videmčan 11 (2007)

2

PO

ŽIR

EK

ZA

DU

ŠO Ko noč

prevzame dan

November 2007 • 11

Nekaj lepega ...

Bila sem zelo presenečena in vesela, ko sem prejela povabilo, naj z vami delim nekaj za vašo dušo …Nekaj lepega in preprostega, kajti vaša duša že vse ve, samo s telesom in razumom, ki ga ima na voljo, bi rada tukaj in zdaj ustvarila in izkusila svojo veličino. Zato vam danes podarjam razmišljanje neznanega av-torja … Ker ste nekaj najveličastnejšega in nekaj posebnega…

Prijatelj je odprl ženin predal. Iz njega je vzel omot in rekel: »Tole ni kar tako, to je nekaj posebnega.« Odvil je paket in odvrgel papir ter se globoko zagledal v izbrano svilo in čipke. »To je kupila takrat, ko sva bila prvič v velemestu, pred približno osmimi ali devetimi leti. Nikoli ga ni uporabila. Hranila je to za neko posebno priložnost. Prav. Mislim, da je sedaj prava priložnost za to.«

Stopil je k postelji in položil perilo po-leg druge garderobe, ki jo bo imela na pogrebu. Njegova žena je umrla. Obrnil se je k meni in rekel: »Nikoli ne hrani ničesar za neke posebne priložnosti. Vsak dan v tvojem življenju je nekaj posebnega.«

Še vedno premišljujem o njegovih bese-dah … Spremenile so moje življenje.

Več berem in manj čistim. Sedim na terasi in uživam v razgledu. Niti ple-vel na vrtu me več ne moti. Več časa preživim s svojo družino in manj v

službi. Dojel sem, da je življenje v bistvu celota, izpolnjena za užitke, ne pa tečaj o preživetju. Ničesar več ne hranim. Vsak dan uporabljam svoje kristalne kozarce. Odvržem svoj suknjič in grem v trgovino, ko si zaželim novega. Ne hranim svojega najboljšega parfuma za posebne prilike. Uporabim ga, kadar koli si ga zaželim. Fraze »nekega dne« in »enkrat te dni« so skoraj izginile iz mojega besednjaka. Če je nekaj vredno

videti, poslušati ali narediti, tedaj to naredim takoj.

Ne vem, kaj bi storila prijateljeva žena, če bi vedela, da je jutri ne bo več tu-kaj. Mislim, da bi se več pogovarjala s svojimi prijatelji in družino. Morda bi poklicala svoje prijatelje in se jim opravičila zaradi starih nesporazumov. Verjamem, da bi šla jest v restavracijo, saj je ob tem uživala.

Sedaj poskušam ne zamuditi ali hraniti tistega, kar lahko obogati moje življenje s smehom in radostjo. Ljudem, s kate-rimi živim, vsak dan povem, da jih imam rad, se z njimi smejim in uživam v njihovi družbi.

In vsak dan si rečem, da je danes pose-ben dan …Vreden tega, da vsak tre-nutek izberem in živim Ljubezen in Radost.

Pripravila Martina Makovec Žagar

3

Ko noč prevzame dan

Milena Žičkar Petan

Ko noč prevzame dan, ko toplota doma zbližuje bitja, se duša razveže in začne segati k Bogu. Tam išče svoje drage, morda

otroke, običajno starše in hoče zlesti k njim v raj. Tako se začne november, zaznamovan z vsemi svetimi. Ti so nam pustili

duhovno, duševno in materialno dediščino. Vsak na svoj način se je spominjamo, jo podoživljamo in živimo iz nje. Prevzema

nas hvaležnost za vse skupaj prebite dni, za vse nauke, s kate-rimi so nas sveti postavljali v življenje. Najbolj odmeva njihova

»ljubezen, veselje, mir, potrpežljivost, blagost, dobrotljivost, zvestoba, krotkost, samoobvladanje« (Gal 5, 22-23). Samo to

šteje, tudi po vseh letih, ko so naši ljubi že v Življenju. Ko pa smo v življenju mi, hrepenimo po ljubezni, o njej govo-rimo, jo živimo in doživljamo. Udejanjamo jo v svojih zakonih

in v odnosu do otrok in staršev.Veselje doživljamo, ko premagujemo sami sebe, ko svoje meje

prestavimo višje, ko svoj jaz potisnemo za druge.Mir se naseli, ko se Bog učloveči v mojem vsakdanjiku. Pre-

poznam ga v trenutkih hitenja in preizkušenj, pa tudi v trenutkih dobrih odločitev.

Potrpežljivosti me uči moj mož, ker ni takšen, kakršnega bi želela jaz. Brusim se ob otrocih, ker jih še nisem naučila, da

pospravijo vsak svoje čevlje.Blagost meni ni domač izraz. Je zgolj pojem? Ko se naša najst-nica nenadoma iz srca zjoče, pa jo mama zna blago popeljati

naprej. V Slovarju slovenskega knjižnega jezika piše, da je dobrotljiv

tisti, ki deli dobrote. Nikoli jih ni preveč.Zvestoba vedno in povsod: do izrečenih misli, dejanj,

bližnjih in do moža.

Krotkost – pozabljeni sad.

Samoobvladanje me je obšlo.

In vendar samo to šteje.

Tovrstno se lahko urimo v tednu dobrote s širokogrudnostjo, z odprtimi denarnicami. Mnogi ljudje z vso odgovornostjo pov-sem zastonj dajejo svoje talente za druge. Za pomoči potrebne ljudi. Pred meseci so nas naši trgovci presenetili z dvigom cen. Te so udarile po žepu slehernega povprečnega Slovenca. Ko-liko družin več pa je zato na preizkušnji preživetja? Predstavniki Karitas imajo podatke, kolikim ljudem pomagajo s paketi hrane in drugimi nujnimi stvarmi. Na nas je, da jih podpremo, damo svoj delež in se udeležimo do-brodelnih prireditev na lokalni ali državni ravni.

