videmčan 1 (2011)

2

Brezplačno. Ceneno ali podarjeno?

Post 2011 • 1

PO

ŽIR

EK

ZA

DU

ŠO

Post in solidarnost

Na pragu postnega časa so nas naši škofje izzvali s pastirskim pismom o solidarnosti. Pravzaprav so nas presenetili. Površinski pogled kaže, da je v Sloveniji veliko kričečih problemov, in za to, da govoriš o soli-darnosti sredi gospodarske krize, je treba imeti veliko poguma. Toda če pogledamo bolj poglobljeno, vidimo, da je izbira teme smiselna in celo nujna. Ne samo zaradi leta družbene pravičnosti, ki je na Slovenskem dobilo odmev v letu solidarosti in dobrodelnosti. Še veliko bolj zaradi samega bistva posta, zaradi bistvene vsebine, ki jo postu določa Sveto pismo.

Post je eden starodavnih asketskih pripomočkov Cerkve. Postili so se že Judje, ko so se pokorili za svoje grehe ali ko so iskali Boga. Postili so se tudi učenci v Apostolskih delih, prvi menihi so iskali Gospoda z molitvijo in postom. Post je tudi del rednega življenja Cerkve in najbolj značilen čas posta je čas pred veliko nočjo. Zakaj se pred veliko nočjo postimo? Pobožna razlaga trdi, da zato, ker s postom izražamo žalost nad svojimi grehi in nad Jezusovim trpljenjem. Toda pravi pomen posta je drugje. Post je eden od načinov, kako se odpovemo staremu človeku in poskušamo zaživeti življenje novega, duhovnega človeka. Ne postimo se zato, da bi mučili telo. Postimo se zato, da bi stara grešna človekova narava odmrla in da bi zaživel duhovni človek. Odrešeni smo kot duhovni človek in kot duhovni človek, kot novi človek v Kristusu, živimo iz odrešenja in si prizadevamo, da duhovno življenje zajame tudi dušo in telo.

Post ni samo nekakšna fakirska vaja v samoob-vladovanju, kot bi morda kdo mislil. Ko se postimo, se bo v nas dvignila vrsta različnih čustev, ki nas bodo

hotela preplaviti. Pogosto se zgodi, da se človek posti, a postane za svoje bližnje neznosen. To ni post, ki bi bil Bogu všeč. Prav tako ni všeč Bogu, če hočemo postati šampioni svojega posta. Saj v takšnem primeru post postane samo še en način za utrjevanje lastnega jaza in šopirjenje starega človeka.

O vsem tem govori prerok Izaija, ko govori, zakaj Bog ne sprejema posta svojega ljudstva. Hkrati pa kliče k solidarnosti. In res! Če post zastavimo resno, kot čas odpovedi in samozatajevanja, bomo gotovo kar nekaj prihranili. Videli bomo, koliko v resnici potrebujemo za življenje, videli bomo, da imamo dovolj za vsako dobro delo. Hkrati pa nas Bog kliče, da se ozremo po siromaku, ki živi v pomanjkanju, a ga je morebiti sram povedati, da nima za položnice. K temu poziva tudi pismo, ki so nam ga napisali naši škofje. Takole pravi: »Smisel posta ni samo v odpovedi, pač pa dobi odpoved polni smisel v dobrodelnosti in delih usmiljenja, ko to, čemur smo se odpovedali, darujemo tistim, ki imajo manj, in postajamo solidarni z vsemi, ki so v stiski.

Škofje so dobro izpostavili, kar nas uči Jezus, ko pravi v Matejevem evangeliju: »Kar koli ste storili enemu od teh mojih najmanjših bratov, ste meni storili« (Mt 25, 40). »Kadar kristjani pomagamo tistim, ki izkušajo najhujšo revščino, so najbolj ogroženi in živijo v največji stiski, služimo Jezusu, ki v teh ljudeh živi, trpi in čaka, da mu izkažemo sočutje, ljubezen in dobroto.« To je bila tudi karizma Matere Terezije iz Kalkute, ki ubogim ni pomagala zaradi Jezusa, ampak je videla Je-zusa v ubožcu in je verovala, da vse, kar dela za uboge, dela za samega Jezusa.

S tem se za letos zarisuje obzorje našega posta. Ko si prizadevamo za duhovno življenje, se bojujemo proti svojemu egoizmu in iščemo Kristusa v bratih. »Nosite bremena drug drugemu,« nas uči apostol, »in tako boste izpolnili Kristusovo postavo« (Gal 6, 2). Naj nam bo to geslo letošnjega pastoralnega leta krščanske dobrodelnosti in solidarnosti v letošnjem postu še posebno živo.

Silvester Molan

3

Brezplačno. Ceneno ali podarjeno?

Mitja Markovič urednik

Pepelnična sreda je v našo deželo prinesla vonj po pomladi. Nemara so zimo odpodili kurenti, klovni in

drugi pusti. Nemara pa je dogajanje prepuščeno na-ravnemu redu in Božji previdnosti.

Kakor koli: zima bo zanesljivo odšla, (pustne) maske lahko torej mirno snamemo. Še več: povabljeni smo,

da jih snamemo. Najprej sami, pred ogledalom. In se pogledamo take, kot nas vidi Gospod. Morda nam

kaka poteza ne bo prav všeč. A tačas za kozmetiko skr-bi On. Saj veste: zdravje in lepota izvirata od znotraj. In tudi On se naše lepote loteva tam: s čiščenjem našega

srca. Nežen bo, a vztrajen in dosleden.

Zveni kot priložnost? Nezamudljiva priložnost! Ver-jemite. Preizkušeno. In naj vas ne zavede to, da je

tretma brezplačen. Pomislili bi, da gre za nekaj cene-nega, malo vrednega. Navadili smo se, da je naše spoštovanje do dogodkov in osebnosti sorazmerno

temu, kako široko je treba zanje odpreti svoje denar-nice. A spomnite se: včasih smo bili prepričani, da so v resnici najdragocenejše tiste stvari, ki so podarjene.

Neplačljive, neprecenljive, predragocene. In hkrati najbolj osrečujoče. V resnici še vedno ostaja tako. Velja

za tiste darove, ki jih v ljubezni rojeva človekovo srce. In vselej za vse, kar je rojeno v Božjem Srcu.

Tudi Videmčana ste dobili v roke zastonj. Že peti letnik prihaja v naše domove. Upam, da mu namenjate drugačno »usodo« kot drugim »brezplačnikom« in da se ne znajde že v nedeljo popoldne na kupu trgovinskih oglasov, leta-kov in reklam. Tudi tokrat je nastal z ljubeznijo, velikodušnostjo in odreka-njem. V njem boste odkrili nekaj »odmevov« na pa-stirsko pismo naših škofov, ki so primerno ovrednotili različne oblike solidarnosti in krščanske dobrodelnosti. Nekateri naši župljani so bili pripravljeni podeliti z nami svoje misli ob pričetku post-nega časa. Vsaj malo boste ob branju in slikah lahko začutili, kaj se je dogajalo na skavtskih zimovanjih, bir-manskih vikendih in drugih pomembnih župnijskih dogodkih.

Zelo zapolnjena pa je tokrat tudi zadnja rubrika našega Videmčana. Tista, z naslovom »Dobrohotna povabila«. Želim si, da bi tudi tisto rubriko začutili kot priložnost. In želim si, da bi tudi župnijska povabila imela »drugačno« mesto na »kupu« številnih dogodkov, vabil in dejavnosti, ki se borijo za našo naklonjenost in naš čas.

Veliko blagoslova vam želim v tem milostnem času. In pogumne odločnosti pri napredovanju v dobrem.

4

Župnija svetega Ruperta Krško - Videm ob Savi

LE

TO

DO

BR

OD

EL

NO

STI

Foto

: Milo

š Kuk

oviči

č

Post 2011 • 1

Na plakatu za pastoralno leto krščanske dobrodelnosti in solidarnosti 2011, je delček mozaika p. Marka I. Rup-nika: dva obraza in dve roki, ki skupaj nosita isto breme.

Na obrazu enega od »nosilcev« je pogled usmerjen na breme, kot bi tehtal, koliko je težko, in ali ima dovolj moči, da ga bo prinesel do konca. Drugi lik, ki je v os-predju, pa ne gleda na breme, ampak na brata zraven sebe. Zanj ni toliko pomembno breme, niti ne njegova teža, ampak brat, ki ga nosi.

