2 Post 2015 • 1-2

PO STopnicahk Njemu

Postni čas mi od leta, ko sem prejela zakrament svete birme, pomeni prav poseben čas v letu. Takrat sem se začela zave-dati, kaj pomenijo vsi dnevi pred veliko nočjo, kaj je resnična skrivnost in pomen pepelnice, petkovega posta, cvetne nedelje, velikonočnega tridnevja … S preraščanjem hlač počasi izgu-bljamo otroškost v sebi. Tako se morda ne razveselimo več vsa-kega čokoladnega jajčka, a po drugi strani nam je dano spoz-navati resnično globino velike noči. Verjetno ne mine nedelja, pa tudi kakšen drug dan ne, ko se našemu Očetu ne zahvalim za to, da nam je pokazal veličino resnične ljubezni. Želel nas je naučiti ljubiti, ljubiti iskreno in brezpogojno. Razodel se je in nam želel pokazati na človeški način, da je vedno z nami in ob nas. Hvaležna sem, ker se lahko vedno znova učim dajati in prejemati. Ob križu.

V postnem času se še posebej trudim, da se v teh dneh, ko pričakujemo največji praznik, sprehodim po vseh sobanah svojega srca.

Stojim nekje v bolj ali manj mračnih sobanah sedanjosti. V kuhinji omamno diši, a vonj ni dovolj prepričljiv. V dnevni sobi

PO

ŽIR

EK

ZA

DU

ŠO

visi toliko slik in priznanj. A k uspehom se ne moreš stisniti, ko te zebe in te je strah. Lepe slike pa razen ustvarjanja iluzij tudi ne dajo potrebne bližine. Na mizici sta skodelici, ki sta ostali od prejšnjega večera, ko sem s prijateljico dolgo v noč klepetala o smislu in obstoju. Prostor, namenjen spanju in večernemu prebiranju knjig, je že davno izgubil svoj čar. Prikradle so se sile, ki kratijo spanec in po tihem šepetajo, da mi sanj ne bo uspelo uresničiti. Nemir in misli na prihodnost, ki so neogibno povezane s preteklostjo. Počasi in previdno se po stopnicah od-pravim v klet. V temne in mračne kotičke. Prah negibno leži na pohištvu in s prstom bi lahko vanj narisala vsa hrepenenja, vse želje, a nima smisla. Tiho sedem na stol za mizo. Rože v vazi so že zdavnaj ovenele, prt pa bi verjetno pobegnil od osamljenosti, če bi le lahko. V predalniku pod edinim majhnim okencem, okencem upanja, je skritih nešteto dragocenih trenutkov in spominov na tiste nekdaj boljše dni, kot človek rad pomisli. Spominov, ki ne zbledijo. Ob odprtem predalu preteklih doživetij, prepojenih s čustvi, po licu spolzi prva, druga, tretja …

solza. Solze očistijo dušo in zbistrijo misli. Ko ponovno dvignem pogled, se le-ta ustavi na okencu, ki prinaša kanček upanja. Zberem voljo in pogum in odkorakam po stopnicah. Čisto na vrh. Prisopiham in z naporom stopim na podstrešje. Tam mi obraz obsije svetloba. Snopi sončnih žarkov, ki prodirajo skozi okno, pa ustvarjajo vedno nove mojstrovine prostora. Na podstrešju so prostori prazni, ker je vsa krama obležala v kleti. Tu je prostor za sanje.

Obrišem prah in zlezem v debel zelen naslanjač. Zazrta v svetlobo. In s pogledom vase. Želim najti tisti del sebe, ki potre-buje največ popravkov. Predvsem pa si želim dopovedati, da je preteklost lahko rodovitna prst za rast tega trenutka in sadove prihodnosti. Tiho razmišljam, obsijana s svetlobo. Prisluhnem tišini, ki je še kako zgovorna. Priznam, to mi ne gre preveč do-bro od rok, ker se običajno pozabim ustaviti in si prisluhniti.

Letos pa si v postnem času dnevno privoščim nekaj požirkov pijače za dušo. Poleg odpovedi sem se namreč odločila, da si vsak dan vzamem nekaj trenutkov zase. Pa naj bo to sprehod, dobra knjiga, Božja beseda ali preprostih nekaj minut ob

poslušanju glasbe. Tako je moj »zeleni naslanjač na podstrešju« vsak dan v uporabi. Svetloba me vedno znova preseneti in napolni z energijo, upanjem in novimi močmi.

