2 Birma 2014 • 5-6

Ogenj, ki žge

Bilo je nekega nedeljskega popoldneva po sveti maši. Najprej sem opazila mencanje in tehtanje pravih besed, zato sem pomislila, da gre verjetno za nekaj resnega in sem za vsak primer raje poiskala sedež na bližnji stopnici. Jecljanje, nestrpnost, zaskrbljenost, upanje ... Toliko čustev je bilo opaziti v prelepih nebeško modrih očeh. Potem pa kar naenkrat prileti vprašanje: »Špela, bi bila moja botra?«

Biti boter je lahko. Tako, kot je lahko biti pisatelj, direktor ali pa šivilja. Svojega bir-manca pripelješ pred škofa, na njegovo ramo položiš svojo desnico in se nato ponosno odpraviš nazaj na svoje mesto. Po slovesnosti se seveda fotografiraš na nešteto različnih načinov ter se poveseliš še ob dobri hrani in pijači, birmancu pa podariš tako drago darilo, da vsi okoli tebe povesijo čeljusti.

Ta lep in popoln dan nato pospraviš v škatlo, eno izmed tistih mnogih, ki so spravljene na podstrešju. Skupaj z njo pa tudi svojega birmanca. Včasih ga še pokličeš ali obratno; ga vsake toliko vprašaš, kako mu gre. Včasih pozabiš na njegov rojstni dan. Na njegovo valeto in maturantski ples. Pa saj to se vendar lahko zgodi vsakomur, kajne? Saj si samo boter.

Biti dober boter je zares težko. Tako, kot je težko biti dober pisatelj, dober direktor ali pa dobra šivilja. Za svojega birmanca si moraš vzeti čas. Ne zato, ker si boter, ampak zato, ker te je nekdo izbral in ti želi povedati, da si v njegovem življenju nekdo več. Nekdo, ki ga želi imeti ob sebi takrat, ko bo težko, pa tudi ko bo to najlepši dan v njegovem življenju. Prav zares ne gre za denar ali za kakršnokoli

razkošje. Tudi drago darilo enkrat najde svoj konec. Tisto, kar po vseh letih zares šteje, je ljubezen, ki jo podariš; je čas, ki si ga vedno vzameš, ne glede na to, kakšne obveznosti imaš in koliko jih je. Tudi če je to le telefonski klic ali pa sporočilo; je pot, ki jo narediš ob vseh tistih, že prehojenih; je skupen jezik, ki se ga naučiš po tolikih trenutkih.

Je ogenj, ki žge in bo ob spominu na vprašanje vedno grel tvoje srce.

Dragi bratje in sestre, birmanci in botri ... Želim vam, da se ob prebiranju teh strani spomnite na ljudi, ki jih imate radi in ste z njimi preživeli veliko lepih stvari. Naj to ne bo le spomin, ki bo z naslednjo stranjo zopet zbledel. Pokličite svojega starega prijatelja. Pišite sorodnikom. Obiščite birmanca.

Presenetite botra. Nikoli ni prepozno nadalje-vati poti z mesta, kjer smo nekoč obstali.

Trenutek, ko stopam iz cerkve kot botra, je verjetno najimenitnejši doslej. Prav gotovo zato, ker imam ob sebi birmanko, ki bi si jo lahko želela le v najlepši zgodbi. Deklica, ki se je nekoč oklenila moje roke in je zlepa več ne izpusti, pubertetnica vihravega pogleda in nepričakovanih misli ter, kljub »odraslosti,« otrok, ki je prepričan v nešteto nemogočih stvari.

Draga Sara ... čeprav vem, da ne bereš prvih strani Videmčana, je ta namenjena predvsem tebi.

Hvala, ker me tvoje srce dela veliko. Rada te imam,

Tvoja botra Špela

PO

ŽIR

EK

ZA

DU

ŠO

Mojca Kukovičičurednica

V mojih časih so bile priprave na birmo drugačne. Ni bilo maš s kitaro, tistih pozibavajočih napevov, ki dajejo duši hrano, niti pogovorov o pričakovanjih mladega človeka, ki na birmanski dan dobiva neko

stopnjo zrelosti. Smo pa zato na pamet vedno znali zrecitirati darove Svetega Duha; naprej, nazaj in … po moje v katerikoli smeri. Prihod

Svetega Duha smo si predstavljali po svoje in si zamišljali ognje, ki bodo prav na birmanski dan preplavili naše telo in duha. Sama sem

veliko razmišljala o razodetjih darov Svetega Duha, v tem, v kakšni obliki se mi bodo prikazali, da jih pač po pomoti na birmanski dan ne

bi spregledala. Nekatera razmišljanja sem pozabila, dobro pa vem, da sem si predstavljala, da bo dar Svetega Duha, to je dar modrosti, poskrbel, da bo količina porabljenega časa za učenje v šoli bistveno

manjša za isto ali pa boljšo oceno. Prišel je dan birme … in dan potem. Meni pa se je zdelo vse isto. Darov Svetega Duha, zdelo se mi je, da jih ni nikjer. Sem jih spregledala, je Bog pozabil name, so

pozabili na Videmsko cerkev … ali pa preprosto niso prišli tisti ognji, ki so bili tako prispodobljeni v cerkvenih knjigah, ker jih je na dan moje

birme zalil dež, ki je celo dopoldne lil z neba?

Pa je potem moje življenje dobivalo ognje Svetega Duha in odgo-vore na vprašanja, ki so se mi postavila na dan birme; prihajali so

dan za dnem in ni jih bilo težko spoznati; darovi Svetega Duha so se namnožili, meni pa je bilo dano, da sem jih spoznavala vsak dan.

Tako velikokrat se je zgodilo kaj zame hudega, ko se mi je zdelo, da sem sama, pozabljena, uničena, ko se mi je zgodila krivica, takrat se

je vedno zgodilo - po ljudeh, po naravi, po besedi nekaj lepega, nekaj dobrega in običajno sem vedno začutila, da je Bog dober, vedno

je tako dobro poskrbel zame in kar naprej sem spoznavala, da je resnično vreden mojega zaupanja. Ja, tako nekako je prihajal Sveti Duh po daru modrosti. V svoji viharniški mladosti sem velikokrat po čudu božjem premislila, ali naj stegnem jezik ali ne, ali naj … z vsakim dihom sem dala vedeti, da znam, želim razmišljati s svojo glavo; da dar Svetega Duha mi oz. nam pomaga, da razmišljamo s svojo glavo, da nismo del splošne debate, da nimamo mnenja kot ga ima »ru-meni« tisk v časopisu; da ta dar mi pomaga, da zdravo razmišljamo s svojo glavo. Mlad človek mora imeti cilje, mora imeti svojo odločnost, da te cilje doseže. Po Svetem Duhu, po daru moči sem spoznala, da imam svojo odločnost, svoje veselje in da premorem svoj trud in zaupanje v uspeh. Tako nekako je Sveti Duh pri-hajal in mi govoril … celo življenje. Danes se veselo nasmiham tistim pričakovanjem na svoj birmanski dan, vendar darove Svetega Duha za voljo gospoda kanonika še ved-no znam na pamet, tudi ob polnoči, če me zbudite. Dar modrosti, dar razumnosti, dar sveta, dar moči, dar vednosti, dar pobožnosti, dar strahu božjega.

