Foto

:Milo

š Kuk

oviči

č

2 Sveta birma 2016 • 3

PO

ŽIR

EK

ZA

DU

ŠO

Prhutanje Njegovih kril

Ljudje smo predvsem duhovna bitja, vendar svoja prepričanja ali verovanja zelo radi gradimo na otipljivem. Človek (pre)pogosto mora nekaj videti z očmi, da bi verjel! Naš Bog je to vselej dobro vedel, zato je tudi nebeškim bitjem dodelil podobe, ki jih je človek lahko videl. Npr. angeli so dobili nadvse človeško podobo, da jih je bilo lažje sprejeti. Človek se jih ni tako prestrašil in njihova navodila oz. opo-zorila lažje sprejemal kot prijateljska. Povsem utelesil se je celo Božji Sin. Ljudje Njegovega časa so ga lahko vsak dan gledali, poslušali in se ga celo dotaknili. Jezus je tista podoba, ki je človeku najbližja – človek sam. Sveti Duh – On pa je dobil nežno podobo belega goloba, ki se je spuščal nad Božje izbrance. Če ljudje takrat ne bi videli goloba, bi se jim glas iz nebes zazdel kot prisluh ali šum vetra … Tudi svetlobni efekti jih ne bi prepričali, da se je nekaj zares zgodilo … Zato Bog pošlje podobo. Ker je On največji Mojster simbolike, poglej-mo, zakaj je Svetega Duha želel prikazati ravno v podobi

belega goloba …

O golobih vemo, da po genetskih in morfoloških znakih niso podobni nobeni drugi družini ptičev (Bog vedno iz-bira posebno in drugačno). Povsem belih golobov naj bi bilo v naravi zelo, zelo malo (»Veliko je namreč poklicanih, a malo izvoljenih.« (Mt 22, 14)). So silno predani skupini (niso samotarji!), so miroljubni (brez česar skupina ne more obstati), čisti (ljubijo belino svojega perja, ki je znak težnje po globlji čistosti) in pripravljeni pomagati (jim je mar za pripadnike njihove skupine). Oglašajo se z nežnim gruljenjem (nikoli ne krakajo ali kričijo) ter v blagosti in predanosti mladičem prekašajo mnoga živa bitja. Prav tako ne sprejemajo samohranilstva, saj za mladičke vestno skrbita oba starša. Golob izžareva posebno milino, zato je že od nekdaj veljal za simbol božanskega, Božjega. Njegovo zvestobo so s pridom izkoriščali v mnoge namene. Danes je ritual spuščanja belih golobov vezan predvsem na čudovite dogodke v življenju ljudi – spuščajo jih lahko za sveti krst, sveto obhajilo, sveto birmo, na porokah, posebnih obletnicah ali pa tudi na pogrebih. Pogledi ljudi takrat sežejo v višave neba, ki jih napolni prhutanje nežnih kril, ki tja odhajajo po svobodo, srečo, blagoslov ali varstvo. Nekje na njihovih krilih takrat poletijo človeške želje in upanje na njihovo slišanost … Zaslišijo se vzdihi navdušenja z notami hrepenenja …

Golob z drobcenimi nožicami seda na zemljo, kjer se hrani in živi. S čudovitimi krili pa se nato dviga v višave Božje perspektive, pod oblake, sonce, skozi plesne steze vetrov v neskončno prostranstvo neba … Ampak od tam se znova spušča k nam. Njegovo življenje je tako kot vdih in izdih Božje sape, ki povezuje nebeško in zemeljsko … Božji Dih, ki diha za svet in mu daje Življenje …

Bela krila svetega goloba so nekoč takole objela Marijo: »Sveti Duh bo prišel nadte in moč Najvišjega te bo obsenčila, zato bo tudi otrok, ki bo rojen, svet, in se bo imenoval Božji Sin.« (Lk 1, 35)

S svojimi perutmi je blagoslavljal Jezusa pri krstu: »Videl sem Duha, ki se je spuščal z neba kakor golob in ostal nad njim. In jaz ga nisem poznal; toda tisti, ki me je poslal krščevat z vodo, mi je rekel: »Na kogar boš videl prihajati Duha in ostati nad njim, tisti krščuje v Svetem Duhu.« ( Jn 1, 32-33)

In Jezus ga je nato podaril nam v tolažbo: »Jaz pa bom prosil Očeta in dal vam bo drugega Tolažnika, da bo ostal pri vas vekomaj: Duha resnice, ki ga svet ne more prejeti, ker ga ne vidi in ne pozna. Vi ga poznate, ker ostaja pri vas in bo v vas. Ne bom vas zapustil sirot, prišel bom k vam.« ( Jn 14, 16-18)

Ko ga ljudje končno prejmemo pri zakramentu svete birme, kmalu pozabimo, da je Belega Goloba treba »udomačiti«. Treba ga je pogosto klicati, se nanj navezati. Želeti si je treba, da večkrat prileti, da ostane, da nas »obsenči«, pomiri, tolaži … Dovoliti mu moramo, da postane naše telo Njegova poso-da, ki jo zna le On tako čudovito napolniti z milostjo! Želeti si moramo, da nam postane zvest in da mi ostanemo zvesti Njemu. Po zvestobi je nepremostljiv!

Vzemite si danes minutko Zanj. Zamižite. Razprite dlani in nanje položite vso svojo ljubezen do Gospoda. Pokličite Belega Goloba. Pridi … Prav kmalu boste zaslišali čudovito prhutanje mogočnih kril … Prav ta krila vas bodo, če boste dovolili, odnesla v prostrane višave neizmerne Božje bližine, kjer boste začutili, da ste del Božjega vdiha in izdiha, ki v nedoumljivi ljubezni nenehno drhti samo za nas … Slišite? Krila …

Natalija Andrejaš

Sara Caplurednica

Kako obudiš spomin na tako poseben dan, ki se zgodi samo enkrat v življenju mladega vernika? Vzamem si čas, ostanem doma.

Umirim se, v stanovanju zavlada tišina in v meni mir. Z veseljem poiščem album, na vogalih že malo uničen, ki hrani toliko lepih in

dragocenih spominov.

Priznam, že nekaj časa se nisem spomnila ali razmišljala o tem dnevu. Odprem album. Ne morem zadrževati solz. Vrnem se v dan, ko je bilo vse tako prijetno, preprosto in sveto. Ta dan je v

časih današnje mladine drugačen, kot je bil zame tistega toplega maja leta 1998. Obleka je bila sposojena, tetina, v kateri je na

prav takšen dan ob strani stala svoji najmlajši sestri. Bila je svetlo modre barve, lahka kot pero, da bi človek kar zaplesal (verjemite mi … ko je bilo vsega uradnega konec, sem se v njej zavrtela in uživala v »plapolanju« svile). Preprosto pravim zato, ker se zdaj,

ko je toliko let mimo, z veseljem spominjam tega dne. Oblačilo je bilo skromno, posebno. Okoli vratu sem nosila verižico in

križek, ki sta mi bila podarjena ob svetem krstu. Z desnico, čvrsto ob meni, je stala botra, teta, ki je bila pripravljena hoditi in me spremljati na tej novi poti, ki me je vodila v svet odraslih,

odgovornih ljudi. V klopi je sedela mami, najbrž objokana, a ponosna, saj je njena prvorojenka naredila nov življenjski

korak. Korak že nekako narediš, a do tega te pripelje nekdo, ki te ima neskončno rad, ki verjame vate, ki upa zate. Hvaležna

sem, da je to uspela. Ni ji bilo lahko, a je zmogla.

Prejela sem svoj križ na čelo, tetina desnica me je varovala, domači so iz različnih kotov cerkve pogledovali, če bo uspelo.

Nasmejanih lic smo odhajali objeti iz cerkve, se veselili in obujali trenutek resnice, ki smo mu bili priča.

Dom. Skrbno in lepo pripravljen prostor, na mizah polne vaze lepih ivanjščic in toplina domače hrane. Bilo je malo prostora

za vse, a če ti je mar, je pomem-bno samo, da si nekomu blizu. Darila so bila skromna in ni jih bilo veliko. Botrin zlat prstan, kakšen album ali dva, v katerih so še dandanes spravljene fotografije mojega dne.

Ko jih gledam, nikakor ne morem ostati ravnodušna. Lepo mi je bilo. Z veseljem obujam spomine na dni, ki imajo vrednost, ki dajejo življenju posebno radost in ob katerih rasteš in postajaš boljši.

