videmčan 2 (2016)

2 Prvo sveto obhajilo 2016 • 2

Katehet in prvoobhajanci

Že dolgo sem katehetinja. Verouk sem učila pri različnih narodih in v različnih državah – v šolah, ustanovah, zakristijah, mladinskih centrih in to učence vseh razredov osnovnih šol – od prvega do osmega, devetega razreda (ne vem, če kje sploh še imajo verouk v 9. razredu?).

Rada učim mlade o Jezusu. Želim jim dati osnovno versko zanje in jih po svojih majhnih sposobnostih navdušiti za prijateljstvo z Jezusom. On je središče verouka.

Ne vem, koliko sem uspešna. Ne vem, kaj ostane v mladem človeku od verouka. Ampak upam, da vsaj to, da ve, kaj je vera, da spozna tudi drugo stran vere in Cerkve, ne samo tiste, senčne, ki jo mediji pri nas z veseljem prikazujejo.

A najlepše katehetovo delo je priprava učencev na prvo obhajilo. Takrat otroci že spoznajo, kaj je Cerkev, kaj je verouk, naučijo se prvih molitvic, vzljubijo svojega angela varuha in lahko stopijo korak naprej, da se sami, osebno, srečajo z Jezusom v beli hostiji.

PO

ŽIR

EK

ZA

DU

ŠO

To je trenutek, ko mi, kateheti, stopimo v ozadje in se sam Bog na neki skrivnosten način dotakne src in duše otrok.

Priprava na prvo sveto obhajilo je en sam veliki nered! Starši pogosto od samega začetka šolskega leta vidijo v prvem obhajilu dolžnost pripraviti otroku veliko praznovanje, kupiti mu najlepšo obleko, poskrbeti za vse dodatne aktivnosti, ki jih zahteva župnik, in še sto drugih stvari! Župnijska skupnost spremlja dogajanje od daleč in se najbolj ukvarja z vprašanji krašenja cerkve, aktivnosti staršev, pridnosti in sodelovanja otrok pri mašah deleč mnoge dobrohotne komentarje: kako nemirni so, kako so najslabša skupina, kako nič ne vedo, kako noro se obnašajo pri oltarju.

V tem neredu, ko moram po eni strani skrbeti, da se prvoobhajanci res naučijo osnovnih stvari, molitev pri maši in osvojijo vsaj najbolj splošna pravila obnašanja v cerkvi, pri maši, si včasih dovolim, da jih le opazujem, da se postavim v ozadje in jih izročim Jezusu – glej, tu

so, tisti, ki jih imaš ti tako rad! Posebej, ko mi učenci porušijo vso skrbno pripravljeno katehezo in postavijo najbolj noro vprašanje in pričakujejo, da jih razumem!

To bi rada položila tudi pred starše prvoobhajancev. To veliko negotovost našega vzgajanja in našega učenja. Koliko smo sposobni vzgajati v svetu, ki se spreminja ne iz leta v leto, ampak iz meseca v mesec? Kako vsaditi otroku vodila za srečno življenje? Kako ga obvarovati od tisočih pasti interneta in sveta, ki mu skoraj nobena stvar ni več sveta? In kako vedeti, da nisi naredil napake, ki ti jih bodo pozneje očitali psihologi, socialni svetovalci, vsemogoči terapevti? Ne vem … Rada pa bi staršem priporočila, da na dan prvega svetega obhajila sprejmejo Jezusa za prijatelja in vzgojitelja, pomočnika in varuha svojih otrok. Česar ne morejo oni narediti, On naredi; kar mi narobe naredimo, On popravi. Še več – On blagoslovi naše napake in slabosti, da jih otroci ne bi ponavljali in padli v iste grehe.

Zato je za kateheta dan prvega svetega obhajila eden najlepših dni. Že dan spovedi me gane do solz – ko

ti naši mali otroci, ki jih ne moreš umiriti na noben način, pridejo iz spovednice in se v njihovih očeh iskri – ne zamerite mi, če povem – nekaj nebeškega, nekaj svetega, nekaj Jezusovega! Ne zamudite tega trenutka! To je sprememba, ki jo naredi milost odpuščanja!

In ko se Jezus v podobi bele hostije dotakne srca otrok, takrat je dan tako svetal in bel, tako sončen, četudi sredi dežja, da se ga nikoli ne pozabi! In otroci od tega trenutka imajo Nekoga, ki jim stoji ob strani, ki jih ljubi, ki je zanje umrl in jih ne bo nikoli zapustil.

Torej - dan prvega svetega obhajila je res dan, ki ga naredi sam Gospod! Dovolimo Mu, da se dotakne tudi vseh nas – staršev, katehetov, vernikov! Da tudi naše srce postane belo in čisto, da se v njem naseli blagoslov neba. Da bi ta blagoslov nosili skozi vse dni našega življenja – da bi ljubili in delali dobro, tudi ko je vse okrog nas temno! Amen!

s. Emanuela Žerdin

Urban Lesjak kaplan

*Sreča prebivav kakšni prijazni vasi

(v Šenčurju, v Šentjurju,na Matajurju),včasih počiva

na gozdnati jasiali se skriva

med prihodnjimi časi;pazi, zdaj zdaj lahko predte sine

in te za roko prime!

Ob kužnem znamenju na križpotju med gozdnimi stezicami, ki v svojem, od vseh štirih letnih časov razbičanem kamnu, govori o slutnji večnosti, o slutnji prihodnjega, ki ne mine, sem postal

in obrnjen proti vzhodu zašepetal svojo molitev zanjo – pomlad.

Pomlad me je srečala že vsepovsod. V Šentjurju, na gozdnati jasi, v roki prijateljstva. Ni pomemben kraj, niti leto. Pomemben je le ta trenutek. Trenutek, ko je spet vse kot v prvi pomladi. Ko

te nedoživetega še ni strah, ko ne poznaš še zavrnjenosti, ko v očeh še ni strahu pred temo in zimo, ko tvoja ušesa še ver-

jamejo. Verjamejo vase, v to, kar slišijo. Verjamejo v glas srca, ki globoko v tebi, čutiš, žubori in te vabi na ples z življenjem.

In se mu predaš. Brez očitanj vržeš za sabo stare dolgove in si upaš začeti znova. Sreča te prime za roko.

Sreča stanuje za prvim ovinkom,za sedmim vogalom,

pod zvezdnim utrinkom,pod trinajstim kamnom;

pazi, ko kamen sreče odstraniš,da se po nesreči ne raniš.

3

Sreča

Tudi to pomlad bodo pogrnjene mize. Zanje bodo sedali možje, žene in otroci. Smeha bo, glasnega petja, nežnega šepetanja v uho in iskrenih pogledov. Spomnim se pomladi, ko so moje noge bingljale s previsokega slovesnega stola, potisnjenega za slovesnim omizjem. Čutil sem, kako se potim, kako mi potne srage tečejo za ovratnik bele srajce tesno zavezane s kravato. Prvič v življenju. Prvič to pomlad, ko mi je župnik dal moje prvo obhajilo, sem čutil, da se rojevam znova. Čutil sem, da lahko ponovno začnem, da lahko nekaj postanem, da me življenje kliče na odre svojih livad in mi dodeljuje pomembno vlogo. Ja, bil sem srečen. Bil sem poln življenjskega pričakovanja prihodnjega. Želel sem si biti, živeti, osrečevalo me je gledati, kaj me čaka za naslednjim ovinkom. O, ja. Kasneje sem spoznal, da sem lahko tudi ranjen. Pazi, ko kamen sreče odstraniš,da se po nesreči ne raniš.

Sreča kroži okrog po stezicahsvoj krog za krogom,morda pa stoji na tankih nožicahpravkar pred tvojim domom.Da ti postane družica,ne reci ji zbogom,a pazi, če vsega te hoče:tudi od sreče se joče!

Ta pomlad naj bo prebujenje novega življenja, kjer bodo iz Njegovega blagoslova kalile v zimi zasajene obljube in pravljice o sreči. Ne samo za otroke. Ne samo za pr-voobhajance za pogrnjenimi mizami z okusom novega kruha v ustih. To pomlad naj zopet ozeleni sleherna stara jablana, naj štorklja zagnezdi vse naše dimnike, naj se mladim ženam zaiskrijo oči in fantje naj po-jejo hvalnice življenju. To pomlad naj se spet rodim, naj se spustim v dir z vetrom, zaupam svoj obraz soncu, naj bom srečen do solz, saj … tudi od sreče se joče!

