diplomsko delo - connecting repositories · raziskovalnih škatel, medtem ko rdečo nit...
TRANSCRIPT
UNIVERZA V MARIBORU
PEDAGOŠKA FAKULTETA
Oddelek za predšolsko vzgojo
DIPLOMSKO DELO
Alenka Teršek
Maribor, 2014
UNIVERZA V MARIBORU
PEDAGOŠKA FAKULTETA
Oddelek za predšolsko vzgojo
Diplomska naloga
PREDŠOLSKI OTROK SPOZNAVA
KMETIJO
Mentorica: Kandidatka:
viš. pred. mag. Darija Petek Alenka Teršek
Maribor, 2014
Lektorica: Tanja Drolec, univ. dipl. prof. slov.
Prevajalka: Alenka Erjavec, univ. dipl. prof. ang. in nem.
IZJAVA
Podpisana Alenka Teršek, rojena 5. 3. 1992, študentka Pedagoške fakultete
Univerze v Mariboru, smer predšolska vzgoja, izjavljam, da je diplomsko delo z
naslovom Predšolski otrok spoznava kmetijo pri mentorici viš. pred. mag.
Dariji Petek avtorsko delo. V diplomskem delu so uporabljeni viri in literatura
korektno navedeni; teksti niso prepisani brez navedbe avtorjev.
___________________
(podpis študentke)
Maribor, junij 2014
POVZETEK IN KLJUČNE BESEDE
Namen diplomske naloge z naslovom Predšolski otrok spoznava kmetijo je zasnovati,
oblikovati in pripraviti učno pot po kmetiji za predšolske otroke. Doseči želimo, da bi otroci
kmetijo aktivno in doživeto prehodili in se ob tem učili iz lastnih izkušenj.
Teoretični del predstavlja razlike med kmečkim in podeželskim okoljem, kmetijo, pomen
raziskovalnih škatel, medtem ko rdečo nit praktičnega dela predstavlja predvsem izkustveno
učenje.
V praktičnem delu je z raznoličnimi dejavnostmi predstavljena učna pot, ki je zasnovana s
ciljem, da jo otroci aktivno prehodijo in doživijo. Učna pot predstavlja splet dejavnosti na
kmetiji, ki je od vrtca oddaljena tri kilometre. Opisani so tudi cilji in njihova realizacija, ob
vsaki posamezni postaji pa tudi evalvacija dejavnosti otrok.
Ključne besede: učna pot, kmečko okolje, kmetija, predšolski otrok, izkustveno učenje
ABSTRACT AND KEY WORDS
The basic objective which this university graduation thesis Child experiencing life on a farm
is headed to frame, set and to arrange the educational footpath on the farm, adaptable to
preschool children who should wander through the farm land and gain numerous experience
in as active way as possible while beneficially learning from their own experience.
The theoretical part of the thesis introduces differences between farm land and countryside
surroundings, provides also the image of the farm, explains the significance of discovery
boxes, and predominantly the importance of experience learning as a guideline (fil rouge) to
the practical part.
The practical part involves various activities in order to introduce the target-reaching based
educational footpath which is expected to be actively overcome and experienced by children.
Actually, it is the set of work activities that take place on the farm in a far distance of three
kilometres from the kindergarten. Set goals and attaining them are also well presented in the
thesis, which as well includes assessment of children when reaching every singular stage of
the footpath in case.
Keywords: educational footpath, countryside surroundings, farm, preschooler, experimental
learning
KAZALO VSEBINE
1 UVOD ..................................................................................................................................... 1
2 TEORETIČNI DEL ................................................................................................................. 3
2.1 IZKUSTVENO UČENJE ................................................................................................. 3
2.1.1 Metode in postopki izkustvenega učenja ................................................................... 5
2.1.2 Izkustveno učenje bodočih vzgojiteljev predšolskih otrok ........................................ 6
2.2 UČNE POTI ..................................................................................................................... 6
2.2.1 Priporočila za pripravo in izvedbo učnih poti ............................................................ 7
2.3 RAZISKOVALNE ŠKATLE ........................................................................................... 7
2.3.1 Vrste vprašanj ............................................................................................................ 9
2.3.1.1 Postavljanje vprašanj in iskanje odgovorov ........................................................ 9
2.3.1.2 Neproduktivna vprašanja ..................................................................................... 9
2.3.1.3 Produktivna vprašanja ......................................................................................... 9
2.4 KMEČKO IN PODEŽELSKO OKOLJE ....................................................................... 13
2.4.1 Življenje otrok na slovenskem podeželju................................................................. 15
2.5 PREDSTAVITEV KMETIJE ......................................................................................... 15
2.5.1 Kmetija ..................................................................................................................... 15
2.5.2 Predstavitev naše kmetije ......................................................................................... 16
2.5.2.1 Živali ................................................................................................................. 17
2.5.2.2 Gospodarska poslopja in stroji .......................................................................... 17
2.5.2.3 Travnate, obdelovalne in gozdne površine ........................................................ 18
2.5.2.4 Sadna drevja in vinska trta ................................................................................ 18
2.5.2.5 Gospodinjstvo .................................................................................................... 18
3 PRAKTIČNI DEL ................................................................................................................. 19
3.1 NAMEN .......................................................................................................................... 19
3.2 METODOLOGIJA ......................................................................................................... 19
3.2.1 Raziskovalne metode ............................................................................................... 19
3.2.2 Raziskovalni vzorec ................................................................................................. 19
3.2.3 Postopki zbiranja podatkov ...................................................................................... 20
3.2.4 Postopki obdelave podatkov .................................................................................... 20
3.3 PREDSTAVITEV POSAMEZNIH DEJAVNOSTI Z EVALVACIJAMI ............... 20
3.3.1 1. postaja: Kvašenje testa in spremljanje postopka peke kruha v krušni peči .... 23
3.3.2 2. postaja: Opazovanje in primerjanje cvetov sadnih dreves in njihovih listov . 29
3.3.3 3. postaja: Ogled gospodarskih/kmetijskih poslopij in iskanje vodnjaka .......... 35
3.3.4 4. postaja: Primerjanje starih kmetijskih pripomočkov in novodobnih strojev .. 40
3.3.5 5. postaja: Spoznavanje živali, ki živijo na kmetiji ............................................ 44
3.3.6 6. postaja: Opazovanje košnje s koso in grabljenje pokošene trave ................... 50
3.3.7 7. postaja: Krmljenje živali ................................................................................ 54
3.4 SKLEP ....................................................................................................................... 61
LITERATURA ......................................................................................................................... 62
PRILOGE ................................................................................................................................. 64
KAZALO SLIK
Slika 1: Kmetija 1 ..................................................................................................................... 16
Slika 2: Kmetija 2 ..................................................................................................................... 17
Slika 3: Ogled usmerjevalne kartice – traktor .......................................................................... 20
Slika 4: Pogled v dolino ........................................................................................................... 22
Slika 5: Ogled usmerjevalne kartice – vodnjak ........................................................................ 22
Slika 6: Kurišče ........................................................................................................................ 23
Slika 7: Pogovor o sestavinah .................................................................................................. 24
Slika 8: Priprava testa ............................................................................................................... 25
Slika 9: Oblikovanje velikega hlebca ....................................................................................... 26
Slika 10: Oblikovanje malih hlebcev ....................................................................................... 26
Slika 11: Označevanje hlebcev s semeni .................................................................................. 27
Slika 12: Odlaganje hlebca na pečišče ..................................................................................... 27
Slika 13: Odlaganje hlebcev na lopar ....................................................................................... 28
Slika 14: Shranjevanje pečenih hlebcev ................................................................................... 28
Slika 15: Spoznavanje zunanjosti krušne peči ......................................................................... 29
Slika 16: Iskanje raziskovalnih slik .......................................................................................... 31
Slika 17: Opazovanje češnje .................................................................................................... 32
Slika 18: Opazovanje hruške .................................................................................................... 33
Slika 19: Opazovanje breskve .................................................................................................. 33
Slika 20: Opazovanje jablane ................................................................................................... 34
Slika 21: Zunanjost hleva ......................................................................................................... 36
Slika 22: Ogled kozolca ........................................................................................................... 37
Slika 23: Ogled poda ................................................................................................................ 37
Slika 24: Ogled stare kmečke hiše ........................................................................................... 38
Slika 25: Ogled vodnjaka 1 ...................................................................................................... 39
Slika 26: Ogled vodnjaka 2 ...................................................................................................... 39
Slika 27: Ogled kmečkih pripomočkov .................................................................................... 42
Slika 28: Ogled kmetijskih strojev ........................................................................................... 42
Slika 29: Ogled traktorja .......................................................................................................... 43
Slika 30: Reševanje ugank ....................................................................................................... 46
Slika 31: Ogled pujsov ........................................................................................................... 47
Slika 32: Ogled bikov in konjev ............................................................................................... 48
Slika 33: Božanje oslov ............................................................................................................ 48
Slika 34: Naključno parjenje oslov .......................................................................................... 49
Slika 35: Košnja z ročno koso .................................................................................................. 50
Slika 36: Iskanje raziskovalnih kartic – barv ........................................................................... 51
Slika 37: Iskanje grabelj ........................................................................................................... 52
Slika 38: Grabljenje .................................................................................................................. 53
Slika 39: Stresanje koruze v vedro ........................................................................................... 55
Slika 40: Iskanje raziskovalnih vrečk z živili ........................................................................... 56
Slika 41: Vonjanje živil ............................................................................................................ 56
Slika 42: Odlaganje ogrizkov ................................................................................................... 57
Slika 43: Hranjenje konjev ....................................................................................................... 58
Slika 44: Hranjenje kokoši ....................................................................................................... 58
Slika 45: Hranjenje pujsov ....................................................................................................... 59
1
1 UVOD
Kot so napisali Bačič in sodelavci (2011), smo živa bitja del narave. V njej si ustvarjamo
bivališča, pijemo vodo, dihamo zrak, s snovmi iz narave se prehranjujemo, da dobimo
energijo, da naš organizem deluje. Tako je od nas odvisno, kako si bomo z izkoriščanjem
narave življenje poenostavili ali izboljšali njegovo kakovost. Vse, kar uporabljamo, je iz
narave, ki nas obdaja.
Naše poslanstvo je torej, da izkoristimo naravo, njene prednosti in danosti, ki so nam
ponujene. To približamo že predšolskim otrokom in jih hkrati ozaveščamo o tem, kakšne so
naše dolžnosti do narave in kakšne posledice puščamo za seboj. Predvsem pa jim želimo z
neposrednim doživljanjem naravnega okolja omogočiti, da spoznajo, da so sami kot človeška
bitja del tega okolja in brez njega nesposobni preživeti.
Krnel (2001) razlaga, da je spoznavanje okolja hkrati cilj in proces, kjer se postopoma
oblikujejo pojmi in se razvija mišljenje. To dosežemo z dejavnostmi v okolju, ki vodijo k
oblikovanju miselnih operacij in temeljnih pojmov, kot so čas in prostor, predmet in snov,
pojem živega, ter k spoznavanju odnosov med predmeti in bitji ter okoljem, v katerem živijo.
Naravoslovje v vrtcu naj ne bi bilo le usvajanje pojmov, ampak tudi njihovo diferenciranje,
povezovanje in posploševanje primerov, kar je seveda prilagojeno intelektualnim
sposobnostim otrok. Zgodnje naravoslovje v vrtcu naj bi postavilo temelje kasnejšemu
naravoslovju v šoli.
Naša pričakovanja so velikokrat ali previsoka ali prenizka. Otroci so v vrtcu sposobni
marsičesa, a se včasih ne znamo lotiti stvari na pravi način. A otroci nas s svojo
vedoželjnostjo sami vodijo do novih raziskovanj, tudi spoznanj in poti. Iz njihove notranje
motiviranosti, radovednosti se poraja nešteto vprašanj, njihova domišljija ne pozna meja. Zato
je opazovanje otrok temeljno, treba jim je dati čas in jim prisluhniti. Vodili nas bodo v
neznano, kjer se bomo tudi sami marsikaj naučili.
Otroci vedno z velikim zanimanjem poslušajo pripovedovanje o kmetiji, dogajanju na njej in
živalih. Prav to je bila spodbuda za zasnovo in pripravo projektnega dne, kjer so za en dan
doživeli to okolje.
Otroško okolje je omejeno na majhen del sveta, kjer se gibljejo. Vse, kar vidijo, želijo
potipati, povohati in okusiti. Kar slišijo, želijo videti, in kar je dosegljivo, izkusiti. Prav zaradi
2
tega spontanega nagnjenja po raziskovanju in odkrivanju je otrokovo okolje treba razširiti in
ga narediti še bolj raznolikega (Krnel, 2001). Krnel (2001) poudarja tudi, da je osebna
izkušnja zaradi starosti otrok in tudi narave odkrivanja ključna. Otroci morajo spremembe, ki
se dogajajo okoli, nas izkusiti, doživeti in začutiti, za kar je potrebno sodelovanje pri pojavih.
Prav zaradi tega je pomembno, da vsaj del dejavnosti v okviru narave poteka na polju, v
gozdu, na kmetiji.
3
2 TEORETIČNI DEL
2.1 IZKUSTVENO UČENJE
»Izkustveno učenje je predstavljeno kot priporočljiva didaktična strategija, ki ponuja uspešne
možnosti razvoja naravoslovnih kompetenc na različnih stopnjah vzgojno-izobraževalne
šolske vertikale. V mednarodnih študijah je ugotovljeno, da je za mnoge vsebine izkustvenega
učenja naravno okolje tisti medij, preko katerega pride do višje stopnje realizacije želenih
ciljev. Pri tem naravno okolje razumemo kot tisto izvirno okolje, v katerem pojav poteka.
Naravoslovje bi tudi po priporočilih, zapisanih v veljavnih učnih načrtih, moralo biti v večji
meri izvajano v naravnem okolju. Pa to ne velja samo za začetna leta šolanja, toliko bolj je za
razvoj naravoslovnih kompetenc pomembno zgraditi povezavo teorije in izkušenj realnega
sveta v zaključnih letih šolanja.« (Golob, 2010, str. 124).
