videmčan 4 (2010)

2

Lepota bo rešila svet

Ko pride majnik čez ravni, ves lep in svež s preblaženim obličjem … (m. Elizabeta Kremžar)

Ko pride majnik … narava zacveti, mrzla zima je končno daleč in povsod se rojeva novo življenje. Ja, mesec maj imamo radi, ker nas potegne ven iz hiš v zeleno morje narave in v nas prebudi neko čudno hrepenenje, ki si ga ne znamo razložiti. Nekaj si želimo ... nekaj lepega.

Kaj je to lepo, kar si želimo, kar mislimo, da nam bo prineslo neskončno srečo? Je to Marija, Mati in Devica, Žena vseh žena, ki je tako češčena in spoštovana kot nobena druga Evina hči? Je to lepota njene duše, nje-

nega srca, ker je bila Brezmadežna in je zato lepša od vseh »misic« in se njena lepota skozi stoletja ne zmanjšuje, ampak povečuje?

So to neskončno lepe pesmi, ki jih slovenski rod poje s takšnim zanosom kot nobene druge pesmi? Kaj ni neuradna himna naše domovine prav Marijina pesem »Marija skoz življenje«, ki doni v vseh naših cerkvah v najbolj svečanih trenutkih?

So ta lepota morda »šmarnice«, ko se z otroki in župnikom zberemo v naši cerkvi ob vznožju oltarju, molimo, pojemo in se počutimo tako dooobro pri Mariji?

Ali pa Marijina lepota ... nekaj, kar lahko pove le pesem: Marija, če gledam tvoj mili obraz, / razkrije se duši morje lepote, / nadangelsko lep je tvoj rajski izraz, / odsev je nebeške krasote, / Marija, Marija, kako si ti lepa! (M. E. K.)

Lepota bo rešila svet, je zapisal ruski pisatelj. Lepota nam je potrebna tudi v vsakdanjem življenju, da bi nas drugi z veseljem pogledali, da bi prišli k nam, ker smo privlačni, da jim ob srečanju z nami nasmeh okrasi obraz.

Lepota, ki bo rešila svet … To je neka vrsta take lepote, kot jo slavimo v Mariji. To je lepota duše, ki je srečala Boga, ki jo je On blagoslovil s svojim odpuščanjem in ljubeznijo. Saj se spomnite blažene Matere Terezije? Naguban obraz upognjene starke, majhne stare ženice … a toliko lepote v

Prvo sv. obhajilo 2010 • 4

njenih očeh! Njo so ljubili, občudovali in spoštovali zara-di lepote, ki jo je prejela od sijaja bele hostije, pred katero je vsako jutro klečala v meditaciji.

Lepota bele hostije … Maj je mesec prvih obhajil. Naši otroci stopajo v belih oblekah v cerkev, kjer se jih bo Jezus prvič dotaknil … Koliko spominov se nam ob tem zbudi!

Saj je tudi med vašimi spominskimi albumi prav gotovo vsaj ena fotografija s prvega obhajila, kajne? Tudi jaz jo imam, še črno-belo, na njej moja sestra in jaz v belih pr-voobhajilnih oblekah z venčki na glavi in svečo v rokah …

Najbolj se mi je vtisnilo v spomin jutro prvoobhajilnega dne. Mama nama je na predvečer naredila venčke iz živih belih nageljčkov, ki so čudovito dišali in jih dala preko noči na travo, da jih rosa orosi in ne ovenijo. Ko nama je zjutraj pripenjala bele venčke na lase, je jokala … Začudena sem jo vprašala: Mama, kaj jokaš, ali si žalostna? Ne, se je nasmejala mama, to je od sreče … Ko sem odrasla, sem spoznala, kako velika je tista sreča, pri kateri se jokaš … Verjamem, da tudi starši letošnjih pr-voobhajancev doživljajo nekaj podobnega … Srečo in hre-penenje po lepoti, ki so jo imeli na dan prvega obhajila, po lepoti čistega srca …

Ko bomo občudovali naše otroke in jih izročali v varstvo Jezusu in Mariji, bomo skupaj z njimi izročali tudi naša življenja, naše sanje, mogoče prav tiste sanje, ki smo jih skrili v najbolj oddaljen kotiček srca, ker nas je sram, da bi jih spet privleki na dan sredi tega težkega in včasih tako umazanega vsakdanjika …

Lepota bele hostije se bo to krasno nedeljo prelila v srca naših otrok, a po otrocih tudi v nas, v naše družine, do-move, šole in čez celo mesto …

Stavek o lepoti je zapisal pisatelj Dostojevski. Ampak na-vadno se ga citira samo prva polovica, druga polovica pa ne. Celi stavek pa se glasi:

»Kolikor je Kristus premagal smrt, toliko bo tudi njegova lepota rešila svet.«

Zdaj vemo: lepota, ki bo rešila svet, je rojena v Kristusovih ranah in nam je dostopna v evharističnem kruhu. Tam na oltarju je razsuta ta nevidna lepota!

»Premog je grd, ker vidim samo premog, diamant pa, ki je ista stvar, je lep, ker odseva nekaj večjega. Tako lahko rečemo, da je najlepši med vsemi Kristus, ki pravi: Kdor vidi mene, vidi Očeta.« (Kardinal Špidlik)

s. Emanuela Žerdin

PO

ŽIR

EK

ZA

DU

ŠO

3

Ker ljubiti preprosto pomeni živeti

Martina M. Žagarurednica in

“šmarničarka”

Narahlo je odprl vrata in tiho vstopil. Ni vprašal za dovoljenje in ali imam čas. Kar je in me vabi, da se

ustavim, ga opazim, začutim, doživim. Če sem preveč zatopljena v svoje misli, delo, skrbi, je tiho in ljubeče še

vedno tu … In ko bo odšel, se bo po svojih naravnih tisočletnih ciklih znova vrnil.

Mesec maj.

Ni mi treba prepotovati tisoče kilometrov, da bi ga našla. Le videti moram naravo, ki jo gledam, ko se vozim v službo, grem po otroke, v trgovino … začutiti veter, ki

mi mrši lase … se dotakniti suhe grude zemlje na vrtu ... poduhati šmarnico, ki radodarno razdaja svoj omamni

vonj ali pa gnoj, ki je namenjen koreninam …

Koliko izrazov istega Stvarnika.

Videti to, kar gledaš in slišati to, kar poslušaš, pomeni stopiti iz sebe in svoje glave v svet, ki preprosto je. Tam ima vse svoj namen, svoje mesto in svoj čas.

Ko to spoznaš, nehaš soditi. Lahko se ne strinjaš, lahko ti je tuje, lahko te straši, a se več ne boriš proti temu. Veš, da je vse del tebe in da si ti del vsega, saj smo vsi eno. Sam se odločaš, čemu daješ svojo pozornost in veš, da se to krepi in vrača.

So trenutki, kraji, ljudje, ki nam lahko pomagajo do teh spoznanj. Niso pa poroštvo za to. Lahko jih doživimo in srečamo enkrat v življenju, lahko pa so že dolgo del našega vsakdana, pa se tega niti ne zavedamo.

Če je narava naših možganov taka, da v delčku sekunde sprejme in razpošlje informacije po telesu, prisluhnimo še naravi svoje duše. Ta diha z ritmom stvarstva. To pa potrebuje tisoč let, da izpopolni cvet.

Kam potem tako drvimo?