Daleč stran, našim očem nevidno, pa se sleherni dan z nečloveškimi napori pod neprilagojenimi podnebnimi razmerami trudijo naši misijonarji. V imenu Boga služijo ljudstvu, ki jim je zaupano, da spregledajo v svet črk, svinčnika in papirja. »Tam doli« potrebujejo našo dobroto bolj kot kje drugje. Zato, da se bodo učlovečili v današnji svet. Misijonarji doma prosijo, da lahko potrebnim gradijo: cesto, šolo, vodovod … naš vsakdan.

Dobrota je brezmejna in brezčasna. Od spomina naših svetih se pne v naš vsakdan, od domačega praga se razširja po svetu. Od smrti k rojstvu.

Tako se konča november, zaznamovan z novim, s pričakovanjem Rojstva.

4

PO

GO

VO

RŽupnija svetega Ruperta Krško - Videm ob Savi


Poznam nekoga, ki srečo prinaša, ki jezo pobija in ljubezen poklanja. Iz dneva v dan za druge ugaša …

Poznam nekoga, ki noče priznanjaza vse številne in nemale usluge, za svoja neprecenljiva dejanja …

Poznam, o, srce mehko kot puh, a trdo dovolj za stiske in bedo. Pa kljub temu mu ni za bel kruh.

Poznam učitelja, ki odpravlja zmedoin sklene delo z rokami. Na uho pa šepeta bodrilno besedo.

Poznam, res gospoda, ki jutri odide;a vrne se … v čas in kraj suženjskega garanja. In s tem sonce tu za vedno zaide.

Poznam nekoga, se reče vladarja, ki zna spreminjati svet …Poznam misijonarja …

M. Pompe (Oktober 1998)

Za začetek pesem Tonetove nečakinje ob njegovem ponovnem odhodu na Mada-gaskar leta 1998.

Po dolgih, skoraj štirih letih je zopet prišel med svoje domače in prijatelje na zaslužen dopust naš misijonar Tone Ke-rin. Zakaj “naš”? Je naš rojak, doma iz Straže pri Krškem. Kristusov evangelij oznanja na Madagaskarju. Razdaja se za druge in pozablja nase. Prvič po dvaindvajsetih letih dela v misijonih bo spregovoril videmskim faranom. Iz njegovih besed veje ena sama ljubezen do teh ljudi. To je slap, ki te vsega zajame in to težko strneš v kratek sestavek. Ker želiš napisati vse. Čas, preživet z njim, pa je vedno prekratek.

Kdaj si odšel in kakšen je bil začetek tvojega dela z Malgaši?

Odšel sem leta 1985, takoj po novi maši. Prvi kontakt je bil zelo vznemirljiv, presenetljiv, ker je to druga kultura, navade. Najprej ti pade v oči njihova revščina, beda. To je prvi občutek. Po več letih pa vidiš, da ni tako. Ampak takrat te to vzpodbudi, izzove, da želiš narediti kar se največ da. Da jih rešiš revščine, omiliš njihovo bedo. Da pa bi bila mera

Tone Kerin, naš misijonar

Pogovor z gostom letošnjih adventnih večerov

5

polna, so me predstojniki poslali na jug otoka, da bi delal z zaporniki. Tam sem srečal vso bedo tega sveta. In tam je bila moja vera na preizkušnji. Vprašaš se, ali je Bog pravičen. Če bom zdržal ali ne. Tam je bil zapornik vreden manj kot nič. Pozabljeni so bili od vseh. Umirali so od lakote, ko so za ukradeno kuro čakali sodbo tudi sedem let. Čeprav so naredili kako neumnost, jih ne moreš pustiti, da od lakote umrejo. Dati jim je treba možnost, da se spreobrnejo. In to delo,

ki ga opravljaš, te utrjuje v veri. Rečeš si, naredil bom vse, kar je mogoče, za človeka, čeprav veliko stvari ne razumeš. Takrat sem veliko molil: “Bog, pomagaj mi, da bom videl smisel v tem, kar de-lam, smisel ob vsej nepravičnosti, ki jo čutim.” Takrat sem začutil, da moramo dati kristjani v središče svojega življenja križ. Smisel našega življenja je, če je na sredi križ.

Začetki z Malgaši so bili takrat bolj ko-ristni meni, kot pa njim. Da sem se utrdil v veri, dobil trdno podlago v upanju. Da je za velikim petkom velikonočno jutro. Da bi evangelij med njimi zacvetel. Kako so zaporniki sprejeli tvoje delo?

Pomoč so radi sprejeli, saj so jih družine zapustile. Tudi država se za njih ni briga-la. Tu je šlo za življenja, rešeni so bili smr-ti. Spominjam se, da sem mašo prekinil. Oznanjati evangelij ljudem, ki umirajo! S tem si delamo norca iz Boga in človeka, preprosto rečeno. Te ljudi je bilo treba naj-prej nahraniti. Vsak dan smo jim nosili hrano. Jedli so nam pred očmi, drugače bi jim pazniki to ukradli. To hrano smo kupovali sami s pomočjo iz Slovenije. V štirih mesecih so prišli na normalno težo, izven smrtne nevarnosti. Zdravstveno smo jih oskrbeli, naredili pograde, prekri-li streho, uredili stranišča. Ta prvi stik je bil res krut. Kdaj si dobil svojo prvo faro?