*Sreča 2 (T. Pavček )

PR

VO

SV

ETO

OB

HA

JIL

O

4

Mala princesa in njen Veliki Kralj

Zgodba govori o majhni princeski, ki je živela v daljni deželi Lepih spominov. Nastopil je bil namreč njen dolgo pričakovani dan, ko je obula povsem nove, bleščeče se čeveljce in oblekla belo obleko, ki ji je tisti dan segala skoraj do tal! Bila je lepša od vseh princesk tega kraljestva in drobno srce ji je že ves dan trepetalo od velikega pričakovanja. Previdno je korakala proti domači cerkvi, katere zvon je že slovesno naznanjal, da se v deželi dogaja nekaj zares velikega. Poseben, do tedaj njej še neznan ponos je preplavljal njen obraz in oči so izdajale nedolžno, kakor še nikoli do tedaj čisto srce. In kakšno je bilo to srce? Po besedah gospoda župnika je bilo očiščena izbica, kamor bo danes vstopil Veliki Kralj! In otroška domišljija je znala takšno izbico čudovito opremiti. Imela je namreč lepo pogrnjeno mizo in nad-vse mehke stole, kamor bo princeska posedla svojega Obiskovalca. Stene so bile pisane in različnih barv. Bile so tudi poslikane s cvetlicami in metulji. Seveda, tudi preproga je morala biti na tleh, da Velikega Gosta ne bi zeblo … Izbica je imela čudovito, čisto obliko prave-

ga srca in dišala je po češnjevih cvetovih. V vsem tem posebnem zanosu je princeska komaj zaznavala gla- sove dobre mamice, ki jo je opominjala, naj pazi, da se ne umaže ... Komaj je tudi čutila, da jo novi čeveljci malce tiščijo – ah, kaj bi to, ko pa so bili tako lepi … In kaj je majhna princeska do tedaj vedela o svojem današnjem Gostu - Velikem Kralju? Seveda vse novice, ki jih je topel veter domače in župnijske vzgoje prinašal od vseh smeri neba – da je zelo prijazen, dober, vsemogočen in pred-vsem to, da je premagal celo vojsko zla! Čudovite novice ob začetku pravljičnega prijateljstva, ki ga je tisti dan sklenila z najimenitnejšim Gostom, kar jih bo kdajkoli kasneje gostilo njeno srce …

Skoraj da ni moč zatajiti nostalgije, ki se prebuja ob takšnih spominih. Ampak nostalgija žal pomeni, da nečesa ni več … Da je minilo, odšlo … Odšlo je otroštvo in z njim brezskrbnost, princeska je odrasla in s tem dosegla, kar si je vedno želela – biti velika in nositi čevlje s petko. Na svoja ramena je prevzela določeno mero

RESNIČNAPRAVLJICA

Prvo sveto obhajilo 2016 • 2

5

odgovornosti in trudi se stopati po tisti poti, ki bi morala biti vsaj blizu pravi. Nič več ni princeska, pravi, da je to pravljično in sila otročje. Ampak mi jo bomo danes vse-eno klicali velika »princesa«! In ko bi lahko znova vsto-pili v njeno izbico, kako bi bila videti? Pa pokukajmo …

Oh! Barve sten so zbledele, ni več moč določiti, kakšne so bile nekdaj. Pod preprogo je stlačeno polno nečesa, prav grdo je videti. Velika »princesa« pravi, da je tja poskrila svoje strahove in tesnobo, svoje rane in podob-no kramo. Pravi, naj nikar ne dvigujemo te preproge, ker bomo potem zelo težko dihali in vse bo sila prašno. Velika omara je tako polna, da jo je morala dodatno prevezati in podpreti z deskami, da se ne bi sesula. Joj, nikar je ne odpirajmo! Tam je namreč stlačila vse svoje neuresničene cilje, napol narejene izdelke življenja, za katere pravi, da ji je nekako zmanjkalo volje ali moči. Ko bi odprli omaro, bi nas lahko dobesedno pokopala pod seboj. Tudi nekam temno je v tej izbi. Na okenca je namreč obesila debele zavese, da nihče več ne bi videl notri in je tako ne bi mogel raniti. Velika »princesa« večkrat sedi v kotu te izbice in je povsem sama. Včasih ure in ure … Pa jo povprašajmo o tistem Velikem Kralju, še prijateljujeta? Ali jo še kaj obišče?

Sprva molči, nato pa tiho potoži, da jo je vendarle sram, da bi jo obiskal, saj izbice več ne zmore tako lepo po-spraviti, kot so jo nekoč znale njene majhne otroške roke. Pravi, da se je nabralo vse preveč navlake in Kralj skoraj da nima kam stopiti. Zdi pa se ji tudi, da ima sicer Kralj preveč drugega, pomembnejšega dela, da bi utegnil obiskati ravno njo v takšni izbi. In tako raje sedi tu, v tem svojem kotu, misleč, da je in bo popolnoma sama …

Joj, velika »princesa«! Mogoče si ti pozabila, toda Veliki Kralj nikoli nikogar ne pozabi! Mogoče se ti zdi spomin na prvo srečanje z Njim pravljičen kot vse, kar je prelepo, da bi bilo res! Toda Veliki Kralj te ni pozabil! Pravljičnost vajinega prvega srečanja je z zlatimi nitkami vtkal v tvoje življenje! Tkal ga je prav vsak dan, vsako uro, ko si odraščala. In danes te vabi nazaj z besedami: »In kdor pride k meni, ga nikoli ne bom zavrgel …« ( Jn 6, 39-40). Daj, velika »princesa«, odgrni te težke zavese! Odpri okna in povabi svojega Gosta! On namreč najraje vsto-pa ravno v takšne izbe! On najraje na svetu pospravlja

takšno kramo! In Njemu gre to najbolje od rok!

In velika »princesa« nas je končno ubogala. Kralja ni bilo potrebno prav dolgo klicati. Ves čas je bil namreč v bližini. Rad je znova vstopil v izbico in znova prine-sel prav posebno svetlobo. Barve srčnih zidov so oživele. Kljub njenemu negodovanju je snel težke zavese in jo prosil, naj se nikar nikoli več ne boji! Na zidovih so oživele slike metuljev in češnjevih cvetov in izbica nazaj omamno diši. Pod preprogo bosta pospravljala počasi, je rekel … In prav tako omaro. Pomagal ji bo dokončati nekatere »izdelke«, vsaj tiste, katerih ideja je bila Nje-gova. Pravi, da ima veliko, neskončno veliko časa zanjo. Prav za vsakega človeka ga ima več kot dovolj. In tudi pokramlja rad s svojo »princesko«, prav rad jo posluša, kadarkoli ga potrebuje! In na koncu jo vedno objame in takrat … takrat velika »princesa« znova postane maj-hna princeska in znova nosi najlepšo obleko v vsem kraljestvu … In življenje v izbici postane znova pravljično enostavno kot metulji na njenih stenah in nežno kot češnjevi cvetovi, ki segajo že skozi okno. Izbica postane rožni vrt in nostalgija – le-ta povsem izgine! Saj je njen veliki dan znova tu, v vsem svojem sijaju in srce je znova srečno, kot je bilo pred vsemi tistimi davnimi leti!

Kadar »princesa« danes na široko odpre okna svoje izbe, njene barve včasih privabijo na obisk še kakšnega bližnjega in včasih barvni metulji uspejo vsaj dati slutiti, kako nenadomestljiv Umetnik in Prijatelj je naš Veliki Kralj … Princesa si srčno želi, da kakšen njen metuljček celo zaide v drugo izbo in tam prične novo pravljico …

Hvala Ti, dobri Kralj, da pospravljaš izbe naših src, ko nam za to zmanjka moči! Hvala Ti, da prinašaš svet-lobo v temne dele življenja in vračaš upanje! Hvala Ti, da vedno prideš! Hvala Ti, da razumeš! Hvala, da čakaš! Hvala, da nas imaš rad in nas nenehno objemaš! Hvala Ti, da smo danes tukaj in da smo povsem Tvoji!

Drage današnje majhne princese in princi! Danes je za vas zelo velik dan! Danes se za vas začne največje pri-jateljstvo vseh časov! Danes zares zmaga pravljica! In od danes naprej stoji ob vas Veliki Kralj, ki vedno zmaga vsako srčno bitko in nikoli, prav nikoli več ne boste sami! Bog vas obilno blagoslovi!

Natalija Andrejaš

6

PR

VO

SV

ETO

OB

HA

JIL

O

Naše prvo zavestno srečanje z Jezusom

Ali ste za to, da se skupaj spomnimo našega prvega svetega obhajila? Se zavedamo, koliko simbolike se skriva v tem dogodku? Bi skupaj obudili naše spomine na doživetja ob tem prvem pomembnem prazniku v življenju vsakega od nas? Smo kdaj sploh razmišljali, zakaj se prvo sveto obhajilo dogodi v naši zgodnji mla-dosti?

Pa dajmo, razmišljajmo o tem.

Cerkev je praznik prejema prvega svetega obhajila uvr-stila v obdobje otroštva, ker ni želela pretirano odlašati s srečanjem otrok z Jezusom, hkrati pa je tudi želela, da se to dogodi v obdobju, ko so otroci že sposobni razlikovati med navadnim in posvečenim kruhom. Takšni navedbi v življenju pravimo »teoretično izhodišče«.

Naše poglobljeno čutenje, s katerim želimo odgo-voriti na vsa zastavljena vprašanja, pa se bistveno bolj ljubeče dotika našega prvega svetega obhajila. Mladost, brezbrižnost, mehka in sijoča duša ter razigrano srce, je izjemno okolje, ki ga za dom, dragemu Jezusu, lahko ponudi le otroško bitje. Jezus se v to milostno otroško

mehkobo, vseli z največjim veseljem. Otroški sij, ki se v teh letih širi od ušesa do ušesa ter do najbolj kodrave-ga in neukrotljivega pramena las, je za Jezusa blagor in vzpodbuda, da želi voditi mlado bitje skozi vrtince življenja.

Prvo sveto obhajilo je tudi obred, kjer nas ne spremlja boter, priča, spremljevalec. Samo mi in Jezus. Okoli nas veliko naših bližnjih, ki jih imamo sicer radi, a jih v tis-tem trenutku, zmedeni in zasanjani, sploh ne opazimo. Kako tudi bi jih? Saj imamo toliko dela z našim novim prijateljem, varuhom, spremljevalcem, ki je vstopil v naše življenje – Jezusom.

