2

PO

ŽIR

EK

ZA

DU

ŠO Hvala ti,

Oče!O darovanju in hvaležnosti

»KAJ IMAŠ, ČESAR BI NE PREJEL?« nas sprašuje sv. Pavel (l Kor 4, 7b). Življenje, zdravje, družino, prijatelje, mir, radost, vero, upanje, pa še službo in celo obleko in hrano. Vse to in še mnogo več prejemamo v dar.

»ČE PA SI PREJEL, KAJ BI SE PONAŠAL, KA-KOR BI NE PREJEL?« nadalje sprašuje sv. Pavel (l Kor 4,7c).

Za ošabnost in ponašanje v pristnem darovanju in prejemanju ni prostora.

Kološanom pa pravi: »HVALEŽNI BO-DITE.« (Kol 3, 15c)

Ena izmed oblik hvaležnosti je lahko NOVO DAROVANJE; takšno, v katerem sodeluje moja volja.

O tihem in skritem darovanju nas je učil Jezus sam (Mt 6,2), lahko pa je tvoje darovanje celo javno in tako postane bogastvo za mnoge, npr. življenjsko daro-vanje Matere Terezije ali papeža Janeza Pavla ll. in mnogih drugih. Saj se mesto, ki je na gori, ne more skriti (Mt 5,14b) in svetilko damo na podstavek, da sveti vsem, ki vstopijo (Lk 8,16).

Darovanje je dejanje lastne volje. Je moja odločitev. Ponavadi je vezano z neko žrtvijo, odpovedjo. Kakor se zapoved ljubezni nanaša na Boga in na bližnjega, tako tudi darovanje.

Kaj pa lahko DARUJEM Bogu (poleg deseti-ne), česar še nisem prejela? Razen svoje bede, greha, nemoči, krhkosti in majhnosti nimam nič. Ostaneta le VOLJA in LJUBEZEN.

Pred kratkim sem dobila tale SMS: »To, kar resnično šteje, ni to, kar počnemo, temveč LJUBEZEN, s katero to počnemo.«

Hja, to pa je nekaj: Z LJUBEZNIJO brisati ritke, čistiti blatne čevlje, pometati nasmeten hodnik, likati pomečkano perilo, posprav-ljati na vse strani razmetana oblačila in igrače, lupiti krompir, vzgajati neskončno trmaste otroke, se z njimi učiti ...!

In kaj lahko (poleg materialnega) DARU-JEM bližnjemu?

Ko sem v nekem trenutku začutila pomanj-kanje sprejetosti, vrednosti, topline, var-nosti …, sem si rekla, da je to edino tisto »ta pravo«, kar naj darujem bližnjemu in ne bom zgrešila. Tudi Gospod uči tako (Mt 7,12). Ja, to pa me stane moči, energije, potrpežljivosti in seveda ODPOVEDI samo-volji in samovšečnosti, napuhu in egoiz-mu.

Sveča je lepa in primerna prispodoba za darovanje. Daje toploto in svetlobo, sama pa se ob tem manjša, izginja.

Da le v ljubezni, sicer je vse zaman! (l Kor 13)

Velika milost je, da smo lahko takšne svečke in to po Njegovem zgledu. Zato res lahko Hvalnico pojem Bogu na strune svojih dni …

Renata Mavrek

november 2008 • 9

3

Hvala ti, Oče!

Ivanka Zupančičžupnijska sodelavka

Narava počasi lega k počitku, polja so pospravljena, vinogradi so obrani, pridelki so na varnem v kaščah, vino

dozoreva. Naše ure dela in žulji na rokah so poplačani. Smo z izkupičkom zadovoljni?

Že poganski narodi so prinašali darove pred svoja božanstva v znak zahvale. Včasih se zazdi, da je sodobni

človek pozabil na enostavno besedo: hvala! Beseda, ki smo se jo naučili že v ranem otroštvu, nam gre danes

tako težko od srca in ust. Znamo še prijatelju, sosedu reči hvala? Če nam to še gre, že vsaj zaradi vljudnosti, kaj

pa naša hvaležnost Bogu? Kdaj smo mu nazadnje iskreno izrekli HVALA?

V Katoliški Cerkvi vsako leto na prvo nedeljo v novembru obhajamo zahvalno nedeljo, ki nas želi opomniti na zah-valo, ki smo jo dolžni Bogu in ljudem okoli sebe. Cerkve

so bile danes bogato okrašene. Tudi naša! Pred oltar smo prinesli kruh, poljske pridelke, sadove z naših vrtov in

vinogradov, pa kozarci vloženega sadja … Sadov ni bilo malo. Danes je bil dan, ki nas je tudi opomin-jal, da le-ti niso samo delo mojih/tvojih rok,

mojih/tvojih sposobnosti.