Po delu v zaporih sem šel na faro. Takrat moraš pozabiti nase, na svojo kulturo. Moje znanje malgaškega jezika še ni bilo dovolj dobro, saj so v zaporih fantje preva-jali. Vendar moraš začeti živeti z njimi in še utrjevati znanje jezika. Biti priprav-ljen sprejeti kulturo tega naroda. Ker oni drugače mislijo, drugače reagirajo v tre-nutku, ko bi ti kot Evropejec drugače. So globoko verni ljudje, pogani. Živijo v stra-hu, da ne bi užalili svojega boga. Vedno sem bil zraven pri vseh njihovih navadah,

Tone Kerin, naš misijonar

Pogovor z gostom letošnjih adventnih večerov

6

PO

GO

VO

RŽupnija svetega Ruperta Krško - Videm ob Savi


bdenjih ob mrličih, da sem spoznal, kako oni v določenih situacijah reagirajo. Po-tem jim v njihovem jeziku lahko oznanjaš evangelij in odgovarjaš na stvari, za ka-tere nimajo odgovora. Sam moraš evan-gelij tudi živeti, da začutijo, da je to vred-nota. Da začutijo, da imaš nekaj v sebi, česar oni nimajo. In potem te sprašujejo in ti odgovarjaš. Razveseljivo zame kot mladega duhovnika je bilo to, da nisem bil nikoli sam. Vsak dan (ob 5. uri zjutraj) je prihajalo k maši okoli 80 ljudi. Tudi župnišče ni samevalo. Malgaši so zelo družabni, verni in dobri, medsebojni odnosi jim pomenijo vse. To je bil čas, ko sem vodil gibanje kmečke mladine v celi škofiji.

Tudi na zdravstvo nismo pozabili. Zgradili smo ambulanto, šolo, vrtec, štiri cerkve. Z vaščani gradili ceste … da so imeli dostop do bolnice. Skrbeli smo da so otroci z malarijo dobili zdravila, saj bi med potjo do bolnice umrli. Zdaj, po desetih letih, si drugje!

Midongy je kraj, ki je še bolj v hribih in še bolj nedostopen. Župnija je velika kot pol Slovenije in ima 80 000 prebivalcev. Tu je le kak procent kristjanov. Kraj je ob reki, cerkvica pa na hribčku, kamor so se ljudje zatekli v času ciklona. Zato smo tam zgradili hišo kot zatočišče ob poplavah, ki so skoraj vsako leto. Na tem velikem področju smo v zadnjih letih zgradili več kot deset cerkva. S pomočjo slovenskih dobrotnikov.

Skrbiš tudi za izobraževanje, šolstvo …

Začelo se je že v moji prvi župniji. Tam sem poslal v šolo prvih deset otrok, ker sem videl, da so nadarjeni. Na našem področju je 70 % otrok, ki ne hodijo v šolo. Na Visoki planoti je to bolj ure-jeno v večjih mestih. V Midongyju želimo postaviti privatno šolo, saj samo izobraženi ljudje prinašajo osebnostni in socialni razvoj. To pa je naše poslanstvo. Učitelji pridejo z Visoke planote. Prihod-nje leto začnemo z dvema razredoma. Podlago za financiranje učiteljev imamo, zdaj je problem srednjih in visokih šol. Za 150 € na leto lahko šolam enega študenta. Z veseljem povem, da se je nekaj dobrih ljudi že javilo. Z upanjem pričakujem, da se še kdo odloči za to plemenito dejanje.

Delamo na vseh področjih razvoja ene osebe. Duhovnikov pa je premalo. Vse moraš prehoditi peš. Od 250 do 300 kilo-metrov na mesec, da prideš do ljudi, ki za Jezusa sploh še niso slišali. Tam gradimo tudi cerkve, ampak neukim ljudem težko oznanjaš evangelij. Za privatno šolo

smo se odločili, da bomo imeli jedro do-bro izobraženih ljudi. To bo šola za bolj nadarjene otroke, katere bomo šolali do konca, do fakultete. Ti bodo lahko potem vodili ljudi naprej in jih izobraževali. Po-glejte samo problem stranišč. Malgaši jih ne marajo. Težko jim razložiš, da je to pomembno za zdravje, da ne bodo imeli glist, driske, da marsikatera bolezen

7

s tim izgine. To bodo njihovi domači lažje razložili. Toliko otrok je umrlo zaradi tega. In tega smo sami krivi, zdaj pa lahko to spremenimo. Mislimo, da so Afričani ubogi. Ne, niso. Odpreti jim je treba oči. Da na primer dojame, da če bo zgrajena cesta, pride lahko v drugo vas z avtom v nekaj minutah. Ker izgubi v letu mesec dni s hojo po slabih poteh. Ni jim treba trikrat na dan jesti riža. Prej niso poznali zelenjave. Zdaj jo sadijo, jedo in celo prodajajo. Vedo, da je to pomem-bno za njihovo zdravje. In ko v njih do-zori spoznanje, da je življenje s krščansko vero lažje, pridejo v cerkev. Krščanstvo je pogoj za napredek, vsaj na Madagaskar-ju. Če v vasi te skupnosti ni, napredka ni. Take so izkušnje. Lani te je obiskal brat Lojze z ženo Karmen in sestro Anico?

