videmčan 1-2 (2008)

2

PO

ŽIR

EK

ZA

DU

ŠO Drugače

gledati

Postni čas 2008 • 1-2

Molitev in postni čas

Ko je naglica v obilici nalog, ki nam jih življenje postavlja in si jih izbiramo tudi sami, velika, pravzaprav neukrotljiva, neobvladljiva, nam prihaja naproti nek drug tok, neko drugo sporočilo, ki nam govori o minljivosti vsega – tudi nas – in o prehodnosti stvari, ki se jih v vsakodnevni naglici »dotikamo«. Prav-zaprav to ni niti narobe, le stvari nam pravzaprav ne bi smele določati naš tek in nas privesti v brezglavo dirjanje,

pač pa bi morali ostati ob vseh, čez vse meje posegajočih dejavnostih, suvereni in mirni. Nek resen opomin v ta čas nam prinaša Cerkev s svojim postnim časom, ki se ponavlja vsako leto in ki je navidez nekaj, kar v sodobni svet, katerega znamenja so tolikšno hitenje, neverjetni znanstveni in tehnološki dosežki, stvari, o katerih v preteklosti niso mogli niti sanjati, prinaša nekaj zadrege, nekakšno nelagodje, nekaj, kar nas v tolikih vpetostih v sodobno hitenje ne potrjuje.

Da, in tukaj je postni čas. In postni čas le v obliki odpovedi nekaj grižljajem hrane pa v nekaj obredih, ki jih na hitro opravim? Da bi šli v globino, da bi se srečali s samim seboj in da bi premerili svoj položaj v koordinatah nam je tu-kaj v pomoč molitev. Molitev skupna in osebna, iskrena in goreča. Ne bi bilo posta, če ne bi spoznali samega sebe, če ne bi sebe, nadalje, naravnali na pota, ki vodijo k sreči.

Danes, ko to pišem, je tudi god sv. Valentina, skratka valentinovo. Dan, ki se v globaliziranem svetu praznuje s podarjanjem daril. Ta naj bi izka-zovala in gradila ljubezen. Kristjani pa imamo neko drugo miselnost, nek drugi pogled, ki naj bi zaznamoval in gradil ljubezen. Ne zavrzimo ljubezen, pač pa jo uresničujmo. Toda cilj in kri-terij naše ljubezni mora biti Kristusova in človekoljubna ljubezen. Ne zado-

voljimo se s »plevelnato ljubeznijo«, pač pa z iskreno, s pristno, z neminljivo, ki jo uresničujemo že tukaj, v zakonu, na službenem mestu in v šolskem pros-toru! Mera naše ljubezni naj bo Kris-tusova večna ljubezen – torej tudi v tem času uresničljiva ljubezen – in Kristus-ovo ljubezen vključimo in vgradimo v svojo ljubezen; naj bo naša ljubezen do staršev, do zakonca, do fanta … Kris-tusova ljubezen, ki jo združimo s svojo ljubeznijo in se tako zares naučimo ljubiti in svoj dar ljubezni kar najbolje razviti.

Molitev in post nam pomagata puhlo in sebično ljubezen uvideti in se od nje ločiti. Ta ljubezen pravzaprav ne koristi, ampak človeka zgolj zbega in oropa dostojanstva. Poklicani smo k ljubezni in postni čas ter molitev nam omogočata to razsežnost sprejeti, resnično ljubezen osvojiti in v njej izgor-evati in se darovati za druge. Prava ljubezen ne razočara, rodi sad, prinaša resnično svobodo.

Robert Smodiš

3

Drugače gledati

Mitja Markovič,župnik

Bil je tisti dan, prelep, najlepši, ko sem izvedela, da bom še enkrat mati. Pričel si rasti, ti, ki si le moj, najin, naš ... Začenja se naše devetmesečno pričakovanje,

ki ga lahko primerjam z adventom, ki nas popelje do Božica, do rojstva.

