. Lahko bi rekli, da se je nekdanja globina sploila in postala irina. V tej obrnjeni irini se sedaj zadruje vse nezamejeno postajanje.Globina ni ve kompliment. Samo e ivali so globoke, pa e to niso plemenite ivali, te so sedaj ploske. Dogodki so kot kristali, ki nastajajo in se veajo samo na robovih oziroma prek robov. Tu gotovo tii tudi prva skrivnost jecljavca in levinega: ni se treba ve poglabljati, ampak drseti vzdol, tako da se bo nekdanja globina izniila in se skrila na hrbtno stran povrine. ele e drsimo, bomo lahko prili na drugo stran, kajti druga stran ni ni drugega kot obrnjena smer. In e za zagrinjalom ni videti niesar, je to zato, ker je vse vidljivo oziroma vsa znanost mona le vzdol zagrinjala; temu je treba samo dovolj dolgo in dovolj tesno, dovolj povrinsko slediti, pa e njegovo stran obrnemo in desna stran postane leva in narobe. Aliinih dogodivin ni, je samo ena dogodivina: njen vzpon na povrje, njeno zanikanje lane globine, njeno odkritje, da se vse zgodi prav na meji. Prav zato seje Carroll odpovedal naslovu, ki gaje imel najprej v mislih, Aliine podzemne dogodivine.[footnoteRef:9] [9: [V angleini: Alice's Adventures Underground.]]

To e bolj velja za drugo knjigo, V ogledalu. Tam se dogodkov, ki so v temelju drugani od rei, ne ie ve v globini, marve na povrini, v tisti drobni netelesni meglici, ki uhaja iz teles, v povrhnjici, ki je sama brez prostornine in ki obdaja telesa, v ogledalu, kijih odseva, v ahovnici, kijih zravna. Alica se ne more ve poglabljati, ampak spravi na plan svojega netelesnega dvojnika. Od teles lahko k netelesnemu preidemo le, e sledimo meji, egremo vzdol povrine. Paul Valeryje rekel nekaj globokega: tisto najgloblje je koa. V tem je stoiko odkritje, ki predpostavlja nemalo modrosti in neko celo etiko. To je odkrila tudi deklica, ki raste in se manja samo na robovih oziroma na povrini, ki postaja rdea ali pa zeleni. Ona ve, da dogodki toliko bolj zadevajo, reejo in mrtviijo telesa, kolikor jim uspe njihovo celotno razsenost premeriti brez globine. Kasneje bo dno pogoltnilo in zvrnilo vase odrasle osebe, ki ne bodo ve razumele niesar, ker bodo pregloboke. Zakaj se Lewis Carroll e naprej navdihuje pri istih primerih kot stoiki? Drevo zeleni, skalpel ree, bitka se bo zgodila ali pa ne... ? Alica svoje ime izgubi pred drevesom in Humpty Dumpty govori nekemu drevesu, ne da bi pogledal Alico. In recitiranje napoveduje bitko. In povsod so rane in rezi. Toda so to res primeri? Ali ni nemara vsak dogodek taken, gozd, bitka in rana, mar niso vsi globoki prav zato, ker se odvijajo na povrini, mar niso netelesni, ker gredo vzdol teles? Zgodovina nas ui, da dobre poti niso utrjene, geografija pa, daje ploden samo zelo tanek sloj zemlje.To odkritje stoikega modreca pa ni namenjeno samo majhni deklici. Res je, Lewis Carroll naeloma ne mara dekov. Preve globine imajo, sepravi lane globine, lane modrosti in ivalskosti. Moko dete se v Alki spremeni v praia. V splonem samo majhne deklice razumejo stoicizem, imajo smisel za dogodke ter izvabljajo na plan svoje dvojnike. Lahko pa se primeri, da nek deek jeclja in je leviar ter se polasti smisla kot dvojnega smisla oziroma dvoumnosti povrine. Sovratva, ki ga uti Lewis Carroll do dekov, ni mogoe opraviiti z neko globoko ambivalenco, ampak prej z nekim povrinskim obratom, kajti samo to je pravi carrollski pojem. V Siluiji in Brunu[footnoteRef:10] ima vlogo iznajditelja deek, ki se svojih lekcij ui na vse naine, narobe, prav, od spodaj in od zgoraj, toda nikoli do dna. Veliki roman Silvija in Bruno do konca priene evolucijo, kije bila zartana v Alki in seje nadaljevala v Ogledalu. udoviti zakljuek prvega dela slavi Vzhod, od koder prihaja vse, kar je dobrega, tako razlog upanja kot bivanje nevidnih rei. Celo tlakomer tam ne raste niti ne pada, ampak gre vzdolno, ob strani in meri vodoravni as. Stroj za vleenje podaljuje pesmi. Fortunatova monja, prikazana kot Mobiusov trak, pa je iz robcev, seitih in the wrong way, tako da njena zunanja plat zvezno prehaja v notranjo: vsebuje svet v celoti in povzroa, daje tisto notranje zunanje in zunanje notranje.[footnoteRef:11] V Silviji in Brunu je tehnika, ki pelje od resninega k sanjam ali od teles k netelesnemu pomnoena, popolnoma prenovljena in izpopolnjena. Toda na drugo stran nas e vedno pelje samo tako, da gre vzdol povrine ali meje, pri emer se opira na nek obro. Zvezni prehod od hrbtne strani na pravo stran tu izpodrine vse ravni globine in povrinski uinki, zbrani v enem in istem Dogodku, ki velja za vse dogodke, iz jezika spravljajo na plan vse postajanje in njegove paradokse.[footnoteRef:12] V nekem lanku z naslovom The dynamics of a parti-cle Lewis Carroll pravi, Govor ima vse lastnosti ravne povrine.... [10: [Sylivie and Bruno je naslov romana Lewisa Carrolla, ki je izel leta 1889, njegov drugi del nosi naslov Sylvk and Bruno conchded (1898).]] [11: Opis monje se nahaja na najlepih straneh izpod peresa Lewisa Carrolla: Sylvk and Bnmo concluded, pogl. VII.] [12: To odkritje povrine in kritika globine predstavljata stalnico v moderni literaturi. Pri njima se navdihuje delo Robbe-Grilleta. Spet na drug nain jih najdemo pri Klossowskem, v razmerju med povrhnjico in Robertino rokavico: prim. opombe Hossowskega v Postface kLois de l'hosptalit, str. 335 in 344. Ali pa pri Michelu Toumierju, v Vendredi ou les timbes du Pacifique, str. 58-59: udna je ta izbira, ki slepo zaupa globini na raun povrinskega in ki hoe, da bi povrinsko pomenilo ne obseno, ampakp/iifeo, medtem ko bi v nasprotju s temgloboko pomenilo zelo globoko in ne s slabo povrino. Pa vendar se mi zdi, daje mogoe neko obutje, kot je na primer ljubezen, bolje izmeriti, kolikor se to sploh meri, po tei, ki jo ima njegova povrina, kot pa po stopnji njegove globine.... Prim. Dodatka III in IV.]

TRETJA SERIJA: O PROPOZICIJI

Med temi dogodki-uinki in jezikom ali celo monostjo jezika je neko bistveno razmerje: dogodkom je lastno to, da so izraeni oziroma izrazljivi, izjavljeni oziroma izjavljivi v propozicijah, ki morajo biti vsaj mone. Toda v propoziciji je nemalo razmerij; katero torej pripada uinkom povrine oziroma dogodkom?Veliko piscev se strinja s tem, da obstajajo v propoziciji tri loena razmerja. Prvo se imenuje designacija ali pokaz: to je razmerje med propozicijo in nekim zunanjim stanjem stvari (datum). To stanje stvari je individualizirano in vsebuje tako ali drugano telo, zmes teles, kvalitet in kvantitet oziroma relacij. Designacija deluje tako, da besede povee z nekimi partikularnimi podobami, ki morajo reprezentirati stanje stvari: med vsemi, ki so povezane z neko besedo, se pravi s tako ali drugano besedo v propoziciji, je treba izbrati, izluiti tiste, ki ustrezajo dani kompleksnosti. Intuicija se pri designaciji izreka takole: to je to, to ni to. Tu vpraanja, ali je zveza besed in podob izvorna ali izpeljana, nujna ali poljubna, e ne moremo postaviti. Trenutno je pomembno samo to, da doloene besede v propoziciji oziroma doloeni lingvistini leni sluijo kot prazne forme za izbiro podob, se pravi za designacijo vsakega stanja stvari posebej: motili bi se, e bi jih razumeli kot univerzalije, to so formalne singularnosti ali ednine, ki imajo vlogo istih pokazateljev, ali kot pravi Benveniste, indikatorjev. Ti formalni indikatorji so: to, tisto, on, tu, tam, veraj, sedaj, etc. Tudi lastna imena so indikatorji ali pokazatelji, le da imajo poseben pomen, ker so edini, ki lahko tvorijo prave materialne singularnosti. Z loginega vidika ima designacija za svoj kriterij in element resninost in neresninost. Resninost pomeni, da je neka designacija dejansko zapolnjena z nekim stanjem stvari, da so indikatorji udejanjeni, oziroma daje izbrana prava podoba. Resnien v vseh primerih pomeni, daje besedo mogoe zapolniti z neskonnim tevilom partikularnih podob povezanih z besedo, ne da bi morali izbirati. Neresnien pa pomeni, da designacije ni mogoe zapolniti, bodisi zaradi pomanjkanja izbirnih podob, bodisi zaradi temeljne nezmonosti, da bi sploh nali kako podobo, ki bi bila povezana z besedami. Drugo razmerje propozicije pogosto imenujejo manifestacija. Gre za razmerje med propozicijo in subjektom, ki govori in se izraa. Manifestacija se tako predstavlja kot izjava o eljah in preprianjih, ki ustrezajo propoziciji. elje in preprianja v tem primeru niso asociacije, ampak vzrone izpeljave. elja je vzronost, kije notranja neki podobi glede na obstoj ustreznega predmeta oziroma stanja stvari; zato je elja tudi priakovanje tega predmeta ali stanja stvari, kolikor je njegov obstoj povzroen z neko zunanjo vzronostjo. Toda iz tega ne sledi, daje manifestacija glede na designacijo drugotna: nasprotno, manifestacija designacijo ele omogoa, saj izpeljave tvorijo neko sistematino enoto, iz katere izhajajo asociacije. To je dobro zaznal Hume: v asociaciji med vzrokom in uinkom relaciji ustrezajoa izpeljava predhaja sami relaciji. To prvenstvo manifestacije potrjuje lingvistina analiza. Kajti elementi manifestacije obstajajo v propoziciji kot posebni leni: jaz, ti; jutri, vedno; drugod, povsod, etc. In kakor je lastno ime neki privilegiran pokazatelj, tako je Jaz temeljni element manifestacije. Ne gre le za to, da so od njega odvisni drugi elementi manifestacije, ampak da se nanj nanaajo tudi vsi pokazatelji.[footnoteRef:13] Pokaz ali designacija v sebi zajema individualna stanja stvari, posamine podobe in singularne designate; elementi manifestacije, ki izhajajo iz Jaza, pa tvorijo domeno osebnega, ki slui za poelo sleherni moni designaciji. Med designacijo in manifestacijo se navsezadnje vri neka premestitev loginih vrednosti, ki jo ponazarja Cogito: ne gre ve za vpraanje resninega in neresninega, ampak za resnicoljubnost in goljufijo. V sloviti analizi koka voska Descartes ne ie tega, kar tii v vosku, saj tega problema v besedilu sploh ne postavlja, ampak kae, kako je designacijska sodba, na podlagi katere je identificiran vosek, utemeljena v Jazu, kije manifestiran v cogitu. [13: Prim. teorijo takoimenovanih embravers, kakor jo je predstavil Benveniste v Problmes de linguistique generale, Gallimard, Pariz 1966, pogl. 20. Jutri loujem od veraj oziroma sedaj, ker je jutri najprej izraz preprianja in ima ele nato tudi vlogo pokazatelja.]