Da, to je bilo veselje zame in nekaj novega za njih. Videli so, kakšno je tam življenje. Da še vedno manj povem, kot je v resnici. Videli so, v kakšnih razmerah živimo, kakšne so poti … Kljub temu so ljudje prijazni, veseli. Presenečeni so bili, ker mi je Lojze pri vseh delih pomagal. Tega oni ne razumejo. Mislijo si, da Ev-ropejci samo sedijo v brezdelju, ker imajo denar. Evropejci smo afriške ljudi pokva-rili s tem, da smo jim vedno dajali. In sedaj, ko vidijo belega človeka, že prosijo. Ne, saj ne potrebujejo denarja. Če ga pa potrebuješ, pojdi delat in zaslužiš. To dos-tojanstvo jim je treba vrniti. Da vedo, da

si ga je zaslužil s svojim delom. Vsa ročna dela morajo narediti sami. Če te priprav-ljenosti ne vidim, ne delamo nič. Ko pa vaška skupnost prosi, da bi nekaj naredi-li in so vsi pripravljeni pomagati, potem se pa začne. Sužnjev in podobnih ljudi ne maram. Tudi če je ubog, je spoštovanja vreden. Naj bo svoboden. To, da je prišel k meni starejši brat, je za Malgaše spoštovanja vredno. Kot da bi prišli starši. To so tudi dokazali z darovi, ko so prišli na obisk. Prinesejo 10 meric riža in kuro ali raco v znak gostoljubja in spoštovanja, da ne bi bili pri njih lačni. Domov se ne želim več vrniti, razen na obiske. To je čustvena navezanost na te ljudi. Brez udobja in v pomanjkanju sem pripravljen živeti, da bi ljudem oznanjal krščanstvo. Tako, da bi bilo moje življenje zgled evangelijskih vrednot. V Evropi ljudje lepo živijo, vendar nimajo notran-jega miru. Malgaši imajo tega v izobilju, za izvoz. Nikoli se jim ne mudi. Življenje je za njih dragoceno, podarjeno, zato ga želijo živeti polno. Tone, hvala ti za ta pogovor. Življenje je lepo, praviš vedno znova. Želim ti, da bi s tem žarom, ki kipi v tebi in z Božjo pomočjo, še dolgo v zdravju delal za človeka. In mi bomo s svojimi skromnimi prispevki in molitvijo s tabo.

Hvala vsem dobrim ljudem, ki me podpi-rate. Imejte se radi, spoštujte se, da bodo družine srečne in bodo vaši otroci vse to prenesli na svoje otroke.

Pogovarjala se je Anamarija Capl

8

ML

AD

A C

ER

KE

VŽupnija svetega Ruperta Krško - Videm ob Savi


Oh, kje je ta petek. Pa vendar smo ga dočakali. Na petkov večer (16. 11.) smo se animatorji in mlajši animatorji zbrali pred našim župniščem. Za dekleta je najprej izgledalo “neprijetno”, ker je bilo fantov veliko več. A že med vožnjo smo dekleta ugotovila, da ni vse tako grozno, kot smo si mislile. Fantje so bili prav prijetno zgovorni in razigrani. Naša prikupna četica se je hitro bližala težko pričakovanemu Šmihelu.

Ob prihodu smo se hitro raztovorili, se zbrali v zgornjem prostoru in se malo sprostili ter se dogovorili bistvene stvari. Ko smo se nekako vsi »spoznali«, smo se odpravili v jedilnico na večerjo. Obroki, ki smo jih imeli, so bili vedno okusni, predvsem pa zelo obilni. Seveda gre zahvala za to dvema prijetnima kuharicama, Valeriji in Poloni, saj bi brez njiju »stradali«. Vikend smo dobro izkoristili, saj aktivnosti ni manjkalo. Naši pogovori so bili namenjeni animatorstvu. Da bi lahko dobro obdelali vse teme, smo se razdelili v tri skupine, ki so bile zelo prikupne. Tako smo lahko obdelali še ve-liko ostalih tem, o katerih smo na vsak način želeli govoriti. Po prvi temi smo imeli še pes-ter večer in približno ob eni uri zjutraj smo z veseljem pozdravili naše »postelje«. Nov dan smo pričeli ob osmi uri z jutranjo telovadbo in zajtrkom. Nato smo se zopet zbrali v sku-pine in veselo pričeli z delom. V naši skupini

Če hočeš druge vneti,moraš sam goreti

Animatorski vikend za mlade na Šmihelu

9

je vse potekalo zelo sproščeno, saj so za to poskrbeli naši prikupni fantje. Po zaspanem dopoldnevu je napočil čas za kosilo, nato pa zopet delo. Ko smo se vsi skupaj zbrali v sobi, smo predstavili naše delo, se nato odi-grali še nekaj igric, zatem pa je sledil najboljši del celote. Razdelili smo se v dve skupini, in sicer v skupino mlajših in v skupino starejših animatorjev. Mlajši smo svojim vzornikom morali v roku ene ure pripraviti pot z različnimi nalogami. Večina fantov naše skupine se je odpravila iskat najprimernejšo progo, ostali pa smo sestavljali navodila in naloge. Ura je hitro minevala, nam pa se je zdelo, da smo še vedno na začetku. Ko pa smo vse, kar smo pripravili, združili, je nastala neka celota, na katero smo bili zelo ponosni. Po napornem, hkrati pa tudi zabavnem delu smo se odpravili k večerji. Tam smo starejšim animatorjem dali podrobna navodila o poti in pustolovščina se je začela. Pripravljenih je bilo sedem kontrol-nih točk. Naši vzorniki so bili razdeljeni v dve skupini. Med potjo sta bila ugrabljena Nejc in Primož – vsak iz posamezne skupine. Ko smo dejanje zaključili, smo se odpravili k težko pričakovani in razvajajoči večerji. Po njej pa smo se zbrali v naši sobi, kjer so nam starejši animatorji pripravili zabaven večer. Pred tem pa so nas seveda tudi pohvalili glede ustvar-jene poti. Bili smo jim zelo hvaležni, ker smo le zaradi njih dobili navdih, da bomo takšne naloge še naprej z veseljem pripravljali. Nato pa smo se z mislimi odpravili k večeru, ki je bil poln smeha, veselja in zadovoljstva. Priznati moram, da so se zelo potrudili, pa čeprav smo bili majhna zanemarljiva skupinica. S tem so nam dokazali, da so vredni spoštovanja. Bili smo vidno ponosni eden na drugega in ve-seli, da so se naše poti srečale. Po dolgem dnevu pa smo se ob enaki uri kot prejšnje jutro odpravili k počitku. No, seveda to nismo bili vsi. Nekateri smo bili še vedno željni pogovo-ra. Odpravili smo se v animatorsko sobo in se tam učili, iz papirja izrezovali krogce, se sladkali in se spominjali preteklih dogodkov. Seveda smo na koncu v sobi ostale le še tri nasmejane in vidno utrujene medvedke (jaz, Simona in Urša). Kmalu smo tudi me obupale in se odpravile spat. Jutro naj bi se začelo ob