Prvi ultrazvočni pregled, pogled na ekran. Vidim le majhno pikico, kmalu zaslišim najlepšo pesem; slišim

utrip srca. To si ti, moje malo dete, ko se razvijaš v mojem telesu. Teh občutkov se ne da opisati. Z novico odhitim k možu. Že na obrazu mi vidi, da sem srečna.

Kmalu sva srečna oba. Zadržujeva dih, saj sanjava najine sanje. Božava, takrat še ravni trebuh in se v tihi

noči pogovarjava: Kdo si? Komu boš podoben? Boš zaspanček kot Maja ali naju boš prebujal sredi sladkih

sanj? Boš zgovoren ali tih?

Hodim po mestu, najraje bi celemu svetu zakričala, da te pričakujem, da te že zdaj neizmerno ljubim. Ustavim

se. V globini srca začutim bodico. Strah me je. Bom znala? Te bom pravilno vzela v naročje? Bom dovolj

nežna? Bom ponoči slišala, ko me boš klical, bom slišala tvoje dihanje, tvoje premikanje? Boš zdrav? V

tem trenutku pokličem Gospoda: »Gospod, naj se zgodi tvoja in ne moja volja!«

Hčerka, prvorojenka, je ob novici navdušena. Veselo mi razlaga, kaj vse bo podarila dojenčku, kaj vse bosta skupaj počela. Nežno jo ustavim, saj v svoji zagnanosti

4

Župnija svetega Ruperta Krško - Videm ob Savi

V L

ETU

DR

UŽ

INE


Doživljamo postni časČas milosti v družinskem krogu

Vedno, ko se Ti zahvaljujem, je beseda HVALA premalo za milosti, ki jih podarjaš meni, moji družini in vsem, ki jih nosim v srcu.

Smo majhna, preprosta družina z ve-liko Božje milosti. Prav zato je za našo družino postni čas milostni čas saj skušamo biti z Jezusom na njegovi poti proti Kalvariji, proti vstajenju.

Nedolgo tega smo spoznali »Da nas Bog tak ljubi, da je poslal Svojega edinega Sina na svet in na križ, da je za nas umrl in vstal od mrtvih,« da bi mi ne umrli. In prav zares! Tudi mene!

Čeprav sem Mu obrnila hrbet, Ga poza-

bila, zanikala Njegovo dobroto in odšla po »svojih« poteh. On pa me je čakal. Dolga leta me je klical. Veliko je bilo Njegovo potrpljenje. Velika je Njegova ljubezen. Jaz pa nič. Slepo sem hodila v temi. Še vedno me je čakal in mi pošiljal znamenja ter preizkušnje, jaz pa nič. Vse dokler ni teža sinovega križa postala pretežka, da bi jo nosili sami. Tako smo v njegovem križu in njegovi Kalvariji prepoznali neskončno Božjo ljubezen.

On je Edini, ki nas brezpogojno ljubi, takšne kot smo, z vsemi napakami in slabostmi.

Odprli smo Mu vrata, da je vstopil, da je z nami in je naš Vodnik na poteh.

5

V postnem času se spominjamo Njegov-ega trpljenja. Ko molimo križev pot, razmišljamo o svojih slabostih. Skupaj se pogovorimo, kje in ali smo mi podobni Pilatu ali tistim, ki so Ga obsojali in Mu sodili. Spominjamo se, da tudi mi pada-mo pod bremenom našega križa in samo takrat, ko pozabljamo Nanj. Na vsaki postaji smo Jezusu hvaležni, da nas je povezal v družino in da nosimo v svojih srcih podobo drug drugega. Prosimo pa Ga, da spremlja vsak korak našega življenja in da nikoli ne pozabimo, da je On Bog z nami.

V postnih dneh je molitev in hoja z Je-zusom na prvem mestu, trudimo pa se odpovedati tudi razvadam današnjega časa vsaj do Velikonočne skrivnosti – zato ker verujemo.

»Vse, karkoli delamo, pa naj jemo ali se postimo, naj bo vedno v slavo našega Boga.« (prim. 1 Kor 10,31)

Družina Kerin

Trikraljevska oratorijska delanvnica

Prvo letošnjo soboto smo se veroučenci in animatorji zbrali v župnišču, kjer je potekala trikraljevska oratorijska delavni-ca.