4

Župnija svetega Ruperta Krško - Videm ob Savi

Ko bolezen potrka na vrata posameznika, se v trenutku spremeni življenje. Če se tej bolezni reče rak, je sprememba življenja še toliko večja. Sama sem se z rakom srečala že v svojem otroštvu. Z mamo sem pri svojih petih letih kar precej čas hodila v bolnico na obisk k stricu, ki je bil svoj boj s to bolezni-jo. Od vseh obiskov so mi ostali v spominu samo tisti vprašujoči pogledi bolnikov v bol-nici, ki so bivali z njim v sobi. Še danes jih velikokrat tako živo vidim … pa ... Potem je nekega dne za rakom zbolela moja mama. Začela se je njena kalvarija bolezni in moj boj s tem spoznanjem, da so njenim zemeljskim dnevom šteti trenutki. Moji jezi, ker se je to zgodilo meni, moji žalosti, mojemu prepiran-ju »s tistim zgoraj«, ker mi je to namenil in me pustil na cedilu, so sledili dnevi joka, noči žalosti, neskončni občutki osamljenosti ... in na koncu vsega, še vedno jok. Vem, da sem bila zelo zmedena. Vsak dan je rodil na mili-jone vprašanj, na katere ni bilo odgovora, noči, ob katerih sem istočasno povijala svoje prvorojeno dete, so bile prava mora … Bila sem nemočna, zmedena, otožna, jezna ... celo mamine zdravniške izvide sem se preprosto naučila na pamet, ker sem si rekla, da bom samo tako lažje razumela, zakaj in kako in koliko mi bo še dano … Šele čez nekaj let sem odpustila in bila šele tedaj zmožna sprejeti vso kalvarijo, ki spremlja bližnje ob poteku take bolezni ljubljene osebe. Sedaj vem, da je bilo to obdobje posebno blagoslovljen čas tudi zame in šele tedaj so mi bili dani odgovori na številna vprašanja. Mama pa danes kot an-gel čuva moj dih.

17. aprila je v Krškem potekalo prazno-vanje 10. obletnice delovanja skupine za samopomoč žena, ki so zbolele za rakom dojk. Praznovanje se je pričelo s sveto mašo v domači župnijski cerkvi, nadaljevalo s kul-turno prireditvijo v Kulturnem domu Krško in se sklenilo z druženjem vseh žena v hotelu City. Praznovanje je s pozdravom pospremila tudi Vilma Siter, »mama« oz. pobudnica us-

tanovitve skupine. Praznovanje je bilo velik organizacijski zalogaj za koordinatorko sku-pine Mimico Stepinšek in sedanjo strokovno vodjo Alenko Kunej. Skupna moč in energija vseh, ki so prispevale svojo neizmerno življenjsko energijo k temu, da je druženje oz. dan minil kot v sanjah, so velik pokaza-telj in znak, da so v skupni za samopomoč udeleženci povezani in da si na nek način pripadajo. V organizacijskem odboru je bila tudi Tatjana Umek, ki je k organizaciji tega dne prispevala svoj delež in dovolila sem si, da potrkam na njena vrata in jo poprosim za njeno zgodbo.

Tatjano sem kot učiteljico poznala. Saj veste, otroci in šola, tako da se poznamo, kot znan-ci … Dobro vem, da sem se vedno spominjala

Napolni me z lučjo, ljubeznijo in mirom

INTE

RV

JU


5

Foto

: Milo

š Kuk

oviči

č

njenega svetlega pogleda in njene ljubezni, s katero je oz. še danes opravlja svoje delo učiteljice. Vedno je bila tako pozitivna in ko sem jo srečevala v šoli, je bil na njenih ustih vedno smehljaj. In ko sem sobotnega dne sta-la pred njenimi vrati, sem se spraševala, ali je njen pogled še vedno tako svetel in ali bom na njenih ustih zaradi poti, ki jo je prehodi-la – bolezen z rakom, še vedno lahko videla smehljaj …? Beseda je nanesla besedo, misel je rodila misel in Tatjana je nesebično odprla svojo zgodbo ...

Tatjana. Z rakom ste se prvič srečali iz svo-jih zdravniških izvidov?

S samim rakom, da. Vendar pa sem bila na pot preizkušnje sprejemanja in spremljanja neozdravljive in

kronične bolezni napotena že kmalu po prihodu iz rod-nega Kranja v Krško, ko je zbolela moja mama, za njo pa tudi oče. Ta del mojega življenja je spremljal strah, ker sem bila nemočna, ko sem gledala človeka, ki ga imaš rad in se bori… Tako se bojiš zanj. Sam pa si nemočen. Ne moreš pomagati, ne moreš sodelovati, ne moreš nekaj narediti in se pričeti boriti … To je zelo težko, prav zaradi te nemoči … V bistvu je tako, kot bi gledal na bojišče, kjer se bojujejo tvoji dragi in izgubljajo bitko, ti pa stojiš, gledaš in mu ne moreš pomagati …

Življenje pred tistim dnem, ko vam je bilo dano spoznati, da gre zares, je ...

Vse skupaj je bilo zmedeno. Bila sem na zdravniškem pregledu. Potem pa; zaradi takšnih in drugačnih ra-zlogov, ki včasih domujejo v naših bolnišnicah, kar 4 mesece nisem prejela izvidov. Mož me je neprestano opominjal, da naj vendarle pokličem v bolnico in povprašam, kaj in kako … Vem, da je bil mož moj angel varuh, ki me je čuval in neprenehoma spodbujal, da naj vendarle pokličem … Potem pa. Pridem k zdravniku. Iz-vidi in branje izvidov. Velik vakuumski prostor, ker pač je potrebno še mnenje tega in onega. Prazen prostor, škarje in platno imajo drugi v rokah, ti pa preprosto čakaš ... Pri sebi, v svoji notranjosti sem vedela, da bo potrebno v Ljubljano na onkologijo ... To je zelo negotovo obdobje, veliko je vprašanj in čakanje v tej situaciji je zelo težko. Dolgo je. Čas je v tem vakuumskem prostoru dejansko brezkončen.

Kakšni so občutki, ko zveš, ko ti je pove-dano; rak … ali pa, ko prebereš svojo di-agnozo? Se človek ustraši, zavpije, zatuli, zakriči ... ali pa joče in joče ?

Povedala sem že, da sem potem, ko so se zadeve pri bran-ju teh izvidov tako vlekle, pri sebi čutila in slutila, kaj bo pisalo, zato sem se odločila, da grem sama v Ljubljano na Onkološki inštitut. Čeprav me je na mojih »bolnišničnih« poteh vedno spremljal mož, sem tedaj, ko naj bi izvedela za točen rezultat raziskav, želela to izvedeti sama. Mož je to spoštoval. V Ljubljano sem šla z vlakom ... Zdravnikove besede niso bolele; bila sem kot v transu. Brez misli, praz-na ... Spominjam se poti z vlakom domov. Pri Radečah sem se že v sebi pomirila s svojim rakom, razčistila s sabo

Napolni me z lučjo, ljubeznijo in mirom

6


in s svojimi strahovi. Težko je bilo povedati doma, strah me je bilo, da se bodo moji domači zlomili. Čutila sem nji-hov strah, vedela sem za njihovo nemoč, da mi resnično ne morejo pomagati. Hudo mi je, ker so bili otroci deležni te izkušnje. Vedela in čutila sem, da jih je strah zame … Po drugi strani pa sem bila v sebi pomirjena, ker so mi stali ob strani, ker so bili preprosto z mano. To veliko pomeni, da imaš v teh trenutkih ob sebi ljubezen svojih bližnjih, da imaš pomoč moža in otrok.

Ste v šoli svojim otrokom povedali, kaj vas čaka?

Ja, to obdobje je nekako za ljudi okoli tebe najtežje. Sam preprosto veš, da se moraš začeti aktivno obnašati in se boriti in boriti, pri tem pa upati. Okolica pa … Dobro se spominjam besed enega od mojih sodelavcev, ko mi je v tem času odkrito povedal, da sedaj, ko pa ve, da sem zbolela za rakom, preprosto ne ve, kaj bi se z mano pogovarjal. Tako odkrito je povedal, pa vendar vem, da je večina ljudi okoli mene čutila tako. Hvaležna sem pri-jateljem in znancem, ki so mi v tem času namenjali toliko lepih misli in svojega časa, da sem lažje živela svoje vsak-danje življenje. Učencem sem povedala. Sprejeli so ... In nekaj otrok iz višjega razreda, kateremu sem bila prejšnje leto razredničarka, me je obiskalo na šolskem igrišču ... Še danes jih slišim, kako so mi rekli, da bodo molili zame. Tudi pisali so mi. To mi je resnično veliko pomenilo.