osmi uri, vendar smo ga pošteno razvlekli za debelo uro naprej. Tako smo bili vse dopoldne v zamudi. Vendar nam to ni prišlo do živega. Počasi smo nadaljevali z zadnjo temo, ki nam je ostala, vmes pa smo oblikovali svečke za svoje skrite prijatelje. Sledila je maša, ki je bila obdana s toploto, petjem in prijaznimi nasmeški na obrazih. Ob koncu maše smo si podarili svečke ter odšli h kosilu. Zatem smo vse pospravili in se pripravili na odhod.

Še vedno se spomnim vseh objemov, ki smo si jih podarili in verjamem, da bodo za vedno ostali v mojem srcu.

Špela Černič

10

Župnija svetega Ruperta Krško - Videm ob Savi

V L

ETU

DR

UŽ

INE


Prvi sneg. Pogled skozi okno navdaja s poseb-nim hrepenenjem. Je res, da čas počasneje teče? Da se srca hitreje ogrejejo in da misli, bolj kot kdaj koli v letu, hitijo v objem toplega domačega ognjišča?

Spomini me popeljejo nazaj, v otroštvo. In kot takrat, tudi danes vonjam tisto skrivnost, ki se je godila vsako leto na Miklavžev večer. Molitev, pogovori o tem, če smo bili pridni, pa če nas bodo slučajno obiskali parklji … in … veliko snega. Takrat je bilo celo to drugače. Veliko snega. In veliko več dragocenega časa. Tega danes najbolj pogrešamo.

Miklavž v cerkvi in naslednji dan maša, v domači vasi, kjer še danes ponosna, v soju zimskih luči, sredi polja stoji Miklavževa cerkev. Potem pa slastno domače kosilo, ki ga vsako leto za nas pripravi moja mami. In slastni kruhovi miklavži, ki jih je vedno za vse otroke v družini pekla mama Minka in bodo za vedno ostali kot topel spomin.

Dragi Miklavž!

Zunaj je mraz. V hiši pa postaja vedno topleje. In v dolgih zimskih večerih si želimo, da bi znali izkoristiti vsak tre-

nutek, ki ga nam je dano preživeti skupaj. Prinesi nam veliko mero potrpljenja,

strpnosti in zmožnosti za sprejemanje in razumevanje drug drugega. Pa zdravja, ja, tega si še posebej želimo. In če ravno

to ne gre skupaj z raznimi drobnimi razvajenostmi, pa vendar ne pozabi na

kaj sladkega. Pri nas imamo radi riževo čokolado, čeprav se ne bomo branili prav nobene sladke dobrote, ki jo boš namenil za našo družino. In da bo tudi tebi toplo,

se bomo z otroki potrudili, da bo tisti večer tudi v naši kuhinji dišalo po svežem domačem kruhu. In molili bomo. Pridi.

Napolni tudi naša srca … kot že tolikokrat doslej.

Klavdija, Branko, Janja in Miha

Ko tole prebiram, se bojim, da nam bo Miklavž stežka prinesel »tako velike« darove. In da jih v današnjem neizprosnem življenjskem tempu ne bo imel vseh kam odložiti. Zato toliko bolj upam, da nam bo uspelo preživeti čim več časa doma, drug z drugim in drug za druge-ga, namesto mrzličnega nakupovanja po vseh mogočih in nemogočih trgovskih centrih, ki nas s svojo ponudniško agresijo preprosto zasvaja-jo, nas delajo nore, nesvobodne in zagledane predvsem navzven.

Danes še posebej poglobljeno razmišljava o najini starševski vlogi. Ni preprosto vzgajati za skromnost v današnjem času, ko so materialne dobrine, nasploh v družbi, presegle vrednost duhovnih. Zato se zdi najina vloga in vloga družine toliko bolj pomembna, da bodo tudi najini otroci in njihovi otroci prepoznali ne-nadomestljivi vonj domačega kruha, slastne orehove potice, ljubezni in spoštovanja in ne-nadomestljivo zavedanje o tem, kaj in kdo v resnici smo.

Sprašujeva se, kako pri vsem tem približati otrokoma čar najinih želja in misli, ko se spomi-njava otroških Miklavževih večerov. Morda nama danes in jutri še ne bo uspelo. Pa ven-dar srčno upava, da bosta otroka kot odrasla uvidela, da je bil Miklavž pri njiju doma dosti bogatejši, kot se jima je, morda, takrat zdelo.

Dragi prijatelji in vsi, ki boste v teh dneh mor-da prebirali naše misli. Želimo vam prijetno miklavževanje in vesel, predvsem pa miren de-cembrski čas.