Pa vsa ta otroška nestrpnost, vznemirjenje in pogledi k Bogu. Nič nenavadnega, saj vendar čakamo na največji obisk v svojem življenju, mi pa smo tako zelo mladi in neizkušeni. Tako vznemirljivo je vse skupaj, da nas pričakovanje na dogodek lahko zamaje. Tudi mene je. Dogodilo se mi je prav tisto, česar si nihče, na tako pomemben dan, ne želi. Slabost, črvičenje v trebuhu, pretakanje želodčnih sokov. Vznemirjenost je bila


Foto

: Milo

š Kuk

oviči

č

neizmerna. Posledice pa iskanje svežega zraka zunaj domače cerkve. A k sreči me Jezus ni spregledal. Našel je tudi mene, legel je v toplino in mehkobo moje duše in z mano odšel v življenje.

Odraščala sem, On je bil vedno ob meni. Morda sčasoma moja duša, kjer se je nastanil, ni bila več tako mehka in bleščeča, morda jo je kdaj zasenčila nespamet. A On je ostal, ni me zapustil. In tudi danes, ko se mi zaradi zelo drugačnih dogodkov, ki spremljajo nas, odrasle, pogos-to dogodi slabost v želodcu, je vedno ob meni. Zna mi svetovati in me usmerjati. Skupaj se soočava s težavami, ki jim v modernem življenju pravimo »izzivi«. Ha, prav simpatičen izraz za tisto, kar se mnogokrat skriva za to besedo. Z mnogo izzivi sva se soočila jaz in moj Jezus. Ob vsakem, posebej zahtevnem izzivu, mi je prišepnil: »Daj Tanja, brcniva v ta izziv, kotaliva ga po bregu, boš videla, kako se bo omehčal in obrusil ter pristal tam, kjer mu je mesto. Na cilju.« In doslej nama je vedno uspelo. Morda zato, ker si zaupava in se spoštujeva. Hvaležna sem mu za njegovo sobivanje z mano.

Lep je ta prvi veliki praznik vsakega od nas. Tako ponos-no se spoprijateljimo z Jezusom. Vendar življenje ni ved-no prijazno in naše prijateljstvo z Jezusom je mnogokrat na preizkušnji. Zelo podobno, kot prijateljstva med ljudmi. Če znamo in zmoremo ceniti veličino njegove bližine, bomo znali in zmogli tudi gasiti morebitna ne-soglasja, ki se bodo dogodila v tem prijateljstvu. Veliko milost bomo prejemali v zameno.

Tatjana Mlakar

Moje prvo obhajilo. Takrat, pred mnogimi leti ... Bili smo brezskrbni otroci, svojo mladost smo uživali predvsem z igro v naravi. Tega se najprej spomnim.

Potem pa priprav. Seveda nismo opazili velikega truda ostarelega župnika, ki nas je skušal kar najbolje pri-praviti na prvo obhajilo. Seveda nam ni bilo pomembno, da se za naš praznik čisti okolica in notranjost cerkve, morda smo opazili, da je bila cerkev čudovito okrašena. To so bile vsekakor skrbi odraslih.

Šele ko se je približal dan, ki je bil določen za slavje, se je tudi v nas naselila nestrpnost, predvsem pa pričakovanje. Tudi zaradi skrbnih priprav doma smo čutili, da gre za pričakovanje nečesa zares velikega. Mama je doma pripravila obleko in obutev, ob tem pa spekla tudi veliko dobrot.

In končno se je zgodilo. Zbrali smo se pred cerkvijo. Otroke so nas razporedili na začetek kolone. Šli smo vse do glavnega oltarja, kjer so bile mize in klopi priprav-ljene za nas. Vse je bilo belo pregrnjeno in že izgledalo je svečano. Slovesnost je bila mogočna in posebna, za nas, otroke, pa predvsem dolga. Prvič smo prejeli sveto hostijo, Jezusa.

Ko je bila maša končana, so nas pogostili pred župniščem, temu pa je sledila še skupna fotografija za spomin.

Na svoje prvo obhajilo imam lepe spomine. Vsako leto bolj pa razumem, zakaj je bilo že takrat potrebnega to-liko truda pa tudi odrekanj, da je bilo vse lepo priprav-ljeno. Vse tisto, kar je zunaj lepo pripravljeno, nam pomaga doživeti tisto notranje, skrivnostno, nevidno.

Še danes sem hvaležna svojim staršem, župniku in vsem, ki so se trudili in nas tako lepo vpeljali v krščansko vero. Res lepo je biti z Jezusom in nimamo se česa bati. Aleluja!

Magdalena Povšič

»Kar je zunaj lepo pripravljeno, nam

pomaga doživeti tisto notranje, skrivnostno,

nevidno«

Foto

: Milo

š Kuk

oviči

č

Foto

: Nika

Kin

g

8

Župnija svetega Ruperta Krško - Videm ob Savi

Birma 2014 • 5-6

IZ Ž

UP

NIJ

SK

EG

A Ž

IVL

JE

NJA

Na duhovni vikend za »zlatoletnike« smo se tokrat od-pravili že sedmič zapored in med nami so bili udeleženci in animatorji, ki niso zamudili niti enega.

Tokrat smo gostovali pri sestrah uršulinkah v Hiši kruha v bližini Škofje Loke, ki nas je presenetila z urejenostjo, popolno kapelico in fresko Vstalega, ki jo je zaključevala umetnica iz Centra Aletti.

Skozi vikend smo hodili “v družbi” sv. Pavla, sv. Ber-nardke Lurške in Jezusa, dobrega pastirja, ki so nas spremljali v bogoslužnih berilih ali praznikih teh dni.

S čim omehčati srce, ga narediti bolj čutečega? V križankah sobotnih delavnic, ki jih je pripravil g. Mitja, so bili skriti odgovori: prazniki, svetopisemski vzorniki, stik z naravo, stvarstvom, duhovna in telesna dela usmiljenja ... Z veseljem smo jih odkrivali, brisali prah z našega veroučnega znanja in se zabavali. Več odgovo-

rov je pomenilo več rdečih polj v srcu rezultatov in naša srca so se obarvala rdeče ... Del odgovora smo bili drug drugemu: s pozornostjo, pogovorom, sodelovanjem, z bližino, nasmehom, duhovnim plesom ...

Lepo sobotno popoldne smo izkoristili za romanje. V romarski cerkvi v Crngrobu smo pri darovani maši začutili, da smo del zgodovine, ki jo na tem kraju pišejo

Moja zlata letav letu usmiljenja

kristjani že od leta 1250 dalje. Neverjetno božje varstvo jo je ubranilo pred vsemi zavojevalci in za nas ohranilo sledi, ki smo se jim čudili.

V nedeljo smo si pod vodstvom bratov kapucinov ogle-dali starodavno in zanimivo Škofjo Loko in se jim v nji-hovi cerkvi pridružili pri maši.

Drug za drugega smo pripravili darilo - kapucinke smo posadili v okrašene lončke in si jih podarili v spomin in opomin, da je Gospod tisti, ki daje rast, ki soncu naroča, da vzhaja ter pošilja dež vsem, prav vsem in to bomo morda bolje dojeli ob koncu svetega leta usmiljenja, ki smo ga obeležili s prehodom skozi sveta vrata ljubljan-ske stolnice.

Verjetno je za mnoge tu preveč šifer. Ključ imajo vsi udeleženci, zato nas le povprašajte ... vam bomo razložili z iskricami v očeh.

Ob slovesu pri ljubljanski stolnici smo se vsi strinjali, da smo preživeli čudovit vikend, duhovno bogat, in da smo se postopoma bolj zavedli, da nam je Bog dal me-seno srce, s katerega je potrebno včasih pobrisati prah, pomesti kamenčke ali celo odstraniti kamnit oklep, ki je morda sčasoma nastal ... in se razveseliti, objeti, od-pustiti, omehčati, sprejeti...

Alenka Gorjan

Že petič zapovrstjo sem se odločila in domačim nazna-nila, da grem. »Kam pa spet?« sem pričakovala moževo vprašanje. Na »Moja zlata leta«, tokrat v Škofjo Loko, v Hišo kruha. Lahko bi tudi rekla, da je bila za nas to res hiša duhovne hrane.

Vse skrbno pripravljeno, za vse poskrbljeno in kot vsako leto nekaj novega, nekaj, kar nas je združilo, povezalo, naredilo radovedne in celo tu in tam tekmovalne. Vse pa se je nanašalo na temo, kako osvoboditi srce trdega, »kamnitega« oklepa, in kako ga narediti »meseno«, torej čim bolj čuteče, ljubeče, nežno, usmiljeno.

Poznam pregovor iz svoje mladosti:En gorek rek – srce odpre;en ljub pogled – srce se vžge. En hud pogled – srce zapre;en trd izrek – srce se stre!

Ko tako na hitro preberemo, nič posebnega. Ko pa se zamislimo nad besedami, dobijo čisto poseben pomen. Besede in dejanja nas osrečujejo, nekatere ranijo in žalijo. Prav naše srce je tisto, ki vse to prestreže in mora s tem živeti. Velikokrat se predamo in dovolimo, da trpi in krvavi. Imejmo rad sebe in obvarujmo svoje srce vsega hudega; pustimo Bogu, da odstranja kamnite »obloge« naših src, da bi bila mehka, ljubeča ... Le ljubeče srce je lahko ljubljeno! In le ljubljeno srce zmore ljubiti.