Pa pride operacija. Bolnica. Srečanje s sabo, srečanje z drugimi, ki bijejo podoben boj. Telesna bolečina, bolečina duha. Je težko govoriti o tem?

Dnevi v bolnici; vem, da nisem veliko razmišljala o sami bolezni. Zaupala sem zdravnikom. Kirurg mi je po ope-raciji povedal, da je zaradi izvidov moral razširiti ope-rativni poseg, vendar se ob tem nisem pustila zmesti. Upala sem, da bo vse v redu … Ko sem se prebujala iz narkoze, sem še nekje v daljavi slišala glas sina, ki me je prišel pogledat in mi rekel, da bo vse dobro. Lepo je bilo to slišati in vesela sem ga bila. Sobo sem si delila še s petimi ženami, ki so bile tudi operirane kot jaz. Vzpod-bujale smo se, tolažile, si zaupale občutja, klepetale … Ko pa je prišla noč in so ugasnile glavne luči ... tedaj sem ostala sama … zaspati nisem mogla … Na ušesa sem si

nadela slušalke, da bi poslušala glasbo … solze so začele kar same od sebe polzeti po licih … jokala sem, jokala ... Kot da bodo solze izplaknile mojo bolečino, bolečino te-lesa, prizadetost duha ... Z jutrom se je pričel nov dan ... Iz bolnice hitro odideš domov. S tabo pa domov priroma na tisoče vprašanj, takšnih in drugačnih … O tem, kako bo, ali boš zmogel, o tem, kako se počutiš ob jemanju tablet, kako in kako? Veliko težje bi mi bilo, če ne bi imela v tem času opore v mojih najbližjih, če se ne bi tudi sama na-ravnala na to, da gre življenje naprej in jaz z njim.

In kje so začetki vaše poti in skupine za samopomoč?

Čakala sem v bolnici in v protibolečinski ambulanti sem se srečala z ga. Anico Mikolavčič, ki me je povabila k skupini. Tudi kasneje me je obiskovala doma. Spomi-njam se svojega prvega odhoda na to srečanje, ker sem se ga veselila. Še danes dobro vem, kakšno je bilo nebo in kako lepi so bili oblaki nad Zdravstvenim domom Krško. Pa … Skupina deluje vsak drugi četrtek v mesecu, razen v mesecu januarju. Jaz pa …; Sem se prvič odpravila prav na drugi četrtek meseca januarja … Zato je bila moja pot zaman. V skupini najdeš ljudi, ki hodijo po podobni poti kot sam, tam lahko dobiš svoje vzpodbude, tam lahko dobiš obrazložitev za svojo bolečino, za to, kako delujejo zdravila, zakaj se tako počutiš ... Zelo dobro je, da deliš svojo izkušnjo z nekom, ki čuti podobno. Misli članic v skupini so podobne, občutja so podobna, strahovi imajo iste obraze, deliš si podobna vprašanja … Skupina lahko veliko pomaga. Čutiš povezanost, pripadnost. Lažje se pobiraš, vstajaš … če imaš ob sebi ljudi, ki jim lahko zaupaš in z njimi podeliš občutke, ki jih ne more ra-zumeti, kdor tega ni doživel.

Potem pa pride človeku pod roko na mili-jone receptov za zdravo življenje, za zdravo prehrano. Na milijone priporočil, kako nadaljevati pot, da se zgodba ne ponovi in zgodi … In kako ste se znašli v množici teh receptov?

Človek mora pri tem poslušati sebe, svoje občutke. Nika-kor ne moreš vsega sprejeti, delati vse, kar eni priporočajo, da je prav. Dobro je, da se obnašaš aktivno in razširiš vedenja o sebi, o svojem zdravju in o delovanju zdravil,


INTE

RV

JU

s katerimi zdravijo tvojo bolezen ... ampak, pri tem je potrebno poslušati svoje telo in duha. Zagotovo sem brezpogojno sprejela samo eno priporočilo zdravnikov: »Vsak dan vsaj za eno uro in pol v naravo - hoditi. Narava zdravi.« Zato se tolikokrat srečujemo na kolesu ali pa na sprehodu z možem in našim Runom.

Vrnitev v šolo, v domače delovno okolje je bila težka?

Ne, rada imam svoje delo, rada imam otroke. Ponosna sem na svoj delovni kolektiv in z veseljem grem v šolo. Sedaj izvajam individualno pomoč učencem, kjer dlje časa vlagaš svojo energijo, potem pa končno pridejo re-zultati, včasih čisto majčkeni, majčkeni … ampak še bolj si jih vesel. Hvaležna sem za vse delovne izzive, ki jih lahko delim s svojimi sodelavci.

Vsem, ki jih doleti ta preizkušnja. Tatjana, kaj bi jim povedala?

Receptov ni. Vsaka bolezen je zgodba zase. Verjamem, da je vsak sam odgovoren za svoje življenje in da moraš zaupati svojemu notranjemu glasu. Zaupati, da bo vse dobro, da ima vsaka bolezen svoj razlog in da se vsakemu izmed nas to zgodi z namenom ... Strahovi pa – pridejo in odidejo. Ko so z menoj, si rečem: »Vse zmorem v njem, ki mi daje moč!« In mi pomaga. Res! Naj vam bo dana ta moč! Recite si, kot si rečem vsako jutro jaz: Danes je - napolni me z lučjo, ljubeznijo in mirom ...

Popoldne se je prevesilo, s Tatjano pa bi se še dalo kramljati. Na trenutke, ko sem se s Tatjano pogovarjala, je moral moj pogled ubežati od njenih oroselih oči in pogledati v

lepo zelenje Tatjaninega vrta. V srcu pa sem čutila z njo. V pogovoru ji nisem upala po-vedati, da jo občudujem, tako kot občudujem vse, ki vas je življenje zaznamovalo s to potjo. Občudujem vaš pogum, vašo dobroto, vašo moč, da vsako jutro s smehom odprete soncu okno. Vaš boj je zame zgled.

Tatjanin pogled je veder, njenemu žaru po-gleda je dodana modrost, ki jo človek dobi na taki poti, na njenih ustih pa je tisti njen večni smehljaj. V končku smehljaja sem opazila tudi, da je ljubezen njenih domačih, njenega moža, ki je stal ob strani, velika ... Želela bi si, da bi imeli dragega in dobrega človeka posebno v bolezni ob sebi vsi …

Tatjanin čaj je bil čudovit. Od ganljivosti ob pripovedovanju njene zgodbe sem preprosto pozabila povprašati za recept. Mogoče pa se nekega dne vrnem in vprašam. Takrat upam, da bom imela toliko moči, da se ji lahko iz srca zahvalim za to, kar mi je dala to sobotno popoldne in da ji povem, da občudujem njeno držo v njeni zgodbi z ra-kom. ... Hvaležna sem ji za to, kar mi je dala to sobotno popoldne.

Ko govorimo o raku na dojki in o raku na sploh, bi zelo rada verjela besedam, da je statistika največja laž. Pa vendar na žalost ni tako. Številka o tem, koliko ljudi zboli za posameznimi oblikami raka, iz dneva v dan raste in pobira nova imena, s tem pa načenja življenja. Vsak dan se začenjajo nove in nove bitke posameznikov in njihovih domačih. Ob koncu si lahko samo rečem, da Bog že ve, kaj je za človeka dobro. Drugače tega ne morem razmeti. Sicer pa, človek resnično težje dojame, da bolezen in preizkušnja ne pome-nijo, da je Bog človeka zapustil, ampak da ga s tem pripravlja na nove, pomembnejše, odgovornejše naloge …

S Tatjano Umek sem se pogovarjala

Mojca Kukovičič

7

8


»Najbolj mi je bilo všeč, ko smo z Urbanom peli pesmice in se igrali. Malo sem se bala. Potem pa več ne. Zdaj mi je zelo lepo.« (Lana)

»Vse mi je bilo všeč. Plezat po drevesu, po lojtri, preskakovali smo vrvice. To smo se igral z Nejcem. Potem smo šli pa k sveti spovedi. To je lepo. Greš v tisto hiško. Ni me bilo strah. Ko sem prišel ven, mi je bilo še bolj fino.« (Aleš)