Družina Mirt

Miklavž pri nas doma

11

Pravo skavtsko srečanje za staršeVsak izmed nas se je v mladosti veliko igral, učil, zabaval. S časom pa so to našo zabavo zamenjale obveznosti in resne stvari, ne da bi se mi bili tega sploh zavedali, ne da bi sploh uvideli, kako bolj enolična so postala naša življenja. Na skavtskem srečanju s starši smo ponovno igrali nekoč že znane igre, okrepili nekatera stara prijateljstva in spletli nova, kar je najini srci napolnilo z veseljem in občutkom ponovne sončne mladosti.

Kakor naša mladost pa je bilo tudi vreme tiste-ga dne zelo sončno in toplo. Razmišljala sem, čemu imamo srečanje šele ob 17. uri, ko pa je že mrzlo in hladno. Že pred zaključkom dneva pa mi je bilo to jasno. Prišli smo pred cerkev. Izpred župnišča se je zaslišal močan in visok žvižg. Otroci (skavti) so se takoj pognali proti travniku, mi pa smo se ob premlevanju, kaj naj bi ta žvižg pomenil, počasi odpravili za njimi. Ko smo se zbrali na travniku, so nas voditelji najprej poučili, da se je ob žvižgu potrebno čimprej zbrati v krogu. To si bomo zapomnili, ker ni nihče najbolj navdušen nad delanjem sklec ali podobnega.

Otroci so nas nato zapustili, mi pa smo bili na milost in nemilost prepuščeni voditeljem. »Kaj pa zdaj?« smo se spraševali. Vse stvari so nam pravočasno pojasnili, tako da je bil vsak strah odveč. Iz klobuka smo povlekli listke, in na podlagi enakih oblikovali skupine. Pričelo se je tekmovanje. Preizkusili smo se v nekaj različnih športnih igrah. Trudili smo se po najboljših močeh, tudi zato, ker se je v nas ponovno pre-budil tekmovalni duh, kot v otroških letih, ko smo igrali »med dvema ognjema«. Ne glede na naš trud, nam je včasih uspelo, včasih pa tudi ne. Kljub temu smo ta del končali vsi zadovoljni, kar je bil po najinem mnenju tudi namen teh iger. Razglasili smo zmagovalca, ki je imel čast pržgati skavtski ogenj. In to z eno vžigalico. Uspelo mu je. Zdaj nama je bilo tudi jasno, za-kaj je bilo to srečanje postavljeno v poznejšo uro. Nato smo se odpravili v župnišče, kjer se je tekmovanje nadaljevalo. Športni del je bil

zaključen, tu pa so prišle do izraza naše in-telektualne sposobnosti (citirava enega izmed staršev). Odgovarjali smo na mnoga vprašanja in smo bili pri tem v povprečju zelo uspešni.

Sledila je razglasitev končnega zmagovalca, za nagrado pa smo se vsi odpravili k skavt-skemu ognju, kjer so nam pokazali še veščino peke skavtskega kruha, ki mu pravijo »twist«. Recept: na ošiljeno palico napiči hrenovko, jo ovij s testom in peci na žerjavici (na ognju se bo ta namreč zažgala, verjetno pa rabiš nekaj prakse, da se ti ravno tako ne zažge na žerjavici).

S tem se je naš večer zaključil in domov smo odšli malo utrujeni pa vendar pomirjeni, ker je to srečanje pozitivno vplivalo na vse nas. Družili smo se z ljudmi, ki jih niti ne poznamo, pa smo vseeno delali kot skupina, kot eden. Zdi se nama, da je vsak izmed nas odšel s srečanja kot zmagovalec, saj se je naučil kaj novega in obnovil znanje tistega, kar je bilo že poza-bljeno in zaprašeno na naših »podstrešjih«.

Slavica in Boris Koprivnik

12



NO

VIC

E I

Z Ž

UP

NIJ

SK

EG

A Ž

IVL

JE

NJA

Dekanijski pastoralni dan v DoboviV nedeljo, 18.novembra 2007, so v vseh dekanijah celjske škofije potekala srečanja župnijskih pastoralnih svetov in drugih sodelavcev. Srečanje naše dekanije je v Dobovi vodil dekan g. Jože Špes.

Po uvodu je bilo izpostavljeno Najsvetejše in v razmislek ponujen odlomek iz Sve-tega pisma. Zanimivo predavanje je imel kanonik g. France Dular, ki je razmišljal o predlogu pastoralnih ciljev celjske škofije.

V prostorih krajevne skupnosti smo na-daljevali z delom v štirih skupinah: sode-lavci, mladina, družine in dobrodelnost, pri čemer smo sodelujoči iz naše župnije sodelovali v prvih treh skupinah in ugotavljali, da pri nas poteka veliko de-javnosti in smo hvaležni g. župniku, ki je »motor« le-teh.

V skupini za mladino, ki jo je vodil artiški župnik g. Janez Turinek, se je iz-kazalo, da bi si tudi drugod želeli skav-tov in animatorjev, vendar mladih ni mogoče pritegniti brez popolne zavzetosti voditelja, ki ob sebi zbere tim mladinskih voditeljev.

Odsotnost (mlajših) duhovnikov, ki bo v prihodje še bolj izrazita, nas navaja k razmišljanju o povečanem delovanju lai-kov v župnijah in o sodelovanju župnij. Čeprav je bilo izpostavljeno veliko pro-blemov, pa ob takšni izmenjavi izkušenj postane jasno tudi, da je priložnosti mnogo, da so opredeljeni cilji pastoral-nega dela, in da je na nas, da damo za skupnost na razpolago talente, ki smo jih prejeli.

Vse pa nas lahko opogumlja misel, da je z nami Bog, ki vsemu našemu »sajenju in zalivanju« daje rast.

Alenka Gorjan

Poročilo z novembr-ske seje ŽPSV četrtek, dne 8. 11. je potekala 2. redna seja Župnijskega pastoralnega sveta v pastoralnem letu 2007/08.