Marentič Požarnik (2000) ugotavlja, da vse več raziskav potrjuje, da je kakovostno učenje
tisto, ki učenca celostno, miselno in čustveno aktivira. Aktivno učenje, kot mu pravimo, je
intenzivnejše, če je učenec aktiven v smislu samostojnega iskanja in razmišljanja, sodeluje v
dialogu v skupini, postavlja in preizkuša hipoteze. Pri izkustvenem učenju je pomembno
predvideti tudi okoliščine: kakšne so, na katere lahko vplivamo in na katere ne (značilnosti
udeležencev, njihova pričakovanja, predznanje in izkušnje, želje, oprema, čas, prostor itn.).
Če izhajamo iz ocene, da je izkustveno učenje »oblika učenja, ki povezuje neposredno
izkušnjo (doživljanje), opazovanje (percepcijo), spoznavanje (kognicijo) in ravnanje (akcijo)
v neločljivo celoto« (Marentič Požarnik, 2000, str. 124), v njem prepoznamo prepletanje
znanj, praktičnih ravnanj in osebnostno čustveni razvoj. Po mnenju Marentič Požarnikove je
izkustveno učenje proces, celostno (holistično) prilagajanje svetu in proces ustvarjanja znanja.
Izkustveno učenje ima dolgo zgodovino. Med njegove idejne očete štejemo Johna Deweyja,
Jeana Piageta, Kurta Lewina in Davida Kolba. Vsak se je po svoje ukvarjal z vprašanjem,
kako neposredno izkušnjo povezati z razmišljanjem, a vendar so zaključki poenoteni, da se je
treba iz izkušnje znati učiti in jo povezovati z že obstoječim znanjem. Po Davidu Kolbu
poteka človekovo učenje v prepletanju dveh dimenzij spoznanja: na eni strani je neposredno,
enkratno, subjektivno doživljanje, abstraktno razmišljanje oz. konceptualizacija – sistem
abstraktnih pojmov, na drugi pa vse od razmišljujočega opazovanja pojavov do aktivnega
poseganja vanje. Izkustveno učenje je posebna oblika učenja, kjer se v celoto povezujejo
4
neposredna izkušnja (doživljanje), opazovanje (percepcija), spoznavanje (kognicija) in
ravnanje (akcija). V učenje neprekinjeno vpleta izkušnje udeležencev, ljudi spodbudi, da
simulirajo vedenje ob določenem konfliktu in kasneje analizirajo svoje vedenje ter doživljanje
in ga povežejo s teoretičnim znanjem. Izkušnje npr. pri učenju v gozdu predstavlja Marentič
Požarnik (2000), pri čemer so lahko zelo raznovrstne. Poleg gibanja in doživljanja z vsemi
čutili in čustvi, tudi z igro vlog. Znano je, da više kot gremo po lestvici šolskih stopenj, bolj
prevladujejo posredne, simbolične izkušnje in tem manj pomembna je konkretna izkušnja.
Torej so predšolski otroci v celoti in najbolj dovzetni ravno za to. Metode izkustvenega učenja
se uporabljano od vrtca in vse do univerze in izobraževanja odraslih. Ta vrsta učenja se je
razmahnila v zadnjih desetletjih, saj so mnogi izrazili željo po tesnejši povezavi teorije in
prakse, izkustvenem spoznavanju resničnosti in konkretni akciji. Glavo vlogo pri izkustvenem
učenju ima celovita osebna izkušnja.
Glavne značilnosti izkustvenega učenja:
- Izkustveno učenje je cikličen (krožen) proces, kjer ni pomembno, na kateri stopnji
začnemo, ampak to, da na nobeni ne obstanemo.
- Je holističen (celosten) način prilagajanja svetu. Drugi modeli učenja obravnavajo
procese zaznavanja, čustvovanja, razmišljanja in delovanja vsakega posebej, pri
izkustvenem učenju pa gre za povezavo vseh v celoto.
- Proces ustvarjanja znanja pomeni, da se znanja stalno preoblikujejo, prav tako pojmi,
ideje in teoretična spoznanja.
Izkustveno učenje je proces, ki poteka celo življenje. Faze po Kolbu:
- pridobivanje znanja (čas formalnega šolanja),
- specializacija (v zgodnji odrasli dobi),
- integracija (ko uvidimo širši smisel svojega znanja; te faze ne doseže vsakdo).
Lewinov model izkustvenega učenja predstavljajo štiri faze, ki si sledijo v naslednjem
zaporedju:
- konkretna izkušnja,
- zbiranje podatkov in opažanj o izkušnji,
- analiza podatkov, povezava v pojme, posplošitve,
- povratna informacija in preverjanje novih pojmov v novih situacijah.
Za izkustveno učenje je osrednjega pomena predpostavka, da ideje, ki jih imajo otroci, niso
točno določeni elementi misli, ampak se ti oblikujejo preko izkušenj. Učenje je namreč
5
proces, kjer se pojmi stalno spreminjajo z izkušnjo. Za uporabo izkustvenega učenja so
pomembne učenčeve sposobnosti; konkretne izkustvene sposobnosti, sposobnosti
reflektivnega opazovanja, abstraktne izkustvene sposobnosti in sposobnosti
eksperimentiranja. Pri mlajših otrocih prav uporaba izkustvenega učenja pomaga pri razvoju
naštetih sposobnosti (Golob, 2010; povz. po Kolb, 1984).
2.1.1 Metode in postopki izkustvenega učenja
Metode izkustvenega učenja izzivajo, upoštevajo in utrjujejo čutne in čustvene izkušnje
posameznika kot bistveno sestavino učenja, navaja Marentič Požarnik (2000) in hkrati omenja
tradicionalne učne metode, ki običajno poudarjajo pridobivanje abstraktnega znanja kot glavni
cilj, celovito doživljanje in osebne izkušnje učencev pa le kot sredstvo za dosego tega cilja. Te
metode so predavanje, demonstracija in delo s tekstom. Z vidika izkustvenega učenja učne
metode delimo na osrednje (simulacije, igranje vlog, socialne igre, strukturirane naloge,
skupinska interakcija, telesno gibanje in sproščanje) in podporne (opazovanje procesa, čas za
razmislek, fantaziranje in vizualizacija, terenske izkušnje, ekskurzije, metoda primerov,
metoda projektov in uporaba avdiovizualnih sredstev). Za načrtovanje in izvajanje
izkustvenega učenja je treba veliko znanja, spretnosti in prilagajanja učitelja. Pomembno je,
da zna ustvariti ustrezno klimo v skupini, znati se mora vživeti v udeležence in jim dopuščati
njihove pobude. Naloge vodje v posameznih fazah:
- načrtovanje učne izkušnje (upoštevanje potreb in pripravljenosti ter zmožnosti
udeležencev, opredelitev ciljev, načrtovanje izkušnje, priprava prostora in gradiva),
- uvodna faza (primerno vzdušje in jasna navodila, določanje pravil in usmerjanje
pozornosti na sam proces),
- faza aktivnosti (razporeditev v prostoru, razdelitev gradiva, pozorno spremljanje in le
neizogibno poseganje),
- faza povzetka, integracije in transfera (dogajanje in izkušnje povezati s cilji, aktivna
vloga vodje, razmisliti, kako naučeno uporabiti še drugje),
- faza ovrednotenja, ki je lahko sprotna ali končna (kaj je bilo dobro, kaj je treba
izboljšati).
Zelo pomembno za uspešnost izkustvenega učenja je kakovostno vodenje, še poudarja
Marentič Požarnikova.
6
2.1.2 Izkustveno učenje bodočih vzgojiteljev predšolskih otrok
Rdečo nit v različnih pojmovanjih izkustvenega učenja prepoznamo po eni strani s
poudarjanjem neposredne aktivne vpletenosti posameznika v običajno, vsakdanjo življenjsko
situacijo, v kateri pridobiva neposredne izkušnje, po drugi strani pa z razmišljanjem o
pridobljenih izkušnjah. Obe komponenti izkustvenega znanja z akademskim znanjem tvorita
model, ki se uveljavlja kot reflektivni model profesionalnega izobraževanja vzgojiteljev ali
učiteljev (Cvetek, 2000).
2.2 UČNE POTI
Iz leta v leto se število učnih poti, predvsem na podeželju, povečuje, poudarja Kaličanin
(2012) in hkrati ugotavlja, da so vzrok za to vključevanje učnih poti v razne projekte in
finančne spodbude. Prve takšne poti so bile gozdne, do zdaj pa so se razvejale še tematske
poti z naravoslovno, s kulturno-zgodovinsko, športno-rekreativno in kombinirano tematiko. Z
naraščanjem ponudb učnih poti sorazmerno naraščata tudi njihova prepoznavnost in
uporabnost.
»Učne poti so zvrst samovodenih poti v naravi. Poleg popularizacijske in rekreacijske vloge
opravljajo tudi vlogo sredstva za razlaganje narave, njenih pojavov in procesov, za
izobraževanje in vzgojo in za oblikovanje odnosa do narave.« (Peterlin, Skoberne in Svetličič,
1987, str. 57)
V svetu in tudi v Sloveniji je predstavljanje narave vse bolj pomembna dejavnost, ugotavlja
Ogorelec (2003) in hkrati poudarja, da so pri nas najbolj pogost način interpretacije narave
ravno tematske/naravoslovne oz. učne poti. Dobra interpretacija učne poti je zelo pomembna.
Obiskovalci območje bolje oz. dodobra spoznajo, okolje jih navduši in pri njih vzbudi
radovednost. Za uspešno interpretacijo je potrebno načrtovanje:
- Zakaj želimo to učno pot nekomu interpretirati? Poseben namen ali le prijetno
doživetje, izkušnja.
- Kdo bo vključen v interpretacijo?
7
- Kaj bomo interpretirali? Načrtujemo, kaj lahko obiskovalcem ponudimo, jim
pokažemo, kaj je v našem območju posebnega.
- Za koga interpretiramo? Vsaj približno moramo poznati udeležence interpretacije
učnih poti.
- Katere zgodbe želimo povedati? Kar želimo sporočiti, je treba oblikovati v posamezne
teme oz. ideje.
- Kateri so cilji interpretacije učne poti? Cilji so točke, ki jih želimo z interpretacijo
doseči.
2.2.1 Priporočila za pripravo in izvedbo učnih poti
Pri postavljanju oz. izdelavi učnih poti je zelo pomembno izbrati pravi način predstavljanja.
Tako se lahko poslužujemo klasičnih učnih poti ali doživljajskih, ki poleg racionalnih razlag
in možnosti opazovanja nudijo tudi druge aktivnosti. Izogibamo se lokacij, kjer bi množičen
obisk ljudi lahko naravo tako ali drugače ogrožal, pazimo, da ne pride do vidnega
onesnaževanja narave, da območja niso preveč nevarna. Besedila in morebitne aktivnosti
morajo biti primerna za obiskovalce in prilagojena njihovim izkušnjam. Slike povedo več od
besed, predvsem za mlajše obiskovalce, a tudi za starejše, se zdijo bolj privlačne od besedila.
Poskrbeti je treba tudi za možnost počitka. Učno pot je treba zaradi morebitnih popravkov in
izboljšav ves čas načrtovanja in izvedbe tudi vrednotiti (Ogorelec, 2003).
2.3 RAZISKOVALNE ŠKATLE
Marjanovič Umek (1989) razlaga, da se otrok v predšolskem obdobju hitro razvija, je zelo
radoveden in veliko sprašuje. Vse to zahteva opazovanje, primerjanje in predvsem njegovo
aktivno vlogo pri raziskovanju. Otroci potrebujejo nova spoznanja, vendar pridobljena po
aktivni poti. Tu imajo pomembno mesto prav raziskovalne igre, katerih namen je spodbujanje
intelektualnih aktivnosti, samostojnega iskanja zvez med osvojenimi znanji in spretnostmi,
zanimanja za naravoslovne vede.
Poznamo različne učne liste, naravoslovne knjige in učbenike, ki jih otroci uporabljajo za
aktivno učenje, a so v igralnici ali razredu zelo pomembni tudi pripomočki, ki jih otroci
uporabljajo pri praktičnih dejavnostih. Gre za vsakdanje preproste predmete, ki omogočajo
8
tesno prepletanje domačega in šolskega okolja. Zbiranje, shranjevanje in uporabljanje
pripomočkov, ki so potrebni za praktične dejavnosti, od učiteljev in vzgojiteljev zahtevajo
iznajdljivost in spretnost. A učni pripomočki se najdejo povsod okoli nas, treba jih je le
primerno razporediti in vzdrževati. Tako poskrbimo za red in manjšo porabo časa pri iskanju
želenega materiala. Zelo pomembno je, da so ti učni pripomočki otrokom na dosegu rok. Ena
od možnosti za raziskovanje so raziskovalne škatle, v katere damo predmete, potrebne za
spoznavanje določene teme ali izvedbo dejavnosti. Za raziskovalne škatle lahko porabimo
priročne škatle za čevlje, lahko sami naredimo lesene zaboje, prav tako pridejo v poštev
velike plastične škatle. Pomembno je, da imajo pokrov. V posamezno škatlo damo različne
predmete, ki so med seboj vsebinsko povezani oz. se dopolnjujejo. Vsaka škatla ima svoje
ime, ki je odvisno od njene vsebine. Če želimo raziskovalno škatlo, kjer bo njena vsebina
razdeljena na več manjših predmetov, jo pregradimo, da je bolj pregledna. V raziskovalni
škatli ne sme manjkati:
- Vsebinska kartica, na kateri je seznam stvari, ki jih najdemo v škatli.