Zato … Dragi, »tafrišni« birmanci. Naj vam ta dan ne gre v pozabo, naj darila ne postanejo glavni del dneva in naj vam notranjost cerkve ne postane tuja. Dragi botri. Vi pa najdite čas zanj/zanjo. Mogoče eno sončno sredo, mogoče ko bo zunaj deževalo ali mogoče samo, ko boste želeli imeti ob sebi prijetno družbo.

Lepo je imeti svoj dan. Imela sem ga jaz in imate ga vi. Pa srečno na novi poti vam želim.

»ČE ŽELIŠ ZARES DOŽIVETI RADOST, MORAŠ IMETI NEKOGA, S KATERIM JO DELIŠ.« (Mark Twain)

24. maj 1998

4

PR

IDI,

SV

ETI

DU

H

Bog je del življenja najinih otrok

Ko sem bila pred kakim tednom naprošena, naj nekaj napišem o pripravah na sveto birmo, me je najprej zelo zaskrbelo, saj do takrat razen nakupa obleke za našega birmanca, nismo nič posebnega naredili v smislu priprav. Pomislila sem, kaj vse bi kdo drug lahko napisal. Bilo mi je hudo, ko sem premišljevala o tem, kako se v večini družin bolje pripravljajo na ta dogodek, da se o tem pogovarjajo, premišljujejo, skupaj molijo in kdo ve, kaj še vse.

Dokler me ni en dan Sveti Duh razsvetlil: pa saj se mi na birmo pripravljamo že ves čas, odkar se je naš Marko rodil! Še preden se je rodil, smo vedeli, da ga bomo vzga-jali v krščanski veri. Ko je bil star točno mesec dni, je bil krščen in to na god svojega zavetnika svetega Marka Evangelista. Prva molitev, ki se jo je naučil že kot malček, je bila Sveti angel. Skoraj vsak večer sta z očetom pred spanjem zmolila nabor molitvic, katere je že njega kot otroka naučila njegova stara mama. Pogosto smo se po-govarjali o Bogu in brali zgodbice iz Svetega pisma za otroke. Z vstopom v šolo je pričel hoditi k verouku in na

Foto

: dru

žinsk

i arh

iv

naše veselje je rad hodil.

Z njegovim odraščanjem se spreminja tudi način po-govora o veri in Bogu. Sveta maša je stalnica v našem življenju – ob nedeljah in praznikih se je treba Bogu zah-valiti za vse dobro, kar je za nas storil, pa ne glede na to ali smo doma ali kje drugje (je pa seveda lažje, če razumemo jezik, ki se pri obredu govori – največ preglavic nam dela italijanščina ). Pred kosilom vsakič zmolimo zahvalno molitev. Ko se odpravimo kam na pot, molimo.

Vsako leto pred prazniki sklenem: letos se bomo pa res pripravili na veliko noč, božič, in vsakič ostane pri pobožnih željah, ker zmanjka časa, ker smo utrujeni, ker je še veliko drugega … Vendar kljub neštetim ob-veznostim, pomanjkanju časa, elektroniki in vsem os-talim motečim faktorjem nam je uspelo, kar smo si želeli: Bog je del življenja najinih otrok. Trdno verujemo vanj, v njegovo dobroto in neskončno ljubezen.

Zaželim si, da bi se svet počasneje vrtel, da bi se čas ustavil … da naši otroci ne bi prehitro odrasli in »zapustili gnez-da«. Zavedam se, da bodo na svoji poti potrebovali dobro popotnico, katere pomemben del je vera, ki jim bo dajala moč in upanje, v težkih trenutkih pa tolažbo. Upam in molim, da jo bomo dobro pripravili.

Zakrament svete birme pomeni »krščansko polnolet-nost«. Marko bo pri sveti birmi prejel dar Svetega Duha, ki bo dopolnil krstno milost, da bi se otrok, ki je sedaj že mlad odrasel, mogel v življenju prav odločati in prav uporabljati vse, kar mu Bog podarja.

S ponosom lahko rečem, da sem mama dveh čudovitih otrok, katerih vera v Boga je nekaj najbolj naravnega in pristnega, kar ne čutita kot neko prisilo, ampak kot blagoslov in milost.

Bogu hvala!Nataša Obradović

Foto

: dru

žinsk

i arh

iv

V okviru devetdnevnice v pripravi na sveto birmo je v torek - tik preden smo našega Videmčana poslali v tiskarno - našo župnijo obiskal škof Anton Stres, letošnji birmovalec.

Najprej se je srečal z birmanci in skupaj z njimi ponovil nekaj temeljnih poudarkov naše vere ter birmance navduševal, da bi v življenju sledili stopinjam apostola Janeza.

Zatem je škof skupaj z nami obhajal sveto mašo. Zdelo se nam je lepo, da se je - kakor smo to navajeni druge večere - skupaj z nami usedel okrog malega “šmarničnega” oltarčka, kar na tla. V imenu ŽPS in vse župnije ga je prisrčno pozdravila in mu dobrodošlico izrekla Nena Jagrič.

Obisk škofa Antona Stresa

Foto

: Milo

š Kuk

oviči

č

Kaj praznujemo 15. avgusta?Marijino vnebovzetje ali veliki šmorn. -Katehet skuša narediti uvod v postni čas. Veroučence sprašuje, zakaj kristjani prav 40 dni obhajamo postni čas. »Jezus se je na nekaj pripravljal. Na kaj?«Špela: »Jezus je 40 dni pripravljal zadnjo večerjo.«Potem katehet namigne, da je nekaj, kar je povezano tudi z Jezusovim krstom. Jani: »Jezus se je hotel krstiti, pa se je bal vode in je zato potreboval 40 dni, da je premagal strah.« -Ko se veroučna in šolska snov proti koncu šolskega leta nepredvidljivo prepleteta ... Vprašanje v testu: Kaj veš o Cerkvi? Ema: V Cerkev pridemo vsako nedeljo. Cerkev je ustanovil Nikolaj Kopernik. Vodi jo papež. -Še ena iz testa ... Opiši vsebino pete božje zapovedi. Lea: Pomeni, da moraš varovati življenje. Od spočetja dalje. Prepoveduje evtanazijo (razen v samoobrambi).

Cvetke iz veroučnih klopi

6

ŽU

PN

IJS

KI

PR

AZ

NIK

20

16

Sveta birma 2016 • 3

Po mesecih potovanja po vaških poteh in brezpotjih so misijonarji pri-potovali do ostankov starega rimskega rečnega pristanišča na kraju, kjer se gričevje, med katerim se počasi pretaka mogočna Sava, izravna in se pričenja rodovitna ravnina ... Tam - kakor med podboji mogočnih vrat - je stalo nekaj hiš ... Razgled je bil lep. Na obeh straneh reke so se dvigali še zadnji griči, pogled pro-ti jugu pa se je ustavljal na gričevju, raztegnjenem od vzhoda proti zahodu. Po nekaj dneh potovanja po ozemlju krške grofice, so se naposled ustavili. Prav tu, ob ostankih pristanišča. In tam so postavili majceno kapelico.

Veselje v ljubezniNaš letošnji župnijski praznik

Foto

: Milo

š Kuk

oviči

č

Čudoviti trenutki mojega življenja, ki so v meni pus-tili neizbrisen pečat, so tudi tisti, ko sva s kanonikom Ja- nezom Zorkom pogosto sama sedela v imenitni cerkvi pleterskega samostana. Cerkev ni bila imenitna zaradi svojega razkošja, ki ga današnji materialni svet poveličuje. Prav nasprotno! Imenitna je bila zaradi preprostosti in minimalistične gotske elegance ter zaradi tišine, ki je go-vorila glasneje od dobrin tega sveta … Glas, ki je govoril glasneje in glasneje mi je sporočal, da je življenje vsakega posameznika izpolnjeno le tedaj, če Boga postavi v središče svojega življenja. In kdaj je Bog središče našega življenja? Bog je središče našega življenja le tedaj in samo tedaj, ko izpolnjujemo tisto božjo zapoved, ki pravi, da moramo brezpogojno ljubiti svojega bližnjega.

Prijetno sem bil presenečen, ker se je ta brezpogojna ljubezen do bližnjega na mnoge načine zelo lepo pokazala pri organizaciji letošnjega župnijskega praznika. Priprave so se začele pred meseci. Mnogi so me poklicali že tedne pred praznikom in ponudili svojo pomoč, veliko pa se jih je nesebično odzvalo mojemu vabilu in tako smo s skupnimi močmi ustvarili lepo, nepozabno ter doživeto praznovanje za jubilante, ki s svojim zakonskim življenjem pričujejo o brezpogojni ljubezni do svojega bližnjega.