Začeli smo z molitvijo. Gospoda smo prosili za blagoslov pri ustvarjanju. Nato smo se razdelili v tri skupine: v prvi so izdelovali okraske iz gline, v drugi so šivali, v tretji skupini pa so delali izdel-ke iz gipsa. Sama sem odšla v slednjo. Figurice angelčkov smo barvali s tempera barvami ali pa smo jih obarvali z zlatim ali srebrnim razpršilom. Med delom smo se pogovarjali, šalili in smejali. Hkrati smo že načrtovali, kako bomo naše umetnine postavili na ogled.

Mlajši otroci so imeli raje glino, spretnejša dekleta pa so šivala.

Trije kralji so obdarovali novorojenega Je-zusa, mladi iz naše župnije pa smo želeli obdarovati vse vas. Izdelke smo razstavili v cerkvi, kjer ste si jih lahko ogledali. Sedaj pa krasijo naše domove.

Neža Petan

6



Priložnost za korak k sebi

Postni večeri v naši župniji v letu družine

V L

ETU

DR

UŽ

INE

Ljudje živimo v družinah. Bog nas je ust-varil kot odnosna bitja, odvisni smo drug od drugega in hkrati smo si v oporo. V današnjih dneh naglice in hitrih reakcij pa nam iz rok polzi nadragocenejše: naši najbližji. Veliko razmišljanj, pogovorov pa tudi odrekanj je na-menjenih vsakodnevnim življenjskim težavam, stiskam, prelomnicam, drobnim nestrpnos-tim, ob katerih trpi naša duša. Tedaj bi se radi pogovorili, radi bi izlili svojo bolečino in bili razumljeni.

Da bodo poti od vprašanj do odgov-orov čim lažje in čim krajše, si vzemi-mo čas zase in prisluhnimo strokovn-jakom s področij duhovnosti, vzgoje in odnosov.

Sestra Veronika Verbič, Šolska sestra sv. Frančiška Kristusa Kralja, je specialistka za-konske in družinske terapije.

Iz svojih bogatih izkušenj duhovnega življenja nas je spomnila, kako zakonci živimo iz za-kramenta svetega zakona. (Predavanje je že bilo. Kratek povzetek prinaša Videmčan.)

Magister pater Silvo Šinkovec, jezuit, je defektolog, filozof, teolog in psiholog; sode-lavec Društva katoliških pedagogov, urednik revije Vzgoja, voditelj seminarjev, duhovni spremljevalec.

V svoji dolgoletni vzgojni praksi je razumel, da otroci in mladi na svojih poteh potrebu-jejo trden, zanesljiv okvir med starši, šolo in župnijo.

Izr. prof. doktor Jože Ramovš je antro-polog, socialni delavec, psihoterapevt.

Psihologijo dr. Antona Trstenjaka je nadgradil v medgeneracijske odnose, pripravo na star-ost in kakovostno starost.

Naj bo letošnji postni čas predvsem čas za družino. »Skrbno izrabljajte čas, kajti dnevi so hudi.« (Ef 5,16) Zamenjajmo ustaljeni urnik! Postno se odpovejmo novinarskim krilaticam o zdravem življenju, rekreaciji in samozadost-nosti! Izberimo družino: mojega moža, moje otroke, moje starše. Pustimo se nagovoriti strokovnjakom s srcem!

Milena Žičkar Petan

7

Zakrament vidno znamenje nevidnega Boga. Sveti zakon je znamenje Boga, znamenje Božje prisotnosti. To je ne le pomembna verska resnica, ampak tudi veliko dostojanstvo, hkrati pa veliko poslanstvo krščanskih zakoncev.

Ob tem se soočamo z različnimi vprašanji in pomisleki, kot je na primer: Je sploh možno biti vse življenje zvest eni osebi. Zakaj zakon, saj lahko ostajajo zvesti tudi izvenzakonske skup-

nosti in zakaj krščanski zakon, ko pa tudi ta ni garancija in tudi krščanski zakoni razpadajo.