- Usmerjevalna kartica, ki jo uporabimo v različne namene, a ni nujno, da je v škatli. Po
navadi je njena vsebina povezana z navodili za delo v parih, po skupinah ali naj otroci
delajo sami, na njej pa je tudi seznam pripomočkov, ki so poleg tistih v škatli še
potrebni za delo. Prav tako otroke ta kartica usmerja k delu še z ostalimi škatlami, ki
imajo podobno vsebino, ali k literaturi, ki se navezuje nanjo.
- Splošna kartica je kartica, na kateri so napisana pravila za uporabo škatle.
- Delovnih kartic je po navadi več, na njih pa so napisana navodila za delo.
Poleg raziskovalnih škatel so lahko na razpolago tudi delovni listi, ki so za razliko od škatel
uporabni le enkrat. (Skribe Dimec, 1998).
Različice raziskovalnih škatel na terenu so raziskovalne mape, vrečke, zelo priročni so tudi
manjši nahrbtniki.
Skribe Dimec (1998) še poudarja, da je delo z raziskovalno škatlo vodeno v smislu
spodbujanja in usmerjanja v raziskovanje. Za raziskovalne škatle so najprimernejša
produktivna ali odprta vprašanja, saj z njimi otroke spodbujamo k nenehnem iskanju.
9
2.3.1 Vrste vprašanj
2.3.1.1 Postavljanje vprašanj in iskanje odgovorov
Krnel (2001) povzema, da na mnoga vprašanja tudi znanost nima odgovorov, zato je
pravzaprav nemogoče, da prav mi poznamo odgovore na vsa vprašanja. Na mnoga otroška
vprašanja, ki se začnejo z zakaj, s kako ali kaj, je težko odgovoriti. Stvari so takšne, kot so,
medtem ko otroška radovednost nima meja. Odgovorov ne poznamo, ker vsega res ne
moremo vedeti ali pa bi morali poseči na področja daleč stran od otroških izkušenj. To velja
zlasti za vprašanja, ki nimajo preprostih odgovorov. Naravoslovje v vrtcu naj bi temeljilo
predvsem na postavljanju novih in novih vprašanj, seveda takšnih, na katera bi otroci znali in
bili sposobni odgovoriti. Vzgojiteljice pa naj bi zapletena vprašanja poskušale poenostaviti in
razčleniti na več podvprašanj, katerih odgovori bi bili otrokom razumljivejši in bi jih lahko
vgradili v svoj pojmovni svet.
Med otrokovimi posebnimi lastnostmi sta radovednost in motivacija, ki se močno razvijata pri
vseh dejavnostih. Otrokova naravna potreba je, da čim več sprašuje in spozna. Otroci radi
postavljajo vprašanja in pri odgovorih vztrajajo prav zato, ker želijo čim več spoznati.
Odgovori na vprašanja, ki se porajajo, morajo biti v skladu z otroškim razumevanjem
(Retuznik Bozovičar, Krajnc, 2010).
2.3.1.2 Neproduktivna vprašanja
Krnel (2001) piše, da so zaprta ali neproduktivna vprašanja tista, na katera odgovorimo z da
ali ne ali z eno besedo. Omejujejo se na en odgovor in večinoma sprašujejo po podatkih. Kako
se imenuje? Kje? Kaj je to? Kako? Zaprta vprašanja enostavno spremenimo v produktivna
tako, da jih razširimo: Ali konj je seno? Kako bi ugotovili, s čim vse se hrani konj?
2.3.1.3 Produktivna vprašanja
Skribe Dimec (1998) poudarja, da je zastavljanje vprašanj bistvo uspešnega poučevanja
začetnega naravoslovja. Vprašanja morajo biti takšna, da otroke vodijo in usmerjajo v
dejavnosti, kjer so čim bolj samostojni, prav tako naj bi takšna vprašanja spodbujala naravno
željo po raziskovanju. Pomembno je, da so zanimiva in prilagojena izkušnjam ter
10
sposobnostim otrok. V določeni starosti se pogosto pojavljajo vprašanja z vprašalnico zakaj, a
nanje pogosto ne morejo odgovoriti z lastnim opazovanjem ali s poskusi. Čeprav takšna
vprašanja za odgovore potrebujejo razlage, ki so otrokom manj razumljive ali sploh ne, je
nujno poenostavljanje, to je prilagoditev otrokovi intelektualni razvitosti. Dobro in ustrezno
postavljanje vprašanj je bistveno za motiviranje otrok in uspešno učenje. Pomembno je, da
otroke sprašujemo tako, da do odgovorov pridejo sami. S tem se učijo zastavljati svoja
vprašanja.
Danes že pokojni nizozemski didaktik naravoslovja Jos Elstgeest je postal znan po
metaforičnem vprašanju: »Vprašaj mravljo.« Menil je, da so za učenje začetnega naravoslovja
dobra predvsem takšna vprašanja, pri katerih morajo otroci nekaj narediti, da dobijo odgovor.
Dejanja so lahko zelo preprosta, kot na primer, da se morajo ozreti v nebo. S tem je
omogočeno, da vsi otroci, tudi verbalno manj sposobni, pridejo do odgovorov. Tovrstna
vprašanja je poimenoval akcijska (zahtevajo neko dejanje) oziroma produktivna (dajejo nek
rezultat). Razdelil jih je na šest podskupin, ki si sledijo po zahtevnosti (Skribe Dimec, str. 32,
1998).
1. Vprašanja, ki usmerjajo pozornost
Z vprašanji za usmerjanje pozornosti otroke pritegnemo in usmerimo njihovo pozornost.
Otroci gledajo, vohajo, tipajo, poslušajo, okušajo, zato takšna vprašanja ponavadi zastavimo
na začetku dejavnosti, da otroci opazijo podrobnosti in se dodobra seznanijo z obravnavanim
(Skribe Dimec, 1998).
»Ali vidiš, ali si opazil, si začutil?« so najpogostejša vprašanja te vrste. Pogosto so drobne
posebnosti in zanimivosti, ki jih otroci zaznajo in opazijo preko takšnih vprašanj, ključne za
razumevanje nekega pojava ali lastnosti teles in snovi. Znanje, ki ga ima vzgojiteljica, je pri
tem velikega pomena. Več ima znanja in zanimanja o določenem področju, več bo takšnih
vprašanj. Skoraj vsak organizem ali fizikalno telo, ki ju lahko zaznamo z lastnimi čutili, se od
drugih razlikuje po določeni lastnosti. Vprašanja je treba usmerjati na dele in celoto. Dobro je,
da so vprašanja oblikovana tako, da so uporabljeni vsi čuti. Ne samo ali vidite, ampak tudi ali
čutite, ali slišite, vohate. Pozornost usmerjamo tudi na spremembe okoli sebe (Krnel, 2001).
2. Vprašanja za štetje in merjenje
11
Skribe Dimec (1998) piše, da sta zgleda za vprašanja štetja in merjenja vprašalnici koliko
(časa, vreč, metrov, prstov itd.) in kako (daleč, pogosto, težko itd.), pri čemer so ta vprašanja
značilna za preusmerjanje otrok od kvalitativnega h kvantitativnemu opazovanju.
Krnel (2001) opisuje vprašanja, ki spodbujajo štetje in merjenje. Vprašanje, ki združuje tako
štetje kot merjenje, je koliko česa. Štejemo lahko telesa in njihove posamezne dele, štejemo
lahko pojave. Ker snovi ne moremo šteti (koliko vode, koliko soli), jo moramo najprej
razporediti in omejiti v posamezne posode, nato štejemo te: vrč vode, žlica soli. Prostornino
merimo v kapljicah, žlicah: v vrču je dvajset kapljic vode, v posodi sta dve žlički soli. Ko
merimo dolžino, je podobno, štejemo izbrane enote: dva prsta, petnajst korakov. Štetje in
merjenje vodita k primerjanju, najprej je treba prešteti in izmeriti, da lahko primerjamo.
3. Primerjalna vprašanja
Te vrste vprašanj usmerjajo otroke v iskanje razlik in skupnih značilnosti, ki so podlaga za
razvrščanje predmetov, organizmov, pojavov in procesov. Prav s temi vprašanji otrokom
pomagamo pri razvrščanju in urejanju podatkov. Znano je, da otroci lažje najdejo razlike kot
podobnosti (Skribe Dimec, 1998).
Krnel (2001) pravi, da je najpreprostejše primerjanje dveh objektov, ki vključuje postopke
razvrščanja in urejanja. Po čem so si cvetovi enaki in po čem se razlikujejo? Kateri je
največji, kateri je najmanjši? Katera žival ima najmanj nog in katera največ? Sprašujemo
lahko po kakovostnih razlikah – kako se razlikujeta po obliki, vonju, barvi, otipu ipd. – ali po
semikvantitativnih razlikah – kaj je daljše, kaj je večje. In če se sprašujemo po podobnostih –
kaj imata skupnega, po čem sta si podobna ali enaka.
4. Akcijska vprašanja
Kot razlaga Skribe Dimec (1998), na takšna vprašanja otroci odgovorijo le tedaj, če nekaj
naredijo sami. Zato ta vprašanja otroke spodbujajo k opravljanju poskusov in iskanju
povezav. Začetek večine akcijskih vprašanj je: »Kaj se zgodi, če …?«
Krnel (2001) poudarja, da akcijska vprašanja pravzaprav sprašujejo po rezultatu poskusa. Že
nekatera vprašanja za primerjanje so akcijska, saj morajo otroci najprej nekaj prešteti in
izmeriti, da lahko nanje odgovorijo. Velik pomen akcijskih vprašanj je prav v osebni izkušnji,
pri odkrivanju novega. Če se otrok z nečim ukvarja sam, išče pot do rezultata z zanimanjem in
vedoželjnostjo, lahko svoje akcije usmerja in prilagaja do želenega rezultata ali primerja svojo
napoved z rezultatom.
12
5. Problemska vprašanja
Problemska vprašanja so nekakšno nasprotje akcijskih, meni Skribe Dimec (1998). Sicer so
tudi pri teh potrebni poskusi, vendar je rezultat znan in je treba najti način, kako bi do njega
prišli. Značilen primer takih vprašanj je: »Kaj storiti, da bo …?« Ta vrsta vprašanj je primerna
za malo starejše otroke, ki so že sposobni oblikovati domneve in predlagati načine za njihovo
preverjanje.
Krnel (2001) trdi, da so tovrstna vprašanja najzahtevnejša. Ker so obrnjena (ravno nasprotno
kot pri akcijskih), je treba načrtovati poskus, oblikovati napovedi in izvesti poskus. Pri
celotnem postopku je otrokom treba omogočiti pomoč z namigi, raznimi pripomočki,
materiali. Večkratna uporaba problemskih vprašanj vodi k zavestnemu ravnanju s
spremenljivkami, kar je eden zahtevnejših ciljev začetnega naravoslovja.
6. Miselna vprašanja
Sicer niso prava produktivna vprašanja, poudarja Skribe Dimec (1998), a se jim je nemogoče
izogniti. S takšnimi vprašanji sprašujemo otroke po razlagah in razlogih – kako in zakaj. Pri
tem je najpomembneje, da otroci sami iščejo poti do odgovorov, jih povedo na svoj način, kot
jih dojemajo in razumejo. Do njih lahko pridejo preko izkušenj ali podatkov, ki so jih našli
sami. Dobro je, da pred ti dve vprašalnici vedno vsilimo še besedi kaj misliš, saj tako
sprašujemo po otrokovem mnenju in ne po strokovni razlagi. Manj bo tudi verjetno, da bo
odgovoril, da ne ve.
S tem se skušamo izogniti temu, da bi otroci zaradi strahu pred »napačnimi« odgovori raje
molčali, ter skušamo privzgajati mišljenje, da je v večini primerov možnih več pravilnih
odgovorov, še poudarja Krnel (2001). Pri postavljanju miselnih vprašanj je treba upoštevati
otroške izkušnje, izhajati morajo iz okolja otrok, zelo pomembna pa je otrokova stopnja
razvitosti. Zapletena vprašanja je včasih bolje razdeliti na več preprostejših. Najpogosteje
imajo odgovori, ki so plod lastnega razmišljanja, večjo vrednost kot pravilen odgovor, sploh
če je ta naučen in utrjen kot dejstvo. Miselna vprašanja spodbujajo razmišljanje po
opazovanju ali opravljenem poskusu, pri čemer morajo imeti otroci dovolj časa, da opazovani
pojav sprejmejo in oblikujejo lastno razlago. Hkrati odkrivajo bogastvo otroških zamisli, ki
jih vzgojiteljica lahko uporabi za izhodišče načrtovanja novih dejavnosti.
Niso pa samo produktivna vprašanja tista, ki so pomembna v naravoslovju. Resda naj bi se jih
pogosteje posluževali, a so pomembna tudi tista druga, to so odprta vprašanja, ki so redkejša,
sploh v vrtcu. Učitelj ima s postavljanjem takšnih vprašanj namen ugotoviti, kakšni
13
opazovalci so otroci, kako si kaj predstavljajo, kako razmišljajo in kako so samostojni (Skribe
Dimec, 1998).
2.4 KMEČKO IN PODEŽELSKO OKOLJE
»Videl sem veliko že sveta,
a nobena pokrajina me ni
očarala bolj kot domača.
Ljubim zeleni gozd za vasjo,
kjer duša si oddahne;
oko spočijem si na ravnem polju,
kjer žito rumeni.
Na griču vinograd se zrcali
v soju sončnih žarkov,
a v potoku, ki se vije po dolini,
voda poje svojo pesem in me vabi.«
(Ivanšek, 1999, str. 9)
Ivanšek (1999) opisuje, da naselja na splošno delimo na podeželska in mestna, pri čemer je v
določenih primerih težko potegniti določeno mejo med njimi. Videz naselij se v današnjih
časih zelo spreminja. V podeželskih prevladujejo stanovanjske zgradbe in gospodarska
poslopja.