Posamezniki so predstavili delovanje zakonskih skupin. Alenka Gorjan je povedala, da njihova skupina deluje že 15 let. Srečujejo se vsakih štirinajst dni, kjer ob spremstvu duhovnika in s pomočjo ustrezne literature pripravljajo teme za posamezna srečanja. Poleg življenja v svo-jih družinah, hočejo s svojimi talenti popestriti življenje v župniji. Skupaj pogosto preživljajo vikende in počitniške dneve.

Manja Molan je povedala, da posamezni partnerji dobijo veliko odgovorov na svoja življenjska vprašanja prav na teh druženjih. Skupina se odlikuje po mnogih družabnih srečanjih, kjer se stkejo prijateljske vezi med njihovimi otroci. Družabnost in veselje pa obogatijo z molitvijo in tako ostanejo vedno povezani med seboj, kar jim daje občutek var-nosti in prijetno zavest, da vedno nekdo misli na njih …

Milena Petan, ki je del voditeljskega para je povedala, da so z delom v zakonskih skupinah začeli v preteklem letu. V prvi skupini imajo se-dem, v drugi pa pet parov. Na vsako srečanje povabijo duhovnika, kjer udeleženci dobijo gradivo in literaturo z ustrezno temo. Namen srečanj je predvsem v tem, da sodelujoči grad-ijo svoje duhovno življenje in odnos z Bogom, tako pa vztrajno raste kvaliteta njunih partner-skih odnosov.

Župnik Mitja Markovič je predstavil župnijski koledar, člani ŽPS pa smo ga še dopolnili. V ce-loti je objavljen na spletnem mestu Videmčan.

Prihajajo čudoviti božični prazniki in želimo, da se bodo naši župljani z veseljem odzvali pova-bilu za čiščenje in krašenje župnijske cerkve, skupnemu druženju ob nabiranju maha za jaslice ter pripravljanju prazničnega vzdušja v božji hiši.

Zapisal: Edvard Krieger

Kateheti na katehet-skem dnevu v CeljuV sredo, 14. novembra, je v Celju na škofijski ravni potekal katehetski dan, namenjen veroučiteljem. Osrednji delovni del srečanja je bil namenjen temi: »Priprava in izvedba kate-heze v drugem razredu«, ob tem pa je debata potekala še o novem katehetskem pravilniku, ki je v pripravi.

Seminarja smo se udeležili tudi štirje kateheti iz naše župnije in na njem dejavno sodelovali. Najbolj koristen je bil za Emo Pangrič in Ano Vodeb, ki poleg prvega razreda poučujeta tudi obe skupini drugega razreda. Poleg njiju pa sva na seminarju sodelovala še katehistinja Sonja Špadić in župnik.

Srečanje je bilo zanimivo tudi zaradi izmen-jave izkušenj med kateheti. Vsi smo pred po-dobnimi izzivi in vsak se na svoj način z njimi sooča, rešuje težave, vsi pa se trudimo mladim približati lepoto naše vere. Srečanje smo skle-nili s kosilom v Domu svetega Jožefa, kjer je seminar tudi potekal.

Nov oltar ob zahvalni nedelji na KremenuObhajanje zahvalne nedelje smo tudi letos »podaljšali« do Martinove nedelje na Kre-menu. Čudovit jesenski dan in toplo vreme je na sončen kremenski vrh privabilo veliko fa-

ranov in tudi številne, ki imajo tod svoje kore-nine.

Obhajanje svete maše je z izbranim petjem povzdignil župnijski pevski zbor, župnik pa je v pridigi oživil duhovno podobo svetega Mar-tina. Mašne darove smo letos položili na lep nov lesen oltar, ki ga je izdelal Jože Zorko, in ga tako posvetili. Nov oltar je zbranim ob kon-cu svete maše predstavil domači ključar Gre-gor Pleterski, ki je bil tudi pobudnik njegove izdelave.

V prijetnem dnevu smo se veselili ob okusno pripravljenih dobrotah in nazdravili z novim vinom.

Novo leto Družine in ŽivljenjaV lanskem pastoralnem letu sta v naši župniji zaživeli dve novi zakonski skupini, ki delata po programu Družina in Življenje. Letošnje pasto-

13

14


NO

VIC

E I

Z Ž

UP

NIJ

SK

EG

A Ž

IVL

JE

NJA


ralno leto družine je še posebna vzpodbuda za še bolj zavzeto prizadevanje za kvalitetno zakonsko in družinsko življenje.

Zakonski skupini svoje delo nadaljujeta po pro-gramu. Drugi letnik ima za rdečo nit medseboj-no komunikacijo med zakoncema. Srečanja skupine so v prvi vrsti »posvečeni čas«, v ka-terem se zakonca na drugačen način srečata med seboj in prepoznavata določene vzorce svojih odnosov, jih ozaveščata, v medsebojni debati pa zakonski pari iščejo tudi priložnosti za izboljšanje medsebojnega pogovora in ce-lotne komunikacije. Odgovore iščemo tudi ob izbranih odlomkih Božje besede, delo pa za-konca nadaljujeta doma ob »domači nalogi«, kjer sama predelata del pripravljenega gradi-va, dobra priložnost za vedno novo izgra-jevanje odnosa pa je tudi predlagan mesečni zmenek.

Eno od zakonskih skupin Družina in Življenje v naši župniji vodita zakonca Milena in Tomaž Petan, drugo pa izmenjaje zakonca Renata in Štefan Mavrek ter Brigita in Metod Lakner iz sosednje leskovške župnije.

Praznik Cerkvenih pevcevV minulem tednu smo obhajali god svete Ce-cilije in praznik cerkvenih pevcev. Letošnja »Cecilija« je bila prav posebej slovesna, saj je zaznamovana z okroglo 25-letnico delovanja mešanega pevskega zbora.