Iz izkušenj je očitno, da v skupnosti moškega in ženske, kjer ni zakramenta svetega zakona, nekaj bistvenega manjka. Predvsem ni varnosti in gotovosti.

Sveto pismo govori o tem, da je Bog ustvaril človeka po svoji podobi, hkrati pa kot odnos, kot skupnost moškega in ženske. Po drugem poročilu o stvarjenju izvemo, da je človek bistveno bitje odnosa, da ne more biti sam. Iz poročila začutimo tudi, da je bilo življenje v raju lepo. Vse je bilo jasno. Mož in žena sta bila transparentna, povsem iskrena drug pred drugim. Bila sta gola in ni ju bilo sram.

Kako transparentno lahko živim pred soza-

koncem? So kake skrivnosti, ki jih ne smem, ne morem povedati, zaupati svoji ženi / možu?

Nekoč, na začetku skupne poti, je bila za-ljubljenost. Ta je enkrat kasneje prerasla v ljubezen. Kdaj se je zgodil ta prehod? Morda v trenutku, ko sem z njo / njim spregovoril o načem ranljivem, o nečem, česar me je strah. Da, odnos je tudi prostor ranljivosti, krhkosti ... Apostol Pavel pravi, da »v ljubezni ni strahu«.

To moramo razumeti v smislu, da nas strah sicer je. In to je povsem neizogibno, a lepota zakona je, da tvegamo in o tem spregovorimo. Spregovorimo o svojih strahovih. »Bojim se, ker ne vem, kaj pomeni ta tvoja nepredvidljivost. Bojim se tvoje jeze. Bojim se tebe. Bojim se tvo-je bližine, ko ne razumem, kaj ta pomeni ...« A za tako iskrenost je pomembno tvegati. Lahko je govoriti o zunanjih stvareh, o službi, o dog-odkih, o sosedih. O otrocih veliko govorimo. A prostor zakona je v prvi vrsti govoriti o sebi in poslušati sozakonca.

Bog je tudi Oče. Ko gledamo v zakramentu svetega zakona znamenje Boga, gledamo v tem predvsem tisto razsežnost zakona, ki mu lahko rečemo varnost. Varnost, ki jo predstav-lja oče. Živeti v zakonu pomeni nuditi drug drugemu varnost. Seveda vsak na drugačen način. Prostor zakona pomeni prostor, kjer se lahko sprostim. Pred njo / njim sem lahko to, kar sem. (Čeprav to seveda ne opmeni izgov-ora, da ostanem tak, kakršen sem, ko gre za slabosti.)

Prostor varnosti v zakonu je tudi temelj varnosti v družini. In drugega ni. In prav to, namreč varnost, je tisto, kar otroci tako zelo iščejo, kar si nadvse želijo. In v primeru, da začutijo kakršno koli nevarnost, da se odnos med ati-

Živeti iz zakramenta svetega zakona

s. Veronika Verbič:

8



V L

ETU

DR

UŽ

INE

jem in mamo krha, podzavestno naredijo vse, da bi ta odnos ohranili.

Spoštovanje. Je temeljni občutek. Začenja se s samospoštovanjem in sprejemanjem samega sebe. Potem prehaja na sozakonca. Če pov-ozim potrebe in čustva samega sebe, bom isto naredil tudi s potrebami in čutenjem drugega.

Odločitev. Ne gre le za tisto prvo in temeljno odločitev. Vedno znova se je treba odločati za odnos. Vsako milost, vsak dar je treba gojiti. In tako se je treb tudi vsak dan znova odločati za odnos. Tudi takrat, ko mi ni. Pravzaprav še posebej takrat, ko mi ni. Gre za temeljno usmeritev. Ko si želim, ko potrebujem odnos, ko mi je lepo, z veseljem padem v objem. A ko sem jezen, razočaran, v stiski ... takrat se je treba za odnos ponovno odločiti. Odločiti se za odnos, ne bežati drugam. »Če greš k pri-jatelju – da bi bil prijatelj vsaj tako pameten in te bo poslal nazaj k ženi. In če greš k svoji mami – da bi bila le tako pametna in te po-slala nazaj k ženi.« Jeza in razočaranje tudi nista razlog, da bi se namesto v odnos uma-knil v gostilno in na kozarček. Na tak način se težave le še stopnjujejo.