Hvala ti, Oče, za vsakdanji kruh!

Hvala ti, Oče, za za-krament krsta, s katerim oznanjaš, da smo tvoji, Božji otroci!

Hvala ti, Oče, za vse darove Svetega Duha, brez katerih bi bilo naše življenje bolj klavrno!

Hvala ti, Oče, da smemo dan za dnem prejemati tvo-jega Sina!

Hvala ti, Oče, da se smemo vračati k tebi!

Hvala ti, Oče, da si vedno tu, ko te potrebujemo!

Hvala ti, Oče, za prijatelje, brez katerih bi bilo življenje pusto!

In navsezadnje:

Hvala ti, Oče, tudi za vse trpljenje in preizkušnje letošnjega leta! Vem, da mi to pošiljaš, da bi jaz dozorela v svoji veri in tako lahko uresničila načrt, ki ga imaš Ti z mano.

4

Župnija svetega Ruperta Krško - Videm ob Savi

RA

ZM

IŠL

JA

NJE

Ustvarjalna moč Besede

november 2008 • 9

Bog je rekel: »Bodi svetloba.« In nastala je svetloba. In čez nekaj dni je spet rekel: »Zemlja naj požene zelenje, rastlinje ... po svoji vrsti.« In zgodilo se je tako. In še pred tem in za tem je Bog rekel in je nastalo. Pripoved je sicer preprosta in mitska in ima verjetno malo skupnega s (spet) aktualnimi debatami med evo-lucionisti in kreacionisti. Veliko pa nam ima povedati o Božji ustvarjalni ljubezni in o presenetljivi moči Njegove Božje Be-sede.

Božja beseda ima stvariteljsko in življenjsko moč. Ko Bog nekaj izreče, to še v istem trenutku dobi življenje. Never-jetno! Ne le šest dni »v začetku«. Že 15 milijard let Bog izreka svojo vsemogočno besedo in kliče v življenje: kozmos, oz-

vezdja, planete, zrak, prostor in čas, floro in favno, vode, zemljo in zrak in vse druge bivanjske prvine. In, da, že stotisoče let kliče človeka. Vsakogar (p)osebno. Izre-ka njegovo ime, izreka njegovo življenje, njegovo svobodo, njegovo osebnost in vse, kar potrebuje za življenje.

Pred dva tisoč leti je na poseben način izrekel svojo Besedo. Njegova Beseda, v kateri ima življenje vse, kar biva, je pos-tala Človek, Jezus Kristus. Bog je izrekel Besedo o sebi in človeku za vselej razo-del svojo ustvarjalno ljubezen.

Te dni razmiš-ljam o tem,

kaj bi se zgodilo, če bi Bog mol- čal. Že če bi utihnil za tre- nutek, bi vse bogastvo bivajo- čega v trenutku po- tonilo in izginilo v te- mni hladni puščavi niča. Samo trenutek Božjega molka bi bil usodno uničujoč.

O moči besede in usodnosti molka pripovedujejo zakonci. Kako grozljiv je čas, ki včasih sledi prepiru, in v katerem hodita mož in žena drug mimo drugega molče. In o tem, kako odrešilna je potem beseda. Morda še vedno užaljena, jezna, razočarana. A vendarle beseda. Beseda, ki je vedno ustvarjalna, ki gradi, povezu-

5

je, prebuja. Kako uničujoče bi bilo, če bi se na moje žalitve, na mojo brezbrižnost, na mojo vasezaverovanost, na moj greh Bog odzval z užaljenim in razočaranim molkom! Samo trenutek Božjega molka bi zame pomenil, da izginjam v večni nič. In nasprotno: kako odličen dokaz Božje ljubezni je to, da mi je podarjen vsak nov trenutek življenja ter da lahko delujem, mislim, ustvarjam.

Izrečena beseda ima zares veliko moč. Bog mi je dal v teh

dneh lepo priložnost o tem razmišljati. Kako

nesrečen sem, ker moram molčati.

V teh dneh večkrat po-gledam na svoj Mes-senger in FaceBo-ok med “prijate-lje”. Od časa do časa tem »prijate-

ljem« tu- di kaj napi-

šem, ko-m e n t i r a m .

Pogledam nove slike, ki so jih do-

dali in s čim se uk-varjajo. A tiste, ki so

drugače »prijatelji«, kot to razume FB, tiste, ki so mi res

pri srcu, želim tudi slišati, od njih želim tudi besedo. Vsak dan odštevam, koliko dni še. V roki nosim majhen računalnik, da lahko »sogovornikom« vsaj nekaj »spre-govorim«. Verouka ne morem učiti. Brez besede ne gre. Ko imam glas, preprosto rečem. Po potrebi s poudarkom ali izje-moma primerno glasno. In se zgodi. Ker tako rečem. Veroučenci utihnejo, vzame-jo stvari, odgovarjajo, berejo, rišejo. Brez

besede ob vsej didaktiki – nič.

