videmčan 3-4 (2011)

2

Vas morda ne razganja več?

Birma 2011 • 3-4

OgenjSvetega

Duha

V nedeljo po tem, ko smo se navdušeni vrnili s šmarničnega izleta na Veliko planino, ko smo končali veroučno leto, ko je bila cerkev okrašena s plameneče rdečim cvetjem, smo praznovali binkošti.

V župniji pa je bilo ta teden še posebej živahno, saj se naši osmošolci pripravljajo na zakrament svete birme. In v te priprave so vključene njihove družine, botri, cela naša župnijska skupnost. Vse je oživelo, vse vre v pričakovanju … ne samo zaradi same slovesnosti, am-pak tudi v pričakovanju srečanja z našim škofom.

In … ali je sploh kje tu še mesto za Svetega Duha? Brez njega namreč vsega tega ne bi bilo. Brez tistih prvih

binkošti, ko je Sveti Duh v ognjenih jezikih prišel ne samo na glave apostolov, ampak predvsem v njihova srca in njihove duše, ne bi bilo niti naše birme niti naše Cerkve.

“Brez Svetega Duha je Bog daleč, Kristus ostaja v preteklosti, evan-gelij je mrtva črka, Cerkev je zgolj ena od organizacij.

Toda v Svetem Duhu je vs-tali Kristus navzoč, evangelij ima življenjsko moč, Cerkev je občestvo.” (Ignatios iz Latakije)

Kristjani se vsak dan spominjamo in kličemo Svetega Duha vsakič, ko naredimo križ, seveda ko se zavedamo tega, kar govorimo: V IMENU OČETA IN SINA IN SVETEGA DUHA. Vzrok, da o Duhu drugače malo govorimo, je morda v tem, ker smo preveč zaverovani v svoje materialne probleme in skrbi ter zemeljsko življenje. Svojih duš, svojega duhovnega sveta pa se

PO

ŽIR

EK

ZA

DU

ŠO

zavemo šele, ko nam ta svet odpove. Ko naenkrat ni nobenega denarja in nobenega bogastva tega sveta, ki bi moglo napolniti naše ranjeno srce, saj hrepeni po drugačni sreči.

V Svetem pismu je Duh predstavljen kot veter, kot ogenj, kot luč … kot nekaj, kar zaznamo, vidimo, česar ne moremo prijeti s svojo roko in spraviti v svoj žep.

Zato pa Cerkev takole moli k Svetemu Duhu:

“Pridi, srcem svetla luč, ki deliš darove vsem. Ti olajšaš nam bridkost, ti si dušam sladki gost.” Sveti Duh je resnično prisoten, je najlepše DARILO, ki nam ga je pustil Jezus, ko je odšel v nebo. Njegov veter zaveje v duši kot prijetna sapica, ki hladi vročino življenja ali pa kot ogenj, ki zažge srce z nenavadnim zanosom, da narediš nekaj, za kar si mislil, da ne boš nikoli sposoben narediti. Sveti Duh je tisti, ki že stoletja daje življenje Cerkvi in vse vernike po svetu povezuje v veliko družino, ki je nič ne more premagati.

Imamo upanje, da bo Sveti Duh tudi našim birmancem vlil v srce ljubezen, upanje in vero, ki bo živa in dejavna. Česar mi ne moremo storiti, lahko stori Duh: da mo-litev in zakramenti postanejo resnično naš in njihov vsakdanji kruh in ne le splošne »pobožne vaje«. Pa da ti naši mladi gredo skozi življenje z navdušenjem in ve-seljem, ker so kristjani, ki imajo gotovost Božje ljubezni, pogum Jezusove besede, in veselje, ki izhaja iz občestva z brati in sestrami.

“Pridi, Sveti Duh … Ljubeči Oče ubogih, dar, sijoč v svo-jih darovih; luč, ki preseva duše.Počitek za naš napor, predah v trdem delu, radost, ki obriše solze.Pridi, Sveti Duh!” (R. Cantalamessa)

s. Emanuela Žerdin

3

Vas morda ne razganja več?

Teja Omerzelanimatorka

Prepričana sem, da vas je kdaj »razganjalo«.

Tebe zdravnik, babica, dedek, odvetnica, sestra, stric, mami, tebe prijatelj … in ja, tudi tebe, ki tako resno to prebiraš.

Govorim o tistem valu navdušenja in pripravljenosti, narediti za nekoga ali nekaj prav vse. Recimo takrat, ko ste

bili »mladi in neumni« pa ste si od očeta »sposodili« avto (čeprav on za to sploh ni vedel), da bi se »pokazali« pred

tisto lepo punco, ki je sedaj vaša soproga. Pa takrat, ko ste »zabetonirali prvo plato« pri novi hiši, ali pa ko vam je žena povedala, da boste čez 9 mesecev ati, ter ko vam je šef povedal, da ste napredovali v službi in ko ste samo za

svojega prijatelja cel dan hodili na visoko goro in ga komaj spravili do vrha. Pa ko vas je tisti lepotec končno vprašal: »Bi

bila moja punca?« Razganjalo vas je verjetno tudi, ko ste nekega dne izrekli skavtsko obljubo, postali skavtski voditelji,

člani ŽPS, Karitas, animatorjev.

In kako je danes? Vas še razganja? Ste še tako navdušeni, da bi v tem trenutku izrekli besede:

»Veš, za kar sem živel, bi hotel še enkrat živeti?«

Duh, ki je v vas vzbujal vse te ideje, čustva in navdušenje, še živi. Sama se

večkrat sprašujem, če se me zadnje čase morda boji, saj bi rada ponovno začutila njegovo moč.

A veste, da je tisti lepotec še kar ob vas, tisto dekle je še vedno vaša soproga, tisto malo bitje, ki ste ga devet

mesecev nestrpno pričakovali in vam pravi ati/mami je še vedno ob vas in potrebuje vašo ljubezen, služba je še vedno tako dobra kot tisti dan, ko ste jo dobili. Tudi prijatelj, ki vas je nekoč privlekel na goro, še ni pozabil na vas in tista hiša, ki ste jo nekoč zgradili, je še vedno nekaj čisto posebnega. Tudi vse župnijske dejavnosti, ki so vas tako navduševale in izpopolnjevale, še vedno vsebujejo isti čar.

Ne, nič okoli mene in tebe ni samoumevno. Vse je tako posebno kot prvi dan. Ne smemo dovoliti, da nam naše dragocene stvari in ljubljene osebe postanejo navada in nekaj samoumevnega. Žal vam tokrat ne bo pomagal recept zdravnika.

Sveti Duh čaka. On je tisti, ki v nas razganja navdušenje in ljubezen. On je tisti, ki nam pomaga še v tako majhni stvari videti lepoto. Čaka, da mu dovolimo razpihati iskrico v žerjavici, ki še vedno tli nekje v nas. Morda le še v spominu. Vendar to je dovolj. Samo vprašanje je, če verjameš, da bo ponovno gorelo z istim žarom, z isto toplino.