Oznako pomen [signification] moramo prihraniti za tretjo dimenzijo propozicije: tokrat gre za razmerje med besedo in univerzalnimi ali obimi pojmi in razmerje med sintaktinimi zvezami in pojmovnimi implikacijami. Z vidika pomena pravimo, da elementi propozicije oznaujejo implikacije med pojmi, ki lahko vodijo k drugim propozicijam, pri emer te sluijo kot premise prve propozicije. Pomen je definiran prav prek tega sistema pojmovnih implikacij, v katerem obravnavana propozicija nastopa le e kot element nekega dokazovanja v najirem pomenu, bodisi kot premisa, bodisi kot sklep. Lingvistina oznaevalca sta tako v bistvu le implicira in torej. Implikacija je znak, ki definira razmerje med premi-sami in sklepom; torej pa je znak zatrjevanja, ki definira monost, da lahko zatrdimo samo sklep, ki izhaja iz implikacij. Ko govorimo o dokazovanju v najirem pomenu, hoemo rei, da se pomen propozicije vselej nahaja v ustrezajoem posrednem postopku, se pravi v njegovem razmerju do drugih propozicij, iz katerih je izpeljan, ali pa omogoa njihovo izpeljavo. Designacija, nasprotno, napotuje na neposredni postopek. Dokazovanja tu ne smemo razumeti v ozkem, matematinem ali silogistinem pomenu, ampak tudi v pomenu fizikalnih verjetnosti, ali moralnih obljub in zavez, pri emer zatrditev sklepa v tem zadnjem primeru ponazarja trenutek, ko je obljuba v resnici izpolnjena.[footnoteRef:14] Logina vrednost pomena ali tako razumljenega dokazovanja ni ve resnica, kot to nakazuje e hipotetini modus implikacij, ampak pogoj resnice, se pravi skup pogojev, v katerih bi bila neka propozicija resnina. Pogojena oziroma kot sklep izpeljana propozicija je neresnina, e v tem trenutku designira neko neobstojee stanje stvari ali pa neposredno ne ustreza nobeni resninosti. Pomen utemeljuje resninost samo tako, da hkrati omogoa tudi neresninost. Zato se resninostni pogoj ne zoperstavlja neresninemu, ampak absurdnemu: absurdno je to, kar nima pomena, kar ne more biti ne resnino niti neresnino. [14: Brice Parain na primer denominacijo (designacijo) zoperstavlja dokazovanju (pomenu), pri emer dokazovanje razume tako, da ta vsebuje tudi moralni pomen nekega narta, ki gaje treba izpolniti, ali neke obljube, ki seje moramo drati, neke monosti, ki jo je treba uresniiti, kot se to kae v dokazih ljubezni ali v izjavah vedno te bom imel rad. Prim. Recherches sur la nature et lesfonctions du language, Gallimard, Pariz 1972, pogl. V.]

Na vpraanje, ali je nemara pomen glede na manifestacijo in designacijo primaren, moramo poiskati kompleksen odgovor. Kajti e je manifestacija primarna oziroma temeljna glede na designacijo, to velja le z zelo posebnega vidika. e naj uporabimo neko klasino razlikovanje, potem bomo rekli, daje primarna z vidika govora [laparole], etudi je to neki nemi govor. V redu govora je vselej Jaz tisti, ki zaenja in to absolutno. V tem redu je torej primaren ne samo glede na sleherno designacijo, ki temelji na njem, ampak tudi glede na pomene, ki jih vsebuje. Toda prav zato s tega vidika pojmovni pomeni sploh nimajo veljave in se ne razvijejo samostojno: Jaz, ki se predstavlja kot nosilec nekega v hipu dojetega pomena, ki je identien z njegovo manifestacijo, vse te pomene predpostavlja [elles restent sous-entendues]. Prav zato je lahko Descartes svojo doloitev s Cogitom zoperstavil definiciji loveka kot racionalne ivali, kajti slednja zahteva neko izrecno razvitje oznaenih pojmov (kaj je ival? kaj pomeni biti racionalen?), medtem ko se za prvo domneva, dajo dojamemo, br ko je izreena.[footnoteRef:15] [15: Descartes, Principes, I, 10.]

To prvenstvo manifestacije, ki se ne omejuje samo na designacijo, ampak velja tudi za pomen, je treba torej razumeti kot prvenstvo v redu govora, kjer pomeni seveda ostajajo implicitni. Samo tu je jaz primaren glede na pojme, se pravi glede na svet in Boga. Toda e obstaja nek drug red, kjer pomeni veljajo in se razvijajo sami na sebi, potem so oni primarni in utemeljujejo manifestacijo. Tono tak red je red jezika \la langue]: neka propozicija se lahko tu pojavi le kot premisa ali sklep, se pravi kot nekaj, kar najprej oznauje pojme in ele nato manifestira nekega subjekta ali designira neko stanje stvari. S tega vidika so oznaeni pojmi, kot na primer pojma sveta in Boga, vselej primarni glede na jaz kot manifestirano osebo in glede na stvari kot designirane predmete. V splonem velja, kot je pokazal Benveniste, da je razmerje besede (bolje, njene lastne zvone podobe) do pojma samo nujno, ne pa tudi arbitrarno. Samo razmerje besede in pojma uiva status nujnosti, ki je druga razmerja nimajo; ta razmerja, kolikor jih obravnavamo neposredno, ostajajo arbitrarna in lahko iz tega stopijo samo, kolikor jih naveemo na prvo razmerje. Samo e upotevamo stalnost oznaenega pojma, lahko pojasnimo monost, da posamezne podobe povezane z besedo spreminjamo, oziroma jih zamenjamo, slede obrazcu to ni to, ampak to. Ce besede, v katerih se manifestirajo elje in preprianja, ne bi najprej napotevale na pojme in pojmovne implikacije, ki dajejo tem eljam in preprianjem njihovo pomenskost, elje ne bi tvorile nekega reda zahtev ali celo dolnosti, kije loen od reda potreb, in tudi preprianja ne bi tvorila nekega reda izpeljav, kije loen od navadnih mnenj.Kakorkoli e, domnevno prvenstvo pomena nad designacijo sproa e en obutljiv problem. Ko reemo torej, se pravi, ko neko propozicijo dojamemo kot sklep, iz nje naredimo predmet nekega zatrjevanja; tedaj premise pustimo ob strani in propozicijo zatrdimo samostojno. Propozicijo poveemo s stanjem stvari, ki ga designira, ne glede na implikacije, ki sestavljajo njen pomen. Toda za to sta potrebna dva pogoja. Najprej je potrebno, da so premise postavljene kot dejansko resnine, kar nas e sili, da stopimo ven iz istega reda implikacij in premise poveemo z nekim oznaenim in vnaprej zamiljenim stanjem stvari. Nadalje pa velja, da tudi e sta premisi A in B resnini, iz tega ne moremo izpeljati propozicije Z, ki nas zanima, ne moremo je odtrgati stran od premis in je zatrditi samostojno, ne glede na implikacije, e ne predpostavimo, daje resnina le, e sta tudi premisi A in B resnini. To pa e predstavlja propozicijo C, ki ostaja v redu implikacij in temu redu ne more ubeati, saj napotuje na propozicijo D, ki pravi, daje Z resnien, e so A, B in C resnine... in tako v neskonnost. Ta paradoks, ki stoji v osrju logike in je odloilno vplival na vso teorijo simbolne implikacije in pomena, je paradoks Lewisa Carrolla iz slavnega teksta Kaj je elva rekla Ahilu.[footnoteRef:16] Povedano na kratko, z eno roko sklep loimo od premis, toda le tako, da z drugo vselej dodajamo premise, kijih ni mogoe loiti od sklepov. To pomeni, da pomen ni nikoli homogen, oziroma da sta znaka implicira in torej popolnoma hetero-gena in da implikacija nikoli ne more utemeljiti designacije, razen e jo prevzame kot dano, tako v premisah kot v sklepu. [16: Prim.fr. prevod Logique sans peine, Hermann, Pariz 1972. Obseno literarno, logiko in znanstveno bibliografijo o Carrollovem paradoksu boste nali v komentarju Ernesta Coumeta na str. 281-288. [Naslov angl. teksta (1894) je What the Tortoise said to Achilles; slov. prevod Kaj je elva rekla Ahilu v: Analiza, t. 2, 1997, Drutvo za analitino filozofijo in filozofijo znanosti, Ljubljana, str. 67-70.]]