V moji kuhinji omamni vonj naenkrat postane vabljiv, dnevna soba je polna radosti in topline, prijateljska kava ne pomeni zgolj tolmačenja in resnobnosti, ampak nasmeh in srčnost. Strune kitare v prostor prinesejo neizrekljiv občutek blaženosti. Zvečer, ko ležem k počitku, pa mi On zašepeta, da mi bo us-pelo, uspelo živeti sanje.

Postni čas je priložnost in izkušnja. Položena nam je pred oči. Želim vam, da jo stisnete v dlan, izkusite v srcu in delite z ljudmi. Vsako srce skriva svoje sobane, a neizmerno smo lahko hvaležni, da Njegova ljubezen najde pot do vseh. Občudovanja vredno.

In znova obstojim brez besed, presenečenega izraza na obrazu.

Tjaša Sušin

Čas vprašanj

Špela Černič urednica

Ste v zadnjem času vsaj enkrat pomislili, da je naše življenje postalo podobno tržnici, kjer ljudje kričijo vsevprek in želijo povedati, da je

njihovo blago najkvalitetnejše? Le da je naša tržnica malce drugačna. Kraj, kjer se srečajo vsa mnenja, kjer vsak pomembnejši človek prodaja

svojo resnico, kupci pa le izbirajo med najugodnejšimi ponudbami. Včasih se uprejo, ker je cena previsoka, a kaj kmalu sprejmejo dano

ponudbo, tudi če ta ni nujno dobra. Takšni so postali naši odnosi. Ljudje postajamo roboti, ki le še počno to, kar je zares potrebno za obstoj.

Svoboda, katere smo si nagrebli, kolikor smo lahko, nas je začela utesnjevati in nas omejevati. Vsak dan okoli sebe zarišemo novo mejno

črto, vsak teden zapišemo nov zakon.

Kaj pa naše vrednote? Si še znamo vzeti čas zase in preprosto živeti? Morda pa je krivo ravno pomanjkanje časa zame in zate. Kot človek in posameznik, katerega delovanje presega vsa druga živa bitja, se

premalokrat poglobimo vase, kjer je razlog za vse, kar se nam dogaja. Kdaj sem se nazadnje pogovarjal s seboj? Kdaj sem se vprašal,

kako mi gre in kako mislim nadaljevati? Kolikokrat sem se pogledal v ogledalo in se nasmehnil ob pogledu na čudovito Božjo stvaritev? Se

odpravil k prijatelju na klepet, kakršnih je bilo včasih nešteto? Kdaj sem (si) nazadnje dal priložnost?

Premalo je časa, kajne? Otroci hodimo v šolo in tarnamo nad kupi nalog in preizkusov, starši zadnje misli sončnega dne posvetite svojemu

delu, babice in dedki pa nostalgično zrete v preteklost in mislite, da ste nam v breme. Potem pa je večer in jutro ter nov, povsem enak dan

prejšnjemu.

Postni čas ni žalovanje za izgubljenim, ampak je priložnost. Prinaša štirideset dni in prav toliko možnosti za nekaj novega, boljšega.

Postiti se čokolade, kave, alkohola ali pa na drugi strani zamer, pozabe, brezbrižnosti in drugih stvari, ki v prekomernem ali celo stalnem uživanju slabijo človekovo telo in dušo, je zelo težko. Vendar nam pomaga razumeti. Pomaga nam poiskati čas.

Danes, ko sem v naglici študentskega časa drvela sem in tja ter izpolnjevala vse svoje dnevne zadolžitve, sem se v sobi sesedla na stol in opazovala prijateljico, ki se je počasi, z nasmeškom na obrazu in bistrim pogledom, sprehajala od svoje sobe do moje, nato je bila že v skupnem prostoru in še trenutek zatem spet drugje. V vsej svoji raztresenosti sem jo vprašala, kako ji uspe skoraj naenkrat biti na toliko mestih. Prijateljica, ki je študentka fizike in ima tudi temu primeren karakter, mi je preprosto odgovorila: »Hitrost svetlobe, bi rekli temu. In čas se ustavi … Čas teče samo vam, meni pa ne. Zato se ti zdi, da sem povsod hkrati. Vidiš?«

Čeprav se niti ne trudim, da bi razumela kvantno mehaniko, sem dobro vedela, kaj misli.

Tudi vam v tem postnem času želim, da bi znali ustaviti čas in početi stvari tako, kot da ne bi obstajalo nič na svetu, kar bi nas lahko pri tem omejevalo.

3

PO

STN

I Č

AS

- M

ILO

ST I

N P

RIL

OŽ

NO

ST

4

Župnija svetega Ruperta Krško - Videm ob Savi

Post 2015 • 1-2

Foto

grafi

je so

sim

bolič

ne.