Ne jemlješ priložnosti Svetemu Duhu, ampak sebi. Nikoli ni prepozno. Morda te prav naslednje strani vzpodbudijo, da te ponovno začne razganjati

4

Župnija svetega Ruperta Krško - Videm ob Savi

PR

IDI,

SV

ETI

DU

H

Birma 2011 • 3-4

Angel in vaška deklica

Čas letošnje pomladi je nekaj prav posebnega. Naš otrok je z neverjetnim žarom obiskoval ve-rouk, šmarnice in ministrantska srečanja. To me je vrnilo v čas moje mladosti, ko sem kot birmanka vestno izpolnjevala vse naloge, ki so bile povezane s pripravo na sveto birmo. Čeprav je bil takrat pov-sem drugačen čas, pa vseeno ima nekaj skupnih niti. Tedaj sem kot otrok zvedavo zrla okoli sebe in vse se mi je zdelo novo in nevsakdanje. Sedaj pa čas z lahkoto podčrtam s svojo zrelostjo, ki sem jo na-plastila z izkušnjami in sem zadovoljna, da bivam sedaj in tukaj. V življenju se vse zgodi z namenom in pot, ki jo prehodiš, nima povratka. Na vse strani se razprostirajo križišča in ko zapustiš krožišče, upaš, da greš v pravo smer.

Kot otrok sem imela svojega angela. Z njim sem se lahko pogovarjala prav o vsem. Ker sva si bila na ti, mu nisem dala imena. Tudi jaz sem bila le vaška

deklica, ki je sanjarila v zvezdno nebo in se od časa do časa ozrla naokoli: »Hej, ti, angel, si kje v bližini?« Prijeten dotik vetra me je vedno pobožal in vedela sem, da je z mano moj varuh, ki se je ponavadi strinjal z mojimi odločitvami. Tudi botro sva izbrala skupaj, skupaj sva se s kolesom vozila na priprave. Dobila sem tudi novo obleko, ki mi jo je dala sešiti botra. Prvič sem obiskala pravo šiviljo, ki mi je vzela mere. Tedaj sem bila suhljata, a imela sem dolge lase. Ne vem, zakaj so mi takšne malenkosti ostale v spominu, a pred sabo imam živo sliko dogodkov, ki so se vrstili. Dekleta smo se na sprejem svetega duha pripravljala po svoje, fantje zopet po svoje. Ve-liko smo si imele povedati o vsem mogočem, pa tudi učno snov smo vzele resneje od nasprotnega spola. Pred obiskom škofa nam je dal župnik še zadnja navodila o lepem vedenju in bil zadovoljen, ker smo se izkazali, ko nas je škof spraševal. Res veliko nas je pristopilo k birmi. Bilo je lepo in sončno vreme.

5

Zelo lepa slovesnost in nepregledna množica ljudi. Birmanci smo bili z botri razvrščeni okoli cerkve in moja botrca je rekla, da ima tremo. Z velikimi očmi sem gledala okoli sebe in zdelo se mi je imenitno, da je vse tako slovesno in obreda ni in ni hotelo biti konec. Ko je k nama pristopil škof, je kar dvakrat re-kel moji botri, naj roko položi na mojo ramo, potem mi je podelil blagoslov svete birme.

Popoldan je bilo pri nas veselo. Mama nas je pos-tregla s kosilom v lipovi senci na dvorišču. Fotogra-firali smo se na vse načine in z vseh mogočih kotov. Kar naprej je tekla beseda o minulem dogodku, ker botra ni in ni mogla pozabiti, kako je bila tako zme-dena, da je pozabila položiti roko na ramo. Ob tem je bilo veliko smeha in dobra volja je gostovala na vseh povabljenih. V sončno popoldne smo se celo od-pravili na sprehod skozi polje in bila sem presrečna. Od nekod je rahlo zapihal veter, ki mi je razmršil lase, jaz pa sem vedela, da me je pobožal moj angel, ki je neslišno stopal ob meni.

Marija Kalčič

Slika

je si

mbo

lična

Prava pot ...... široka ali ozka, vijugasta ali ravna, svetla ali temačna, strma ali položna, gladka ali kamnita, kratka ali dolga, rožnata ali trnova.

Ni važno, kakšna je, samo da je prava.

Katera pa je tista prava?

Vsakemu od nas je Bog določil drugačno in vendar vodijo vse k istemu cilju – k večni svetlobi.

Pri nas si jo skušamo tlakovati v neskončen mozaik, ki vsak dan dobiva nove barvne odtenke. Ko sva bila še sama, so bili v njem le drobni kamenčki, ki so z zakramentom poroke začeli utrjevati čvrst temelj najinega življenja.

Danes pa z otrokoma vred bogatimo ta mozaik, ki je še veliko bolj pisan, kamenčki v njem pa se lesketajo.

Kmalu bomo temelj naše družine oplemenitili z Blaževim prejemom zakramenta svete birme, ki bo po-globila vero, upanje in ljubezen. Vsi smo že v radostnem pričakovanju - prihod Svetega Duha, z njim pa darovi, položeni v srce našega birmanca, ki morda zaradi svoje brezskrbne mladosti še ne bo mogel v celoti dojeti pomena tega dogodka. Vendar mu vseeno zaupamo in smo trdno prepričani, da bo prejete darove nesebično delil z drugimi. Pri vsem tem mu bomo stali ob strani, mu pomagali, ga usmerjali in skupaj poglabljali vero v preprosto, čisto in skladno življenje.

In prava pot?

Ko bomo darove, ki so nam namenjeni, delili z drugimi, bo življenje teklo po pravi poti.

Mateja Plestenjak

6


PR

IDI,

SV

ETI

DU

H

Birma 2011 • 3-4

Potrditev duhovne zrelosti

Ko pobrskam po spominu v čas moje priprave na birmo in same birme, se prebudijo prijetni spomini ...

Zakrament svete birme je simbolični prehod oz. potrditev duhovne zrelosti in se podeljuje v obdobju odraščanja otroka, vtisne nam neizbrisno zna-menje, nas obdaruje, da lahko nadaljujemo pot v krščanstvo z darom Svetega Duha, nas bolj poveže z vero, s cerkvijo in okrepi, da s svojimi dejanji in besedo širimo ter utrjujemo vero. Sama sem duhov-no zrelost, kot večina od nas, dosegla kasneje.

Starši se mnogokrat sprašujemo, ali svoje otroke vodimo po pravih poteh, ubiramo prave prijeme pri vzgoji. Otroci so v teh najstniških letih še pose-bej občutljivi, včasih na malenkosti, včasih s stvarmi in vprašanji, na katere težko najdeš pravilni odgo-vor oz. se nam poraja dvom v pravilno postopanje. Tako kot je Jezusa napolnjeval Sveti Duh, želimo, da tudi nas navdihuje in nam pomaga modro vzgajati naše otroke, nam daje moč spopadati se s težkimi

trenutki, ubraniti se skušnjavi in sprejemati pravilne odločitve v negotovih trenutkih.