Hudo pa je, če se za zakon odloča le eden. In anrobe je čakati, da bo samo po sebi poljše ali da bo jutri boljše, ali da bo boljše čez mesec, ko se bo končal tisti velik projekt v službi. Časa je škoda, saj vsak trenutek ne-odnosa pomeni čas, ko se zakonca med seboj oddaljujeta.

Čas zase. Tudi ta je del zakonskega odnosa. Stalna odločitev za odnos nikakor ne pomeni, da zakonca ne bi imela časa za osebni premis-lek in razčiščevanje stvari »pri sebi«. Zlasti moški potrebuje čas, da razčisti. Za razliko od žene, ki lažje razčisti stvari v pogovoru, z več besedami.

Znamenje odrešenja. Bog človeka ne more izpustiti, ker ga je ustvaril in gal jubi. Zato gen-ialno ustvarja nove in nove poti človekovega odrešenja. In zakonska skupnost je eden od najbolj genialnih načinov odreševanaj človeka. Ko sem v odnosu začuten v svoji bolečini, v križu, je to pot odrešenja. Trenutki, ko se kar koli težkega razrešuje, razreši, so trenutki resničnega odrešenja. Mož in žena sta dana

drug drugemu, da se odrešujeta. Tudi tako, da se spoznavata. Spoznati samega sebe je pot odrešenja in sebe najbolje prepoznam v očeh drugega. Odrešenje je, ko me sozakonec zna opaziti, ko me zna začutiti, ko zna čutiti moje veselje. Odrešujoči trenutki. Ko mi ni treba ve-liko govoriti in ona/on čuti. Ko posluša mojo bolečino in je poskuša reševati samo zato, ker ona/on ne zmore zdražati z mojo bolečino.

Opremiti sozakonca s primernimi beseda-mi. Včasih imamo težave – zlasti moški – z izražanjem tistega, kar čutimo. Žene lahko možem pri tem zelo pomagajo. Velja tudi obratno.

Mesta spomina. Vsak trenutek odrešenja, vsak trenutek, ko mož in žena v zakonu nekaj od-rešita, je mesto Božje prisotnosti. Za njiju in za njuno družino. Tudi za širšo skupnost, na prim-er Cerkev. Lahko bi kakor v stari zavezi, na tak-ih mestih postavili oltarčke. Vsekakor pa so to primerni trenutki za posvečene skupne spomine in hvaležnost. Vsaka od-rešena težava pomeni sama po sebi tudi model za reševanje težkih stvari. Ta model je način reševanja za moža in ženo v prihodnje, hkrati pa s temi modeli »opremljata« zakonca tudi svoje otroke.

Prostor odpuščanja. Naučiti se je treba pustiti stvari in dogodke za seboj. Bog vedno znova odpušča in vedno znova sklepa zavezo. Če je zakon znamenje boga, tudi sozakonca odpuščata drug drugemu in sklepata zavezo. Kako hudo postane, ko je potrebno vedno zno-va pogrevati stare stvari, probleme izpred let, pri tem pa se ne moreta veseliti tistega, kar je pred njima. Spustiti je treba užaljenost in težka občutja. Pogrevanje nepredelanih bolečin povzorča bolečino, kmalu pa tudi izzove ne-varno in uničujoče posploševanje: »Vedno je tako ...« »Nikoli ...«

Za proces odpuščanja se je včasih neizogibno poslužiti posebne milosti, ki ga predstavlja za-krament svete spovedi. Ne le za grehe, tudi za bolečine nam je dan ta zakrament. Včasih ne gre drugače, kot bogu prepustiti, izročiti svojo bolečino.