Priznam. Nisem bil ravno miren in spokojen v sebi, ko sem se ambonu v naši cerkvi približal na prvo postno nedeljo s pravljico, zapisano na pripravljenih listih za pridigo. Ne vem. Mogoče je v vsakem odraslem človeku vedno usedlina nekega čudnega ponosa, ki ti pravi, da se ne smeš več igrati, zapeti na vse grlo, plesati sam v sobi z glasbo samo v tvoji glavi, zaspati s pravljico o srečnem koncu v ušesih. To je otročje, se nam zdi, in raje delamo odrasle stvari. Raje se pogovarjamo o odraslih temah, čeprav jih večina niti ne razume, veliko jih ne mara, vse pa po pravilu pustijo samo izčrpane, prazne in skregane vsaj z nekom, če ne z drugim, s samim sabo.

Zakaj zgodbe?Misel na to, da nas tudi najbolj preproste zgodbe, pripovedke in pravljice učijo velikih modrosti, modrosti, ki nam pomaga-jo dobro živeti, ni moja. Tako nas uči naša tradicija, človeška kultura, ki je od nekdaj začela svoje skupnosti utrjevati na preprost način. Stari in modri so ob večerih posedali ob og-nju in pridružili so se jim odraščajoči, iščoči pravih smeri v življenju, pa tudi tisti manjši, še povsem neizkušeni, otroci z velikimi zvedavimi očmi in nepopisanim listom vedenja o prav in narobe v svoji glavi in srcu.

Kakšna osivela glava je vstala, stopila bližje k plamenom, da so goreči zublji osvetlili naguban obraz in je senca ležala daleč za njim, kakor včerajšnji dan. Mož je začel pripovedo-vati. Začel je govoriti o zmajih, o soncu, o sedenju pri mami

v topli hiši, o kruhu, ki se topi v ustih, o sitosti v trebuhu, o Indiji Koromandiji, o zlati ptici, o kozi, ki nikoli ne neha dajati mleka. Govoril je o čemerkoli. Pomembno je bilo, da je govoril tako, da so ostali, sedeči ob ognju, nemi poslušalci v poltemi, najprej tako na široko odprli svoje oči, da se je zdelo, da jim bodo padle v naročje. Potem, ko se je zgodba končala, ko je starec rekel svoj amen, svoj tako naj bo na veke, pa zgodba ni bila končana. Bila je povedana. Bila je slišana. Bila je položena v ljudi, kakor položiš denar v banko zaradi dobrih obresti ali zelje v kisanje, da se tam nekaj zgodi, da se stvari oplemenitijo, rodijo ponovno in dajo življenju novo kvaliteto, nov okus. Tako so ljudje od ognja odšli, na ležiščih svojih koč zaprli svoje oči in za njimi so vsak večer vstajale nove sanje. Različne sanje med seboj, kot so bili različni tudi oni. A to ne pomeni, da so bile ene sanje lepše od drugih, da je bilo važno, kdo v svojih sanjah zre angele, kdo očeta, ki ga več ni, kdo sanja o zmagah in kdo samo o miru. Vse sanje so enako velike, enako visoke, enako večne.

Dragoceno darilo zgodbPripovedke so ljudem vračale sanje. Vračale so jim vero v do-bro, vrnile so jim upanje, da imajo vsakodnevni dogodki svoj smisel, da ima življenje svoj cilj, da obstaja dobro in hudo, da obstaja tisto, Sveto, Neizrekljivo, Večno, ki tistim, ki se s pogu-mom borijo za dobro, vedno povrne z življenjem, ki je srečno, do konca dni. Razumete? Če slučajno ne, mi dovolite, da vam

V postuti povemzgodbo

5

Foto

grafi

je so

sim

bolič

ne.

to razloži drobna zgodbica. Nekoč je bogat kalif priredil gos-tijo ob rojstvu svojega sina. Imenitni gostje so prinesli darila. Le neki mladi modrec je prišel praznih rok. Kalifu je dejal: »Danes bo kraljevič prejel veliko dragocenih daril, biserov in zlata. Moje darilo bo drugačno: od tistega dne, ko bo dovolj star, da bo lahko razumel, bom prihajal v tvojo palačo in mu pripovedoval zgodbe o arabskih junakih. Ko bo postal naš vladar, bo vedel, kaj je pravičnost, pogum, poštenost in dobro-ta. Modrec je držal besedo. Ko je kraljevič zavladal in postal kalif, je zaslovel po svoji modrosti in poštenosti. V kraljevske kronike so zapisali: »To je zato, ker se je mlad navdihoval pri zgodbah.«