Tudi boter naj bi imel pri tem pomembno vlogo, saj je s svojim poslanstvom pripravljen pomagati birmancu na poti do vere, kot opora v dobrem in slabem, skratka oseba, ki spremlja birmanca na njegovi življenjski poti in pomaga staršem v tem po-slanstvu. Simbolično bi ga lahko prikazali kot nek »tretji steber«, če izpostavimo, da prvi in drugi steber predstavljata starša.

Darovi Svetega Duha, ki jih prejmemo ob pre-jemu zakramenta svete birme, nam utirajo pot v življenje, dajejo modrost, moč, razumevanje, znanje, poglabljanje in ustvarjanje pogleda o veri in kul-turi, pravilno usmerjanje pri soočanju z ovirami na življenjski poti, spoštljivosti do Boga, sebe in drugih ljudi okoli nas.

Aleksandra Žnideršič

7

In kako so potekale priprave na birmo skozi očala nas, birmancev in birmank? Kot verjetno večina pred nami tudi mi nestrpno čakamo ta dan, dan, ko bomo prejeli skrivnostnega Svetega Duha in njegove darove.

Na zakrament svete birme smo se pripravljali pravzaprav ves čas, posebej intenzivno pa smo se nanj začeli pripravljati sredi leta. Priprave na birmo so bile včasih naporne, a hkrati tudi zelo zabavne in poučne. Januarja smo se tako odpravili na duhovni vikend. Bilo je SUPER!

Čas je hitro mineval in kmalu smo morali začeti kupovati oblekice za birmo. Vsi že komaj čakamo, da vidimo drug drugega v novih oblekah, čevljih in frizuri. Tudi vse to bo pripomoglo k prazničnemu razpoloženju.

Pred birmo še v šoping

Žal brez napornega ‘šopinga’ ne moreš izgledati su-per in nov. Zato smo nekateri potrebovali kar nekaj sprehodov po trgovinah, da smo dobili željene stvari. Šli smo v Ljubljano, nekateri v Zagreb; na koncu pa smo kaj kupili tudi v Krškem. Vendar pa se na birmo nismo pripravljali le s ‘šopingi’, pač pa tudi z veroučnimi urami. In ne čakamo le dneva, ko se bomo novo oblekli, ampak predvsem Svetega Duha in trenutek, ko bomo nekako postali odrasli kri-stjani.

Potem ko smo si pridobili dovolj verskega znanja in ga pokazali v »preizkusu znanja«, nas je pričakala še ena pomembna stvar. Devetdnevnica. Bilo je nekaj sprememb, vendar smo se na koncu le uskladili in začeli v nedeljo. V torek nas je obiskal naš škof Sta-nislav Lipovšek. Maša z njim je bila zelo zanimiva. Spraševal nas je, kaj smo se naučili med letom in na večino vprašanj kar sam odgovoril. V četrtek smo imeli čiščenje cerkve. Bilo je zabavno in naporno. Dekleta in mame smo čistile notranjost, naši pridni fantje pa so poskrbeli za lepo okolico.

Sedaj čakamo samo še veliki dan. Če dobro pomisli-mo, je za sprejem zakramenta svete birme potrebno veliko več priprav, kot smo mislili. A gotovo se splača.

Ana, Patricija in Ela

Foto

grafi

ji sta

sim

bolič

ni

8


PR

IDI,

SV

ETI

DU

H

Birma 2011 • 3-4

Ljudje ne merimo časa samo v urah in datumih. To namesto nas dela narava, ki nam vsake toliko časa izstavi račun, ki se praviloma ne meni za nas in nikoli ne čaka naše privolitve. Pride in vzame svoj dolg. Z ljudmi je drugače. Razumljivo. Saj življenje ni igra, ki ji lahko sami določimo polčase, tretjine in četrtine. To določajo naši soigralci v življenju in spleti okoliščin. Šele čez leta se obrnemo nazaj in rečemo: »To so bili dobri časi!« ali »Še sreča, da je ta grozni čas za nami!« Trenutki, ki nas spremenijo, so tisti, ki postavijo naše mejnike, od koder se potem obračamo nazaj in štejemo dneve znova: »Pet let odkar sva se prvič videla, en mesec od prvega poljuba, tri leta odkar ga ni več med nami.«

To vsi vemo. Če slučajno pozabimo, nas na to prijazno spomnijo ravno tisti, za katere se mi tolikokrat zdi, da jih je čas že zdavnaj povozil in jim nihče več ne verjame. Pa ven-dar se vedno priplazijo v časopise in reklamne minute na televiziji. Kot kaže uspešno. Vedo namreč, da ljudje potrebujemo nove začetke, ki bodo dobri in drugačni, ki bodo spreme-nili naša življenja in nikoli nič več ne bo kot PREJ. Saj poznate te stvari. Menda ne boste rekli, da še niste nikoli videli česa takšnega:

Ali česa takšnega:

Mislim, da mi ni potrebno da-jati dodatnih primerov, niti tega, da je popolna sprememba našega življenja in s tem povsem nov čas za nas 100% zagotovljena in, kar je seveda najlepše, skoraj brez vsakršnega našega truda. Ljudje potiho verjamemo v te stvari, pa naj se zdijo še tako nemogoče. In če smo sposobni verjeti temu, zakaj ne bi verjeli še čemu podobnemu in, verjemite mi, dosti bolj verjetnemu čudežu. Če zaupamo v praške, na-prave in sploh vsemogoče reči, ki jih je izdelal človek, da bi spremenil svoje življenje na bolje, kakšen razlog sploh moramo imeti, da ne verja-memo v »reč«, ki jo daje sam Bog z istim razlogom? »Čudežna reč« se imenuje Sveti Duh. Navodila za uporabo so povsem preprosta. Daje

Pred birmo in po njej

PREJ POTEM

PREJ POTEM

9

se vsem, ki so vsaj toliko veliki, da približno vedo, da niso dobili pač še eno »reč«, ampak nekaj, kar bo res spremenilo njihovo življenje in s tem računajo. Brez skrbi. Bog nima kaj prida propagandne službe in ne gleda na svoj profit, tako Njegova obljuba o Svetem Duhu pod velikimi mastnimi črkami: »Ne bojte se! Prejeli boste moč, ko bo Sveti Duh prišel nad vas in vas bo učil vsega!«, ne skriva na dnu strani tistega čisto drobnega tiska, ki pravi, da to de-lamo na lastno odgovornost, da je to mogoče samo v torek in četrtek in da obstajajo stranski učinki v smislu bolečine v mišicah, glavobola in prebavnih motenj. Res torej ne razumem, zakaj ne verjamemo.