Vem, dragi birmanci, da jih danes tudi vi čakate. Verjemite, čakanje ni zaman. Tu so in govorijo, danes po vas. Po bližini, ki jo imate drug do drugega, po dobroti, varnosti in odprtosti botrov, ki so ob vas, po zaupanju, ki ga imajo starši v vas … Danes Sveti Duh tako spregovarja, jutri bodo njegovi ognji prav tako goreči, vendar drugačni. Imejte odprto srce in potem se njihova zgovornost pomnoži. Odprto srce je pot do njih. Srce, ki ne ljubi, ne daje, prej ko slej postane kamen, srce pa, ki daje za drugega, na stežaj odpira vrata in prosi duha, da se v njem namnoži. Pojdite in ljubite in Sveti Duh vas bo ogrel, kjer koli že boste.

3

Darovi Svetega Duha.

Čakam.

4

Župnija svetega Ruperta Krško - Videm ob Savi

Foto

: Milo

š Kuk

oviči

č

Birma 2014 • 5-6

Pred novimi obzorjiŽupnijski praznik 2014Leta so že minila ... nekaterim že desetletja ... odkar ste si šepetaje, morda v zadregi zastavili vprašanje: Bi bila moje dekle? Bi bil moj fant?

In leta so minila ... odkar sta se dve poti združili v skupno pot ... odkar sta dva postala eno ... odkar sta dve srci postali ena ljubezen ...

Leta so minila ... odkar sta na glas pred oltarjem ... v srcu pa morda povsem brez besed – tako kot to delajo osebe, ki se zares ljubijo - ... drug drugemu obljubila večno zvestobo ...

Ne želim idealizirati. Vem, da v vsakem odnosu pridejo tre-nutki, ko ima človek potrebo kaj povedati na glas. Včasih zelo na glas. V vsakem odnosu se zgodi, da se srci znajdeta daleč, usta pa zakričijo. Izrečejo besede, ki zabolijo. Ali pa molčijo. Tudi zaradi užaljenosti ali bolečine.

Kdo bi se temu lahko docela izognil? Bogu hvala za odpuščanje. Za besede, ki dajo novo priložnost in za korake, ki spet in vedno znova zgradijo ali popravijo most ... ki spet

in vedno znova utrdijo začetno edinost, obljubo in zvestobo.

In tako ... V vseh teh letih ... ostajata zvesta svoji besedi ... svojemu šepetu ... tisti ljubeči tišini, ki govori o tem, da je človekovo srce srečno tedaj, ko se podarja. Ko živi za drugega.

In danes po vseh teh letih ... sedita drug ob drugem ... in morda spomini rišejo podobe ... odseke skupne poti ... in morda čutita globoko hvaležnost za skupno pot ... za Božji blagoslov ... in morda roka seže po roki, kakor takrat ... in sta srci tako zelo blizu ... da besede morda niti niso potrebne ... da vse pove pogled ... – kakor je to med osebami, ki se zares ljubijo ...

Spoštovani zakonci ... čestitamo vam. Ponovno. In hvaležni smo vam za zgled tega, da ima beseda težo ... in da v vsej svoji tišini – v sreči in nesreči, v bolezni in zdravju ... – odmeva do danes. In do jutri ... in do večnosti ...

(iz prazničnega nagovora)

PR

ED

NO

VIM

I O

BZ

OR

JI

5

Foto

: Milo

š Kuk

oviči

č

Noč se je prevesila v jutro, nedeljsko jutro. Jutro polno pričakovanj in vprašanj … Bo z nama še kak znan par? Bova zadnja v vrsti? Za nama je »samo« 10 let. Uh, minilo je »že« 10 let …

In že stojiva na repu dolge kolone, čisto spodaj pod stopni-cami in občudujeva pare pred nama. Najprej najini prijatelji in znanci, spredaj pa njihovi starši, zrelejše gospe in gospodje, babice in dedki, okoli katerih veselo skačejo njihovi vnuki, ki se jim mudi v cerkev šele, ko zazvenijo prvi toni poročne koračnice. Za hip zapreva oči in obudiva spomine »najine« poročne koračnice, obokov pred oltarjem, med mašo zapo-jejo »najino« pesem, ki zadoni pod cerkvene oboke in poboža najini srci. In zopet se orosi oko, kot takrat …

Pa tako hitro je minilo. Kot bi bilo včeraj … Prvi pogled, prvi nasmeh, prve besede, o ja, tudi prva nesoglasja, prve solze, predvsem pa odločitev. Odločitev, da to ne bo več moja in tvoja pot. Postala bo najina. Koliko iskrenih besed, tankih nitk ljubezni, pozornosti, sodelovanja, odpovedovanja svo-jemu jazu, tihih in zaupnih molitev, upov in vprašanj. O Bog, si mi na pot postavil pravega človeka, ki ne bo obupal, ko bo najtežje, ne bo klonil? Kaj pa jaz? In na koncu zaupanje v sočloveka in Boga, da bo za vedno. V sreči in nesreči, bolezni in zdravju, se bova ljubila in spoštovala vse dni najinega življenja. Bog, daj nama milost, da bo najina ljubezen večna, še 10 in še 10 in še 10 … Tako kot za vse pare v vrstah pred nama.

Lepo je, da smo se vsi združili pri sveti maši, da se zahvalimo za vsa skupna leta in prosimo za Božji blagoslov. Ljubeznivi Bog, daj nam vedno novih obzorij, da bova zmogla pogledati preko v tistem trenutku nepremagljivih težav in v sebi najti moč, da vztrajava, se notranje bogativa, se ljubiva … Vedno veži najini srci, ko si bosta blizu in ko bosta odtavali daleč narazen.

Martjetka in Jože Osetič

Tu, tam, kjerkoli že boš, jaz bom vedno

s teboj in ob tebi

6

Naše življenje je kot pot proti visokemu vrhu. Ko se vzpen-jamo, se odpira pogled, odkrivajo se nova obzorja, nova razumevanja o tako velikih skrivnostih, kot sta stvarstvo in lepota življenja.

A na tej poti našo smer, ki so nebesa, kdaj pa kdaj iz-gubimo.

Ta smer nam gre iz glave, kadar imamo v njej dve skraj-nosti – preveliko gotovost vase ali pa popolno negotovost, neodločnost, tudi strah. Nobena od obeh skrajnosti ni do-bra, ker obe računata le na človeka.