Po predavanju s. Veronike Verbič zapisal Mitja Markovič

Razstava ob dnevu bolnikov

Družinska skrinja odšla na pot

Praznik Lurške Matere Božje je vsako leto sve-tovni dan bolnikov. Letos smo ob tej priložnosti povabili v našo župnijo člane bratstva boln-ikov in invalidov, ki ga koordinirajo redovnice frančiškanke v Ljubljani. Predstavili so se nam pri sveti maši in jo s svojim sodelovanjem tudi obogatili. Predstavili so nam svoje delo, po sveti maši pa so nas povabili na razstavo, ki so jo pripravili v župnijskih prostorih. Razstava je bila na ogled celo nedeljo, vsi, ko smo si jo ogledali, pa smo bili navdušeni in presenečeni. Na ogled so bili najrazličnejši izdelki, ki so jih pod mentorstvom prostovoljcev izdelali bolniki in invalidi: prtički, slike, okraski, štole, uporabni predmeti, spominki, voščilnice ... Skupina bol-nikov in invalidov je marsikomu pokazala, da lahko človek živi bogato in ustvarjalno življenje, četudi je prikrajšan za zdravje, ob prostovoljcih pa smo lahko začutili, kako bogat je človek, ki je pripravljen darovati svoj čas sočloveku.

»Skrinja je skrivnostna. Vse, dokler je ne boste prejeli v svojo družino, ne boste natanko vedeli, kaj vam prinaša.Skrinja je velika. V njej se skriva polno skupnih, družinskih doživetij. Skrinja je zaprta. Rabi pomoč članov družine, da skupaj odprejo njen pokrov in se podajo na pot raziskovanja.Skrinja je polna predmetov - za vsakega člana nekaj.Skrinja je kot zaklad. V družino prinaša skupni čas molitve in priložnost za povezanost z Bo-gom in med seboj.Skrinjo lahko med tednom večkrat odpremo. Posebno je vesela, če je v središču pozornosti. Rada ima odprt pokrov in vse člane družine zbrane okoli sebe.Skrinja rada potuje med družinami. Vsako nedeljo bo po 10. nedeljski sv. maši našla drugi dom in nas osrečevala.Skrinja pomeni izziv za našo družino. Ko oma-hujemo, ali se naj vpišemo na razpored in sežemo po njej, potrebujemo dovolj poguma, pripravljenosti in volje. Skrinjo lahko odpremo vsaj dvakrat v tednu. Odličen čas, da pokukamo vanjo je že prvo nedeljsko kosilo, ko se družina zbere za mizo. Seveda pa je na voljo še več večerov, kar 7, zato se bomo lahko organizirali in vsaj enkrat segli po njeni vsebini.«

Manja Molan

9

10



Postni čas - čas skrivnosti, prošenj, pokore in zahvale

Postni pohodi s križevim potom za blagoslov družin

Minulo leto, in še vedno se spominjamo, s kašnim veseljem smo v lanskem postnem času vsako nedeljsko popoldne poromali k našim podružnicam. Tudi letos bo tako.

Da tako bo, toda postni čas niso samo nedeljski popoldnevi. Postni čas je vsak dan, vsaka ura, vsak trenutek, ki ga doživljamo v tem obdobju.

Vsak posameznik, ki je po svoje zastavil svoj cilj, svoj čas življenja, ki naj bi ga utrdil v veri v Njega, ki je za vse nas umrl na križu, vstal od mrtvih in živi.

Bogu se moramo zahvaliti za vse dobro, kar nam podarja posebej. Na dobro, ki nam je dano, radi kaj hitro pozabimo. Življenje pa nam v naš vsak dan prinaša veliko preizkušenj, za katere smo prešibki, zato prosimo Boga, da nas vodi tudi na naših trnovih poteh.

Postni čas, pa naj bi bil tudi čas spovedi, pokore in čas posebej za opravljanje dobrih del. Pogle-jmo okoli sebe, vse več ljudi s e ubada z velikimi osebnimi problemi. Približajmo se jim in jim skušajmo pomagati.

Prosimo boga tudi zase, za razsvetljenje in moč, da živimo in delamo po njegovih naukih in tako naredimo veliko dobrega zase, svoje družine in sočloveka.