Morda pa je res. Morda je krivo ravno to, kar sem naštel. Morda so nas zmedle tako opevane čudežne spremembe, ki se nikoli prav zares ne končajo tako lepo kot na televiziji in v časopisih. Zmede nas misel na podobno »čudežnost« prihoda Sve-tega Duha in vsi vemo, da tam, kjer so predobri rezultati, nekaj smrdi in ni v redu. Preprosto ni mogoče si mislimo. Preprosto ne verjamemo, da bi lahko sam Bog spremenil mo-jega sina, našega nadležnega sošolca ali sosedovo vase zagledano hčer v boljšega človeka. Prav imate, seveda ni mogoče! Sveti Duh ne deluje na takšen način in ne zanima ga medij-ska odmevnost njegovih dejanj. Tako zelo redko naredi to, kar naj bi bila »popolna preobrazba«, ki bi se prodajala in prepričala vsakega. Navsezadnje naši birmanci dan ali teden in mesec po birmi redko iz-gledajo takole:

Oddahnite se. Ni vam potrebno verjeti v nič takšnega. Raje ver-jemite v to, kar je res. Raje poglejte v tiste, ki so ga prejeli in vsaj malo verjeli. Sam imam to srečo, da jih letos spremljam. Doživel sem nji-hov PREJ in POTEM in ne morem vam njihove drugačnosti pokazati s sliko, ne s čudovitimi številkami o njihovih velikih podvigih. Lahko pa vam povem, da ti mladi že celo leto trgajo svoje ure in minute, prila-gajajo svoje šolske urnike, treninge plavanja, klavirja in še česa, samo zato, da pridejo v župnišče. Tam se posedemo okoli iste mize in govori-mo in pojemo, pečemo in kuhamo, režemo in barvamo. Prepričan sem, da se, tako kot sam, tudi oni ponos-no in z nasmehom na obrazu ozirajo nazaj na prehojeno pot tega leta, leta, ki je bilo prvo, odkar so prejeli Svetega Duha. Sadovi? Zanimajo vas sadovi? A ni Bog rekel, da bo sad Duha v tem, da bomo njegove priče? Če niste videli njihovega pričevanja, potem ne hodimo v isto cerkev, ker je nemogoče zgrešiti njihov trud s petjem in ministriranjem, z zvestobo skavtski obljubi, rednim obiskom šmarnic, z birmanskimi duhovnimi vajami in oratorijem. Tu so. Priče so. To so sadovi Duha. Čudež pred našimi očmi.

Urban Lesjak

PREJ POTEM

10


PR

IDI,

SV

ETI

DU

H

Birma 2011 • 3-4

Sedaj vem, kaj je

Sveti DuhKot majhna deklica sem se zelo težko srečevala z odpovedjo. Kljub vztrajnosti staršev in njunemu dopovedovanju, da si neke stvari že prerasel in jih ne potrebuješ več, sem se sama temu vedno znova upirala.

Spomnim se leta priprav na svojo sveto birmo in ljudi, ki so dobrodušno skrbeli, da bo naše »zadnje« veroučno leto tisto, ki bo v spominu ostalo najdlje. Nikoli nisem niti pomislila, da ima naše župnišče še toliko prostorov razen učilnice in hodnika; da animatorjem dovolijo kositi župnijski travnik; da se tu vsak dan zvrsti nešteto ljudi, ki krasijo cerkev, skrbijo za župnijski urad, postorijo še marsikatera druga dela, in da vsega tega ne počne župnik sam. Kljub vsemu temu pa si nisem nikoli predstavljala, da bom nekoč tudi sama tu skoraj doma, vse dokler …

Bilo je toplo junijsko dopoldne in vedeli smo, da k nam prihaja vroče poletje. Zanimivo je le to, da sama nisem čutila niti sapice toplote, ki je drugim pošteno močila obraze. Ob pričakovanju birmanja in tega, da bom vase sprejela nekaj, nekoga, za katerega sploh ne vem, kako izgleda in kakšne načrte ima z menoj, me je spreletaval srh. Kaj sploh je Sveti Duh, kako izgleda, kam se bo naselil? Nešteto je bilo vprašanj, na katera si nisem znala odgovoriti, vse dokler ni-sem pristopila do prijaznega in sproščenega škofa, pogled nanj pa je bil zgrožen, ponižen in poln pričakovanja. Spomnim se besed, ki mi jih je iz-rekel ob čestitki: »Želim ti, da bi postala vestna in vzorna kristjanka in da bi svojo vero z gorečnostjo širila med ljudmi.« Njegov glas je odmeval nekje glo-boko, čeprav nisem vedela, kaj bi trenutno počela s kupčkom besed, ki so mi bile dane, kot vodilo. Vzor-na kristjanka? Kako je to sploh mogoče? Saj komaj pridem k nedeljski maši … Vera? Jaz verujem? Sicer pa sploh ne vem, kako bi to opredelila.

Letos mineva četrto leto, odkar sem stopila na pot animatorke. Vedno rada ponavljam, da je izpolnje-vati takšno poslanstvo težko, kajti si »učitelj« brez knjige. Tu nimaš učnega načrta, imaš le pripomoček – Sveto pismo; kako boš animiral druge, pa je stvar tebe samega in tvoje pripravljenosti. Sedaj vem, kaj je Sveti Duh in tudi vem, kakšno nalogo ima zame. Izmed njegovih sedmih darov, ki mi jih je podaril, je vredno omeniti prav tistega nenapisanega. Dal mi je možnost, da postanem del skupnosti, del ljudi. Poslal mi je mlajše, da lahko z njimi pojem, se ig-ram, jim pripovedujem o Bogu in njegovih dejanjih; pa tudi starejše, ki me vsak dan učijo novih stvari in v meni vidijo prihodnost. Pri vseh teh ljudeh je odpoved nekaj lepega, saj z njo pridobim veliko lepših stvari. Čeprav je izgledalo nemogoče, sem sedaj tudi sama del velike skupnosti, vsak dan, ki ga preživim tukaj, pa v meni zbudi lep spomin na sprejem Svetega Duha. Skupaj s toplino v srcu spre-minjam svet in ne glede na to, kako optimistično to zveni, vem, da je mogoče. »Saj mi daje modrost, da moja krepost ga v plamen goreč spremeni!«

Špela Černič, animatorka

Foto

: Mat

ej Br

ili

11

Naj hodijov siju

te LučiOtroci so božji dar in z vsakim novim rojstvom nam Bog sporoča, da ne bo nikoli obupal nad človeškim rodom. Z vsakim novim birmancem pa mi, starši, sporočamo Bogu, da smo v življenju izbrali pot Nje-gove svetlobe in topline ter z največjo radostjo naše otroke predajamo v objem Njegove milosti.

Naši otroci bodo to nedeljo prejeli zakrament Svete birme – Božjo milost in darove Svetega Duha: dar modrosti, dar umnosti, dar svéta, dar moči, dar ved-nosti, dar pobožnosti in dar strahu Božjega.

Bog je človeku ob njegovem stvarstvu podaril svo-bodo razmišljanja in odločanja. Le tako je lahko spoznal ljudi, ki v srcih resnično nosijo Njegovo obličje in na ustnicah Njegovo ime. Vsaka beseda,

vsak gib, dejanje in misel, ki se rodi iz ljubezni do Stvarnika, je lahko trdna a hkrati nežna, ljubeča pa vendar tudi kritična, prijazna in ostra, vedno in povsod pa pravična, razumevajoča in usmiljena. Biti božji otrok ni samo privilegij, je izbira vsakega posameznika, ki velikokrat ni enostavna ne lahka, saj na nas vsak dan prežijo številne pasti, laži, utvare in neresnice in le s trdno vero in Njegovo nesebično ljubeznijo lahko spoznamo pravo pot do našega Odrešenika. To nedeljo bomo v cerkvi svetega Ruper-ta vsi samo božji otroci, neizmerno srečni, da smo sprejeli Boga z odprtimi rokami in čistih src takrat, ko se nas je dotaknil.