Od designacije k manifestaciji in nato k pomenu, pa tudi od pomena k manifestaciji in nato k designaciji, potegnjeni smo v krog in sicer krog propozicije. Vpraanje, ali se moramo pri tem zadovoljiti s tremi dimenzijami, ali pa naj dodamo neko etrto, dimenzijo smisla, je vpraanje ekonominosti in strategije. Ne gre za to, da bi morali zgraditi nek model a posteriori, ki naj bi ustrezal vnaprej danim dimenzijam, ampak prej za to, da bi moral sam model delovati a priori, etudi bi zato moral v notranjost vpeljati neko dodatno dimenzijo, kije od zunaj, v izkustvu, zaradi njene izginjajoe narave ne bi mogli prepoznati. Gre torej za vpraanje nael in ne samo za vpraanje dejstev. Kljub temu je to tudi vpraanje dejstev, zato zanimo z njim: ali je mogoe smisel umestiti v eno od treh dimenzij, v designacijo, v manifestacijo ali v pomen? Gotovo je to nemogoe pri designaciji, poreete. Kadar je izpolnjena, dela designacija propozicijo resnino, in kadar ni izpolnjena, jo dela neresnino. Smisel seveda ne more biti tisto, kar dela propozicijo resnino ali neresnino, niti dimenzija, kjer se udejanjajo te vrednosti. Se ve, designacija bi lahko nosila teo propozicije le, e bi lahko pokazali na neko ujemanje med besedami in designi-ranimi remi oziroma stanji stvari: paradokse, ki jih je porodila taka hipoteza v grki filozofiji, je zbral Brice Parain.[footnoteRef:17] Kako naj se med drugim ognemo temu, da se nam skozi usta ne odpelje voz? Lewis Carroll sprauje e bolj neposredno: kako je mogoe, da imenom sploh kaj odgovarja? In kaj pomeni, e neka re odgovarja svojemu imenu? In e rei ne odgovarjajo svojemu imenu, kaj jim prepreuje, da tega imena ne izgubijo? Kaj bi tedaj ostalo, razen arbitrarnih designacij, ki jim ni ne ustreza oziroma odgovarja, in praznih pokazateljev ali formalnih designatorjev, kot so to? Oboji so brez smisla. Vsaka designacija nedvomno predpostavlja smisel; ko opravljamo neko designiranje, se e vnaprej umestimo v smisel. [17: Brice Parain, op. cit., pogl. III.]

Ve monosti za uspeh ima enaenje smisla z manifestacijo, kajti tudi sami elementi designacije imajo smisel samo zahvaljujo Jazu, ki se manifestira v propoziciji. Ta Jaz je gotovo primaren, saj on zaenja govor; kot pravi Alica, e bi govorili samo, kadar ste ogovorjeni, nihe ne bi rekel niesar. Od tod lahko sklepamo, da smisel prebiva v preprianjih (ali eljah) tistega, ki se izraa.[footnoteRef:18] Kadar uporabim neko besedo, pravi tudi Humpty Dumpty, pomeni samo to, kar hoem, da pomeni, ne ve ne manj... Vpraanje je namre le, kdo je gospodar, in to je vse. Toda videli smo, daje red preprianj in elja utemeljen na redu pojmovnih implikacij pomena in daje celo identiteta jaza, ki govori oziroma pravi Jaz, zagotovljena s stalnostjo doloenih oznaencev (pojma Boga, sveta...). Jaz je lahko primaren in zadosten v redu govora le, e vsebuje pomene, ki morajo biti razviti sami na sebi v redu jezika. Ce se ti pomeni sesujejo, ali e ne stojijo samostojno, se osebna identiteta izgubi, kot je to bolee obutila Alica: tedaj Bog, svet in jaz postanejo nedoloene osebe iz sanj nekoga, ki ga tudi ni mogoe doloiti. Zdi se, da nam preostane le e monost, da smisel enaimo s pomenom. [18: Prim. RusseW, An Inquiry Into Meaning and Truth, George Allen and Unwin, London 1940.]

Toda tako se spet vraamo v krog in spet trimo ob Carrollov paradoks, v katerem pomen nikoli ne more uveljaviti svoje utemeljitvene vloge, saj e predpostavlja neko neodpravljivo designacijo. Nemara obstaja nek sploen razlog, zaradi katerega pomenu spodleti in zaradi katerega se temelj krono vraa k utemeljenemu. Ko smo pomen definirali kot resni-nostni pogoj, smo mu podelili znailnost, ki ga drui s smislom in ki e pripada smislu. Toda kako lahko pomen to znailnost prevzame nase, kako seje posluuje? Ko govorimo o resninostnem pogoju, se dvignemo nad resnino in neresnino, saj ima tudi neresnina propozicija nek smisel oziroma pomen. Toda ta viji pogoj hkrati definiramo le kot monost propozicije, daje resnina.[footnoteRef:19] Monost, daje neka propozicija resnina, tako ni ni drugega kot oblika monosti same propozicije. Propozicija ima veliko oblik monosti: logino, geometrino, algebrajsko, fizikalno, sintaktino...; Aristotel je logino obliko monosti definiral kot razmerje terminov propozicije z mesti, ki zadevajo akcidenco, lastnost, rod ali definicijo; Kant je celo iznael dve novi obliki monosti, transcendentalno monost in moralno monost. Toda kakorkoli e definiramo obliko, vsekakor gre za nek uden postopek, e se od pogojenega dvignemo k pogoju, da bi nato pogoj mislili kot golo monost pogojenega. Dvignemo se k nekemu temelju, toda utemeljno ostaja, kar je bilo prej, in je neodvisno od postopka, ki ga utemeljuje, ta postopek ga ne zadeva: designacija tako ostaja zunanja glede na red, ki jo pogojuje, resnino in neresnino pa ostajata indiferentna do poela, ki lahko doloi monost enega od njiju samo tako, da ga ohranja v njegovem starem razmerju do drugega. Tako nas pogojeno neprestano napotuje k pogoju, pogoj pa k pogojenemu. Da bi resninostni pogoj lahko uel tej pomanjkljivosti, bi moral imeti na voljo nek element, ki bi bil loen od oblike pogojenega, moral bi imeti nekaj nepogojenega, kar bi lahko zagotavljalo neko realno genezo designacije in drugih dimenzij propozicije: tedaj resninostni pogoj ne bi bil ve definiran kot pojmovna oblika monosti, ampak kot materija ali idealna plast, se pravi ne ve kot pomen, ampak kot smisel. [19: Russell, op. tit., str. 179: Reemo lahko, da ima vse, kar trdi neka smiselna izjava, neko doloeno mero monosti.]

Smisel je etrta dimenzija propozicije. Stoiki so ga odkrili skupaj z dogodkom: smisel je zanje izraeno propozicije, netelesno na povrini rei, neodpravljiva kompleksna entiteta, isti dogodek, ki vztraja oziroma se ohranja v propoziciji. Drugi sta to odkritje ponovila v XIV. stoletju v Ockhamovi oli Gregor iz Riminija in Nikolaj iz Autrecourta. Tretji ga je v XLX. stoletju ponovil veliki filozof in logik Meinong.[footnoteRef:20] Ti momenti imajo gotovo svoj razlog: videli smo, daje stoiko odkritje predpostavljalo neko sprevrnitev platonizma; na enak nain je tudi ockhamovska logika nastala kot reakcija na problem univerzalij in Meinongova kot reakcija zoper heglovsko logiko in njene potomce. Vpraanje je naslednje: ali obstaja nekaj, aliquid, kar ni ne propozicija niti termin propozicije, niti predmet ali stanje stvari, ki ga ta designira, niti izkustvo, reprezentacija ali miselna dejavnost tistega, ki se izraa v propoziciji, niti pojem ali kako oznaeno bistvo? Smisel kot izraeno propozicije naj bi bil nezvedljiv tako na individualna stanja stvari kot na posamine podobe in osebna preprianja, ter univerzalne in obe pojme. Stoiki so to povedali takole: niti beseda niti telo, niti utna niti razumska reprezentacija[footnoteRef:21] Se ve, morda pa je smisel nevtralen, indiferenten tako do posaminega kot obega, tako do singularnega kot do univerzalnega, do osebnega in do neosebnega. Morda ima povsem drugo naravo. Je potem treba takno instanco dojeti kot dodatek - ali pa se moramo znajti kar s tem, kar e imamo, z designacijo, manifestacijo in pomenom? V vsakem obdobju se je polemika znova razplamtela (Andrej iz Neufchateauja in Peter iz Aillvja nastopita zoper Rimini, Brentano in Russell zoper Meinonga). Zares, poskus, da bi spravili na plan to etrto dimenzijo, je malce podoben lovu na Snarka pri Lewisu Carrollu. Morda pa je ona kar ta lov sam in je smisel pravzaprav kar sam Snark. Teko je odgovoriti tistim, ki se hoejo zadovoljiti e z besedami, remi, podobami in idejami. Kajti o smislu ne moremo rei niti tega, da obstaja: ni ga ne v reeh niti v duhu, ne obstaja ne fizino niti miselno. Lahko vsaj reemo, daje koristen in da gaje treba priznati zaradi njegove koristnosti? e to ne, saj je obdarjen z bliem neuinkovitosti, neobutljivosti in sterilnosti. Prav zato pravimo, da ga je mogoe na ravni dejstev izpeljati samo posredno, izhajajo iz kroga, kamor nas vleejo obiajne dimenzije propozicije. Samo e krog prereemo po dolini, kot lahko prereemo Mobiusov trak, tako da ga razganemo po dolini in odvijemo, se bo pojavila dimenzija smisla sama zase, kot neodpravljiva, pa tudi kot mo geneze, ki poganja neknotranji apriorni model propozicije.[footnoteRef:22] Celotna logika smisla je preeta z empirizmom, saj zna samo empirizem presei izkustvene dimenzije vidnega, ne da bi padel v Ideje, in zasledovati, priklicati in nemara proizvesti neko prikazen na sami meji nekega podaljanega, razgrnjenega izkustva. [20: V svoji udoviti knjigi (Le Complexe significabile, Vrin, Pariz 1936) Hubert Elie razgrinja in komentira nauk Gregorja iz Riminija in Nikolaja iz Autrecourta. Opozarja na izjemno podobnost z Meinongovimi teorijami in na to, da seje enaka polemika ponovila e vXN. in XDC stoletju; ni pa ne pove o stoikem izvoru tega problema.] [21: O stoikem razlikovanju med netelesnim in razumskimi reprezentacijami, kijih tvorijo telesne sledi, prim. E. Brhier, op. cit., str. 16-18.] [22: Primerjaj, kar pravi o Mbiusovem traku Albert Lautman: trak ima le eno samo stran, toda to je njegova povsem zunanja lastnost; kajti da bi se tega zavedli, moramo trak razganiti po dolini in ga odviti, kar predpostavlja, da ga rotiramo okoli neke osi, ki je zunanja glede na povrino traku. Kljub temu pa lahko to enostranskost oznaimo z neko povsem notranjo lastnostjo... Essai sur les notions de structure et d'existence en mathmatiques, Hermann, Pariz 1938, vol. I, str. 51.]