Dostikrat zato samo stojimo pred zaprtimi vrati in čakamo, da se nekaj spremeni in pozabljamo, da je vsa-kemu od nas dan Sveti Duh, ki spreminja obličje zemlje in nas osvobaja.

Svoboda pomeni odprtost življenju in ljubezni, da nas ni strah naporov, da ne obupamo pred problemi, da si upamo biti to, kar smo. Kljub naporu vzpenjanja na tej poti namreč vedno znova odkrivamo veličino Stvarnika, in ko odpremo vrata, se znajdemo pred novimi obzorji, kjer se rojeva veselje.

Ko pogledamo svet na nov način in počasi pozabljamo na napor poti, Sveti Duh nadgradi našo nemoč, da moremo moliti v Njegovi moči, ljubiti v Njegovi moči, se kesati v Nje-govi moči, delati v Njegovi moči, se veseliti v Njegovi moči, tudi trpeti v Njegovi moči.

Vesna Turnšek (iz uvoda v očenaš pri praznični sveti maši)

V Njegovi močiP

RE

D N

OV

IMI

OB

ZO

RJI

7

Ljubezen je tista, ki je pred leti vzplamtela in zagorela med nami. Med zakonskimi jubilanti, ki smo si pred 50 leti ali manj pred Bogom obljubili zvestobo. Lepo nas je bilo videti, kako smo tvorili dolgo kolono pred cerkvijo in si med seboj čestitali in se veselili.

Plameni naše ljubezni še gorijo. Ob koračnici vstopamo zo-pet pred oltar. Stopamo pred Gospoda v mislih z zahvalo, da nas je vsa ta skupna leta vodil po pravi poti in nas blagoslav-ljal. Dajal nam je oporo in pogum, da nismo klonili, ampak vztrajali na skupni poti. Po koračnici s kora zadoni pesem Ti si za mojo dušo sreča in mir. Res je moj mož za mojo dušo sreča in mir. Kjer koli smo, vedno smo s srcem združeni in čutimo v sebi mir. Gospod Mitja pa nas v pridigi popelje še naprej. Pred prihajajoča nova obzorja, ki se nam odpirajo. In kaj bi si lahko še zaželeli. Le to, da bi lahko v tako velikem številu še večkrat stopili skupaj pred oltar in Boga prosili za blagoslov ter srečno in varno pot v skupnem življenju.

Brigita Resnik

Čez en teden bomo obhajali binkoštni praznik. Praznik, v katerem je Sveti Duh prvim Jezusovim učencem pokazal nova obzorja. Pogledali so skozi okna tiste zaklenjene izbe in nenadoma opazili prostrane širjave. Videli so ljudi, za katere so čutili, da morajo slišati za novico o Jezusovem vstajenju in o Božji ljubezni do nas.

In šli so proti tem novim obzorjem. Skozi stoletja so krist-jani potovali proti novim obzorjem, misijonarji so pluli preko oceanov, iskali skozi gozdove in utirali poti do afriških, azij-skih in drugih ljudstev ... tam so bila obzorja ... nova obzorja ljudi, ki so morali slišati o Jezusovem križu in vstajenju ...

Danes se nova obzorja nenadoma ne rišejo več preko oceanov, na drugi strani pragozda in v skritih kotičkih tujih plemen ... ampak so nova obzorja nenadoma tu, pred nosom. V naši ulici, v soseski ... na delovnem mestu ... v političnih odločitvah ... na volitvah ... v predalu elektronske pošte ...

Obzorja tistih, ki so morda nekoč že slišali šepet ljubečega Boga ... pa so preslišali ... in nehali verjeti, da je Bog zares ljubezen ... nehali verjeti, da je Bog v resnici živ ...

Moramo stopiti višje ... iz gozda ... na razgledno točko. Stopiti moramo izven zidov svoje samozadostnosti in svojega lagod-ja, v katerem se dobro počutimo in na katerega smo navajeni.

Jezus pričakuje od nas več. Sveti Duh odpira tudi vrata in okna naših hiš in nam kaže nova obzorja ... Nova obzorja tis-tih, ki morajo danes izvedeti o Božji ljubezni. Tistih, ki morajo to ljubezen okusiti. Mi smo tisti, ki to lahko naredimo. In Gos-pod računa na nas.

(iz prazničnega nagovora)

Gospod računa na nas

Plameni naše ljubezni še gorijo

8

Župnija svetega Ruperta Krško - Videm ob Savi

Birma 2014 • 5-6

Ob letošnjem župnijskem prazniku nismo podelili posa-meznih župnijskih priznanj, zato pa smo nekaterim izrekli skromni “Hvala”. Mnogim, ki zasluženi “Hvala” premalokrat slišijo.

Hvala ... Ediju. Za danes in še za marsikaj. Za red med bralci. In za red v župnijskih knjigah. In za življenjski pogum. Za vse, kar si tu naredil, ko še marsikoga med nami ni bilo tukaj. In za to, kar delaš danes.

Tomažu in Mileni. Zato, ker sta med tistimi, ki ima- ta zelo rada to našo župnijo. In sta zanjo pripravljena tudi veliko žrtvovati. In za modrost in modre nasvete. Za resnično velikodušnost in zgled.

Martini in Tomažu. Ne samo za danes. Za drugačen pogled, za široka obzorja, za Duha, ki včasih zaveje od tam, kjer ne pričakujemo.

Manji in njenim pevcem. Za vsako nedeljo. Še posebej za vsako tisto, ki ni praznična, ki ni nič posebnega in jo posebno naredite vi, ker ste se tako odločili, in ker pridete tudi na tisto navadno nedeljo, ko ni nič posebnega, na kor.

S. Maristeli, Bernardki, Anici in skupini tistih, ki naredite, da cerkev lepo in praznično tudi izgleda. Vedno znova.

Sari. Je ena od tistih, ki preredko sliši »Hvala«, ki pa si jo zelo zasluži. Na koru, v Videmčanu, pri volčičih, na oratorijih ... in kar tako ...

Špeli. Špela je povsod, res povsod ... Pred zborovodskim pultom svoje skupine in med pevci na koru ... za ambonom in na birmanskih vikendih, na oratorijskem odru in med skavtskimi voditelji ... v župnišču doma, včasih pa tudi na Skopicah.

Tjaši. Ki uspe pisanost in velikokrat robatost značajev našega voditeljskega tima povezati v nekaj, kar skupaj deluje.

In skupaj s Tjašo hvala voditeljicam in voditeljem, ki lahko družno delamo zelo veliko in lepo delo.

Tanji. Ki najmlajše vodi na pot verouka in vere ... in se trudi z Iskricami ...

Emi. Zato, da je tudi najbolj preprosta tedenska sveta maša lepa, z dušo in resnična hvalnica Bogu.

Marjani, Anici, Andreju, Malčki, Ivanki, Barbari in še mnogim drugim. Da duhovnik pri nobeni maši ni sam ... In zato, ker opogu-mite, vzpodbudite ... in molite in s svojo prisotnostjo govorite o tem, da cenite.