Jezus je rekel, da je luč sveta. Kdor mu sledi, ne bo nikoli hodil v temi, temveč ga bo spremljala luč življenja.

Naj hodijo naši birmanci v siju te luči dan za dnem, naj vidijo ob sebi Jezusa, naj čutijo Njegovo brezmej-no ljubezen in jo delijo z vsemi, ki jo potrebujejo in jo želijo sprejeti.

Violetta M. Freeland

12


ŽU

PN

IJS

KI

PR

AZ

NIK

20

11

Birma 2011 • 3-4

Praznovanje v moji, tvoji, naši župniji je nekaj poseb-nega. Dogaja se na zadnjo nedeljo v najlepšem mesecu. Župnijskemu prazniku pravim »mala« 850-letnica in mi pomeni praznik združevanja, povezovanja, spoz-navanja različnosti, zakonske ljubezni, predstavitev dejavnosti v župniji, slovesno sveto mašo, župnijska priznanja, zaključek šmarnic in praznik radosti ter Njegove navzočnosti med nami.

NOSITE BREMENA DRUG DRUGEMU!Zbrani pod varstvom sv. Ruperta smo skupaj daro- vali sveto mašo. Z razmišljanji in bogatimi izkuš-njami so nas k dobremu vzpodbudile sodelavke Ka-ritas, Urban je v svojem slogu, ki se dotakne vsako-gar, v pridigi nagovoril vse zbrane, Mitja nas je vse povezal v skupni daritvi in blagoslovil naše jubilan-te, za katere je poskrbela in katerim je šopek na prsi pripela Alenka. Pri sveti maši je bil prisoten tudi naš župan, Franc Bogovič, ki je ob koncu čestital vsem jubilantom in prejemnikom župnijskih priznanj ter pozdravil vse zbrane.

Župnijski praznik

13

Šmarničarji so »objeli« oltar, pesem Ga je slavila v vseh treh harmonijah – v iskrivih in razigranih otroških napevih, v ritmu mladostnega duha in srca in v harmoničnih melodijah mešanega zbora. Kako drugačno, pa vendar vsi na isti poti, obrnjeni v isto smer, vsi v Njem in Zanj.

Zunaj so nas pričakali zvoki žive glasbe in omamni vonj jedi, ki so nahranile še naše telo. V športnem druženju in v želji po krepitvi zdravja, so se najbolj vzdržljivi popoldne udeležili še družinskega kolesar-skega maratona.

NOSITE BREMENA DRUG DRUGEMU!Poseben občutek je, ko v sprednjih klopeh med ju-bilanti poiščeš svoja starša – tvoja in moja. Dvojno veselje, dvojna sreča, dvojno praznovanje in ponos vnukov!

Foto

: Pet

er G

orja

n

14


ŽU

PN

IJS

KI

PR

AZ

NIK

20

11

Birma 2011 • 3-4

NOSITE BREMENA DRUG DRUGEMU!Ni manjkalo zahval in čestitk.

Jubilanti, hvala za vaš zgled.

Skupina Karitas, hvala vam za vsa dejanja dobrote.

Urban, hvala za tvojo pozornost in ljubezen do naše župnije.

Mitja, hvala za duhovno bogastvo, ki ga deliš z nami in za pomoč pri iskanju Njega. Čestitke za tvojih 10 let duhovništva.

NOSITE BREMENA DRUG DRUGEMU!Anica – ženska »za akcijo«. Brez velikih besed, brez filozofiranja. V pravem trenutku ve, kaj je treba storiti in za to ne pričakuje plačila. Spoznala sem jo na letošnjih Zlatih letih. Ve, kako je, ko potrpežljivo nosiš svoje breme in breme drugega. Čestitamo, Anica!

Edi – član Slavkove mladinske skupine, dolgoletni prijatelj. Vedno dobre volje, vedno pripravljen poma-gati. Brez posebnih vprašanj mirne roke zapisuje župnijske dogodke, glas bere Njegovo besedo. Ve, kako je, ko z zaupanjem nosiš svoje breme in breme drugega. Čestitamo, Edi!

15

Luka – moder mož, poln življenjskih izkušenj in preizkušenj. Ponosen na svojo družino. Tako pre-prost, tako iskren. Svoja doživetja rad prenaša na mlajše. Tudi njega sem spoznala na letošnjih Zlatih letih. Ve, kako je, ko požrtvovalno nosiš svoje breme in breme drugega. Čestitamo, Luka!

NOSITE BREMENA DRUG DRUGEMU!Potrpežljivo, požrtvovalno in z zaupanjem …

Manja

Foto

: Pet

er G

orja

n

16


PR

VO

OB

HA

JA

NS

KI

PR

AZ

NIK

Birma 2011 • 3-4

Vrstice Svetega pisma nas vabijo: “To je dan, ki ga je naredil Gospod, radujmo se in se ga veselimo.” In mi, kristjani, imamo razlog za VESELJE … ne glede na to, kaj vse nosimo v sebi:

… kajti ON, KI DELI ZGODOVINO pred in po našem štetju, je tebi in meni izkazal ljubezen do konca.

… ker ON, KATEREGA IME VZNEMIRJA že to-liko stoletij, je na veliko noč pustil grob pra-zen in dokazal svojo Božjo identiteto.

… kajti ON, KATEREGA ZAKONI VELJAJO NA VEKE in se ne menjajo na vsake štiri leta, nam daje SVOJO ZANESLJIVO BESEDO RESNICE, TOLAŽBE IN UPANJA.

… KER ON, ki nam je dal življenje in nam je podaril otroke in nam jih je zaupal v vzgojo

in v varstvo, JE SEDAJ SREDI MED NAMI! JE TUKAJ. IN MI SMO PRI NJEM.

Se poraja dvom? Nič zato.RESNICA OSTAJA, ostaja nespremenjena. Le moj odnos do nje - mene odraža.

Dan, ki ga je naredil Gospod

Foto

: Milo

š Kuk

oviči

č

17

Ali ste že slišali za MALEGA PRINCA? Takole pravi: KDOR HOČE VIDETI, MORA GLEDATI S SRCEM. BISTVO JE OČEM NEVIDNO.

Ja, kaj pa to pomeni?… bistvo je očem nevidno … gledati s srcem … Kako pa se gleda s srcem?

To pomeni …

KDOR HOČE VIDETI PRAV, mora te oči zapreti …

In šele takrat se odprejo oči srca, ki pa vidijo drugače, kot pa te telesne oči.

KADARKOLI boš prejel Jezusa, ZAPRI TE OČI … IN ODPRLE SE TI BODO OČI SRCA.

Takrat boš pa lahko videl tudi Jezusa. Jezus te bo vedno poslušal z ljubeznijo in vedno bo imel čas zate!