Stanka Koritnik

Foto

: Alen

ka in

Pet

er G

orja

n, M

itja M

arko

vič


Res je že dolgo tega, ko smo se pripravljali na prvo sv. obhajilo na Zdolah pri župniku Stanku Zadravcu. Predolgo, da bi bili spomini jasni, da bi začutila, kako je takrat odmevalo v srcu, kakšne misli so mi rojile po glavi, in ali sem sploh razumela, kaj resnično pomeni sprejeti ta zakrament.

Jezus nam je pri zadnji večerji v podobi kruha in vina podaril svoje telo in kri, da bi v snovnem začutili ener-gijo božjega, ki prihaja v nas, ki verujemo, in v one, ki ne. Dal nam je zakramente, sveti blagoslov, povabil nas je, da mu sledimo in nam s svetim obhajilom obljubil pomoč in podporo.

Že od nekdaj so in smo se otroci veselili zakramenta sve-tega obhajila, saj je to prvi mejnik našega krščanskega življenja, našega kasnejšega iskanja resnice, rasti, valo-vanja.

Vsa leta, tudi davno nazaj, je bila pot priprave zastav-ljena enako. Obiskovali smo verouk, kjer smo spoznavali Jezusovo življenje, se naučili zapovedi, se naučili opraviti sveto spoved, obiskovali smo svete maše in šmarnice tudi med tednom. V naše spomine pa so se odtisnile različne slike, različni drobci, ki nam sooblikujejo življenje.

Gospa, častitljivih štiriindevetdesetih let, prežetih s pristno vero, zakladnica spominov, mi je zaupala, s

kakšnim veseljem so hodili otroci k šmarnicam, pri ka-terih so molili rožni venec, litanije in odpeli dve Marijini pesmi. Zanimivo je tudi, da v njenih časih pred vsakim prejemom svetega obhajila že od polnoči tistega dne, nisi smel užiti niti vode.

Mama mi je povedala, da se spomni, ko je bila že dekle, kako je težko vstala prvi dan šmarnic, ker so se večer prej s prijatelji družili v parku Tivoli, ki so ga že takrat imeli prav tu na Zdolah. Stric se spominja povabila na čaj in prigrizek v župnišče. In tetin spomin še vedno razočarano odzvanja mlado bolečino, ko sta med vsemi belo oblečenimi prvoobhajankami le ona in njena pri-jateljica imeli pisani oblek’ci. In v tistem mladem srcu je njena bolečina dobila še globlji pomen, saj je dekletce zaključilo, da je tako zato, ker je imela mačeho.

Prijateljica mi je pripovedovala o pripravah na prvo sveto obhajilo v njihovem kraju. Ravno tako kot vsi so obiskovali verouk, vsak dan sveto mašo, po njej pa so imeli kratko pripravo na podelitev svetega zakramenta. Po slovesnosti so imeli pogostitev v župnišču, še isti dan popoldne ob treh litanije v cerkvi in nato so se ves teden po tem prazniku vsakodnevno udeležili svete maše.

Kot sem že na začetku zapisala, je moj duhovni spomin na ta dan zbledel, ostalo je le tistih nekaj vtisov, zapisa-nih na skupinski sliki. Čudovita bela obleka in pogos-titev v župnišču, ki se je že pred leti umaknilo potrebam urbanizacije in varnosti, po katerem se še vedno zbudi nostalgija po starem in domačem.

Povsod smo imeli tisto nedeljo slovesnejše kosilo v krogu družine. Eni skromnejše, drugi bogatejše. Odvisno od časa, v katerem smo živeli, od sredstev, ki smo jih pre-

mogli, od povezanos-ti, ki smo jo gojili.

Vsem nam pa je zakrament prvega svetega obhajila za-risal pot krščanstva; z vedno novim ob-hajanjem pa podpira poti skozi prostran-stva življenja, krepi vero v tisto več, v vero v onostranstvo.

Aleksandra Šmajgl

Le nekaj vtisov, zapisanih na

skupinski sliki

Sveti Jurij je živel okrog leta 350 na tleh današnje Turčije. V času preganjanja kristjanov je brez strahu stopil pred oblasti in izpričal svojo vero v Jezusa Kristusa. Cena nje-govega poguma , priznanja resnice, ki jo je čutil v svojem srcu, ga je stala življenja.

Že nekaj desetletij zelo slovesno obhajamo Jurjevo ne-deljo. Priprave potekajo vedno vsaj teden dni. Očistimo cerkev in okolico ter jo bogato okrasimo. V župniji ima-mo pri nedeljskem bogoslužju ljudsko petje, zato za ta dan povabimo pevce iz sosednje župnije, da obogatijo praznično bogoaslužje. Slovesnost pritegne mnoge, tudi iz sosednjih krajev, zato je cerkev vedno polna do zad-njega kotička.

Na začetku svete maše je s kora zadonela mogočna pesem “Sveti Jurij bod’ pozdravljen”, ki nas je uvedla v praznično sveto mašo, kjer smo vsi z veseljem sodelova-li. Prebrana božja beseda in nagovor gospoda kaplana Urbana sta nas dodatno spodbudila k razmišljanju. Tako kot sveti Jurij, smo tudi mi lahko junaki, življenje lahko usmerimo v pomoč drugim in s tem živimo svojo svetost. Ob zaključku svete maše nas je ponovno

pozdravila pesem v čast sv. Juriju in nam vsem zaželela srečen, nov teden.

Pred cerkvijo smo vsi veseli pričakali zelenega Jurija, ki se je v družbi predsednika Republike Slovenije, go-spoda Boruta Pahorja, mimo nas pripeljal v spremstvu konjenikov in nas veselo pozdravljal. Rajanje in prazno-vanje se je pod vodstvom Turističnega hortikulturnega društva Zdole, kot že mnogo let, nadaljevalo v šotoru do poznih nočnih ur.

Micka Ferlin

Praznik svetega Jurijana Zdolah

Foto

: Bra

nko Š

oba

12


Foto

: Milo

š Kuk

oviči

č

Kako sta »Misija dostave banan« in »Karitasova postna akcija« postali »župnijski praznik«

»Kaj res nisi nič vedel?« me je nekje med mašo vprašal p. Branko, ki je malo pred tem 15 let po prvem delu povedal še »drugi del novomašne pridige«. »Ne, nič!« sem mu povsem po resnici odvrnil. Nasmehnil se je in dejal: »Dobri so.«

***

Vedel sem, da okrogli rojstni dan ne bo šel povsem gladko mimo mene, čeprav nisem človek praznovanj in obeleževanj raznih življenjskih jubilejev. Ker doslej še noben moj rojstni dan, kar sem na Vidmu, ni šel mimo neopažen, sem vedel, da tudi ta ne bo. Tudi kak namig sem dobil, da za tisto sredo ne smem načrtovati kakih obveznosti. Toda ... Še ko sem stal pred vrati naše cerkve in mi je Jernej prinesel albo in mašni plašč, nisem niti slutil, kaj se dogaja v cerkvi ...

Nekaj tednov kasneje mi je o sredinem popoldnevu v cerkvi pripovedovala Zdolanka Marica, ki je pripeljala svojo vnukinjo Tino in je potem ostala kar tam. »Kot mravljišče je bilo. In zelo vesela sem bila, da sem lahko tisto popoldne

gledala, kako se vse dogaja. Vsi so hodili sem in tja, prenašali stvari, pripravljali, oblikovali, krasili. Lepo jih je bilo opazo-vati ...« mi je razlagala.

***

Medtem, ko je Marica opazovala »mravljišče« v videmski cerkvi, sem sam lepo počasi in povsem brez kakih »slutenj« in umirjeno hodil od Zdolske cerkve proti Krškemu in razmišljal o tem, kako me imate radi. In o tem, kako veliko srečo imam, da živim in delam med tako dobrimi ljudmi. Razmišljal sem o vtisih in srečevanjih tistega dne.

»Še sanja se ti ne, kaj vse te čaka,« mi je enkrat, še lanske jeseni ob neki priliki dejala Teja, ko je beseda nanesla na to, da bom kmalu star 40 let. Zvenelo je s pridihom prijateljske »grožnje«. V resnici pa je Teja s pomočjo mnogih prijateljev izbrskala toliko skrivnosti in toliko dragocenih oseb iz mo-jega dosedanjega življenja, da je bil že dopoldan tistega prazničnega dne nekaj nepopisno izjemnega.

IZ Ž

UP

NIJ

SK

EG

A Ž

IVL

JE

NJA


13

Foto

: Milo

š Kuk

oviči

č

***

Potem, ko me je točno ob šestih zjutraj kar »od nekod« zbudila skavtska budnica »V zarji novega dne« in me deset minut kasneje dobesedno vrgel iz postelje Špelin »Čez pet minut je telovadba!« še pet minut kasneje pa je pozvonil do-mofon, pred vrati pa je čakala Irena s podrobnimi navodili in popotnico, sem se lotil pripravljene naloge. Sedel sem v avto in se odpravil proti domačim Slovenskim goricam.

Na mojem »gugl drajvu« se je le nekaj minut po začetku vožnje pojavila mapa »MM40« in pričela se je »Misija dostave banan«, kakor so moji šaljivi prijatelji skrivno zakodirali vse številne dogovore in priprave, da bi nič ne prišlo v »javnost«. Koliko nostalgije in spominov je ujetih v tisti mapi! Dvajset zvočnih posnetkov oseb, ki so me oblikovale in me oblikujete, ki imate nenadomestljivo mesto v mojih življenjskih izbi-rah, v moji osebnosti in nenazadnje v mojem življenjskem poslanstvu. Med poslušanjem zgodb Urše in Tadeje, Gašija, Neže in Teje, pa konjiške Veronike in njene mame Irene, mojih sošolk Romane in »Činke« ter nekdanje sovoditeljice Lidije in mnogih drugih, se je pred menoj že izrisala cerkev svetih Treh kraljev nad domačim Benediktom, kjer smo nekoč ustanovili Slovenjegoriške skavte, nekaj let kasneje pa sem tam imel novo mašo. Tam, na tistem veličastnem mestu, so bili tistega jutra ... Slovenjegoriški skavti. Moji »prastari« prijatelji. In prepevali pesem, ki sem jo (res že) nekoč spisal za neko skavtsko priložnost ...