»Najbolj mi je bila všeč igrca. Tamle na travniku smo se šli. Plezali smo tudi na drevo. Morali smo se držati pravil. Pri vseh igricah. V cerkvi pa smo peli.« (Matic)

Prvasveta

spoved

Foto

: Milo

š Kuk

oviči

č


»Meni je bila najboljša igra zunaj. Ko je bila lenoba, si se moral plaziti spodaj, pa se nisi smel dotakniti. Ene pa smo morali preskočiti. V cerkvi mi je bilo všeč, ko smo peli in se igrali. Noter je bilo lepo.« (Zoran Igor)

»Najbolj so mi bili všeč preskoki. Skakal smo, da bi se znebili grehov. Mim enih gre-hov si pa moral it. V cerkvi smo se tudi igrali igrico. Samo bolj potiho.« (Aljaž)

»Meni je bilo dobr, ko se nismo smeli dotak- nit vrvice. Vse tri vaje so bile dobr. Tud pri

Ko se grehom ne uspemo izogniti

NO

VIC

E Ž

UP

NIJ

SK

EG

A Ž

IVL

JE

NJA

1919

Naj začutijo pomembnost»Čas pred svetim obhajilom je priložnost, da se družina trdneje poveže, najde čas za pogovor, majhne pozornosti, pokaže več strpnosti in razumevanja. Je priložnost za rast v osebni veri in odločenost, da tako ostane tudi po zaključku dneva, ko bodo naši otroci prejeli prvo sveto obhajilo. Tudi sama prazničnost, slovesnost dneva bo otrokom pomagala, da začutijo pomembnost dogodka in bodo obhajilo z veseljem in ponosom prejemali tudi v bodoče.«

Hermina Klenovšek

Urši in Špeli.

V cerkvi me je bilo malo strah. Prej. Ko sem prišla v spovednico, pa me ni bilo več strah. Ko sem molila, kar mi je duhovnik rekel, mi je bilo lepo. Zdaj mi je tudi lepo. Pica je do-bra.« (Lea)

Kot animatorka vedno občutim strah, pre-den pričnemo katero od dejavnosti, ki so v večini povezane z mlajšimi. Najbrž zato, ker nikoli nisem postavljala nikakršne meje med otroki in odraslimi. Toliko časa, kot ga otrok potrebuje, da dokončno razume neko stvar, toliko časa porabi odrasel človek, da stvar sploh sprejme.

Letošnji prvoobhajanci so bili zopet za kanček drugačni od lanskih, vseeno pa so bili tudi ti izjemno vedoželjni in razigrani, tako da je pogovor z njimi potekal zelo sproščeno. Zabavno je bilo opazovati, kako se poizkušajo izogniti rdečim »grešnim« listkom, premagati vse težke ovire in se hkrati lepo pripraviti na prvo sveto spoved. Pravzaprav ne poznam lepšega občutka, kot je tisti, ko veš, da nekomu lahko nekaj daš, povrnjeno pa ti bo z nasmeškom, prijazno besedo, objemom … z ljubeznijo. (Animatorka Špela)

Otrokom, ki bodo pristopili k svetemu ob-hajilu, smo hoteli ponazoriti, kaj so grehi in kako ter s čim se jim izognemo. Mis-lim, da je bil namen dosežen. V dopol- dnevu z zvedavimi otroki pa sem zelo užival. (Animator Nejc)

Ko pa bo prišla nedelja ... »Ob pripravah na hčerkin praznik se tudi sam spominjam svojega prvega svetega obhajila. Najbolj mi je ostalo v spominu to, da smo takrat morali imeti prižgane sveče, zato sem si z njenim voskom polil ob-leko. Vsi fantje smo imeli modre obleke z metuljčkom in bele srajčke. Kasneje sem jo nosil še v šolo in jo imel tudi za druge priložnosti.«

ati Jože»Na dan svetega obhajila sem bila zelo razbur-jena. Zbrali smo se pred župniščem, nato pa smo se odpravili v cerkev. Ta je bila vsa v belem, maša pa je bila svečana. Jaz sem komaj čakala trenutek, da bom dobila hostijo. Tudi darila se spominjam. Svojega prvega obhajila se prav dobro spominjam in upam, da mi bo ostal še dolgo v spominu.«

Nives»Čas beži in hiti, z leti pa se spreminja tudi način priprave na obhajilo. Vse je prepojeno z bliščem, tako da včasih pozabimo bistvo tega obreda - sprejetje prvega obhajila. Vsi pa se srečujemo z istimi težavami. Poleg kopice službenih obveznosti, ki nas bodo odpel-jale od doma tik pred tem dogodkom, je treba poskr-beti tudi za urejenost, goste, pogostitev …Ko pa bo prišla nedelja, se bomo vsi umirili in upamo, da nam bo sonce prineslo nasmeh na usta in bomo uživali v prelepi prvoobhajanski maši, na kateri bomo sodelovali tudi starši. Največji delež pri vsem tem pa bo prispeval župnik Mitja.«

Družina Žunec

9

10


PR

ED

STA

VL

JA

MO


Razdvojen sem obstal v svojih mislih in ne-koliko postal na križišču svojih spraševanj, ko sem začenjal zbirati misli, podatke in spo-mine, ki mi bodo omogočili napisati nekaj vrstic o našem novem celjskem škofu msgr. dr. Stanislavu Lipovšku. Povedo o človeku več občutja ljudi, s katerimi se je srečeval, spomini njegovih sodelavcev ali številke, ki so kakorkoli uokvirile njegovo življenje in ga definirale na letnice, obletnice, procente in prelomnice? Verjetno oboje.

Župnik za vseMoje življenje v bogoslovju me je na zanimiv način vsaj nekajkrat zbližalo v sodelovanje z gospodom Lipovškom, ki je bil takrat še stolni župnik v Mariboru. Tako sem se z njim srečeval, načrtoval in delal. Ni preprosto, kadar združujeta moči dvajsetletna prekipevajoča moč in en-tuziazem in več kot šestdesetletna modrost, utečenost in vsakršna izkušenost. Oba sva preživela, kar pomeni, da sva bila sposobna slišati drug drugega in se najti nekje na sredi med najinimi skrajnimi idejami. V tem

sem vedno gospoda Lipovška spoštoval. Njegova leta, izkušenost in nenehna vpetost v delo stolne župnije in škofije Maribor mu niso vzeli pestrosti idej in sposob-nosti dialoga z drugačnimi vizijami. Vse to je izjemna popotnica človeku za službo vodenja. Najino druženje so pogosto prekinjali telefonski klici in gostje, ki so zašli v župnišče. Mnogi so bili s cerkvijo povezani tesno, neka-teri manj, spet drugi sploh nič. »Vsi lahko naredimo kaj dobrega za mesto in ljudi, ne glede na to, komu pripadamo politično,« je ponavljal stolni župnik in združeval okoli sebe mestne veljake in preproste ljudi vseh prepričanj, a z istim ciljem. Še najbolj mi v spominu ostaja njegov silen napor v dialogu s pravoslavnimi, evangeličanskimi in islamskimi verskimi voditelji in nji-hovimi verniki. Mnogokrat smo ostali samo s pritajenim nasmeškom spremljali njegove molitvene ure in bolj ali manj uspele poskuse skupnih bogoslužij in srečanj. Gospod Lipovšek je ostal neomajen in se ni pustil zmes-ti. Šele zdaj razumem, kako mogočno je delovala naša Cerkev takrat, ko sem ga opazoval v pogovoru z ostalimi voditelji, trdnega v lastni veri in dovolj ponižnega, da je bil pripravljen poučiti se od drugače verujočih. Čudovita in redka kvaliteta verskih voditeljev.

Stanislav Lipovšek,

naš noviškof Fo

to: s

. Aleš

a Stri

tar,

ww

w.rk

c.si

11

Novi škof in številkeŠtevilke, letnice in prelomnice o gospodu Stanislavu Lipovšku povedo sledeče.