* * *

Žal pa so skozi čas našega življenja v ta čist, prelep odnos do Troedinega nastale bariere.

Le-te odraslemu racionalnemu človeku ne dovolijo, da bi zlezel v Gospodovo naročje.

Zato je nam, odraslim, Jezus dal otroke za zgled!

Pozdravni nagovor mame Renate Mavrek

Foto

: Milo

š Kuk

oviči

č

18


NO

VIC

E Ž

UP

NIJ

SK

EG

A Ž

IVL

JE

NJA

Foto

: Pet

er G

orja

n

Birma 2011 • 3-4

Kaj so šmarnice? Rože, ki omamno širijo svoj vonj, pa tudi maše, pri katerih se zbiramo s priprošnjo Mariji v mesecu maju. Pri nas se takrat najbolj živo prepleta staro z mladim, novost s tradicijo, umir-jenost z razigranostjo, sakralnost z domačnostjo …

Kaj jih dela drugačne od drugih svetih maš?

Pravzaprav vse, kar se takrat odvija. Sedenje na oblazinjenih tleh prezbiterija ali katedrale za gr-mom, kjer utihneš, ko vlak drdra mimo … Prepe-vanje pesmi ob spremljavi kitar, ki donijo znotraj in zunaj nas … Prebiranje uvodov, prošenj, zahval … Ko-liko zadreg, rdečic, najrazličnejših prebliskov se ro-jeva medtem … Pričakovanje zgodbe … Ko ji dam svoj glas, ji vdihnem življenje in pred očmi šmarničarjev se odvijajo filmi neslutenih razsežnosti … Na koncu pa še nalepke, ki jih je nekdo že dolgo nazaj skrbno pripravil.

Tako vsak izmed prisotnih zavedno ali ne ustvarja vzdušje, ki nas povezuje v enost z vsem, kar je.

In ko vse potihne in mine, ko se izgubijo besede in zbledijo spomini, je to edino, kar ostane. Zato se je vredno čutiti in biti del nje.

Martina Makovec Žagar

Šmarnice

Foto

: Pet

er G

orja

n

V maju je potekal Posavski festival prostovoljstva, katerega sva se udeležili tudi prostovoljki župnijske Karitas in ga doživeli kot vzpodbudo za tisto, kar delava skupaj s sodelavci. Ker nam motivacija kdaj pa kdaj splahni, prav pride vsaka vzpodbuda. To so tudi zgodbe ljudi, ki so v težkih časih prisiljeni potrkati na nešteto vrat, pri tem pa ne izgubijo upanja in vere. Zgodba neke delavke, je zgodba mnogih v naši deželi ...

Direktor je rekel: »Zmanjšal se je obseg dela. Nismo dobili novih naročil. Veste, kriza, recesija. Pogodbe vam, žal, ne moremo podaljšati. Če bo več naročil, vas lahko ponovno zaposlimo. Srečno.« Bla, bla sem si mislila. Še nikogar niso. Kaj pa zdaj? Najprej prijava na borzi dela. In bla, bla. Kaj pa naj rečem otrokom? Bližajo se prazniki. Kaj naj praznujem? V prsih me boli. Misli prehitevajo ena drugo. Zakaj jaz? Kaj sem naredila narobe? Nekaj je že narobe z menoj, da se mi to dogaja. Jeza. Peljem mimo cerkve. Gospod, zakaj? Ne, ne grem noter! Odločim se in vseeno vstopim. Prazna je. O, Jezus, svetuj mi. O, Marija, potolaži me. Dolgo sem molila in počasi se je vame naselil mir. Hvala ti Gospod. Odločila sem se. Moji otroci ne bodo vedeli, da je mama žalostna. Imeli bomo prave praznike. Šele po praznikih bom razmišljala, kako naprej. Odločila sem se, da ne bom odvisna od nikogar drugega več, kot le od same sebe in božje pomoči. Znam delati, dobra sem, izkušenj imam na pretek. Koliko bom naredila, toliko bomo imeli. Hvala staršem, da so me vzgojili v poštenega in skromnega človeka. Ne potrebujem dosti.

Šest mesecev je trajala moja brezposelnost. Ni bilo lahko. Potrebno je bilo odpreti mnogo vrat pa tudi marsikatera zapreti, da smo sedaj lahko zadovoljni. Hvaležna sem Karitas in Rdečemu križu, da so nam pristopili na pomoč v težki situaciji. Vsak dan pa se zahvaljujem Jezusu in Mariji, da sta mi svetovala in me potolažila.

Ivanka in Vesna

Vzpodbuda

20


NO

VIC

E Ž

UP

NIJ

SK

EG

A Ž

IVL

JE

NJA

Šmarničarji, ministranti in Iskrice na izletu

Foto

: And

reas

Rep

še

21

Kamnik - Velika planina - Kamniška Bistrica - sestre karmeličanke

Foto

: And

reas

Rep

še

22


SK

LE

P S

KA

VTS

KE

GA

LE

TA

Birma 2011 • 3-4

Letošnji sklep skavtskega leta je bil nekaj posebnega, saj smo se srečali tudi starši vseh starostnih skupin stega, ki je zajemal tako najmlajše volčiče, izvidnike in vodnice ter najstarejše popotnike. Lahko rečeva, da je potekal pravi župnijski praznik mladine. Ne-koliko čemerno vreme ni zmotilo dobro priprav-ljenega nadomestnega načrta, in če je človek iskren, lahko dogodek opiše z besedami »pili smo med«.

Vedno dobro razpoloženi voditelji so nas kljub kaplji-cam dežja z nasmehom pospremili v telovadnico šole, kjer smo se razdelili v barvne skupine. Kot običajno smo si skupine izbrale imena in klic za pripadnost in tekmovanje se je začelo. Skozi tekmovanje in ob prikazu fotografij smo tudi starši spoznavali zado-voljstvo otrok in podoživljali trenutke, ki jih otroci doživeto pripovedujejo po zimskem taboru in drugih skavtskih srečanjih. Ni bilo pomembno, kdo je bil s kom v ekipi. Izkazalo se je, da se otroci med sabo dobro razumejo, najmlajši so se brez zavor družili z najstarejšimi skavti, kot bi prijateljevali že dolga leta. Prijateljstvo, ki se tke med mladimi, je zagotovo do-

bra osnova za razvoj medčloveških odnosov in grad-nik, ki bo skupnost v prihodnosti še bolj povezal. Dlje kot je potekalo tekmovanje, bolj smo se tudi starši navzeli igrivosti, lahko bi rekli, da smo tudi mi “not’ padli”. Zavedamo se, da se premalo družimo, da bi za skupnost naredili kaj več. Res je, da so časi drugačni, hitreje se živi, pa vendar je potrebno razumeti, da vs-akdo sam sebi ne more biti dovolj. Lepo je ob igri in tekmovanju razumeti, kako drugi razmišlja in dobra rešitev se vedno lahko nadgradi.