Če bi ne imeli strogo odmerjenega časa, bi gotovo zamudil naslednje pripravljeno srečanje – z mojimi »mariborskimi prijatelji«, ki pa so me ob določeni uri čakali v štajerski pres-tolnici. Po iskrenih objemih in spominih, potem ko smo si spet povedali o tem, da imamo zares srečo, da smo tako lep čas živeli drug z drugim, in da je tisti čas izpisal zgodbo, ki je še kar resnična – bili smo in smo še resnično prava družina, tako zelo resnična, da si še danes, ko se ob jesenih srečamo na kostanjevem pikniku, rečemo »babi Fanika«, »žena Ro-mana«, »najina sinova Marko in Jan« ... Res družina.

Odpravili smo se tja, kjer se je pisalo toliko zgodb. Pred vrata teološke fakultete. Od vseh lepih spominov prevzeto srce, ki je tega dne utripalo živahno, kakor bi plezal na kako visoko goro, je naravnost poskočilo, ko sem že od daleč na otroških igralih zagledal Tejo, Nežo, Gašija in Špelo. Ja, v sredo, sredi Maribora! Neverjetno!

In ko se je zdelo, da kaj lepšega ni več mogoče, me je v parku pred rektoratom univerze pričakal še »zakladek« ... Ana! Moja nekdanja sovoditeljica. Sočetovodkinja. Pikra mačka.

14

IZ Ž

UP

NIJ

SK

EG

A Ž

IVL

JE

NJA

Ki sem jo tistega dne poslušal že v zvočnem posnetku, kako je med vsemi »najinimi« spomini izbrskala dva »najlepša« ... O tem, kako sem ji nekoč olupil in ponudil pomarančo, ne da bi si pred tem umil roke, čeprav sem pred tem ... no pustimo to ... in drugega, ko sem bil na obisku pri njih doma in sem pojedel (skoraj) ves štrudelj, ki so ga naredili iz prvih (!) sadov češnje, ki so jo sami pred leti posadili. Ana, res nostalgično :P Pikra mačka pač. Vselej si mi bila silno pri-kupna. In delati, ustvarjati, voditi s tabo mi je bil vselej pravi užitek ...

***

Ko se je med mojo počasno in meditativno umirjeno potjo z Zdol v mojih mislih pletlo neverjetno bogastvo doživetij tistega dne, sem na avtobusni postaji v Pleterjah »nepričakovano« naletel na skupinico naših izvidnikov. Andrej, Pika in Ajda so bili tam ravnokar na izhodu, kot so mi dejali. Res lepo naključje. In smo se igrali zgodbo tega »naključnega« srečanja, dokler nekaj ovinkov niže ni stala še skupinica »brezdomcev« ali nemara »beguncev«, kot smo jih v zgodbi za šalo poimenovali. Tudi njih smo povabili zraven. Ko smo šli mimo ribnika in naposled prečkali še park Jurija Dalmatina, nas je bila že cela četica. Pred Tjašinim blokom smo se zbrali v krog in zapeli rojstnodnevno pesmico. Originalno. Ki jo je Tjaša spisala le za ta dan. Bilo je čudovito. Med brati in sestra-mi je vselej tako. Potem so me povabili pa še v cerkev. Ničesar nisem rekel, zdelo pa se mi je lepo, da bomo imeli »skavtsko mašo«, zdaj, ko smo tako lepo zbrani. To se mi je zdel zares lep način praznovanja okroglega rojstnega dne.

***

Ko sem malo kasneje stopal v špalirju med klopmi naše cerkve, ki je bila praznično polna, sploh nisem uspel ničesar misliti. Zdelo se mi je kot lepe sanje. Neresnično in nemogoče. Kamor koli sem pogledal, nasmejani obrazi. Vi-demski sodelavci, zvesti župljani, moji prijatelji voditelji »od vseh vetrov«, na koru naši pevci, ob oltarju Špeline punce z Julijanom, ob Špeli še Marta, pa Tanjine Iskrice. V tretji klopi moj brat Danijel z ženo Alenko in njun lepi Maj, moj nečak. In mama. Malo solzna.

Ker nisem uspel dojemati vsega bogastva in lepote tistih tre-nutkov, sem Mojco, ki je pozdravila vse zbrane v uvodu v sve-to mašo, nekaj dni kasneje prosil, da mi svoje besede pošlje. Tudi tiste besede so bile namreč takrat zame bolj sanje, kot resničnost. »Na tvoj praznični dan, Mitja, smo se zbrali v tej domači cerkvi. Vsi skupaj. Različni, pa vendar v Duhu kot eden. Zdi se, kot da bi prišli pred domače ognjišče, ker se

15

tam družina zbira, da je skupaj, da se poveže, da jo ogenj pogreje ...«

Takrat bi lahko že zaslutil simboliko ognja, o katerem je govorila Mojca in Martinino skrivnostno poizvedovanje o prostoru za kaminsko pečko v moji sobici izpred meseca in ob katerem smo se kasneje tistega večera še celo uro sme-jali z mojimi konjiškimi prijatelji, ker so si predstavljali, da za darilo dobim vrtni kamin, pa ob sliki na zaslonu v cerkvi niso točno vedeli, »kje se tam gor dajo čevapčiči«.

Lahko bi zaslutil. Pa nisem. Vsega lepega je bilo toliko, da sem vse dojemal nekako za nazaj. In moje misli so takrat verjetno še vedno stale zunaj pred cerkvijo, v kateri so bili pripravljeni vsi najmanjši detajli. Do Ireninih rož v oranžni barvi, do stražnega ognja pred oltarjem, vseh uvodov in sodelovanja pri maši ... In pripravljenega peciva pod korom pod taktirko Ivanke in sodelavk Karitasa.

***

Svete maše je bilo medtem konec. Še so odmevale domišljene besede uvodov, simboličnih darov, prošenj in z razlogom iz-branih pesmi.

Pristopila je Martina in povzela besedo. Kot jo je v imenu ŽPS-ja pri vseh svetih mašah že tisto nedeljo, ko sem bil sam odsoten z birmanci na duhovnem vikendu. Hvala, Martina, da si povezala in prepletla toliko dobrega, lepega in iskre-nega. Hvala, dragi ŽPS-jevci ter vsi sodelavci in sodelavke, da ste iz tega dne naredili prelep župnijski praznik. Lepše vsebine bi temu dnevu ne mogli dati!

Tisto nedeljo zjutraj, ko je Martina razlagala, da naj bi roj-stnodnevi projekt ostal skrivnost in presenečenje zame, si je Damči mislil – mi je razlagal nekaj dni kasneje –, da to seveda ni mogoče. In da ne bo ostal skrivnost niti do nasled-njega tedna. In res je prav neverjetno, da je ostal. Nihče tudi z najmanjšim namigom ni »izdal«, kaj se načrtuje in priprav-lja ... »Karitasova postna akcija« je šla povsem mimo mene.

***

Po cerkvi je prihajal sprevod. Vesna in Andrej ob torti, Janja s kupom dračja, Micka in Maks s košaro drv, pred-stavnici najmlajših s šopkoma zame in za mojo mamo; pa Tedi in Neža z maketo ognja izpod arhitektskih rok Tjaše in Primoža. Na zaslon pa je Gaši prilepil sliko kaminske pečke, ki sem jo dobil v dar.

Vskočila je s. Emanuela, ki se ji je pomečkal šopek, kot je dejala, k temu pa je dodala skrbno izdelan šopek igrivih in simpatičnih misli, povezanih v čestitko. Ne meni, ampak Je-zusu. Kako smiselno in domiselno!

In tako kot je bilo nekoč, na začetku Cerkve, je bilo tudi tiste-ga večera. Kar v cerkvi smo razrezali torto, zapeli, se veselili in srečevali. Se gostili s številnimi dobrotami, ki ste jih pripravili vselej velikodušni Videmčani in Zdolani. Trenutek za voščila, nasmehe in objeme. Sodelavcev, sožupljanov. In mnogih, ki ste prišli od daleč samo zame in za tisto praznično uro. Hva-la, Barby in Viki, z (novimi) ruticami Združenja. Pa Ana in Maja z bistriškimi. Pa moja prva voditelja, ko sem bil še sam klanovec, »zelenec« na začetku skavtske poti v Mariboru: Ida in Pavel, ki sta na nekakšnem mojem »oltarju« kot zgled Voditelja, ja, z veliko začetnico. Lepo (skavtsko) družinico sta si ustvarila. Hvala, Peter, Anamarija, Ana, Jernej in Teja. Hvala, Samo, pa moj »cimer« Simon in »soseda« Doroteja. Hvala, Jakob, z daljnih Rovt, a iz iste naveze. Vseh dragih Konjičanov sploh ne morem našteti ... Hvala, Domen, bilo mi je zelo lepo, da si lahko prišel ...