To poslednjo dimenzijo imenuje Husserl izraanje: ta se razlikuje od designacije, manifestacije in dokazovanja.[footnoteRef:23] Smisel je izraeno. Tako kot Meinong tudi Husserl poie ive vrelce, ki se navdihujejo pri stoikih. Ko se Husserl na primer sprauje o zaznavni noemi ali o smislu zaznave, tega razlikuje tako od fizinega objekta kot od psiholokega izkustva, miselnih reprezentacij in loginih pojmov. Predstavlja ga kot nekaj neobutljivega in nedostopnega, netelesnega, kar ne obstaja niti fizino niti miselno, ne deluje niti ne utrpeva delovanje, ampakje isti rezultat, isti videz: realno drevo (designirano) lahko gori, je osebek ali predmet delovanja, ali vstopa v zmesi, kar nikakor ne velja za noemo drevesa. Za eno in isto designirano obstaja ve noem ali smislov: dnica in veernica sta dve noemi, se pravi dva naina, na katera se kae v izrazih eno in isto designirano. In ko Husserl pravi, daje noema zaznano, kot se to pojavlja v neki prezentaciji, se pravi zaznano kot tako ali videz, tega ne smemo razumeti tako, kot da gre za neko utno danost ali kvaliteto, ampak kot neko objektivno idealno enoto, kot intencionalni korelat dejanja zaznave. Neka poljubna noema ni dana v neki zaznavi (niti v spominu ali v podobi), ampak ima povsem drug status, ki sestoji iz tega, da ne obstaja izven propozicije, ki ga izraa, naj bo ta zaznavna, domiljijska, spominska ali-v reprezentaciji. Tako se zeleno kot utna barva ali kvaliteta loi od zeleneti, ki je noematina barva ali atribut. Drevo zeleni, mar ni to naposled smisel barve drevesa, in drevo drevesi njegov globalni smisel? Kaj je noema, e ne nek isti dogodek, dogodek drevesa (eprav Husserl zaradi terminolokih razlogov temu ne ree tako)? In to, emur pravi videz, mar ni to nek povrinski uinek? Med noemami enega predmeta ali celo razlinih predmetov se pletejo kompleksne vezi, ki so analogne tistim, ki jih je stoika dialektika vzpostavila med dogodki. Mar je fenomenologija potemtakem stroga znanost o povrinskih uinkih? [23: Tu ne upotevam posebne rabe, ki jo Husserl v svoji terminologiji nameni pomenu in ki pomen enkrat enai, drugi povezuje s smislom.]

Oglejmo si kompleksni status smisla oziroma izraenega. Na eni strani smisel ne obstaja izven propozicije, ki ga izraa. Izraeno ne obstaja izven svojega izraza. Zato za smisel ne moremo rei, da obstaja {exister], marve samo, da vztraja [insister] ali se ohranja [subsister]. Toda na drugi strani smisla ni mogoe pomeati s propozicijo, saj ima neko povsem loeno objektivnost. Izraeno niti malo ni podobno izrazu. Smisel se atribuir, toda ni atribut propozicije, marve atribut rei oziroma stanja stvari. Atribut propozicije je predikat, na primer nek kvalitativni predikat, kot je zelen. Ta se pripisuje subjektu propozicije. Toda atribut rei je glagol, kot na primer zeleneti, ali bolje reeno, dogodek, ki ga izraa ta glagol; taje atribuirn rei, ki jo subjekt designira, ali stanju stvari, ki ga designira propozicija kot celota. Toda smisla tudi ni mogoe pomeati s fizikalnim stanjem stvari niti z neko kvaliteto ali relacijo tega stanja. Atribut ni neko bivajoe niti bivajoega ne kvalificira; atribut je nek dodatek k biti. Zelen designira neko kvaliteto, neko zmes rei, zmes drevesa in zraka, v kateri klorofil soobstaja z vsemi deli lista. Nasprotno pa zeleneti nikvaliteta v rei, ampak nek atribut, kije izreen o njej in ki ne obstaja izven propozicije, ki ga izraa s tem, ko designira re. In tako smo prili nazaj na izhodie: smisel ne obstaja izven propozicije..., etc.Toda tokrat ne gre za krog. Prej za dve plati brez debeline, tako da z ene preidemo na drugo vzdolno. Smisel je na neloljiv nain izrazljivo ali izraeno propozicije in atribut stanja stvari. Z eno stranjo je obrnjen k reem, z drugo k propozicijam. Toda ni bolj ga ni mogoe enaiti s propozicijo, ki ga izraa, kot s stanjem stvari ali kvaliteto, ki jo designira propozicija. Smisel je tono meja med propozicijami in remi. Je tisto aliquid, hkrati dodatek k biti in vztrajanje, se pravi tisti minimum biti, ki gre vztrajajoe-mu.[footnoteRef:24] In v tem oziru je smisel dogodek, e seveda dogodka ne enaimo z njegovim asovno-prostorskim udejanjanjem v nekem stanju stvari. Zato se ne bomo spraevali, kaken je smisel dogodka: dogodek ni ni drugega kot smisel. Dogodek v jedru pripada jeziku, oziroma ima temeljno razmerje do jezika, toda jezik se izreka o reeh. Jean Gattegno je dobro oznail razliko med Carrollovimi in klasinimi pravljicami: pri Carrollu se vse dogajanje odvija v jeziku in prek jezika; ne pripoveduje nam zgodbe, ampak se na nas obraa z nekim diskurzom, ki je v ve kosih....[footnoteRef:25] Lewis Carroll postavlja svoje celotno delo v ta sploeni svet smisla-dogodka oziroma izrazljivega-atributa. Od tod izhaja tudi razmerje med izmiljenimi deli, ki jih je podpisal kot Carroll, in matematino-loginimi deli, ki jih je podpisal kot Dodgson. Sam ne bi mogel rei, kot so to naredili nekateri pred mano, da izmiljena dela niso ni drugega kot zbirka pasti in zagat, v katera pademo, e ne sledimo pravilom in zakonom formulira-nim v loginih delih. Ne samo zato, ker so mnoge od pasti na delu tudi v loginih delih, ampak ker gre po mojem za neko drugano porazdelitev. Z zaudenjem ugotavljamo, da se celotni logini opus neposredno ukvarja spomenom, implikacijami in sklepi in da zadeva smisel le posredno - tono prek paradoksov, kijih pomen ne more razreiti, oziromajih celo ustvarja. Obratno pa se izmiljena dela ukvarjajo naravnost s smislom in mo paradoksov neposredno izvajajo iz njega. To popolnoma ustreza dvema stanjema smisla, dejanskemu in naelnemu, aposteriornemu in apriornemu, se pravi, enemu, s pomojo katerega smisel posredno izpeljemo iz kroga propozicije, in drugemu, s pomojo katerega izvabimo na plan smisel sam zase, tako da razganemo krog vzdol meje, ki loi propozicije in rei. [24: Ta dva termina, dodatek k biti in vztrajajoe, imata svojo vzporednico tako v Meinongovi terminologiji kot pri stoikih.] [25: V: Logique sans peine, op. cit., Predgovor, str. 19-20.]