Msgr. Stanislav Lipovšek se je rodil 10. julija 1943 v Voj- niku. Leta 1962 je vstopil v Bogoslovno semenišče v Ljubljani in začel s študijem teologije. Po mašniškem posvečenju, 29. junija 1968, je odšel v mestno župnijo sv. Danijela v Celje, kjer je bil kaplan do leta 1972, ko ga je mariborski škof dr. Maksimiljan Držečnik po-slal na podiplomski študij liturgike na Papeškem visokošolskem zavodu sv. Anzelma v Rim, kjer je leta 1976 pridobil naziv doktorja liturgike. Med bivanjem v Rimu je bil gojenec Papeškega zavoda Teutonik. Po vr-nitvi iz Rima je bil imenovan za župnijskega upravitelja župnije Device Marije v Brezju – Maribor. To službo je opravljal do leta 1981. Leta 1978 je postal asistent in leta 1980 višji predavatelj za liturgiko na mariborski enoti Teološke fakultete. Asistent je bil do leta 1994, po tem pa je na isti ustanovi ostal honorarni profesor do leta 1998. Leta 1982 je bil imenovan za stolnega kanonika in župnika – vikarja, leta 1984 pa za stolnega župnika v Mariboru. Leta 1983 je bil imenovan za izrednega bir-movalca in člana Zbora svetovalcev Mariborske škofije, nato leta 1996 za tajnika Škofijskega odbora za pripravo papeževega obiska, leta 1999 pa za glavnega tajnika odbora Slovenske škofovske konference za pripravo papeževega obiska in beatifikacijo škofa Antona Mar-tina Slomška. Od leta 1999 je bil kanonik penitenciarij, član Nadškofijske komisije za cerkveno umetnost in vodja Nadškofijske komisije za liturgijo in cerkveno glasbo. Leta 2001 je prejel častni naslov monsignorja, leta 2004 pa je prevzel še službo naddekana maribor-skega naddekanata.

Pogled naprejNa škofovskem posvečenju, 24. aprila, v celjski stolni cerkvi je novi škof povedal svoj načrt, ki je, zanj značilno, tako zelo širok: »Jezus Kristus in njegovo odrešenje.« Morda se vam zdi to slab načrt, premalo izdelan, preveč površinski. Sam moram iskreno priznati predvsem nekaj. Priznam, da me takšen načrt ne straši in ne bega. Moje izkušnje in spomini me delajo mirnega in sposob-nega zaupanja novemu pastirju. Vem namreč, kako je nekoč mariborski stolni župnik začenjal določene pro-jekte brez resnih vidnih načrtov, morda samo s tistimi v svoji glavi. Na moje začudenje je imel to nenavadno lastnost, da je vedno presegel svoje začetne načrte in je bil rezultat izjemen kljub temu, da ni v začetku nihče vedel, kam nas bo nova avantura popeljala in kakšen bo njen epilog. Načrt je bil morda okoren in zastarel, a energija vloženega dela ga je spremenila v uspeh. Morda je tudi v tem božja previdnost. Morda moramo tudi v celjski škofiji potem, ko smo tako čudovito načrtovali, preprosto upati to tudi narediti. Da bo le resnično nare-jeno! In s čim več ljubezni! Potem bo res zasijalo tudi to, kar si je drug celjski škof msgr. dr. Stanislav Lipovšek izbral za svoje geslo: V ljubezni in resnici.

Urban Lesjak

Foto

: s. A

leša S

trita

r, w

ww.

rkc.s

i

12


NO

VIC

E Ž

UP

NIJ

SK

EG

A Ž

IVL

JE

NJA

Moja zlata leta ... Kako lepo je to slišati!Ali so res zlata leta v jeseni življenja? Bog ve. Prav gotovo pa so to bila zlata leta za vse tiste, ki smo se udeležili povabila mladih družin naše župnije, od 16. do 18. aprila 2010, na Pohorju v Dominikovem domu. Nekateri smo to doživeli že drugič. Pester program od jutra do pozno v noč

– od jutranje molitve na svežem zraku, prijetne hoje na Areh, zabavnih iger, kvizov, tekmovanj, večerne maše, petja, nastopov otrok. Vse tako v prisrčnem, spoštljivem slogu.Kako lepo bi bilo v naši lepi domovini, če bi generacije med seboj tako sodelovale. Hvala vsem, ki ste pripravili in brezhibno izpeljali program. Res nam je bilo lepo.Posebna zahvala gospodu Mitji, da je bil z nami, čeprav je imel vsak dan ob-veznosti tudi v Krškem.Razveseljeval nas je tudi gospod Urban, še posebno s predstavitvijo romanja v Sveto deželo.Še enkrat hvala vsem: Brigiti, Manji, Alen-ki, Mojci, Vesni, Dušanu, Adamu, Petru in gospe kuharici Jerici, ki nas je še posebej presenečala z dobrotami kuhinje.Hvala v imenu vseh udeležencev,

Anica Troha

»Moja zlata leta« na Pohorju


1313

»Moja zlata leta« na Pohorju

Velik dan za vso družinoDeset, devet, osem ... prihaja veliki praznik - prvo sveto obhajilo za najinega prvega sina.»Tudi jaz bi šel,« se je oglasil mlajši bratec. »Da, tudi ti boš šel, samo da še malo zrasteš,« mu z veseljem odgovorim.To je velik dan za celo družino. V srcu čutimo toplino, radost, veselje in ljubezen.Prihaja dan velikega pričakovanja, dan, ko bo Jan prvič prejel sveto hostijo.V pričakovanju dneva, ki bo v Janovem srčku zazna-moval poseben čar in mu dal toplino in bližino Jezu-sa, se vsi veselimo z njim in ga nestrpno pričakujemo.

Janova mamica Nevenka

Foto

: Pet

er G

orja

n

Kakor angelčki, ki pričakujejo Prišla je težko pričakovana nedelja. A ne katerakoli, temveč nedelja, ko bodo naši otroci prvič prejeli Je-zusa, ki je v podobi kruha v hostiji. Že od zgodnje jeseni, še posebej pa zadnja dva mese-ca, so se pri verouku pripravljali na ta posebni dan. G. Mitja jim je pripovedoval o Jezusu in jih pripravljal na prvo spoved in še posebej na sprejem zakramenta prvega svetega obhajila. Tudi doma se med pogovo-rom skupaj pripravljamo na sprejem Jezusa.Ko zjutraj pomagam Janji pri pripravljanju za njen praznik, mi spomin zbeži kar nekaj let v preteklost, ko sem šla sama k prvemu obhajilu. Bilo je lepo in ta dan mi je za vedno ostal v lepem spominu. Kako se vse spreminja in hkrati marsikaj ostaja isto. Otroci smo bili in so še vedno polni pričakovanj in napetosti. So kakor angelčki, ki pričakujejo ... Njihovi nasmejani obrazi nam povedo vse. So srečni in veseli, saj so dočakali ta pomembni dan. Dan, ko bodo prvič prejeli Jezusa v svoja majhna srca in začutili njegovo veličino in brezpogojno ljubezen, ki jih bo spremljala vse življenje. Iz misli me zmoti Janja, ki ponosno stoji pred menoj. Vsa sijoča mi reče: »Veš, sedaj bom tudi jaz vsako nedeljo pri maši prejela Jezusa in njegovo ljubezen delila s teboj«.

Družina Knez

13

14


Na Florijanovo nedeljo smo se gasilci našega požarnega sektorja udeležili gasil-ske maše v cerkvi svetega Ruperta na Vidmu. Iz prostovoljnih gasilskih društev Dolenja vas, Gora, Zdole in Videm ob Savi se nas je v svečanih uniformah zbralo dvainšestdeset gasilk in gasilcev. V rdečih majicah pa se je v sprevod za praporji uvrstilo tudi dvajset pionirjev. Pri cerkvenih

vratih nas je pričakal g. župnik Mitja z dia-konom Urbanom in ministranti ter nas povabil v cerkev. Celotna sv. maša je bila gasilsko obarvana. Pred oltarno mizo smo postavili kipec svetega Florijana, modre uniforme in rdeče majice pa so ustvarile prijetno gasilsko vzdušje. Pridiga in prošnje, ki jih je bral gasilec, so se obračale na svetega Florijana, ki nas varuje pri delu, ko na nas preži marsikatera nevarnost.