***

»Kaj je to ‘udomačena’?« je vprašal Mali princ. »To je nekaj, kar že dolgo ni več v rabi,« je rekla lisica. »Pomeni pa – ust-varjati vezi.«

Hvala vam, da je še v rabi. Zelo v rabi.

Mitja (izpred novega kamina)


16

PR

VO

SV

ETO

OB

HA

JIL

O

Ko sva bila prijazno povabljena, da za to izdajo Videmčana napiševa nekaj misli o najinih spominih na prvo sveto obhajilo, sva se takoj strinjala, da je bilo za oba to srečanje z Jezusom zelo lep dogodek. Njegove zakramentalne veličine se takrat, stara sedem let, niti ni-sva povsem zavedala. Vsaj ne na način, kot to doživljava danes.

Spomini na prvo sveto obhajilo naju najprej oba navdaja-jo s hvaležnostjo. S tem je neposredno povezan najin prvi katehet, župnik Janez Nanut, ustanovitelj in prvi župnik na župniji Vstalega Odrešenika na Senovem. Oba se ga spominjava kot klenega in skrajno predanega delavca za božji vinograd, kot bi sam temu rekel. Ko sva se na celolet-nih pripravah pri patru jezuitu Vitalu Vidru pripravljala na odločitev za skupno pot, sva večkrat razglabljala in premišljevala o temeljih najine vere in o njenih začetkih. Prav za te, tako pomembne začetke, sva zato iskreno hvaležna staršem in župniku.

Kljub istemu katehetu so najini spomini na prvo sveto obhajilo dokaj različni. V precejšnji meri, kot ugotavljava, temu botruje različnost dojemanja sveta, značilno za moško in žensko naravo. Spominjam se, da smo deklice pri sedmih letih, podobno kot tudi danes, občudovale lepe oblekice, lepe čeveljce, cvetje v laseh in vse, kar je po-vezano z lepoto. Za fantke teh let ni bilo to prav nič poseb-nega. Simon se spominja, da je bilo zanje pomembno, da so se lahko čim bolj izkazali z recitali in brezhibnostjo prvošolskega branja. Obleke s kravatami in metuljčki, srajce ter čevlji, ki za razliko od siceršnjih še niso bili uničeni od nogometne žoge, zanje ni bilo omembe vred-no.

Spominjava se priprav na prvo sveto obhajilo. Kljub temu da je bilo to pri Simonu v časih, ko je še uradno vel-jalo, da je vera le opij, se spominja, da je bilo navdušenje med sošolci izjemno. Spominja se, kako so še kot kratkohlačniki tekmovali, kdo bo prej pritekel iz šole, da

bo v veroučni učilnici lahko sedel v prvo klop. Veroučno leto je bilo namenjeno spoznavanju Jezusa in nekaterih temeljnih verskih resnic. Katehet je marsikatero uro po-pestril z risanim filmom iz projektorja. Posebna pozor-nost je bila namenjena molitvi. Vse s končnim ciljem, da bi se otroci ustrezno pripravili na prejem prvega svetega obhajila kot srečanja z živim Bogom.

Sama sem se na prejem prvega svetega obhajila priprav-ljala nekaj let pozneje. Moji spomini na ta veliki dogodek so še dokaj sveži. Spremljale so nas intenzivne priprave skozi celo veroučno leto. Redni obiski verouka so bili seveda nujni. Otroci v prvem razredu smo imeli veliko energije. Ker je na Senovem ob cerkvi nadvse prikladen hrib za plezanje, je ta slej ko prej postal obvezna »ro-marska pot« pred vstopom v veroučno učilnico. Zaradi površnega poznavanja verskih vsebin se mi je večkrat zdelo, da svetega obhajila ne bom zmogla sprejeti. Spomi-njam se, kako me je pri tem bodrila babica.

Teden pred prvim svetim obhajilom je šlo zares. Simon se spominja, da je takrat začutil močno hrepenenje po tem, da bi prejel Jezusa v srce. Pri tem se spominja, da je ob hrepenenju čutil tudi neke vrste strah. Strah pred tem,

Ko gredo otroci z nama k obhajilu

»po križeka«, čutiva njihovo hrepenenje


Foto

: dru

žinsk

i arh

iv

kaj se bo zgodilo, ko bo Jezus vstopil v srce. Ali bo srce čisto in dovolj dobro za tako velikega gosta.

Sama se spominjam, da je župnik pripravil sodelovanje prvoobhajancev pri sveti maši, tako z uvodnim pozdra-vom, branjem beril, kot s prošnjami in zahvalami. Tako je vsak izmed nas dobil svojo nalogo. Nekdo je moral za-peti, drugi recitirati, tretji prebrati prošnje. Vse na pamet. Spominjam se, da sem morala povedati eno od prošenj, ki se je končala s »… sonca, veselja in sreče«. Sošolki, ki se pri sveti maši ni mogla spomniti svojega besedila, sem zaradi priprav, na katerih sem se naučila tudi besedila drugih, zašepetala manjkajoči govor.

Dan pred svečanim prejemom obhajila smo morali vsi prvoobhajanci in starši opraviti sveto spoved. Simon se spominja, da je bilo to zanj zelo globoko srečanje z Gos-podom. Zaradi milosti, ki jo je začutil pri sveti spovedi, tiste noči od veselja ni mogel spati.

Po prejemu svetega obhajila se spominjam, da smo se dekleta med seboj pogovarjale, kaj smo pravkar zaužile. Prav smešno je, kako nazorno smo opisovale podobo Je-zusa in se ob tem čudile. Simon se spominja veselja, ker mu je uspelo sprejeti Jezusa.

Tako kot pri siceršnjem doživljanju sveta, so tudi pri orisu spominov na prvo sveto obhajilo nadvse prikladne be-sede svetega Pavla: »Ko sem bil otrok, sem govoril kakor otrok, mislil kakor otrok, sklepal kakor otrok. Ko pa sem postal mož, sem prenehal s tem, kar je otroškega.« (1 Kor 13, 11-12).

Verjamem in čutim, da naju je Jezus pri prvem svetem obhajilu povabil, da mu slediva. Čeprav sva bila še otroka, lahko rečem, da je srečanje, odnos, ki sva ga vzpostavila in doživela pri prvem fizičnem srečanju z njim, še vedno nekje, na poseben način, prisoten.

Sedaj, ko imava otroke, doživljava sveto obhajilo kot ve-lik dar. Ko gredo otroci z nama k obhajilu »po križeka«, kot temu rečejo, čutiva njihovo hrepenenje, da bi tudi sami doživeli ta skrivnostni odnos z Gospodom. Hkrati doživljava obhajilo, še posebno zaradi dejstva, ker se ga lahko udeležimo kot družina, kot velik blagoslov. Čutiva, da je zaradi tega v središču najinega zakona Gospod. Čutiva, da naju po svetem obhajilu vedno znova na pose-ben način združuje in utrjuje, kot je to storil na poročni dan.

Andreja in Simon Umek

Venomer, ko se spomnim na svoje prvo sveto obhajilo, se mi na obrazu izriše nasmešek, ker pred seboj zagledam svojo drobno podobo z venčkom šmarnic v laseh, ki je tistega krasnega s soncem obsijanega dne počasi stopicljala proti cerkvi. Že ce-lotne priprave mesec prej so me navdajale s pričakovanjem, veliko smo se pogovarjali o podrobnostih poteka in njegovem pomenu, župnik Jože nas je pri verouku ter pri večernih šmarnicah lepo počasi uvajal in nas s svojo energijo vse bolj navduševal nad velikim dogodkom.

»Vsak od nas je pričakoval, da se bo nekaj popolnoma

spremenilo ...«

Ko je ta končno napočil in se je naša bela četica lepo posedla na svoja mesta in smo pričeli s sveto mašo, me je pogled izpred strani oltarja, od koder sem sedela, vse bolj fasciniral, saj sem imela razgled nad celotnim prostorom kot še nikdar poprej. Če sem glavo nagnila pod določenim kotom, so se žarki, ki so prihajali skozi tisto desno barvno okno, lomili v prav posebni smeri in lesketajoče osvetljevali sleherni zlat detajl v cerkvi. Že zaradi te same perspektive sem imela občutek neke poseb-nosti in tudi zato, ker se je vse vrtelo okoli nas samih. Dobili bomo pravo hostijo! Pravo. In to prvič. Spomnim se, kako je gospod Jože vsakemu od nas namenil topel nasmeh, ko smo prejeli tisto majhno okroglo zadevico. Mislim, da je vsak od nas pričakoval, da se bo nekaj popolnoma spremenilo, ker smo sedaj pa le prišli do tega težko pričakovanega trenutka, pa se ni. Bilo je izjemno običajno in hitro minljivo, no vsaj meni se je tako zdelo. Sicer pa sem imela le eno misel v glavi: ’Aha ja, končno nas lahko župnik Jože resno jemlje pri mašah, zdaj smo pa ta pravi!’ in komaj sem čakala na naslednjo nedeljsko mašo, da spet in morda s kakšnim drugačnim občutkom doživim prejetje Kristusovega telesa. Tako se je nadaljevalo še čez mnogo nedelj, dokler nisem malo bolj odrasla ter skozi izkušnje in uvidenja dojela tisti pravi pomen svetega obhajila.

Enia Bajc

Foto

: dru

žinsk

i arh

iv

Posu

šen

nagl

avni

prvo

obha

jilni v

enče

k.

IZ Ž

UP

NIJ

SK

EG

A Ž

IVL

JE

NJA

18

Romanjev Rim

Konec lanskega leta se je začelo izredno sveto leto, ki ga je razglasil papež Frančišek, in ki nas s podobo dobrega pastirja vzpodbuja, da poživimo eno bistvenih vrlin krščanstva: usmiljenje.