Post in zgodbeZa letošnji postni čas, čas štiridesetdnevnega iskanja, Njega, dokončne resnice, in oživljanja svojih duhovnih korenin, se je zdelo primerno, da nas skozenj vodijo prav zgodbe. Z Mitjem sva se pogovarjala in bolj ko sva modrovala o lepih in velikih duhovnih vsebinah, o veličastnih temah in izzivih, s katerimi bi se spopadala, bolj ko sva se spraševala o tem, kaj bi lahko o življenju učila sebe in druge, bolj sva spoznavala obrnjeno resnico. Resnico tega, da ima življenje samo v sebi svoj nauk, svoje sporočilo, svojo vsebino, ne pa da mu jo damo mi, ljudje. To življenje in njegove najgloblje resnice v sebi, če so res Stvarnikovo ogledalo, nosijo v sebi že vse, vse modrosti. Vse kar potrebujemo, je, da jih vidimo, prepoznamo, ozavestimo, izberemo tudi za svoje osebne življenjske resnice.

Smiselno je kar naenkrat postalo, da bi v postni čas tokrat

stopili na nekoliko drugačen način. Ne s človeškim modro-vanjem, ne s heroizmom verskega junaka, ki si izbere svoje resnice in vrednote, potem pa zanje naredi vse, se bojuje, po-rabi svoje moči in jih brani zlepa ali zgrda. Tako sva se obrnila k pravljicam, zgodbam. Prav zavestno sva želela, da se raje kot v širokoplečate junake, ki z vero vase in svojo moč nase zvlečejo vsa bremena tega sveta, dokler ne klecnejo noge, spremenimo v otroške poslušalce. Želela sva, da prisluhnemo življenju, da prisluhnemo Starcu, ki nam to življenje želi razložiti, in ja, največkrat v zelo preprostih zgodbah, da bi jih ja vsi razumeli, da bi vsi dobro živeli, da bi nam bilo dobro biti.

Od Zvezdice Zaspanke do AlkimistaNa Vidmu so nam v letošnjem postu, kakor je nekoč, zdi se mi že pred davnimi veki, ob novoobešeni zastavi in prav ob rojstnem dnevu Republike, iz Svetega pisma prepisano misel slovesno razglasil takratni predsednik naše države: »Danes so dovoljene sanje.« Res je. Smemo in lahko ponovno sanjamo. Vsi. Sanjamo zato, ker so nas zopet začele navdihovati stare zgodbe, že skoraj pozabljene pripovedi o svetu in življenju, ker smo se znova izročili staroletni modrosti.

Tako smo stopili najprej na zvezdno nebo in se v prvi postni nedelji ob zvezdici Zaspanki učili, da imamo svoje mesto na zvezdnem nebu, da nam je že dano in dodeljeno, da pa moramo zato najprej na zemljo, v življenje, k človeku, k

Župnija svetega Ruperta Krško - Videm ob Savi

HV

AL

EŽ

NE

MIS

LI

O D

RU

ŽIN

I

6 Post 2015 • 1-2

PO

STN

I Č

AS

- M

ILO

ST I

N P

RIL

OŽ

NO

ST

bližnjemu. Spoznali smo, da se naša zvezda na svodu večnega življenje prižge takrat, ko se nekoga dotaknemo, resnično do-taknemo s svojo roko, ko se prepletejo prsti, ko se dva skupaj naučiva kaj pomeni živeti besedo LJUBA in srce začne utri-pati v ljubezni do nekoga, v ljubečem razmerju.

Pot smo nadaljevali s Petrom Klepcem, ki nam je doka-zoval, da biti droben in majhen, celo nebogljen in grešen ne pomeni nujno biti pogubljen, neuspešen, nesrečen, poražen v življenju. Kdo nas je že prepričal, da na koncu preživijo samo najbolj obdarjeni na telesu in umu? V resnici preživijo samo tisti, ki jih je Nekdo popeljal na samotne travnike življenja in so tam našli izvir žive vode, ki so se potopili v krstno vodo, ki so prejeli živo vodo in z njo Življenje samo. Ta moč je večja od človeka, večja od horizontov naših predstav, pravljična, čudežna, večja od smrti.

Naš korak na postni poti smo nazadnje ustavili ob mladeniču andaluzijskih planjav Jakobu, ki nas je v večni zgodbi Paula Coelha Alkimist popeljal na pot iskanja zaklada, ki ga je san-jal zakopanega ob piramidah. Njegovo prvotno iskanje mate-rialnih dobrin se vedno bolj spreminja v odkrivanje zaklada, ki ga nosimo v sebi, odkrivanja Stvarnikove podobe, vtisnjene globoko v človeka in stvarstvo.