Podeželskih naselij ni primerno enačiti s kmečkimi. Podeželska naselja so bila vsaj v
preteklosti zelo navezana na kmetijske dejavnosti, a jih vseeno ne smemo enačiti s kmečkimi,
saj kmečko naselje pomeni, da večina prebivalstva nekega naselja živi od kmetijstva. Poleg
kmečkih so bila na podeželju včasih tudi druga manjša naselja, kjer so se prebivalci ukvarjali
14
z drugimi dejavnostmi (rudarstvom, različnimi obrtmi itn.). Podeželska naselja, v katerih je
prevladovalo kmečko prebivalstvo, smo v Sloveniji, a tudi drugod, označevali kot vaška
naselja ali na kratko vasi. Pojem vas je svoj prvotni pomen izgubil, saj nima več enake vloge
kot nekoč. Prav zaradi tega, ker se na našem podeželju le še manjši del prebivalstva ukvarja s
kmetijstvom, ne moremo več govoriti o kmečkih naseljih, je pa pojem podeželsko naselje
primernejši. V Sloveniji imamo različne tipe podeželskih naselij. Najmanjša oblika je samotna
kmetija ali semnja, ki jo sestavlja več stavb, poleg stanovanjske hiše še gospodarska poslopja,
ponekod tudi manjša stavba. Takšne kmetije so značilne za območja, kjer reliefne in
podnebne razmere onemogočajo strnjene poselitve. Zaselek je manjše naselje z do 15 domovi,
ki so značilni za predalpsko hribovje. Razložena naselja ali vasi so prehod med samotnimi
kmetijami in strnjenimi naselji. Tu so domovi oddaljeni vsaj 50 m, vasi pa so v Slovenji
značilne za različne reliefne razmere. Po navadi so pri sklenjenih naseljih hiše strnjene okoli
nekega jedra, ki ga lahko predstavljajo cerkev, ena ali več gostiln, šola. Za gručasta naselja je
značilno, da hiše ležijo razmetano, brez reda, in so značilna za skoraj vse reliefne oblike
(Senegačnik, 2007).
Širše otrokovo okolje je lahko mesto ali podeželje, ki leži v različni pokrajini, poudarja Krnel
(2001) in razlaga, da so ta okolja lahko naravna ali kultivirana, kamor spada mestni park.
Pokrajina pa je lahko poraščena, hribovita, obdelana ravnina, gorski svet ali morska obala.
Nekatera območja so bolj raznolika kot druga, največja je razlika med okoljem na podeželju
in mestnim okoljem. Tako je na podeželju srečanje s potokom, z gozdom ali s kmetijo mnogo
preprosteje izvesti kot v mestu. Dobro je, da naravoslovni sprehodi, ogled učnih poti ali
preprosto srečanje z okoljem nudijo nove izzive in odkrivajo nove vidike, poglabljajo in
razširjajo vedenje.
Gibanje je vir zadovoljstva in sprostitve. Naravna želja po gibanju in občutek obvladovanja
svojega telesa povzročata ugodno duševno počutje. Čeprav sta predhodni trditvi precej
resnični, otroke še vedno pogosto omejujemo pri telesnem gibanju. Prav ob pripombah, »da se
je otrok preveč razživel«, smo bliže spoznanju, da imajo mnogi otroci, ki odraščajo v mestih,
a tudi tisti iz predmestij, vedno manj možnosti za prosto gibanje (Aberšek, 1992, str. 8).
Že 22 let pa je stanje še vedno enako. Najbrž je celo slabše, kot je bilo. A vendar: ali so otroci
s podeželja še vedno v prednosti? Ali je omejenost gibanja prešla z mest tudi na deželo?
Ponekod da, medtem ko se v večini še ne pojavljajo meje.
15
2.4.1 Življenje otrok na slovenskem podeželju
Film avtorice Schmidt (2011) pojasnjuje in prikazuje, da so si življenja otrok v marsičem
podobna, a se tudi zelo razlikujejo. Življenje v mestu je precej drugačno od tistega na
podeželju. Vendar so tudi znotraj mesta ali podeželja vidne razlike. Na podeželju nekateri
otroci živijo v strnjenih urbaniziranih naseljih, spet drugi v manjših zaselkih, nekateri pa po
samotnih kmetijah, ki jih obdaja zgolj narava. Na slovenskem podeželju so otroci v pogledu
staršev sicer za marsikatero reč prikrajšani, a so sami zadovoljni z zelo malo; radi imajo
živali, radi se gibajo na svežem zraku in radi pomagajo. Izjave otrok dokazujejo, da je
življenje na podeželju ali na kmetiji zelo razburljivo in precej drugačno od tistega v mestih.
Schmidt (2011) je izpostavila nekaj otrok:
Matej (1. r): »Doma rad pomagam. Rad grabim in pobiram kupčke. Rad sedim pri očiju na
traktorju.«
Nik (1. r.): »Doma imamo kozice in zajčke in kokoši. Rad imam zajčke, ker se pustijo božati.
Imam tudi majhnega mucka, ki mu je ime Tim. Rad leži na pesku in na soncu. Enkrat sem
videl, kako je čakal pri luknjici in ujel miško.«
Anita (3. r.): »Rada pomagam na kmetiji, imam svoj vrtiček in svojega bikca. Ime mu je
Ficko. Je zelo luštkan. Dajem mu mleko, on pa me poliže.«
2.5 PREDSTAVITEV KMETIJE
2.5.1 Kmetija
»Kmetijstvo je izraba zemljišč za pridobivanje dobrin organskega izvora (poljedelstvo,
živinoreja, vinogradništvo). Glavni veji, poljedelstvo in živinoreja, se vzajemno dopolnjujeta.
Končni cilj je zagotavljanje pridelkov in živinorejskih izdelkov z vzgojo in vzrejo, dodelavo
in predelavo.« (Dolinar in Knop, 1994, str. 494)
Kmetija je posestvo oz. zemljišče s stanovanjsko hišo, z gospodarskimi poslopji in drugim,
kar omogoča kmetovanje. Sem spadajo obdelovanje zemlje, reja živine, sadjarstvo,
vinogradništvo, domača pridelava kmetijskih pridelkov itd. V novejšem času se kmetije zelo
spreminjajo glede urejenosti, opremljenosti in aktivnosti članov kmečke družine. Pri nas na
16
Slovenskem je za hribovit svet značilna osamljena kmetija, ki je pomembna za družino, ki na
njej vztraja, in za državo, saj se s tem ohranjata poseljenost in skrb za naravo na bolj
oddaljenih območjih. Družinska kmetija pomeni ekonomsko in socialno varnost družine ter
prispeva k pridelovanju hrane za nekmečko prebivalstvo. Vse bolj so razširjene turistične
kmetije, ki gostom nudijo tako domačo hrano kot rekreacijo, temu primerno pa so tudi
urejene. Nekatere gojijo tudi tradicionalno domačo obrt, druge se specializirano posvečajo
predelavi kmetijskih pridelkov (sirarstvo, kisanje pridelkov, sušenje sadja, priprava zdravilnih
zelišč), čipkarstvu, izdelavi suhe robe itd. (Lah, 1995).
V kurikulu za vrtce (1999) je pod področjem narave zapisano, da je pri dejavnosti z
najmlajšimi najvažnejši poudarek na pridobivanju izkušenj z živimi bitji, naravnimi pojavi ter
veselju pri raziskovanju in odkrivanju, kar se nam ponuja ravno na kmetiji, v kmečkem
okolju, ki je tako raznoliko, a hkrati povezano v celoto kmečkega dogajanja in življenja.
2.5.2 Predstavitev naše kmetije
Naša kmetija, po domače »pr Užbak«, leži v zaselku Tovsto na nadmorski višini 400 m in je
iz Laškega oddaljena približno tri kilometre. Okoli hiše skoraj ni ravnine, teren se povsod, če
ne strmo, pa vsaj rahlo vzpenja in spušča.
Slika 1: Kmetija 1
17
Slika 2: Kmetija 2
2.5.2.1 Živali
Pri nas imajo v hlevu svoj dom trije konji, dva bika, dva osla, dva pujsa, tri muce, pes, deset
kokoši in petelin. Kokoši so večino dneva na prostem, zvečer pa so dobro zaprte in
zavarovane, da jih ne pomorita kuna ali lisica. Osla in konji se veliko pasejo zunaj, a čez noč
so večinoma v hlevu, kjer bivajo tudi ostale živali. Seno in svežo travo ter poljščine, ki jih
jedo, pridelujemo doma. Prav tako steljo.
2.5.2.2 Gospodarska poslopja in stroji
Poleg hleva na naši kmetiji stojijo tudi kozolec, kašča, ki je sestavni del hleva, silos, vodnjak
in žaga. Zaradi različnih nalog, ki jih opravljajo, imamo štiri traktorje, dve prikolici,
nakladalko, kosilnici in obračalnika. Seveda so na kmetiji tudi kose, grablje, voz, koši ipd., saj
je ravninskega dela obdelovalnih površin zelo malo in je marsikje treba kositi »na roke«, kot
18
pravimo košnji s koso. Za rahljanje zemlje na njivi vprežemo tudi konje, za katere imamo vso
potrebno opremo.
2.5.2.3 Travnate, obdelovalne in gozdne površine
Naša posest se razteza razmeroma daleč, zaobjema nekaj travnatih, nekaj gozdnih in nekaj
obdelovalnih površin. Površina vseh travnikov meri približno 2,5 ha, njiv in vrta je približno
0,5 ha, gozda pa je malo več, približno 7 ha. Travnike obdelujemo strojno in ročno, saj
strmina ponekod ne dopušča dostopa kosilnice in traktorja. Tako nam ne preostane drugega
kot košnja s koso in grabljenje z grabljami. Število košenj je odvisno od vremenskih pogojev;
ob sušnem letu le dvakrat, kadar pade več dežja, pa kosimo trikrat letno. Na njivah in v vrtu
gojimo razne poljščine in povrtnine. Njive obdelujemo s stroji, konji in ročno. Gozd se razteza
po zelo strmih pobočjih, a je dostop s traktorji možen. Tam raste največ bukev in smrek, nekaj
pa tudi hrastov, javorjev, gabrov, le malo jelk in borov ter nekaj ostalih listavcev.
2.5.2.4 Sadna drevja in vinska trta
Ker imamo sadje vsi zelo radi, imamo kar precej sadnih dreves, ki so razmetana skoraj ob
vseh robovih travnikov. Imamo veliko jablan in hrušk, sliv, breskev in češenj, tudi naši, kivi
in kutine, ne manjkajo niti nešplji in fige. Poleg sadnega drevja pri nas gojimo več sto metrov
vinske trte različnih sort, ki se razprostira na pokončnih in »ležočih« brajdah.
2.5.2.5 Gospodinjstvo
Na kmetiji je kmečka hiša, ki ima še staro ureditev prostorov: kuhinjo, kopalnico, »loupo«,
»hišo« in »štib'lc«, v njej pa živi moja stara mama. V neposredni bližini stoji novejša
stanovanjska hiša, kjer nas je šest. Vse, kar je pridelano doma, se tudi poje in popije. Le
redkokdaj kupimo meso ali sadje. Večkrat nam zmanjka zelenjave, kadar ni sezone jabolk,
tudi teh. Sicer pa se trudimo, da uživamo hrano z naših njiv in vrta.
19
3 PRAKTIČNI DEL
3.1 NAMEN
Namen diplomske naloge je bila izdelava učne poti za predšolske otroke. Učna pot oziroma
posamezne postaje so urejene in pripravljene na kmetiji. Učna pot zajema sedem postaj, od
katerih je vsaka zase celota, hkrati pa se vse skupaj združujejo v celostno predstavitev in
doživljanje življenja in dela na kmetiji.
Glavni cilj:
- Otrok aktivno prehodi kmetijo in jo doživi.
Cilji, ki so nam bili v vodilo in pomoč pri izvedbi, pa so:
- otrok spoznava naravoslovne procese pri peki kruha,
- spozna in primerja kmečke živali in njihovo okolje,
- spoznava procese, ki potekajo pri opravljanju kmečkih opravil,
- spozna, kaj potrebuje sam in kaj potrebujejo druga živa bitja za preživetje.
3.2 METODOLOGIJA
3.2.1 Raziskovalne metode
V diplomski nalogi smo se posluževali le deskriptivne raziskovalne metode. Med celotnim
pisanjem diplomske naloge je potekal študij virov in literature.
3.2.2 Raziskovalni vzorec
Raziskovalni vzorec predstavlja enajst otrok, dečkov in deklic, starih od pet do šest let.
20
3.2.3 Postopki zbiranja podatkov
Podatke smo zbirali na podlagi opazovanja. Pri vsaki postaji smo beležili ugotovitve in
opažanja vsakega posameznika.
3.2.4 Postopki obdelave podatkov
Pridobljene podatke smo obdelali s pomočjo kvalitativne vsebinske analize.
3.3 PREDSTAVITEV POSAMEZNIH DEJAVNOSTI Z EVALVACIJAMI
MOTIVACIJA
Otroci so do kmetije morali prehoditi približno 300 metrov. Po poti so jih spremljale
usmerjevalne slike. Pri vsaki smo se ustavili in se pogovorili, kaj predstavlja. Na prvi je bil
žrebiček Feliks. Ker je sive barve, so otroci najprej mislili, da je osliček, a ko so pogledali bolj
podrobno, so ugotovili, da je mladič konja, žrebiček.
Slika 3: Ogled usmerjevalne kartice – traktor
21
Druga slika je prikazovala slamo, ki je Feliks ne mara najbolj. Na naslednji sliki je bil traktor.
Otroke smo spodbudili, naj bodo pozorni, če ga bodo kje opazili. Sledil je pogled na mesto.
Otroke smo z odprtimi vprašanji spodbudili k razmišljanju:
- Kaj vidite?
Otrok I: Mesto!
Otrok B: Športno dvorano!
Otrok G: Traktor in štirikolesnik!
- Kje je vaš vrtec?
Otrok G: Tam pri šoli.
- Kako daleč mislite, da je do vašega vrtca?
Otrok I: Zelo daleč, tako kot do šole.
- Kaj še vidite?
Otrok E: Tuš in Savinjo!