Po maši so nas s sladkim prigrizkom in z dobrim vinom prijetno presenetili žene in možje naše župnije. Potem smo zvili gasil-ske prapore in se odpeljali v gasilski dom PGD Videm ob Savi, kjer smo za naše goste iz sosednjih društev pripravili malico ter se v prijetnem druženju zadržali še nekaj časa.

Zadnja leta smo Florijanovo nedeljo ob-hajali na Zdolah, letos pa prvič po letu 1945 v župnijski cerkvi na Vidmu. Prihodnje leto nameravamo to praznovanje organizirati pri enem od sosednjih društev.

Željko Selak, st. predsednik PGD Videm ob Savi

Prva Florijanova maša pri nasFo

to: M

iloš K

ukov

ičič


NO

VIC

E Ž

UP

NIJ

SK

EG

A Ž

IVL

JE

NJA

11

Prva Florijanova maša pri nas

15

Naše pričakovanjeV evharistiji »lomimo en kruh, ki je zdravilo nesmrt-nosti, protistrup, da ne bomo umrli, temveč živeli v Jezusu Kristusu za vedno«. (Sv. Ignacij Antiohijski)Naša družina žari od zadovoljstva, saj se že drugič pripravlja na svečani dogodek, ko bo Matevž prejel prvo sveto obhajilo. Dve leti nazaj se je pripravljala Tina, ki sedaj podoživlja vse trenutke priprave in prvo spoved. Bog nam je naklonil milost, da si lahko olajšamo vest s tem, ko spovedniku povemo svoje slabe lastnosti - grehe. Na veliko srečo usmiljenega Boga pa nas čaka še Žanino obhajilo, na kar bomo še malce počakali, saj je šele dojenček.Priprave na ta dogodek so zelo obsežne in zani-mive, in sicer ne samo za Matevža, temveč za celotno družino, saj je potrebno generalno pospraviti hišo, speči pecivo, potico, pa tudi kruh bo zadišal iz krušne peči. Matevževo slavnostno kosilo bo kar doma, kjer čutimo toplino drug ob drugem. Naš dom ni le skup-na streha, ki nas varuje, temveč medsebojna pomoč, skupna igra - tu je tudi Gospod, sredi med nami. »Prosite in vam bo dano! Iščite in boste našli! Trkajte in se vam bo odprlo! Kajti vsak, kdor prosi, prejme; in kdor išče, najde; in kdor trka, se mu bo odprlo.« (Mt 7,7-8)Matevž rad moli, njegove molitve pa so takšne: »Je-zus, hvala za prijatelje. Jezus, hvaležen sem ti za najboljše starše na svetu, obvaruj jih vseh nevarnosti. Jezus, kako lepo je imeti sestrici!« Imeti dve sestrici je nekaj čudovitega, saj ga imata neizmerno radi. Tina je nežna in razumevajoča, z Matevžem sta sopotnika na poti v življenje. Žana je nova izkušnja zanj, angel ju povezuje čustveno in duhovno. Oba z Matevžem sva na razpotju novega časa, jaz se znova navajam biti nežna mamica, Matevž pa bo vzpostavil še močnejši odnos z Jezusom in živel v upa-nju, da ga Jezus spremlja na vseh poteh.»Ni me strah! Saj sem dobro pripravljen,« reče Matevž in sladko zaspi.Želim si, da bi ob prejemanju Jezusa postal »svetilka« v teh težkih časih med sošolci, med nami in med vsemi, ki jih bo srečeval.Ker je naša družina tudi glasbena, se bomo tudi ta dan poveselili ob atijevi harmoniki in Matevževi po-zavni.

Helena Živič

16



Bolezen, starost, trpljenje, prizadetost, nesreče ... so pojmi, s katerimi se vsak dan srečujemo in jim preprosto ne moremo pobegniti. Lahko bi jih ime- novali kar naši sopotniki. Tudi takrat, ko iz nas dihata mladost in nam telo razganja od zdravja

V preizkušnjahnismo sami

in ko obvelja tista, da “sita vrana lačni ne ver-jame”, se vedno znova zalotimo, da so bolezen in vsa z njo povezana vprašanja tista, ki nas vedno znova vznemirjajo ... Prav zato imajo bolni, trpeči in prizadeti ljudje nekaj, kar lahko delijo z nami: lahko nam povedo kaj več o človeku, svetu, Bogu ... Kristjan se zaveda, da je “Božja slava živi človek”, in zato spoštuje človeško telo, naj ga vidi v kipenju moči, življenjske sile in le-pote, ali pa v krhkosti in propadanju. Vedno oznanja vrednost človeške osebe, katere dostojan-stvo ostaja nedotaknjeno tudi v izkušnji bolečine, bolezni in staranja.

Na svoji poklicni poti medicinske sestre se vsa-kodnevno srečujem z boleznijo, pa me kljub temu neprestano spravlja v preizkušnje. Večkrat se zgodi, da me zagrne tema vsakdanjih skrbi in težav in se spotaknem ob kamnu same sebe ter zgrešim POT. Zaradi svoje nemoči težko nosim

svoj križ in vedno znova padam pod njegovo težo, tako v osebnem kot poklicnem življenju. Ko pa odložim svoje stiske na ramena Gospo-darja življenja in občutim hvaležnost, da lahko opravljam svoje poslanstvo, takrat postane vse enostavno. Takrat vem, da sem poklicana, da prezgodnjemu večeru prižgem in podarim čim več svetlobe.

Ko sem pred skoraj tremi desetletji v sklopu ob-vezne prakse prestopila vrata psihiatrične bolni-ce v Polju, sem se počutila, kot bi me posadili v vesoljsko plovilo. Na zaklenjenemu oddelku so nekateri bolniki ždeli, čepeč ob steni, drugi so z nemirnimi, raztresenimi pogledi begali sem ter tja, tretji so se pogovarjali sami s sabo. Jaz pa

Foto

: Milo

š Kuk

oviči

č

KA

RIT

AS

17

sem si želela samo ven in nikoli več na psihiatrijo.

Toda Bog je imel z mano drugačne načrte in danes sem mu hvaležna, da smem spoznavati svet psihiatrije, ki je silno potreben dostojne tolažbe ter sočutja in je tako drugačen od vsega na Zemlji. Zaposleni na psihiatriji imamo ve-lik privilegij in priložnost za osebno zorenje. Življenjske zgodbe naših bolnikov so bližnjice do naših src, kajti ko nam nekdo odpre srce in svoje skrivnosti je, zelo malo verjetno, da bomo do njega brezbrižni. Včasih se vprašam, če si ni Bog izmislil psihiatrije zato, da ne bi življenju zmanjkalo zgodb. To je svet, kjer je vse mogoče in vsaj za trenutek resnično, svet temnih krikov, zamolčanih, neizpolnjenih hrepenenj in želj po lepšem in pravičnejšem svetu. Prav tako pa je to svet izjemno občutljivega krpanja ran, svet po-goste nemoči, ko zmanjka tolažečih besed, svet, kjer krademo sanje in osebnosti. Hvala Bogu, je pa to tudi svet, kjer si znamo povedati, da se imamo radi.

Popolna ljubezen namreč ne pozna meja in se ne ustavi na meji našega jaza, našega hišnega praga, naše župnije … Bolezen in z njo povezano trpljenje nas lahko doleti v vsakem trenutku in v vsakem življenjskem obdobju. Zato je prav, da ne molimo za lažje breme, ampak za širša pleča ter tako postajamo palica in opora drug drugemu.