Tudi starši smo not’ padli

Foto

: Kla

ra K

ukov

ičič i

n Pe

ter G

orja

n

Ob doživetem smo začutili potrebo po skupnem večnamenskem prostoru, ki bi bil ob tovrstnih potrebah vedno na voljo naši skupnosti. Razumeva, da nikoli ne bomo kot župnijska skupnost tako bo-gati, da se bodo potrebni prostori zgradili in obnovi-li brez našega vloženega truda. Tudi starši mladih, ki vidimo prihodnost in poslanstvo župnije, bi lahko enotno pristopili, tokrat k prenovi župnijskega doma in obnovi fasade župnijske cerkve, ki nas čaka v prihodnjih mesecih in tako pokazali mla-dim, da tudi mi zmoremo in da je misel župnijskega praznika »Nosite bremena drug drugemu« mogoče zaživeti. Meniva, da je napočil čas in da NAM bo SKUPAJ uspelo.

Jožica in Andreas Repše

Foto

: Kla

ra K

ukov

ičič i

n Pe

ter G

orja

n


Birma 2011 • 3-4

Mnogo lepega smo zadnje čase slišali in brali o sestri frančiškanki z Rese, pokojni sestri Bernardeti Pečnik, ki je letos v velikem tednu odšla v večnost. Tudi jaz imam nanjo drag in hvaležen spomin, ki bi ga rada kot kamenček dodala k mozaiku njenih dobrih del. Po pri-hodu iz Črne gore na Videm, h kapeli svetega Jožefa, še z dvema Slovenkama, v bližino svo-jega rojstnega kraja, družini bratov, sester in nečakov, se je pričelo njeno tretje življenjsko obdobje. Zaradi socialnega čuta je znala prisluhniti potrebam in stiskam ljudi v svoji oko-lici. Bila je komunikativna in je takoj navezala stike z župnijo, s sosedi. Zlasti hitro in zlahka si je pridobila naklonjenost otrok zaradi ve-dre narave in materinskega čuta.

KADAR SONČEK SVETI, SKUŠAJ GA POSNETI, ČE PA SONČKA NI, PA BODI SONČEK TI!

To je ljubka pesmica, ki jo po njeni zaslugi mnogi poznamo že dolgo let. Je dragocena dediščina njene preproste kmečke matere. Ne bo pozabljena, ker prehaja iz roda v rod.

Takrat, pred 40. leti, v kraju še nismo imeli jasli, vrtca za najmlajše. Zaposlene mamice smo imele le 105 dni porodniškega dopusta. Tiste, ki nismo imele svojih mater, smo se znašle v stiski, kam z majhnim otrokom, ko se je bilo treba tako kmalu po porodu vrniti v službo. Še prav živo se spominjam, kako je bilo težko, ko neko soboto še nismo vedeli, kam z najmlajšim Jernejčkom, v ponedeljek pa je bilo treba ponovno v službo. A do-bri Bog nam je tisto nedeljo poslal »angela varuha«, sestro Bernardeto na pomoč. Kljub temu da je imela na bolniški postelji svojo os-tarelo mamo, nam ni odrekla pomoči. Za leto in nekaj mesecev je sprejela v dopoldansko varstvo našega najmlajšega sina. Vsako jutro je prihajala v blok, kjer smo stanovali in bila ljubeča varuška. Nanjo smo se popolnoma zanesli. Poleg te in mnogo drugih obveznos-ti, polna delovne vneme in energije, se je odločila, da opravi še šoferski izpit. S trudom,

s. Bernardeti v spomin

SREDA, 22. JUNIJ 2011ob zaključku devetdnevnice ob 20-letnici neodvisne Slovenije

INICIATIVNA SKUPINA ZA DAN MOLITVE IN POSTA SVET KATOLIŠKIH LAIKOV SLOVENIJE-SKLS, Ulica Janeza Pavla 13, Ljubljana

www.nasadomovina.siwww.nasadomovina.si, www.našadomovina.siNebeški Oče, postavil si nas v to lepo domovino,

da bi izpolnili svoje poslanstvo in bili odprti za življenje.

Vendar nas mnoge sile odvračajo od tega; prevečkrat iščemo sebične koristi

in pozabljamo na druge.Zato Te prosimo

za dar skesanosti in spreobrnjenja. Naj Tvoj Duh zaveje

nad možmi in ženami, ki nas vodijo, da bodo delovali

za pravičnost in razvoj domovine, nam pa pomagaj,

da bomo odgovorni na svojem mestu in da se bomo kljub razlikam

veselili drug drugega. Pomagaj nam podpirati mlade,

biti blizu družinam in ostarelim ljudem. Nauči nas prisluhniti vsem, ki trpijo.Na priprošnjo nebeške matere Marije

se nas usmili, molitev in post naj bosta naša zaveza s Teboj.

Prosimo Te, podeli nam blagoslovza naše osebno in skupno življenje. Amen.

HV

AL

EŽ

NI

SP

OM

INI

25

vendar z vztrajnostjo in pridnostjo ga je tudi naredila. »Pa tudi z Božjo pomočjo,« se je pošalila. Sestre na Resi so kupile belega fička in po Vidmu je bilo videti od takrat nenavad-no zanimivost: nasmejano nuno za volanom. Zadaj na sedežu pa otroka, ki je užival ob zanimivi vožnji. Seveda o stolčkih za otroke in varnostnih pasovih v avtu še dolgo let po tem ni bilo ne duha ne sluha. S ponosom je pripovedovala, da je bil zanjo kot voznico največji uspeh dolga pot s fičkom v Maribor na katehetski tečaj.

Sicer pa smo sestro Bernardeto videvali hiteti z otroškim vozičkom po pločnikih z Rese pro-ti farni cerkvi, kjer je pomagala pri krašenju, čiščenju ali pri delu v župnišču. Včasih sem imela srečo, da sem jo opazila, ko je peljala Jernejčka na vozičku mimo šole, kjer sem bila v službi. Le od daleč smo si pomahali v pozdrav, da pa bi takrat nuna prestopila prag šole, ni bilo niti za pomisliti.

Kar nekaj družinam z Vidma je sestra Ber-nardeta vsaj začasno reševala problem varst-va najmlajših. Njeni nekdanji »ljubljenčki« so danes tudi sami starši. Vez med njimi in njo je ostala do njene smrti. Zanimala se je za njihov razvoj, šolanje, delo, versko življenje, zdravje, družino … Našega Jerneja je spremljala pri prvem svetem obhajilu. Zelo jo je prizadela njegova zasvojenost in bolezen v srednji šoli. »Mnogo molim zanj!« me je tolažila, kadar sva se srečali. Ob njegovi smrti ji je bilo hudo, kot bi izgubila lastnega sina. Povezoval ju je tudi osebni praznik 24. avgusta, ko je ona ime-

la rojstni dan, Jernej pa god.