Pa je to pravzaprav malenkost v primeri z močjo, ki jo ima beseda v zakramentih. Seveda ne moja. Jezusova, saj jo izgo-varjam v njegovem imenu. »To je moje telo.« In kruh v resnici postane njegovo telo. »Jaz te odvežem tvojih grehov.« In je duša v resnici čista. »Jaz te krstim.« Kako lepa se mi je zdela zgodba, ki so jo krasilke naše cerkve zapisale v okrasitev ob letošnji zahvalni nedelji: Hvala Bogu za dar zakramentov.

Prisilni molk seveda ni isto kot tišina. Tišina je blagodejna. V tišini zaprem svoja usta, da bi bolj slišal glas svojega srca, da bi bolje slišal Gospoda. Tišina je komunikacija, je odnos. Molk pa človeka zapira samega vase. In zvečer se mi te dni zdi, da je nekaj ujeto v meni, tudi če sem to napisal na list papirja ali na zaslon računalnika. Pričujoči Videmčan bi nam rad pomagal, da bi se veselili vseh priložnosti in darov. In da bi znali iz srca reči: »Hvala.« Svojim najbližjim. In Bogu.

Mitja Markovič

6

IN H

VA

LE

ŽN

I B

OD

ITE

Župnija svetega Ruperta Krško - Videm ob Savi

Zahvalna in Martinova

nedeljaCerkvica svetega Primoža in Felicijana na vrhu Kremena je v nedeljo, 9. novembra, tradicionalno privabila množico domačinov.

Kremenčani, večinoma vinogradniki, naredijo »likof« letnega ukvarjanja z vinogradom prav na martinovo. V svoje »gorce« povabijo vse, ki so med letom pomagali delati, obdelovati in vzgajati vinsko trto. To je dan, ko gospodarji ponosno nazdravijo z novim vinom. Je pa to tudi dan zahvale za ostale darove narave in dela pridnih rok. Novo vino in hvaležnost vsemu doživetemu je botrovalo naši želji po za-hvali Vsemogočnemu Bogu, našemu Stvarniku. Gospod Robert Smodiš, ki je daroval sveto mašo, je spomnil na bogastvo zakramentov in vrednost njihovega obhajanja, saj je Božja beseda govorila o čuječnosti in pripravljenosti na Gospodov prihod.

Kremen je bil gosto ovit v meglo. Tako njegov veličasten razgled na vse strani neba ni zado-voljil željnih pogledov. Zato sta bila v ospredju druženje in klepet ob domačih dobrotah.

Milena Žičkar Petan

november 2008 • 9

7

... za življenjskega sopotnika, ki zvečer namesto mene objema odejo

ker je ob meni in ne nekje drugje. �

... za najstnika, ki noče pomivati posode, ampak gleda TV,

ker to pomeni, da je �doma in ne na ulici.

... za nered, ki ga moram tolikokrat pospraviti po zabavi,

ker to pomeni, da sem �obkrožena s prijatelji.

... za obleko, ki mi je malo tesna,ker to pomeni, da �

imam dovolj za jesti.

... za senco, ki mi sledi pri vseh opravilih, in ko gledam v prihodnost,

ker to pomeni, da sem na soncu. �

... za dolg, ki ga je potrebno vračati, za okna, ki jih je treba pomivati in za streho, ki jo je potrebno popravljati,

ker to pomeni, da imam dom. �

... za vse pritožbe čez vlado in oblastnike, ker to pomeni, da imamo �

pravico svobode govora.

... za parkirno mesto, do katerega moram povsem na drugem koncu parkirišča,

ker imam srečo, da imam �prevozno sredstvo.

... za moj ogromni račun za ogrevanje, ker to pomeni, da imam �

toplo stanovanje.

... za gospo, ki v cerkvi za menoj poje povsem brez posluha,

ker to pomeni, da lahko slišim. �

... za utrujenost ob koncu dneva,ker to pomeni, da lahko �

marljivo delam.

... za uro, ki me vsako jutro prezgodaj prebudi,ker mi vsako jutro �

pove, da sem živa.

... in za preveč e-mailov,ker to pomeni, da imam �

prijatelje, ki mislijo name.

Poslala: Brigita Resnik

Hvaležna sem ...