Tvoje življenje je tvoja zgodbaSam osebno zavračam tiste inteligentne krilatice odraslih, ki

samo hočejo delovati pametno, pa so v resnici prazne. Krila-tice, ki jih slišimo stokrat, tisočkrat, vedno znova, pa v našem življenju nič v resnici ne spremenijo. Krilatice, kot je: »Življenje je tvoja pot, živi jo po svoje, kakor sam hočeš.« Res? Hvala lepa. In kako naj živim, otrok tega sveta, kako naj hodim v boljši jutri, ko pa so takšne poti različne, a v nečem za vse otroke enake: brez kažipotov. Svet se nam namreč vse prevečkrat vrti na osi zla, ne na tisti, ki so si jo izmislili politiki, ampak na drugačni, mnogo hujši. Te ne zmagaš s tanki, z močjo, z bom-bandiranjem. Zmagaš jo z drugačnim orožjem: s toplino, razumevanjem, odpuščanjem, spravo, ljubeznijo. Te pa je v našem svetu vedno premalo in je svet mrzel, kot da nas ne ogreva več sonce in še manj toplina srca.

Jaz v postu ne rešujem nikogar. Niti sebe ne. Vendar nisem omagal pred ciljem. V svoj cilj, tisti, ki je lasten ljudem vseh verovanj, trdno verjamem. Verjamem, da nas tja Nekdo vodi, verjamem, da nam zato daje zgodbe, ki so kažipot k pravim vrednotam, k resnici, da z njimi cilja v naše srce, nam ga mehča, da potem ugotoviš skupaj s Ceferinom, ki je prvič zapisal besedo LJUBA: »Nič več ni v meni tistega mr-zlega, nemega kamna, temveč je v mojih prsih toplo, kot bi gašperčka zakuril.« To je zame cilj. Mar ni cilj tudi, da dosežeš, kar moreš? Da rečeš na koncu: Kar sem mogel, sem postal. Za drugo ostajam dolžnik. Ta, ki gre za mano, on, ki še sliši in verjame v dobre zgodbe, bo storil več.

Urban Lesjak

Bil je čudovit sončen dan. Nedeljsko popoldne. Kako ga doživeti v čim lepšem pomenu? A že sama misel na postni pohod je dovolj velik razlog, da dan oplemenitim.

Zbrali smo se v cerkvi sv. Mihaela v Stari vasi ter pot na-daljevali proti Kremenu. Že pot ob žuborečem potoku, cvetočih zvončkih in žafranu ter številnih pohodnikih, tudi mlajših, daje zagotovo dober občutek. Namen post-nih pohodov je predvsem duhoven, so pa koristni tudi v rekreativnem smislu.

Ko stopamo od križa do križa, premišljujemo o trpljenju Jezusa, o trpljenju njegove matere Marije in včasih pomis-limo tudi nase in križe, ki so bili mnogokrat pretežki in nas je reševala le vera v Njega. In so dnevi, ko nam gre dobro. Tudi takrat se spomnimo Nanj. Bodimo hvaležni za vsak dan, ki ga preživimo v zdravju, odpuščajmo, kot je odpuščal On, in bodimo odprtih rok in ljubeči, kot je bil On.

Po vseh postajah križevega pota se je pot končala, a v meni so nastajale nove in napolnjevale dušo z doživetji.

Marta Starec

Postni pohodi

Foto

: Špe

la Če

rnič,

Mitj

a Mar

kovič

ML

AD

A C

ER

KE

V

8

Naša četa se je zadnji počitniški vikend preselila v vojašnico Cerklje in se aktivirala znotraj »Agencije SEDD«, pred ka-tero se je nenadoma znašla vrsta izzivov, s katerimi smo se skupaj spoprijemali. Celotna zgodba zimovanja se je ovijala okrog tretjega skavtskega zakona – od tam tudi ime agen-cije: »(S)skavt naredi vsak dan vsaj (E)no (D)obro (D)elo.«

Že prvi večer smo sredi zabavnega večera dobili nujno obvestilo o ugrabitvi dr. Lewingtona in njegove asistentke dr. Sanches Finkove. Zabavnega večera je bilo konec, mi pa smo se odpravili v noč locirat mesto ugrabitve. Znan-stvenikov sicer ni bilo več v starem vojaškem bunkerju, je pa profesor pustil šifrirano sporočilo, ki so ga najboljši vodi razbrali naslednjega dne pozno ponoči, potem ko so obiskali vse točke orientacije.

Še pred tem smo se spoprijeli s prvim skavtskim »Escape-Trainingom«. Razdeljeni v tri ekipe smo se znašli za za-klenjenimi vrati, v sobi nas je čakal (zaklenjen) računalnik in (zaklenjena) skrinja. Zunaj in znotraj obeh pa vrsta izzivov, ugank, nalog ... Poltretjo uro je trajalo, da so vse tri ekipe »ubežale« iz zaklenjene sobe. Navdušenje je bilo veliko. Primerno vloženemu trudu.