V zakonski skupini smo se odločili za romanje v mesto, v katerega že od nekdaj vodijo vse poti. Dobro smo se pripravili in se napovedali na dogodkih, ki smo se jih želeli udeležiti.

Najprej smo od Castel San’t Angelo kot romarji s križem in molitvijo prehodili pot do bazilike svetega Petra, kjer so sveta vrata, skozi katera smo vstopili v največje in osrednje svetišče krščanstva. Prišli smo pred oltar in na grobu apostola Petra izpovedali svojo vero. Močno doživetje tega dejanja nas bo spremljalo še dolgo. Le-pota bazilike nas je prevzela. Povzpeli smo se tudi po 551 stopnicah na vrh kupole in z nje občudovali trg sv.

Petra, ki ga objemajo kolonade, Vatikan in Rim, ki sta ga osvetljevala sonce in objemala mavrica.

Nato smo se prelevili v turiste in po mestnih ulicah očarani obiskali trg Navona z vodometi, Fontano di Trevi, Panteon in španske stopnice. Strinjali smo se, da je bilo za en dan kar preveč lepega ...

V sredo smo se udeležili papeževe avdience in že zgodaj zjutraj postali del množice vernikov, ki je na trgu pričakovala papeža, ki ga izredno cenimo in spoštujemo – zaradi tega, kar predstavlja, kako s svojimi dejanji ob-likuje evangelijsko cerkev, ker v njem prepoznavamo do-brega pastirja, skrbnega in usmiljenega, ker ... Bili smo blizu! Poslušali smo ga, kako govori z žarom in močjo, ki mu je dana! In se nas dotika ...

V Centru Aletti, kjer delujejo umetniki, ki ustvarjajo svetovno znane mozaike pod vodstvom patra Rupni-ka, nas je objelo posebno vzdušje ustvarjalnosti, miru, miline in lepote.

V cerkev Marije Snežne smo vstopili pri drugih svetih vratih, ki sta jih odpirala Marija in Jezus (v bronasti izvedbi). Starodavna bazilika je dih jemajoča, bogata ... izredna.


Še bolj starodavni je del Rima s Kolosejem, Forumom Romanom in Palatinom. Za rimskim cesarstvom, ki je skoraj obvladovalo takratni svet, so ostali ostanki mogočne arene, slavolokov, stebrov, nekaj svetišč, poti ... Za cerkvijo še ni ostankov – še vedno je živa, delujoča in včasih čudovito prerojena.

Zadnji dan je bil čas za obilo vrhunske umetnosti: Va-tikanski muzeji. Posebno so nam bili všeč kipi, mozaiki, preproge, prenovljena sobana zemljevidov, freske ... in seveda Sikstinska kapela. Michelangelo je v njej pustil mogočno dediščino, ki je skupaj s Pieta v baziliki svetega Petra in Mojzesom v cerkvi svetega Petra v verigah in Ka-pitolskim trgom izredna, svetla - kot bi bila odsev nečesa večnega in popolnega.

Še dolgo bodo v nas čudovita doživetja in neprekosljive podobe. Za srce in razum je bila v treh dneh doza skoraj prevelika, zato smo prepričani, da bo delovala še naprej – v dneh, ki bodo potrebovali kanček lepega in svetega.

V letu Gospodovem 2016, izrednem svetem letu usmiljenja.Anno Domini 2016, Iubilaeum Misericordiae.

Alenka Gorjan

Tudi na Portugalskem praznujejo prvo obhajilo v maju

Tudi na Portugalskem praznujejo zakrament prvega ob-hajila v maju. S sestro dvojčico sva prvo obhajilo praznovali kar dvakrat; prvič v maju in nato še enkrat v avgustu leta 1990, a šele v avgustu sva lahko prejeli zakrament svetega obhajila. To je zato, ker je takrat moj oče služboval na oto-kih Bora Bora in je prišel domov le enkrat na leto, v avgustu.

Spominjam se, da je moja mama imela veliko priprav za obhajilo, pripravila je vso hrano, sladice in seveda tudi oble-kice. Ojej, obleke! Moja sestra je bila zelo zadovoljna s svojo oblekico za princeske, ampak zame je bila ta obleka pravi križ, saj sem se v tistem času raje oblačila bolj po fantovsko. Pa še dvakrat sem jo morala nositi. Ampak zame je bilo še huje to, da sem morala čakati na zakrament svetega ob-hajila vse do avgusta, medtem ko so vsi moji vrstniki prejeli hostijo že v maju. To ni bilo enostavno za 8-letno dekle, naj-prej mora nositi obleko in potem še gledati svoje prijatelje, kako prejemajo hostijo, kar je bilo zagotovo najboljši del obreda.

Spomnim se, da sem bila nestrpna in živčna, ko je prišla tista prva nedeljo v avgustu in ko sem lahko končno zaužila Kristusovo telo. To je bil zame zelo poseben dan in ta avantura, ki se je začela s svetim obhajilom, se zame še naprej nadaljuje, saj me od takrat stalno spremlja moj najboljši prijatelj: Jezus.

Emanuela Lopes Jeronimo Kunej

Foto

: Pet

er G

orja

n in

Mitj

a Mar

kovič

PR

VO

SV

ETO

OB

HA

JIL

O

20


»Levo roko na desno,« je stavek, ki sem ga v tišini nestrp-no ponavljala še nekaj trenutkov, preden sem prvič pre-jela sveto obhajilo. Potem pa sem mirno nastavila svoje ročice, kot bi to počela že vse življenje, in v svoje srce spre-jela Nekoga, ki je čez nekaj let postal moj pravi Prijatelj.

Spomnim se dne, ko sem izbrala svojo belo oblekico. Takrat je v trgovino prišla še neka druga deklica, ki je med vsemi tristotimi oblekami izbrala prav mojo. Potem pa jok in jeza. Kljub temu da sem bila pridna in tiha deklica, sem vedno dobro vedela, kaj želim, zato je oble-kica ostala v mojih rokah. Bila je čudovita, sama pa sem se v njej počutila tako lepo, da sem jo želela imeti oblečeno ves čas. Celo takrat, ko je zunaj deževalo in sem želela mamico na vsak način prepričati, da se dežni škornji prav dobro podajo k svečani opravi. Vse dokler nisem obula belih čeveljcev. Imeli so ravno toliko pete, da sem lahko z njimi ponosno tacala po stanovanju in si predstavljala, da izgledam tako lepo kot mami ali teta, ko sta uglajeno hodili v visokih petah.

Potem pa je prišel težko pričakovani dan. V svežem sončnem dopoldnevu smo se zbrali na župnijskem dvorišču. Cerkveni zvonovi so mogočno zadoneli, mi pa smo se pričakujoče sprehodili do cerkve. Priznam, da mi je bilo takrat bolj ali manj vseeno, kaj je govoril duhovnik, vendar sem v pobožni drži vztrajala vso mašo. Drugega, razen pogostitve s hrenovkami na župnijskem travniku, se ne spomnim, ker je pozornost tistega dne prevzelo nekaj čisto drugega …

Popoldne, ko se je vsa družina zbrala na noninem praznično okrašenem dvorišču, so se vrstila darila. Bila sem skromno dekletce, ki se z vsem bliščem ni pretirano obremenjevalo. Izmed vseh darov sem se zares razvese-

lila le roza vrtnice, ki sta mi jo poklonili teta in sestrična. Od tistega trenutka naprej ni več nastala nobena slika brez moje vrtnice. Ponos ob prejetem cvetu je iz mene kar žarel. Si morete misliti? Dobila sem rožo, ki so si jo ponavadi zaslužili samo pomembni ljudje ob posebnih priložnostih. Tokrat pa sem bila pomembna tudi jaz.

Tako je še danes. Razveselim se vsake najmanjše cve-tice, ki mi jo kdo podari. Takrat se počutim sprejeto in vredno; takrat vem, da se je zgodilo nekaj pomembne-ga, da sem naredila nekaj dobrega, da me ima nekdo rad, in da ni lepšega darila, ki bi mi ga lahko podaril. Od tistega majskega popoldneva pa me prav vsaka roža spomni Nanj, na trenutek, ko sem prvič okusila Njego-vo ljubezen in na prijateljstvo, ki sva ga takrat sklenila.

Špela Černič

Izmedvseh

darov ...


Šmarnice.Spomin, tradicija ali nekaj več?Spet je tu mesec maj, ko bodo naravo okrasile skromne, bele, dišeče cvetice, ki jim pravimo šmarnice. Te majhne bele cvetke bomo polagali na Marijine oltarje v cerkvah, kapelicah, pa tudi na hišne oltarčke. Slovenci že več kot 160 let negujemo ljudsko pobožnost, ki smo jo poi-menovali po teh nežnih cveticah. Poleg ohranjanja lepih slovenskih navad pa je to tudi čas globokega verskega in čustvenega doživetja. Čas šmarnic je zelo blagodejen in tudi nas, odrasle, povede v čas otroštva, v čas brezskrb-nosti, v čas, ko je bilo lažje verovati in zaupati.