Foto

: Milo

š Kuk

oviči

č

8

Župnija svetega Ruperta Krško - Videm ob Savi

PR

ED

NA

MI:

TE

DE

N K

AR

ITA

S

november 2008 • 9

Skrb za pomoči potrebne je ena od najbistvenejših krščanskih dejavnosti, v okviru pastoralnega načrta celjske škofije pa je to tudi eden od štirih stebrov naše dejavnosti v prihodnjih letih. Potreba po organizirani karitativni dejavnosti se tudi znotraj naše župnije kaže že nekaj časa, več kot eno leto pa je zorela tudi ideja o ustano-vitvi Župnijske karitas.

Prvega sestanka iniciativne skupine sta se udeležila predsednik Škofijske karitas Celje g. Rok Metličar in generalni tajnik g. Darko Bračun. Župnik Mitja Markovič je v pozdravni besedi poudaril, da je karitativno delo pri kristjanih vzpodbujeno z neposred-nim delovanjem Svetega Duha. »Naša mo-litev ostane neiskrena, naše oznanjevanje pa je izvotleno, če ob tem spregledamo bližnjega, ki je v stiski, in mu ne pomaga-mo.«

Predsednik Škofijske karitas Celje Rok Metličar je poudaril prednosti župnijske or-ganiziranosti dobrodelnosti, saj smo župljani tisti, ki čutimo potrebe našega okolja. Zato je predlagal prvi korak v smislu analize stanja. Poudaril je še, kako so nedavna neurja poleg odkritih streh marsikje »odkrila tudi veliko bedo ljudi«, tistih ljudi, ki so tako revni, da o tem sploh ne upajo niti govoriti.

Tajnik Darko Bračun je med prednostnimi področji delovanja Karitas izpostavil otroke, družine in tretje življenjsko obdobje. Pred-stavil nam je številne možnosti delovanja Ka-ritas glede na prakso, ki jo imajo v različnih drugih župnijskih Karitas. Predstavil je možnosti, ki jih imamo v odnosu do Škofijske karitas Celje in poudaril, da karitativno delo ne predstavlja le dela za druge, ampak da ima vsak, ki naredi nekaj dobrega, tudi čudovit občutek in da s pomočjo drugim veliko naredi zase.

Karitas - LjubezenPred ustanovitvijo naše Župnijske karitas

9

Foto

: Mitj

a Mar

kovič

Člani skupine smo med drugim izpostavili pomembnost sodelovanja z drugimi social-nimi in karitativnimi ustanovami v kraju, kot sta Center za socialno delo in Rdeči Križ.

Do našega drugega srečanja smo se sez-nanili z gradivom, ki sta nam ga pustila predstavnika Škofijske karitas. Poizkušali smo ugotoviti, kje se vidimo kot sodelavci Karitasa, oz. na katerih področjih je naša pomoč najbolj potrebna. Strinjali smo se, da se moramo najprej sami duhovno obogatiti. V ta namen je bila dana pobuda, da se naroči večje število Karitasovega glasi-la »Žarek dobrote« in pridobi tudi ostalo literaturo, ki bi nam bila v pomoč pri delu. Prav tako bomo v skupino skušali pritegniti še koga, ki bi ga to delo veselilo.

Na naslednjem srečanju bomo poskrbeli tudi vse potrebno za ustanovni občni zbor, ki ga bomo imeli v okviru Tedna ka-ritas ob koncu novembra.

Zavedamo se, da smo šele na začetku, da nas čaka ogromno dela, ampak kot je rekel G. Marshall: »Drobna dejanja, ki jih naredimo, so boljša kot velika, ki jih načrtujemo.«

K Mariji na Svete Gore po blagoslov

Tradicionalno četrto septembrsko soboto, dan pred Rupertovo nedeljo, smo se odpravili novi dogodivščini naproti - na romanje na Svete Gore. Nekateri se na to romanje odpravlja-jo že leta, za nekatere je bila letos to zares nova dogodivščina. Malo bolj pogumni smo se odpravili kar peš in s kolesi, ostali pa so se pripeljali z avtobusom. Pohodna pustolovščina se je pričela ob 6. uri z zbiranjem pred župniščem. Na poti ni manjkalo dobre družbe, smeha, petja, veselja in utrujenosti. Neka-teri smo bili vsakega postanka zelo veseli, a vendar nas je čas priganjal, zato smo se bolj počasi odpravili naprej.

V zadnjem delu poti smo tudi letos molili rožni venec in tako v pravem duhu romanja prispeli na naš cilj. Tako smo pot preživeli z Bogom, v naših srcih pa je plapolal ogenj sreče. Na koncu poti smo srečali ostale romarje in skupaj odšli v cerkvico. Napolnil nas je Sveti Duh in duhovno smo se pripravili na molitev.