Agencija SEDDZimovanje izvidnikov v Cerkljah

Veliko časa smo posvetili tudi razmisleku in katehezam o vsebini tretjega skavtskega zakona, v katerem smo se urili ves vikend. Med sveto mašo smo imeli obred pepeljenja, hkrati pa smo nazorno opazili, kako včasih ob potrebi po nujnem dobrem delu ostanemo ohromljeni.

V nedeljo smo se osebno srečali z ugrabljenima in osvobo-jenima znanstvenikoma, zahvalila sta se nam za trud, a našega dela še ni bilo konec. Ugrabitelji očitno za tarčo sploh niso imeli njiju, ampak izsledke njune raziskave o uporabi jedrske energije. Dež ni bil ovira, odpravili smo se na teren odkrivat dele raziskave. Težav še ni bilo konec, saj se je bilo treba izogniti še vohunskemu vozilu ... Skratka nove in nove ovire, novi in novi izzivi ...

Tako kot v vsakdanjem življenju, v katerega smo se vrnili v nedeljo pozno popoldne. Morda za spoznanje bolje »oboroženi« s pripravljenostjo na dobra dela.

Tudi letos se zahvaljujemo vojašnici Cerklje in posebej ma-jorju Alešu Zajcu za velikodušno pomoč pri izvedbi našega programa.

Voditelji veje izvidnikov in vodnic

Agencija SEDDZimovanje izvidnikov v Cerkljah

Foto

: arh

iv st

ega K

rško

1

10

Župnija svetega Ruperta Krško - Videm ob Savi

ML

AD

A C

ER

KE

V

Post 2015 • 1-2

Foto

: arh

iv st

ega K

rško

1

Volčiči in volkuljice smo se letos na svoj tradicionalni zimski izhod odpravili na Sladko Goro, kjer smo preživeli čudovit počitniški konec tedna. Seveda smo si že ob odhodu na zimovanje vsi zelo želeli, da bi nam bila zima naklonjena in bi lahko kakšno popoldne preživeli tudi na zasneženih strminah okoliških gričev, a nam je naš Stvarnik tokrat postregel z drugimi in drugačnimi darovi svoje narave. Sonce je namreč vztrajno manjšalo in tanjšalo zaloge sne-ga, a nam zato omogočilo, da smo lahko dobro spoznali okolico našega domovanja, preizkusili igrišča in raziskali bližnje gozdove ter travnike.

Zimovanje volčičev zZvezdico Zaspanko

Naše dejavnosti je tokrat v svoj pravljični svet ovila zgodbi-ca o zvezdici Zaspanki, ki nam je pomagala spoznati, kako pomembno je dobro oziroma kar najbolje opraviti tudi najbolj preproste in drobne naloge, ki so nam v življenju zaupane, kako lahko prevelika želja po »imeti« v nas rodi pohlep in sovraštvo, ter kako pomembno je poznati in uresničevati besedo LJUBEZEN. V to globoko vsebino smo vstopali s pomočjo oblikovanja izdelkov, skupnih iger, pet-ja, lova in še česa. Seveda pa nismo pozabili obiskati Skalo posveta, kjer smo v naše krdelo sprejeli dva nova volčiča mladiča. Veselo novico smo, kot se spodobi, proslavili s skupnim zabavnim večerom.

Najlepše stvari, dogodke in osebe človek navadno zaklene v svoje srce za vse življenje. Verjamemo, da so tudi naša srca s tem zimovanjem postala bogatejša za izkušnjo ljubeče in varne skupnosti, za lepe spomine in nauke, ki nas bodo spremljali skozi življenje in nam pomagali vztra-jati v dobrem.

Vodstvo veje volčičev in volkuljic

Večer z dr. Antonom Stresom

»Sem neumen, če sem veren?« Ta izzivalni naslov nas je v začetku marca povabil na izobraževalni večer, katerega gost je bil dr. Anton Stres.

Čeprav v filozofskem besednjaku je gospod Stres sprego-voril o zelo pomembni razsežnosti vere, ki je njena »ra-zumnost«. Od časov rimskega cesarstva dalje se krščanska religija od mitologije med drugim razlikuje po tem, da samo sebe tudi razumsko motri, da se ne zadovolji zgolj z notranjim duhovnim svetom, ampak skuša svoje vero-vanje tudi razlagati.