Na nedeljo Božjega usmiljenja je Župnijska ka-ritas pripravila sveto mašo za bolne, ostarele in gluhe vernike iz naše župnije in okolice. Med sveto mašo, ki je bila prevajana v znakovni jezik za gluhe, je bila tudi priložnost za prejem zakramenta svetega bolniškega maziljenja. Sim-bol pelikana, ki je krasil oltarni prostor, nam je spregovoril o neizmerni Božji ljubezni do nas. »Malovernež, zakaj si podvomil?« nam Jezus govori vsakokrat, ko se čutimo sami in nemočni v viharjih, ki se zgrnejo na naše življenje. Ven-dar nas v preizkušnji nikoli ne pusti samih: On je tam, da bi jo delil z nami. Morda tega ne veru-jemo dovolj, zato nam ponavlja: »Malovernež, zakaj si podvomil?«

Vesna Turnšek,sodelavka Župnijske karitas

Nihče nima večje ljubezniV šoli stvarstva je Previdnost postavila učitelja in ga poimenovala Pelikan. Kdo ve zakaj mu je bilo v nar-avo položeno toliko nežnosti in pozornosti? Ko mu je Stvarnik oblikoval telo, je bil še posebej radodaren pri njegovem kljunu. V sinjino beline in močne lepote do-datkov črnine telesa mu je položil srce, izjemno čuteče, skromno v potrebah prehrane, a tako silno ljubeče, da bo pripravljeno darovati celo svoje življenje. V to naravno danost mu je bila naložena silna skrb posre-dovati izkustvo ljubezni svojim potomcem. Mladi rod je željan hrane in neprestano lačen. Dejanja ljubezni razume šele, ko zre s kljunom razparane prsi. Kaplje krvi ga nahranijo in podučijo. Ko se z iztekanjem krvi zaključuje življenje, razume spoznanje ljubezni. Iz žrtve se rojeva nova ljubezen. Šola ljubezni je šola darovanja. S prebodene desne strani so pili življenjsko tekočino krvi.Nasičeni mladi pelikani preživijo iz žrtve darovanja starševske ljubezni. Iz gnezda so poleteli v življenje. Spremljalo jih je izkustvo roditelja, ki jih je hranil s svojo krvjo. Do tega trenutka niso poznali resničnega izkustva pomanjkanja. Nikoli se niso spraševali od kod vzeti, moralo je samo biti. Tudi njihovi mladiči hočejo hrane. Le jesti, jesti. Ko postane stanje nevzdržno pritisk mladičev na starša vse težji, si ptica s svojim kljunom razpara srčno stran in nahrani mladiče z lastno krvjo. Za preživetje mladičev je bila smrt Pelikana neizbežna.Prelita kri rojeva novo življenje. Svoje gnezdo so spletli na kraju, koder je Jezus uresničil kar je učil: »Nihče nima večje ljubezni, kakor je ta, da dá življenje za svoje prijatelje.«( Jan 15,13)

Ivanka Zupančič

17

18


Potrka na srce kot prijatelj Ali je res že minilo toliko let, da se danes ponovno srečam s prvo sveto spovedjo in prvim svetim obhaji-lom? In vse je prav zares, saj me Urban vsak dan opomi-nja z mero upanja in pričakovanja ter me sprašuje. Bil je čas, ko je v cerkvi vprašal: “Ali bo že konec? Koliko minut bo še trajalo?” A danes spremlja z razmišljanjem kaj, kje, kdo, zakaj, čemu … Jezus. Je to poseben dan?Seveda, Urban! Obiskal te bo na poseben način pri evharistiji, kot učenca pri zadnji večerji. Potrka ti na srce, tako kot prijatelj, ki trka na vrata, kadar želi biti s tabo. Slišimo ali ne slišimo, odpremo ali ne odpremo! Odločimo se sami! Ali smo pripravljeni? »Kako to misliš?« vpraša Urban.Da, sveta spoved, je ta, ki ti pomaga, da mu prisluhneš.Življenje ti bo znova in znova odgovarjalo na tvoja vprašanja kaj, kje, kdo, zakaj, čemu ... Jezus. Pomem-bna je Tvoja pripravljenost, da sprejmeš in prejemaš sveto spoved ter sveto obhajilo kot ljubezen Njega do tebe, Urban. »Bom zmogel?« vpraša. »Seveda,« mu skušam dati poguma, da sprejme to, kar je življenje kristjana. Priznati moram, da je včasih težko, a ko čutiš, da se v tebi nekaj dogaja, da ti je srce nemirno, se ne ustavi, pojdi naprej ter bodi vztrajen. In ostal je dan, ki si ga Urban želi in ga nestrpno pričakuje.

Ivan Učanjšek


Življenje je dar. Zanj smo hvaležni staršem in Bogu. Uresničil nas je v podobi moškega in ženske. S svojo identiteto se potrjujemo celo življenje. In da znamo uresničiti svoje talente, sposobnosti in dolžnosti, se mo-ramo poznati. Vedeti moramo, kdo smo.

V ta namen Dar, društvo za kulturo življenja, vodi delavnice Srečanje s svojim telesom na pragu pubertete. Veroučenci 5. razreda so v soboto, 8. maja, spoznavali naravne procese v svojem telesu.

Dekletom je mag. Alenka Beličič Kolšek v delavnici Kaj se dogaja v deželi Življenja? odstrla tančice ženskega telesa, njenega ciklusa in možnosti sprejema malega gos-ta. Deklice so sodelovale s prevzemom vlog spolnih hormonov in poslušale zgodbe. Ob glasbi in gibanju so bili nagovorjeni vsi

Odkrivamodeželo

življenja

NO

VIC

E Ž

UP

NIJ

SK

EG

A Ž

IVL

JE

NJA

Jezus v tvojem srcu ves časPrišel je trenutek tega lepega dogodka še zadnjič v naši družin, saj je Gregor kot tretji otrok v naši družini dočakal svoje prvo sveto obhajilo. Najstarejša hči Urša je sveto obhajilo doživela v velikem pričakovanju, brez posebnih vprašanj. Vse je potekalo umirjeno, lepoto pa je spominom dodal tudi čar njenega oblačila. Drugače je bilo z Jernejem, saj je imel kot fant drugačne poglede na to. Z veseljem je obiskoval šmarnice in kot sklep je bilo prvo sveto obhajilo. Oba z možem pa tudi babici smo mu odgovarjali na kopico vprašanj, ki nam jih je zastavljal.Moram priznati, da se tudi Gregorju poraja ogromno vprašanj. Zanima ga, zakaj ne sme prejeti hostije, kaj bi se zgodilo, če bi jo poskusil, ali jo lahko tudi jaz spečem doma, in še in še … Vesela sem, da želi obisko-vati šmarnice, saj je letošnja tema prav namenjena pr-voobhajancem. Nekega večera me je med vračanjem od šmarnic prav prijetno vprašal: »Mami, a lahko ti spečeš hostijo?« Ob razlagi sem opazila, kako se želi temeljito pripraviti na vse. Velikokrat opazim, da o nečem premišljuje.Zelo si želi povabiti babici, tete, strice, bratrance in sestrične. Napisal je vabila in me prosil, da jih razpošljem. Utrne se mi solza, ko pomislim, da zaradi nenadne hude bolezni ne bosta ob njem babici, saj si je to zelo želel. Vsak dan posebej prosim za to, da bi se mu ta želja vsaj delno uresničila.Želim si, da bi tudi njemu ostalo prvo sveto obhajilo v takem spominu, kot je Urši in Jerneju. Vsem prvoobhajancem pa ob tem dogodku pošiljam majhen utrinek:»Jezus v tvojem srcu prebiva naj ves čas, nenehno v stiskah vodi naj Njegov te glas!«

Sabina Glas

Foto

: Milo

š Kuk

oviči

č

njihovi čuti.

Fante je po delavnici Agenti na poti v deželo življenja popeljal Tomaž Kolšek. Kot tajni agenti so spoznali delovanje moških spolnih organov.

Petošolci so doživeli zgodbo življenja. De-tajli, s katerimi voditelja podajata pozitivno sporočilo o enkratnosti življenja, pušča v njih trajen spomin. Tako razširjata kulturo življenja, zlasti spoštovanje življenja od spočetja naprej. Raziskave namreč kažejo, da začetek odnosa med fantom in dekle-tom naznanja predvsem spolna aktivnost. V letu 2006 je imela več kot polovica 16-letnikov že spolni odnos, pri čemer taisti mladi zelo malo vedo o dogajanjih v svojih telesih.