G. Mitja je vodil mašo in pri pridigi omenil leto mladih, ki je pred nami in se dotaknil teme o poslanstvu, ki ga ima vsak človek. Ob tem so mi po mislih švigale različne ideje o našem delovanju v Cerkvi, o delovanju vsakega posameznika. G. Mitja se je dotaknil vseh treh generacij in prišel do sklepa, da vsi pomaga-mo graditi Cerkev in s svojimi idejami, sposob-nostmi, že s samo priso-tnostjo ustvarimo ne-precenljivo vzdušje.

Po koncu maše smo malce utrujeno, a veselo zmolili še desetko rožnega venca za dobrot-nike naše župnije, nato pa smo se odpravili na avtobus, ki nas je popeljal domov. Dan je bil zopet nekaj posebnega, saj smo ga preživeli z Bogom, okrepili naša prijateljstva in si nabrali kondicijo za prihodnje dogodivščine.

Tadeja Čepin

10

Župnija svetega Ruperta Krško - Videm ob Savi

NO

VIC

E Ž

UP

NIJ

SK

EG

A Ž

IVL

JE

NJA

november 2008 • 9

Gost jesenskega srečanja bralcev Božje be-sede naše župnije je bil g. Sebastjan Likar, kaplan v Trebnjem, referent za bralce Božje besede ljubljanske nadškofije. Pova-bili smo ga, da nam spregovori o pomenu službe bralcev. Navdušil nas je, omenil še nekaj pogostih napak in poudaril pomen

Jesensko srečanje bralcev

Božje besede

kvalitetne daljne in bližnje priprave na branje Božje besede.

Kristus je v Cerkvi navzoč na razlilčne načine: v zakramentih, na poseben način v sveti Evharistiji, v duhovnikovi osebi po posvečenju, kadar Cerkev moli in poje (»Kjer sta dva ali so trije zbrani v mojem imenu ...«) in nenazadnje – pri branju Božje besede, saj nam tam govori Gospod sam. Bralec torej da Jezusu na razpolago svoja usta in celotno svojo osebo, da po njem spregovori Gospod sam.

Gost je močno naglasil, kako pomembno je, da v Cerkvi vsak opravlja svojo službo in da jo opravlja z vso zavzetostjo in odgo-vornostjo. To velja tako za materialno delo v župniji, za pastoralno in oznanjevalno poslanstvo, za karitativno delo, isto pa velja za bogoslužje. Duhovnik je voditelj bogoslužja, ni pa edini. »Nismo leta 1930, ampak 2008,« je naglasil g. Likar. Poleg duhovnika imajo svojo lastno službo pri bogoslužju ministranti, pevci, zakristani, bralci Božje besede, mašni pomočniki, de-livci obhajila.

Bralec ima pri obhajanju Evharistije torej svojo lastno službo, ki jo more sam opravljati, čeprav so navzoči posvečeni službaniki.Končno je bilo v spontanem pogovoru zelo naglašeno, da je za bralca Božje besede po-leg skrbne priprave pomembno, da se tru-di živeti po nauku evangelija in Cerkve.

Povzeto po Videmčan.SI

11

Foto

: Jan

ez Fe

rlin,

Izto

k Um

ek in

arhi

v

Volčiči poselili džunglo

Oktobra smo na Vidmu skavti začeli z novo vejo – volčiči in volkuljicami. Ti so najmlajša veja skavtov in skavtinj v ZSKSS, katerih starost je od osem do deset let. Skavtska metoda za to vejo temelji na Knjigi o džungli avtorja Rudyarda Ki-plinga, v kateri deček Mavgli živi v džungli kot član volčjega krdela, katerega vodja je sivi volk samotar Akela. Zgodbe ju popeljejo na množico dogodivščin ob reki Vengangi skupaj s prijatelji, kot so stari modri medved Balu, skalni piton Kaja in črni panter Bagira ter drugi, ki jih poznamo iz Knjige o džungli.

Na prvem srečanju smo se spoznali s štirimi glav-nimi liki, vsak pa si je izdelal tudi svojo upodobitev kače Kaje. Drugič smo pomagali škarniku Čilu poiskati dele sporočila, ki so mu ga vzele, raztr-gale in poskrile opice, ki jih imenujemo Bandar-logi. Ko smo dele sestavili, smo lahko prebrali volčjo molitev. Tretjič so nam Bandar-logi vzeli mo-litev, vendar so se pri tem nespametno obmetavali z orehi, tako da smo lahko šli po njihovi sledi in poiskali ter vrnili molitev v naš brlog. Četrtič smo iz orehov, katerim smo sledili in jih pridno pobirali pred štirinajstimi dnevi delali orehove rogljičke. Ker pa Bandar-logi niso pustili za sabo dovolj orehov, je nastal tudi kakšen rogljič s čokoladnim nadevom.