Otrok B: Tudi avti vozijo.
- Zdaj se nahajamo sredi travnikov in gozdov. Kako se to imenuje? Kaj vidite tam
spodaj (pokažemo na mesto)?
Otrok F: Kmetijo.
Otrok B: Ne, to je dežela!
Otrok I: Tam so bloki in trgovine, tukaj pa ne.
Otrok I: Mesto!
Otrok J: Jaz pa vidim cesto.
22
Slika 4: Pogled v dolino
Četrta slika je prikazovala skrivnostna železna vrata. Otroke smo opozorili, naj dobro
opazujejo, morda jih bodo na kmetiji našli. Na zadnji sliki je bil vodnjak. Otroci so ob
vprašanju, kaj je, takoj ugotovili, da gre za vodnjak. Povedali smo jim, da bo njihova naloga,
da bodo poiskali vodnjak.
Slika 5: Ogled usmerjevalne kartice – vodnjak
23
3.3.1 1. postaja: Kvašenje testa in spremljanje postopka peke kruha v krušni peči
Teoretična izhodišča: KRUH IN KRUŠNA PEČ
»Če človek pol sveta obteče, najboljši kruh doma se peče!« (ljudski)
Bogataj (2003) poudarja, da je star slovenski pregovor usmerjen k vzgoji za zavedanje lastnih
vrednot, načel. Ena teh vrednot je tudi kruh, ki na Slovenskem ne pomeni le hrane, ampak
tudi bogato dediščino in simbol.
Ravna kmečka peč je značilna za Štajersko, Dolenjsko in Prekmurje. Sestavljena je iz plašča,
zidanega iz pečnic, skozi »velb« na sprednji strani pridemo do kurišča. Dim iz kurišča gre
naravnost v dimnik. Krušna peč je kvadratne oblike, na ravni površini je prostor za gretje,
sušenje sadja, osnovni funkciji pa sta pečenje in ogrevanje.
»Ko je mati odprla krušno peč, je zadišalo po vsej hiši, toplina peči je vdahnila domu prijetno
domačnost.« (Renčelj, 1993, str. 3)
Slika 6: Kurišče
Testo za kruh zamesimo tako, da moki dodamo sol in primešamo kvas, raztopljen v mlačni
sladkani vodi. Oblikujemo ga v želeno obliko in ga pustimo, da počiva. Z loparjem ga
odložimo na pečišče v krušni peči. Pečemo ga, dokler skorjica ni hrustljavo zapečena.
Operativni cilji:
24
- Otrok se seznani in preizkusi v peki kruha,
- spoznava sestavine, ki so potrebne za peko kruha,
- sodeluje in pomaga ostalim otrokom,
- mesi in oblikuje testo v hlebček, ob čemer razvija spoštljiv odnos do kruha,
- spozna krušno peč in njeno nalogo pri peki kruha.
Prva dejavnost je bila razdeljena na več nalog, ki so se odvijale na začetku, na sredi in na
koncu vseh postaj oz. dejavnosti.
1. Naloga: mešanje sestavin in priprava testa
Z otroki smo se zbrali okoli kuhinjske mize, na kateri je gospodinja predčasno pripravila
posodo, v katero je nasula moko. Otroke smo vprašali, kaj še potrebujemo, da dobimo testo za
kruh. Povedali so, da potrebujemo kvas. Skupaj smo ugotovili, da moramo kvas nekje
raztopiti. In tudi, da poleg moke potrebuje tudi sladkor, da naraste. Gospodinja je kvas in
sladkor gladko vmešala v mlačno vodo. Otroci so ugotovili, da voda ne sme biti preveč vroča
ali mrzla, saj se kvas uniči. Zmes je stresla v moko. Vprašanje, kaj še moramo dodati, je
otroke rahlo zmedlo. Dobili smo odgovora: »Jajca, mleko.« Po premisleku so se spomnili na
sol. Dodali smo še to in gospodinja je začela mesti testo.
Slika 7: Pogovor o sestavinah
25
Slika 8: Priprava testa
Takoj na začetku priprave testa, se je enemu od otrok porodilo vprašanje: »Zakaj ne boš
mešala z mešalnikom?« Gospodinja jim je pojasnila, da z rokami lažje občutimo, kdaj je testo
preveč mehko ali pretrdo. Nato se je ustavila in otroke vprašala, če je testo pravšnje. A so
videli, da je preveč mehko, preredko, so rekli nekateri. Na vprašanje, kaj je treba storiti, so
takoj našli pravi odgovor: »Dodajmo moko!« Na vprašanje, kdaj bo dovolj, smo jim podali
izčrpen odgovor: »Ko se testo ne prijema več rok, je dovolj.« Kruh smo pokrili s prtom in ga
dali počivati. Počival je 45 minut.
2. Naloga: oblikovanje hlebcev
Po opravljeni drugi in tretji dejavnosti smo se vrnili v kuhinjo. Otroke smo opomnili na
umivanje rok. Gospodinja je na mizi pripravila veliko leseno desko, leseno ploščo, kot so jo
poimenovali otroci. Rahlo jo je posula z moko. Otroci so vprašali, zakaj je to potrebno, in si
sami tudi odgovorili: »Da se ne bo testo prijelo na ploščo!« Nanjo je stresla del testa, ki ga je
bilo več kot prej, ko smo ga dali počivat. Otroci so bili vzhičeni, ko so opazili spremembo.
26
Slika 9: Oblikovanje velikega hlebca
Slika 10: Oblikovanje malih hlebcev
Vsak otrok je oblikoval svoj hlebec. Pred dejavnostjo je eden od dečkov rekel, da ne bo
naredil svojega kruhka, ker si bo umazal roke. Ko je videl ostale, se ni več zadrževal. Otroci
so gospodinjo spomnili, da je treba pomokati tudi hlebčke, da se jim testo ne bo prijelo na
27
roke. Vsem je bil zelo všeč občutek lepljivega testa na rokah. Ko so hlebčke odložili na drugo
leseno ploščo, so vsak svojega označili s semeni, da se niso zamešali. Počivati smo jih pustili
še 20 minut.
Slika 11: Označevanje hlebcev s semeni
3. Naloga: odlaganje hlebcev v krušno peč
Med otroki se je začel pogovor o tem, zakaj je v hiši tako vroče. Zanimivo je bilo, da so drug
drugemu odgovarjali na vprašanja. Opazovali so gospodinjo, ko je žerjavico potisnila na eno
stran, da je bilo na pečišču dovolj prostora za odlaganje hlebcev. Med nošenjem hlebčkov na
lopar, ki ga je gospodinja potisnila v peč, so si med sabo pomagali. Ko so bili vsi hlebci v
peči, smo si z otroki ogledali zunanjost peči in pečnice.
Slika 12: Odlaganje hlebca na pečišče
28
Slika 13: Odlaganje hlebcev na lopar
Slika 14: Shranjevanje pečenih hlebcev
29
Slika 15: Spoznavanje zunanjosti krušne peči
Nekatere izjave otrok ob izvajanju nalog:
Otok D: »Kvas pa smrdi!«
Otrok F: »Kruh pa ne smrdi, kruh pa lepo diši.«
Otrok C: »A kar z rokami primete testo? Nimate mešalnika?«
Otrok A: »Glejte, kako so hlebčki zdaj veliki, pa držijo se skupaj!«
Otrok D: »Tole je pa kmet s koso!« (pri ogledu pečnic)
EVALVACIJA
Vsi cilji so bili uresničeni. Ob dejavnosti, ki je bila razvlečena skozi celo dopoldne (zaradi
dolgega procesa priprave in peke kruha), so otroci neizmerno uživali. Po končanih
dejavnostih so otroci svoje hlebce pospravili v papirnate vrečke in jih odnesli domov. Malicali
smo hlebec, ki ga je spekla gospodinja, domačo marmelado, maslo, domač jabolčni sok
redkvico in klobase.
3.3.2 2. postaja: Opazovanje in primerjanje cvetov sadnih dreves in njihovih listov
Teoretična izhodišča: SADNO DREVJE
Vse vrste sadnega drevja v sadovnjaku predstavljamo po avtorjih Godec, Mavec in Dreu, 2012.
30
Jablana
Pri nas in drugod po svetu so jablane zelo razširjena sadna vrsta. Izhajajo iz različnih delov
Azije in so zelo prilagodljiva sadna vrsta z dolgo življenjsko dobo. Poznamo veliko različnih
sort jablan. Najbolj uspevajo na ilovnatih tleh. Za boljšo rast jih obsipamo s kompostom.
Primerne so za vse vrste vrtov, podlaga pa določa končno rast drevesa. Preveč suha ali preveč
vlažna rastišča niso primerna, tam jablane manj zrastejo, a tudi plodovi se slabše razvijajo.
Jablana je izrazita žužkocvetka. Pri njenem opraševanju imajo pomembno vlogo čebele.
Hruška
Hruške izhajajo z območja Male Azije. So zelo prilagodljive različnim vremenskim
razmeram, njihova življenjska doba je lahko tudi do sto let. Plodovi niso tako obstojni kot
plodovi jablan. Cvetijo zelo zgodaj in so zato občutljivejše na spomladanske pozebe. Čebele
cvetov hruške ne obiskujejo rade, ker je koncentracija sladkorja v nektarju nizka.
Breskev
Breskev izvira s Kitajske. Pri nas dobro uspeva na vinogradniških območjih in spada med
občutljivo sadno vrsto. Ne uspeva na težkih in vlažnih tleh, najbolj ji ustrezajo lahka peščeno
ilovnata globoka tla. Močna deževja in vetrovi ji ne ustrezajo, ob spomladanski suši jo je
dobro zalivati. V vročem in sončnem poletju plodovi zelo lepo dozorijo.
Češnja
Ta drevesa spadajo med zelo staro gojeno drevje, izhajajo s Kitajske. Niso zahtevne za
gnojenje, zato uspevajo na vseh območjih. V času rasti plodov potrebujejo nekoliko več
vlage, sicer sušo dobro prenašajo. V bližini češenj je v času cvetenja koristno postaviti panje s
čebelami, saj je čas cvetenja češnje zelo kratek. Plod češnje obiramo skupaj s pecljem, da na
plodu ne delamo ran, saj je sicer izpostavljen najrazličnejšim okužbam.
Operativni cilji:
- Otrok spozna različne cvetove in liste sadnega drevja ter jih zna povezati s
plodovi,
- spozna cvet hruške in njen plod (na sliki),
- spozna cvet jablane in njen plod (na sliki),
- spozna list češnje in njen plod (na sliki),
- spozna list breskve in njen plod (na sliki),
- loči liste sadnih dreves,
31
- razume pomen opraševanja,
- ugotavlja uporabnost sadežev sadnih dreves na kmetiji,
- pomaga in sodeluje z drugimi otroki.
1. Naloga: iskanje slik v raziskovalnih vrečkah
Otrokom smo pred dejavnostmi razdelili raziskovalne vrečke, ki so jih dali v nahrbtnike. Pred
drugo dejavnostjo so posedli na bale, ki so predstavljale klopi, in v teh vrečkah poiskali slike,
ki so predstavljale sadna drevesa: jablano, hruško, breskev in češnjo. Ko so našli sličice, smo
jih spodbudili k razmišljanju:
- Katera drevesa imajo podolgovate liste?
- Katera drevesa imajo bele cvetove?
- Katera drevesa imajo okrogle plodove?
S slikami smo odšli do dreves, okoli katerih so bili zavezani trakovi različnih barv.
Slika 16: Iskanje raziskovalnih slik
2. Naloga: iskanje sadnih dreves in njihovo primerjanje
S pomočjo pisanih trakov in slik so otroci poiskali drevo, ki ga je slika predstavljala. Ob
drevesu smo otroke pozvali k ogledu cvetov, plodov oz. listov. Pogovarjali smo se tudi o tem,
zakaj nekatera drevesa še cvetijo, druga pa imajo že plodove, ki so še majhni in zeleni.
Najprej so otroci sadeže češenj zamenjali za jabolka, a ko so pogledali bliže, so videli drobne
32
zelene češnje. Spodbudili smo jih, naj razmislijo, kdaj sadeži dozorijo in za kaj jih lahko
uporabimo. Ker so pred to dejavnostjo že pili sok, smo jih spodbudili, naj razmislijo, iz
katerega sadeža bi lahko bil. Okoli jablane, ki je še cvetela, je bilo kljub slabemu vremenu
nekaj čebel. Pogovarjali smo se o opraševanju, ki otrokom ni tuje. Smo pa ugotovili, da je
delo čebelic v slabem vremenu oteženo. »Vse je lepljivo in mokro in čebele težko letijo,« je
bila izjava enega od otrok.
Ob ogledu breskve, ki je v neposredni bližini vrta, je otroke pogled popeljal tudi na vrt.
Čeprav ta dejavnost ni bila načrtovana, smo otroke kljub temu vprašali, kaj raste na vrtu.
Pogovorili smo se o rastlinah, ki smo jih opazili.
Slika 17: Opazovanje češnje
33
Slika 18: Opazovanje hruške
Slika 19: Opazovanje breskve
34
Slika 20: Opazovanje jablane
Nekatere izjave otrok ob izvajanju nalog:
Otrok J: »Mislim, da vidim čisto majhno breskev.«
Otrok B: »Tako dolgi so ti listi od breskve.«
Otrok F: »Vem, da ko sije sonce, okoli cvetov leta veliko čebel, ker oprašujejo cvetove.«
Otrok I: »Češnje bodo kmalu rdeče. Lahko jih boste jedli.«
Otrok A: »Poglejte, koliko jih je! Jaz vidim polno vejo češenj.«
Otrok B: »Naše češnje so tudi imele bele cvetove, zdaj pa že rastejo majhne češnje.«
EVALVACIJA
Iskanje dreves je bilo precej naporno, saj so imeli otroci na izbiro kar precej sadnega drevja.
A vendar jim je uspelo. In ko so našli eno drevo, so našli še drugega, tretjega in četrtega.