Pri uresničevanju naših želja pa naj nas motivi-rajo tudi naši postni pohodi, da se na njih tudi z molitvijo utrdimo v VERI, UPANJU – LJUBEZ-NI.

Torej – vsako nedeljo se dobimo ob 14. uri.

Dva postna pohoda sta že za nami, vabljeni pa:

24. februarja: Cerkev Sv. Mihaela v Stari vasi – cilj Cerkev sv. Nikolaja v Starem gradu in Cerkev Sv. Marjete Božje v Dolenji vasi

2. marca: Cerkev Sv. Mihaela v Stari vasi – cilj župnijska cerkev Sv. Jurija na Zdolah

9. marec: Župnijska Cerkev Sv. Ruperta na Vid-mu – cilj kapela Sv. Janeza in Pavla na Sremiču in končni cilj kapela Sv. Jožefa na Resi

Vabljeni vsi!

Andrej Petan

DO

BR

OH

OTN

A P

OV

AB

ILA

15

POSTNI VEČERI

p. mag. Silvo Šinkovec, 3. marec

dr. Jože Ramovš, bo objavljeno

POSTNI POHODI

24. februar: Dolenja vas

2. marec: Zdole

9. marec: Sremič

SKAVTI

zimovanje, 22. - 25. februar

srečanje čete, 8. marec

BIRMANCI

birmanski vikend, 14. - 16. marec

birmanski vikend, 4. - 6. april

ANIMATORJI

za birmanske vikende, 7. marec

za oratorijsko delavnico, 14. marec

OBISK BOLNIKOV

petek, 7. marec

VELIKONOČNO TRIDNEVJE

Četrtek: dan ustanovitve sv. maše

Petek: češčenje Jezusovega križa

Sobota: blagoslov ognja, molitev pri Božjem grobu, blagoslov jedi, VIGILIJA

Nedelja: JEZUSOVO VSTAJENJE

MINISTRANTI

8. marec

velikonočno tridnevje (vaje)

ZAKONSKE SKUPINE DiŽ

Petanova, 12. marec

Mavrekova, 19. marec

PR

ED

NA

MI

Zlobneži pravijo, da sem samo kup kamen-ja. Pa da sem mrzla. Nekateri me imajo za kulturni spomenik. Jaz pa bi Ti rada pome-nila več …

Bila sem zraven, ko so starši namesto tebe izgovarjali »HOČEM«. Prav tako sem bila zraven, ko si ves nestrpen (a) pričakoval(a) prvi Jezusov obisk. Pa tudi ko si ves ponosen (a) stopal proti oltarju in izgovoril tisti večni »DA«. Tudi ob tvojih najbolj žalostnih trenut-kih sem bila poleg. Ali nisi mogoče ravno pri meni našel tolažbo? Ali ti nisem bila tisti miren kotiček, kamor si se vedno lahko za-tekel?

Pa danes? Kaj ti pomenim? Ali si pripravljen žrtvovati zame urico časa na teden? Ko te bodo moji in tvoji Prijatelji povabili k pomoči se PROSIM TE odzovi, saj te POTREBUJEM. Pa veš zakaj? HOČEM, da si še naprej PONOSEN name.

Tvoja cerkev

Potrebujem te ...

11

DO

BR

OH

OTN

A P

OV

AB

ILA



PO

STN

I VE

ČE

RI

20

08Dr. Jože Ramovš, socialni delavec in doktor antropologije, se posve-ča problematiki zasvojenosti, v zadnjem času pa so v ospredju njegove znanstvene in akcijske pozorno-

sti medgeneracijski odnosi in priprava na kakovostno starost.

P. mag. Silvo Šinkovec, defektolog, filozof, teolog in psiholog, je redovnik jezuit, dejaven v Društvu katoliških pedagogov, urednik revije Vzgoja, voditelj Šole za starše, vodi

seminar Spodbujanje samospoštovanja in samozavesti.

Na poti po naši župniji je DRUŽINSKA SKRINJA

Sprejmite jo za en teden v svoj dom. Vpisni list za razpored je v naši cerkvi pri izhodu.

videmčan 1-2 (2008)

Documents