Težave z vidom in priklenjenost na bolniško posteljo v zadnjih letih življenja je potrpežljivo prenašala. Nekaj dni pred njenim odhodom k Bogu, na cvetni petek, sem jo zadnjič obiska-la. Kot vedno, se me je tudi tokrat razveselila. Vedela sem, da še vedno rada poje. Besedila pesmi je znala dosti bolje kot jaz. Poskusili sva skupaj zapeti postno: Duša le pojdi z mano … Prvo kitico sva zapeli, nato pa je utihnila. V očeh so se ji zaiskrile solze, jaz pa sem čutila, da njena življenjska moč slabi in da počasi odhaja … da jo vabi k sebi Stvarnik. Opravičila se je, da zato težko poje, ker nima zob. Na moje vprašanje: »Kje pa jih imate?« se je pošalila. »Menda sem jih pojedla!« Sledil je kratkotrajni smeh pri obeh, kot lučka v tis-tih sicer mračnih trenutkih. V toplih rokah, ki so toliko dobrega naredile, je stiskala rožni venec, sestavljen iz lesenih jagod. Samo Bog ve, kolikokrat v dolgem, globoko vernem življenju, je zdrsel skozi njene prste, Njemu, ki je bila njegova nevesta, v slavo zahvale in prošnje.

Hvala vam sestra Bernardeta in hvala Bogu, da vas je nam poslal. Verujem, da že uživate v Božjem naročju, poleg vas pa skozi solze vidim svojega dragega sina Jerneja. Zopet sta skupaj, še bližje kot nekoč. Ta misel me pomirja in tolaži.

ČE PA SONČKA NI …

Ana Vodeb

Foto

: Milo

š Kuk

oviči

č


je glasilo župnije svetega Ruperta v Krškem - Videm ob Savi.

Ureja ga uredniški odbor: Mojca Kukovičič, Alenka Gorjan, Tomaž Petan, Martina

Makovec Žagar in Mitja Markovič. Oblikovanje in priprava za tisk: Mitja Markovič.

Lektoriranje: Milena Žičkar Petan. Tisk: KolorTisk, Krško. Naklada: 600 izvodov.

Spletno mesto: Videmcan.SI.

HV

AL

EŽ

NI

SP

OM

INI

Birma 2011 • 3-4

Marija Resnik je s svojim življenjem pustila sled v slehernem izmed nas, ki se je kdaj-koli zatekel v varstvo Rupertove cerkve. S svojim življenjem je dala vedeti, da ni ve-like nedelje, če se prej ne zgodi veliki pe-tek. V svojem življenju je živela pravo vero in vsem nam dala slutiti, da samo odpr-tost k Bogu daje človeku moč, da preživi in resnično živi. In na čas, ki je za vsakega kristjana najlepši, najrodovitnejši, to je velikonočni teden, ji je bilo dano, da nas je zapustila ... Mi pa smo ji pozabili povedati, kako smo jo cenili. Pa vendar je bilo zadnje slovo priložnost, da smo še zadnjič z njo spregovorili ... ... Marija je v naši skupnosti pustila svoj sad. Najmlajši iz ulice so povedali, da se je bodo spominjali po tem, ker jim je na vsako pomlad, ko je njen vrt obrodil sadove in ki sta ga z Ivanom skrbno obdelovala, rezala

na režnje narezane domače hruške. Poleg režnja hruške je Marija znala dati še besedo ali dve, včasih se je besedam pridružila še kakšna pesem, le če se je najmlajšim pelo. Nekoliko starejši najstniki se je bodo ved-no spominjali po njenih dolgih, iskrenih in glasnih pozdravih, iz katerih je vila energija, moč, zaupanje. Tako dobro je bilo slišati: »Kako si kaj?« Danes najstniki nekoliko težje pozdravljajo, Marija pa je bila človek, ki je premagovala ovire in je našla pot do še tako odmaknjenega srca, zato je bila vedno tista prva, ki je dala tudi najstniku besedo v pozdrav. Slutim, da jo je življenje naučilo, da se je znala približati sočloveku in da je znala biti ponižna, zato ob takih trenutkih, ko je bilo potrebno pokazati, da si človek z veliko besedo, ni bilo težko odmisliti vseh pravil, tudi glede pozdravljanja.

Vem, da bo naša Rupertova cerkev zaradi njenega odhoda za vselej drugačna. Tam iz klopi, izpod Marijinega oltarja, pač ne bo več slišati njenega glasu, ne bo več tiste pesmi, ne bo več njene molitve ... Sama vem, da bom še nekaj časa čakala na njen iskren pozdrav miru in na tisto pohvalo, ki jo je dala, ko se je v skupnosti kaj ustvarjalo. Vem, da je bila Marija za marsikoga tam in v tistem trenutku, ko jo je nekdo potrebo-val, ko si preprosto potreboval besedo in zgled iz življenja. Znala je tako prepričljivo povedati - vstani, pojdi naprej in moli. Da. Marija je bila človek povezovanja in tudi slovo na veliki petek je znamenje, da nas je povezala v duhu velikonočne skrivnosti ...; kot da bi nam še z zadnjo prisotnostjo na tej zemlji hotela jasno povedati: čuj zdaj in moli. Pa vendar – premalokrat smo ji pove-dali, da smo ji za vse to hvaležni.

V Marijinih očeh najinega zadnjega ze-meljskega srečanja sem slutila, da se telo, ki ga je oklestila vse več kot kruta bolezen, poslavlja. Pa vendar mi je še želela po-vedati: ne boj se, v molitvah bomo večno povezani. Upam, da po slovesu vsi čutimo tako. Potem njena molitev za vse nas ni bila nikoli zaman.

Mojca Kukovičič

Marija Resnik

27

DAN MOLITVE IN POSTA ZA DOMOVINO OB NJENI 20-LETNICI

21.–22. junij (www.našadomovina.si)

VABLJENI K POSTU OB KRUHU IN VODI TER K MOLITVI ZA DOMOVINO

POHOD PO EMINI ROMARSKI POTI

25. junij od 9h dalje (Brestanica - Videm - Leskovec - Raka)

KARITAS

uradne ure: vsak ponedeljek od 18h-19h

izdaja/sprejem v skladišču na Zdolah: 28. junij in 26. julij od 17h dalje

PRIPRAVA STARŠEV NA KRST OTROK

četrtek, 7. julij, ob 16.30

OBISK BOLNIKOV

petek, 1. julij petek, 5. avgust

MARJETINA NEDELJA

17. julij na Libni

MARIJINO VNEBOVZETJE

15. avgust v Dolenji vasi

SKAVTI

tabor volčiči: 8.–13. julijtabor izvidniki: (18.)20.–27. julij

ORATORIJ 2011

27.–30. junij

vsak dan od 9h–16h

WWW.VIDEMČAN.SI/KOLEDAR

24

Več kot 235.000 nalepk je bilo treba preštetiin premešati za vsako župnijo posebej.

Več kot 45 posameznikov in celih družin je sodelovalo pri pakiranju. Bilo je celo zabavno.

V vsakem paketku sta morali biti po dve od 62 nalepk za Šmarnični album.

Albumi in nalepke so nastale v tiskarni KolorTisk, Krško, tako kot naš Videmčan.

Dostava na vse konce domovine vse do Lendave in Jesenic, do morja in na Kras.

Letos smo za več kot 100 slovenskih župnij pripravili Šmarnične albume.

OR

ATO

RIJ

20

11

27.-30. junijod 9h-16h

videmčan 3-4 (2011)

Documents