ETRTA SERIJA: O DVOJNOSTIH

Prva velika dvojnost je bila dvojnost med vzroki in uinki, med telesnimi remi in netelesnimi dogodki. Toda ker dogodki-uinki ne obstajajo izven propozicije, kijih izraa, se ta dvojnost podalja v dvojnost med remi in propozicijami, med telesi in jezikom. Od tod alternativa, ki prei celotno delo Lewisa Carrolla: jesti ali govoriti. V Silviji in Brunu je alternativa naslednja: -iibits of things ali bits of Shakespeare. Na slavnostni veerji v Alici pa: jesti, kar vam pokaejo, ali pokazati se temu, kar jemo. Jesti in biti pojeden pomenita model za delovanje teles ali tip njihovih globinskih zmesi, njihovo delovanje in utrpevanje, nain, kako soobstajajo druga v drugih. Govoriti pa pomeni gibanje na povrini, gibanje idealnih atributov ali netelesnih dogodkov. Vpraamo se lahko, kaj je huje, da govorimo o hrani ali da poiramo besede. Ko Alico obseda hranjenje, jo tlai mora o zauivanju in o tem, da si zauit. Tako ugotavlja, da pesmi, ki jih slii, govorijo o uitnih ribah. In e e govorimo o hrani, kako naj ne bi o tem govorili pred nekom, ki ga imamo za hrano? Od tod na primer nerodnosti, ki jih Alica govori pred miko. In kako naj ne bi pojedli pudinga, kateremu so nas pokazali? Se ve, recitirane besede se postavljajo povprek, kot bi jih telesa vlekla v globino, in tu so e verbalne halucinacije, kot to vidimo pri boleznih, kjer jezikovne motnje spremlja pobesnelo oralno obnaanje (nesti vse v usta, pojesti katerikoli predmet, kripati z zobmi). Prepriana sem, da to niso prave besede, pravi Alica, ko razmilja o usodi nekoga, ki govori o hrani. Povsem nasprotno pa je jesti besede: tedaj delovanje teles dvignemo na povrino jezika, telesa spravimo navzgor in jih oropamo za njihovo nekdanjo globino, eprav utegne ta izziv pogubiti jezik v celoti. Tokrat gre za teave, ki so na povrini, vzdol, razgrnjene od desni proti levi. Nerodnosti^ zamenjalo jecljanje, fantazme povrhnjice so zamenjale haluciniranje iz globin, sanje o pospeenem drsenju more o munem poniknenju in zauivanju. Tu se morata idealna, netelesna in anoreksina deklica ter jecljavi, levini deek otresti svojih dejanskih podob, ki so porene, pogoltne in nerodne.Toda ta druga dvojnost, telo-jezik, jesti-govoriti, ni dovolj. Videli smo, da smisel ne obstaja izven propozicije, ki ga izraa, toda zato ni nimanj atribut stanja stvari, ne pa propozicije. Dogodek vztraja v jeziku, a doleti rei. Rei in propozicije torej niso postavljene v neko temeljno dvojnost, ampak prej na eno in drugo stran neke meje, ki jo ponazarja smisel. Ta meja jih ne mea med seboj niti jih ne zdruuje (ni bolj kakor za dualizem ne gre za monizem), ampak artikulira njihovo razliko: telo/jezik. e dogodek primerjamo z meglico v preriji, potem velja, da se ta meglica dviguje tono na meji, na teaju rei in propozicij. Tako se dvojnost odraa na obeh straneh, se pravi, v vsakem od obeh terminov. Na strani rei imamo na eni strani fizine kvalitete in dejanske relacije, ki sestavljajo stanje stvari, na drugi idealne logine atribute, ki obeleajo netelesne dogodke. Na strani propozicije pa imamo na eni strani imena in pridevnike, ki designirajo stanje stvari, na drugi glagole, ki izraajo dogodke ali logine atribute. Na eni strani so torej singularna lastna imena, obi samostalniki in pridevniki, ki obeleajo mere, zastanke in postanke ter sedanje momente; na drugi glagoli, ki s seboj prinaajo postajanje in niz dogodkov, ki gredo v obeh smereh, in katerih sedanjost se neskonno deli na prihodnost in preteklost. Humpty Dumpty ostro razlikuje med dvema vrstama besed: Res je sicer, da so nekatere presneto trmaste - posebno glagoli, to so najveji domiljava; s pridevniki lahko dela, kar hoe, glagoli pa imajo svoje muhe - no, jaz jih ukrotim vse, od prvega do zadnjega. Nedoumljivo! V tem je vsa stvar, to ti reem jaz. In ko Humpty Dumpty pojasnjuje to nenavadno besedo, nedoumljivo, navede kar preve skromen razlog (Z nedoumljivostjo sem mislil, da sva o tem e preve govorila). Razumljivo, kajti nedoumljivo pomeni vse kaj drugega. Humpty Dumpty neobutljivost dogodkov zoperstavlja delovanju in utr-pevanju teles, neuitnost smisla uitnim reem, nedoumljivost [impenetrability][footnoteRef:26]neteles brez debeline zmesem in vzajemnim prediranjem med substancami, odpor povrine mehkobi globin, skratka pogum glagolov upogljivosti samostalnikov in pridevnikov. Nedoumljivost pa pomeni tudi mejo med obema - in kdor sedi na meji, kakor Humpty Dumpty sedi na svojem ozkem zidu, ta ima na voljo oba, ta je nedoumljivi gospodar artikuliranja njune razlike (no, jaz jih ukrotim vse, od prvega do zadnjega). [26: [Angleki izraz pomeni tudi nepredirnost, nepredirljivost.]]

A tudi to ni dovolj. Poslednji domet dvojnosti namre ni vrnitev k hipotezi iz Kratita. Dvojnost v propoziciji ni med dvema vrstama imen, imeni zastankov in imeni postajanja, ali imeni substanc in kvalitet in imeni dogodkov, ampak med dvema dimenzijama propozicije: designacijo in izraanjem, se pravi designacijo rei in izraanjem smisla. Kakor bi lo za dve strani ogledala, toda to, kar je na eni strani, ni podobno temu, kar je na drugi (pri emer je vse ostalo karseda razlino...). Iti na drugo stran ogledala pomeni preiti od razmerja designacije k razmerju izraanja, ne da bi se ustavili pri posrednikih, se pravi pri manifestaciji in pomenu. To pomeni dospeti v obmoje, kjer jezik ni ve v razmerju z designiranim, marve samo z izraenim, se pravi s smislom. Taka je torej poslednja premestitev dvojnosti: ta sedaj poteka znotraj same propozicije.Mika je pripovedovala, daje imel nadkof, ko sta plemia nameravala krono ponuditi Viljemu Osvajalcu, to za smotrno. Nato je raca vpraala: 'Kaj je imel?' - 'To je imel', je odgovorila mika zelo nejevoljno, 'menda veste, kaj to pomeni'. - 'Prav dobro vem, kaj to pomeni, kadar imam sama kako re pred seboj,' pravi raca; 'ponavadi gre za abo ali rva. Vpraanje pa je: Kaj je imel nadkof? Jasno je, da raca uporablja in razume to kot termin designacije tako za vse rei kot za stanja stvari in mone kvalitete (pokazatelj). Raca celo pojasni, daje designirano vjedru nekaj, kar seje ali lahko poje. Vse, kar je mogoe designirati, in vse, kar je designiranega, je naeloma mogoe pojesti, predreti; na nekem drugem mestu Alica pripomni, da si lahko izmilja samo hrano. Toda mika je uporabljala to povsem drugae: kot smisel predhodne propozicije, kot dogodek, ki ga izraa propozicija (ponuditi krono Viljemu). Dvoumnost to-ja se tako porazdeli glede na dvojnost med designacijo in izraanjem. Obe dimenziji propozicije tvorita dve seriji, ki sovpadeta ele v neskonnosti, v nekem terminu, ki ni ni manj dvoumen kot to, kajti sreata se lahko samo na meji, vzdol katere drsita. Ena od serij vzame nase jesti, medtem ko druga izlui bistvo iz govoriti. Zato smo v mnogih Carrollovih pesmih prie samostojnemu razvitju dveh soasnih dimenzij, od katerih ena napotuje na designirane rei, ki so vselej tudi uitne ali pa vsebujejo zauito, druga na smisel, ki ga je vselej mogoe izraziti, ali vsaj na predmete, ki nosijo jezik in smisel, pri emer ti dve seriji konvergirata v neki ezoterini besedi, v nekem aliquid, ki ga ni mogoe identificirati. Tak je Snarkov refren: Lahko prei nanj z naprstnikom, pa tudi s skrbjo, ga lovi z vilicami ali z upom v srcu - kjer se naprstnik in vilice nanaajo na designirana orodja, up in skrb na razmislek o smislu in dogodkih (smisel je pri Lewisu Carrollu pogosto predstavljen kot nekaj, za kar je treba skrbeti, kot predmet, ki zaslui najvejo skrb). Ta udna beseda, Snark, je meja, ki gre nenehno vzdol in jo zartujeta obe seriji. Se bolj tipina je udovita vrtnarjeva pesem iz Silvije in Bruna. Vsaka kitica uvaja dva po naravi zelo razlina termina, ki ju je mogoe obravnavati z dveh vidikov: Mislil je, da je pred njim... Pogledal je e drugi in spoznal, da gre za... Vse kitice skupaj tako tvorijo dve heterogeni seriji, eno sestavljeno iz ivali, bitij in rei, ki zauivajo ali jih je mogoe zauiti in so opisane prek svojih fizinih, utnih in slinih kvalitet, drugo sestavljeno iz predmetov ali oseb, ki so v jedru simboline in so definirane z loginimi atributi, ali obasno s starevskimi nazivi, in so nosilci dogodkov, novic, sporoil ali smisla. Na koncu vsake kitice zarie vrtnar nekakno melanholino alejo, vzdo katere teeta, vsaka na svoji strani, obe seriji; ta pesem, kot vemo, namre ni ni drugega kot svoja lastna zgodovina.

Mislil je, da vidi slona,ki vadi na pial,pogledal je e drugi in spoznal,da to je pismo od njegove ene.Na koncu, rekel je, spoznamtrpkost ivljenja...

Mislil je, da vidi albatrosa, ki okrog lui opleta s krili, pogledal je e drugi in spoznal, da to bila je potna znamka. Vrnite se, je rekel, vam bolje bo, noi tu res so vlane...

Mislil je, da vidi lep dokaz,ki pravi, daje pape,pogledal je e drugi in spoznal,pred njim bilo je marmornato milo.Nek tak dogodek, pravi tiho,odvzame vam vsak up.[footnoteRef:27] [27: Vrtnarjevo pesem sestavlja v Silviji in Brunu, pri emer jih prinaa prvi del na razlinih mestih osem, deveta pa se nahaja v drugem delu z naslovom Sylvie and Bruno concluded (pogl. 20).]