Zato sta pod bremenom dve roki, ne štiri. Brat je prevzel breme drugega na svoje roke, postal je nosilec bratovega bremena. Svoje lastno breme je dal nekam za hrbet, da ga niti ne vidimo …

Postni čas se je pravkar začel. Posuli smo si glave s pepelom, da bi pokazali, kako smo tudi mi pravoverni

kristjani, ki vedo, kaj se spodobi za postni čas. A letos je pred nami poseben izziv – nositi bremena drugemu, kot nas vzpodbuja sv. Pavel v pismu Galačanom: »Nosíte bremena drug drugemu in tako boste izpolnili Kristu-sovo postavo« (Gal 6,2).

Komu naj nosim breme? Saj imam že svoje tako veliko in težko, da včasih ne vem več, kako naprej … Kaj pa, če bom, dokler bom nosil breme drugemu, omagal? Kdo bo potem nosil moje breme?

Kako naj nosim drugemu breme? Da ga popolnoma rešim vseh obvez, a da sam komaj, komaj lezem na-prej?!!

Koliko časa naj nosim drugemu breme? Pa ja ne cel dan!!! Saj ne bom zmogel!!

Na ta vprašanja nam apostol Pavel ne da odgovora.

Postni čas v letu krščanske dobrodelnosti

Nosite bremenadrug drugemu

5

Foto

: Milo

š Kuk

oviči

č

Sami jih moramo najti. In to pri Jezusu.

Komu naj nosim breme? Mojemu bližnjemu, tistemu, ki je poleg mene. Zakaj?

Ker je v njem Jezus, ki govori, da bo ljudi sodil po tem, kar bodo naredili za drugega: »Kajti lačen sem bil in ste mi dali jesti, žejen sem bil in ste mi dali piti, tujec sem bil in ste me sprejeli, nag sem bil in ste me oblekli, bolan sem bil in ste me obiskali, v ječi sem bil in ste prišli k meni … Resnično, resnično, povem vam: kar koli ste storili enemu teh mojih najmanjših bratov, ste meni sto-rili!« (Mt 25,35-36.40).

Jezus nam je obljubil tudi svojo pomoč pri opravljanju našega dela – nošenja bremena drugemu. On, ki nosi naša bremena, bremena naših grehov, najbolje ve, kako nositi breme drugega, da ne omagamo.

Svoj pogled odvrnimo od svojega bremena in ga usme-rimo na brata, sestro, ki hodi ob nas.

Včasih bo dovolj, da si kljub temu, da ga nikoli nimamo, vzamemo čas in zares poslušamo, kaj nam drugi govori.

Včasih bo dovolj, da se igramo z otrokom, ki bi rad pri-jatelja za igro!

Ali pa bo dovolj, da se nasmehnemo v sivem dnevu nekemu beraču ali uslužbencu za steklenim okencem!

Včasih pa … včasih pa bomo morali krepko zavihati rokave, upogniti svojo ponosno hrbtenico in vzeti težko breme, ki ga drugi nosi mogoče že leta in leta, a nismo niti slutili, da je tako težko …

Olajšanje na njegovem obrazu bo najlepše plačilo!

Naši slovenski škofje so v svoji postni okrožnici citi-rali znanega teologa Hansa Ursa von Balthasarja, ki je zapisal: »Samo ljubezen zasluži, da ji verujemo.«

Mi smo že spoznali Božjo ljubezen: »Poznate namreč milost našega Gospoda Jezusa Kristusa, kako je zaradi vas postal ubog, čeprav je bil bogat, da bi vi po njegovem uboštvu obogateli« (2 Kor 8,9).

Postni čas bo tako postal resnično spomladanski čas, ne samo v naravi, ampak tudi v naših srcih. Če se iz skoraj odmrlih vej v nekaj tednih razvije prekrasen dišeč češnjev cvet, imamo upanje, da lahko tudi mi nekaj spremenimo, če zgrabimo breme svojega bližnjega, ki je do sedaj bilo mrtvo breme, a v naših rokah lahko pos-tane sredstvo ljubezni – češnjev cvet.

»Posnemajte torej Boga, saj ste njegovi ljubljeni otroci, in živite v ljubezni, kakor je tudi Kristus vzljubil nas in je daroval sam sebe za nas kot blago dišečo daritev in žrtev Bogu!« (Ef 5,1).

Največji čudež, ki nam se lahko zgodi je pa ta, da v času počitka, ko bomo želeli malo pretehtati svoje lastno breme, opazimo, da se je nenavadno zmanjšalo ali celo izginilo!

Postni čas nas vabi v nešteto novih možnosti, da zgradi-mo nove medsebojne odnose, v katerih bo med glavnimi krepostmi cvetela tudi solidarnost.

Papež Benedikt XVI. je zapisal v svojem postnem pismu:

Skratka, v postnem času, v katerem smo povabljeni h kontemplaciji skrivnosti križa, »postajamo podobni nje-govi smrti« (Flp 3,10), da bi prišlo do globokega spreo-brnjenja našega življenja. To pomeni, da se pustimo preoblikovati Svetemu Duhu, kot sv. Pavel na poti v Damask, odločno usmerjamo svoje življenje v skladu z Božjo voljo, se osvobajamo svoje sebičnosti, premagamo nagon po nadvladovanju drugih in se odpremo Kristu-sovi ljubezni. Postni čas je primeren za priznavanje naše šibkosti, za sprejemanje prenoviteljske milosti zakra-menta pokore in sprave ob iskrenem pregledu svojega življenja ter za odločno napotitev h Kristusu.

s. Emanuela Žerdin

To je Bogu prijeten post, da kristjan svoje lakomne želje

strahuje, se vsake krivice varuje, in vsakemu da, kar mu gre.

(A. M. Slomšek)

6


Post 2011 • 1

* Blažiti bolečine je božje - božansko delo, so rekli stari Latini.

Redovnice frančiškanke Brezmadežnega spočetja smo v Črni gori vrsto let delale prav to – blažile bolečine. Ne samo v bolnišnicah (interni oddelek, rentgen, tuberkulozni oddelek ali pa psihiatrija), ampak tudi po hišah, ko smo obiskovale bolnike, stare in onemogle in jim pomagale.

Blažiti bolečine, stati ob nekom, ki je bolan, je eno največjih del solidarnosti. Neštetokrat sem doživela, kako zelo bolezen spremeni ljudi. Veliki direktorji, uspešni športniki, znani umetniki … so nekaj čisto drugega, ko ležijo v bolniški postelji. Ne samo, da naenkrat spoznajo, kako zelo rabijo dru-ge, ampak tudi veliko bolj odprti, odkriti so. Zato smo bile ljudem kot redovnice – medicinske sestre – zelo blizu. Nismo nastopale kot Jezusove učenke, čeprav je o tem jasno govorila naša redovniška obleka, ampak kot sestre – tiste žene, ki so tu za vsakega bolnika.

Blažiti bolečine pa ni pomenilo samo dati injekcijo, zdravilo, narediti nego na najbolj profesionalen način, ampak tudi imeti čas za pogovor. Dos-tikrat smo se izgovarjale, da smo enake kot ostale medicinske sestre, da so ostale medicinske sestre

včasih bolj strokovne od nas, bolj požrtvovalne, in se čudile, ko so ljudje hoteli imeti prav nas ob svoji postelji. Neki neverni novinar nam je to takole objasnil: »Ko si bolan, sicer zaupaš zdravniku, am-pak … preveč je še stvari, ki jih tudi največji znan-stveniki niso odkrili, a med njimi je mnogo, mnogo bolezni … Vi pa že s svojo prisotnostjo zbujate misel na Boga, pa če pravimo, da verujemo vanj, ali ne. Veste, vsak bolnik se počuti bolj varnega, če ve, da bo nekdo za njega nocoj izmolil vsaj en Očenaš!«

V našem domu na Resi zdaj že vrsto let prebivajo sestre upokojenke, ki so pogosto same potrebne nege in medicinske pomoči. Na eni od naših bolniških sob visi napis: »Uboga je tista hiša (misli se ne redovniško hišo), ki nima bolnih sester!« Res je, za redovniško skupnost so bolne sestre velik blagoslov! Sestre, ki so nekoč bile delavne, pridne, veliko pomagale drugim, sedaj lahko le še molijo – a to je tisto najbolj dragoceno. Sedaj lahko one lajšajo bolečine ne na telesu, ampak na duši, a moramo priznati, da je takih vse več in da še zmeraj poznamo premalo zdravil za prav tovrstne bolečine.

Blažiti bolečine je res božansko delo. Takrat vsi, ki to delamo, občutimo nekaj tistega, kar čutijo an-geli varuhi, ko bdijo nad nami in nas odvračajo od nesreč … In takšne angele vsi potrebujemo, pa če smo redovnice ali pa ne!