Luku in Ivanu. Ki poprimeta za vsako delo. Še vedno. Čeprav bi si že zdavnaj zaslužila uživati v slavi tistega, kar sta naredila.

Ivanki in sodelavkam pri Karitas. Ivan-ki pa še enkrat posebej ... za župnijske finance ... čeprav so v minusu, so urejene in pregledne ... in posebej za to, da je odgovorna za stike z javnostjo, tudi ko je javnost škofijsko računovodstvo ... In za opogumljajoče SMS-je ... In za veliko projektov, za katerimi stojiš: včasih z idejo, še večkrat s tele-fonom in vztrajnostjo.

Vesni. Ki misli na tisoč stvari. Tistih, na katere čisto vsi drugi pozabimo. In ki je zelo mama. Volčičem in vsem ora-torijancem in vsaj malo čisto vsem skavtom. Mama anima-torjem in voditeljem. Mama Vesna pač.

Milošu. Nikoli se ti še nismo zares zahvalili. Danes je vsak, ki po dolgem času pride v župnišče, presenečen. Vsi, ki pa se pogosto ustavijo v župnišču in tisti številni, ki se tu počutimo preprosto doma ... pa smo veseli, da imamo lepe prostore za delo, ustvarjanje, srečevanje in dajanje slave do-bremu Bogu ... Nič se ne zgodi samo od sebe ... še zdaleč ne ... Miloš, hvala ti. In za tvoj fotoaparat. In zato, ker mi tolikokrat rečeš: »Moramo.« In pri tem ne misliš, da moram jaz. In rečeš: »Bom.« In tudi narediš.

HVALA!P

RE

D N

OV

IMI

OB

ZO

RJI

9

Naša pot se prične že v jeseni, ko izberemo temo naših srečanj, po kateri se bomo sprehodili med letom kot skupina in predvsem kot zakonci. To je pot odkrivanja, razmišljanja, spoznavanja, pot vztrajanja ter pot veselja in zadovoljstva, ko je nagrada ljubezen. Za konec letošnjih srečanj, ki sta jih z veliko zavzetostjo in srčnostjo vodila Milena in Tomaž, smo se odločili, da stopimo še korak višje – na Lisco.

Skupaj z našimi otroki smo se med prvomajskimi prazniki z obilo dobre volje zbrali na parkirišču pred videmsko cerkvijo ter se z avtomobili odpravili do vasi Lisce. Oprtali smo svoje nahrbtnike in se povzpeli proti Lisci, ki nas je že med vzponom razvajala z lepim razgledom, z barvo zelenega gozda, nekje pred nami so se ves čas slišali razposajeni glasovi naših otrok. Pot nas je vodila tudi mimo cerkvice sv. Jošta, kjer smo naredili kratek postanek, se okrepčali ter z novimi močmi nadaljevali z našim vzponom. Tudi najmlajša Klara je vztrajala vse do vrha, saj sta jo tam pričakali mamica ter sestrica Karin. Z nami je tako med letom kot tudi ta dan »pot

potil« Urban. S svojo prisrčnostjo in igrivostjo je popestril dan vsem nam, zlasti pa otrokom, ko se je z njimi podil po nogometnem igrišču.

Po razigranem popoldnevu nas je nebo glasno opozarjalo, da se odpravimo proti domu in tik pred parkiriščem poslalo z dežnimi kapljami blagoslov nad nas.

Polonca Petan

Zakonci na LiscoFo

to: B

oštja

n Pe

tan

PR

VO

SV

ETO

OB

HA

JIL

O

10

Vedela sem, da bo dan prvega svetega obhajila nekaj

velikega, saj smo se nanj zelo

pripravljali. Celo leto smo se o tem pogovarjali pri verouku, potem pa smo bili pri prvi spovedi, hodili k šmarnicam, prepevali in na koncu s starši pripravili in okrasili cerkev. Nikoli ne bom pozabila trenutka, ko sem dobila hostijo in je Jezus prišel v moje srce. (Taja)

Prvo obhajilo je bilo moje največje

praznovanje do sedaj. Praznovala

sem ga s starši, teto, sestrično, bratrancem,

babico in dedkom ter prijatelji. Prav zato sem se praznovanja zelo veselila in težko pričakovala, kako bo. Sedaj se mi zdi še posebej fino, ker lahko prejmem hostijo, ker se ob tem vedno zelo dobro počutim. (Lina)

Že dan pred prvim obhajilom je bilo veliko vsega. Bilo je treba iti k frizerju, »spro-

bati« oblekico, pripraviti prostor za praznovanje.

Tudi jaz sem pri pripravah pridno pomagala in zato je

bilo praznovanje toliko lepše. Nikoli ne bom pozabila teh trenutkov; ko sem prejela hostijo in ko sem dala Urbanu darilo. (Nastja)

Nič se ne more primerjati s prvim svetim obhajilom,

zato sem ga komaj, komaj pričakoval in sem hodil k

šmarnicam, zadnji dan pa kar naprej pomerjal svojo obleko in vadil, kako bom prvič prejel hostijo. Sedaj imam še več veselja in še rajši pridem k vsaki maši, saj lahko vedno znova prejmem Jezusa v svoje srce. ( Jan)

Prvega svetega obhajila sem se zelo veselila in se na ta pomem-

ben dan priprav-ljala tako, da sem v

mesecu maju hodila vsak dan k šmarnicam in tudi doma molila. Tudi sedaj, ko je praznovanje že za mano, se še bolj trudim, da bi bila pridna. (Lucija)

Pred nedeljo, ko smo praznovali prvo

sveto obhajilo, sva doma pomagali

pripravljati pecivo, obleko in

pospraviti. V nedeljo pa smo najprej praznovali v

cerkvi, potem pa še na skupnem kosilu s sorodniki. V spominu nama bo ostal trenutek,

ko sva prejeli prvič hostijo in lep svečnik, ki smo ga dobili za spomin. (Lara in Ava)

Dan prvega obajila je bil zelo lep. Najprej

je bilo zelo lepo v cerkvi, ko sem imela še posebej lepo obleko

in sem prejela hostijo. Lepo pa je bilo tudi na kosilu po maši, ko sem bila med svojimi sorodniki in sem jaz molila pred kosilom.

(Natalija)

Komaj sem že čakal, da se začne nedelja, saj sem težko

pričakoval srečanja z Bogom, ko sem prejel hostijo. Ko se je to zgodilo, sem bil res vesel in srečen.