PETA SERIJA: O SMISLU

A ker smisel nikoli ni samo eden od obeh terminov neke dvojnosti, ki zoperstavlja rei in propozicije, samostalnike in glagole, designacijo in izraanje, ker je tudi meja, razlika oziroma artikulacija razlike med njima, ker ga ovija neka njemu lastna nepredirnost, v kateri odseva, se sam na sebi razvija v neki novi seriji paradoksov, ki so to pot notranji.Paradoks napotevanja nazaj ali nedolonega mnoenja. Ko designiram neko re, vselej predpostavljam, da je dan tudi smisel, da je e tu. Kot pravi Bergson, ne gre za to, da gremo od zvokov k podobam in od podob k smislu: vnaprej se umestimo v smisel. Smisel je kot obla, kamor se vnaprej umestim, da bi lahko designiral, ali celo, da bi lahko mislil pogoje designiranja. Smisel je vselej e predpostavljen, ko jaz zane govoriti; brez te predpostavke ne bi mogel zaeti. Povedano drugae, jaz nikoli ne ree smisla tega, kar pravi. Zato pa lahko smisel tega, kar pravim, vselej vzamem za predmet neke nove propozicije, katere smisla seveda spet ne morem izrei. Tako vstopim v proces neskonnega napotevanja nazaj na predpostavljeno. To napotevanje ali regresija hkrati izpriuje kar najvejo nemo govorca in kar najvejo mo jezika, se pravi, mojo nemo, da bi izrekel smisel tega, kar govorim, da bi nekaj izrekel in da bi hkrati izrekel tudi smisel tega, kakor tudi neskonno mo jezika, da govori o besedah. Na kratko, e je pred nami propozicija, ki designira neko stanje stvari, potem lahko njen smisel vselej vzamemo za designirano neke druge propozicije. Vzemimo na primer, daje propozicija neko ime, potem se izkae, da lahko vsako ime, ki designira nek predmet, tudi samo postane predmet nekega novega imena, ki designira njegov smisel: dani nj napotuje na n2, ki designira smisel ni, xi2 napotuje na n3, etc. Za vsako od teh imen mora jezik imeti tudi neko ime za smisel teh imen. To neskonno mnoenje verbalnih entitet je znano kot Fregejev paradoks.1 Toda to je tudi paradoks Lewisa Carrolla. Povsem izrazito nastopi v drugi knjigi V ogledalu, ko Alica srea viteza. Vitez napove ime pesmi, ki jo namerava zapeti, reko: Ime pesmi se imenuje Slanikove oi.-Ah, to je torej ime pesmi?, pravi Alica. - Ne, ne razumete, odvrne vitez. Tako pravimo imenu. Pravo ime je: Stari, stari mo. - Torej bi morala rei: ali tako imenujejo pesem?, seje popravila Alica. Ne, ne bi morali: to je nekaj povsem drugega. Pesem se imenuje Poti in naini, toda tako jo samo imenujejo, razumete? - Toda kaj potem sploh je? - Prav to sem hotel rei, pesem je v resnici Sede na ogradi.Besedilo, ki smo ga prevedli le s teavo, e smo hoteli biti zvesti Carrollovi terminologiji, razlouje celo serijo nominalnih entitet. Ta ne sledi nekemu neskonnemu napotevanju, ampak sledi, da bi se omejila, nekemu konvencionalno konnemu napotevanju. Zaradi tega moramo zaeti na koncu in obnoviti naravno napotevanje. 1) Carroll pravi: pesem je v resnici Sede na ogradi. Kar pomeni, da je tudi sama pesem neka propozicija, neko ime (denimo ni). To ime je Sede na ogradi, in to ime, ki se pojavi v prvi kitici, je sama pesem. 2) To pa seveda ni ime pesmi; eprav je sama ime, je pesem designirana z nekim drugim imenom. To drugo ime (denimo n2) je Poti in naini in to ime tvori vsebino druge, tretje in etrte kitice. Poti in naini je torej ime, ki designira pesem, oziroma to, kakor pesem imenujejo. 3) Toda dejansko ime, dodaja Carroll, je Stari, stari mo, in to se pojavlja v pesmi kot celoti. Gre za to, da ima ime, ki designira, tudi samo nek smisel, ki tvori novo ime (denimo n3). 4) Toda tudi to tretje ime je designirano z nekim etrtim imenom. Se pravi, smisel n2, to je n3, mora biti designiran z n4. To etrto ime ni ni drugega, kot to, kakor imenujejo ime pesmi, se pravi Slanikove oi, in to ime se pojavi v esti kitici.V Carrollovi klasifikaciji gre torej za tiri imena: ime kot realnost pesmi; ime, ki designira to realnost, se pravi, da designira pesem oziroma reprezentira to, kakor pesem imenujejo; smisel tega imena, ki tvori novo ime oziroma novo realnost; ime, ki designira to novo realnost, se pravi, ki designira smisel imena pesmi oziroma reprezentira to, kakor imenujejo ime pesmi. Tu moramo dodati kar nekaj opomb: najprej to, da seje Lewis Carroll namerno omejil, saj ni niti upoteval vsake kitice posebej; njegova progresivna predstavitev serije mu je omogoila, da si je izbral neko arbitrarno izhodie, Slanikove oi. Samo po sebi se razume, da je mogoe to serijo, e jo vzamemo v njenem napotevanju, podaljati v neskonno in neskonno izmenjevati neko realno ime in neko ime, ki designira to realnost. Na drugi strani velja, daje Carrollova serija dosti bolj kompleksna, kot smo to pravkar nakazali. Prej je lo zgolj za naslednje: neko ime, ki designira, napotuje na neko drugo ime, ki designira njegov smisel, v neskonno. V Carrollovi klasifikaciji to situacijo ponazarjata samo imeni n2 in n n4Je ime, ki designira smisel n2. Tema Carroll dodaja dve drugi imeni: neko prvotno ime, nj, kajti re, kije prvotno designirana, obravnava kot ime samo (pesem), in neko tretje ime, kajti tudi smisel imena, ki designira, obravnava kot ime, ne glede na ime, ki ga bo naposled designiralo. Tako Lewis Carroll formira napotevanje s tirimi nominalnimi entitetami, ki se neskonno premeajo. Kar pomeni, da vsak par razstavi oziroma ga za hip fiksira, da bi nato lahko iz njega izpeljal nek dodatni par. Zakaj, bomo e videli. Zaenkrat se lahko zadovoljimo z nekim napotevanjem, kjer se izmenjujeta dva termina: ime, ki nekaj designira, in ime, ki designira smisel prvega imena. To napotevanje z dvema terminoma je minimalni pogoj nedolonega mnoenja.Ta enostavneji izraz bomo nali y tistem delu besedila Alice, kjer vojvodinja vselej poie moralo ali poduk, ki gaje treba potegniti iz neesa. Kolikor je to nekaj seveda propozicija. Kajti br ko Alica ne govori veje vojvodinja razoroena: O neem premiljuje, ljuba moja, zato si pozabila na pogovor. Prav zdaj ti e ne morem rei, kaken podukje v tem. Toda br ko Alica spregovori, vojvodinja uspe izluiti poduk: 'Igra se zdaj menda odvija veliko bolje, pravi Alica. - 'Tako je', je rekla vojvodinja, 'in poduk, ki ga to skriva v sebi, je tale: Le ljubezen, le ljubezen je, ki svet vrti naprej!' - 'Nekdo paje rekel', je epnila Alica, 'da bi se svet hitreje vrtel, e bi vsak pometal pred svojim pragom.' - 'No, da! Saj to je do pike isto,' je rekla vojvodinja, ... 'Poduk, ki ga to skriva v sebi, je tale: poskrbite za smisel in zvoki bodo poskrbeli sami zase.' Tu v tem odlomku seveda ne gre za asociiranje idej ali povezovanje enega stavka z drugim: poduk vsake propozicije je neka druga propozicija, ki designira smisel prve. Poskrbeti za smisel pomeni narediti iz smisla predmet neke nove propozicije, tako da se propozicije kar mnoijo, oziroma da zvoki poskrbijo sami zase. Tako se potrjuje monost neke temeljne vezi med logiko smisla in etiko, moralnim podukom oziroma moralo.Paradoks sterilne podvojitve ali suhoparnega ponavljanja. Seveda je nek nain, da se izognemo temu neskonnemu napotevanju, kolikor namre propozicijo fiksiramo ali naredimo negibno toliko asa, da iz nje izluimo smisel kot tisto tenko povrhnjico na meji rei in besed. (Od tod podvojitev na vsaki stopnji napotevanja, ki smo jo pravkar ugotovili pri Carrollu). Toda mar je usoda smisla ta, da se te dimenzije ne moremo otresti, da ne vemo, kaj bi z njo, br ko jo doseemo? Kaj smo namre naredili drugega, kot da smo spravili na plan nekega nevtraliziranega dvojnika propozicije, neko suhoparno prikazen in fantazmo brez globine? Tuje razlog, da tudiglagol, ki izraa smisel v neki propoziciji, izraamo v nedoloni, deleniki ali vpraalni obliki: biti-Bog, ali biti-moder neba, ali, je nebo modro. Smisel postavi v oklepaj tako trdilno kot nikalno obliko. Mar je to smisel propozicij Bog je, nebo je modro? Kot atribut stanj stvari je smisel le dodatek k biti, kar pomeni, da nima biti, ampak je nek aliquid, ki ustreza ne-biti. Kot izraeno propozicije smisel ne obstaja, ampak v propoziciji vztraja oziroma se ohranja. Ta sterilnost smisla-dogodka je eden od najznamenitejih momentov stoike logike: samo telesa delujejo in utrpe-vajo delovanje, ne pa netelesno, ki je samo rezultat tega delovanja in utrpevanja. Ta paradoks bi lahko imenovali paradoks stoikov. Obelodan-jenje te neverjetne sterilnosti izraenega je odmevalo vse do Husserla in pri njem utrdilo status noeme: Plast izraza - to tvori njegovo posebnost - e si odmislimo, da posoja prav izraz vsem drugim intencionalijam, ni produktivna. Ali e hoete: njegova produktivnost, njegov noematinl doseek, se izrpava v izrazih.[footnoteRef:28] [28: Husserl, Ideje za isto fenomenologijo in fenomenoloko filozofijo, 124. [Cit. po slov. prevodu F.Jermana, Slovenska matica, Ljubljana 1997, str. 403.]]