Dela so se začela nekaj dni pred praznikom, ko so posa-mezniki pripeljali vino, postavili oder za glasbenike in pripravili drugo za ta slovesni dogodek. Na praznični dan smo se v velikem številu zbrali v jutranjih urah pri naši farni cerkvi, ko se je v njej darovala prva nedeljska maša. Potem je večina zadev stekla po predvidenem redu, nekaj pa smo morali tudi improvizirati. Pripeljali smo klopi, postavili prostor za druženje po zaključeni slovesnosti v cerkvi in se udeležili bogoslužja v cerkvi. Sledil je sproščeni del, ko smo se lahko poveselili ob glasbi in dobrotah z žara ter ob vinu in sladicah, ki so jih pripravile delovne roke naših gospodinj. Ko so jubilanti odšli, smo se hitro organizirali in pred nevihto pospravili ter očistili prostor okoli cerkve. Pozno popoldan po nevihti smo mize in klopi vrnili. Zvečer, že rahlo utrujeni, smo ugotovili, da so organi-zacijske priprave in sama izvedba projekta župnijskega

praznika na duhoven način združila vse nas, ki smo s kon-struktivnimi pogovori, dobrimi idejami in v sproščenem vzdušju opravljali vsa potrebna dela. Ja, dopolnile so se zre-lostne izkušnje starejših in enkratne ideje mladih in postali smo nenadomestljivo povezana skupina. Dobro opravljeno delo smo sklenili z veselim druženjem ob planinski koči na vrhu Grmade. S prijetnimi vtisi smo se poslovili in v srce so se mi neizbrisno vtisnile besede mnogih: »Edi, če me potrebuješ, ti samo pokliči!«

Pred spanjem so me ponovno preplavili lepi trenutki, ko sem se z veseljem spominjal zaključenega dne ter dela župnijskih in zunanjih sodelavcev, župnika Mitja Markoviča ter kaplana Urbana Lesjaka. Spomnil sem se tudi že deset let pokojnega kanonika Janeza Zorka, saj sem prepričan, da je on bil z nami na nek poseben način. Bil je moj izjemen učitelj, ki mi je z lepim zgledom, dobrimi na-sveti in očetovskim pristopom pokazal, kaj pomeni brezpo-gojna ljubezen do bližnjega. Gospod kanonik, večno vam bom hvaležen za vse, kar ste dobrega naredili zame!

Spoštovani župnijski ter zunanji sodelavci, župnik Mitja Markovič in kaplan Urban Lesjak,

tudi vi ste za ta župnijski praznik nesebično žrtvovali svoj čas, da smo se drugi počutili ljubljene. Hvaležen sem vam za to veliko delo, ker ste nam na imeniten način pokazali, kaj pomeni brezpogojna in nesebična ljubezen do svojega bližnjega … Tako ste morda nevede z dobrimi deli postavili Boga v središče svojega in našega življenja!

Bog Vas blagoslovi!

O tem, kako je doživljal letošnji župnijski praznik, smo povprašali njegovega tehničnega koordinatorja

Edija Kriegerja

Foto

: Milo

š Kuk

oviči

č

8 Sveta birma 2016 • 3

Dragi prijatelji, dragi bratje in sestre, ostanimo vredni tradicije, kateri pripadamo!

Bodimo s srcem Njegovi. Bodimo hvaležni, da pripa-damo temu občestvu, tudi takrat, ko v njem ne najdemo potrditve, pohvale in tolažbe; včasih niti prijaznega po-gleda, kaj šele bratskega objema. Ker smo Jezusovo telo. Marsikdaj invalidno zaradi naših grehov in slabosti, a vendar še vedno Jezusovo telo.

Dragi župnijski sodelavci, posebej bi letos rad imenoval nov župnijski pastoralni svet, vse voditelje in člane skupin in dejavnosti. Hvala vam, da čutite gradnjo našega župnijskega občestva kot poslanstvo, ki nam ga skupaj zaupa Jezus. Hvala vam, da se zavedate, da s svojim de-lom, časom in trudom uresničujemo Božjo voljo za nas. In dajemo Bogu ljubezni priložnost, da po naših rokah in besedah On sam prihaja v naš svet.

(iz prazničnega nagovora župnika Mitja)

Menihi so govorili modrim možem o Bogu, ki je ljubezen. O Jezusu, ki nas je odrešil, da se nam ni treba več ničesar bati ... Možem se je zdelo neverjetno ... Ves čas so mislili na jezno Morano in se z grozo ozirali proti kamnitemu kipu Peruna, ki je bil postavljen prav na najvišji točki njihovega hriba. Zdelo se jim je neverjetno, da bi bil Bog lahko ljubezen. Še veliko mesecev je bilo potrebnih, da so prišli v dolino in neke nedelje stopili v majhno kapelo, kjer so prišleki postavili svetišče in oltar Bogu ljubezni ...

ŽU

PN

IJS

KI

PR

AZ

NIK

20

16

Foto

: Milo

š Kuk

oviči

č

Po 860 letih – na prav istem mestu, kjer so pred stoletji misijonarji postavili prvi oltar Bogu ljubezni, in kamor so nezaupljivo prišli z bližnjega svetega hriba prvi naši nekdanji predniki – še vedno pripovedujemo o Bogu, ki nas ljubi. Po 860 letih se še vedno trudimo združevati cerkveno občestvo. Zato, ker nam je obljubil, da je tam, kjer se zbiramo v njegovem imenu, On sam sredi med nami.Po 860 letih še vedno s ponosom izpovedujemo svojo vero v troedinega Boga, Očeta in sina in Svetega Duha. Ne zato, ker bi menili, da smo več vredni od tistih, ki verujejo drugače od nas; ne zato, ker bi mislili, da smo kakor koli zaslužni za to, kar nam je podarjeno; ampak preprosto zato, ker čutimo, kako velika milost nam je dana, da smemo biti Jezusovi učenci.

Odločitev se bo morda komu na prvi pogled zdela nenavad-na. Kakor se je vztrajno zdela nenavadna in celo neprimerna prejemniku letošnjega župnijskega priznanja, Urbanu.

Vojak ne dobi priznanja ali odlikovanja zato, ker je dober vo-jak. To, da je dober vojak, je njegova služba. Za to se je odločil. In domovina od njega pričakuje, da je dober vojak.

A kljub temu se zgodi, da kdaj vojaka odlikujejo. Ne zato, ker bi bil vojak, ampak zato, ker je naredil nekaj srčnega, pogumnega, velikodušnega, izjemnega.

Dragi Urban ...

... soglasno mnenje v novem ŽPS je bilo, da si zaslužiš letošnje župnijsko priznanje. Toliko bolj, ker se je zdelo, da se v letošnjem poletju končuje tvoje kaplansko delo na Vidmu. Odločitev je ostala soglasna tudi potem, ko smo izvedeli – vsaj za župnijo zelo dobro novico – da še verjetno eno leto ostajaš pri nas.

Tudi ti ne boš dobil priznanja zato, ker si kaplan. To je tvoja služba. Za to si se odločil. Župnija ti izroča priznanje za tisto več ... Za tisto, kar se ne pričakuje ... Za tisto, kar bi lahko ne počel, pa bi bil še vedno vredu kaplan – pa vendarle počneš ... Župnijsko priznanje bi ti radi izročili, ker svoje delo opravljaš srčno, velikodušno, in ker v občestvo prinašaš ve-liko več, kot zahteva tvoja služba.

Letošnje župnijsko priznanje Urbanu

Foto

: Milo

š Kuk

oviči

č

Župnija svetega Ruperta Krško - Videm ob Savi

Najdaljši praznikv naši župniji

V začetku maja je Urban otroke vprašal: »Otroci, ali radi pridete k šmarnicam?« »Ja!« so v en glas odgovorili. »Zakaj pa?« »Zaradi zgodbe!« so bili glasni najhitrejši, ki se jim je pridružila večina ostalih. »Pa še zakaj?« »Ker pojemo in kažemo, beremo, sedimo na preprogi, ker smo spredaj v cerkvi (v prezbiteriju), včasih pa tudi zunaj,« so naštevali drug čez drugega.

Kako živahni so bili ob tem pripovedovanju. Da bi bili slišani in bolj prepričljivi, so avtomatično vstali in govorili drug čez drugega. Ker jih je Urban slišal, kar jim je pokazal s tem, da je glasno ponovil njihove odgovore, so se počasi umirili in sedli nazaj, odrasli okrog njih pa so se odobravajoče nasmi-hali. Razumeli so njihovo navdušenje.