Prvi del praznovanja je bilo bogoslužje, v ka-

terem so pevci počastili god svoje zavetnice. Za to sveto mašo so simbolično posegli po pesmih, ki so jih prepevali v prvih začetkih. Župnik jim je v imenu župnije čestital, se jim zahvalil, da so pripravljeni deliti svoje talente in jih tako množiti ter poudaril, da je tako pričevanje mogoče samo ob jasnem navdihu vere; pričevanje pa je obenem vedno tudi izziv in povabilo tistim, katerih vera še ne stoji na trdnih temeljih.

Po maši smo se preselili k praznični mizi. Zborovodkinja Manja je v nagovoru pose-bej izpostavila tiste, ki v zboru delujejo že od samega začetka in jih postavila za zgled zvestobe. Njim in vsem drugim pevcem je po-darila kipce angelov, z lepim darilom pa so se tudi pevci zahvalili svoji zborovodkinji. Župnik pa je v imenu župnije izročil pevcem darilo, ki jim bo pomagalo na pevskih vajah in nastopih, in sicer elektronski klavir, ob tem pa pevcem predlagal, da bi enkrat mesečno pri nedeljski sveti maši peli v prezbiteriju.

15

Skavti na praznovan-ju v KonjicahMed mladimi Videmčani in Konjičani so se v minulih letih spletle že prenekatere vezi, lani so prijateljstvo sklenili tudi konjiški in krški skavti. Tako smo se spomladi srečali pri nas na skup-nem pikniku, 11. novembra pa so konjičani nas povabili na svoje praznovanje 15-letnice delovanja skavtov v Slovenskih Konjicah.

Povabilu smo se radi odzvali. Pripravili so za-nimiv in lep program, predstavili 15-letno zgo-dovino dela, skupaj smo obhajali zahvalno sve-to mašo in se pomerili v pripravljenih igrah in izzivih. Predvsem pa je bilo srečanje priložnost, da smo še okrepili medsebojno sodelovanje in prijateljstvo, ki nam je zelo dragoceno.

Začetek bibličnega seminarjaIdeja o bibličnem seminarju se je najprej rodila v skupini liturgičnih bralcev Božje besede, do-datno vzpodbudo pa je delu dalo obhajanje leta Svetega pisma. Po premoru poletnih počitniških mesecev smo se ponovno srečali novembra.

Prvo srečanje je bilo posvečeno starozavezne-mu Jobu, ki izpostavlja številna življenjska vprašanja, med njimi vprašanje smisla trpljen-ja, pravičnosti pred Bogom, Božje neprimer-ljive veličine, skrivnostne prisotnosti Satana v človekovem duhovnem življenju ... Srečanje smo sklenili s svetopisemsko molitvijo.

Tudi letos bibilčni seminar poteka enkrat mesečno, in sicer prvi ponedeljek v mesecu zvečer. Naslednje srečanje je 3. decembra, ob 19. uri. Seminar ni skupina in je povsem odpr-tega tipa, na njem je dobrodošel vsakdo, ki želi globlje poseči po modrosti Svetega pisma in iz njega črpati navdihov za svoje praktično življenje.

Uredništvo Videmčana

15

ADVENTNA DELAVNICA

1. december od 9h-13h

ADVENTNI VEČERI

Tone Kerin, 10. december ob 19h

p. Peter Lavrih, 17. december ob 19h

BIBLIČNI SEMINAR

3. december ob 19h

MINISTRANTI

srečanje 8. decembra

srečanje 15. decembra

sprejem novincev 9. decembra ob 10h

MIKLAVŽEV OBISK

sreda, 5. decembra ob 17h

SPREJEM LUČI MIRU IZ BETLEHEMA

petek, 21. decembra

BOŽIČNA OSEMDNEVNICA

17.-24. december pri večerni maši

BOŽIČNO PRAZNOVANJE

otroška, 24. 12., ob 18h

večerna Zdole, 24. 12., ob 22h

polnočnica, 24.12., ob 2330

SVETA DRUŽINA

30. december, blagoslov družin in otrok

SKAVTI

izvidniki, 8. december

svet čete, 15. december

popotniki: 8. in 15. december

SKVO izhod: 27. - 28. december

ŽUPNIJSKI PASTORALNI SVET

redna seja 11. decembra ob 19h

PR

ED

NA

MI



DO

BR

OH

OTN

A P

OV

AB

ILA

ADVENTNA DELAVNICA ZA OTROKEkateheza o adventnem času

in izdelava adventnega venčkasobota, 1. decembra, od 9h do 13h

ADVENTNI VEČERI 2007

10. decembra nam bo misijonar Tone Kerin približal

misijone in Madagaskar

17. decembra nam bo frančiškan p. Peter Lavrih

predstavil in prikazal Jezusovo domovino

LUČ MIRU IZ BETLEHEMA sprejmemo v petek, 21. decembra

DOBRODELNI KONCERT ZA MADAGASKAR

Nedelja, 25. november Kulturni dom Krško ob 15.30

FILM O JEZUSU ZA OTROKEpetek, 7. december, ob 19. uri

sobota, 8. december, ob 19. uri

ODLIČNO ZA OTROKE IN STARŠE!

MIKLAVŽ NAS OBIŠČE5. decembraob 17hv naši cerkvi

ČUDOVITO DARILO ZA PRAZNIČNE DNI Knjižna monografijaMed najlepše kraje slovenskega Štajerja šteje se župnija Videm

Kupite jo lahko v župnišču, v Slomškovi knjigarni ali na spletnem mestu Videmcan.SI po ceni 40 €.

videmčan 11 (2007)

Documents