eprav je izluen iz propozicije, pa je smisel od nje neodvisen, saj postavlja v oklepaj trdilno in nikalno obliko. Kljub temu je smisel nek izginevajoi dvojnik: je tono nasmeh brez make pri Carrollu, ali plamen brez svee. In oba paradoksa, se pravi paradoks neskonnega napotevanja in paradoks sterilne podvojitve, oblikujeta pola neke alternative: eden ali drugi. e nas prvi sili, da spravimo skupaj vrhovno mo in najvejo nemo, nas drugi postavlja pred neko podobno nalogo, ki jo bomo morali narediti kasneje, namre spraviti skupaj sterilnost smisla v primerjavi s propozicijo, od koder smo ga izluili, in njegovo mo generiranja dimenzij propozicije. Videti je, da se Lewis Carroll zelo dobro zaveda, da oba paradoksa tvorita neko alternativo. V Alici imajo osebe samo dve monosti, da se posuijo, potem ko so padle v ribnik solza: da posluajo mikino zgodbo, se pravi najbolj suhoparne rei na svetu, saj smisel neke propozicije povzame v nek fantomski to; ali pa da se poenejo v divjidir, kjer se bodo vrteli v krogu propozicij, se po elji zaustavili, ne da bi v tem kroenju neskonnega mnoenja doloili zmagovalca ali poraenca. Kakorkoli e, kar je tu suhoparno, se bo kasneje imenovalo nedoumljivost-nepredirnost. Oba paradoksa ponazarjata tudi dve temeljni obliki jecljanja, horino ali klonino obliko, ki pomeni neko krevito krono mnoenje, in tetanino ali tonino obliko, ki pomeni neko zaletavo negibnost. Ali kot pravi izrek Poeta fit non nascitum, dve pravili pesnenja sta kr ali sikanje.Paradoks nevtralnosti ali paradoks tretjega stanja bistva. Kakor prvi nas tudi drugi paradoks nujno vre v nek novi, namre tretji paradoks. Kajti e je smisel kot dvojnik propozicije indiferenten tako do trdilne kot nikalne oblike, e ni ni bolj tvoren kot trpen, potem ga ne zadeva noben modus propozicije. Smisel ostaja en in isti, eprav si propozicije nasprotujejo v pogledu kvalitete, ali v pogledu kvantitete, ali v pogledu relacije in v pogledu modalnosti. Vsi ti pogledi zadevajo namre designacijo in razline vidike njenega udejanjenja oziroma izpolnitve s strani stanj stvari, ne zadevajo pa smisla ali izraenega. Najprej si oglejmo kvaliteto, se pravi nikalno in trdilno obliko: Bogje in Boga ni imata isti smisel zahvaljujo avtonomiji, ki jo ima smisel v razmerju do obstoja designiranega. Tak je bil vXIV. stoletju fantastini paradoks Nikolaja iz Autrecourta, kije postal predmet obsojanja: contradictoria ad invicem dem significanteNato kvantiteto: vsak lovekje bel, noben lovek ni bel, nekateri ljudje niso beli... In relacijo: smisel mora v obrnjeni relaciji ostati enak, kajti relacija do smisla se vselej vzpostavi v obeh smereh hkrati, kolikor namre ponovno sproi vse paradokse norega postajanja. Smisel (smer) je vselej dvoumen (dvojna) in izkljuuje monost enega samega smisla (smeri) relacije. Dogodki nikoli ne nastopajo kot vzroki drug drugega, ampak vstopajo v razmerja kvazi-vzronosti, se pravi, neke nedejanske in fantomske vzronosti, ki se nenehno obraa v obe smeri. To ne pomeni, da sem mlaji in stareji hkrati in v razmerju do iste rei, ampak da hkrati to postajam, in sicer prek ene in iste relacije. Od tod izvirajo neteti primeri, ki jih je polno v Carrollovem delu in kjer vidimo, da imata make jedo netopirje in netopirji jedo make, reem, kar mislim in mislim, kar reem, imam rad, kar mi dajo in dajo mi, kar imam rad, diham, ko spim in spim, ko diham en in isti smisel. Sem spada tudi poslednji primer iz Silvije in Bruna, kjer rdei dragulj, ki nosi propozicijo Ves svet ima rad Silvijo, in modri dragulj, ki nosi propozicijo Silvija ima rada ves svet, predstavljata dve strani enega in istega dragulja, ki ga je mogoe imeti raje le od njega samega, kot to zahteva zakon postajanja (to choose a thingfrom itself).Nazadnje modalnost: kako naj bi monost, dejanskost in nujnost designiranega predmeta zadevale smisel? Smisel mora namre imeti zase na voljo eno in isto modalnost, in sicer tako v prihodnosti kot preteklosti, saj z njima neskonno deli svojo sedanjost. In e je dogodek moen v

3 Prim. Hubert Elie, op. cit. in delo Maurica de Gandillaca, Le mouvement doctrinal du IXe an XIVe sicle, Bloud et Gay, Pariz 1951.

1840prihodnosti ter dejanski v preteklosti, potem mora biti hkrati oboje, saj se tako tudi hkrati deli. Mar to pomeni, daje nujen? Spomnimo se paradoksa bodoih kontingenc in pomena, ki ga je imel v celotnem stoicizmu. Hipoteza o nujnosti se opira na naelo protislovnosti, in ta je apliciran na propozicijo, ki se izreka o prihodnosti. V tem pogledu so stoiki poeli prave akrobacije, da bi uli nujnosti in uveljavili usodo, ne pa tudi nujnega.4 Pravzaprav je treba ta pogled opustiti in se stoiki tezi pribliati na drugi ravni. Kajti naelo protislovnosti zadeva na eni strani nemonost neke izpolnitve designacije, na drugi minimum nekega pogoja pomena. Nemara pa ne zadeva smisla, za katerega velja, da ni tisto mono, niti dejansko, niti nujno, ampak usojeno... Dogodek se hkrati ohranja v propoziciji, ki ga izraa, in se pripeti reem, ki so na povrju, na zunanji strani biti: prav to, kot bomo videli, pomeni biti usojen. Lastnost dogodka je, da ga neka propozicija izree kot prihodnji dogodek, toda lastnost propozicije je, da izree dogodek kot pretekli dogodek Ker se vse odvija prek jezika in ker se vse dogaja v jeziku, nam Carroll v splonem vsak dogodek predstavi dvakrat: prvi v propoziciji, kjer se dogodek ohranja, drugi v stanju stvari, kjer se pojavi na povrini. Prvi v kitici neke pesmi, ki dogodek povezuje s propozicijo, drugi v povrinskem uinku, ki dogodek povee z bitji, remi in stanji stvari (na primer v spopadu med Tweedledumom in Tweedledeejem, ali med levom in samorogom; in v Silviji in Brunu, kjer Carroll poziva bralca, naj ugane, ali je kitice vrtnarjeve pesmi zloil slede dogodkom, ali dogodke slede kiticam). Toda mar ni treba rei dvakrat [deux fois] zato, ker gre vselej za nekaj hkratnega [ la fois], ker sta to dve soasni plati ene same povrine, katere notranjost in zunanjost, vztrajanje in dodatek k biti, preteklost in prihodnost sta zvezno povezana, tako da ju je mogoe vedno tudi obrniti?In kako bi lahko povzeli te paradokse nevtralnosti, ki nam vsi kaejo, da modusi propozicije smisla sploh ne zadevajo? Filozof Avicena je razlikoval tri stanja bistva: univerzalno, ki se nanaa na um, ki v splonem misli neko bistvo, singularno, ki se nanaa na posamezne rei, v katerih se neko bistvo utelea. Toda nobeno od teh dveh stanj ni bistvo samo: ival ni ni drugega kot samo ival, animal non est nisi animal tantum, se pravi indife-rentna do univerzalnega in do singularnega, do posaminega in do splonega.5 Prvo stanje bistva pomeni bistvo, kakor ga oznauje propozicija, se pravi v redu pojmov in pojmovnih implikacij. Drugo stanje pomeni bistvo, kakor ga designira propozicija v posameznih reeh, v katere vstopa. Toda tretje stanje je bistvo kot smisel, kot izraeno: zato se vselej ovija v to suhoparnost, animal tantnm, v to sterilnost ali udovito nevtralnost. Je indiferentno do univerzalnega in do singularnega, do splonega in do posaminega, do osebnega in do kolektivnega, pa tudi do nikalne in do trdilne oblike, etc. Skratka, indiferentno je do vseh opozicij. Kajti vse te opozicije so le modusi propozicije, ki jo obravnavamo v lui designiranja in pomena, ne pa tudi v lui smisla, ki ga izraa. Je to tisto stanje istega dogodka in fatuma, ki ga spremlja, namre, da s tem presega vse opozicije, da ni niti zaseben niti javen, niti kolektiven niti individualen..., in daje v svoji nevtralnosti e straneji in mogoneji, ker je vse hkrati?Paradoks absurda ali nemonih predmetov. Iz tega paradoksa izhaja e eden: tudi propozicije, ki designirajo protislovne predmete, imajo nek smisel. Pa vendar njihovo designiranje ne more biti izvreno, saj nimajo nobenega pomena, ki bi definiral red monosti za neko tako izvritev. Te propozicije so brez pomena, se pravi absurdne. Kljub temu pa imajo nek smisel, tako da ne smemo pomeati absurda z nesmislom. Nemoni predmeti, kot so okrogli kvadrat, nerazsena materija, perpetuum mobile, hrib brez doline, etc, so predmeti brez domovine, izven bivajoega, pa vendar imajo v tej zunanjosti neko zelo natanno in razloeno mesto: pripadajo dodatku k biti, so isti idealni dogodki, ki se ne morejo izvriti v nobenem stanju stvari. Ta paradoks bi morali imenovati Meinongov paradoks, saj je prav on znal iz njega izvabiti najlepe in najsijajneje uinke. e torej razlikujemo dve vrsti bivajoega, dejansko kot snov designacije in mono kot obliko pomena, potem jima moramo dodati e ta dodatek k biti, ki definira nek minimum, skupen dejanskemu, monemu in nemonemu. Naelo protislovja se namre nanaa na mono in na dejansko, ne pa tudi na nemono: nemonosti, skrene na ta minimum, imajo neko dodatno eksistenco in kot take vztrajajo v propoziciji.