In letošnje šmarnice so se pričele. Prvič, drugič, tretjič … dvajsetič, kolikor se jih je zvrstilo v tem Marijinem mesecu.

Zakaj otroci radi prihajajo nanje, če pa se ob nedeljah vsaj brez vprašanja: »Zakaj je spet treba iti k maši?!« ne morejo niti odpraviti od doma.

Morda zato, ker jih pri njih duhovnik nagovarja drugače kot običajno, ker sedijo drugače, ker ob kitari pojejo pesmi, pri katerih uporabljajo celo telo, saj se gibajo, ploskajo, kažejo, včasih celo vrtijo … Morda zato, ker so strnjeno zbra-

ni v prezbiteriju, kamor sicer ne zahajajo … ker imajo mnogi osebne zadolžitve – igrajo v igri, berejo prošnje in zahvale, držijo v rokah liste z liturgičnima molitvama in besedili, ki marsikdaj »preživijo« šmarnice popolnoma zmečkani in 100 krat prepognjeni. Morda zato, ker se šmarnična zgod-ba živo odvija pred njihovimi očmi, ker so tam »pomembni« sošolci, med katerimi gotovo ne smejo manjkati … ali ker jih na koncu čaka ogroooomna čokolada in šmarnični izlet v neznano.

… Morda zaradi vsega tega ali pa še česa drugega …

Ja, ja, takšne so šmarnice v naši župniji. Tako lepe, domače, žive in živahne, da marsikakšen pozabi (ali pa sploh ne ve), da je to še vedno maša.

A šmarnice niso le praznik otrok. Nanje vsak dan prihaja tudi lep delež odraslih ljudi različnih starosti. Tudi ti molijo in pojejo, z občutkom prebirajo berilo, uvode v Oče naš in pozdrav miru, pomagajo pri obhajanju …

Tako se je iztekel mesec maj in z njim najdaljši praznik v naši župniji, ki je bil tudi tokrat vsak dan skrbno priprav-ljen. Vse od urejenega prostora, izbranih in natisnjenih

Sveta birma 2016 • 3

ŠM

AR

NIČ

NI

MA

J

Foto

: Milo

š Kuk

oviči

č

besedil, umetelnih kostumov, preprostih prošenj in zahval, ki so se dotikale našega vsakdanjega življenja in nas vabile, da hvaležni opazimo božjo bližino v vsakem in vsem, kar nas obdaja.

Vse to je nastajalo pod Urbanovim in Mitjevim očesom in peresom. Iz revne in otrokom nerazumljive knjižne pred-loge o patru Piju sta »rojevala« igrane prizore, ki so se nas dotikali in nas nasmejali ter smo jih lahko razumeli. Brez vajine vizije, truda in kitare naše šmarnice ne bi bile to, kar so. Zato hvala za to, kar sta.

Hvala tudi vam, dragi igralci – Jernej, Timotej, Nastja, Ri-jana, Sanja, Samo, Tina, Andrej, Eva, Mia, Timotej in Lu-cija, ker ste vsak dan z navdušenjem hiteli na vaje in nam tako pristno in na trenutke hudomušno odstirali pogled v življenje tega svetnika.

Hvala vsem otrokom, ki ste pogumno peli, brali prošnje in zahvale ne glede na usvojenost svojih bralnih veščin.

Hvala tudi vsem ostalim bralcem in vsem, ki ste se zbirali okrog Marijinega oltarja.

Tudi za letošnjimi šmarnicami bodo ostala občutja, spomini, slike in besede. Ali so taki, da se bomo naslednje leto spet vrnili, odločamo mi. Kako globok pečat so nam pustili, pa je odvisno tudi od tega, koliko smo sami vložili vanje.

Martina Makovec Žagar

Odlomek iz zadnje šmarnične zgodbe, v kateri smo spremljali snemanje drugega dela televizijske oddaje Pečat Duha

Novinarka: Fantje, kateri del življenja patra Pija pa se je vam zdel najbolj privlačen in za-nimiv?

Samo: Najboljši je bil seveda poštar Samo.

Novinarka: Poštar Samo je prenesel kar nekaj pomembnih novic, kajne, Samo?

Samo: Seveda! Poštar Samo je prinesel pismo iz sa-mostana, v katerem so sporočili, da je pater Pij – takrat se je imenoval še Frančišek – sprejet v samostan. Seve-da je poštar Samo zato najbolj pomembna vloga. Če bi poštar Samo založil pismo, bi bilo zgodbe nekje v začetku meseca konec in šmarnice bi propadle.

Novinarka: Gotovo. Bogu hvala za poštarja Samota. Timotej, še tvoj utrinek?

Timotej: Meni je bilo najbolj zanimivo, ko smo se slikali z generalom Turnškom. Škoda sicer, da ni imel tudi puške. Je pa imel kulska sončna očala.

Novinarka: Pa ti, Andrej, ti si posredoval pona-vadi takrat, ko je drugim zmanjkalo idej ...

Andrej: Ja, in to se zgodi velikokrat. Saj ideje imajo tudi drugi. Ampak jaz dobim besedo ponavadi takrat, ko je treba povedati pametno idejo.

Novinarka: Je pa bila tvoja ideja, Andrej, tudi tista, da greste po šmarnicah na župnijski vrt pojest nekaj jagod ... Torej tista, ki pa ni imela tako do-brega zaključka.

Andrej: Če bi poslušali mene, bi imela dober zaključek. Jaz sem predlagal, da gremo pojest nekaj jagod. Nisem jaz rekel, da pojemo vse jagode. In še poteptamo paradižnike.

Foto

: Milo

š Kuk

oviči

č

12

Župnija svetega Ruperta Krško - Videm ob Savi

PR

VO

SV

ETO

OB

HA

JIL

O

Ko sem prejela vabilo uredništva, da za naslednjo številko Videmčana napišem nekaj besed o svojem doživljanju letošnjega prvega obhajila, sem vabilo spre-jela z velikim strahom. Nisem vedela, ali bom nalogi kos, zdelo se mi je, da stopam v prevelike čevlje, da ne bom imela o čem pisati.

Veste, letos je bilo pri naši hiši še posebej slovesno. Na-jin prvorojenec je letos prvič prejel zakrament svetega obhajila. Čas pred prvim obhajilom je tudi čas, da se družina tesneje poveže, najde čas za globlje pogovore za načrtovanje velikega dne. In ... sedaj je prišel čas priznanja ... Sama sem v zadnjih letih Boga opazovala bolj od daleč. Od kar sem prejela zakrament Sve- tega Duha, nisem vestno hodila k bogoslužju. Razen ob večjih praznikih v cerkev skoraj nisem vstopila. Zakaj je bilo tako, še sama ne vem. Z Bogom sva sicer ves čas ime-la tihe in zaupne pogovore, ob večerih sem mu zaupala svoje doživljanje tekočega dne, se mu zahvalila, se mu

Kako maloje potrebno

potožila, ga kdaj za kaj prosila. Na molitev nisem nikoli pozabila. A v cerkev nisem hodila. In tako je minilo ve-liko let in več kot jih je minilo, težje se vrneš. Pri meni se je vrnitev počasi pričela, ko je sin začel hoditi k verouku in izrazil željo, da bi skupaj pričela obiskovati nedeljske maše. Najprej sem se Cerkvi pričela približevati bolj od daleč, nato čedalje bližje in čedalje pogosteje. Vse to zaradi mojega sina, ki je kazal željo po pripadnosti in ki se v tej skupnosti dobro počuti. Skupaj sva se učila nje-govih prvih molitev, pri nedeljskih mašah skupaj pela te čudovite pesmi in tako prišla tudi do prvega svetega obhajila.

Ta generacija – generacija letošnjih prvoobhajancev je res nekaj posebnega. Pa ne zaradi tega, ker je med njimi tudi moj sin. Kako ne bodo posebni, če so posebni že njihovi starši. Letos smo se starši družno odločili, da bi želeli pred prvim obhajilom opraviti še obred svete spovedi. Za nekaj staršev (vklučno z menoj) je bil to ve-

Sveta birma 2016 • 3

Foto

: Milo

š Kuk

oviči

č

lik korak, saj je od naše spovedi minilo precej časa (let!). A vse skupaj nas je vodila ena sama želja. Želja, da bi na dan, ko bodo naši otroci prvič prejeli sveto hostijo, Jezusa, tudi sami bili deležni tega čudovitega daru. Zato smo premagali strahove, odprli svoje duše in vstopili v spovednico. In iz nje izstopili ne samo lažji, temveč tudi drugačni ... srečnejši.