Kmalu pa bodo naši volčiči dosegli starost, ko se bodo že lahko začeli učiti stvari kot, so zakoni džungle, dva zakona krdela, mojstrske besede različnih ljudstev, ki jim bodo tako ob potrebi lahko priskočila na pomoč, in še kaj. Tako bodo lahko kmalu postali polnopravni člani krdela, v katerem pa bodo morali seveda svoj položaj dokazovati z različnimi pleni. Ob vsem tem jim bomo ob strani stali stari volkovi, ki jim bomo na tej poti pomagali. Skupaj bomo hodili na love, se skupaj branili pred Bandar-logi in skupaj reševali Mavglija iz zagat, v katerih se še prerad in čisto prehitro znajde. Saj moč krdela je v številu in slogi in nič nam ne more spodleteti, če se stvari lotimo pod volčjim geslom: »Kar najbolje!«

Bagira - Janez Ferlin

Župnija svetega Ruperta Krško - Videm ob Savi

NO

VIC

E Ž

UP

NIJ

SK

EG

A Ž

IVL

JE

NJA

12

Foto

: Mitj

a Mar

kovič

november 2008 • 9

Ena od uresničenih pobud leta družine, ki ga sicer končujemo (tudi družinska skrinja bo svoje roman-je sklenila na prvo adventno nedeljo, ko bomo pričeli v naši župniji leto mladih), je tudi šola za starše. Vanjo se je v letošnjem pastoralnem letu vpisalo 21 staršev. Naslovna tema letošnjega letnika je Spodbujanje razvoja samozavesti. Šolo izvaja p. mag. Silvo Šinkovec iz Duhovnega središča sv. Jožefa iz Ljubljane. Šola bo v treh ter-minih skupaj obdelala šest tem.

Na prvem srečanju smo se seznanili z osnovami ter-minologije ter v relacijo postavili samospoštovanje in otrokovo izobrazbo ter samospoštovanje in odnos med staršema.

Ko govorimo o samospoštovanju, mislimo na človekov občutek, da je vreden ljubezni ter na občutek sposobnosti. Ob tem je za otroke najpomembnejši občutek, da jih imajo starši radi, da jih sprejemajo take, kot so in da so ponosni nanje. Zanimivo je, da ima večina problematičnih otrok ali pa tistih, ki se v šoli težko učijo, neure-

jene družinske razmere in posledično težave s samospoštovanjem.

Ob tem pa se moramo odrasli zavedati, da je vsako dejanje, vsak izraz na obrazu, vsaka kretnja in vsaka beseda, ki jo izgovori odrasla oseba, pomembna za otroka, saj sporočajo

Šola za starše

otroku nekaj o njegovi vrednosti, pomembnosti in sposobnostih. To v prvi vrsti seveda velja pred-vsem za mnenje, ki ga imajo o otroku njegovi starši. Pokaže pa se, da pa je vse to odvisno od mnenja, ki ga imajo starši o sebi in od odnosa, ki ga imajo med seboj.

Kaj je značilno za otroke z visokim samospoštovanjem?

Prirojena radovednost in želja po učenju; dober spomin; neuspehe in napake sprejemajo kot priložnost za učenje; priznavajo tako moči kot šibkosti; navdušeni so nad izzivi; bolj kot z dru-gimi si želijo tekmovati s samim seboj; imajo manj težav s sprejemanjem kritike in so nenazadnje dovzetni za razumne zahteve in kazni za ne-odgovorna dejanja.

Otroci z nizkim samospoštovanjem izgubijo priro-jeno radovednost, se izogibajo, so apatični, slabo motivirani, ne poslušajo, izostajajo od pouka, sanjarijo; bojijo se neuspehov in napak, sebi pa govorijo: »Ne znam. Ne zmorem,« da se jim tako ni treba izpostaviti in da se izognejo morebitnemu neuspehu. So perfekcionisti, pretirano se ukvar-jajo s športom, glasbo; izogibajo se izzivom; so preobčutljivi za kritiko (odkrito sovražijo ali tiho

13

zamerijo, ko jih nekdo popravi) in nenazadnje si dopovedujejo, da ne bodo uspeli, in da jih bodo drugi zavrnili, kar se na koncu tudi uresniči.

Pomembno se je zavedati, da je samospoštovanje razsežnost človekovega bivanja, ki ima zelo široke posledice. Samospoštovanje v never-jetno veliki meri vpliva na telesno zdravje, na nevrotično in psihotično področje, na učno in delovno uspešnost, na kakovost odnosov, na načine vodenja in seveda na sposobnost ust-varjanja socialnega okolja.

Eden od najpogostejših vzrokov za težave s samospoštovanjem je pogojna ljubezen. Hkra-ti pa je pogojna ljubezen najpogostejši čustveni odnos v večini družin, šol in drugih socialnih okolij. To pa zaradi tega, ker odnos s človekom pogoju-jemo z njegovim vedenjem. Zavedati se moramo, da človekovo vedenje ničesar ne pove o samem človeku. Z neprimernim vedenjem se je seveda treba soočiti in zahtevati odgovornost, a pri tem ne smemo prizadeti svojega odnosa z njim.