(Patrik)

Če dobro pomislim, je veliko stvari, ki so mi bile všeč in so mi ostale

v lepem spominu. Trenutek, ko sem dobila hostijo, ko sem se oblačila in doma

pripravljala, da gremo v cerkev, ko so prišli vsi sorodniki in sem prejela veliko daril, ko sem videla torto … Veliko je bilo lepega, zato je bil to res srečen

dan. (Nika)

Pred prvim obhajilom me je malo skrbelo, kako bom

prebral prošnjo med sveto mašo, potem pa je šlo vse dobro in mi

bo to vedno ostalo v lepem spominu. (Luka)

11

PR

VA

SV

ETA

SP

OV

ED

12

Župnija svetega Ruperta Krško - Videm ob Savi

Spovednica je postala svetla

Kolikokrat se zgodi, da užalimo svojo sošolko, se grdo obnašamo do staršev, se spretno izmuznemo posprav-ljanju sobe ...? Verjetno nekje na sredini že pozabimo, ko-liko vseh stvari smo našteli, koliko majhnih in nezavednih grehov smo storili ...

Prav o grehu pa smo se pogovarjali, spraševali, se z njim bojevali in ga premagovali tudi tretješolci in animatorji, ko smo v nedeljo, 11. maja, prvič pristopili k zakramentu svete spovedi.

Zbrali smo se na ploščadi pred cerkvijo in se odpravili proti zgornji župnijski učilnici, kjer smo dobili črno-bele srčke, ki smo jih kasneje polepili, da so postali barvni in lepi. Za uvodnimi navodili pa smo se, vsak posebej, od-pravili na pot. Grehi so ležali kar povsod in nas niso zlepa izpustili iz svojih krempljev.

Naposled pa smo prispeli na vrh stopnic, kjer nas je čakalo še izpraševanje vesti in za njo čisto prava sveta spoved.

Opazovati prestrašene otroške oči in obotavljajoče korake, ki so z našo pomočjo stopali proti spovednici, je bilo kar težko. Zavest, da je greh tvoj in se moraš z njim spopasti, je strah vzbujajoč in otroci to vedo bolje, kot mi, odrasli. Ampak Bog je tudi tokrat pomagal. Vrata spovednice so se odprla, vsakič pa sem zagledala le še večji nasmeh in olajšanje. Spovednica je postala svetla, prostor pred Marijinim oltarjem pa je bil prijeten kotiček za pogovor z Očetom.

Žarečih oči smo vse naše grehe ponosno odvrgli na ogenj in jih dokončno uničili. S svojimi barvnimi papirnatimi, še posebej pa s tistimi pravimi srci ter s polnimi želodčki najboljše pice, pa smo veselo stekli v objem naših staršev.

Tako smo naredili še zadnji korak in se čisto zares pri-pravili na težko pričakovan sprejem Jezusa v naše srce.

Špela Černič, animatorka

Birma 2014 • 5-6

Foto

: Sar

a Cap

l

V naši župniji smo letos že osmič obhajali nedeljo zakonskih jubilantov. To je bil lep praznik za vso župnijo in čestitka za vse, ki smo v zakonu že kar nekaj let. In kako bi bilo lahko takšno praznovanje lepše, kot s sveto mašo, ki jo je daroval g. Mitja? Pri maši sta sodelovala tudi bogoslovca Jan in Klemen, obred pa so popestrili videmski pevci.

Vsi zbrani smo se skupaj zahvalili Bogu za vsa skupna leta ter se po maši poveselili v večnamenskem domu na Zdolah, kjer nas je čakala pogostitev.

Hvala vsem, ki so pripravili to srečanje.

Slavica Ban

Praznik zakon-ske zvestobe na Zdolah že osmičFo

to: S

ara C

apl

Foto

: Mat

jaž B

an

14

Župnija svetega Ruperta Krško - Videm ob Savi

Praznik na Kremenu

Birma 2014 • 5-6

Binkoštna nedelja je bila na Kremenu letos še posebej slovesna, saj smo imeli poleg tradicionalne Primoževe ne-delje tudi uradno otvoritev ceste in ostale infrastrukture. Nova pridobitev je bila deležna tudi božjega blagoslova in prošnje, da bi se po tej cesti varno in srečno vračali domov na Kremen.

Kremenčani smo že večkrat dokazali, da znamo stopiti skupaj, ko je potrebno kaj postoriti in urediti. Tako smo na naši cerkvici letošnjo pomlad obnovili fasado, dobili smo novo, varčnejšo osvetlitev, g. Ivan Starina pa je daroval tudi Marijin kip, ki je dobil svoje mesto v do sedaj prazni votlini na vzhodni strani.

Po sveti maši je sledilo še družabno druženje ob dobri hrani in žlahtni kapljici, za dobro voljo pa je poskrbel tudi 40x Band.

Ker se dobro z dobrim vrača, bomo nabirko Primoževe ne-delje in še nekaj prispevkov v znesku 1.300 € darovali Kari-tas za pomoč prizadetim v poplavah na Balkanu.

Petra Pleterski

Foto

: Ado

lf M

oško

n, M

etka

Res

nik

IZ Ž

UP

NIJ

SK

EG

A Ž

IVL

JE

NJA

15

Ceste vodijok ljudem

Ceste krajšajo razdalje med nami. Ceste nam pomagajo, da lahko gremo drug k drugemu ... Ceste vodijo do ljudi.

S simboliko ceste ali poti velikokrat ponazarjamo tudi svoje življenje: govorimo o življenjski poti. Ka-kor so zemljske ceste, je tudi življenjska pot včasih strma in naporna, drugič neizmerno slikovita in polna radosti. Včasih zelo ovinkasta, da nam na njej postaja že slabo, drugič pa se nam zdi, da na njej čas in kilometri drvijo kot na avtocesti.

Nova kremenska cesta je lepo speljana. Na eno stran vodi enakomerno navzgor in na koncu pripelje vse do enega ali drugega razglednega vrha. Na drugo stran pa vodi v dolino.

Vsako jutro vodi na delo, po obveznostih, v šolo, k drugim ljudem. Kdaj pa kdaj nas vodi v druge kraje in mesta, k našim oddaljenim sorodnikom in prijateljem. Včasih nas popelje na daljši oddih, na počitnice, na potovanje.

Vsako popoldne ali zvečer, na koncu dneva ali pa na koncu počitnic, nas spet pelje gor. Domov. V domač kotiček, v krog družine. Kajti, povsod je lepo, najlepše pa je ... saj vemo ... doma.

[...] Ko je skupnost med seboj povezana in ponos-na, je močna. In takrat zmore tudi skupne projek-te. Takrat, ko je posameznik pripravljen odpovedati se metru ali dvema svojega vrta, zato, da se lahko vsi varno vozimo ali hodimo po pločniku, je to zna-menje zdravih odnosov. In ko v tistem, kar nam je skupno, ne gledamo priložnosti za to, kako bi se posameznik okoristil, ampak kot tisto, za kar smo skupaj odgovorni, je to razlog za upanje. In takih razlogov za upanje še kako potrebujemo!