Slike, ki so jih vzeli iz raziskovalnih vrečk, so bile v tem vremenu slabše raziskovalno
sredstvo, saj so bile iz papirja. Tako so se hitro navlažile, a so kljub temu služile svojemu
namenu. Otroci so svoje predznanje okrepili in razširili svoje predstave. Zastavljeni cilji so
bili uresničeni, njihovo medsebojno sodelovanje je bilo zelo dobro. Nekateri otroci so nas še
posebej presenetili pri prepoznavanju cvetov posameznih dreves.
35
3.3.3 3. postaja: Ogled gospodarskih/kmetijskih poslopij in iskanje vodnjaka
Teoretična izhodišča: GOSPODARSKA POSLOPJA
Geister (1999) opisuje gospodarsko poslopje kot večnamensko ali sestavljeno iz več ozko
namenskih stavb; kašče, kolarnice (danes garaže), vinske kleti, kozolca, koruznjaka, skednja
(poda). Hlev je samostojna zgradba, lahko pa jo štejemo tudi h gospodarskim poslopjem.
Samostojna zgradba je po navadi tudi svinjak, redkeje se pojavljajo čebelnjak, kunčnik
(zajčnik) in golobnjak. Na kmetiji so poslopja razmetana ali povezana (v trikotnik, štirikotnik
ali v vrsto), na sredini je vedno dvorišče (zdaj le redko neasfaltirano). Nedaleč od hiše je
zelenjavno-zeliščni vrt. Vodnjaki so do izvirov izkopani jaški ali globoki obzidani izviri vode,
ki ima povprečno letno temperaturo površja. Vodnjak, ki je pokrit s streho in iz katerega vodo
dvigujemo z vedrom ali s kotličem na verigi, se imenuje kladez.
»Kozolec je posebna gradnja za sušenje nekaterih poljskih pridelkov, v prvi vrsti žita, detelje,
fižola, sena itd. Bistveni del kozolca so visoki koli (stebri, stogovci, kolone) ter vodoravno
položeni drogovi (late). Poleg sušenja služi kozolec tudi kot shramba za seno, slamo idr. ter
kot poslopje za spravljanje vozov in različnega poljedelskega orodja.« (Dolinar in Knop,
1994, str. 533, 534)
Kot pravi Urbanc (2001), je kozolec slovenska posebnost. Tako po številu kot po obliki.
Toplarji, kot pravimo tistim s štirimi podpornimi stebri, so v Sloveniji postali simbol
slovenskega podeželja in spomenik slovenskega ljudskega stavbarstva. Pred razvojem
sodobnih tehničnih postopkov, ki se pojavljajo marsikje, so žito in seno sušili v kozolcih.
Operativni cilji:
- Otrok spozna različna kmečka poslopja,
- ugotavlja namembnost posameznih poslopij oz. objektov,
- razlikuje med staro in novo hišo,
- se pravilno orientira in poišče vodnjak,
- spozna nalogo in delovanje vodnjaka.
36
1. Naloga: iskanje gospodarskih poslopij
Po opisu zunanjosti ob poslopju so otroci ugotavljali, za katero poslopje gre. Ob hlevu smo
jim pokazali vile, samokolnico in koš. Skupaj smo ugotavljali, kje in za katera opravila
služijo.
Slika 21: Zunanjost hleva
Ko smo stali pod kozolcem, smo se ozrli okoli sebe in navzgor. Videli smo stroje in lestev.
Otroci so povedali, da je zgoraj spravljeno seno za živali. Ko smo si ogledovali late, so otroci
opazili seno. Ko smo jih vprašali, zakaj je tam, je eden rekel: »Tukaj obesite seno, pa pridejo
spodaj živali in jejo.« Drugi otrok je rekel: »Tukaj seno shranijo, ker nimajo drugje prostora.«
Ob naši razlagi, da v late obesimo travo, ko še ni čisto suha, da bi se tam posušila, so se
začudili. Vprašali smo jih tudi, če vedo, kje se trava sicer suši. In v en glas so zaklicali: »Na
travniku!«
37
Slika 22: Ogled kozolca
Na podu smo si ogledali travo in seno, ki sta bila pripravljena za večerni obrok živali,
pogledali smo odprtino, skozi katero seno in travo mečemo na hodnik pred jasli, kmet pa je
otrokom pokazal tudi kočijo, ki so jo takoj prepoznali in poimenovali.
Ogledali smo si kaščo, kjer sta spravljena žito in koruza, a tudi suhi mesni izdelki. Otroci so
ugotovili, da so suhe salame iz pujskov, dva sta vedela, da je to svinjina. Pogovor je nanesel
tudi na govedino in konjsko meso. Vedeli so, da se iz konjskega mesa tudi delajo klobase,
golaž in zrezki. Njihovo znanje smo razširili tudi z razlago, da se tudi govedina uporablja v
različne namene; za juhe, zrezke, mleto meso …
Slika 23: Ogled poda
38
2. Naloga: ogled stare kmečke hiše
Z otroki smo se postavili med novo in staro hišo. Postavili smo jim naslednja vprašanja:
- Katera hiša mislite, da je starejša?
- Katere so razlike med hišama?
- V čem sta si podobni?
- Zakaj mislite, da je stara kmečka hiša iz lesa?
Ugotovili so, da je stara hiša nižja od nove, da je lesena in malo tudi zidana, da ima
»polknice«, da je stara hiša stara več kot sto let, da imata obe hiši okna in vrata. Eden od otrok
je omenil, da je hiša lesena, ker včasih še niso imeli opek, zato pa so imeli les.
Slika 24: Ogled stare kmečke hiše
V stari kmečki hiši smo si ogledali prostore in otroci so ugotovili, da jih ni veliko. Povedali so
tudi, da je hiša nizka in ima čuden štedilnik. Ob razlagi se je eden od otrok spomnil, da ima
njegova prababica tudi takšen štedilnik. Ker ob starem stoji tudi novejši štedilnik, smo ju
primerjali. Naloga otrok je bila, da na starem štedilniku poiščejo pečico. Ko smo jih vprašali,
zakaj v pečici ni luči, nas je nekaj otrok opozorilo, da včasih niso imeli elektrike. Našli so tudi
krušno peč.
3. Naloga: iskanje vodnjaka
Fant, ki je prvi pritekel do vodnjaka, ki so ga brez težav našli, je imel možnost vedro spustiti
do vode. Pred tem sem jih opozorila na streho. Ko so si jo ogledovali, je večina ugotovila, da
je slamnata. Potem smo se pogovarjali o vodnjaku; kakšna je bila njegova vloga včasih in
39
kakšna je zdaj, zakaj moramo biti pazljivi, ko hodimo okoli vodnjaka, kako so včasih nosili
vodo iz njega … Nato je fant s pomočjo kmeta zavrtel kolo in vedro spustil do gladine vode.
Kmet je zajel vodo in s skupnimi močmi sta jo potegnila na plano.
Slika 25: Ogled vodnjaka 1
Slika 26: Ogled vodnjaka 2
Nekatere izjave otrok ob izvajanju nalog:
Otrok I: »Gnoj smrdi.«
40
Otrok B: »Saj živali ne morejo na stranišče, pa se pokakajo kar tako. Potem je treba čistiti,
tako kot jaz počistim za kužkom.«
Otrok A: »Lesena hiša pa lahko zgori!«
Otrok B: »Takšen štedilnik ima tudi moja stara mama.«
Otrok C: »Vodo je iz vodnjaka treba zajeti s posodo.«
Otrok E: »Jaz bi vrtel kolo, jaz imam mišice.«
EVALVACIJA
Kozolec so poznali vsi otroci, pogled na hlev pa ni prepričal vseh. Šele ob opisu dejavnosti
oz. funkcije, ki jo hlev ima, so ugotovili, da gre res za hlev. Ob pogovoru o gnoju in gnojišču
je eden od otrok vse skupaj povzel z besedami: »Gnoj morate počistiti, ker konjički nimajo
stranišča.« Kljub temu da smo si staro kmečko hišo ogledali le na splošno, so otroci od tam
odnesli veliko novega znanja. Pečico brez luči so si zapomnili vsi. Kašča jim predstavljala
manj znan prostor, prav tako pod. Cilji so bili torej uresničeni; orientacija otrok je bila veliko
boljša, kot smo predvidevali, razlik med hišama so našteli kar precej, funkcijo in namen
vodnjaka pa so spoznali malo bolj podrobno.
3.3.4 4. postaja: Primerjanje starih kmetijskih pripomočkov in novodobnih strojev
Teoretična izhodišča: KMETIJSKI PRIPOMOČKI IN STROJI
Konji, voli in osli so bili včasih zelo pomembni pri delu na zemlji. Vlekli so hlode, z njihovo
pomočjo so kmetje zorali in pobranali njive, travo, pridelke in les pa tudi pripeljali na kmetijo.
Danes zemljo obdelujemo s traktorji, ki so priročno nadomestilo za živali in so za kmeta zelo
pomembni tako na njivah in travnikih kot tudi v gozdu. Iz gozda je treba odstraniti polomljena
drevesa, veje in suho listje, travnike kositi, sušiti in pograbiti seno ter ga spraviti na kmetijo,
na njivah pa obdelovati zemljo, sejati, pleti in žeti ter pobirati pridelke, kar v današnjih časih
opravimo s traktorji.
Kosa, grablje in vile so glavna orodja za košnjo in spravilo trave (sena). Kljub temu da so to
že zelo stara orodja, se v vsem tem času niso kaj dosti spremenila. Koso sestavljata leseno
41
kosišče in kovinsko rezilo. Nadomestile so jih kosilnice na motor ali traktorske kosilnice
(Kastelic Kočevar, 2000).
Grablje so sestavljene iz toporišča (lesen »štil«) in plastičnih, lesenih ali kovinskih zob. Vile
pa imajo toporišče s kovinskim nabodalom. Nadomestilo grabelj je zgrabljalnik oz.
obračalnik, za nalaganje pa so večkrat uporabljene t. i. nakladalke.
Operativni cilji:
- Otrok spozna različne delovne stroje in delovne pripomočke izpred let,
- ugotavlja namembnost starih in novodobnih strojev in pripomočkov,
- primerja pripomočke in stroje ter ugotavlja, zakaj je s stroji delo lažje,
- spozna funkcije pripomočkov oz. strojev.
1. Naloga: primerjava starih kmetijskih pripomočkov in novodobnih strojev
Najprej smo otroke spodbudili, naj se odpravijo tja, kjer so spravljeni kmetijski pripomočki in
stroji. Vedeli so, da morajo pod kozolec. Ustavili smo se ob traktorju. Vprašali smo jih, če so
včasih tudi imeli traktorje in zakaj ne. Otroci so povedali, da jih včasih še niso poznali, ker jih
niso znali narediti. Ob vprašanju, kaj pa so uporabljali namesto njih, so točno vedeli, da bike
in konje. Povedali smo jim še novo besedo, vole. Ko nas je zanimalo, zakaj ravno te živali, je
trajalo nekaj časa, da se je eden od otrok spomnil, da so to močne živali. Skupaj smo
razmislili, kaj vse so konji in voli včasih vlekli za sabo, zdaj pa to počne traktor. Ogledali smo
si ročno koso. Med pogovorom je v neposredni bližini z njo kosil kmet. Nekaj časa smo ga
opazovali. Otroci so poiskali stroj, ki je nadomestilo za koso. Kosilnici so našli fantje.
Ogledali smo si zobce, ki so ravno tako ostri kot kovinsko rezilo ročne kose, so pa otroci sami
ugotovili, da je košnja s kosilnico hitrejša. Dodali smo še, da je tudi lažja. Grablje z lesenimi
in s plastičnimi zobci so prijeli v roke. Nekateri otroci so ugotavljali, kaj se z njimi počne, a
so jim drugi, ki so grablje že poznali, razložili (kasneje tudi pokazali). Pokazali smo jim še
zgrabljalnik oz. obračalnik, ki je novodobno nadomestilo grabelj. Eden od otrok nas je
opozoril, da obstajajo tudi grablje z železnimi zobci. Poudarili smo, da je včasih vsa orodja
poganjal in nosil človek, vlekla pa žival, zdaj pa je motor tisti, ki poganja vse kmetijske stroje.
42
Slika 27: Ogled kmečkih pripomočkov
Slika 28: Ogled kmetijskih strojev
2. Naloga: opazovanje, poslušanje in ogled kabine velikega traktorja
Odpravili smo se na sredino dvorišča, kamor je kmet pripeljal največji in najmočnejši traktor
na kmetiji. Tako dečki kot deklice so bili navdušeni nad njegovo velikostjo. Ko je kmet po
dva otroka spuščal v kabino traktorja, so bili otroci vidno zadovoljni. Celo tako, da so pred
odhodom domov izrazili željo, da bi še enkrat sedli na sedež velikega traktorja. Velik,
ogromen, glasen, brneč, močan … so bili pridevniki, slišani iz otroških ust. Pogovor smo
43
usmerili tudi k nevarnosti, ki jo traktor lahko predstavlja, če nismo previdni pri upravljanju in
delu z njim.
Slika 29: Ogled traktorja
Nekatere izjave otrok ob izvajanju nalog:
Otrok I: »Jaz vem, da so konji močne živali.«
Otrok A: »Tudi biki so močne živali.«
Otrok B: »Kosa je ostra, da lahko odreže travo. Kmet mora biti tudi močen, da lahko travo
pokosi.«
Otrok I: »Včasih so imeli zelo veliko dela.«
Otrok E: »Moj dedi tudi ima tako velik traktor, ampak je moder in ni tako glasen.«
Otrok Č: »Tako velika kolesa ima.«
EVALVACIJA
Otroci so nekatere pripomočke že poznali, nekaterih ne. Prav tako kmetijske stroje. Vedeli pa
so, da je delo s stroji lažje, kot delo s starimi kmetijskimi pripomočki. Otroci so drug drugemu
nazorno razlagali, kaj se z grabljami počne. Cilji so bili v celoti uresničeni.