Sestre na Resi

Dolorem sedaredivinum opus est*

Foto

: Milo

š Kuk

oviči

č (ar

hiv S

este

r na R

esi)

Odpustljiv je greh, ki ga je mogoče povedati

z besedo, izbrisati ga s pokoro.

Težak in pretežak, do zadnje ure krvaveč, je greh,

ki je ostal samo v srcu, kakor spomin brez besede

in brez oblike.(I. Cankar)

LE

TO

DO

BR

OD

EL

NO

STI

7

Foto

: Milo

š Kuk

oviči

č (ar

hiv S

este

r na R

esi)

Veliko ljudi kar spreleti srh, ko sliši besedo dom za ostarele. Vsak pomisli na najhujše in na to, da ni več v svojem domu med svojimi domačimi. Pred sabo vidi le medicinsko osebje, ki hodi mimo njega večkrat na dan. Velikokrat se vpraša, ali imajo minuto časa in pozor-nosti zanje.

Pa ni vse tako. Vsakodnevno stopam skozi vrata doma. Ta je postal že moj drugi dom. Vsakič se vračam vanj z nasmehom, veseljem in polna pričakovanj. Že ob vstopu skozi vrata me prijazni oskrbovanci lepo sprej-mejo, mi poklonijo pozdrav in nasmeh. Kaj je več kot to, da vidiš, da si sprejet med njimi. Tu je njihov dom, v katerega posegam vsak dan. Vsak dan hodim k njim pravzaprav na obisk in jim pomagam. Vsi vemo, da je delo zahtevno, vendar z malo truda in dobre volje je zelo lepo. Pozabiš na fizični napor, ko stopiš k postelji in se začneš pogovarjati z njimi. Prijazna beseda vedno najde pravo mesto. Že ob vstopu v sobo se mi zdi, da takoj vidijo, kakšnega razpoloženja sem. Mislim, da spoznajo, ali se lahko z mano pošalijo, rečejo besedo ali pa samo nemo čakajo. Vendar se sama pri sebi večkrat sprašujem. Kaj pa lahko takemu človeku podarim? Kaj tak človek potrebuje? Največkrat ima poskrbljeno tako materialno kot finančno stran. S človeškimi očmi gledano ne potrebuje nič, pa vendar veliko. Lepa beseda vedno pravo mesto najde, trenutek časa in prisluha vsa-

Zahtevno,a zelo lepo

kemu pomeni veliko. Prav tako pesem, šala, pohvala in vzpodbuda še več. In to je moje darovanje za druge. In prav to me napolnjuje.

Velikokrat se ljudje premalo zavedamo, da nam ni potrebno darovati le materialnih reči. Vedno več ljudje potrebujemo duševne hrane. Ne le mladi, tudi starejši ljudje, posebno pa še tisti, ki so odvisni od svojih bližnjih, še vedno hrepenijo po tem. Letošnje leto je leto dobrodel-nosti. Stopimo si naproti in si vzemimo nekaj časa drug za drugega.

Brigita Resnik

8


LE

TO

DO

BR

OD

EL

NO

STI

Foto

: DUO

Impo

ljca

Post 2011 • 1

V nekaj besedah želim predstaviti delovanje in na-men društva, ki mu že peti mandat predsedujem in svojo izkušnjo. Sem namreč oče otroka s poseb-nimi potrebami. Naše društvo se imenuje »Sožitje« Krško; to je nevladna, nestrankarska, humanitarna starševska organizacija, ki združuje osebe z motnja-mi v duševnem razvoju, njihove starše in ljudi, ki jim želijo v čemerkoli pomagati pri premagovanju ovir in jih čim bolj približati normalnemu življenju.

Prostovoljke in prostovoljci ob teh osebah spoznava-jo vrednosti življenja, se ob njih bogatijo in duhovno rastejo ter se učijo sprejemati vsakega človeka take-ga, kot je.

To so osebe, s katerim morajo starši ali skrbniki biti noč in dan, ter za to služenje ne pričakujejo nobene-ga priznanja, čeprav ga več kot zaslužijo.

V društvu izvajamo veliko dejavnosti z namenom obdržati psihofizično kondicijo in jo vedno nadgra-jevati, kar nam tudi z božjo pomočjo uspeva.

Našim otrokom želimo podariti tudi duhovno bogastvo. Težko nam je bilo, da pred leti, ti naši ljud-je, za katere lahko rečemo, da so čisti, brez pregreh ali pa vsaj zanje ne vemo – in jih lahko primerjamo z angeli, niso mogli sprejeti svetih zakramentov.

Pravijo, da »kdor čaka, dočaka« in mi smo tudi pustili problem času in doživeli, da je čas prinesel rešitev. Tako so naši otroci, katerim včasih rečemo posebni, pa vendar so tako naši, na koncu lanskega leta prejeli svete zakramente.

S sprejetjem teh zakramentov je prišlo spoznanje, da tudi tem ljudem pripada pravica, da so ljubljeni, sprejeti in spoštovani. Pri tem pa potrebujejo vse-stransko duhovno oskrbo in ob sebi ljudi, ki jim zaupajo, jih spremljajo in jim pomagajo.

Ni mogoče opisati z besedami, kako so bili srečni, sproščeni in veselih obrazov v cerkvi ob sprejetju zakramentov – kot da bi občutili neko toplino v duši.

Prav je, da se zahvalimo iniciatorki Janji Blatnik za ustanovitev skupine »Vera in luč« Posavje s sedežem v Brestanici pred dvema letoma. Vodja tega gibanja pa je postal artiški župnik Janez Turinek, ki je našim otrokom omogočil sprejem svetih zakramentov, za kar se mu iskreno zahvaljujemo.

Skupina »Vera in luč« se praviloma sestaja enkrat mesečno v brestaniški baziliki. Starši in otroci se teh snidenj veselijo. Otroci širijo poznanstva in prido-bivajo razna znanja, pri čemer so jim v veliko pomoč poleg prostovoljcev tudi sestre z Rese.

Starši pa se udeležijo mašnega obreda in se nato zadržijo ob klepetu in izmenjavi mnenj.

Dane Mižigoj

Čas je prinesel svoje

Foto

: Dru

štvo

Sožit

je

9

Foto

: DUO

Impo

ljca

Slovenski škofje nas v pastirskem pismu za postni čas želijo vzpodbuditi k premišljevanju o Jezusovi navzočnosti v ubogih in trpečih. V svojem pismu so zapisali: »Kadar kristjani pomagamo tistim, ki izkušajo najhujšo revščino, so najbolj ogroženi in živijo v največji stiski, služimo Jezusu, ki v teh ljudeh živi, trpi in čaka, da mu izkažemo sočutje, ljubezen in dobroto. Krščanska dobrodelnost iz ljubezni do bližnjega ni samo vprašanje človeškega sočutja, am-pak je izraz vere v Jezusa Kristusa, ki je naš brat in ki sam trpi v trpečih bratih in sestrah. Za ljubezen do bližnjega potrebujemo Jezusovo pomoč in jo tudi do-bimo, če ga zanjo prosimo, še posebej med obhajan-jem svete evharistije. Brez evharistije in brez molitve krščanska dobrodelnost ne more preživeti, tudi zanjo je evharistija sonce, ki ji daje rast in moč.«

V pismu se med drugim zahvaljujejo tudi vsem, ki do-brodelnost poklicno opravljamo v posebnih zavodih in drugih ustanovah, ki skrbijo za pomoči potrebne ljudi. Ob poslušanju sem začutila hvaležnost, ker o poklicni dobrodelnosti ni kaj dosti slišati. Ta dobra dela so pač del vsakdana, so plačana (?) in povsem običajna in se jih sploh ne omenja. Menim, da nobe-no delo z ljudmi ne more biti samo plačano, ker je potrebno dan za dnem vnašati veliko prostovoljnega dela, da vzpostaviš iskren odnos s sočlovekom.

Delo v posebnem zavodu, z ljudmi s težavami v duševnem zdravju, je pogosto stresno, a me kljub temu vedno znova bogati. Zdravstvena nega teh ljudi ni vrsta medicinskih postopkov, ki bi se zaključila z ozdravljenjem. To je predvsem proces komunikacije med mano in osebo, s katero delam. To je najin odnos, sodelovanje in najin medsebojni stik. Namen tega odnosa pa je, da človeku pomagam do njegove večje uspešnosti in zadovoljstva. Moja naloga je opazovan-je, pogovor, poslušanje, tolažba, svetovanje, nudenje varnosti, varovanje, učenje vsakdanjih spretnosti, ustvarjanje prijetne atmosfere, skratka – prepro-

sto biti tam. Ob tem pa moram vedno tudi računati na pestrost reakcij, od očitkov in napadalnosti do hvaležnosti. Na začetku svoje poklicne poti sem ob iz-razu hvaležnosti pogosto zamahnila z roko in rekla, da ne potrebujem zahvale, ker je to moj poklic in ne delam nič posebnega. Kmalu pa sem doumela, da se moram hvaležnost naučiti sprejemati, saj je zahvala priznanje, da se do največjih, najvrednejših in najbolj osrečujočih stvari v življenju ne dokopljem sama, am-pak so mi podarjene.