V nedeljo na dan svetega obhajila pa ni padal samo dež, tudi jaz sem jokala ... od ponosa na vse naše otroke, ki so z odliko prestali prvi zrelostni izpit. Res so bili čudoviti!

Anja Preskar Božovič

Foto

: Milo

š Kuk

oviči

č

Biti članica pastoralnega sveta pomeni pomagati duhovniku in sodelovati z drugimi župljani pri oblikovanju in organi-zaciji pastoralnih dejavnosti v župniji.

Srečujemo se mesečno oziroma po dogovoru. Vsakemu srečanju daje moč molitev večernic. V pogovorih se iz-kristalizirajo bistvene potrebe župnijskega življenja. Člani smo različnih starosti, pogledov in izkušenj. Vsak doda svoj kamenček v mozaik župnijske skupnosti, kar nas bogati. Pri tem se opiramo na lastno versko izkustvo. Vedno pa nas vodijo iskanja odgovorov.

Kako danes, v razkristjanjenem svetu, približati Jezusa? Kako svetu odstreti njegovo obličje? Kako pričevati o njego-vih čudovitih delih?

Naša župnijska skupnost je v iskanju teh odgovorov zelo živa. Pod cerkveno streho vsakdo išče duhovni mir, Božjo bližino pa tudi bližino sočloveka.

Za vsakodnevne duhovne potrebe skrbita oba duhovnika. Hvaležni smo jima za razpoložljivost in duhovno vodstvo. V njima imamo svetel zgled sodobnega kristjana, saj znata posredovati versko znanje na eni strani in poskrbeti za izkušnjo vere na drugi strani.

Moja duhovna pot temelji na celoživljenjski vpetosti v to župnijo. Sama sem v njej prehodila pot od prvoobhajanke, preko veroučenke do birmanke. Osebne verske izkušnje sem bila deležna na poti mladinske skupine, ki nas je zapel-jala na mnoga druženja, srečanja in duhovne vaje. Danes gledam na župnijsko pastoralo z očmi mame in žene, kar tudi pričujem v ŽPS.

Milena Žičkar Petan

Kako svetu odstreti Njegovo obličje?

14

ŽU

PN

IJS

KI

PA

STO

RA

LN

I S

VE

T

Zadnjič sem razmišljala, kolikokrat sem v zadnjih dobrih 30 letih v družbi pevcev prižgala cerkvene orgle v naši cerkvi, pa naj si bo to za nedeljske svete maše ali četrtkove pevske vaje, za poroke ali sodelovanje pri krstih. Najverjetneje več kot 1000-krat … in se zamislila … ali naj sprejmem povabilo in postanem tudi v tem »mandatu« članica župnijskega pastoralnega sveta ali ne. In kaj ima prižiganje orgel skup-nega s članstvom v ŽPS? Zame veliko. Že kot študentka sem namreč v času župnikovanja našega kanonika, g. Ja-neza Zorka, sprejela to nalogo po zgoraj opisani »službeni dolžnosti«, kot se je rad pošalil.

Pošalil …

Ali še sploh lahko dodam kakšno (pametno) idejo v zbiral-nico dobrih misli in načrtov za bogato doživljanje pastoral-nega leta naše župnije? To je za mlade in za tiste, ki so še pol-ni energije in ki si lahko v prenatrpanem delovnem urniku brez težav odtrgajo uro, popoldne, večer, vikend.

A predobro vem, kako je, če ekipa ni v polni zasedbi, če ne čutim povezanosti in pripravljenosti za sodelovanje. In zato mi je še vedno mar, kljub mojim omejitvam v vseh ozirih in nočem, da bi mi bilo vseeno.

Vem, da je moj dar le malenkost, le košček v mozaiku danes res bogatega življenja videmske župnije, a ustvarjalci mo-zaikov patra Rupnika so me ob obisku njihovih delavnic naučili, da je še tako nepomemben kamenček v mozaiku potreben, da je slika celostna. Nihče ne sme manjkati, vsaka vloga je pomembna, vsaka prisotnost nujna.

In to ni več šala … to je služba …

Manja Molan

To ni več šala... to je služba ...

Poklicanost za aktiven odnos do občestva

V župnijskem pastoralnem svetu sem sodeloval tudi v kraju, kjer sem živel nekdaj. To mi pomeni poklicanost za aktiven odnos do občestva in osebno rast v veri. Prispevek iskreno podarjen župnijski skupnosti, je bil vedno po- vrnjen v obliki blagoslova, notranjega zadovoljstva in je hkrati tkal pristnejše osebne odnose.

Prizadevnost najaktivnejših članov ŽPS mi daje vzgled, kako je mogoče več prispevati k občestvu.

Župnijski praznik je priložnost in smo povabljeni, da s svojim obiskom, tvornim sodelovanjem prispevamo, da bo siceršnje življenje v župniji lahko še lepše in da se naš odnos s Stvarnikom poglobi.

Jože Osetič

Točno vem, kakoCerkev si želim

Že odkar vem zase hodim v cerkev. Bolj ali manj redno. Kaj pa moja vera? Je moj vstop v cerkev zgolj tradicija ali pa je le kaj več? Prepričana sem bila, da odgovore poznam. Nato pa dobim vabilo v nov ŽPS »To je izraz zaupanje župnije … je služenje …«

Ampak jaz nisem, ne morem, ne da se mi več, saj je dovolj drugih, je le nekaj misli, ki so se mi tiste dni podile po glavi. In priznam, bila sem razočarana, jezna, preveval me je obup … Točno vem, kakšno Cerkev si želim, kaj naj bi bilo drugače, boljše. Vsi smo odgovorni …

Pa vendar … jaz ne bi … Toliko drugih stvari je še … In imela sem pripravljen odgovor: »Ne morem!« Samo še odlomek iz Svetega pisma preberem in bom mirna, sem mislila. In odprla sem. »Vera brez del je mrtva. Kaj poma-ga, bratje moji, če kdo pravi, da ima vero, del pa nima? Ali ga mora vera rešiti?«

Hvala ti, Oče! In takoj sem poslala svoj odgovor na pova-bilo: »Sprejmem!«

Ivanka Zupančič

15

Izzivi in vizijepastoralnega sveta

Precej časa je minilo od postopka predlaganja članov novega Župnijskega pastoralnega sveta pa do pričetka njegovega dela. A včasih morajo stvari dozoreti. In tudi tokrat so se ne-koliko počasnejši koraki izkazali za učinkovito pot.

Župnijski pastoralni svet ima kljub svojemu imenu »svet« drugačno vlogo od – denimo – občinskega sveta, sveta kake-ga zavoda ali gospodarske družbe. Župnijski pastoralni svet ni nekakšno nadzorno telo niti organ, ki bi sam presojal in svoje presoje, prioritete in naloge delegiral nekemu drugemu organu.

Prav zaradi tega v kontekstu župnijskega pastoralnega sveta ni primerno govoriti o volitvah, ampak o predlaganju članov, bolj primerno kot o sejah se mi zdi primerno govoriti o srečanju, in čeprav so zapisniki vestno zapisani in jih tudi »za nazaj« preberemo in preverimo, kako vestni smo pri izpolnje-vanju zapisanega, se mi zdi pomembneje dati prednost Svet-emu Duhu in zavesti, da smo kot jedro župnijskega občestva najprej tudi sami občestvo.

Prva naloga novega pastoralnega sveta je bila izdelava župnijskega pastoralnega načrta za »mandat« sedanjega ŽPS. Nekakšna paralela strateškemu načrtu. Po sklepih slo-

venskih škofov bi bilo treba tovrsten načrt izdelati in zapisati že pred enim letom, a se je zdelo veliko bolj modro, da tako pomemben dokument, kot je strateški načrt, sprejme ekipa za čas svojega mandata. Veliko lažje je slediti ciljem, ki smo si jih sami zadali, kot da bi nova ekipa morala vzeti v roke načrt, ki ga je izdelal nekdo drug.