44
3.3.5 5. postaja: Spoznavanje živali, ki živijo na kmetiji
Teoretična izhodišča: DOMAČE ŽIVALI
Govedo
Govedo se deli na domače in v naravi živeče. Samice goveda so krave, samcem pravimo biki,
mladičem pa telički. Obstaja več pasem domačih govedi; nekatere pasme dajejo veliko mleka,
druge veliko mesa. Najpogostejše pasme v Sloveniji so lisasta, rjava in črno-bela. Govedo
prežvekuje. To pomeni, da med hranjenjem šope trave požira in jo vrne nazaj v usta in
prežveči, ko se dovolj naje in uleže (Grmek, 2010).
Biki so zelo močne in zato tudi vlečne delovne živali. Lahko vlečejo težak voz ali velik plug
(Kodrič, 2009).
Kokoš
Barva lupine jajc sicer ni odvisna od barve perja kokoši, je pa odvisna od barve ušes; če ima
odrasla kokoš rjava ali rdeča ušesa, nese rjava jajca, če ima ušesa bela, pa nese bela jajca.
Kokoši zelo slabo letijo (le nekaj metrov), zato pa veliko bolje tečejo. Vstajajo zelo zgodaj in
gredo zelo zgodaj tudi spat (Grmek, 2010).
Konj
Samicam pravimo kobile, samcem konji, mladičem pa žrebički. Po značaju in telesni zgradbi
konje delimo na toplokrvne in hladnokrvne. Konji dremajo stoje, spijo pa leže. Med spanjem
včasih tudi sanjajo ali rezgetajo. Branijo se z begom in so zelo močne živali (Grmek, 2010).
Brez pomoči konjev bi bili ljudje v preteklosti za marsikaj prikrajšani. Njihova moč in
ubogljivost sta izjemni; lahko prevažajo ljudi in tovor, lahko pa jih tudi jezdimo (Kodrič,
2009).
Mačka
Mačke so zelo čiste živali, a vendar so številni ljudje alergični na njihovo dlako. V temi se jim
svetijo oči, pri čemer vidijo pri vsakršni svetlobi, medtem ko so v popolni temi slepe. Mačke
so mojstrske plezalke in imajo dober občutek za ravnotežje. Če padejo, zaprejo oči in se med
padanjem obrnejo s hrbta na trebuh ter skoraj vedno pristanejo na tačkah (Grmek, 2010).
Prašič
45
Prašiči se zelo radi valjajo v blatu, da s kože odstranijo uši in klope. Poleti to počnejo zato, da
se ohladijo. Z rilcem iščejo hrano. Domači prašič je potomec divjih prašičev. Nekdaj so
prašičje ščetine uporabljali za izdelavo zobnih ščetk (Grmek, 2010).
Pes
Predniki teh živali so volkovi, a vendar sodijo med človekove najstarejše in najzvestejše
domače živali. Govorijo s celim svojim telesom; renčijo, cvilijo, lajajo, tulijo, z držo telesa
izražajo svoje počutje, kadar so veseli, po navadi mahajo z repom. So mesojede živali, ki
ogromno grizejo in žvečijo, in sicer zaradi ohranjanja močnih in zdravih zob. Vohajo in slišijo
veliko bolje od ljudi (Grmek, 2010).
Osel
Je udomačena žival iz družine konjev. Križanci med osli in konji so neplodni; križancu med
kobilo in oslom pravimo mula, križancu med konjem in oslico pa mezeg. Osle, mule in mezge
uporabljamo kot jezdne, tovorne in vprežne živali (Dolinar in Knop, 1994).
Z oslom ima kmet manj stroškov, saj je prijazna in krotka žival, včasih pa je lahko malo
trmoglav (Kodrič, 2009).
Operativni cilji:
- Otrok spozna in primerja živali na kmetiji in njihova življenjska okolja,
- žival prepozna po oglašanju,
- žival prepozna po opisu,
- ob stiku z živalmi razvija empatijo in pozitiven odnos do njih,
- poskuša pregnati strah pred določeno živaljo (če je prisoten).
1. Naloga: uganke in vprašanja o skupinah živali
Otrokom smo povedali uganke (glej prilogo). Pozorno so jih poslušali in odgovarjali.
Zanimalo nas je, koliko poznajo živali, preden si jih od bliže ogledajo.
- Katere domače živali imajo štiri noge?
- Katere domače živali imajo dve nogi?
- Katera domača žival je najbolj požrešna?
- Katera domača žival nam daje meso, katera mleko in katera jajca?
- Katera domača žival riga, katera rezgeta?
46
- Katera domača žival ima roge?
Na zastavljena vprašanja so znali odgovoriti le nekateri otroci. Nihče pa ni vedel, katera žival
rezgeta. Iz razgovora so otroci sami dali pobudo, da bi našteli še mladičke posameznih živali.
Eden od otrok je rekel, da je kača tista, ki je brez nog in da je domača žival, kar je tudi
argumentiral: »Je domača žival, ker leze okoli kmetije.«
Slika 30: Reševanje ugank
2. Naloga: ogled živali
Še preden smo stopili v hlev, so otroci vprašali, zakaj ni nobena od živali zunaj na pašniku.
Naš odgovor je bil: »Kaj mislite, zakaj?« Tako so do odgovora prišli sami, z lastnim
razmišljanjem: »Ker je slabo vreme.« Razložili smo jim, da ni za osle na primer nič narobe, če
so zunaj tudi v slabem vremenu, saj imajo gosto dlako, ki jih ščiti pred dežjem, poleg tega
imajo na pašniku uto, kamor se lahko skrijejo, kadar dežuje. Otroci so dlako osla povezali z
ovco: »Ovce imajo pa še bolj gosto dlako!« Vprašali smo jih tudi, zakaj so živali ločene in
niso vse skupaj. Niso vedeli, da lahko na primer pujs poje kokoš, vedeli pa so, da je lahko bik
zelo nevarna žival in bi lahko kakšno manjšo žival celo brcnil ali pohodil.
47
Živali smo si ogledali po manjših skupinah, da jih nismo preveč vznemirili. Eden od otrok se
je bal kokoši. Z razlago, našim približevanjem in približevanjem otrok ter božanjem kokoši in
petelina smo ga poskusili spodbuditi, da bi se strahu znebil, a nam ni uspelo. K ogledu kokoši
ga nismo silili. Ostali otroci niso imeli strahu pred živalmi. Z veseljem so si ogledali bika,
konje, prašiče in kokoši s petelinom, na koncu pa še osla. Ob ogledu osla smo opazili, da je
osel skočil na oslico. Otrokom smo tako lahko pokazali tudi parjenje živali. Dobro so lahko
slišali oglašanja vseh živali, a tudi posnemali so jih. Vsako oglašanje so tudi poimenovali.
Ugotovili so, da se oslovsko riganje res sliši kot riganje. Izključeno ni bilo niti božanje živali,
ki je potekalo pod našim budnim očesom. Pobožali so tudi kužka, ki jih je z veseljem polizal.
Poskusili smo poiskati kakšno muco, a so bile preveč prestrašene, da bi se nam približale.
Slika 31: Ogled pujsov
48
Slika 32: Ogled bikov in konjev
Slika 33: Božanje oslov
49
Slika 34: Naključno parjenje oslov
Nekatere izjave otrok ob izvajanju nalog:
Otrok D: »Kača nima nog in je domača žival, ker leze okrog hiše. Polž pa ima eno nogo.«
Otrok A: »Tudi race in goske imajo dve nogi.«
Otrok E: »Zakaj ima petelin drugačno perje?«
Otrok G: »Ker je lepši!«
Otrok J: »V hlevu ni krave. Samo bik, ker nima ziz in ima dolge rogove.«
Otrok A: »Oslička se imata takole rada. Potem oslica skoti majhnega oslička.«
EVALVACIJA
Uresničena je večina ciljev. Otrok, ki se je bal kokoši, se strahu kljub našemu trudu ni mogel
znebiti. Otroci so z živalmi ravnali lepo in previdno. Zaradi vznesenosti jih je bilo treba
nekajkrat opozoriti, naj govor stišajo in naj v hlevu ne kričijo. Morda bi lahko k ciljem dodali
tudi poznavanje in poimenovanje mladičev živali ter prepoznavanje in poimenovanje
posameznega oglašanja živali, saj so ju otroci osvojili, ne da bi mi to načrtovali. Otroci so ob
naših spodbudah ugotavljali, kakšna je posamezna žival: močna, požrešna, trmasta, ubogljiva,
plašna, glasna …
50
3.3.6 6. postaja: Opazovanje košnje s koso in grabljenje pokošene trave
Teoretična izhodišča: KOŠNJA
Včasih so kosci vstajali zelo zgodaj, ko je bila še rosa, da se je trava lažje rezala in da so delo
opravili hitro in v karseda ugodnem času, razlaga Kastelic Kočevar (2000). Košnja je bila
težka, saj nekdaj niso poznali kosilnic in so kosili le s kosami. Med košnjo so koso večkrat
nabrusili, pred tem pa so jo obrisali s travo. Grabile so predvsem ženske. Takrat le z lesenimi
grabljami.
Slika 35: Košnja z ročno koso
Operativni cilji:
- Otrok se seznani s starim pripomočkom za košnjo, z grabljami in s košem, uri
se v kmečkih opravilih,
- spoznava celoten postopek košnje, grabljenja, spravila trave,
- grablje uporabi kot pripomoček za grabljenje trave,
- spoznava pomen pomoči pri kmečkih opravilih,
- sodeluje z ostalimi otroki,
- ob delu doživlja pozitivna občutja.
51
1. Naloga: iskanje barv v raziskovalnih vrečkah
Otroci so dobili navodilo, naj v raziskovalnih vrečkah poiščejo kartice, na katerih so barve.
Vsak otrok je poiskal svojo in jo poimenoval. Pod kozolcem so eden po eden poiskali grablje,
ki so ustrezale barvi posameznika. Vse grablje so imele leseno toporišče in plastične zobe.
Tako so otroci lahko pregledno našli tiste, ki jih je predstavljala njihova barva.
Slika 36: Iskanje raziskovalnih kartic – barv
52
Slika 37: Iskanje grabelj
2. Naloga: grabljenje pokošene trave
Pred dejavnostjo smo otroke vprašali, če je kdo že grabil. Tisti, ki so odgovorili pritrdilno, so
z veseljem na našo pobudo grabljenje demonstrirali ostalim otrokom. Vsi so pridno grabili
travo in naredili več kupov. Te je kmet naložil v koš, kar so otroci z zanimanjem opazovali.
Otroke smo vprašali, kam bo kmet odnesel poln koš trave. Nekaj se jih je spomnilo na pod.
Kmetu so pomagali, niso pa dokončali dela. Smo pa na travniku skupaj razmislili, koliko dela
bi imel kmet, če bi moral grabiti sam. Tako je pogovor nanesel na večje travnike. Otrokom
smo povedali, da so si morali vsi pri hiši in tudi sosedje, vaščani zaradi obilice dela med seboj
pomagati. Po pogovoru so nekateri otroci izrazili željo, da bi še malo grabili. Seveda smo jim
ugodili. Kljub temu da je bila trava mokra in težja kot po navadi, so otroci zatrjevali, da delo
ni težko. Pokošena trava je bila kmalu pograbljena.
53
Slika 38: Grabljenje
Izjavi otrok ob izvajanju nalog:
Otrok H: »Jaz bom pokazal, kako se grabi. Dedi mi je pokazal.«
Otrok J: »Ni težko. Težka je trava, ker je zlepljena skupaj.«
EVALVACIJA
Otroci so ob grabljenju neizmerno uživali. Drug drugemu so svetovali in bili pripravljeni
pomagati. Cilji so bili v celoti uresničeni. Čeprav so nekateri otroci grabili levo, drugi desno,
eni navzgor, spet drugi navzdol, so delo opravili z veseljem in po svojih zmožnostih. Dobro
so se seznanili z grabljami in spoznali postopek košnje in spravila trave.
54
3.3.7 7. postaja: Krmljenje živali
Teoretična izhodišča: KRMLJENJE DOMAČIH ŽIVALI
Vidrih (2005) poudarja, da so biki živali, ki potrebujejo velik in predvsem hranljiv vnos trave,
a tudi krmil, ki jim jih dodajamo. Prav zaradi njihove velikosti in moči je to zelo pomembno.
Konji kot delovne živali prav tako potrebujejo precej živil, ki so energijsko bogata. Tako je za
njih zelo pomembna zunanja paša podnevi in ponoči, ki jih izpopolni v vseh pogledih. Konji
jedo počasneje in sproti prežvečijo, govedo pa ravno obratno; hitreje in s kasnejšim
žvečenjem.
Kljub temu da konji radi jedo sladkor ali kruh, jim kot priboljšek raje ponudimo oves.
»Zdaj je že dokazano, da jajca kokoši, ki si lahko poiščejo krmo na pašniku, vsebujejo več
koristnih snovi za zdravje ljudi kot jajca tistih kokoši, ki jih redijo v kletkah ali na tleh samo s
krmili.« (Vidrih, 2006, str. 47).
Prašič je zelo požrešna žival. Rad je vse, kar mu ponudimo: zelenjavo, sadje, kuhano meso,
vrtnine, korenine, krmo, kruh in žita (Kodrič, 2009).
Izbirčni niso niti osli, ki so rastlinojedi; poleg tega, da jim hrib ni ovira, niso izbirčni niti pri
hrani. Pojedo vse, kar najdejo pri paši ali dobijo v jasli.
Vsaka žival pa potrebuje tudi zadosten vnos vode, piše Zupanc (1999). Brez hrane lahko
živali zdržijo do nekaj tednov, brez vode pa le nekaj dni.