V nekem mrzlem decembru pred mnogimi leti se je iztekalo življenje človeku, ki nikoli ni imel svo-jega doma in nikogar od sorodnikov, ki bi mu lepšal sivino vsakdana. Bil je zelo negativističen, žaljiv in neprestano v konfliktu z okolico. Nekako sem se mu uspela približati in počasi je postajal strpnejši do sostanovalcev in zaposlenih. Potem pa je zbolel za rakom na grlu in začelo se je nekajmesečno trpljenje. Še danes me spremlja tisti december, ko sem brez besed sedela ob njegovi postelji, ga vzpodbujala, da je zaužil vsaj majhno količino tekočine, ter ga božala po vse bolj koščeni roki. Nekaj dni pred božičem pa sem odšla na dopust v prepričanju, da se ne bova več vi-dela. Dan po božiču sem bila spet na delovnem mes-tu. Tisto jutro nisem spila svoje kavice ampak sem še pred pričetkom delovnega časa stekla na oddelek. Še gumbe na uniformi sem si zapenjala med potjo. Tiho sem stopila v sobo in ga prijela za roko. Pulz je bil komaj še tipen in sprva se na moje klice sploh ni odzval. Potem pa je počasi odprl utrujene oči ter rahlo dvignil glavo, ustnice so se razlezle v nasmešek in s slabotnim glasom je rekel: »Vesna, pa si le prišla.« Glava je omahnila nazaj na blazino in življenje je od-teklo iz njega. Izraz hvaležnosti v njegovih očeh pa me bogati še danes. V tistem pogledu sem začutila božjo ljubezen do umirajočega in do sebe. Od tistega tre-nutka dalje vem, da je smisel mojega poklica biti bli-zu. Blizu Bogu in blizu človeku ter verujem, da smo ljudje povezani z nevidno vrvico božje ljubezni, nak-lonjenosti in odpuščanja. Imeti vero, verovati v Boga, v pravičnost, v dobro, pomeni hojo za NJIM, ki mi daje pogum, varnost, veselje, predvsem pa ljubezen, ki jo morda ne zaslužim, a jo vendarle dobim.

Vesna Turnšek

»Poklicna«dobrodelnost

Foto

: Dru

štvo

Sožit

je

10


PO

STN

I Č

AS

Post 2011 • 1

Pred nami je postni čas. To je čas poglabljanja vase, odpovedi odvečnim stvarem, poseben čas za več molitve in premišljevanja. Je preizkušnja potrpežljivosti, vere v Boga, da mu zaupamo in ne obupavamo pred vsako oviro. To je del božjega načrta. Mi pa s tem bogatimo svoje duhovno področje.

Ko tako stojim ali se peljem mimo križa, izrekam besede: »Ti vse veš, Ti veš, da Te ljubim!«

To geslo izrekam ob jutranji zarji in poznih večerih. Edina povezava med menoj in Teboj, Gospod, ostane križ. Križ ne odstrani bolečine, temveč da smisel in pomaga odpuščati. Ko tako gledam križ, slutim, kako neskončno velika je Tvoja ljubezen do mene. Gospod, prosim te, daj mi jasno zavest in pogum, da bom spoznala, da si Ti moja moč in moja ljubezen.

Vida Šoba

Prihaja čas,najlepši čas v letu,

ko narava se prebuja in razcveta

in zemlja bo v zeleno obleko odeta,lepa, prekrasna,

kot najlepša obleka človeka.Ah, kaj obleka!

Mar kdo se vpraša,kaj pod njo se skriva?

Je duša notri srečna, čista, je pripravljena na dan,

ko zapeli bomo Aleluja?Ozri se vase, poglej v srce.

Je mar čisto, so čiste misli vse?Karkoli se temnega skriva,

če kje kaj boli, skeli,je postni čas pred vratiin lahko se očistimo vsi.

Le voljo je treba imetiin cilje zadati,

da čisti v srcu in duši,k odrešenju Kristusa

pridemo vsi.Tako bomo v miru živeli,

zadovoljni s svetom in s seboj,v radosti, veselju in sreči hrepeneli

ter se radi imeli med seboj.

Marjana Kovačič

»Ti vse veš, ti veš, da te ljubim.«

Je duša notri srečna, čista?

911

Duša, le pojdi z mano, z menoj na božjo pot; na božjo pot na goro, na goro žalostno ...

Kako milostno povabilo, da bi se pridružili Jezusu na poti trpljenja. Ali smo res pripravljeni pomagati nositi križ? Ustavimo se, priznajmo svoje slabosti in si izprašajmo vest. Samo z ljubeznijo, molitvijo in do-brimi deli bomo stopili na pravo pot. Odprimo srca. Naredimo kaj dobrega za svojega bližnjega, soseda in v naših družinah. Pomagajmo, posebno tistim, ki nam ne morejo povrniti. Ne pozabimo na bolne in osamljene.

Prosimo Jezusa za milost spreobrnjenja, da bi pos-tali boljši, opustili slabe navade, si znali odpuščati, moliti in živeti v ljubezni.

Naša največja ljubezen in dobrota je Jezus, ki je za nas umrl na križu, da nas je odrešil.

Ema Pangrič

Zakaj post?

Postni čas je obdobje, ko se kristjani odpovedujemo vsem odvečnim stvarem, potrebam in željam.

V štiridesetdnevnem postu smo kristjani povabljeni, da uresničujemo temeljna dejanja vere: molitev, do-brodelnost in telesni post. V telesnem postu vidimo priložnost, da z odtegovanjem hrane in pijače (razen vode) poglobimo svoj odnos do Boga, do bližnjih in ubogih. Obvladovanje svojega telesa s pomočjo posta kristjanu omogoča tudi večje samoobvladovanje na drugih področjih življenja. Naj bo letošnji postni čas priložnost za vsakega izmed nas, da se tudi s pomočjo telesnega posta spreobrnemo in s pomočjo Jezusa Kristusa stopimo na novo pot, ki naj bo glo-boko povezana z Bogom.

Čemu se naj letos v postnem času odpovem?

Najprej pomislim na meso, kavo, morda slaščice, cigarete ali alkohol, morda celo na večerjo. Kaj pa TV, računalniške igre, ples, zabave, izleti … Naj bo post tedenski, vsakodnevni? Možnosti je veliko. Jaz sem se odločila. Kaj pa vi? Pa na molitev ne pozabimo!

J. G.

Milostno povabilo

Čas priložnosti za vsakogar

Bog ima človeka rad velikega, in ko je na kolenih, je človek največji.

(J. Guittan)

12


NO

VIC

E Ž

UP

NIJ

SK

EG

A Ž

IVL

JE

NJA

Post 2011 • 1

Tudi za vsega hudega navajene izvidnike je bil majhen šok, ko smo se za začetek zimovanja že sredi poznega večera odpravili do neke jame, kjer so nas pozdravili čudno »govoreči« - očitno – jamski ljudje. Ura, ki se je od nekje pojavila, je dala vedeti, kaj se dogaja. Bili smo neprevidni in ujeli smo se v »časovno zanko« - ter se znašli 10.000 let pred Kristusom!!! Ko so skozi časovno zanko stopili tudi vsi izvidniki, je bilo lažje: vsaj razumeli smo se. A ni bilo tako lahko, kot si nemara mislite. Si predstavljate, kako so živeli jamski ljudje? Ne, si ne pred-stavljate. Za začetek smo si podrobneje ogle-dali naše bivališče. In ugotovili, da si ga bomo delili z milijonom pajkov, ki so od vsepovsod »deževali« s stropa naše jame. No, saj je bilo zabavno. A nas je prazen želodec odpeljal na

lov za hrano. Ja, bil je lov. In nekateri so našli sekire. Pravo orodje za sebične jamske ljudi. Tako so imeli nekateri na koncu polne roke ple-na, drugi pa so se prehranjevali bolj skromno ... To, kar smo ujeli, smo spekli na ognju, tam nekje pod jamo, sredi mrzle noči ... In se še zah-valili »duhovom« in »bogovom« ...