Že kot majhna punčka sem komaj čakala, da bodo zacvetele šmarnice, ki sem jih z veseljem nabirala in skoraj do najstniških let verjela stari mami, ki mi je povedala, da je tam, kjer cvetijo šmarnice, nekoč hodila Marija. Ob nabiranju šmarnic še danes v sebi začutim tisto punčko, ki je previdno stopala med drobnimi cvetovi in zelo pazila, da ne bi pohodila Marijinih rožic. Da do njih ni vedno lahko priti, pa je v svoji črtici Solzice ganljivo opisal Prežihov Voranc. Se tudi vi spomnite maj-hnega dečka, ki je zaradi ljubezni do matere premagal strah in šel po temi v grozno jamo po šmarnice, da jih bo mati nesla v cerkev? Se spomnite križev in kapelic ter majhnega oltarčka s kipcem Marije v domači hiši, ki ste jih krasili s šmarnicami? Pa nekoliko »predolgih« litanij in čudovitih Marijinih pesmi, ki v maju, od prve-ga do zadnjega dne še posebej lepo zvenijo? Se spom-nite živžava, ki ga je zamenjalo pozorno poslušanje takratnih »nadaljevank« o Mariji, svet- nikih, misijonarjih …

In večerne molitve, ko ste zaspali z mislijo na Jezusovo mater? Seveda se spomnite! Tega enostavno ni moč po-zabiti!

Zagotovo pa se bom tudi vedno z malce nostalgije spo-minjala šmarnic, ki sem jih še nedavno tega obiskovala kot najstnikova mami. Ta leta druženja ob šmarničnem branju so bila prav gotovo bogatejša od vseh drugih druženj. To je bil čas, ko je bilo treba k šmarnični maši vsaj eno uro prej, pa tudi po končani maši se ni prav nič mudilo domov. Ker pa so ravno otroci tisti, ki nam polepšajo šmarnično pobožnost, se je v teh majskih večerih vedno zgodilo nekaj lepega. Vsaka molitev, vsa-ka pesem, vsaka beseda, vsako veselje otrok ... tudi nam, odraslim, krepi duha, upanja in vere. Skupnost je tista lepota, ki privlači, zato ne dvomim, da tudi v današnjem času šmarnična razmišljanja puščajo sledi v mladih sr-cih, ki bodo nekoč ravno s pomočjo majskih prošenj in zahval znala prepoznati, kaj je resnično pomembno za njihova življenja.

Šmarnice zato niso le spomin na otroško srečo in ohranjanje tradicije, so predvsem velika šola za življenje. Marija je v vsej svoji bolečini lahko le ponavljala: Zgodi se! Vsak dan, vedno znova in znova tudi mene vabi v svojo šolo in četudi kdaj njenega vabila ne sprejmem, vem, da mi bo njena, materina, priprošnja pomagala zdržati …

Vesna Turnšek


22

ZA

NIM

AL

O V

AS

JE Hvala za vaše vprašanje. Vprašanje naše bralke se

nanaša na pesem, oziroma himno svetega leta usmiljen-ja. Hvaležni smo, da so se je lotili tudi naši pevci in jo že nekajkrat zapeli. V nedeljo, ko so jo zapeli prvič, smo na kratko razložili, kaj ta pesem pomeni, je pa zelo na mestu, da še enkrat pojasnimo.

Gre za himno, ki je »vesoljna«, ki jo prepe-vamo torej kristjani po vsem svetu. Ker je bila dolga stoletja prav latinščina jezik, ki je tudi na zunaj povezo-val katoliško občestvo po svetu, ta starodavni jezik v določenih primerih ohranjamo prav z istim razlogom.

Starejši med nami se še do-bro spominjajo, da je bila včasih celotna sveta maša v latinščini, bogoslužje se je namreč lahko obhajalo samo v tako imenovanih »svetih jezikih«. Drugi vati-kanski koncil je to spremenil in od leta 1965 obhajamo sve-to mašo in druge zakramente v svojih jezikih, kar je čudovito.

Pri nekaterih slovesnih svetih mašah zbor še vedno prepeva stalne mašne dele, kot so Gospod, usmili si (Kyrie eleison), Slavo (Gloria) in druge v latinskem jeziku. Celo nekatere ljudske pesmi ohranjajo kak latinski delček. Morda se spomnite božične »Kaj se vam zdi, pastirci vi,«, pri kateri je refren

Naša župljanka C. S. je nedavno vprašala, kaj pomeni pesem, ki so jo v zadnjem času že nekajkrat peli naši pevci in je deloma v slovenščini, vmes pa so latinska besedila. Zanima jo tudi, zakaj je pesem prevedena samo deloma, ne pa v celoti.

tudi latinski »Gloria in excelsis Deo, tako angelci pojejo ...«

Da bi ohranili »vesoljni« vidik obhajanja svetega leta, so tudi nekateri vzkliki v himni svetega leta zato latinski.

Molitvena besedila so prevedena v domač jezik vsake-ga konkretnega občestva, da verniki razumemo, kaj

prepevamo in Gospoda prosimo, latinski pa so odpevi. Latinski refren »Misericordes si-

cut Pater!«, pomeni »Usmiljeni, kakor Oče« in je torej vabilo, da bi imeli

Božje usmiljenje za najvišje hre-penenje svojega srca. Z odpe-vom »in aeternum misericor-dia eius«, kar pomeni »na veke traja njegovo usmiljenje«, pa je slavilnega značaja. Opevamo Božje usmiljenje, usmiljenje Oče- ta in Sina in Svetega Duha, ki nas je ustvaril, ki nas vodi skozi zgodovino, ki je

vir vsega dobrega, nam od-pušča in nam daje veselje.

V tem letu bomo to himno še velikokrat zapeli. Ker imamo be-

sedila pesmi sedaj tudi na zaslonu, vabljeni, da »kakor eno srce in ena

duša« prepevamo to pesem, kakor tudi druge bogoslužne pesmi, ter slavimo usmiljen-

je našega Boga in se tako v duhu pridružujemo našim bratom in sestram kristjanom po vsem svetu, ki

smo ena družina. Župnik Mitja

IUBILAEUM MISERICORDIAEin latinščina v bogoslužju


23

ZAKAJ K SPOVEDIAli Bog drugače ne more odpustiti?Verjetno je bila prva sveta spoved, ki smo jo obhajali minulo nedeljo, povod za zanimivo vprašanje očeta enega letošnjih veroučencev. »Zakaj moramo k spovedi, da nam Bog odpusti grehe? A ne more Bog tega narediti brez spovedi?«

Vprašanje je zelo zanimivo, njegova vsebina zelo pomembna. Težko si predstavljamo, da bi Bog česa ne mogel narediti. Bog je vsemogočen. Odgovor je potemtakem preprost: Seveda nam Bog lahko grehe odpusti tudi kako drugače.

Recimo: na začetku svete maše nas duhovnik ali kdo drug povabi, da se umirimo, pogledamo v svoje srce in prosimo odpuščanja za svoje grehe, »da bomo vredno obhajali svete skrivnosti«. Za tem molimo ke-sanje »Vsemogočnemu Bogu in vam bratje in sestre ...«, k temu pa duhovnik doda odvezo »Usmili se nas, Vsemogočni Bog, odpusti nam naše grehe ...«. In po tem delu mašnega obreda nam Bog odpusti naše grehe.

Tudi izven bogoslužja poznamo v krščanski duhovnosti pojem »popolnega kesanja«, ki tudi lahko pomeni vrata v Božje odpuščanje izven zakramenta.

To sta le dva primera. Bog je vsemogočen, torej lahko najde nič koliko načinov za svoje odpuščanje.

Ob tem pa moramo naglasiti, da je sveta spoved eden od sedmih zakramentov, torej eden od največjih zakladov, ki nam jih je Jezus zapustil kot znamenja »otipljive« Božje ljubez-ni do nas. Zakrament je po definiciji »vidno znamenje

nevidne Božje milosti«. V zakramentu spovedi ali sprave na svoja ušesa slišimo in lahko na povsem pristno človeški način »začutimo« Božje odpuščanje.

In ker je zakrament svete spovedi Jezus pospremil z obljubo »katerim grehe odpustite, so jim odpuščeni ...« imamo pri spovedi nekakšno »garancijo«, da se je Božje odpuščanje zares zgodilo. O čem govorim?

Recimo, da sem naredil nekaj, kar mi vest očita kot greh. Boga prosim za odpuščanje »po drugi poti«, torej brez spovedi. Seveda mi Bog lahko odpusti. A se moram

zanesti na nakakšen »občutek«. Občutki pa so lahko varljivi. Morda mi je Bog res odpustil, mene

pa še vedno razjeda krivda, razjeda me slab občutek in ne vem ... Morda pa je moja vest nekoliko otopela, občutek je vredu, na svoj greh pozabim, v resnici pa moje srce še vedno bremeni tisto slabo dejanje ali

besedo, s katero sem nekoga prizadel. Prednost spovedi

je torej zanesljiva gotovost. Ko slišim: »Bog ti je grehe odpustil.

Pojdi v miru.« zanesljivo – z gotovostjo Jezusove obljube – vem, da je temu res tako. In sveta spoved mi med drugim

prinaša prav to zanesljivo gotovost.

Župnik Mitja

(Če imate tudi vi vprašanje s področja krščanske vere, krščanskega življenja

in podobno, ga pošljite na [email protected] in nanj

bomo skušali najti odgovor.)

10h

BOGOSLUŽNI DELv župnijski cerkvi sv. Ruperta

z zakonci jubilanti ter vsemi župnijskimi skupinami

in sodelavci11h

DRUŽABNI DELna ploščadi pred cerkvijo

s podžupanjo Občine Krškoter piknikom in srečanjem

15h

ŠPORTNI DELs kolesi ob Savi

v Sevnico na sladoled

videmčan 2 (2016)

Documents