Pri tem je treba omeniti, da pastoralno načrtovanje pri nas ni nekaj novega. Večina članov ŽPS se z načrtovanjem srečuje na delovnem mestu. Pastoralni načrt pa smo izdelali in ga uporabljali kot temeljno vodilo tudi že v prejšnjem mandatu ŽPS, ko nas je k temu vzpodbudil takratni celjski škof Anton Stres, v času, ko je naša celjska škofija na tem področju – kar se tiče slovenske Cerkve – orala ledino. Vzgojno, strateško in projektno načrtovanje pa je ves čas »domače« vsem skavt-skim voditeljem.

Pastoralnega načrtovanja smo se lotili zelo zavzeto in resno. S hkratnim zavedanjem, da je Sveti Duh tisti, ki vodi življenje Cerkve – tudi konkretnega občestva – in hkratnim zavedan-jem, da moramo narediti vse tisto, kar je v naši moči. Prvi korak je bila temeljita analiza trenutnega stanja. S svojega zornega kota smo pogledali na Cerkev v naši domovini, na

18

njene močne točke in njene šibkosti. Zlasti pa smo se posvetili našim konkretnim močnim točkam in šibkostim.

Vzporedno z našo »notranjo« analizo smo skrbno prebi-rali tudi dokument z naslovom Pridite in poglejte, ki je bil pripravljen kot vodilo za pastoralno načrtovanje s strani naših vrhovnih pastirjev.

Glede na celovito analizo smo prepoznali temeljne potrebe in izpisali kar se da konkretne cilje. Le ti so sicer zelo ambiciozni in obsežni, nemara celo preobsežni za en petletni mandat, nam pa služi za dobro vodilo in smerokaz pri odločitvah in delu.

Številne cilje, projekte in naloge smo razdelili na pet področij (po shemi omenjenega priročnika Pridite in poglejte, pri čemer smo presodili, da področje problematike sprave ni tako zelo izrazito, da bi ga umestili med prioritete).

Prvo področje »K izvirom« govori o katehezi, bibličnem krožku, vzpodbujanju molitve, vzpodbujanju dela različnih skupin, oblikovanju bogoslužij, oratorija, šmarnic, birman-skih vikendov ... Na tem področju so naše dejavnosti že

precej razvejane, zato je temeljni cilj, da večino teh dejavnosti ohranimo in skrbimo za njihovo kvaliteto in za čim širšo vključenost pri pripravi in pri izvedbi.

Drugo področje govori o »Poklicanosti in poslanstvu«, torej o različnih sodelavcih, ki jih želimo pridobivati, animatorjih, bralcih, izrednih delilcih obhajila, sodelavcih pri katehezi ...

Tretje področje obravnava »Živa občestva«, kjer ima svoje mesto naš župnijski praznik, vzpodbujanje zakonskih in drugih skupin, »Zlata leta«, vzpodbujamo ustanovitev sku-pine odraslih skavtov, sklenili smo, da naj k pripadnosti občestvu pomagata tudi papirnati in spletni Videmčan in župnijski facebook profil, tu gre za skrb za nedeljnike, sem sodijo romanja, izleti in podobno.

Četrto področje je širše področje karitativnosti »Sočutje in pravičnost«. Tudi tu imamo lep nabor dejavnosti, ki jih vzpodbuja in izvaja Župnijska karitas, možnosti, potreb in idej pa je še precej.

Peto področje smo poimenovali »specifično«, vanj pa smo za-jeli vrsto ciljev in področij, ki so samo naša in jih čutimo kot potrebne, da jih uresničimo. Tu je tudi vrsta na prvi pogled zelo tehničnih področij, ki pa imajo dejansko »pastoralne« učinke.

Člani ŽPS smo sami sebi med drugim zadali za cilj, da en-krat letno pregledamo izpolnjevanje pastoralnega načrta, analiziramo aktualno stanje in ga dopolnimo za novo pasto-ralno leto. ŽPS sprejema tudi dobronamerne kritike, se o njih pogovarja, po potrebi nanje odgovarja (tudi v Videmčanu) in jih vključuje v prihodnje načrte. Predvsem si želimo novih sodelavcev pri različnih dejavnostih.

Oblikovanje pastoralnega načrta smo v začetku leta končali in ga že uresničujemo. Poslali ga bomo v potrditev tudi našemu škofu, zatem si ga boste lahko ogledali objavljenega na naši spletni strani.

Mitja Markovič, župnik

Župnija svetega Ruperta Krško - Videm ob Savi

ŽU

PN

IJS

KI

PA

STO

RA

LN

I S

VE

T

Tik pred sklepom redakcije tokratne številke Videmčana, smo poleg lepe novice v uredništvo prejeli še fotografijo z os-rednje proslave letošnjega praznika Občine Krško.

Med prejemniki letošnjih občinskih nagrad so tudi sodelavci in sodelavke naše Župnijske karitas. Odlikovanje je iz rok župana mag. Mirana Stanka sprejela voditeljica Župnijske karitas, gospa Ivanka Zupančič. Ob tem je skromno dejala: »To priznanje je naše; moje, tvoje, … Je rezultat sodelovanja, razumevanja, podpore in molitve.«

Priznanje Občine tudi naši Karitas

Foto

: Gor

an R

ovan

19

Kot članica pastoralnega sveta si želim pomagati graditi pastoralo, ki bo odpirala vrata naše Cerkve, vzpodbujala širino duha in sprejemanja. Lep primer so naše šmarnice, oratoriji in ostale aktivnosti za mladino, ki privabijo mladino iz družin, ki se sicer ne udeležujejo cerkvenih pobožnosti.Odpre jim vrata Cerkve, da lahko začutijo živega Boga, ki ni le skrit v tabernaklju, ampak živi vsak dan med vsemi nami v igri, druženju, pesmi, molitvi. Ni zaprt za cerkvenimi vrati, dostopen le posameznikom, temveč sprejema tudi drugačne in ne žuga.

V današnji eri potrošniških vrednot in vizualnih komuni-kacij doživlja notranje stiske, odtujenost, osamljenost vse premnogo ljudi, takih, ki so se od Cerkve že davno odtujili in takih, ki v življenju še niso imeli te milosti. Toda kako jim ponudi roko, odpreti vrata, stopiti nasproti. Samo ena pot je. Današnji kristjani moramo svojo vero živeti zunaj cerkve, doma, v lokalnem okolju, na delovnem mestu. Le tako lahko tudi širše občestvo začuti moč nesebične ljubezni in povezo-vanja. Le z neposrednim pričevanjem se lahko posameznik čuti nagovorjen in poklican.

Cerkev, tudi naša, krajevna, mora stopiti s piedestala in postati za ljudi. Naj ne obsoja, ampak sprejema.

Darja Preskar Orbanč

Živeti svojo vero tudi izven cerkve

Zakaj sem se odločila sodelovati v ŽPS?

Predvsem me je nagovarjala misel po dajanju, sodelovanju in služenju.

Čeprav pridejo tudi skušnjave in se vame močno zaleta-vajo takole z različnimi (upravičenimi) vprašanji in ugoto-vitvami: »Kako? Kdaj? Čemu? Saj bo brez tebe dobro (še bolje) šlo. Kako si neodgovorna do svojih … Z njimi si le uro, dve ali pa še to ne na dan … Se ti res ne zdi, da si v ŽPS nepotrebna? Kaj si pa sploh dala? Vidiš, nič nima od tebe ne župnija ne kdo drug, zato je ta čas zapravljen …« in podobno.

Vendar kljubujem vsemu temu in si priznam, da sem res le drobtinica, zares prav drobcen delček mozaika, a kaj za to. Pomemben je namen, čist in iskren.

Zavedam se svoje trenutne prezaposlenosti in velike odgo-vornosti, ki jo imam tako doma kot v službi. Vendar sem v začetnem odgovoru našemu Mitji zapisala: »… z veseljem (bom sodelovala), vendar v okviru svojih zmožnosti in sposobnosti.«

Lepo je biti sprejet, lepo je čutiti toplino prijateljstva. Prav zares mogočnejše pa je sprejemanje in dajanje priložnosti za to, da prijatelj si.

V ŽPS-ju se vse to prepleta, pa ne samo medsebojno, am-pak naprej in navzven.

Saj to je tudi Jezusov namen: »Pojdite …« (Mr 16,15 ter Mt 28,19).

Renata Mavrek

Saj bo brez tebetudi (dobro) šlo

Foto

: Gor

an R

ovan

18

Spomini na kanonika Janeza Zorka

Preteklo nedeljo, ko smo se pri deseti maši spomnili desete obletnice smrti g. kanonika Zorka, sem se zelo razveselila, ko je bilo napovedano, da bomo lahko v Videmčanu prebrali prispevek o njem, nisem pa še ve-dela, da me že čaka prošnja, da ta sestavek napišem. Res pa je, da se štejem med priviligirane župljane, ki nam je bil župnik g. Zorko skoraj 30 let (1972-2001).