Pogosta oblika negativnega razvoja samo-spoštovanja je primerjanje. Pri primerjanju gre v resnici za zavrnitev, saj na primer otroku rečemo, da tak, kot je, ni dober, toda (in tu je pogoj) če bi bil tak, kot njegov brat (ali kdor koli že), bi ga imeli neprimerno raje.

V nadaljevanju smo se ustavili pri področjih raz-voja samospoštovanja, ki so: telesni jaz, čustveni jaz, intelektualni jaz, vedenjski jaz, socialni jaz in ustvarjalni jaz.

Naše prvo srečanje pa smo končali s sporočilom, da sta harmoničen medsebojni odnos in razvijanje lastnega samospoštovanja temelj ljubečega in spodbudnega vzgojnega okolja.

GREHKatehet: Kaj je greh na splošno?Maša: »Poznamo 10 božjih grehov, je pa še veliko drugih. Greh je nekaj slabega.«

ZNAMENJEUčimo se o znamenjih, ki jih razumemo kristjani. Oglasi se opoldanski zvon. Katehet: »No, ravno zdaj slišimo znamenje. Kdo ve, kaj pomeni to znamenje?«Gašper: »Da je do zdaj Jezus spal in da ga moramo sedaj zbuditi.«

10 BOŽJIH ZAP OVEDIKatehet: »Na prvi tabli so bile napisane tri za-povedi, preostalih sedem pa na drugi. Kdo ve, zakaj?«Miha: »Zato, ker je Mojzes naredil eno tablo premalo.«

OSMA BOŽJA ZAP OVEDGovorimo o tem, da 8. božja zapoved pre-poveduje laž. Katehet reče, naj mu povejo primere za laž …Andrej: »Ko se mama zredi, tudi moraš reči, da ni debela.«

UBIJAL MRT VEV tretjem razredu ponavljamo Jezusove čudeže. Katehet jih po pripovedovanju veroučencev piše na tablo, oni jih prepisujejo na delovni list. Katehet na tablo napiše: »Jezus je obujal mrtve.«Eva na list prepiše: »Jezus je ubijal mrtve.«

OBESIL SE JEKatehet: »Se spomnite, ko smo se zadnjo uro pogovarjali o Cerkvi? Kaj je torej naredil Jezus, da bi vsem ljudem vseh časov pokazal, kako zelo nas ima rad?«Nastja: »Obesil se je na križ.«

CVET KE IZ VEROUCNIH KLOPI-

14

Župnija svetega Ruperta Krško - Videm ob Savi

OB

SP

OM

INU

NA

ŠIH

RA

JN

IH

je glasilo župnije svetega Ruperta v Krškem - Videm ob Savi.

Ureja ga uredniški odbor: Mojca Kukovičič, Alenka Gorjan, Tomaž Petan

in Mitja Markovič. Oblikovanje in priprava za tisk: Mitja Markovič.

Lektoriranje: Milena Žičkar Petan. Tisk: Geršak, KolorTisk, Krško.

Naklada: 600 izvodov. Spletno mesto: Videmcan.SI.

Foto

: Boj

ana M

avsa

r

Stojimo pred grobovi, odetimi v kamen, v marmor. Umrla ali upepeljena telesa naših rajnih smo pred kratkim, morda pred leti ali že zdavnaj izročili zemlji in jih pokrili s kamnom. Vanj smo zapisali njihova imena, da bi njihove-ga spomina ne uničil čas. Njihovo življenje je bilo prebogato, njihova dobra dela predra-gocena, njihova ljubezen preveč ustvarjalna, da bi vse to pustili neusmiljenemu času. Za-pisali smo njihova imena v kamen.

Potem pa se naša misel nenadoma odlepi od kamnitih grobov in vzleti, dvigne se kakor me-tulj nad nižino zemlje, zaplahuta s krili in se dvigne više in više. Zaplava čez obzorja, čez griče in globeli, čez jesenske barve leti, drsi tja daleč. Tja čez obzorja časa in se nenadoma ustavi v očetovi hiši. Sreča očeta, čigar ime je že leta vklesano v kamen, pa sedaj v mislih spet oživi. Ustavi se misel pri pokojni ženi, pri sestri ali bratu, pri prijatelju, pri dobri sosedi. Ujame jo – to drago osebo – v najlepšem sončnem dnevu, sredi vsakdanjih opravil, ujame njen nas-meh, njeno besedo, stisk roke, ujame trenutek, ki nam je toliko pomenil. Trenutek, ki nas je dvigal, nas opogumljal, dajal moč. A že v naslednjem trenutku misel izgine. Spet stojimo ob grobovih, si obrišemo solzo in strmimo dalje v plapolajoče plamenčke.