Čeprav ob zapletenih idejah velikih filozofov nas je preda-vatelj dovolj poljudno vodil skozi večer, ko nam je razlagal odnos med vero in filozofijo v zgodovini, predvsem pa orisoval dve skrajnosti, med katerima mora vera vedno znova pluti, da ne zadene ob čer. Ena od skrajnosti je racionalizem, ki je mnenja, da je vse razumljivo, da je vera predvsem dejanje razuma, druga skrajnost pa fideizem, ki daje izključno prednost čustvom in občutkom. Nobena skrajnost – se razume – ni dobra. Tudi za vero ne.

Mitja Markovič

Foto

: Milo

š Kuk

oviči

č

12

ML

AD

A C

ER

KE

V

Kdo sem in kaj je moje poslanstvo? Kakšni so moji talenti in kaj mi Bog sporoča po njih? Za kaj me je Bog izbral? In kdo je naš Bog? In kakšen je? In kakšna je družba, v kateri živimo? In kako sem jaz del te družbe? Jo lahko sooblikujem?

Vrsto vprašanj nam je zastavljal vikend, ki smo ga preživeli na Šmihelu nad Mozirjem. Odgovore nanja smo iskali animatorji skupaj z birmanci, potem ko smo si ogledali film »Vsemogočni Evan«, ki nam je služil za izhodišče in rdečo nit naših razmišljanj, skupaj s svojim – zdaj že zna-menitim – citatom: »Vse nas je izbral.«

Predvsem pa smo si animatorji prizadevali, da bi birman-ski vikend bil prostor in čas medsebojnega srečevanja in prisotnosti za drugega. Vse dejavnosti, ki so gradniki bir-manskega vikenda, smo skušali »uporabiti« na tak način. Delo po skupinah, plenumi, skupni obroki, športno po-poldne z roverčkom na igrišču, skupna molitev, skrbno pripravljena sveta maša, »pot do srca«, zabavni večer …

Naše bivanje na Šmihelu smo sklenili s sveto mašo, ki smo jo oblikovali animatorji in birmanci in pri kateri so se nam pridružili starši birmancev.

V interpretaciji animatorjev je imenitno izzvenela beseda Boga iz omenjenega filma:

»Rad imam zgodbe. Tudi sam se imam za pripove-dovalca ... Obožujem tisto zgodbo: Noe in njegova barka. Veš, veliko ljudi ne prepozna sporočila te zgodbe. Mislijo na Božji bes in jezo. Radi imajo, ko se Bog razjezi.

Vse nas jeizbral

Mislim, da je to ljubezenska zgodba, zgodba o zaupan-ju drug v drugega.

Veš, živali so se pojavile v parih, stale so druga drugi ob strani. Kot Noe in njegova družina. Drug drugemu ob strani.

Naj te nekaj vprašam. Če nekdo moli za potrpežljivost, misliš, da mu jo Bog nameni?

Ali jim nakloni možnost biti potrpežljiv?

Če molijo za pogum, jim Bog nakloni poguma – ali jim da možnost biti pogumen?

Če bi nekdo molil, da bi se njegova družina bolj zbližala – misliš, da jih Bog prevzame s toplimi, družinskimi občutki – ali pa jim nakloni možnost ljubiti drug dru-gega?«

Povzeto po Videmcan.SI

13

Tudi letos je bilo veliko mladih, ki so želeli postati tako “kul-ski” animatorji kot mi in so se nam želeli pridružiti. A postati animator ni mačji kašelj, zato smo se odločili, da jim pripravi-mo sprejem, kjer bomo opravili manjšo selekcijo. Seveda kot že pričakovano na sprejemu novih animatorjev med nas ni smela manjkati preizkušnja v hitrostnem goltanju hrane, ki je po navadi namenjena temu, da jim pokažemo, da smo še vedno mi glavni. A letos vse ni šlo čisto po načrtih, bitka je bila napeta in kazalo je že, da nas bodo porazili. Ko smo že skoraj obupali, pa je čokolino rešil večer in obranil našo čast. Kot se spodobi, je ponovno zmagala stara banda. Moramo pa priznati, da tudi bizgeci niso od muh. Andrej nam je brez zadržkov predstavil svojo jutranjo rutino, pod spretno roko Urbana. Da bi si po vsem tem smejanju malo zbistrili glave, smo jih poslali ven na krajši enonožni sprehod. Ko so vsi uspešno opravili preizkušnje (saj nismo dvomili, da jih kdo ne bi, a kaj bi animatorji brez izzivov), jih je čakal slovesen sprejem med nas. Seveda pa jih ne smemo kovati v zvezde, saj so nam tako kot že vse generacije pred njimi naivno verjeli na besedo in se slepo podpisali pod pogodbo, ki jo bo stara banda s pridom izkoriščala še celo leto. Župnišče bo še celo leto kot iz škatlice.