ESTA SERIJA: O ZAPOREDNOSTI ALI SERIACIJI

Paradoks, iz katerega izhajajo vsi nadaljnji paradoksi, je paradoks nedolonega napotevanja ali regresije. Napotevanje ima seveda vselej obliko serije: vsako ime, ki designira, ima smisel, ki ga designira neko drugo ime, ni, 112, n^, 114... e se oziramo samo na nizanje imen, potem velja, da serija opravi neko sintezo homogenega, v kateri se vsako ime od predhodnega razlikuje samo po svoji stopniki, stopnji, oziroma po tipu: teorija tipov v resnici pravi, da se vsako ime, ki designira smisel predhodnega imena, nahaja na viji stopnji od stopnje tega imena in tega, kar designira. Toda e se sedaj ne oziramo ve le na golo nizanje imen, marve na to, kar se v tem nizanju izmenjuje, bomo videli, da vsako ime najprej upotevamo po tem, kar designira, nato po smislu, ki ga izraa, kajti prav ta smisel slui za designirano nekemu drugemu imenu: prednost ponazoritve pri Lewisu Carrollu je bila prav v tem, daje pokazala na to temeljno razliko. Tokrat gre za sintezo heterogenega, ali bolje, za to, da se serialna oblika lahko uresnii le v hkratnosti najmanj dveh serij. Vsaka enkratna serija, katere homogeni termini se razlikujejo samo po tipu ali stopnji, nujno vsebuje dve hetero-geni seriji, pri emer je vsaka od serij sestavljena iz terminov istega tipa oziroma stopnje, ki pa se v temelju razlikujejo od terminov druge serije (mono je seveda, da se termini ene serije razlikujejo tudi po stopnji). Serialna oblika je torej v svojem bistvu veserijska. Tako velja e v matematiki, kjer neka serija, zgrajena v okolici neke toke, dobi pomen samo v funkciji neke druge serije, kije zgrajena okoli neke druge toke in ki lahko s prvo konvergira ali pa ne. Alica je zgodba o neki oralni regresiji; toda regresijo moramo tu razumeti najprej v loginem pomenu, se pravi kot sintezo imen, pri emer homogena oblika te sinteze vsebuje dve heterogeni seriji oralnosti, jesti - govoriti, hranljive rei - izrazljivi smisel. Sama serialna oblika nas tako napotuje na paradokse dvojnosti, ki smo jih pravkar opisali, in nas sili, da sijih ogledamo e s tega novega vidika.Obe heterogeni seriji lahko pravzaprav doloimo na razline naine. Eno lahko obravnavamo kot serijo dogodkov, drugo kot serijo rei, kjer se ti dogodki udejanjijo ali ne; ali pa eno kot serijo propozicij, ki designirajo, drugo kot serijo designiranih rei; ali serijo glagolov in serijo pridevnikov in samostalnikov; ali serijo izraanja in smisla in serijo designacije in designiranega. Te variacije so brez pomena, saj predstavljajo samo stopnjo svobode pri organiziranju heterogenih serij: kot smo videli, gre za isto dvojnost, ki v zunanjosti loi dogodke in stanja stvari, na povrini propozicije in designirane predmete in v notranjosti propozicije izraanje in designacijo. Toda pomembneje je, da lahko obe seriji konstruiramo v neki navidez homogeni obliki: seriji lahko obravnavamo kot seriji rei ali stanj stvari; ali kot seriji dogodkov, ali kot seriji propozicij, designacij, ali spet kot seriji smisla ali izraanja. Mar to pomeni, daje vzpostavitev serij poljubna?Zakon dveh hkratnih serij doloa, da ti dve nista nikoli enaki. Ena zastopa oznaevalec, druga oznaeno. Zaradi nae terminologije moramo tema dvema oznakama dati poseben peat. Oznaevalec imenujemo vsak znak, kolikor ta v sebi predstavlja nek vidik smisla; nasprotno imenujemo oznaeno korelat tega vidika smisla, se pravi to, kar je definirano prek relativne dvojnosti s tem vidikom. Sam smisel torej nikoli ni oznaeno. V nekem omejenem pomenu bi lahko rekli, daje oznaeno pojem, v irem pomenu pa, daje to vsaka re, ki jo je mogoe definirati prek razlike, ki jo ima do nje ta ali oni vidik smisla. Oznaevalec je tako v prvi vrsti dogodek kot idealni logini atribut nekega stanja stvari, medtem ko je oznaeno to stanje stvari samo s svojimi dejanskimi kvalitetami in relacijami. Oznaevalec je naposled tudi propozicija v celoti, kolikor vsebuje dimenzije designacije, manifestacije in pomena v ojem smislu, oznaeno pa je tedaj neodvisni termin, ki ustreza tem dimenzijam, se pravi pojem, pa tudi designirana re ali manifestirani subjekt. In konno je oznaevalec sama dimenzija izraanja, ki ima to prednost, da ni doloena z ozirom na nek neodvisni termin, saj smisel kot izraeno ne obstaja izven izraza; oznaeno so sedaj designacija, manifestacija ali celo pomen v ojem smislu, se pravi propozicija, kolikor se razlikuje od smisla ali izraenega. Ko torej razvijamo serialno metodo in obravnavamo dve seriji dogodkov, ali dve seriji rei, ali seriji propozicij, ali spet dve seriji izrazov, moramo vedeti, daje homogenost zgolj navidezna: vselej ima namre ena serija vlogo oznaevalca, druga vlogo oznaenega, etudi se ti dve vlogi zamenjata, ko spremenimo gledie.Jacques Lacan je odkril dve seriji v neki zgodbi Edgarja Poeja. Prva serija: kralj, ki ne vidi obtoujoega pisma, ki gaje prejela njegova ena; kraljica, kije potolaena, ker ji gaje uspelo skriti tako, da gaje lahko pustila vsem na oeh; minister, ki vidi vse in se polasti pisma. Druga serija: policija, ki pri ministru ne najde niesar; minister, ki se je spomnil, da lahko pismo skrije bolje, e ga pusti vsem na oeh; Dupin, ki vidi vse in vzame pismo nazaj.[footnoteRef:29] Jasno je, da so razlike med obema serijama lahko veje ali manje - pri nekaterih avtorjih so zelo velike, pri drugih zelo majhne, saj se drijo infinitezimalnih variacij, ki pa niso ni manj uinkovite. Jasno je tudi, daje mogoe razmerje med serijama, se pravi to, kar oznaevalno serijo vee z oznaeno, oziroma, kar oznaeno spravlja v relacijo z oznaevalno, zagotoviti zelo enostavno, bodisi z zveznim potekom neke zgodbe, s podobnostjo med situacijami, bodisi z identiteto oseb. Ni od tega pa ni bistveno. Bistvo se pojavi ele tedaj, ko majhne ali velike razlike odtehtajo podobnosti, ko so razlike prve, se pravi, ko se dve popolnoma loeni zgodbi odvijata hkrati in ko dobijo njune osebe neko trepetavo in slabo doloeno identiteto. [29: Jacques Lacan, Spisi, Seminar o Ukradenem pismu. [Str. 7-35 slov. prevoda, Drutvo za teoretsko psihoanalizo, Ljubljana 1994.]]

Lahko bi nateli razline pisce, ki so vsaki z zgledno natannostjo znali ustvariti serialne tehnike. Joyce je vzpostavil razmerje med oznaevalno serijo Bloom in oznaeno serijo Ulysse s pomojo razlinih oblik, med katerimi so arheologija pripovednih nainov, sistem ujemanja med tevili, neverjetna raba ezoterinih besed, metoda vpraanj-odgovorov, postavitev raznolikih tokov misli oziroma miselnih tirnic (Carrollov double thinking?). Raymond Roussel je komunikacijo med serijama utemeljil z nekim fonematskim razmerjem (trakovi starega plenilca [pillard]), robovi starega biljarda [billard]) in razliko zapolnil z neko prekrasno zgodbo, v kateri se oznaevalna serija p pridrui oznaeni seriji b: ta zgodba je e toliko bolj skrivnostna, kolikor ostaja v tem splonem postopku oznaena serija ves as skrita.[footnoteRef:30] Robbe-Grillet vzpostavlja svoje serije opisov stanj stvari in strogih designacij z majhnimi razlikami tako, da jih razvra okoli okamenelih tem, ki pa se lahko spremenijo in se v vsaki od serij neopazno premeajo. Pierre Klossowski stavi na lastno ime Roberta, seveda ne zato, da bi designiral kako osebo ali manifestiral njeno identiteto, ampak da bi izrazil neko primarno intenzivnost, porazdelil njeno razliko in proizvedel njeno podvojitev v dve seriji: prva je oznaevalna in napotuje na moa, ki sije eno lahko zamiljal samo kot nekoga, kije preseneen nad tem, daje preseneen; druga je oznaena in napotuje na eno, ki se mora lotevati takih stvari, ki naj bi jo potrdile v njeni svobodi, eprav samo utrjujejo moevo gledie.[footnoteRef:31] Witold Gombrowicz gradi oznaevalno serijo z obeenimi ivalmi (toda kaj sploh oznauje ta serija?) in oznaeno serijo z enskimi usti (toda po em so ta oznaena?), pri emer vsaka serija razvija svoj sistem znakov, enkrat prek obilja, drugi prek manka, in komunicira z drugo serijo prek udnih predmetov, ki se vpletajo, in prek ezoterinih besed, kijih izreka Leon.[footnoteRef:32] [30: Prim. Michel Foucault, Raymond Roussel, Gallimard, Pariz 1963, pogl. 2 (in o serijah posebej, str. 78 in naprej).] [31: Pierre Klossowski, Les Lois de Vliospitalit, Gallimard, Pariz 1965, Avertissement, str. 7.] [32: Prim. Witold Gombrowicz, Cosmos, Denoel, Pariz 1966. Ve o povedanem v Dodatku I.]

Razmerje in porazdelitev serij lahko torej v splonem opredelimo s tremi znailnostmi. Najprej velja, da se termini vsake serije neprestano premeajo z ozirom na termine druge serije (tako se premea ministrovo mesto v obeh Poejevih serijah). Gre torej za nek kljuni zamik. Ta zamik ali premeanje pa ni neko zakrinkanje, ki bi prekrilo ali skrilo podobnosti med serijama, tako da bi vanju vneslo neke drugotne variacije. Narobe, to relativno premeanje je primarna variacija, brez katere se seriji ne bi