Spominjam se ga kot izrednega človeka in duhovnika, ki je razumel čas, v katerem je deloval in živel in ga skušal oblikovati, vendar verjamem, da je bil veliko več od mojega spomina: bolj duhoven, bolj duhovnik na celotni svoji poti, ne le videmski, bolj širokega srca, duha in rok, bolj odpuščajoč in bolj toleranten, bolj sposoben videti dejanski položaj, bolj napreden, bolj realist, bolj …

Ko smo prihajali k verouku, nas je otroke vedno pričakal pred župniščem in nam takoj narisal nasmehe na obraze, šalil se je z nami in komaj smo čakali, da vključi svoj projektor (z najnovejšo tehniko si je bil vedno zelo domač) in nam pokaže nov Zeffirellijev film, preko katerega so postale svetopisemske zgodbe zanimive in čudovite. Kanonik nam jih je simultano prevajal in imel vso našo pozornost. Ko je začutil, da smo zelo pridni, je v spričevala delil šestice.

Zelo rad je pripravljal prvoobhajance in vsako prvo sveto obhajilo je bilo res prvovrsten dogodek – cerkev je bila polna belih rož, prvoobhajanci so deklamirali prav za njih pripravljeno pesmico, po hostiji pa so/smo se okrepčali na župnijskem dvorišču.

Deseta obletnica

Sveta birma 2016 • 3

5

Rože so bile ena izmed njegovih strasti in verjetno smo Videmčani prav od tedaj raz-vajeni z rožami bogato okrašeno cerkvijo. Na današnjem travniku je imel njivo in na njej posajeno polno rož, ki jih je v soboto zjutraj rezal in nosil v cerkev ter pripravljal aranžmaje. Ali sadil okoli župnišča dese-tine metrov nasadov. Ko smo ga kasneje obiskali v Andreanumu v Mariboru, je bilo takoj jasno, katero okno je njegovo – na njem so bile najlepše rože.

Ko je bila na naših mejah še svinčena za-vesa, si je drznil peljati takratne mladince v tujino in nam širiti obzorja: v Oglej, Benetke, v Budimpešto, konec srednje šole nas je peljal na nagradni izlet v Rim, kjer so se mnogi rokovali s takratnim papežem Janezom Pavlom II. Mislim, da smo šele letos, ko smo si sami pripravljali podoben izlet, dojeli, kaj je naredil za nas; koliko širokosrčnosti, zaupanja in skrbi smo bili deležni, da bi si upali tudi sami razprostreti krila in od daleč videti več, širšo sliko krščanstva. Kasneje je kano-nik s svojimi vezami posredoval, da sva se s Petrom lahko pridružila bogoslovcem na njihovem potovanju v Sveto deželo z dr. Kraševcem.

Z veseljem se spominjam njegovih polnočnic in vstajenj-skih maš – skoraj lahko začutim njegov žar, ki ga je želel preliti na nas. Včasih je bil ta žar za mnoge celo premočan in so bile njegove pridige še dolgo predmet debat. A z močnimi besedami, ki ganijo dušo, je želel oznanilo rojstvo ali vstajenja ali ... razpršiti med nas in nas »oživiti«.

Vzpodbujal je ljudsko petje, a tudi rad slišal Venčeslava Zadravca, ki je s svojim glasom napolnil cerkev. Ko smo

začeli pod Manjinim vodstvom prepevati bolj sodobne duhovne pesmi, za katere je celo pes-marica opozarjala, da niso za liturgijo, je zopet pokazal svojo širino in prav te pesmi so za- zvenele v cerkvi in v naših srcih.

Še malo starejši ga verjetno zelo cenijo kot skrbnega gospodarja, ki je vneto obnavljal župnijsko in podružnične cerkve. Ali še veste, kako so dvigovali nov zvon v zvonik in kako

so z vozovi starega peljali v Staro vas? Ste bili poleg, ko je ob osamosvojitvi Slovenije na trgu Matije Gubca po-sadil lipo kot znamenje slovenstva in se letos že kar velika košati na njem?

Veliko zgodb o njegovi širokosrčnosti, ki smo je bili vsi obilno deležni, kaže na to, da je bolj sledil duhu kot pa črkam paragrafov. Mislim, da je pogosto kaj nezamisljivo velikega storil za marsikoga v župniji in iz-ven nje in s tem dajal zgled dobrega duhovnika in res velikega človeka.

Verjamem, da nekje z višine opazuje ta “posavski kam-nolom” in nas še vedno

zagovarja in priporoča Bogu ...

Alenka Gorjan

HvalaZa vsako dobro reč, ki si za nas jo storil,

za vsak pogled v nebo, za Boga pri nas ti hvala.

Tak' malo dobrega v življenju smo si našli;

še sonce vsak večer za Trško goro za'jde.

Ref.: A ti si moj pastir, k Bogu me vodil vedno.

Zdaj pojemo vsi iz vsega srca hvala.

Foto

: Pet

er G

orja

n

SK

LE

P S

KA

VTS

KE

GA

LE

TA

Župnija svetega Ruperta Krško - Videm ob Savi

Spet skupaj

Sveta birma 2016 • 3

Sončno petkovo popoldne. Čas, ko si končno drznemo pomisliti, da si lahko odpočijemo od napornega tedna in malce zadihamo. Tudi krški skavti zelo radi vdihnemo del takšnega popoldneva, vendar povsem drugače, tako kot se za pravega skavta spodobi.

S hrano in vso drugo potrebno opremo se voditeljska av-tomobila odpravita v Koprivnico, kjer na svoji levi že opa-zimo gručo »oranžnih«. Vsi se podamo na pot, pripravljalna ekipa pa se odloči v avtomobila spraviti še nahrbtnike vseh udeležencev. Tako naloženi se, s pogledom le na levo stran-sko ogledalo in v četrti prestavi (ker v peto zaradi vse opreme, ki je tiščala na voznikov sedež, ni šlo) odpravimo Kozju na-proti.

Prav kmalu smo spet skupaj. Sedimo ob tabornem ognju, pojemo ažurno ustvarjeno himno vikenda in pričenjamo krški STEGN’ SE, naš drugi po vrsti. Ob žarečih iskricah se spominjamo časov, ko smo v našem mestu pričeli s skavt-

skimi norčijami. Toliko utrinkov je in vsak zase govori o svoji norosti, včasih grenkobi, pa vendar vedno neverjetni skavtski pripravljenosti. Biti tu za Boga in domovino. Biti zvest vedno in ob vsakem času.

Naslednji trenutek že gledamo le še majhen dim, ki je ostal od veličastnega ognja. Šotori spijo v zvezdnati noči, mi pa svoje misli pripravljamo na nov dan.

Jutranja taborna rutina nam je zlezla pod kožo. Že smo priča prijetni budnici in telovadbi, ki ji sledi najboljši skavt-ski zajtrk s kar tremi meniji – kruh s pašteto, marmelado in čokoladnim namazom. Nato pa ponosna drža v formaciji kvadrata, ki se pri nas vselej zgodi ob zgodnji deveti uri.

Foto

: arh

iv st

ega K

rško

1

Dan začinimo z znanjem orientacije in drugih veščin, ki smo jih usvojili tekom skavtskega leta, poskrbimo pa tudi za zdravega tekmovalnega duha in se v skupinah pomerimo v igranju Roverčka in Lova na cekin.

Od večera se poslovimo z igricami, bansi in poučnim kvi-zom, v mislih pa že pozdravljamo spalne vreče, ki nas vabijo v šotore.