Potem pa spoznali, da to ni za nas ... In že se je pojavila ura, ki se je medtem premaknila kar za nekaj tisočletij. In pokazala 1.200 pred Kristusom. Aha, saj res ... Znašli smo se v Egip-tovski sužnosti. Skupaj z Izraelci. Pravzaprav na začetku njihove poti v obljubljeno deželo. Spomnili smo se, kako so mnogi med njimi takrat godrnjali. In namesto dva tedna dolge poti po puščavi se je njihovo potovanje zavlek-lo na dolgih štirideset let. Mi nismo tvegali. Res nas je čakala skoraj poldruga ura nočne hoje. A godrnjali raje nismo. Obljubljeno nam je bilo, da nas na koncu čaka »obljubljena dežela«. In z njo topla spalka, lep dom, drugo jutro pa skavtski zajtrk. Obljuba je bila dovolj. In že pred eno ponoči smo jo dosegli. Obljubljeno deželo. Samo še zahvala angelom in Bogu Jahveju. In spat.

Dan smo pričeli – spodobi se za Izraelce – z daritvijo. Zbrali smo se okrog oltarja pod dreve-som. Prižgali smo ogenj in na njem darovali nekaj dragocenega. Nekaj s svoje skavtske ru-tice. Plamen je vse použil, dim pa se je dvignil visoko v zrak. Gospod se je ozrl na našo daritev. Mi pa smo se lotili izraelskega zajtrka. Kruh je bil nekvašen, nanj pa smo namazali lečino pašteto.

Dolgo smo grizli tisti kruh. Tako dolgo, da se je ura spet premaknila. Smuknila je mimo Je-zusovega rojstva in že smo bili sredi prvega stoletja. Tokrat nas je na pot povabil apostol Pavel, veliki popotnik. Povabil nas je seveda na izvidniško orientacijo. Slikovita je bila. Pričela se je v megli, a potem se je naslikal čudovit dan. Drevesa so bila še vsa obložena s svežim snegom, nas pa je pot popeljala vse do av-strijske meje in čez njo, na postajah pa smo se pomerili v različnih nalogah. Izdelali smo splav za Pavla, ki je doživel brodolom, napisali vzpodbudno pismo, kakršna je pisal apostol Pavel krščanskim skupnostim, spoprijeli smo se z mečem, ki je Pavlov zaščitni znak, svetega

(R)Evolucija na Remšniku

Foto

: arh

iv če

te K

rško

1

13

Štefana smo skušali obvarovati pred kamen-janjem in še marsikaj.

Ko smo se vrnili na Remšnik (ja, tam je bila naša obljubljena dežela), je spet minilo nekaj desetletij in že smo bili v času razcveta rimske civilizacije. Tako smo se lotili gradnje rimskega mesta. Imenitno nam je uspelo. Zgradili smo baziliko, terme, nekaj hiš, vhod, tempelj ... vse pa obdali z varnim obzidjem.

A saj veste, da tudi veliko rimsko cesarstvo ni trajalo. In tako se je tudi naš čas premaknil. Spet za nekaj stoletij. In smo se znašli na začetku 20. stoletja. No, še pred tem so nekateri naši no-vinci bili deležni velike časti. Sprejeti so bili v ve-liko skavtsko družino, bolj konkretno pa v našo četo. Kot zunanje znamenje pripadnosti pa so dobili skavtski kroj. Bila je čarobna ceremonija. S »posebnimi učinki«. V skrivnostni mesečini in s preletom jate divjih rac. Veličastno.

Tako – veličastno – pa je bilo tudi praznovanje. Tako imenitnega še ni bilo. Na praznovanje nas je povabil sam kralj Edvard VII. Kralj je pravzaprav pripravil slovesno večerjo za prav posebnega gosta, svojega zvestega vojaškega častnika Roberta Badena Powella, ki se je s svojo vojsko ravnokar vrnil iz Afrike. Kralj je po premisleku sprejel lordovo misel o tem, da bi kraljestvu poslej raje služil kot vzgojitelj mla-dih. Sir Robert je napovedal prvi skavtski tabor za prihodnje leto, za leto 1907. Vsi, ki smo bili za mizo, pa smo nazdravili kraljevi odločitvi in Robertovi obljubi.

V nedeljo zjutraj smo se zbudili – 20. februarja 2011 je bilo – v megleno jutro. A tako čisto skavtsko. Naposled smo bili v svojem času. Vsaj

eno »normalno« skavtsko jutro: z budnico, te-lovadbo, izvidniško molitvijo, dvigom zastav in vsem ostalim potrebnim. Pred sveto mašo smo se odpravili še na reševanje nekih nerodnih popotnikov. Vse tri je pičila kača, za tem pa so staknili še izpah komolca. Med sveto mašo pa nas je malo šokirala naša ura. Kazala je 21. fe-bruar 2011. Kaj smo v prihodnosti? Očitno. Zdaj smo razumeli »evolucijo«, ki se je ves čas do-gajala z nami. Od sebičnosti jamskega človeka, preko »razumskega človeka«, do človeka, ki ljubi, ki ne skrbi le zase, ampak pomaga bližnjemu. Za ta prehod »v prihodnost« potre-bujemo: odločitev in Božjo ljubezen. To smo prejeli pri sveti maši in tako smo nadaljevanje lahko preživeli v »prihodnosti«. Nekateri smo se odpravili do opuščenega rudnika, drugi pa se nasmejali ob družabnih igrah. Po kosilu pa smo se spremenili v – angele, seveda. Na tej fazi evolucije smo se zaustavili in se odpravili nazaj v vsakdanje življenje. In si želimo, da bo evolucija prispevala k vsaj malo revolucije in torej malo manj sebičnosti.

Mitja - Razigrani S. Viharnik

14


Post 2011 • 1

Najmlajši skavti našega stega smo se tokrat odpravili v deželo Pike Nogavičke, pravzaprav v njeno vilo Čira-čara. Za tiste, ki ne veste, kje je to: tik ob cerkvi svetega Mihaela na Šmihelu nad Mozirjem.

Že prvo srečanje z vilo, predvsem pa s Piko, nas je navdušilo. Tako v petek zvečer kar nismo mogli spat. Pika nam je (ob pomoči naših prid-nih prijateljic Vesne, Anice, Marjane ter s. Maris-tele in s. Andrijane) pripravila okusno večerjo, za tem pa smo šli še nekoliko raziskat okolico, ob tem pa se razdelili v štiri barvne gruče.

Ko smo pozno zvečer z molitvijo legli k počitku, so naše misli že bežale k sobotnemu dnevu. Slutili smo, da nam bo Pika Nogavička pripravila še marsikatero zanimivost, nemara pa nam tudi kako zagodla, kot je zanjo običajno.

In res je bilo tako. Navsezgodaj nas je povabila

na jutranjo telovadbo in molitev. Po zajtrku pa smo šli s Piko na lov. Dolga in zanimiva pot se je vlekla po okoliških gozdovih in travnikih. Še dobro, da je bila označena z barvnimi pikami, da je nismo zgrešili. Vmes pa naloge, tekmovanja, preizkusi ... S Pikinim konjem smo skakali čez ovire, s Pikinima prijateljema Anico in Tomažem se odpravili v šolo in bili tam pri uri slovenščine, matematike, narave, reševali smo gusarsko nalogo, pri potoku umili umazane cunje, z ba-nanami nahranili Ficka in s kepami trave Piki- nega konja (potem pa s kokicami še sebe), potem se »sprehodili« z nekoliko nerodnimi »čevlji«, Pikinima prijateljema pomagali ugo-toviti, kaj je res in kaj si je Pika spet izmislila, prežagali smo debeli hlod, za konec pa si pri-pravili pravo čajanko. Seveda na drevesu!

In komaj smo pričakali okusno kosilo, potem pa smo postali nadvse ustvarjalni. Izdelali smo pravo Piko Nogavičko, tako s čopki, pisanimi oblačili, pasom in pegicami po obrazu. In se ob tem mimogrede naučili še nekaj uporabnih veščin, kot je spletanje kit, šivanja gumbov in podobno.