(iz nagovora ob blagoslovu nove ceste župnika Mitja Markoviča)

Foto

: Ado

lf M

oško

n, M

etka

Res

nik

Župnija svetega Ruperta Krško - Videm ob Savi

16

Zlati jubilejs. Anamarije Vodeb

Birma 2014 • 5-6

Pavlina Vodeb, rojena leta 1936 v Dolenji vasi, župnija Videm ob Savi, se po končani srednji medicinski šoli in nekajletni zaposlitvi v bolnici Ptuj odloči Bogu posvetiti svoje nadaljnje življenje. Opravi šoferski izpit, kar je za tisti čas posebnost, odloži uniformo medicinske sestre in na vabilo slovenskih katoliških redovnic frančiškank, vstopi kot kandidatinja v samostan v Dobroti, Črna gora.

Noviciat opravi v Cetinju v samostanski skupnosti frančiškank Brezmadežnega spočetja. Dobi redovniško oblačilo in ime ANAMARIJA. Zaposli se na internem oddelku tamkajšnje bolnišnice. Ob delu konča višjo medicinsko šolo.

Obisk iz domovine ob večnih zaobljubah: S. Anamari-ja, njena mama Pavlina, mati Gregorija in stric Ivan, župnik in dekan na Vidmu.

Foto

: dru

žinsk

i arh

iv in

Met

od Vo

deb

JU

BIL

LE

J

S. Anamarija na bolniškem oddelku skupaj s prednico materjo Gregorijo Ketiš iz Slovenskih goric. Delo redovnic je v črnogorskih bolnišnicah zelo cenjeno in spoštovano.

Doma. Njeni obiski domačih so redki – le vsake tri leta za osem dni. Srečanje s starši in štirimi brati je prisrčno (na sliki manjka brat Ivan).

S. Anamarija vso svojo delovno dobo preživi v Cetinju. Je zelo aktivna v (samostanskem) redovnem in civilnem življenju., odlična poznavalka črnogorske zgodovine in kulture. Poleg molitve in samostanskih obveznosti, ter razdajanja s srcem in dušo za paciente, zna opravljati tudi mnoga mojstrska opravila na avtu, v hiši, med prvimi obvlada računalnik, je samostanska čevljarka …

Po padcu po stopnicah pred nekaj meseci je njeno tel-esno počutje slabše. Vendar ob skrbni negi in pomoči sester, hitro okreva. Še vedno je vedrega duha, dobrega spomina in globoke vere ter zaupanja v Boga.

V nedeljo, 18. maja, je s. Anamarija v Cetinju obhajala 50 let redovnega življenja. Sorodniki in prijatelji iz Slovenije smo jo presenetili z obiskom, z namenom, da se ob tem enkratnem dogodku osebno srečamo in poveselimo z njo.

»To mi je najlepše darilo ob mojem prazniku, da vas imam ob sebi zbrane. Prinesli ste mi del mojega doma. Rada vas imam in molim za vas in drage vaše pokojne!« je ganjena večkrat ponovila ob našem slovesu.

Čestitke za jubilej, mnogo prisrčnih pozdravov ter obilo božjega blagoslova naši dragi s. An-amariji ter njenim dobrotnicam, sosestram v Črni gori, pošiljamo iz Slovenije.

Pripravila: Ana Vodeb

Foto

: dru

žinsk

i arh

iv in

Met

od Vo

deb

17

Župnija svetega Ruperta Krško - Videm ob Savi

18 Birma 2014 • 5-6

Vitezi svetega FlorijanaNa nedeljo svetega Florijana, ki je zavetnik gasilcev, so se v naši cerkvi zbrali prostovoljni gasilci društev Gora, Zdole, Do-lenja vas in domači, videmski. Sicer pa je iz daljne zgodovine poznano, da so se tu radi zbirali dobri ljudje v skupni molitvi, ustvarjalnosti in polni življenjskih navdihov. Kot vitezi sv. Florjana so to izkazali tudi tukaj prisotni prostovoljni gasilci zbrani v skupnosti pionirjev, pionirk, mladincev, mladink, članov in članic ter veteranov in veterank. S svojo prisotnostjo so počastili svojega zavetnika in utrdili svoje poslanstvo ob zgledu svetega rimskega častnika Florijana.

Veliko spodbudnega v nagovoru pri sv.maši pa je sporočilo domačega duhovnika Mitja Markoviča, ki je poudaril, da Florjanov atribut, njegovo znamenje, po katerem ga pre-poznamo na umetniških upodobitvah – vedro z vodo, s ka-terim gasi gorečo hišo ali cerkev – ne govori le o zgodovinski vsebini, o kateri razmišljamo, gre tudi za duhovno sporočilo, ko ga prosimo namreč, da bi nam njegov zgled in njegova priprošnja pomagali pogasiti skušnjave, v katerih se znaj-demo. Izpostavil je tri.

ENA OD NJIH JE SKUŠNJAVA MALODUŠJA, NEVERE IN OBUPA.

V okoliščinah, ko se nam stvari ne dogajajo tako, kot bi si želeli – pa naj imamo v mislih družbo ali osebno življenje – taka skušnjava hitro najde plodna tla in se prične razraščati. Svojo zunanjo manifestacijo najdemo v obupavanju, v mračnih mislih, v malodušju, v prepričanju, da se ne more nič spremeniti in tudi če se da, tega ne morem narediti jaz. In se vdam v usodo ali pa postanem večni kritizer. Ta skušnjava svoje plamene steguje s časopisov, zaslonov, pogovorov, poli-tike, gospodarskega stanja ... in požiga veselje do življenja. Besede so izjemnega pomena. Tisto, kar izgovarjamo, v tisto vse bolj verjamemo, s tistim postanemo prepojeni in v tisto se počasi spreminjamo. Vsakič, ko izrečemo kriza, vsakič, ko izrečemo kritiko, vsakič, ko nam je vseeno, se tako razpoloženje zasidra nekoliko globlje v jedro našega bivanja.

DRUGA VELIKA SKUŠNJAVA, KI JO JE TREBA REDNO GASITI, POTEM PA POSTAVITI ŠE POŽARNO STRAŽO, DA SPET NE ZAPLAMENI, JE SKUŠNJAVA, DA BI SI

Foto

: Milo

š Kuk

oviči

č

IZ Ž

UP

NIJ

SK

EG

A Ž

IVL

JE

NJA

19

REKLI, DA JE VSEENO.

Da se ne splača. Da so vsi isti. In da se ne da nič spremeniti. To je skušnjava, ki nas želi prepričati, da se je najbolje predati toku, nehati biti revolucionar, se sprijazniti in se navaditi. To je skušnjava, ki nas prepričuje, naj se nehamo boriti za boljši svet in za svetlejši jutri, ker tega ne bo. To je skušnjava, ki nas na prvi pogled pomiri in si odpočijemo. Na dolgi rok pa ta skušnjava naredi, da življenje izgubi okus in lepoto.