Zato so starševska ljubezen, zgled in za-upanje pri odraščanju ključni. Pričujoče dopoldne pa je dodalo še zavest o ljubezni do sebe, drugega in do Stvarnika.

Milena Žičkar Petan

je glasilo župnije svetega Ruperta v Krškem - Videm ob Savi.

Ureja ga uredniški odbor: Mojca Kukovičič, Alenka Gorjan, Tomaž Petan, Martina M. Žagar, Urban Lesjak in Mitja Markovič. Oblikovanje in priprava za tisk: Mitja Markovič.

Lektoriranje: Milena Žičkar Petan. Tisk: KolorTisk, Krško. Naklada: 800 izvodov.

Spletno mesto: Videmcan.SI.


20

Foto

:Vla

dim

ir Rab

zelj

Velikonočni ponedeljek je bil rahlo deževen in hladen, kar pa je samo še doprineslo k umirjenemu in prazničnemu razpoloženju, v katerem gremo dan po Veliki noči, po starem običaju »v Emavs«. Številni sorod-niki in prijatelji so se letošnji velikonočni ponedeljek odpravili v Emavs v središče Starega Grada k domačiji Bračunovih. Tam so se zbrali, da bi blagoslovili lepo obnov-ljen vaški križ, ki stoji pred njihovo hišo.

Pri blagoslovu je bil prisoten tudi gospod Jože Habinc, ki je zelo dotrajan kip Jezu-sovega telesa nadvse skrbno restavriral. Med blagoslovom, ki ga je opravil domači župnik Mitja Markovič, je poudaril, da si je

Blagoslov Bračunovega

križa

predvsem prizadeval ohraniti izvirni pečat, ki ga je na svojem izdelku pustil prvotni umetnik, glede kiparskih potez kakor tudi barv. Dejal je, da je tudi ta križ znamenje vere naših prednikov, obnovljen pa priča vere domačinov. Župnik pa se je ob bla-goslovu zahvalil g. Jožetu in domačinom, ki so opravili to lepo delo. Dejal je, da se bomo poslej še z večjim veseljem tudi ob postnih pohodih ustavljali ob tem križu, vsem pa je zaželel, da bi nas tudi to zna-menje spominjalo, da je Bog vedno z nami in blagoslavlja naše delo.

Povzeto po Videmcan.SI


NO

VIC

E Ž

UP

NIJ

SK

EG

A Ž

IVL

JE

NJA

21

Foto

:Vla

dim

ir Rab

zelj

Domov smo se vračali

drugačni

Po vseh deželah sveta, kjer je bilo zasajeno seme evangelija, stojijo cerkve, posvečene Jezusovi materi Mariji, ki privabljajo trume romarjev. Vogelni kamen teh svetišč so resnična poročila o Marijinih prikazovanjih.

Štiri faranke naše župnije smo se po mi-losti priključile ptujskim romarjem v Medžugorje, kraj molitve, posebnih mi-losti, spreobrnjenja in miru. Posebno doživetje je bil vzpon na Crnico, kjer smo kljub ostrim kamnom s počasnimi koraki in molitvijo doživeli križev pot. Tudi na Križevac smo se vzpeli s še večjo vnemo. Vidci tam povedo, da nas Marija vedno znova vabi k osebnemu spreo-

brnjenju. Post in pokora nam pomagata pri očiščenju naših src. Presunila so me mnoga zanimiva in pretresljiva pričevanja. Pričevali so tudi mladi iz skupnosti za zdravljenje odvisnosti od drog Cenacolo. Njihova pričevanja so dokaz za delovanje božje milosti. Pripovedujejo, kako prazno življenje so živeli v zasvojenosti, brez Boga. Prava terapija je bila šele molitev – sedaj so ozdravljeni in radostni.

In milost spovedi! V vrsti smo stali dve do tri ure, z rožnim vencem v roki in molitvijo v srcu. Pri maši je g. Ciril Čuš dejal: »Ljube-zen vas dela lepo, lepo nas dela Bog, ki je ljubezen.«

Vsi v Medžugorju smo čutili Marijino bližino, mir in ljubezen. Domov smo se vračali drugačni, napolnjeni s Svetim Duhom in veseljem.

Hvala Bogu in devici Mariji za to milost.

Vida Šoba

Foto

:Edi

Šoba

22


NO

VIC

E Ž

UP

NIJ

SK

EG

A Ž

IVL

JE

NJA

17. aprila 2010, malo pred dnevom zemlje, je potekala najmnožičnejša prostovoljna okoljska akcija v Sloveniji do sedaj. Količina zbranih odpadkov in število udeležencev je preseglo tudi najbolj optimistične napovedi. Vključil se je vsak osmi Slovenec, zbrali pa smo preko 70.000 kubičnih metrov odpadkov. Mislim, da je bilo to najlepše darilo našemu planetu ob dnevu Zemlje do sedaj. Akcija OSVED! je bila narejena po zgledu projekta Let’s do it, Esto-nia!, ki je potekal leta 2008.

V krški občini se je akcije udeležilo preko 2500 ljudi. Sodelovale so šole, vrtci, društva, delovne organizacije, vojska, posamezniki … in pa seveda naši vrli skavti iz stega Krško 1. Komunalno podjetje iz Krškega je zbrane in ločene odpadke že med samo akcijo in tudi še

Očistili smo Slovenijo v

enem dnevu


več dni po njej odvažalo na deponijo, kamor je bilo po prvih ocenah pripeljano več kot 300 ton odpadkov. Na ta dan smo dokazali sebi in drugim, da vsak posameznik šteje, da skupaj zmoremo in da smo mi sprememba, ki jo želimo v svetu! Poleg okolja pa smo očistili tudi naše misli in srca ter spodbudili druge k razmišljanju.

Letos smo čistili Slovenijo, pridružite se nam zo-pet, ko bomo čez dve leti čistili svet!

Metod Vodeb,Zeleni krog Krško

23

ŠMARNICE

ŽUPNIJSKI PRAZNIK 30. maj

• praznična sv. maša ob 10h

• podelitev župnijskih priznanj

• zakonski jubileji

• sprejem novih ministrantov

• praznovanje na ploščadi po maši

• fotografska razstava

• kolesarski družinski maraton

PRIPRAVA STARŠEV NA KRST OTROK

četrtek, 10. junij, ob 1630

OBISK BOLNIKOV

petek, 4. junij

BIRMANCI

devetdnevnica: 27. maj - 4. junij ob 19h

slovesnost sv. birme: 5. junij ob 10h

SLOVENSKI EVHARISTIČNI KONGRES

tridnevnica: 30. maj, 3. junij in 6. junij

kongres: 13. junij v Celju

KONCERT

MePZ Koprivnica in Simfoniki GŠ Krško sobota, 29. maj, ob 20h

PRIMOŽEVA NEDELJA

Kremen, 6. junij

KARITAS

skladišče Zdole: 25. maj 18h-20h

krvodajalska akcija: 18. maj

SLOMŠKOVO BRALNO PRIZNANJE

tretja delavnica: 20. maj ob 16h

MINISTRANTI

dekanijsko srečanje v Sevnici: 22. maja

WWW.VIDEMCAN.SI/KOLEDAR

mobilni: M.VIDEMCAN.SI

VSA

K DA

N V M

AJU

OD

PONE

DELJ

KA D

O PET

KA O

B 19

h .

ZANIMIVA

ZGO

DBA

, VES

ELE PESM

I, LEPA M

AŠA

.

URA Z

JEZ

USOM, M

ARIJ

O

IN PRIJ

ATELJI

.

EVHARISTIJA,BOŽJI DAR

ZA ŽIVLJENJE

Slovenski evharistični

kongres13. junij 2010 v Celju

evharisticni-kongres.rkc.si

DO

BR

OH

OTN

A P

OV

AB

ILA

Pose

bej p

risrčn

o vab

ljeni

zako

nci ju

bilan

ti!

videmčan 4 (2010)

Documents