Zvečer pa, zvečer! Zvečer nas je čakal eden od vrhuncev našega zimovanja. Naše novince smo sprejeli v krdelo. A seveda to ni bilo kar tako. To je bila prava ceremonija. Skala posveta, pravzaprav, za tiste, ki veste, kaj to je. Za nekaj trenutkov smo se poslovili od Pike Nogavičke in se prelevili nazaj v naše volčje kožuhe. Novinci pa so jih tokrat prvič oblekli. Skavtske kroje namreč. Ceremonija je bila zelo svečana. Z baklami in slovesnimi pesmimi. In temu je sledilo primerno praznovanje. Na praznovanje pa smo mislili že v teku dneva, ko smo v posebni ustvarjalni de-lavnici izdelali vsak čisto pravo in čisto lepo in čisto ročno izdelano torto. Vanjo smo postavili svečko. Ko smo prižgali in ob veseli pesmi upih- nili svečko, je bilo praznovanje na vrhuncu. Čar vsemu pa so dajali oranžni »kožuščki«, ki jih bodo poslej s ponosom nosili tudi novinci v našem krdelu.

V nedeljo smo posebej pomislili na našega Velikega Thaja, saj je nedelja njegov dan. Lepo smo se pripravili na sveto mašo in pri njej prid-no sodelovali. Po maši pa sta nas čakali še dve dogodivščini s Piko Nogavičko. Med drugim smo napisali zabavno zgodbo iz besed, za ka-

Volčiči zimovali s Piko Nogavičko

NO

VIC

E Ž

UP

NIJ

SK

EG

A Ž

IVL

JE

NJA

15

Foto

: arh

iv kr

dela

KK1

Foto

: Mitj

a Mar

kovič

Materinščina je nam lasten jezik sporazume-vanja. V njem smo bili nagovarjani že v tre-buhu, v njem smo izustili prve glasove, v njem izgovorili prvo besedo in taistega jezika se tudi učimo. Učimo pa se, dokler smo živi. To je nikoli dokončana zgodba. Al' prav se piše ... nam roji po glavi pogosto, iščemo po knji-gah, priročnikih, vprašujemo bližnjega ... Nikoli dokončana zgodba. Je mar slovenščina tako težek ali tako nedorečen jezik?

Tudi bralci beril smo pogosto v zadregi. Al' prav se bere ... nam roji po glavi in na koncu preberemo, kot se nam zdi najbolj prav. Zato smo se obrnili po pomoč k mojstru lepe slo-venske besede, h gospodu Pavletu Ravnohribu. Pričakovali smo branje in pravilno izgovarjanje naglašenih glasov, dobili pa razmišljanje in poduk o božji besedi. Toliko ljubezni do sloven-ske besede v živo človek težko doživi.

Izobraževanje bralcev božje besede

Gospod Ravnohrib je z nami delil svoj kruh. Kruh besede, od katere živi, in kruh besede, ki je za nas, kristjane, božja. Anekdotično nam je razkril korake v svojem študiju, pripetljaje s snemanj in iz svojega preprostega kmečkega življenja. Hkrati pa nas je potisnil globoko v razumevanje božjega, v smisel in način branja božje besede. Pokazal nam je trike govornih vaj, s katerimi raz-gibamo svoj govorni aparat in tako razločneje in spretneje izgovarjamo zapletene sklope glas-ov. Potem pa nas je vodil od vrstice do vrstice in venomer zastavljal vprašanja: »Kdo govori, komu, kaj ...?« Le z odgovori na ta vprašanja lahko »razvežemo« povedi v smiselne dele in jih tako prenesemo poslušalcem.

Bralci božje besede v naši župniji smo tako postavili nov standard v branju. Nič več ni v os-predju samo gladko, pač pa pomensko branje. Zavedajoč se dejstva, da bralci ne nastopamo, ampak smo le na razpolago, da skozi naša usta zveni božja beseda, vsakič pristopamo k am-bonu. In za vsa nova spoznanja smo hvaležni.

Milena Žičkar Petan

tere smo se morali v tekmovalni igri pridno potruditi. Za konec pa smo se potrudili še z iskanjem zaklada, ki ga je Piki pustil njen oče mornar. Da bi se zaklada ne polastil kdo nepo- vabljen, je oče dobro skril načrt, ki nas je popel-jal do zaklada. Mi pa smo uspešno pomagali Piki in ga seveda odkrili. Na koncu smo – spo-dobi se za volčiče – skrbno pospravili vilo Čira-čara in se spustili nazaj v dolino, nazaj ob reko Vejngango, v džunglo, kjer se že veselimo novih volčjih dogodivščin.

Stari volki


16 Post 2011 • 1

Svetovna molitvena osmina za edinost krist-janov nas je letos v Krškem že drugič vzpod-budila k srečanju kristjanov različnih cerkva in k skupni molitvi za edinost. Po skupni koor-dinaciji voditeljev treh Cerkva so molitveni del srečanja gostili bratje adventisti skupaj z njihovim pastorjem Danijelom Marinom. Molitveni del srečanja je vodila gospa Ros-vita Abram, ki je voditeljica tukajšnje Cerkve. O odnosu med človekom in Bogom je spre-govoril pravoslavni paroh Goran Šljivić, ki je prišel na srečanje skupaj z nekaterimi pravo-slavnimi verniki iz našega mesta in okolice.

Na koncu pa je naš župnik Mitja Markovič, ki se je srečanja udeležil z lepo skupino vernik-ov naše župnije, vse povabil na družabno srečanje in pogostitev v prostore našega župnišča. Srečanje se je tako nadaljevalo ob številnih dobrotah in ob medsebojnem klepetu ter živahnih pogovorih o tem, kako verujemo in kaj je značilno za posamezno Cerkev. Strinjali smo se, da je temeljni smisel ekumenskih prizadevanj medsebojno spoz-navanje, iskanje skupnih elementov verovan-ja in spoštovanje tudi vsega tistega, kar nam je različno.

Povzeto po VIDEMČAN.SI

Prvo pisemce, bratovščina, prstani ... za kaj sploh gre? Počasi se nam je že svitalo, a še precej nevedne nas je vlak popeljal v Laško. Laško? Kraj zimovanja? Zanimivo se sliši. Pa poglejmo.

Pričakajo nas voditelji in nam dajo prve na-potke, vsak prejme svojo vestno spremlje-valko – skodelico – in bratovščina prstana se lahko začne. Prvi izziv je pred nami. Takšen, ki ga pravzaprav ni izkusil še nihče. Skrivnosti hladne noči, nad nami jasno nebo in zvezde ... Pred nami pa nepoznana pot, čas za pogovor, odkrivanje novega in uporaba raznih veščin. Čakala nas je prava nočna orientacija. Več ur hoda, reševanje zank in ugank, ustavljanje ob svetih znamenjih, smeh, veselje, skavtsko navdušenje in zagnanost nas je v zelo zgod-njih jutranjih urah pripeljala do cilja. Voditelji so nas pričakali ob toplem ognju, katerega smo se premraženi, kot smo bili, vsi zelo raz-veselili. Da ne bo pomote, tudi voditeljev smo bili še kako veseli. Bratovščina je namreč po-polna le takrat, ko smo vsi skupaj.

Ob vsem tem se nas je polastila prava la-kota in ni ga večjega užitka kot na palico na-takniti hrenovko, jo popeči in hlastno pojesti. Prav vsak od nas je utrujen legel v »skavtsko posteljo« in odsanjal sladke sanje. Sonce je bilo že visoko na nebu, ko so se prebudili še

Popotniška bratovščina

Ekumenskosrečanje

NO

VIC

E Ž

UP

NIJ

SK

EG

A Ž

IVL

JE

NJA

17

…Takrat je Najvišji vzkliknil: »Takole bomo storili s človeškimi božanskimi močmi. Skrili jih bomo globoko znotraj njih, tam ne bodo niti pomislili, da bi jih iskali.« Od takrat naprej, pravi legenda, človek hodi po svetu, pleza, koplje, se potaplja, raziskuje, hiti in se muči … in išče nekaj … kar že ves čas nosi v sebi …

V duhu te zgodbe smo se sodelavci Župnijske karitas zbrali na letnem občnem zboru. Tokrat je bil že tretji. Pregledali smo delovanje v letu 2010. S pomočjo države, Škofijske Karitas in dobrotnikov smo razdelili okoli 100 paketov s hrano, družinam in posameznikom smo pomagali pri plačilu najnujnejših položnicah, otrokom smo olajšali vstop v novo šolsko leto, razdelili smo nekaj kg oblačil …

Ampak kar je najpomembneje … skušali smo živeti z župnijo, mestom. Zavedamo se, da smo nekaj naredili dobro, marsikaj nam je ušlo, marsičesa nismo niti opazili. A upam si trditi, da smo delovali z ljubeznijo.

Res je, da najpogosteje slišimo besedo kriza. A ta ne sme vplivati na naše medsebojne odnose, na našo pripravljenost, da bratu po-damo roko, da smo sposobni videti stisko bližnjega.