Operativni cilji:
- Otrok spozna, kaj potrebuje sam in kaj potrebujejo druga živa bitja za
preživetje,
- prepozna žival po hrani, ki jo je,
- raziskuje in ugotavlja, kaj katera žival je in česa ne,
- ugotavlja, da se nekatere živali hranijo z drugimi živalmi, nekatere le z rastlinami,
- aktivo sodeluje pri krmljenju živali in ob tem usvaja nove pojme,
- loči med različnimi vrstami hrane za različne vrste živali.
55
1. Naloga: iskanje različne krme za živali v raziskovalnih vrečkah
Otrokom smo v raziskovalne vrečke pripravili tudi štiri manjše vrečke z različnimi vsebinami:
s koruzo, senom, z olupki in s čokoladnimi bonboni. Za vsebino vsake od vrečk so morali
ugotoviti, katera žival jo ima najraje. Najprej smo pogledali, potipali in povohali koruzo. V en
glas so zakričali, da jo jedo kokoši. Vsak otrok je koruzo iz svoje vrečke stresel v vedro, ki
sem ga pripravila v ta namen. Sledilo je tipanje, opazovanje in vonjanje sena. Otroci so našteli
več živali, ki jedo seno: osle, konje, bike. Seno so stresli v koš. Olupke so otroci težje
prepoznali. Šele ko so vrečko odprli in povohali njeno vsebino, so ugotovili, da so to olupki.
Potipali in ogledali so si jih in ugotovili, da so ostanki hrane – olupki, ki jih najraje jedo pujsi.
Stresli so jih v posodo. Ostali so jim le še čokoladni bonboni. Brez premisleka so se v en glas
strinjali, da teh živali ne jedo in so za njih, otroke. Pojedli so jabolka, ki smo jim jih ponudili,
in ogrizke dali v posodo, kjer so že bili olupki jabolk.
Slika 39: Stresanje koruze v vedro
56
Slika 40: Iskanje raziskovalnih vrečk z živili
Slika 41: Vonjanje živil
57
Slika 42: Odlaganje ogrizkov
2. Naloga: hranjenje živali
Z vedrom, s posodo in košem smo se odpravili k hlevu. Preden smo šli hranit živali, smo se še
enkrat pogovorili o pravilih, ki veljajo v hlevu. Razdelili smo se v tri skupine. Nekaj otrok je
nahranilo pujse, nekaj konje, osličke, bike, nekaj pa kokoši. Z velikim zanimanjem so otroci
opazovali, kako se živali prehranjujejo. »Pa je res požrešen,« je bil komentar enega od otrok
ob opazovanju požrešnega pujsa. »Poglejte, kako bik žveči«, se je slišalo izpred bikovih jasli.
Ko so bile živali nahranjene, smo otroke s produktivnimi vprašanji spodbudili k razmišljanju:
- Zakaj smo dali živalim tako malo hrane?
- Zakaj jim nismo dali tudi vode?
- Zakaj živalim nismo hrane dajali iz svojih rok?
- Kako se imenuje prostor, kamor smo nasuli hrano konjem, biku in osloma?
- Kako se imenuje prostor, kamor smo nasuli hrano pujsom?
- Kdo bo pojedel svežo travo, ki ste jo pograbili?
- Katera žival prežvekuje?
Odgovori so bili zelo raznoliki. Večina otrok ni vedela, da živali nahranimo le zjutraj in
zvečer, ne pa tudi sredi dneva. Ker smo si ogledali tudi napajalnike, so otroci vedeli, da si
vodo živali vzamejo same – kolikor jo potrebujejo. Pojma jasli in korito jim nista bila
neznana, prav tako so znali povedati, da prežvekujejo krave in tudi biki. Dlje pa smo se
58
pogovarjali o sveže pokošeni travi. Niso vedeli, da jo radi jedo tako pujsi kot tudi kokoši,
seveda poleg vseh ostalih živali. A v manjših količinah.
Po končani zadnji dejavnosti smo otrokom naročili, naj na listu, ki je v raziskovalnih vrečkah
ostal neizpolnjen, doma obkrožijo, kaj vse so videli (glej prilogo), in staršem pripovedujejo o
tem.
Slika 43: Hranjenje konjev
Slika 44: Hranjenje kokoši
59
Slika 45: Hranjenje pujsov
Nekatere izjave otrok ob izvajanju nalog:
Otrok I: »Mislim, da so čokoladna jajca za nas. Koruza je preveč trda.«
Otrok A: »Ostanki hrane smrdijo, ker so umazani in obgrizeni.«
Otrok D: »Kokoši zrnje kljuvajo, pa jim pada ven iz kljunov.«
Otrok I: »Mogoče ne znajo žvečiti.«
Otrok B: »Pujsi zelo glasno jedo, zato pa so umazani.«
Otrok J: »Ko žrebiček popije mleko, je mama kobila žejna, zato pije vodo.«
EVALVACIJA
Cilji, ki smo si jih zastavili, so se bolj ali manj uresničili. Zaradi pogovora, ki so ga otroci
speljali še v nekaj drugih smeri, nam je zmanjkalo časa za ugotavljanje, ali živali jedo samo
živila rastlinskega izvora. Tako smo uresničevanje tega cilja preskočili. So pa bili otroci
izredno marljivi pri hranjenju, prav tako pri ugotavljanju, katera žival se s čim prehranjuje.
Raziskovalne vrečke z živili so se izkazale za zelo učinkovite, otroci so dobro dojeli njihovo
60
osnovno nalogo. Ob odgovarjanju na zastavljena vprašanja so nas presenetili s svojo
izvirnostjo.
61
3.4 SKLEP
Mislim, da so učne poti zelo dobro izhodišče izkustvenega učenja. Otroke povežejo, jih
pritegnejo k raziskovanju in lastnemu razmišljanju. Izkušnje, ki so jih otroci z lastno
aktivnostjo pridobili ob spoznavanju in raziskovanju kmetije, so še kako potrebne v
predšolskem obdobju otroka, da si na lastnih doživetjih zgradi mišljenje in ob tem ne
zanemari svoje ustvarjalnosti. To sem otrokom želela omogočiti in uspelo mi je.
Z izčrpno predstavitvijo kmetije sem uresničila zastavljene cilje. Otroci so kmetijo prehodili,
jo sicer na splošno, a zelo dobro spoznali, doživetja pa ponotranjili. Vsak je nekaj doživel ali
videl prvič, vsak se je nečemu čudil. Navdušenja nad določenimi dejavnostmi niso skrivali in
prav ta spontanost me je osupnila. Sproščeno so sodelovali od začetka do konca. Kljub temu
da je ostala še marsikatera lepota kmetije nepredstavljena, je bil čas, ki so ga preživeli na
kmetiji, ravno pravšnji. Najbolj sem se razveselila, ko sem otroke slišala staršem razlagati, kaj
in kako so kaj spoznavali in kako so uživali in jim ponosno pokazali kruh, ki so ga spekli.
V prihodnje mi bosta načrtovanje in izvedba te učne poti zelo koristila, saj sem ob dejavnostih
z otroki dobila širši pogled na sposobnosti pet- oz. šestletnih otrok.
62
LITERATURA
- Aberšek, A. (1992). Vloga gibanja v otrokovem razvoju. Otrok in družina, 2 (3), 8.
- Bačič, T., Vilfan. M., Strgulc Krajšek, S., Dolenc Koce, J. in Krajšek, V. (2011).
Spoznavamo naravo 6. Preddvor: Narava.
- Bogataj, J. (2003). Krušni zakladi Slovenije. Ljubljana: Kmečki glas.
- Cvetek, S. (2000). Profesionalnost v profesijo profesorjev. V M. Kramar in M. Duh
(ur.), Didaktični in metodični vidiki nadaljnjega razvoja izobraževanja. Zbornik
prispevkov z mednarodnega znanstvenega posveta v Mariboru, 25. in 26. Novembra
1999 (str. 245-251). Maribor: pedagoška fakulteta, oddelek za pedagogiko, psihologijo
in didaktiko.
- Dolinar, K. in Knop, S. (1994). Leksikon Cankarjeve založbe. Ljubljana: Cankarjeva
založba.
- Geister, I. (1999). Življenjska okolja rastlin in živali v Sloveniji. Ljubljana: Modrijan.
- Godec, B., Mavec, R in Dreu, S. (2012). Sadno drevje v vrtu. Ljubljana: Kmečki glas.
- Golob, N. (2010). Razvoj naravoslovnih kompetenc. V V. Grubelnik (Ur.),
Opredelitev naravoslovnih kompetenc (str. 123–131). Maribor: Fakulteta za
naravoslovje in matematiko.
- Grmek, A. (2010). Kako žaba ulovi muho? Odgovori na vprašanja otrok o živalih.
Radovljica: Didakta.
- Haag, H in Ebert, A. (2006). Moja prva knjiga o naravi. Tržič: Učila International.
- Ivanšek, D. (1999). Spoznavanje domače pokrajine. Ljubljana: Rokus.
- Kaličanin, N. (2012). Prepoznavnost tematskih (učnih) poti na gorenjskem podeželju.
V M. Kramarič, A. Pogorelec, M. Kolenc Artiček in M. Jerala (Ur.), 1. znanstvena
konferenca z mednarodno udeležbo s področja kmetijstva, naravovarstva in
hortikulture (str. 83). Naklo: Biotehniški center Naklo.
- Kastelic Kočevar, M. (2000). Polje, kdo bo tebe ljubil? Stara kmečka opravila in
orodja. Didakta, 52, 53 (9), 56–62.
- Kodrič, M. (2009). Kmetija in življenje na deželi. Ljubljana: Grahovac.
- Krnel, D. (2001). Narava. V L. Marjanovič Umek (Ur.), Otrok v vrtcu: priročnik h
Kurikulu za vrtce (str. 159–165). Maribor: Obzorja.
- Kurikulum za vrtce (2007). Kurikulum za vrtce: predšolska vzgoja v vrtcih. Ljubljana:
Ministerstvo za šolstvo in šport: Zavod RS za šolstvo.
63
- Lah, A. (1995). Okolje in človek. Ljubljana: Kmečki glas.
- Marentič Požarnik, B. (2000). Psihologija učenja in pouka. Ljubljana: DZS.
- Marjanovič Umek, L. (1989). Predšolski otrok in razvoj naravoslovnih pojmov. V E.
Kobal (Ur.), Zgodnje uvajanje otrok v naravoslovje (str. 14-15). Ljubljana: Državna
založba Slovenije.
- Ogorelec, B. (2003). Naravoslovne (učne) poti – priporočila načrtovalcem.
Pridobljeno 8.2.2014 iz
o http://www.interpretacija.si/knjiznica/priporocila_nacrtovalcem.pdf
- Peterlin, S., Skoberne, P. in Svetličič, B. (1987). Komu in čemu so namenjene gozdne
učne poti? V B. Arko (Ur.). Gozdne učne poti v Sloveniji (str. 57–68). Ljubljana:
Biotehnična fakulteta v Ljubljani, VTOZD za gozdove.
- Renčelj, S., Prajner, M. in Bogataj, J. (1993). Kruh na Slovenskem. Ljubljana: Kmečki
glas.
- Retuznik Bozovičar, A. in Krajnc, M. (2010). Pedagogika in pedagoški pristopi v
predšolskem obdobju. Velenje: Modart.
- Senegačnik, J. in Drobnjak, B. (2007). Obča geografija za 1. letnik gimnazij.
Ljubljana: Modrijan.
- Schmid, A. (2011). Otroci z gore Napf (2011). Švica: Demiurg.
- Skribe Dimec, D. (1998). Kaj so akcijska (produktivna) vprašanja?. Naravoslovna
solnica, 2 (1-2), 32.
- Skribe Dimec, D. (1998). Raziskovalne škatle. Ljubljana: Modrijan.
- Štefan, A. (2006). Sto ugank. Ljubljana: Mladinska knjiga.
- Urbanc, M. (2001). Kozolec. D. V D. Perko (Ur) in M. Orožen Adamič (Ur),
Slovenija. Pokrajine in ljudje. (str. 52–53). Ljubljana: Mladinska knjiga.
- Vidrih, T. (2005). Pašnik: najboljše za živali, zemljo in ljudi. Slovenj Gradec:
Kmetijska založba.
- Zupanc, A. (1999). Osnove prehrane domačih živali. Ljubljana: Kmečki glas.
PRILOGE
USMERJEVALNE KARTICE
1.usmerjevalna kartica – žrebiček Feliks 2. usmerjevalna kartica – bala slame
3.usmerjevalna kartica – traktor 4. usmerjevalna kartica – vrata od krušne peči
5.usmerjevalna kartica
UGANKE
- »Ptica je, a vendar bolj slabo leti. Jajca nam poklanja, piščeta vali. (Kokoška)«
(Štefan, 2006, str. 13)
- »Pazi na kokoši, pazi na piščance in tako prepeva, da doni čez klance. (Petelin)«
(Štefan, 2006, str. 17)
- »Grivo otrese, z repom pomaha, kdor zna na sedlo, naj ga zajaha. (Konj)« (Štefan,
2006, str. 16)
- »Debel je, umazan in skoraj brez dlak. Njegovemu domu se pravi svinjak. (Prašič)«
(Štefan, 2006, str. 15)
- »Rada prede, rada spi, sladko mleko ji diši, če se pes podi za njo, hitro spleza na
drevo. (Muca)« (Štefan, 2006, str. 16)
- »Kdo bevska in laja in muci nagaja? (Kuža)« (Štefan, 2006, str. 11)
RAZISKOVALNO GRADIVO
Sadno drevje
Krmljenje živali
Iskanje grabelj, grabljenje
UČNI LIST: Obkroži, kar si videl na kmetiji!
IZJAVA O OBJAVI FOTOGRAFIJ
Spodaj podpisani/a ______________________________, s podpisom dovoljujem, da se
fotografije mojega otroka, ______________________________, nastale ob praktičnem delu
izvedbe diplomske naloge Predšolski otrok spoznava kmetijo, uporabijo v namen dokaznega
gradiva v sami diplomski nalogi, ki bo izdana v tiskani in elektronski obliki.
Podpis staršev
_________________________
Laško, 26.4.2014