IN TRETJA VELIKA SKUŠNJAVA, KI PREŽI NA NAS, JE SKUŠNJAVA INDIVIDUALIZMA. TA SKUŠNJAVA ME PREPRIČUJE, DA NAJ LEPO POSKRBIM ZASE, POST-AVIM DOVOLJ VISOKO MEJO OKROG SVOJE PARCELE IN NAJ SE BRIGAM LEPO ZASE.

Vi, dragi gasilci, nam s svojim zgledom kažete, kako se ta skušnjava pogasi. Saj vemo, da ne gre le za gašenje požarov. Gre za vzgojo podmladka v duhu velikodušnosti. O tem pričajo pionirji in mladinci v prvih vrstah. Gre za prosto-voljno delo ob naravnih nesrečah. Gre za prostovoljstvo, za velikodušnost, ne za plačilo in denar. Vi ne živite za ograjami. Vaš pogled ne seže le do sosedov in svoje roke v pomoč ne ponujate le tistim, ki so vam pri srcu.

Danes ponosno sedite v slavnostnih oblekah v čast svetemu Florijanu. Vem, da se številni med vami ne počutite najbolj prijetno. Bolje se počutite, ko ste v delovnih uniformah, z umazanimi rokami in v akciji. Ste ljudje dela in pomoči bolj kot ljudje protokola in časti. A je prav, da danes ponosno sedite tu v čast svetemu Florijanu. V priporošnji njemu. In za zgled vsem nam.

Ivan Učanjšek

Foto

: Milo

š Kuk

oviči

č

20

Župnija svetega Ruperta Krško - Videm ob Savi

Birma 2014 • 5-6

Kako rad bi vam rekel, da sem prepričan, da so tudi letošnje šmarnice prinesle mnogo dobrega predvsem za skoraj sto otrok, ki so v maju iz dneva v dan prihajali v našo cerkev. Zato smo jih začeli, mar ne? Zato, da bi mi, odrasli, pomagali k večji veri njim, otrokom. Prav v tej zavesti, da delam za njih, da otroci potrebujejo nov zagon, novo »injekcijo« ver-ske izkušnje, se je marsikaj zdelo smiselno. Vsaj na začetku. Na cilju, ko smo zadnji dan preštevali zbrane lističe, ko smo še zadnjič tudi odrasli brez sramu v cerkvi pokazali veselje, zaploskali iz srca, zapeli brez zadržanosti, molili z otroško preprostimi besedami in si končno skozi široke nasmehe čokoladnih oblog na zobeh dopovedovali, da je minilo pre-hitro, sem ostal nekoliko negotov. Kdo je potreboval koga? Kdo je bil bolj žejen požirka vere, svežega upanja, da je svet še vedno v pravem tiru, da se še vedno vrti na osi dobrega, da ima prihodnost?

Priznam. Mene naš čas velikokrat na smrt prestraši. Ve-likokrat me zavije v nedokončano spraševanje in tuhtanje, kaj se je zgodilo, kako smo lahko dopustili, da je tema nego-tovosti tako gosta. Kaj se je zgodilo, da pošljemo otroka v svet, kakor da bi poslal vojaka na bitko, s trepetajočim upanjem, da se bo srečno vrnil, čeprav vsi vemo, da se bodo nekateri vzdolž poti izgubili, da jih preprosto ne bo več nazaj v svet-lobo, da jih bodo sence zvabile v temo in ta jih bo posrkala. Ni to obupno, skoraj brezupno?

Ja, dragi moji odrasli, morda smo k šmarnicam prišli in jih začeli zaradi otrok, a končali smo jih zase. Morali smo vi- deti drobne luči, stoterne različne odtenke drobnega sijaja, ki gorijo v vsakem človeku, pa jih veter skrbi in negotovosti upi-hne, da na obraz padejo sence in si pogosto samo trenutek oddaljen od tega, da se upreš, da veselju in upanju obrneš hrbet, da nehaš pričakovati karkoli boljšega in novega, da samo še čakaš, kdaj bo konec.

Kdor je vsaj enkrat sedel v veselem vzdušju otroškega petja in razigranosti, ki je v mesecu maju zagospodarilo okoli našega oltarja, je moral priznati. Svet ima upanje, ker otroci še radi pojejo, če imajo koga, ki jim prisluhne, še vedno se radi igrajo, če jim nekdo ponudi čas, še vedno verjamejo in sanjajo o dobroti in miru za vse, če jim pokažemo, da je to mogoče vsaj za trenutek tukaj in sedaj, pod našo cerkveno streho. Povem vam, dokler gori ena sama tako plemenita luč, do takrat tema ni zmagovalka in je obup odveč. Do takrat imamo prihodnost.

Saj je vedno tako. Otroci so tisti, ki nas nekje v življenju ponovno naučijo osnov. Zaradi njih ponoviš abecedo, se ponovno spoprimeš z zakoni poštevanke in fizike in zaradi njih ponovno veruješ v lepši svet. Ker so oni naša prihodnost in dokler imajo oni v sebi lepoto in dobroto, je takšna tudi naša prihodnost, lepa in dobra.

Urban Lesjak

Mesecu šmarnic ob rob ...

Alja Resnik:

Pri šmarnicah sem manjkala samo dvakrat, ker so bile res zelo dobre. Naučila sem se veliko zgodb iz Svetega pisma, še posebej mi je bila všeč zgodba o Mojzesu in gorečem grmu, ki mi je povedala, da se moram tudi jaz velikokrat pogovarjati z Bogom.

Julija Kocjan:

Od šmarnic si bom najbolj zapomnila Žano, ker je imela tako kot jaz veliko vprašanj in je bila radovedna, zato je izvedela od župnika Janeza veliko zanimivega. Zelo za-nimiva je bila zgodba, ko je Jezus spremenil vodo v vino in so bili vsi veseli.

Hana Čepin:

Pri šmarnicah je bilo zelo dobro, ker je bilo vsak dan kaj smešnega in zanimivega. Žana in župnik Janez pa sta nas veliko naučila, ker sta se vedno kaj pogovarjala. Sama se najbolj spomnim, ko sta se pogovarjala o Noetu in njegovi barki.

Samo Škrabar:

Mislim, da sem šmarnice obiskal vsakič, ker so bile carske. Župnik Janez je bil »fajni«, ker je vse znal lepo razložiti: o Mojzesu, Jožefu in bratih, svatbi v Kani … Še posebej veselo pa je bilo naše petje in sodelovanje, ko smo brali prošnje in zahvale.