Mož v srednjih letih stoji ob grobu. »Ob pre-ranem grobu,« so dejali ob pogrebu njegove

Samo ljubezen ne pozna pozabe

žene. Vsak dan prihaja in stoji ob grobu. Stoji dolgo. Pogovarja se z njo. Pripoveduje ji, kaj se mu je zgodilo danes v službi in o tem, da pričakuje obisk njunih otrok. Razloži ji o tem, da rože v okenskih koritih ne cvetijo več tako lepo in da je klical njun mladostni prijatelj. Tisočkrat ji reče, da jo ima neskončno rad in da je brez nje njegovo življenje tako prazno. Na koncu bi jo tako rad nežno objel in jo poljubil. Rad bi se vsaj dotaknil njene roke in jo pobožal, rad bi začutil dih njenih ust na svojem licu. Potem pa spet odhaja z nepotešljivo grenkobo ob misli, da je toliko let imel priložnost jo objeti in poljubiti, ji povedati, da jo ceni in da je njegovo življenje brez nje prazno, pa se mu je takrat vse to zdelo odveč.

In vsak od nas stoji pred grobom, vsak s svojo zgodbo. Nekateri z nezaceljenimi ranami, rane drugih so pustile samo še brazgotine, drugi so od ponavljajočih bolečin in izgub že povsem otopeli v svoji žalosti.

Kristjani verujemo, da je v raju cilj naše življenjske poti, da nas tik onkraj kamnitih in hladnih grobov čaka topel in ljubeč objem nebeškega Očeta in večna družba naših dragih.

V navdihu naše vere naša pot na grobove ni samo obujanje spominov in boleč poskus po-vedati dragemu tisto, za kar smo v življenju zamudili priložnost. Naša pot na grob in mo-litev za rajne je duhovno dogajanje, ki v res-nici povezuje v eno samo duhovno občestvo nas, ki stojimo tostran grobov in naše drage, ki so skozi grobove prestopili prag novega, večnega življenja. V moči naše vere lahko s svojo molitvijo in dobrimi deli v resnici povemo tisto, na kar smo morda v njihovem življenju pozabili ali zamudili priložnost.

(Iz nagovora ob molitvi za rajne)

15

ANIMATORJI

petek, 21. november

oratorij, 29. november

petek, 12. december

ADVENTNI ORATORIJSKI DAN

sobota, 29. november, od 9h do 16h

ŽUPNIJSKI PEVCI

Cecilijino: sobota, 22. november

KARITAS

Teden Karitas: 24.-28. november

občni zbor: 27. november

OBISK BOLNIKOV

petek, 12. december

MIKLAVŽEV OBISK

petek, 5. december, ob 17h

DEKANIJSKA REKOLEKCIJA PRI NAS

sreda, 3. december

VEROUK PRVOŠOLCI

sobota, 22. november

sobota, 6. december

MOLITVENA SKUPINA

vsak četrtek po večerni sveti maši

SKAVTI VOLČIČI

sobota, 22. november

sobota, 6. december

KONCERT AKADEMSKEGA ZBORA PALMA

nedelja, 30. november, ob 19h

PREBLISKI S SRECANJ ZAKONCEV-

»Pazite, kako ravnate s svojimi otroki.Oni bodo izbirali vaš upokojenski dom.«

»Najbolj me preseneča to, da me ima moja hči še vedno rada,

čeprav je stara že pet let.«

»Potrpežljivost je božja mast. Samo neprijetno se je z njo mazati.

- Zato pa imam jaz tako gladko kožo.«

»Pri naši najstarejši hčeri se jev nedeljo pričela puberteta.«

»Pred zagonom jezikavključi možgane.«

PR

ED

NA

MI

DO

BR

OH

OTN

A P

OV

AB

ILA

Župnija svetega Ruperta Krško - Videm ob Savi

november 2008 • 9

Predpraznični koncert

akademskega zbora

PALMA iz Zagreba.

Prva adventna nedelja,30. novembra, ob 19h.

V naši župnijski cerkvi.

SVETI MIKLAVŽ

PRID

E V

PETE

K, 5

. DEC

EMBR

A,

OB

17h V

NAŠ

O C

ERKE

V.

Ustanovni občni zbor

Župnijske karitas Videm - Krško

Četrtek, 27. novembra, ob 17h v Kulturnem domu Krško.

Vabljeni!

Prvi oratorijski danbo v soboto, 29. novembra,

od 9h do 16h.

Igra, kateheza, pesem, adventni venčki, ustvarjalne

delavnice ...