Nekega jutra, ko se zdani in se glave ohladijo, voditelji ljubeče zbude svoje mlajše bratce in sestrice. Obrazi, ki so sedaj še zaspani in skremženi, čez uro in pol že ponosno pozdravljajo zastave, utrujena grla pa pojejo skavtsko in slovensko himno. Kmalu pozdravimo starše in Štepanjske medvede, nato pa se zatopimo v svoje misli in iščemo, tuhtamo, pre-mlevamo … moj najljubši skavtski trenutek …

Sedaj pa smo zbrani pod drevesom, ki nam daje senco v sončnem in vročem popoldnevu. Vsi sku-paj, volčiči, izvidniki in popotniki, starši ter odrasli skavti s podmladkom pojemo in se zahvaljujemo Njemu, ki nas je zbral in blagoslovil naš vikend. Ob pogledu na ta prizor se marsikomu zaiskrijo oči, na plan pa privrejo spomini na čase, ko smo bili še mlajši. Na našo deset let dolgo pot, ki je polna neprecenljivih spominov. Mi pa si imamo še toliko povedati … in še tolikokrat zapeti: »Tukaj zdaj pokleknemo vsi Tvoji zvesti skavti.«

Špela Černič

Foto

: arh

iv st

ega K

rško

1

22

KL

AN

ZA

ZD

RA

VJE

ML

AD

IH

Nerodno je včasih ljudem o čem spregovoriti. Še posebej o spolnosti. Čudno, ko pa ni nič bolj zvezano z našim rodom, s tem, kar kot ljudje smo, naš spol, naša naravna danost biti moški, biti ženska in iskati skupno harmonijo bivanja, ki bo vodila v srečo oba in rodila celo novo življenje.

Popotniki in popotnice iz Krškega smo po spodbudi pro-grama Za zdravje mladih, ki smo se mu že med letom priključili, prepoznali, da so včasih najtežja, najbolj »nerod-na« vprašanja, ki si jih postavljajo mladi, najbolj kričeči in na-jbolj vredni odkritega pogovora. Prav to smo hoteli ponuditi mladim iz naše okolice s projektom »Ti je nerodno? Nam ni.« Vodila nas je želja, da bi mladi začutili, kako lepo je biti moški ali ženska, da je naš spol različen, a prav zato čudovit. Poznati in znati vzljubiti samega sebe pa je znotraj dobrega odnosa enako pomembno kot poznati drugega, ga vzljubiti in biti z njim intimen, živeti zdrav odnos.

V soboto, 4. junija, smo se s 15. udeleženci našega projekta, mladimi od 8. razreda osnovne šola do 1. letnika srednje šole, zbrali v Domu krajanov v Dolenji vasi. Po začetnem ogreva-nju ob spoznavnih igrah smo zakorakali v tematiko našega skupnega druženja in smo spoznavali osnovne biološke, čustvene, duševne in socialne razlike med moškim in žensko. V zanimivih delavnicah smo spoznavali, kaj vse je pomem-bno, da se dobro počutimo in smo zdravi v svojem telesu, in kaj je pomembno razumeti o telesu drugega.

Po kratkem predahu in skupnem kosilu smo zopet razgibali svoje telo in svoje možgane v delavnicah, ki so nam poskušale odstreti pogled v osnove zdravega odnosa med moškim in

žensko. Obiskal nas je tudi strokovni gost, ginekolog, dr. Aljoša Preskar, in odgovoril na nekatera vprašanja mladih o spolnosti.

Ob koncu našega druženja smo mladim podarili še simbolična darila in spomine. Nasmehi na njihovih obrazih so pričali, da jim je bilo lepo in to je bila dovolj velika nagrada za vse nas, ki smo projekt izvajali. Veseli smo, da smo morda preplezali kakšen zid predsodka, da smo položili morda kakšno seme novega spoznanja in da smo zbrali pogum spregovoriti brez nerodnosti.

Hvala vsem našim potnikom in potnicam klana KKK1 za njihovo služenje, za ves trud, delo, ideje, podarjen čas in ta-lente, ki so ga vložili v svoj projekt. Hvala za pogum in dobro voljo, s katero ste izziv spremenili v uresničen cilj, težavnost v priložnost za rast nas vseh.

Urban Lesjak, Zaljubljeni u. orel Voditelj klana KKK1

Ti je nerodno?Nam ni!

KDO LAHKO DELI OBHAJILORedni, enkratni, stalni izredniOpazila sem, da so pri šmarnicah poleg duhovnika delili obhajilo različni ljudje. Ali obstaja kako pravilo, kdo lahko deli obhajilo? Ali lahko drugi ljudje samo pri šmarnicah oziroma takih, »posebnih« mašah, ali tudi pri ostalih? Hvala za vaš odgovor.

Vprašanje je kakor naročeno. Prav v tem času se odvija pose-ben »tečaj«, ki smo ga organizirali za nove »izredne« delilce obhajila, in sicer na ravni naše dekanije (to je bilo enkrat omenjeno tudi v nedeljskih oznanilih). Tečaja se udeležuje šest naših vernikov, ki bodo jeseni postali delilci obhajila.

No, ampak lepo po vrsti. Trenutek, ko pristopimo k svetemu obhajilu, je gotovo eden najpomembnejših pri sveti maši, saj vse, kar smo med prošnjami, pri darovanju, v svojem srcu »položili na oltar«, posvečeno prejemamo kot »kruh življenja«, prejemamo resnično »Kristusovo telo«, kakor vsa-kogar posamezno opomni tisti, ki podeljuje sveto obhajilo.

V evangeliju preberemo, da je pri prvi sveti maši – torej pri zadnji večerji – Jezus razlomil kruh, in ga podal učencem, oni pa so si ga razdelili naprej. Težko si predstavljamo, da se je Jezus postavil pred mizo, apostoli pa so se razvrstili v vrsto in bi Jezus vsakomur dal košček posvečenega hlebčka. Pri svetih mašah v zelo malih skupinah (npr. sveta maša zakonske, molitvene ali kake druge skupine) pristopimo k svetemu obhajilu podobno kot pri zadnji večerji. Posodico s hostijami podamo drug drugemu in vsak spoštljivo vzame hostijo in jo zaužije. Jasno je, da je to mogoče samo v skupi-nah, kjer so verniki, ki se svete maše udeležujejo, primerno pripravljeni, čutijo svetost dogajanja in naredijo to na pri-merno spoštljiv način.

Praviloma je pri svetih mašah redni delilec obhajila duhovnik. Pomagajo pa mu tudi drugi delilci obhajila, ki jim rečemo »izredni«. To so verniki, ki jih za to službo »poo-blasti« duhovnik po svoji presoji, vsekakor pa naj bodo taki, ki uživajo primeren ugled pri drugih vernikih, kakor to naročajo ustrezna liturgična navodila.

Izredni delilci obhajila pa so lahko dveh »vrst«. Zveni malo zapleteno, a je logično. Včasih se zgodi, da se pri sveti maši zbere veliko število vernikov in bi obhajilo – če bi obhajal duhovnik sam – to trajalo nerazumno dolgo. V takem primeru lahko duhovnik po svoji presoji izbere in poprosi

posameznega vernika, ki pomaga pri obhajanju. Takemu delilcu se »uradno« reče »enkratni izredni« delilec obhajila.

Obstaja pa tudi služba »stalnih izrednih« delilcev obhajila, to pa so taki verniki, ki so se na to službo posebej pripravili, od škofa dobijo poseben dokument in so z obredom posta-vljeni v tako »stalno« službo. V naši župniji sta taka »stalna izredna« delilca obhajila že Edvard Krieger in s. Veronika. Jeseni pa se jim bo pridružila zgoraj omenjena skupina, ki se prav v tem času pripravlja na to službo.

Vsekakor pa se mi zdi pomembno omeniti, da je tisti, ki deli sveto obhajilo, »nič« v primeri s tistim, ki ga pri svetem obhajilu prejmemo. Povsem narobe bi bilo misliti, da ima obhajilo drugačno vrednost, če nam ga podeli ta ali drugi vernik ali pa drugačno, če ga podeli duhovnik. Pred Bogom smo prav vsi majhni in nevredni, pa vendar po Njegovi do-broti prejemamo neprecenljive darove.

In še tole: vsaka služba, ki jo kdo v Cerkvi sprejme in skrbno opravlja, je znamenje velikodušnosti, ljubezni do Boga in do Cerkve. Pa naj gre za službo nekoga, ki ob sobotah čisti in krasi cerkev, ali pa službo nekoga, ki opravlja službo delilca svetega obhajila.

Župnik Mitja

(Če imate tudi vi vprašanje s področja krščanske vere, krščanskega življenja in podobno, ga pošljite na

urednistvo@videmcan.si in nanj bomo skušali najti odgovor.)

ZA

NIM

AL

O V

AS

JE

je glasilo župnije svetega Ruperta v Krškem - Videm ob Savi.

Ureja ga uredniški odbor: Špela Černič, Sara Capl, Tomaž Petan, Martina Makovec Žagar, Urban Lesjak in Mitja Markovič. Oblikovanje in priprava za tisk: Mitja Markovič.

Lektoriranje: Milena Žičkar Petan. Tisk: Koštomaj, Celje. Naklada: 700 izvodov.

Spletno mesto: Videmcan.SI.