Ivanka Zupančič

zadnji zapanci in odpravili smo se zajtrkovat. Sama sem se zbudila že malo prej in pripravila ogenj, ki je kasneje služil peki jajčk na oko. Lo-tili smo se pospravljanja in čiščenja okoli hišice, ki nam je služila za prenočišče. Škarje, rokavice in naše pridne roke so kmalu poskrbele za lepšo okolico. Pomalicali smo dobrote Anjinih staršev in nadaljevali pot do lovske koče. Tam smo preživeli sproščeno popoldne ob pogo-varjanju in nabiranju netiva za večerni ogenj. A ta ni bil čisto navaden, šlo je za skandinavski ogenj, na katerem smo si segreli vodo za bolj in manj eksotične čaje, ki smo si jih pridobili skozi igro. Zvezde so zopet bedele nad nami in nadebudno smo isakli ozvezdja. Vendar pa nas je želja po toplem spravila v kočo, kjer so se že pekle tortilje. Zvoki Urbanove kitare in naših glasilk so poskrbeli za dobro voljo. Utrujeni smo prespali še eno noč. Zjutraj so nas prebudili lovčevi glasovi. Strumno smo vstali in začeli z jutranjo telovadbo. Dopoldne je bilo namenjeno pospravljanju, nato pa nas je lovec seznanil z zgodovino okoliških vasi.

Po zanimivi pripovedi je sledil čas, da se vsak poglobi vase in hkrati razmišlja o drugih. Vsak svojih misli in drug ob drugem smo odšli do najmanjše slovenske kapelice in v družbi Gospoda prisostvovali čudoviti maši. Vsak od nas je razbil svojo skodelico in tako poka-zal, da je del bratovščine. Koščki so pristali v mozaiku skavtske rutice in tako zapečatili vsa doživetja zimovanja. Pot nas je popeljala na Sedraž, kjer smo si ogledali tamkajšnjo cerkev. Za zaključek pa smo zavili v Špico na velikan-sko slastno pico.

Tjaša - Nepogrešljiva svižčevka

Občni zbor Župnijske karitas

Foto

: arh

iv kla

na K

K1

Foto

:Mitj

a Mar

kovič

18


Post 2011 • 1

Na god svetega Blaža sta na povabilo naše Župnijske karitas in župnije med nas prišla v goste dva člana skup-nosti Cenacolo iz Škocjana, Jan in Pavel, oba po narod-nosti Slovaka. Odkrito sta spregovorila o svoji življenjski izkušnji, o poti »navzdol«, o svojih družinah, o življenju v skupnosti, o svojih željah, načrtih ... in zelo nagovo-rila zbrane poslušalce, ki smo jima lahko zastavili tudi najrazličnejša vprašanja.

Tukaj je nekaj utrinkov ...

»Droga mi je dala v začetku veliko moči in energije. A to je past. Najprej sem pričel droge jemati jaz, potem je droga pričela jemati mene. Vzporedno s tem procesom so se pričele težave v družini. Med nami je bilo vse manj komunikacije. Bežal sem od njih. Ob prehodu v sred-njo šolo je prišlo do pomanjkanja denarja. Sanjal sem o denarju, hiši, avtomobilu. Pričel sem se ukvarjati s pre-prodajo droge. Pričel je pritekati denar. Veliko denarja. Pričel sem uresničevati svoje 'sanje' o denarju, avtomo-bilu, hiši. Ko so bile vse 'sanje' uresničene, sem ugotovil, da sploh nisem srečen, da moje sanje niso bile prave,« je pripovedoval Jan. Pot navzdol ga je morala pripeljati do

popolnega dna, kot je še dejal. Poseben preobrat pa se mu je zgodil v trenutku prometne nesreče. »Tedaj sem se po dolgem času prvič obrnil na Boga. Moje dekle, ki sem jo zelo ljubil, pa je medtem v bolnišnici umrla. V meni je nastala velika praznina. In spet sem jo pričel napolnje-vati z drogami. Nadaljeval sem s prodajo drog, pričele so se težave s policijo ...«

Medtem pa so domači izvedeli za skupnost. Vstop v to skupnost je bil zanj pravi šok. »Mi, narkomani, smo zelo vase zaverovani,« prizna Jan. »Ob prvem stiku s skupno-stjo Cenacolo se mi je zdelo, da sem prišel v nekakšen sa-mostan. Prebujanje ob šestih. Šok! Molitev, rožni venec, delo ... To je bil zame eden najtežjih trenutkov. V ničemer od tega nisem videl smisla. Ne v pravilih ne v redu ... Edino upanje so mi predstavljali drugi fantje. Videl sem, da vse to delajo. Kmalu sem izvedel, da so bili nekateri odvisniki od trdih drog, pa po letu, dveh življenja v skupnosti normalno funkcionirajo. To mi je pomenilo veliko upanje. Najbolj pomembna sprememba pa je bila, ko sem pričel verovati. Pred tem nisem veroval v nič, v nikogar. Niti v samega sebe.«

Izgubljeni in ponovno najdeni smisel

Foto

: Milo

š Kuk

oviči

č

NO

VIC

E Ž

UP

NIJ

SK

EG

A Ž

IVL

JE

NJA

19

»Danes v skupnosti nimam ničesar, o čemer sem ves čas sanjal. Ničesar materialnega. Živimo skromno, kmečko, podeželsko življenje. A v skupnosti sem spoznal, kaj je to pravo prijateljstvo. Videl sem nekoga, ki se je ustavil ob meni in ga je zanimalo, skrbelo zame. V zunanjem svetu je vse drugače. Tam je vse povezano z interesi. Spoznanje o pravem prijateljstvu me je povsem spremenilo,« nam je še povedal Jan.

Drugi gost, Pavel, pa je vse nemalo presenetil, ko je o sebi povedal, da je bil vzgajan v krščanski družini. Prejel je zakramente, bil je celo ministrant. Vse to je trajalo nekje do petnajstega leta. Potem je pričel zahajati na koncerte, zabave ... Po nekaj mesecih mu je zmanjkalo denarja, na-kar se je tudi on pričel intenzivno »ukvarjati« s prodajo droge. Tudi sam je kadil travo, a to se mu ni zdelo kot uživanje droge.

O sebi je povedal, da je njegova bistvena težava bila v tem, da ni imel nikoli nekega notranjega smisla. Praznino je skušal nadomestiti z zabavami, seksom, koncerti ... Starši so medtem dvignili roke nad njim. Izgubil je pri-jatelje, še tiste, ki jih je imel. Pustila ga je tudi punca, ki ga je neuspešno skušala rešiti. Pri dvajsetih letih ni imel drugega kot osnovno šolo. Tako je nekega trenutka ostal povsem sam.

»Dokler sem imel veliko denarja, sem imel okrog sebe ve-liko ljudi. Sedaj pa sem ostal sam. In prav tega me je bilo vselej neizmerno strah.«

Leta 2005 je izvedel za skupnost Cenacolo v Medžugorju in se pričel pripravljati na sprejem v skupnost. »Čeprav sem bil vzgojen v krščanski veri, sem bil v sebi neveren. Vse je bila maska.« Tako je bila tudi zanj neizmerno velika težava sprejeti molitveno življenje v skupnosti. »Mi vsak dan zmolimo tri rožne vence.« Zelo presenečen pa je bil, ko je opazil, da skupnost preprosto funkcionira. »Nobe-nega zdravnika, nobenega terapevta, sto narkomanov. In ob šestih so vsi vstali, se zbrali k molitvi ...«

Sedaj je pet let v komuni. A se še vedno spomni, kako težko mu je bilo. »Niti trenutka nimaš zase. Ves dan je le molitev in delo.« Vsak varovanec v skupnosti dobi angela varuha, nam je še povedal. Skupnosti pa živijo od svojega dela in od Božje previdnosti. Torej od tega, kar dobijo.

»V skupnosti sem se marsičesa naučil. Prej sem iskal srečo v denarju, v dekletih, materialnih dobrinah. A to, kar sem takrat iskal, sem našel v skupnosti. Zveni

nemogoče. V kmečkem življenju, 500 km od svojega doma ... Naučil sem se, kako človeka osreči, ko naredi nekaj za druge, ko druge osreči.«

V nadaljevanju sta oba gosta odgovorila še na mnoga vprašanja in odstrla še nekatere »skrivnosti« skupnost-nega življenja v Cenacolu.

Recimo o zanimivem načelu, ki ga je zapisala ustano-viteljica skupnosti Cenacolo, sestra Elvira. »Če je neka želja resnična, bo ostala,« je zapisala, »če pa ni prava, bo zbledela in izginila.« Pavel je v tem kontekstu na-meraval že pred tremi leti oditi pomagat v misijone, a so ga voditelji namesto tega iz Hrvaške poslali sem, v Slovenijo.