IZ Ž

UP

NIJ

SK

EG

A Ž

IVL

JE

NJA

Bil je srečen dan!Spominjam se dneva, ko je bilo listje na drevesih že obarva-no v zlato rumeno in rjavo barvo. Tiste dni smo že dodo-bra zakorakali v mesec oktober. Pred vso našo skavtsko družino je bil nov korak, nova pot, nov čas, ko smo stopili v novo skavtsko leto. Obenem pa je bil to začetek novih spominov, trenutkov in prijateljstev, ki so nastali ob vseh skavtski dogodivščinah. Vendar je vse to že daleč za nami. V teh dneh nas mati narava že razvaja s prijetno toplimi sončnimi žarki in zeleno barvo, ki se bohoti v krošnjah

dreves na prostranih krških poljih in v vsakem koščku našega mesta.

Petek zvečer je. Čas, ko si večina ljudi v mestu vzame tre-nutek za oddih. A pridne roke naših deklet pripravljajo še zadnje podrobnosti in malenkosti, da bo sobotni zaključek skavtskega leta poln veselja, smeha in dobre volje ter nepo-zaben tako za otroke kot tudi za njihove starše. V našo družbo prihajajo tudi pomembni gostje, naši dragi starši, ki nam vsak vikend in vse tabore zaupajo svoje otroke v varstvo. In zaključek je ravno pravi trenutek, da se jim zah-valimo za vso podporo, pomoč in potrpežljivost, ki nam jo izkazujejo čez celo leto. In ni lepšega, kot je to, da storimo to, kar znamo samo skavti, da jih povabimo, da se nam pridružijo pri pravi skavtski dogodivščini.

“Vem, da danes bo srečen dan” je v moji glavi odmevala pe-sem že navsezgodaj zjutraj, ko sem se prebudila v sončno sobotno jutro. V tako domačo župnijsko kuhinjo me je zvabil omamen vonj jutranje kave in sveže pečenih štručk, pozdravili pa jutranji in še zaspani nasmehi sovoditeljev.

Foto

:Mitj

a Mar

kovič

21

IZ Ž

UP

NIJ

SK

EG

A Ž

IVL

JE

NJA

22 Birma 2014 • 5-6

Po skupnem zajtrku in vseh zgodbah z nočnega sprehoda ob postavljanju nalog, se je v moje srce naselilo nemirno pričakovanje. Bližal se je čas, ko nas bo zajel val otroških glasov in se bo odvil še en zaključek skavtskega leta.

Že na začetku srečanja je ves nemir preplavil občutek za-dovoljstva ob pogledu na tako številčno udeležbo otrok in predvsem njihovih staršev, ki so prinesli sveže dobrote iz domače kuhinje. Ni lepše začeti srečanje kot s pozdravom zastavam, prepevanjem skavtske in slovenske himne ter z molitvijo. Najprej smo se želeli zahvaliti Gospodu za jutro, ki nam ga je namenil in priprošnjo, da nas spremlja na vseh poteh, po katerih bomo hodili ta dan. Zatem so se skavti v družbi staršev, nasmejanih obrazov podali v mesto na foto-orientacijo, kjer so preizkušali svoje spretnosti in sposob-nosti prepoznavanja ter opazovanja okoli sebe ter mesta. Na ta način smo jim želeli dati izkušnjo, kako je živeti pravo skavtsko dogodivščino, da bodo razumeli, zakaj njihovi otroci tako z veseljem prihajajo med nas.

Nas, voditelje, je medtem čakalo pomembno delo, da pri-pravimo malico za naše nadebudne raziskovalce mesta, saj še dobro vemo, kako so nas vsi potepi in raziskovanja v otroških dneh utrudili in naredili lačne kot volke. Vsak izmed nas je poprijel za svoje delo in naloge so bile kaj kmalu opravljene in vse je bilo pripravljeno za prihod raziskovalcev. Največje veselje je bilo videti rdeča lica, veselje na obrazu in iskrice navdušenja v očeh ob njihovi vrnitvi na travnik. Po krajšem oddihu in informativnem srečanju za starše je sledil tisti del dneva, ko smo se vsi skupaj posedli na župnijski travnik ob tisti veliki češnji, ki jo je Stvarnik po-sadil, da nam je delala senco v sončnem dnevu ter se tudi s sveto mašo zahvalili Njemu, ki nam vse to omogoča.

Ob koncu dneva, ko je župnijski travnik ponovno utihnil v svojem miru, ko je bilo slišati le še hrup bližnjega vlaka, ki je zapeljal mimo, me je prevzel prijeten občutek topline. Bila sem srečna. Skupaj smo prehodili še eno pot in ust-varili spomin, ki bo ostal v srcu vseh nas, ki smo bili del tega dneva, kajti že kar precej časa je minilo od takrat, ko se nas je tako veliko število fantov in deklet zbralo z isto mislijo, reči hvala Njemu, staršem in vsem tistim, ki nam stojijo ob strani vse leto.

In naj nas na vseh poteh spremlja misel ustanovitelja skav-tov, da bomo srečni tudi sami: »Na resnični poti k sreči pa je tisti, ki srečo deli z drugimi.«

Akela - Valentina Bizjak

je glasilo župnije svetega Ruperta v Krškem - Videm ob Savi.

Ureja ga uredniški odbor: Mojca Kukovičič, Špela Černič, Sara Capl, Tomaž Petan, Martina Makovec Žagar, Urban Lesjak

in Mitja Markovič. Oblikovanje in priprava za tisk: Mitja Markovič.

Lektoriranje: Milena Žičkar Petan. Tisk: KolorTisk, Krško. Naklada: 700 izvodov.

Spletno mesto: Videmcan.SI.

Pridi, Sveti Duh in napolni naša srca!Napolni srca svojih vernih in poglobi

našo vero. Utrdi naše upanje. Navduši nas za delo ljubezni.

Pošlji, vsemogočni Bog, svojega Svetega Duha in prenovi naša srca, po naših rokah pa prenavljaj obličje vse zemlje. Želimo biti tvoje skromno orodje. Prenavljaj nas s svojim mirom,

odpuščanjem in upanjem. V času, ko se marsikdo med nami

prebija skozi čas raznovrstnih stisk, te še prav posebej prosimo, napolnjuj nas

z močjo, z vztrajnostjo in trdno vero, da smo v tvoji roki in da nikoli ne boš dopustil, da bi se nam zgodilo kar koli

pogubnega. Odpiraj naš pogled za lepo in dobro. In naj z lepoto in dobroto barvamo

vse sive odtenke našega časa in delčka sveta, v katerem živimo. Saj je to tvoja

volja za nas. Amen.

Minca, ena od ustanovnih članic skavtske skupine v Krškem, prva četovodkinja v našem stegu, ena od prvih animatork v naši župniji, je minulo soboto stopila na novo življenjsko pot.

Draga Minca, čestitamo ti in se skupaj s teboj veselimo!

Veliko sreče in dobre orientacije na novi poti!

Min

ca n

a da

n sv

oje

skav

tske

oblju

be

30. j

ulija

200

6 na

Mol

ički p

lani

ni.

Četo

vodk

inja

Minc

a (Te

mper

amen

tna

svižč

evka

) na

prve

m izv

idniš

kem

zimov

anju.