Nekateri »tanovi« pa se nam bodo prav kmalu pridružili na prvem letošnjem animatorskem izzivu: birmanskem vikendu. Se že veselimo!

Ajda Žagar in Jasna Preskar

Novi animatorji

Foto

: Sar

a Cap

l

DO

GO

DK

I IZ

ŽU

PN

IJS

KE

GA

ŽIV

LJE

NJA

14

Župnija svetega Ruperta Krško - Videm ob Savi

Post 2015 • 1-2

Malo pred Mariborom me začne skrbeti, ali bomo pravočasni; že ob 9.00 pojemo pri slovenski sv. maši.

Vabilu, da obiščemo župnijo Lendava, smo se odzvali v letošnjem januarju. Tamkajšnji župnik Martin, naš nek-danji kaplan, nas je povabil, da sodelujemo pri dveh sv. mašah, in sicer ob 9.00 pri slovenski maši v župnijski cerkvi ter ob 11.00 pri dvojezični maši v bližnji podružnični cerkvi. Ob 8.30 nas je toplo sprejel obnovljen župnijski dom ter pridne roke kuharic.

Odzvanjala so še zadnja Martinova navodila: v cerkvi moramo biti točno ob 9.00, maša pa mora biti končana najkasneje do 10.00, ker se takrat začne madžarska sv. maša. Ni možnosti, da se prej upojemo, da se navadimo neznanega prostora. Skrbi me, saj smo videti utrujeni, že ob 6.00 smo krenili na pot.

Pri sv. maši na podružnični cerkvi v Gaberju spoznamo enoglasno madžarsko ljudsko pesem in dvojezičnost maše. Cerkev krasi čudovit lesen mozaik. Ob koncu se

Toplinasrečanja

pozdravimo s tamkajšnjimi pevci, ki se trudijo ohraniti cerkveno zborovsko petje.

Opazujem Martina, ko izgovarja tuje madžarske besede in molitve. Občudujem ga, da obvlada tako zahteven jezik, da zna v tako razdeljeni dvojezični župniji povezati ljudi. Radi ga imajo, to se takoj čuti.

Ravnica je gostoljubna. Kosilo nas že čaka pri Cukovih ter vsa domačnost kmetije z njim. Ob kosilu in po njem kramljamo, z Martinom si izmenjujemo župnijske do-godke in župnijska koledarja. Pa tudi zapojemo s »ta- mlado« pri hiši, prekaljeno pevko.

Sem kot razvajen otrok, kmalu me zgrabi domotožje. Spomnim se naše povezanosti, prijetnih trenutkov po sv. maši, ko skupaj pokramljamo pred cerkvijo, hvaležnih cerkvenih zidov, ki prijazno vrnejo odmev … saj poznate – povsod je lepo, doma je …

Martin, hvala za toplino srečanja in lepe spomine. Hvala, da si nas »zbezal« z domačega kora, da se v pesmi srečamo še na drugih krajih. In hvala, da smo znova spoznali, da nas drugačnost bogati. Drugačnost v jeziku in navadah, drugačnost v odsevu pokrajine, pa vendar povezani v is-tem Duhu.

Manja Molan

Foto

: Pet

er G

orja

n

15

V Domu starejših občanov Krško stanuje povprečno več kot trideset stanovalcev naših župnij Videm in Zdole. Tudi gospa Marija Pirc, ki je februarja praznovala stoti rojstni dan, je med njimi.

Prostovoljci Župnijske karitas smo jih že nekajkrat obiska-li, in ker so obiska vedno zelo veseli, smo se k njim odpravili ponovno v zadnjih januarskih dneh.

Vsi, ki so le lahko, so se zbrali v klubski sobi, ostale pa smo obiskali v njihovih sobah. Navdušeni so bili, ker smo jim prinesli zvončke, še posebno, ker je naslednje dni zapadel sneg. Veseli pa so tudi našega Videmčana in podobic. Ob dišeči kavi iz hišnega bifeja so stekli prijetni klepeti o preteklosti in o življenju, ki ga živijo danes. Izmenjali smo si sveže novice, nato pa zapeli še nekaj pesmi. Začela sta gospa Maričeva in gospod Uršič, ostali pa smo »pritegnili«.

Dve uri sta v hipu minili in ob slovesu so rekli: »Nič ne ra-bimo, samo pridite še!« In obljubili smo.

Anica, Jožica, Mija, Rezi, Andrej in Jelka

Sodelavci Karitas v

domu starejših

Foto

: Pet

er G

orja

n

Foto

: Jož

ica G

abrič