»V skupnosti se človek nauči govoriti o sebi, o svojih občutjih, čustvih. Tudi to je zelo pomembno.« je še povedal. In o tem, kako je njegovo bivanje v skupnosti spre-menilo tudi njegovo družino. »Ob svoji družini sem doživel pravi čudež. Včasih se me je družina dobesedno sramovala. Danes pa moj oče pripravlja mlade na vstop v skupnosti. Včasih je iz navade oče šel vsako nedeljo k maši, danes gre k maši vsak dan in vsak dan zmoli tri rožne vence kot njegov sin v skupnosti.«

Skupnosti Cenacolo imajo sicer danes 56 hiš v 16 državah. Skupnosti med drugim omogočajo tudi »preizkusni« program, v katerega se lahko vključijo za nekaj časa tudi posamezniki »od zunaj«. Skupnosti same sebe imenujejo »Šola življenja«, ne pa skupnost za narkomane ali podobno.

Skupni dnevni red se prične ob 6h. Sledi molitev rožnega venca v kapeli, zajtrk. Potem gredo na delovno mesto. Imajo vrt, velik hlev, skrbijo za hiši, prehrano ... Vsak ima svoje delovno mesto. Ob 12h je kosilo. Po kosilu je prosti čas. To pomeni pranje svojega perila in podobno. Popoldne nadaljujejo z delom. Sledita dva rožna venca ... Učijo se tujih jezikov, poslušajo kateheze, ukvarjajo se z glasbo ... Zvečer je prosti čas, k počitku ležejo ob pol desetih ... »Ves čas se nekaj dogaja. Ves čas je druženje, srečevanje ...« Sicer pa ne uporabljajo televizije niti nimajo drugih stikov z zunanjim svetom. Na teden ali dva pogledajo kvaliteten film. Delo delijo najstarejši fantje oziroma tisti z najdaljšim staležem. Ko prideš v hišo, nimaš nobene odgovornosti, potem pa sčasoma vedno večjo.

Zapisal Mitja Markovič

20


Foto

: Tja

ša Su

šin, A

leš P

lani

nc, J

akob

Free

land

, Mitj

a Mar

kovič

Post 2011 • 1

NO

VIC

E Ž

UP

NIJ

SK

EG

A Ž

IVL

JE

NJA

Birmanska vikenda na

ŠmiheluIdealizem mladega človeka je kot nalašč za to, da ga »uporabi« Bog.

Evan: »Ne razumem pa, zakaj si izbral mene.« - Bog: »Želiš spremeniti svet, sin. Tako kot jaz.«

Božji poklic ni nekaj, kar bi bilo namenjeno ali celo pridržano samo nekim posvečenim posameznikom, čudakom, mistikom ...

Poročevalka: »Evan, prišli ste od napove-dovalca do kongresnika in sedaj do jamskega moža. Kaj vam daje vedeti, da je bog res izbral vas?« - Evan: »Vse nas je izbral.«

... nekaj (vsebinskih) utrinkov ...

Foto

: Tja

ša Su

šin, A

leš P

lani

nc, J

akob

Free

land

, Mitj

a Mar

kovič

21

Bog si želi prijateljstva. Brez ozadij, brez koris-toljubja, brez zlorabljanja človekove naivnos-ti. Prav nasprotno: v popolnem spoštovanju človekove svobode.

Evan: »Oprostite. Vas poznam?« - Bog: »Ne tako dobro, kot bi si želel.«

Ob človekovi zavrnitvi se Bog ne umika užaljeno, kot bi to naredil človek. Vztraja. Ne mudi se mu. Prepričuje človeka, pošilja zna-menja in mu tako »pomaga«, da bi sprejel odločitev.

Bog: »Kako dolgo boš še vztrajal? Jaz imam časa na pretek.«

Bog: »Rad imam zgodbe. Tudi sam se imam za pripovedovalca ... Obožujem tisto zgodbo, Noe in njegova barka. Veš, veliko ljudi ne prepozna sporočila te zgodbe. Mislijo na Božji bes in jezo. Radi imajo, ko se Bog razjezi. Mislim, da je to ljubezenska zgodba, zgodba o zaupanju drug v drugega. Veš, žvali so se pojavile v parih, stale so druga drugi ob strani. Kot Noe in njegova družina. Drug drugemu ob strani.«

Bog: »Naj te nekaj vprašam. Če nekdo moli za potrpežljivost, misliš, da mu jo Bog nameni?Ali jim nakloni možnost biti potrpežljiv?Če molijo za pogum, jim Bog nakloni poguma – ali jim da možnost biti pogumen?

Če bi nekdo molil, da bi se njegova družina bolj zbližala – misliš, da jih Bog prevzame s toplimi, družinskimi občutki – ali pa jim nakloni možnost ljubiti drug drugega?«


Duhovne počitnice za starejše župljane in upokojence z naslovom »KOLIKO DOBREGA SMO ŽE PREJELI !«

Ob prijetnih druženjih, molitvi, sprehodih v naravi, sveti maši in zanimivih delavnicah bo priložnost tudi za postno sveto spoved s skupno pripravo nanjo.

Cena bivanja znaša 45 EUR po osebi. Prijavite se na 041 567 208 ali osebno pri Brigiti Resnik.

Dragi »zlatoletniki«, lepo vabljeni!

DO

BR

OH

OTN

A P

OV

AB

ILA

ODKRIVAMODEŽELOŽIVLJENJA

DELAVNICA ZAPETOŠOLCE

SREČANJE ZA STARŠE: 14. 3. ob 18.30

DELAVNICA ZA DEKLETA IN FANTE:

26. 3. ob 9.00

23

POSTNI PETKI

ob 17.30: križev pot spoveduje tuj spovednik postni nagovori dekanijskih duhovnikov

POSTNI POHODI

nedeljski popoldnevi ob 14.30

POSTNI VEČERI

21. 3. ob 19h: p. Branko Cestnik

KARITAS

uradne ure: vsak ponedeljek od 17h-18h

izdaja/sprejem v skladišču na Zdolah: 22. marec od 17h-19h

PRIPRAVA STARŠEV NA KRST OTROK

četrtek, 7. april, ob 16.30

OBISK BOLNIKOV

petek, 1. april

TEDEN DRUŽINE

19. marec - 25. marecdružinska maša: 25. 3. ob 18h

ODKRIVAMO DEŽELO ŽIVLJENJA (delavnica za veroučence 5. razreda)

srečanje za starše: 14. 3. ob 18.30delavnica za otroke: 26. 3. ob 9h

OTROŠKI ZBOR ISKRICE

srečanja: sobota ob 11h

sodelovanje pri sv. maši: 27. 3. in 24. 4.

VEROUK ZA PRVOŠOLCE

26. marec in 9. april

SKAVTI

VOLČIČI: 2. aprilIZVIDNIKI: 19. marec in 2. aprilPOPOTNIKI: 19. marec in 2. aprilDAN ZEMLJE: 9. april

je glasilo župnije svetega Ruperta v Krškem - Videm ob Savi.

Ureja ga uredniški odbor: Mojca Kukovičič, Alenka Gorjan, Tomaž Petan, Martina

Makovec Žagar in Mitja Markovič. Oblikovanje in priprava za tisk: Mitja Markovič.

Lektoriranje: Milena Žičkar Petan. Tisk: KolorTisk, Krško. Naklada: 600 izvodov.

Spletno mesto: Videmcan.SI.

Imejte v ponižnosti drug druge-ga za boljšega od sebe. Naj nobeden ne gleda samo nase, temveč tudi na druge.(Pavel Filipljanom)

Kakor sem jaz vas ljubil,

tako se tudi vi ljubite med

seboj!

(Jezus)

Kar koli ste storili enemu od teh mojih najmanjših bratov,

ste meni storili.(Jezus)

DO

BR

OH

OTN

A P

OV

AB

ILA

Ob nedeljskih popoldnevihvabljeni na

POSTNE POHODE

Zberemo se ob 14.30 pri cerkvi v Stari vasi.

»V molitvah smo dolžni spominjati se velike videmske dobrotnice, blagorodne gospe, Jozefine Hočevar,«nas, videmske farane, opominja napis v naši cerkvi.

Torek, 15. marec 2011:ob 18. uri: sv. maša za Josipino Hočevar (v cerkvi sv. Janeza, Krško)

Sreda, 16. marec 2011:ob 17. uri: odkritje kipa Josipine Hočevar (mestni park Krško)

Vabljeni smo na osrednje prireditve Josipininega leta:

videmčan 1 (2011)

Documents